Položaj novinark in novinarjev je v Sloveniji, tako kot drugod, v primežu ekonomskih in političnih interesov. Zgodovina medijske scene pri nas je sicer specifična, a v resnici gre za vzorčno dediščino realsocializma in borbe za demokracijo ter premikov, ki so jim mediji sledili ter jih hkrati generirali.

Tako kot drugod v vzhodni Evropi je tudi tu hkrati s prelomom prišla privatizacija. Lastniki so postali tudi novinarji. A večina ne za dolgo. Delnice so ohranili redki, hkrati pa so jih kopičila podjetja, ki so bila v državni lasti. Cerkev je sicer poskušala z vstopom na veliki trg, a se je pozneje omejila na svoje medije. Zdaj je sicer bolj odločno vstopila v javno RTV – a ostalo je ostalo isto.

Tako je to. Nič dramatičnega. In lastniki? Kaj je z njimi? Ali obstajajo lastniki brez politične volje? Ali kdo pozna kakšen primer? Celo kadar gre za zelo razpršena lastništva, je večinsko politično voljo običajno zelo enostavno definirati. Vprašajte mojstre tega početja – odgovorne urednike, ki so zadolženi za vodenje politike medija ter za skrb, da je pogled, ki ga »njihov« medij odslikava, dovolj všečen ciljni publiki in hkrati lastnikom.

Precej neprijetno. A težave nastopijo šele, kadar se ta dva interesa ne ujemata. Kadar lastniki za povrh ne upoštevajo predvsem ekonomskih interesov, se stvari hudo zapletejo. Tako kot, na primer, danes v nekaterih osrednjih medijih, ki jim vztrajno pada naklada oziroma gledanost, ker lastnike bolj kot dobiček zanima dober odnos z oblastjo. Nenavadno? Kje pa – pozicija medijskega usmerjevalca jim pač prinaša druge ekonomske prednosti.

Ena od rešitev naj bi bilo razpršeno lastništvo zaposlenih. A kapitalsko šibki novinarji, ki so eksistenčno povsem odvisni od službe, ki jo imajo, so pravzaprav zelo pripravna tarča izsiljevanj. Češ – malo spremenite svoje poglede, pa bodo oglasi začeli pritekati. Konec koncev, saj ste sami lastniki medija in lahko z njim počnete kar hočete.

Kljub temu da so v zadnjem letu izgubljali svoja mesta in bili prestavljani tudi najboljši novinarji in so pogosto napredovali povprečni, tudi to ni nič novega. Morda so le metode bolj brutalne. A sam postopek neke sicer minorne zamenjave je bil najbolj mimo pravil izveden v nekem levem političnem tedniku in ne v kakšni paradržavni medijski korporaciji. Na eni strani pač niso dobri in na drugi slabi fantje. Povsod je samo dovolj »dobrih fantov«.

Razlika je v zadnjih dveh letih kljub temu opazna. Če so bili medijski manevri v preteklosti namenjeni predvsem ohranjanju statusa quo, so ti v zadnjem času posledica ambicije po spremembi mentalitete nacije. Ambicija se zdi sicer morda strašno prenapihnjena beseda, vendar je bila s strani predstavnikov oblasti večkrat dovolj jasno izražena. Groza? Niti ne – je pa res, da je s stališča svobode oboje slabše.

In še nekaj. Vedno se najde nekaj ali celo precej stvari v medijih, ki so kul. Poleg tega je razprava o medijih že dolgo ena najbolj živahnih družbenih debat. Pospešek ji daje dejstvo, da ljudje vidijo, da vedo kaj jim je všeč in kaj ne, da opazijo, kdo je boljši in kdo slabši. Saj veste, tudi »Veliki brat« lahko propade. Publika si pač želi slišati najboljše z vseh mogočih vetrov.

Misel je vedno živa, argument je tisto, kar prepriča, dostojnost je nujna, pravica do popravka je sveta in imeti vest ni samo floskula.

Živimo v kapitalizmu in demokraciji, nimamo pa dovolj »pluralnih, raznolikih in demokratičnih medijev«. Prozorna jasnost prve trditve lahko utemeljuje samoumevnost druge? Lahko, če postavimo v oklepaj novinarski ceh, češ da se še ni privadil demokratičnih pravil igre, ker je še v pesti starih nepluralnih in nedemokra¬tičnih. Z ustavo zajamčena pravica do privatne lastnine vključuje tudi ustavno pravico svobodo izražanja, se pravi razširjanja ideoloških in političnih pogledov lastnikov medija. Tokrat smo postavili v oklepaj univerzalnost svobode izražanja, ki je videz in forma partikularnega interesa lastnikov. Če želimo partikularni interes izraziti neposredno, lahko poiščemo rešitev v pragmi delniške družbe Delo, ki ni daleč od izkustvenih razmerij med novinarjem, zaposlenim v tej hiši, in njeno vodilno strukturo, če pravila konsekventno in jasno izpeljemo:

Prvič ima lastnik neomejeno in z ustavo zajamčeno pravico izražanja lastnih političnih in ideoloških pogledov. Drugič ima odgovorni urednik pravico preprečiti objavo katerega koli novinarskega izdelka, ki je v nasprotju s prvim pravilom. In tretjič, uprava oziroma odgovorni urednik lahko na kateri koli način kaznujeta avtorja, ki je prekršil prvo pravilo, ali kako drugače škodoval interesom izdajatelja. Zanemarimo, da ideološka in politična prepričanja Pivovarna Laško lahko ceneje širi prek tovarniškega glasila ali da sploh ima kakšna univerzalna, ki bi jih želela izraziti prek Delovih edicij. S pravili pa smo postavili v oklepaj novinarja, formo demokracije in z zakonom posredovana formalna razmerja med uredništvom, medijem in izdajateljem.

Obvladovanje medijev, na način, kot poteka sedaj, torej s stališča javnosti, izdajatelja in uzakonjene norme ni nekaj tako samoumevnega, da bi si zadeve lahko pojasnili s početjem aktualne oblasti, slovenski kapitalizem in demokracija pa bi lahko ostala nedotaknjena, češ saj si vsaka oblast želi podrediti medije. Prepoznavna ločnica med samoumevnostjo »življenja v kapitalizmu in demokraciji« in današnjo artikulacijo medijske politike je v načinu sankcioniranja in discipliniranja novinarjev zaradi izražanja mnenj in stališč. Šele z razčlenitvijo posameznih primerov sankcioniranja lahko ugotavljamo, ali je obvladovanje nekaj, kar se dogaja v ustavnih in uzakonjenih mejah demokracije. Utemeljitve sankcioniranja so lahko politično ideološko povsem izdelane, pa se bodo posegi v medijsko produkcijo izkazali za nedovršene, v nasprotju z zakoni pa za nedemokratično omejevanje ustavne svobode izražanja.

Ker v sodni praksi še ni zaključenega primera, za zdaj lahko sicer samo domnevamo, da je preganjanje izražanja mnenj in stališč protizakonito. Zato pa v mnogih pregledanih primerih formalne instrumente sankcioniranja izražanja mnenj in stališč lahko uvrstimo le v neformalne oblike discipliniranja, v nekaterih drugih novinarji obupajo, »sporazumno« odpovejo pogodbo o zaposlitvi in odidejo k drugemu izdajatelju. Na individualni ravni pa je 21. člen zakona o medijih povsem nedvoumno ščiti novinarja: »Novinarju se ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter profesionalnimi pravili, merili in standardi.«

Pogoji oziroma možnosti razvoja tehnik podrejanja izražanja mnenj in stališč na individualni ravni se dopolnjujejo na makroravni (ekonomski, pravni, politično-ideološki) in na podjetniški mikroravni (statuti družb, programske zasnove). Vsebine vseh treh ravni je s stališča tehnologije obvladovanja mogoče identificirati na individualnih ravneh kot plasti ene in iste čebule.

Najbolj dovršeno genezo sankcioniranja izražanja mnenj in stališč – od sistema neformalnih tehnik do izdelane pravno formalizirane podlage – je razvila uprava družbe Delo, seveda pa ni opustila niti neformalnih oblik preganjanja različnega mnenja ali stališča. V svojih postopkih uprava uporablja delovnopravne institute kaznovanja neposlušnosti po novinarskih pogodbah o zaposlitvi, ki so po taistih pogodbah v koliziji z zapisanimi poklicnimi standardi, tudi z medijsko zakonodajo in notranjimi akti družbe, ki urejajo avtonomijo.

Pravno prakso, ki so jo za upravo, na podlagi omenjenih pogodbeno zapisanih določil, oblikovali družbeni pravniki in odvetniki od primera do primera, nemara najbolje ilustrira razlaga iz disciplinskega izreka opomina sedaj že upokojenemu komentatorju zunanjepolitične redakcije Janku Lorenciju. Z objavo zavrnjenega članka, ki ga je objavila Mladina, je Lorenci zaslužil opomin, ker je »materialno in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, izdal tretjemu delodajalčevo poslovno skrivnost in prekršil konkurenčno prepoved«.

Razlaga – jasna demonstracija vsem, ki imajo pogodbe o zaposlitvi z Delom –, pod katero sta podpisana predsednik uprave Danilo Slivnik in član Mitja Pleterski, se glasi: »Obveznosti novinarja po njegovi pogodbi o zaposlitvi so tudi nad določili Münchenske deklaracije, ki se nanašajo na pravico do neposlušnosti v interesu javnosti. Druga točka Münchenske deklaracije, ki nosi naslov Deklaracija o pravicah, tako izrecno določa, da ima novinar pravico, da odpove poslušnost vsemu, kar bi bilo v nasprotju s splošno usmeritvijo in z nalogami, opisanimi v njegovi delovni pogodbi, kot tudi vsako poslušnost, ki v tej pogodbi ni neposredno predvidena. Z logično metodo razlage in sicer s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (argumentun a contrario) iz navedenega besedila ugotovimo, da novinar ne sme odpovedati poslušnosti, ki je v njegovi pogodbi o zaposlitvi neposredno predvidena. S pojmom »poslušnosti«, ki pomeni obveznost delavca po pogodbi o zaposlitvi, pa je med drugim zajet tudi četrti odstavek VIII. točke pogodbe o zaposlitvi delavca, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti, delodajalcu materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovali poslovnim interesom družbe. Tej svoji obveznosti se delavec ne more odpovedati niti po Münchenski deklaraciji.«

Pa citirajmo še programsko zasnovo Dela, ki je po zakonu o medijih del pogodbe o zaposlitvi. V točki 2. določa, da Delo daje prednost interesu javnosti pred interesi državne oblasti oziroma pred parcialnimi političnimi, ekonomskimi in drugimi interesi. Pri tem zavrača vse oblike pritiska, podrejanja, omejevanja ali vsiljevanja volje s pozicij moči.

Z istimi argumenti kot v primeru Lorencija je v disciplinskem postopku uprava Dela nastopila zoper novinarja gospodarske redakcije in predsednika Sveta delavcev, torej tudi člana nadzornega sveta, Vesa Stojanova. Ker je Mladina objavila, da mu je predsednik uprave Danilo Slivnik zagrozil z razrešitvijo na mestu izvršnega urednika Dela FT, če na Svetu delavcev ne bodo izglasovane spremembe Pravilnika o stimulacijah, ki jih je predlagala uprava. Popolna farsa je Slivnikova utemeljitev, zakaj trditev Stojanova, ki naj bi jo domnevno plasiral v Mladino, ni resnična: Stojanov po pogodbi še vedno zaseda delovno mesto namestnika urednika uredništva notranjepolitične redakcije, ker ni bila z njim nikoli sklenjena pogodba za delovno mesto izvršnega urednika, drži samo, da ga je odgovorni urednik Peter Jančič ustno začasno prerazporedil na mesto v Delu FT. Slivnik mu tako torej ni mogel groziti z omenjeno prerazporeditvijo, ker Stojanov formalno ni izvršni urednik v Delu FT.

Na formalnosti pa se je predsednik uprave požvižgal v primeru postopka predčasnega odpoklica dunajskega dopisnika Matije Graha. Po pritožbi Graha je sodišče ugotovilo, da je sklep o odpoklicu nezakonit in da se razveljavi. Odgovorni urednik Peter Jančič pa je na podlagi naročene ocene dela dopisnika, ki jo je Danilo Slivnik naročil uredniku zunanjepolitične redakcije, aprila sprejel sklep, da se 1. julija 2007 Grah predčasno odpokliče z dunajskega dopisniškega mesta. Še zadnje: na podlagi dokazano montiranih ocen o uspešnosti dela sta Matija Grah 26. aprila, enako velja tudi za zagrebškega dopisnika Roka Kajzerja, vabljena na zagovor k predsedniku uprave, ki je zoper vsakega uvedel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Kot v primeru Vesa Stojanova je bilo kar nekaj novinarjev Dela prerazporejenih na delovna mesta v drugo redakcijo, ne da bi jim spremenili pogodbo o zaposlitvi. Gorazd Utenkar, ki so ga premestili v ljubljansko redakcijo iz notranjepolitične, ni prejel niti sklepa, ampak je zanj odgovorni urednik Peter Jančič sprejel kar sklep o spremembi stroškovnega mesta, ki ga je naslovil na kadrovsko službo. Zato je Utenkar vložil na sodišče zahtevek za varstvo pravic. Večini zadostuje ustno izrečena premestitev.

V primerjavi z Delovim formaliziranim sistemom discipliniranja novinarskega izražanja mnenj in stališč sistemi javne RTV Slovenija, Primorskih novic in Večera za zdaj izvajajo zgolj neformalne, v primerjavi z Delom menda prijaznejše oblike discipliniranja. Razmejitev med formalnimi in neformalnimi instrumenti je sicer lahko umetna, saj se elementi obeh (dokler ne pride do pravnomočne odločitve sodišča) mešajo. V sodni praksi pa nimamo primera, ko bi sodišče odločilo.

Evidentirani neformalni instrumenti zatiranja mnenj in stališč nepravne in protipravne, »preddemokratične« oblike na individualni ravni so zlasti naslednji: neformalni razgovori zaradi izražanja mnenj in stališč (grožnje z resnimi posledicami, z odpovedjo pogodbe, s finančnimi sankcijami, s prerazporeditvami …); neavtorizirani posegi v tekst (objavljeni s podpisom avtorja); zavračanje objave naročenih tekstov; pomanjkljivo formalizirane grožnje (končajo se tudi s »sporazumnimi« prekinitvami pogodb o zaposlitvi; novinar ne želi v sodne postopke); in pomanjkljivo utemeljeni postopki (premestitve in predčasni odpoklici dopisnikov in podobno).

Formalizirani sistem zatiranja izražanja mnenj in stališč vsebuje resne pomanjkljivosti, katerih ni mogoče razčistiti brez sodne prakse, v tveganju izgube tožbe pa se izdajatelj lahko umakne v poravnavo, kadar hoče: v pogodbah o zaposlitvah delovno-pravni instituti sankcioniranja in dolžnosti po medijski zakonodaji niso ustrezno in določno razločevane; ker pogodbena razmerja niso jasno opredeljena zlasti s stališča interesa javnosti, zaradi česar je zaposleni tudi agent javnosti; instrumenti v disciplinskem postopku: izdaja poslovne skrivnosti, povzročanje materialne in moralne škode družbi, kršitev konkurenčne prepovedi se lahko uporabljajo tudi, če gre za konflikt v interesu javnosti; pomanjkljive pogodbe o zaposlitvi: vsebujejo elemente internih ali ustanoviteljskih aktov, ki so notranje neskladni oziroma si v konkretnih določbah nasprotujejo (zastarele programske zasnove, pomanjkljivo določena razmerja med novinarjem in uredništvom oziroma odgovornim urednikom in upravo – odgovorni urednik na primer izvaja funkcije uprave, čeprav jih po statutu več nima); ni vnaprej znanih pogojev dela (predvsem politične ali ideološke usmeritve, zato je iz kakršnih koli razlogov vsako izražanje mnenj in stališ lahko predmet disciplinskega postopka ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izvedeni formalni in neformalni postopki discipliniranja zaradi izraženih mnenj in stališč imajo širši demonstracijski učinek: v neformalnih razgovorih največkrat zadostuje grožnja odpovedi pogodbenega razmerja zaradi škodovanja delodajalcu.

Sicer pa je skupna značilnost še vedno najbolj razširjenega neformalnega sistema utišanja različnosti mnenj in stališč doseganje dejanske spremembe statusa novinarke ali novinarja zaradi izražanja mnenj in stališč, hkrati pa neformalni postopki preprečujejo, da bi zato lahko sploh zahtevali pravno varstvo. Formalizacija postopkov bi zelo verjetno sesula celotni sistem individualnega sankcioniranja izražanja mnenj in stališč, ker je nezakonit IN protiustaven.

Ne zanima nas vsebina, ampak zakonska forma izražanja mnenj in stališč. Ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali poklicna svoboda izražanja. Pravica je univerzalna in kot takšna nikomur ni vnaprej zagotovljena niti omejena s kakšnimi posebnimi vsebinskimi pravili. Kvečjemu se s tveganjem »svobode izražanja« v poklicu pogosteje srečujemo, ker je pravica drugih, se pravi interes javnosti do obveščenosti in verodostojne informacije, uzakonjena in kodeksna poklicna dolžnost, na individualni ravni zapisana tudi v pogodbenih razmerjih.

Okvirno formo opredeljuje zakon o medijih ne zaradi kakšnih posebnih novinarskih pravic, ampak zaradi javnega interesa. V interesu informiranja javnosti zakon varuje izražanje mnenj in stališč novinarjev tako, da prepoveduje znižanje plače in poslabšanja statusa v uredništvu, ki bi bilo posledica izražanja mnenj in stališč. Mimogrede, med drugimi prepovedmi diskriminacije prepoveduje diskriminacijo zaradi prepričanja skoraj na identičen način tudi Zakon o delovnih razmerjih. Nadalje medijski zakon zapoveduje avtonomijo ne le novinarjem, ampak tudi izdajateljem in uredništvom. Izdajatelj in uredništvo sta ločeni entiteti. Izdajatelj mora v svojem temeljnem splošnem aktu opredeliti razmerja med uredništvom in izdajateljem, v teh tudi stopnjo avtonomije in tudi razmerja znotraj uredništva.

Zakon določa dva instrumenta varovanja avtonomije uredništva, izrekanje mnenja uredništva o imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika in izrekanje mnenja o spremembi programske zasnove medija. Vendar pa pregled družbenih statutov in pogodb pokaže, da formalne avtonomije na izvedbeni ravni večinoma ne omogočajo. Minimalne zakonske norme so prepisane, v mnogih primerih še to slabo in akti ne bi vzdržali osnovne pravne presoje, če bi jo resno jemalo pristojno ministrstvo za kulturo.

Sedanja direktorica Primorskih novic Suzana Zornada Vrabec je nedavno takole pozvala uredništvo k izrekanju mnenja o imenovanju odgovorne urednice Vesne Humar: »V skladu s 43. členom družbene pogodbe vas prosim za podajo mnenja k imenovanju Vesne Humar za odgovorno urednico. Glede na to, da vršilka dolžnosti odgovorne urednice ne more biti sklicatelj uredništva, predlagam, da izbrani predstavnik uredništva skliče in vodi sejo uredništva, na katerem se oblikuje mnenje v zvezi s predlaganim imenovanjem odgovornega urednika. Direktorica je pismo naslovila po seznamu vsem članom uredništva, z zahtevo po mnenju pa je bilo odpravljeno večmesečno nezakonito stanje, ko je izdajanje dnevnika vodila formalno neimenovana vršilka dolžnosti. A mimogrede je direktorica derogirala aktiv novinarjev Primorskih novic, ki je sicer opravljal vlogo uredništva. Enako je samoorganizacijo uredništva v obliki aktiva suspendiral tudi predsednik uprave Dela, češ da ni identična obliki uredništva iz zakona o medijih. Niti Slivnik zdaj ne more napovedati, na koga bi naslovil zahtevek po izreku mnenja v primeru razrešitve odgovornega Petra Jančiča.

Novinarji RTV Slovenija so tudi po mnenju generalnega direktorja Antona Guzeja pravilno opozorili na vsebino 39. člena statuta RTV Slovenija, ki predvideva predhodno pridobitev mnenja zastopstev uredništva v zvezi z akti, ki urejajo organizacijo dela. A »dokler ni akta, ki bi določil število uredniško producentskih enot, toliko časa ni mogoče oblikovati zastopstev«. Že obstoječa zastopstva pa svojega mnenja ne morejo veljavno podati, saj bi posamezniki odločali o problematiki, ki se nanaša na povsem drugo producentsko enoto. Zaradi navedenega objektivnega dejstva vodstvo RTV Slovenija ne more pridobiti predhodnega mnenja zastopstev.

Kako pa je s programskimi zasnovami? Razen sprejetih Programskih standardov RTV Slovenija decembra lani ni primera sprememb programske zasnove katerega koli drugega medija. Programski standardi RTV Slovenija – mimogrede, postopek njihovega spreminjanja na programskem svetu ni bil zakonit – je sicer določen interes javnosti izčrpno in široko, pa tudi to, da javni zavod ne dopušča izražanja, ki ni v skladu s splošnimi družbenimi normami, razen v nujnih primerih stilne zaznamovanosti govora ob upoštevanju mere in dobrega okusa. Le kdo lahko arbitrira v izvedbi citiranega določila? Za konec pa programski standardi uvajajo še disciplinsko odgovornost po delovnopravni zakonodaji, saj so »vodilni delavci in uredniki RTV dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovne obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose«.

Programske zasnove večine tiskanih nacionalnih medijev so nadstrankarske, dajejo prednost interesu javnosti pred oblastjo ali opozicijo. Delo si prizadeva za širjenje meje svobode javne besede. Bori se proti odkritim ali prikritim oblikam poskusom cenzure in proti vsem oblikam omejevanja pri izpolnjevanju novinarskega poslanstva. Ponovimo, da so programske zasnove del pogodb o zaposlitvi, novinarje pa je po zakonu prepovedano sankcionirati zaradi izražanja mnenj in stališč v okviru programskih zasnov. Po Delovi programski zasnovi je odgovorni urednik lahko imenovan le z večinsko podporo uredništva. Ergo je odgovorni urednik Peter Jančič, ki je dobil komaj nekaj deset glasov podpore uredništva, imenovan v nasprotju s pogodbami o zaposlitvah novinarjev, ki jih je danes postavlja na cesto.

Skratka, na mikroravni prevladujejo notranja pravila organiziranosti avtonomije, ki sploh ne morejo delovati. Zato pa s prepisom splošno veljavnih načel in forme demokracije v hišne statute in programske zasnove ne izkazuje njihovega spoštovanja, ampak da sta ustanovitelj ali lastnik tista, ki arbitrirata v primeru kršitev, za kar so v formalnih demokracijah sicer pristojna sodišča in arbitraža samoregulativnih teles uredništva in izdajatelja.

Sicer pa se je splošno uzakonjeno ravnotežje v avtonomiji med entitetama in člani uredništva, namenjene varovanju javnega interesa obveščenosti s spremembo forme, sesulo konkretno na točki prehajanja iz ene oblike ravnotežja v drugo. Avtonomija je odpovedala, ko sta si državni zbor in Pivovarna Laško sama imputirala pristojnosti imenovanja odgovornih urednikov in jih, še z mnogimi drugimi, prenesla na uprave.

Tudi pri teh se nima smisla ukvarjati z aktualno in za vsako oblast tako zanimivimi razlikami v vsebini novinarskega izražanja, ampak z njegovo formo. Forma ali – če hočete – videz demokracije je tudi v izražanju zelo pomembna reč ravno zato, ker se za njo ne skriva nobena vsebina. Je kot črna luknja. Znotraj je votla, okoli nje pa se vse vrti. Na primer. Lahko se strinjamo, da je ustavna pravica svobode izražanja samo videz interesa državljanov, pod katerim jo obvladujejo in usmerjajo maloštevilčne skupine lastnikov in politikov. Na formo ne vpliva tudi, če pregledno dokažemo konkretne mehanizme obvladovanja. Niti v pragmatičnem interesu maloštevilčnih skupin ni sprememba neke splošne pravice, na kateri temelji množičnost prodaje in pretoka idej. Tudi posameznik se lahko izreče, da se ustavni pravici odpoveduje, a bo po formi ostala neodtujljiva, veljavna tudi zanj.

Demontaža omenjenega videza demokratične pravice se začne na točki, ko peščica lastnikov ali politikov začne deklarirati spremembo splošne forme, ker je njena vsebina samo videz, ki da jo bodo nadomestili z neko drugačno vsebino. Ideološko-politične ocene, da so mediji premalo pluralni, premalo demokratični in neuravnoteženi so pripravili teren za lanskega junija uzakonjene dodatne naloge države pri podpiranju javnega interesa in svobode obveščanja. Tako novela zakona o medijih Republiki Sloveniji določa nalogo »zagotavljanja pluralnosti in raznolikosti medijev« in tudi možnost razpolaganja s sredstvi iz državnega proračuna za namen »zagotavljanja pluralnosti in demokratičnosti medijev«. Oboje je bilo še v okvirih forme ali videza demokracije. Vendar pa je v tretjem koraku sledila demontaža samega videza, s potlačitvijo javnega interesa, v individualnih postopkih discipliniranja novinarjev zaradi izražanja mnenj in stališč pa je na plan udarila neposredna in vsebinska demokracija, znana iz demokratičnih totalitarnih režimov.

Kot kaže razčlenitev primerov izdelane in pol izdelane tehnike (pri nekaterih povezane že v razvite tehnologije) podrejanja poklicnega izražanja mnenj in stališč, delujejo nekje vmes: v »sivih conah« pravne ureditve, v neartikuliranih političnih in ideoloških usmeritvah oblastnikov (naj gre za izdajatelje ali politike-lastnike), v zastarelih »predpolitičnih« ali »apolitičnih« usmeritvah programskih zasnov (za splošno rabo vsakokratnih oblastnikov), v »zakonskih luknjah«, ki so prepisane v statutih družb …

Prepoznavna ločnica med (»normalnim v okviru demokracije«) obvladovanjem medijske produkcije in sedanjim slovenskim podrejanjem se v osnovi razlikuje (»tehnološko«) v različnosti obvladovanja. Na tej strani slovenske meje meja ima obvladovanje naslednje značilnosti: načrtna demontaža pravne varnosti nosilca informiranja v nasprotju s pravnim okvirom; zatiranje različnosti mnenj praviloma sovpada s kršitvijo avtonomije uredništva (je proti zakonu); praviloma zatiranje izražanja mnenj in stališč se ujema z zahtevami vsakokratne aktualne oblasti/delodajalca po poslušnosti in podrejanju (preddemokratično razlikovanje sistemski/alternativni ter tranzicijsko podemokratično razlikovanje vladni/provladni; razlikovanja v politično samodeklariranih mnenjih skoraj ni, kot skoraj ni s programsko zasnovo politično in ideološko jasno usmerjenih medijev); s stališča interesa javnosti je discipliniranje enako zatiranju različnosti mnenj in stališč (mišljenjsko ravnanje »medijske krajine«) in upravljanja/usmerjanja javnega mnenja, torej protidemokratično.

Priporočena zdravila so: na individualni ravni: pisna seznanitev s postopki zoper novinarje novinarskega sindikata in uredništev; spodbujanje novinark in novinarjev k razkrivanju discipliniranja v javnosti; spodbujanje k formalizaciji nezakonitih neformalnih postopkov discipliniranja (najboljša obramba pred nadaljnjimi šikaniranji); razčiščevanje pravno nebuloznih stanj na mikroravni (upravni postopki na ministrstvu za kulturo, medijska in delovna inšpekcija); stalni in sistematični monitoring; bunkerje neobjavljenih člankov naj »prevzamejo« sindikati; zahtevati preverjanje programskih zasnov pri izdajateljih, kjer to de facto dokazujejo postopki zoper izražanje mnenj in stališč.

Na splošni ravni bo na mestu prizadevanje za uvajanje »klavzule o svobodi vesti« v poklicna pogodbena razmerja (pravica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če se spremenijo temeljne usmeritve – politične, filozofske ali ideološke – izdajatelja za primerno odškodnino). Zahtevati jasno samoregulacijo o uredniški in novinarski avtonomiji, ki naj jo sporazumno v pogajanjih opredelijo novinarji in lastniki medija. Glavni cilj je vzpostavitev pravne varnosti seveda ne samo iz sebičnih razlogov (izdajatelja in poklica), ampak tudi zaradi varovanja interesa in pravice javnosti do obveščenosti in verodostojne informacije.

Dogajanje na Primorskih novicah v zadnjem letu je primer oziroma prototip prevzema medija zaradi prepleta političnih in ekonomskih interesov. Pri tem ne gre za nek mediteranski recept, ampak so sestavine in postopki zelo podobni v številnih drugih primerih, ki smo jim v zadnjih dveh letih priče pri »preurejanju« gospodarstva in obvladovanju medijev: najprej urejanje lastniške strukture podjetij, zamenjave članov nadzornih svetov, potem zamenjave direktorjev oziroma uprav z razrešitvami ali odstopi »iz osebnih razlogov« (gre za enega najbolj zlorabljenih pojmov tega obdobja) in pozneje druge kadrovske rešitve.

Primorske novice morda bolj bodejo v oči zato, ker so bile sredi zahtevnega uresničevanja projekta dnevnika in brez velikih finančnih rezerv, zlasti pa zaradi nestrokovnega, lahko bi rekli celo malomarnega pristopa lastnikov. S svojim vmešavanjem v poslovanje podjetja in kadrovske menjave niso prekinili samo razvoja, ampak so povzročili tudi kadrovsko in finančno krizo podjetja, izigrali pa so tudi interes javnosti oziroma prebivalcev Primorske.

Luka Koper, Intereuropa Koper, Hit Nova Gorica, Primorje Ajdovščina in Banka Koper v svojih letnih poročilih poudarjajo svojo družbeno odgovornost do okolja, v primeru Primorskih novic pa so pokazali, kateri interesi so močnejši.

Primorska ima nekaj čez 250.000 prebivalcev, razteza se od Bovca, prek Postojne in Ilirske Bistrice do Pirana. Doživlja demografski prirast in je druga gospodarsko najbolj razvita pokrajina ali regija v državi.

Daleč prvi medij so v tem prostoru Primorske novice, ki dnevno dosežejo čez 73.000 bralcev. Na 3. mestu je Radio Koper z dosegom 45.000 poslušalcev, na 5. Nedeljski dnevnik in šele na 13. mestu dnevnik Slovenske novice, ki ima že pol manjši doseg.

Primorske novice bodo letos dopolnile 60 let izhajanja in razvoja, najprej dveh časopisov v Novi Gorici in slovenski Istri, potem skupnega časopisa, ki je leta 1981 začel izhajati dvakrat na teden. Od leta 1991 se je rast podjetja in časopisa še pospešila, leta 1997 se je rodila tretja tedenska izdaja Sobota in leta 2004 prvi regionalni dnevnik v državi. Podjetje je osamosvojitev Slovenije pričakalo skoraj brez premoženja, z majhnim številom zaposlenih in skromnimi poslovnimi rezultati. Vsako leto je beležilo rast prihodkov, premoženja, števila novinarjev oziroma zaposlenih in prav zaradi dobrega poslovanja ter rezerv iz dobičkov je zmoglo največji razvojni korak – prehod na dnevnik. Prodaja se je že po letu in pol stabilizirala, poslovanje je bilo v skladu z načrti in bi bilo v tretjem letu zagona dnevnika lahko že pozitivno. Vendar so lastniki razvoj ustavili.

Od leta 2004 so največji lastniki Primorskih novic Banka Koper, Primorje Ajdovščina, Luka Koper, Intereuropa Koper in Hit Nova Gorica, ki imajo 64-odstotni delež v podjetju.

Gre za največja in najpomembnejša primorska podjetja, ki jih ob prostoru povezujejo tudi poslovni oziroma ekonomski interesi. Tako sta Intereuropa in Luka velika komintenta Banke Koper in do pred kratkim njena pomembna solastnika. Zato imata tudi predstavnika v nadzornem svetu banke. Banka sodeluje z državnimi institucijami, skladi in občinami pri ustanavljanju in razvoju gospodarstva, v porastu so njeni krediti državi.

Za Primorje so občina Koper, Luka in država najpomembnejši poslovni partnerji.

Drugo največje gradbeno podjetje v državi gradi avtoceste, mejne prehode, viadukte. Kot najboljši dobavitelj Luke Koper je podjetje dobilo že tri priznanja Luke. Spomladi lani je bilo Primorje pred podpisom pomembne pogodbe za gradnjo obalne kanalizacije v vrednosti 4,5 milijarde tolarjev, ki sta jo Dušan Črnigoj in koprski župan Boris Popović podpisala 7. marca.

Vodstvo Primorja je v tistem obdobju pripravljalo tudi menedžerski odkup podjetja od Soda in Kada ter ga ob koncu poletja uspešno izvedlo.

Mestna občina Koper je velik investitor, je solastnica Luke Koper in župan je član nadzornega sveta Luke. Prostorski razvoj Luke je odvisen tudi od mestne občine Koper.

Želje po obvladovanju medijev so večne. Tudi Primorske novice pri tem niso nobena izjema, kot lokalni časopis dvakrat na teden so bile samo manj na očeh centra in politike. A lepljene etiket o rdečem časopisu, ki ga je bilo treba »uravnotežiti«, niso primerne.

Primorske novice so imele do osamosvojitve Slovenije deset ustanoviteljev občinskih SZDL. Občasne kritike vsebine so prihajale iz različnih občin, vendar bolj v smislu, katera ima več prostora v časopisu, zakaj se je sedež časopisa preselil iz Nove Gorice v Koper in tako naprej.

Leta 1990 so se ustanovitelji odpovedali pravicam in odgovornostim, podjetje se je privatiziralo v skladu s takratno jugoslovansko zakonodajo in do leta 1995 pravzaprav ni imelo lastnikov oziroma je bil to kolektiv, ki je upravljal z družbenim premoženjem.

Potem se je podjetje privatiziralo, kar 67 % so imeli notranji lastniki, po 8 % Sod in Kad, ostalo pa Infond iz Maribora. Z leti se je delež notranjih lastnikov zmanjševal, v lastništvo so vstopala primorska podjetja in leta 2004 se je oblikovala sedanja struktura.

Zanimivo je bilo, da so za poraz Dina Pucerja na lokalnih volitvah leta 2002 krivdo pripisovali tudi pisanju Primorskih novic, zmagovalec Boris Popovič pa je še pred tem v časopisu zahteval poseben status. Ker ga ni imel, je vpliv poskušal uveljaviti drugače.

Tako so bili poslovni odnosi med podjetjem in MOK ves čas toplo hladni, odvisno pač od vsebine časopisa. Zavračal je poslovne dogovore o poslovnih prostorih, izgubljali so se dokumenti o vračilu dolga občine Primorskim novicam …

Župan je uporabljal različne oblike pritiska: javno kritiko podjetja in novinarjev, zmanjševanje oglaševanja in selitev le-tega v Žurnal in Dobro jutro, izdajanje občinskega glasila, ukinitev uradnih objav leta 2004, celo selekcioniranje vabil za direktorico in odgovornega urednika. Za vsebino časopisa je bilo po njegovem pač krivo vodstvo podjetja.

Kljub vsemu se je razvoj podjetja nadaljeval brez pretresov, saj prejšnja vlada koprskega župana ni podpirala.

Stvari so se začele spreminjati po letu 2004. Čeprav je predsednik vlade Janez Janša spomladi leta 2005 zagotovil, da Bruna Koreliča ne bodo zamenjali, je ta že poleti moral odstopiti iz osebnih razlogov. Luka Koper, Hit Nova Gorica in Intereuropa so namreč od države obvladana podjetja. Najprej se je v njih spremenila sestava nadzornih svetov, Bruna Koreliča je zamenjal član SDS Robert Časar, v Intereuropi je direktor postal Andrej Lovšin, v Hitu je bil razrešen Branko Tomažič. Potem so prišle na vrsto Primorske novice.

Boris Popovič je že na začetku februarja na kosilo povabi Roberta Časarja, Andreja Lovšina, Vojka Čoka (Banka Koper) in Dušana Črnigoja (Primorje). Glavna tema so bili kadri Primorskih novic oziroma, kakšen naj bi bil časopis pred bližajočimi se lokalnimi volitvami.

Delo in Finance sta takrat pisala o pritiskih na kadrovske zamenjave, ki naj bi prihajali bodisi iz koprske občine bodisi iz vladajoče politične opcije. Zamenjave naj bi se zgodile prek državno obvladovanih družbenikov Primorskih novic, predvsem prek njihovih novih vodstev.

To se je tudi zgodilo.

Pri vodenju podjetja in njegovem poslovanju med lastniki in vodstvom Primorskih novic uradno ni bilo razhajanj. Na skupščini 6. 2. 2006 so kar s 98 % glasov za potrdili načrt za leto 2006 in oceno, da je družba prvo leto izhajanja dnevnika poslovala v skladu z načrti iz elaborata Primorske novice vsak dan za štiriletno obdobje in v skladu s planom za preteklo leto.

Tudi na prvi seji nadzornega sveta, ki so ga sestavljali Gorazd Humar (Primorje), Tilen Majnardi (Hit), Mirko Pavšič (Luka), Aleksander Lozej (Banka) in Boris Ugrin (notranji lastniki), so ugotavljali skladnost poslovanja s planom. O kadrovskih pritiskih, ki so v javnosti že močno odmevali, pa niso hoteli govoriti.

Podobno je bilo na skupščini 26. 5. 2006, na kateri je bilo letno poročilo in ocena, da je družba dosegla pričakovane cilje in utrdila položaj na trgu, sprejeto s 98-odstotno večino.

Primorske novice so 17. 5. objavile obširen članek »Kontrolirano primorsko poreklo«, v katerem so se spraševale, ali se bo val sprememb v slovenski medijski krajini dotaknil tudi Primorskih novic. Takrat smo lahko prebrali naslednje izjave:

Vojko Čok: »Kot družbeniki pričakujemo, da bo časopis posloval s pozitivnim finančnim rezultatom, ne da bi pri tem zahajal na področje rumenega tiska. Rad bi, da bi nas PN še dolgo seznanjale z dogodki doma in po svetu.« Poudaril je pomembnost dogajanja na matičnem območju in objektivnost poročanja, ki morata biti temelja za prepoznavnost časopisa in zvestobo bralcev.

Dušan Črnigoj je PN ocenil kot zanimiv časopis, ki pa mora še naprej bogatiti vsebino. »Želim, da časnik povečuje naklado in družba posluje pozitivno, nadzoruje stroške in se še primerneje organizira.«

Projekt regijskega dnevnika PN se je vsekakor izkazal za pozitivnega, je ocenil Robert Časar: »Prav zato si bomo zanj prizadevali tudi v prihodnje. Kot lastniku pa so za nas pomembni tudi poslovni rezultati.«

Niko Trošt pa je dejal:« Vsebino je treba še piliti, predvsem s pomočjo mnenjskih raziskav. Bralci naj povedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Cilj je, da PN ostanejo v večinski lasti primorskih podjetij, kar je pomembno za razvoj in poslanstvo časopisa v regiji in tudi v širšem prostoru.«

Čeprav so se v podjetju uresničevale želje lastnikov, pa so se v ozadju stopnjevale druge prioritete, ki so se prepletle s političnimi in ekonomskimi interesi lastnikov ter oblasti.

Po kosilu z županom sta februarja dva udeleženca na pogovor povabila direktorico Primorskih novic. Prenesla sta ji sporočilo, da njeno vodenje podjetja ni sporno, vsebina časopisa pa ni vedno naklonjena koprskemu županu. Zato mora zamenjati odgovornega urednika, saj je drugače njena funkcija ogrožena. Nič niso pomagali argumenti o krhkosti položaja podjetja in nujnosti stabilnih razmer za nadaljnji razvoj, da odgovornemu uredniku v nekaj mesecih poteče mandat. Zamenjavo je treba izpeljati, se je glasilo sporočilo.

In kdo naj bo novi odgovorni urednik? Ime je prinesla Mojca Beljan, vodja za stike z javnostjo na koprski občini. V lokalu koprskega Koloseja je 22. 2. povedala, da mora odgovorni urednik Primorskih novic postati Aljoša Curavić, urednik italijanskega programa Televizije Koper.

Potem so se vrstili telefonski klici in priganjanje, da je treba z zamenjavo pohiteti.

Z Aljošo Curavićem je bil opravljen osebnostni profil kot za ostale kandidate, čeprav sem iskala zverziranega časopisnega urednika, ki bi bil dober vodja, organizator dela in bi v uredništvo prinesel izkušnje ter znanje. Takšna je bila Darja Verbič, ki je morala zapustiti Večer in postala izvršna urednica Primorskih novic, potem, ko ji je uredništvo izreklo visoko pozitivno mnenje. To je bil kot kaže znak za lastnike, da se njihovim naročilom ne bom uklonila.

Po skupščini je poklical predsednik nadzornega sveta Gorazd Humar in sporočil, da me bodo razrešili. Novi direktor naj bi postal Aljoša Curavič. Ko je ta čez teden dni ponudbo zavrnil, so čez noč našli novega kandidata. Doma na čakanju je bil Sergej Škrlj, ki so ga odstavili z mesta direktorja LB Leasing Koper. Postal je novi kandidat.

Vse aktivnosti v zvezi z razrešitvijo direktorice in imenovanjem novega direktorja so v ponedeljek, dan pred sejo nadzornega sveta, tekle v nadstropju uprave Luke Koper, povsem blizu pisarne predsednika Časarja in člana Alda Babiča. Vodila sta jih člana nadzornega sveta Primorskih novic Mirko Pavšič (Luka) in Gorazd Humar (Primorje), kljuke pa smo si podajali luški pravnik, Sergej Škrlj in jaz.

Najprej je bilo treba doreči razrešitev, sporazum o novem delovnem mestu, pogodbo za novega direktorja, sklepe za nadzorni svet in izjavo za javnost.

Zrežirana seja nadzornega sveta se je pričela v torek ob 15. uri. Najprej so mi čestitali za opravljeno delo, dosežene rezultate in uspehe. Govorili so celo o tem, da bi mi pripadala nagrada. Potem so me razrešili: štirje za in eden proti. Dobila sem šopek rož, obžalujoče poglede in šla najprej do novinarjev, potem pa pospravljati pisarno. Drugi dan je Sergej že želel sedeti v njej.

O njegovem delu nadzorni svet razen njegovega curiculuma ni imel nobenih referenc, ni preverjal njegovih izkušenj, poznavanje panoge. Imenoval ga je celo brez programa dela.

Pogovor z novinarji po seji je bil nekonkreten in neprepričljiv. Gorazd Humar ni znal pojasniti, zakaj so me razrešili, niti s čim jih je prepričal novi kandidat. Vse, kar je povedal, je bilo, da lahko nadzorni svet v imenu kapitala naredi kar koli in je to tudi storil. Sergej Škrlj pa je iz anonimnosti stopil z izjavo, da ne bere Primorskih novic in časopisov, je pa prijatelj Borisa Popoviča. Čas je pokazal, da za vodenje medijskega podjetja to ni dovolj.

Novi direktor že 20. 6. 2006 doseže odstop odgovornega urednika iz »osebnih razlogov«. Objavi razpis, na katerega se prijavijo Venčeslav Japelj (dolgoletni urednik in novinar PN), Aljoša Curavić (nesojeni odgovorni urednik in direktor), Danica Cmrečnjak (novinarka Dnevnika), Franco Juri (znani publicist, novinar in karikaturist), Tadej Labernik (izkušen novinar in urednik) in Tino Mamić (novinar PN).

Izbere najmanj izkušenega, kar argumentira z njegovim poznavanjem Primorskih novic, in ker bodo stroški, glede na to, da je Tino Mamić že zaposlen, manjši. Neuradno pa direktor razlaga, da Mamić ni po okusu koprskega župana, vendar sta mu izbor narekovala Robert Časar in Andrej Lovšin po naročilih iz Ljubljane.

V uredništvu je vladala negotovost, govorice o zamenjavah in političnih pritiskih so opravile svoje in ob glasovanju za mnenje Tinu Mamiću se slaba polovica udeležencev sestanka aktiva novinarjev odloči za podporo. Tino Mamić jim je zagotovil, da si želi delati dober časopis in ne bo delal kadrovskih čistk.

Že čez nekaj dni završi v desku, v katerem zvečer končujejo časopis. Strani so postavljene, Tino Manić pa zahteva umik celostranskega intervjuja iz priloge 7. val zaradi dveh spornih stavkov. Proti so izvršna urednica, urednik priloge, avtorica, predlagajo umik spornih stavkov, vendar intervju ni objavljen. Tako se začne.

Tino Manić avgusta poskuša ustno razrešiti izvršno urednico Darjo Verbič, vendar z direktorjem kmalu ugotovita, da obstajajo pogodbe, zakoni, akti in tako po domače ne gre. Darja Verbič je tako razrešena šele 30. 10. Potem je zamenjan pomočnik odgovornega urednika, namestnik odgovornega urednika v Novi Gorici, urednik za politiko in gospodarstvo.

Organizacijsko in kadrovsko prihaja do zmede, uredništvo ne pozna urednikovega načrta dela in vizije, ki za mnenje o kadrovskih zamenjavah ne vpraša aktiva, kolegija urednikov.

Priprave na pokrivanje lokalnih volitev zamujajo, ustvarja se zmeda, v časopisu pa so prispevki o kandidatih in aktivnostih SD, LDS in nekaterih novih strank praviloma krajši in objavljeni na spodnjih straneh časopisa. Zato je več pozornosti namenjene SDS, NSi, SLS in zlasti Borisu Popoviču in njegovim strankam. Zgodi se tudi nikoli razčiščena zloraba volilnega molka, ko se v nekaterih koprskih območjih v nabiralnikih skupaj s časopisom pojavijo fotokopije iz časopisa Direkt, v katerem sta bila napadena dva Popovičeva protikandidata.

Boris Popovič v Kopru zmaga in naslednji dan novinarka Petra Vidrih z njim opravi intervju. Po njem se zgodi verbalni napad nanjo, ko jo župan zmerja s seksističnimi anatemi in jo odslovi s »spizdi in odjebi«. In kaj sledi? Tino Mamić se zaradi zahtev kolegov mlačno postavi novinarki v bran, občina odpove vse izvode časopisa, novinarka pa se znajde celo v primežu sodišča oziroma županove tožbe.

Po volitvah je Obala osvojena, Sergej Škrlj 1. 12. 2006 odstavi Tina Mamića in imenuje v. d. odgovorno urednico. Zaradi nakopičenih finančnih in kadrovskih težav, nemira v kolektivu, ki pošilja apele lastnikom in javnosti, po namigu nadzornega sveta »iz osebnih razlogov« odstopi tudi Sergej Škrlj.

Nadzorni svet takoj imenuje novo direktorico, na enak način kot junija. Brez ugotavljanja njenega znanja, izkušenj, programa dela, ampak le zaradi predloga nekaterih lastnikov. Nova direktorica postane piraovka Luke Koper Suzana Zornada Vrabec.

Podjetje in časopis, s katerima so bili lastniki še maja zadovoljni in je uresničevalo zadane načrte ter pričakovanja bralcev, sta se samo v sedmih mesecih znašla v globoki kadrovski in finančni krizi. Če se je o Primorskih novicah prej govorilo kot o najbolj razvitem regionalnem časopisu in podjetju, o primeru uspešnega prehoda na dnevno izhajanje, so drugi mediji potem poročali o težavah, prepirih, razrešitvah. V lastnem mediju pa sta Tino Mamić in Sergej Škrlj med seboj prala umazano perilo.

Nadzorni svet in lastniki so bili s perečim položajem ves čas seznanjeni. Med drugim so jim mali družbeniki, ki so imeli 13-odstotni delež, jeseni v pismih trikrat obširno razložili dogajanje, apelirali na njihovo odgovornost in aktivnost, da se razmere ne bi poslabšale. Nadzorniki niso odgovarjali oziroma so se sklicevali na svoja pooblastila, v katerih ni vmešavanja v poslovanje podjetja. Toda njihovo sedemmesečno delovanje je kazalo drugače. Na svoji prvi seji niso hoteli govoriti o političnih pritiskih na kadrovske menjave v uredništvu, potem so sredi mandata razrešili direktorico brez argumentov in razlogov, z imenovanjem novega direktorja so neposredno povzročili večje stroške podjetju. Novi direktor ni znal strokovno in poslovno voditi družbe, kljub temu niso izkoristili možnosti večjega nadzora. Ko je vse že drvelo navzdol, pa so ponovili pomanjkljivo kadrovsko potezo izpred mesecev in spet čez noč imenovali novo direktorico. Pri svojih odločitvah so se sklicevali na pravice kapitala, v imenu katerega lahko počnejo kar koli. Pri tem so pozabljali, da so po zakonu o gospodarskih družbah nadzorniki pri svojem delu samostojni in zavezani k delovanju v interesu podjetja, ki ga nadzirajo, ne pa lastnikov.

Težave v družbi Primorske novice se letos stopnjujejo in nič ne kaže, da bi lahko bile v kratkem obvladane. To se kaže tudi v vsebini časopisa in obstaja bojazen, da se bodo sicer lojalni bralci v letu, ko njihov časopis praznuje 60 let, začeli ozirati po drugih medijih. Prihodnost sicer je odvisna od lastnikov gospodarske družbe, vendar tudi od novinarjev.

Tehnike obvladovanja:
Pritiski in zamenjave v medijih, ki vplivajo na še neprevzete medije.
Piar lastnikov, ki javnosti ponavljajo, da lahko v interesu kapitala naredijo karkoli.
Piar politične oblasti, da morajo mediji postati pluralni in uravnoteženi.
Pritiski na direktorje in njihova zamenjava.
Zamenjava odgovornih urednikov in nato drugih članov uredništva.
Povzročanje strahu, samocenzure in cenzure v uredništvih.
Povzročanje razkolov v uredništvih.
Zmanjševanje števila novinarjev v uredništvih zaradi »stroškov«.
Še več strahu in samocenzure, še več molka prizadetih.
Ugled novinarjev in medijev se zmanjšuje.

Sedanjim tehnikam obvladovanja medijev v Sloveniji botrjujejo tudi razmere, ko po 16 letih tranzicije tukaj še vedno ni pravih lastnikov medijev, ni se uspel razviti vodilni kader oziroma vodstveni menedžerji medijev, država ni razvila medijske politike, pozornost novinarjev pa je bila v tem času bolj usmerjena v sindikalne pravice in avtonomijo, namesto v razvoj in večji ugled poklica oziroma stroke, k znanju in strokovnosti, ki je lahko edini pogoj avtonomije.

Po privatizaciji medijev so bili novinarji pomembni solastniki medijskih družb, s prodajo svojih deležev različnim gospodarskim družbam (pidom, bankam in drugim) so prispevali, da je postalo lastništvo manj pregledno, zlasti pa med lastniki praviloma ni bilo podjetij, ki bi poznala medijsko panogo oziroma bi jim lahko rekli strateški lastniki. V zadnjem obdobju je vse več medijev v posrednem lastništvu države oziroma vladajoče politike.

Direktorji so bili v primežu lastnikov, ki se pomena in vsebine medijev ter pojma javnosti niso zavedali in so zahtevali dobiček, in novinarjev, ki so sicer legitimno zahtevali večje sindikalne pravice in plače, vendar solidarno za vse, ne glede na usposobljenost in rezultate dela. Proti letu 2000 pa so se začele zamenjave teh, v stroki usposobljenih direktorjev, s finančniki, ekonomisti in drugimi. Glede na to, da direktorji medijskih družb predstavljajo izdajatelja medija, je zgolj dobičkonosno ali politično kadrovanje spet povzročilo korak nazaj v razvoju slovenskih medijev in medijskega prostora.

Pred slabim letom dni je v »uravnoteževanju« slovenskega medijskega prostora prišel na vrsto regionalni dnevnik Primorske novice (PN), potem ko si je vladajoča politična opcija podredila glavne nacionalne medije. Sklenjen je bil dogovor z lokalno oblastjo v Kopru, kjer je sedež časopisa, po katerem si je slednja na lokalnih volitvah v slovenski Istri obetala, z ustrezno podporo PN, ugoden volilni rezultat.

Junija 2006 je skupina treh podjetij, lastnikov PN (koprski Luka in Intereuropa ter novogoriški Hit), s sodelovanjem Banke Koper in ajdovskega Primorja, prav tako lastnikov PN, mimo ostalih lastnikov prevzela PN in posegla v vodenje časopisno založniške družbe PN. Prva tri podjetja nadzira država, banka in gradbeno podjetje pa sta pomembna partnerja, ki zlasti od Luke in Intereurope ter od države in koprske občine dobivata številne posle. Predlaganemu »zavezništvu« pri prevzemu PN se tako nista smela upreti. Koprska občina je sicer tudi eden od lastnikov PN, vendar z zanemarljivo majhnim deležem. Koordinacijo prevzema je opravil koprski župan Boris Popovič. Sklepamo lahko, da je bil namen prevzema zagotoviti lojalnost časnika do vladajoče opcije in na lokalni ravni zagotoviti ustrezno podporo pred lokalnimi volitvami. Ob tem naj bi podjetje PN dosegalo (vsaj) minimalen dobiček.

Prek nadzornega sveta PN je peterica lastnikov zamenjala dotedanjo direktorico Barbaro Verdnik s Sergejem Škrljem. Škrlj je med šestimi kandidati za odgovornega urednika izbral Tina Mamića, ta pa je brez posvetovanja s člani uredništva, kar je v preteklosti že bila praksa, pri imenovanju resornih urednikov zamenjal urednike na ključnih mestih (vodja centralne redakcije, njegov namestnik, urednik politike in gospodarstva …), tudi mimo akta o sistemizaciji. Mamić je na glasovanju o podpori članov uredništva njegovi kandidaturi za en glas presegel 50-odstotno mejo, ob tem pa je dobro vedeti, da je tudi sam glasoval. Uredništvo je začel voditi s trdimi prijemi. Posegal je v tekste in preprečeval njihovo objavo, enega od urednikov je zaradi neposlušnosti kaznoval s 10-odstotnim zmanjšanjem plače. Kmalu je prišel v konflikt z direktorjem, njuni pogledi na smer vodenja uredništva so se začeli razhajati. Uredništvo se mu je uprlo, izglasovalo mu je nezaupnico, nato pa ga je direktor v decembru odstavil in imenoval v. d. odgovornega urednika Vesno Humar. Še pred tem so se lokalne volitve v slovenski Istri iztekle v skladu z željami koprskega župana.

Poslovanje PN se je od junija naprej slabšalo, kadrovske zamenjave so požrle precej denarja in napovedovala se je izguba. Peterica lastnikov se je v decembru 2006 odločila za ponovno zamenjavo direktorja, Sergeja Škrlja je zamenjala Suzana Zornada Vrabec, dotedanja vodja PR-službe v Luki. Z novim letom, ko so se iztekle pogodbe o sodelovanju s tremi novinarji, je direktorica vse tri obvestila, da sodelovanja ne bo obnovila, dokler ne ugotovi, kakšne so finančne možnosti za to. Razlog za takšno ravnanje naj bi bilo zmanjševanje stroškov. Med tremi odslovljenimi novinarji je bila tudi novinarka na porodniškem dopustu, ki torej ne obremenjuje stroškovnika PN. Med odslovljenimi je bila tudi urednica kulture, tako da je to uredništvo ostalo brez urednika; tako je še danes, ko nastajajo te vrstice. Pozneje so sledile podobne odpovedi še petim novinarjem. Vsi so bili dolgoletni sodelavci PN, opravljali so povsem enake naloge v uredništvu kot redno zaposleni, razlog, da niso bili zaposleni, pa je bilo zavračanje poslovodstva (že pred vsemi opisanimi kadrovskimi zamenjavami), da jih zaposli. V takšno sodelovanje so bili prisiljeni iz eksistenčnih razlogov.

V imenu nižanja stroškov se je nova direktorica torej osredotočila na najšibkejši člen v uredništvu, samostojne novinarje s pogodbami o sodelovanju. Nekateri od odslovljenih so se odločili za tožbe, z zahtevo po vzpostavitvi rednega delovnega razmerja, za katerega izpolnjujejo vse zakonske pogoje. V enem primeru je sodišče že odločilo, da morajo PN novinarko zaposliti za nedoločen čas, v drugem se je novinarka pred prvim narokom sodišča odločila za poravnavo, saj njene možnosti pred sodiščem niso bile ocenjene dovolj visoko in bi v primeru izgubljene tožbe ostala na cesti. Sindikat ji je tri mesece finančno pomagal, ne bi pa zmogel takšnega bremena dalj časa. Sprejela je ponujeno pogodbo, v kateri pa so njene pravice na bistveno nižji ravni kot v prejšnji pogodbi. Podobno pogodbo je dobil še en novinar. V teh novih pogodbah o sodelovanju so določene višje obveznosti za novinarja, ki prevzame tudi plačevanje telefonskih računov za službene klice, dopust in bolniško odsotnost si lahko privošči po tem, ko je oddelal svoje obveznosti, sodni postopki zaradi tožb, vloženih zaradi novinarskih prispevkov, po novem bremenijo izključno novinarja in ne več PN. Spreminjajo se tudi pogodbe z redno zaposlenimi. Vanje se, ne glede na akt o sistemizaciji, vnaša obveznost novinarja, da izpolnjuje tudi naloge, ki mu jih nalaga direktor. Požarni zid med uredništvom in poslovnim delom podjetja se ruši.

Sindikat je direktorici kot alternativo ponudil sklenitev socialnega sporazuma v podjetju, s katerim bi se zaposleni in sodelavci odrekli delu zaslužka v času, dokler se kriza ne premosti. Tako bi se izognili krčenju števila novinarjev ter upadanju kvalitete časnika in njegovega obsega. V zadnjih treh mesecih se je namreč izkazalo, da uredništvo v skrčeni zasedbi ne zmore pripravljati časnika v načrtovanem obsegu. Tega predloga direktorica ni sprejela.

Več kot tri mesece traja tudi nelegalno stanje, ko uredništvo vodi v. d. odgovornega urednika. Direktorica je šele pred kratkim na uredništvo naslovila zaprosilo, da naj se izreče o kandidaturi sedanje v. d. (Vesna Humar) za odgovornega urednika, po številnih zahtevah tako znotraj uredništva kot iz DNS in SNS.

Dogajanje na PN v zadnjih desetih mesecih dokazuje, da je namera po »uravnoteženju« uredništva in časnika težko združljiva z uspešnim poslovanjem. Primorsko tržišče je premajhno za dovolj visoko prodajo časnika, ki si za svojo ciljno publiko izbere samo del potencialnega bralstva določene svetovnonazorske oziroma politične pripadnosti. Izogibanje novinarski obdelavi primorskih tem, za katere obstaja visoka verjetnost, da bodo vzbudile veliko zanimanje (predvsem) primorskih bralcev (o zoprnih vprašanjih, lokalni politiki, o temah, v katere so vpleteni lastniki ipd.), niža zanimivost in kredibilnost časnika. Vzroke za bežanje od takšnih tem gre iskati v zavednem in nezavednem podrejanju željam gospodarjev in gospodarjev gospodarjev, samocenzuri, morda pa tudi neznanju in neusposobljenosti.

Številni mladi novinarji se dandanes na PN ukvarjajo z marginalnimi temami, so brez prave spodbude in usmerjanja, njihov talent se zlorablja za fizično polnjenje strani prek razumnih količinskih meja.

Očitna je namera, da se krči socialne pravice novinarjev, pri čemer sta cilja dva: nižanje stroškov in discipliniranje novinarjev. Novinar, katerega socialni položaj je ogrožen, ki nima ustrezne zaslombe predpostavljenih in delodajalca, ne more biti samozavesten, svoboden oblikovalec sporočil za javnost. Tudi na PN se dokazuje, da boj za urejene delovne razmere novinarjev pomeni boj za kakovostno zadovoljevanje potreb javnosti po informacijah. Še več, PN so v marsičem odsev dogajanja v širšem slovenskem medijskem prostoru, kjer novinarji namesto psov čuvajev demokracije postajajo psi čuvaji svojih gospodarjev.

Opisala bom lastno izkušnjo na Primorskih novicah, ki jasno kaže, kako je poslovodstvo časopisa povozilo avtonomijo uredništva, pa ne le uredništva, tudi aktiva novinarjev Primorskih novic, Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije ter sindikata Primorskih novic. In ne nazadnje kaže tudi to, kako slabo za medije kot sredstva javnega obveščanje je, če regionalne medije obvladuje lastništvo lokalnega gospodarstva, ki je v državni lasti, in prek njega politika. In kar je še huje, zgodba žal kaže tudi na šibko samozavest novinarjev, na šibko mišično maso novinarjev, na soočenje kolegov novinarjev in urednikov z nemočjo, na sprijaznjenost, da je novinar pristal na ravni obrtnika. In na skrhano novinarsko solidarnost. Sama sem prepričana, da se prav vsako bitko, ki se bije za avtonomijo in dostojanstvo novinarstva, splača bojevati.

S Primorskimi novicami bolj ali manj sodelujem že od študijskih let, to je zadnjih petnajst let, nikoli nisem bila zaposlena, pa čeprav sem zadnje desetletje hodila vsak dan v službo na Primorske novice. Lani novembra sem bila kot novinarka v kulturi imenovana za urednico kulturnega uredništva. Urednica na pogodbi o sodelovanju, kljub temu da sem opozarjala, da uredniško delo nujno potrebuje trdnejšo umestitev. Glede na novembrske nestabilne, pravzaprav turbulentne razmere v uredništvu, ko sta tla pod nogami izgubljala tako odgovorni urednik kot tudi direktor ter v upanju, da bomo zaposlitev uredili čez mesec dni, ko se mi bo iztekla enoletna pogodba o sodelovanju (1. 1. 2007), sem uredniško mesto sprejela, oblikovala program, ga predstavila in začela uresničevati. V decembru smo dobili novo direktorico, ki je pod geslom »preveč je stroškov iz naslova zaposlenih« začela strategijo zniževanja stroškov in prvim trem novinarjem, ki nam je potekla pogodba, napisala odpoved. Uredništvo kulture je ostalo brez urednice, še huje, zbrisali so ga iz kolofona! (danes je 5. 4. in uredništvo kulture še vedno nima urednika).

Tik pred novim letom me je k sebi poklicala v. d. odgovorna urednica in mi rekla, da nova direktorica še nima overjenega podpisa pri notarju, naj počakam nekaj dni na dopustu, da se zadeve uredijo, in naj se ne prestrašim, ko bom dobila domov odpoved sodelovanja. Z veseljem sem odšla na dopust, saj sva zadnje mesece v uredništvu kulture, ki je »proizvedlo« devet strani na teden, v peklenskem ritmu delali tako rekoč le dve novinarki.

Potem se je začelo zavlačevanje. Direktorica mi je rekla, da mora najprej počakati, da potrdijo njen plan, v katerega sem bila menda vključena. Naj počakam na sestanek z nadzorniki, potem na skupščino; medtem sem morala vrniti službeni telefon, na delovnem mestu v novogoriškem delu uredništva so mi zablokirali dostop do računalniškega sistema. Ker v tridesetih dneh od odpovedi pogodbe nisem dobila odgovora, kaj bo z mojo usodo na časopisu, sem vložila tožbo. Kmalu mi je bilo prek v. d odgovorne urednice sporočeno, da se je stvar zaradi tožbe zakomplicirala ter da moramo najprej urediti pravne zadeve, šele nato da bomo urejali naprej. Obvestilo sem razumela kot izkoriščanje moje zakonske pravice za izsiljevanje in šikaniranje.

Uredništvo kulture je ves ta čas delovalo brez urednika, v njem je ostala ena sama novinarka (na pavšalni pogodbi), ki je bila odgovorna za to, da so bile strani kulture polne. In kaj je storilo uredništvo? Uredniki smo se začetku januarja sestali in napisali direktorici pismo, da časopis v tako okrnjeni obliki ne more nastajati; da na račun zniževanja stroškov pada kvaliteta vsebine, novinarskega dela in z njo verodostojnost. Nastopil je sindikat PN s pozivom, naj se poslovodstvo vzdrži prekinjanja sodelovanja s pogodbenimi sodelavci in prekličejo vse odpovedi pogodb! Sestal se je aktiv novinarjev Primorskih novic ter prav tako ugotovil, da sta vsebinska zasnova in tako kakovost časopisa zaradi kritičnih razmer v nekaterih uredništvih, zlasti v kulturi, ogrožena; da se ruši integriteta novinarjev in od direktorice zahteval pojasnilo. Ta se je sestanka aktiva na našo prošnjo udeležila in nas dobesedno nadrla, češ da se »o tem kot aktiv nimamo pravice pogovarjati in naj prenehamo »glumiti glumo« ter naj gremo že enkrat delat«. Zadeva se je še bolj zapletla, ko je v. d. odgovorna urednica »preurejala« pozicije urednikov in brez obvestila odstavila nekatere urednike. Odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, reagiral je Sindikat novinarjev Slovenije, reagiral je hišni sindikat, na direktoričin elektronski naslov so prihajala ostra pisma v imenu stroke, delavnega prava, zaščitnikov pravic delavcev in iz uredništev. Pa nič, nobenega konkretnega reagiranja.

Prvega februarja so ostali brez dela še trije pogodbeni novinarji, mene pa so povabili k sodelovanju (na dušo pa so mi položili, da so zaradi tega vrgli na cesto drugo trojico, kar me je spomnilo na zgodbe o Nemcih in partizanih, ko so Nemci za enega svojega vojaka ustrelili tri partizane). Z opombo, da zaposlitev ni možna, in s ponudbo, naj podpišem pogodbo.

Kljub temu da sva se z v. d. urednico strinjali, da moja pozicija pri časopisu zahteva zaposlitev, še zlasti upoštevajoč mojo desetletno nenehno angažiranost kot novinarke kulturne redakcije, glede na moj historiat v uredništvu kulture ter ob glasnih pozivih iz neobstoječega uredništva kulture, kjer so zdaj eden zdaj drugi krpali strani iz dneva v dan, ob pozivih kolegov novogoriškega dela uredništva, ki je na kulturi ostalo boso, kljub vsemu temu o zaposlitvi s strani direktorice ni bilo govora. Kljub avtonomni odločitvi uredništva, da sem skorajda nujno potrebna za nemoteno nastajanje časopisa, se je poslovodstvo odločilo drugače. In v. d odgovorna urednica se je morala sprijazniti z nastalo situacijo.

Ponujena mi je bila pogodba, toda kakšna! Res da smo samostojni novinarji v zadnjem desetletju pred očmi videli evolucijo razno raznih podjemnih pogodb, s katerimi so prikrivali našo zaposlenost, pa je bila ta eden slabših primerkov. Tudi pravna pomoč se je strinjala, da je pogodba bistveno osiromašena glede na vsebino pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so jih pogodbeni sodelavci podpisovali, na primer, lani. Sindikat je ugotovil, da je največja težava prav odnos poslovodstva do pogodbenih in honorarnih sodelavcev. Čeprav je sindikat v preteklosti težil po izenačitvi pogojev dela pogodbenih sodelavcev s pogoji zaposlenih, sedaj ugotavlja, da je novo poslovodstvo ponudilo v podpis pogodbe, ki zagotavljajo bistveno manj pravic. »Novinarji nimajo niti osnovne socialne varnosti; nimajo možnosti, da si spodobno uredijo življenje. Ti novinarji so na zelo kratki verigi in iz psov čuvajev demokracije se spreminjajo v pse čuvaje interesov svojih gospodarjev,« pravi sindikat. Dokaz, da je poslovodstvo zavzelo drugačno stališče do pogodbenih in honorarnih sodelavcev, kaže nedavna izjava direktorice, ki pravi, da pogodbeno razmerje po njenem ne vključuje enakih pravic, kot jih imajo zaposleni, saj da so pogodbeniki lahko veliko bolj fleksibilni (čeprav pogodba prepoveduje posredovanje in prodajanje vsebin drugim medijem). Nove pogodbe ne predvidevajo več plačanega dopusta, saj poslovodstvo meni, da novinarji lahko »svoje delo opravijo vnaprej in gredo na oddih«. Poleg tega pogodba po novem limitira mesečno plačilo, kar pomeni, da lahko izvajalec opravi veliko več dela, ki mu ga naročnik naloži, za plačilo pa ni nobene pogodbene podlage. Novo je tudi to, da mora izvajalec podajati mesečna poročila, predvsem pa je pogodba vsebinsko v nasprotju s kolektivno pogodbo PN in s prizadevanjem, da bi s pogodbenimi novinarji, ki opravljajo delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, sklenili pogodbo o zaposlitvi.

Menim, da je takšna pogodba nedostojna novinarskega poklica in senca sramote za vsak novinarski sindikat. Toda historiat pogodb ni od včeraj, pač pa izvira iz prejšnjih let, iz časov pred preobrazbo Primorskih novic v dnevnik. Že tedanja direktorica je namreč v člene zakoličila osnovna pravila, pogodbo podaljševala iz leto v leto, kljub temu da smo novinarji hodili v službo kot ostali zaposleni in opravljali delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, vzdrževani pa smo bili tako rekoč na trimesečnem odpovednem roku. Jaz, recimo, deset let.

Razmere, v katerih so se sedaj znašle Primorske novice, torej niso nastale čez noč, temveč so posledica vodenja časopisa v prejšnjih letih. Osebno menim, da se je dramaturški lok za uredništvo usodno prelomil takrat, ko je poslovodstvo uspelo izbojevati, da pri imenovanju urednikov od uredništva pridobi zgolj mnenje, ki pa ni obvezujoče. Prepričana sem, da je tedaj moč in samozavest uredništva padla in se nikoli več zares ni pobrala. O urednikih smo se izrekali tako, sporadično, »saj itak naše mnenje ni obvezujoče«. Pogosto smo si zastavljali vprašanje, ali je odgovorni urednik prvi v uredništvu ali zadnji v upravi? Pogosto se v zadregi s pogodbami in željami po zaposlitvi nismo imeli na koga nasloniti, da bi nas zaščitil. Vseskozi smo pogrešali suverenega prvega novinarja uredništva, ki bi bil enakovreden sogovornik poslovodstvu in bi branil novinarsko avtonomijo.

Kot drugi pomemben dejavnik navajam prehod Primorskih novic, ki so izhajale trikrat tedensko, na regionalni dnevnik. Dnevnik je startal kot izrazit projekt poslovodstva, uredništvo je bilo o tem zgolj obveščeno, zato se po mojem mnenju z njim nikoli ni povsem istovetilo. Ko sta se hitrost in obremenjenost novinarja bistveno povečala, prav tako seveda produktivnost, ko je nad vsemi visel imperativ povečanja naklade, se je zgodil t. i. prevzem časopisa, povezan z lastniško strukturo. Direktorico je zamenjal nov direktor, ki je postavil novega odgovornega urednika. Razmere v poslovanju so se še poslabšale, uredniška politika je vse bolj postajala stvar politike. In političnih razprtij. Nezadovoljstvo v uredništvu je naraščalo, članki so se rezali, odnosi krhali, nezadovoljnim je naposled uspelo strmoglaviti odgovornega urednika, kmalu za njim je padel še direktor, ker mu ni uspelo »potegniti voza naprej.« V ospredje se je postavilo vprašanje, ali se lastniki obnašajo dovolj odgovorno do regionalnega dnevnika? Ali razumejo njegovo naravo in spoštujejo poslanstvo novinarstva, kulturno vlogo časopisa? Vprašanje, ki bi ga lahko napisali tudi na samem začetku moje razprave.

(Splošne določbe)

Izdajatelj je pravna ali fizična oseba, ki izdaja medij in je kot taka vpisana v razvid medijev pri pristojnem državnem organu.

Uredništvo posameznega medija sestavljajo odgovorni urednik, drugi uredniki in novinarji, kot so opredeljeni v uvodnih določbah te kolektivne pogodbe.

Znotraj okvirov zakonodaje in poklicnih etičnih vodil uživajo uredništva avtonomijo in pravico do samoorganizacije. Za uresničevanje načela avtonomije uredništvo samostojno oblikuje vsaj dva organa: zbor in izvršni organ uredništva, ki ima lahko v različnih medijih različne nazive.

Odgovorni urednik, vsi drugi člani uredništva in uredništvo kot celota so v okviru sprejetih poslovnih načrtov in programske zasnove samostojni in neodvisni na vsebinskem, kadrovskem, materialnem in razvojnem področju.

(Razmerja med uredništvom in izdajateljem oziroma njegovimi pooblaščenimi organi)

Izdajatelji zagotavljajo:

• popolno avtonomijo uredniškega osebja pri izbiri in predstavitvi informacij; strogo vzdrževano ločitev med pravicami delničarjev, odgovornostmi glede proračuna, produkcije in organizacije ter neodvisnostjo članov uredništva pred političnimi in drugimi interesnimi pritiski, tako notranjimi kot zunanjimi;
• pravico uredništva do samoorganizacije;
• pravico do zaposlovanja in napredovanja izključno glede na profesionalne standarde in kriterije.

Namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča izdajatelji določijo s programsko zasnovo, ki je del vsake pogodbe, sklenjene z novinarjem ali urednikom, ne glede na vrsto pogodbenega razmerja.

Na prvem mestu in neposredno odgovorni urednik in vsi drugi člani uredništva uresničujejo in izpolnjujejo interes javnosti do obveščenosti. S tem ciljem v okviru programske zasnove oblikujejo in uresničujejo uredniško politiko posameznega medija, v kateri izdajatelj oziroma njegovi pooblaščeni organi nimajo vsebinskih pristojnosti.

Člani uredništva imajo pravico, da preprečijo in zavrnejo vmešavanje uprave ali tretjih oseb v uredniške vsebine.

Če izdajatelj meni, da tekoča uredniška politika ni v skladu s programsko zasnovo, opravi skupni razgovor z odgovornim urednikom in izvršnim organom uredništva ter ju seznani s svojimi pripombami in jima da možnost predstavitve protiargumentov. Če ne morejo poenotiti stališč, v osmih dneh oblikujejo posebni poravnalni odbor. Vanj imenujeta uredništvo in izdajatelj po tri predstavnike, predsedujočega pa imenujeta sporazumno. Poravnalni odbor odloča z večino glasov vseh članov, njegove odločitve pa so zavezujoče za obe strani.

V primeru sprememb ali dopolnitev programske zasnove, ki izhajajo iz bistvenih sprememb v politični, svetovnonazorski ali religiozni usmeritvi izdajatelja, lahko novinar ali urednik brez odpovednega roka prekine svojo pogodbo in je upravičen do odpravnine v znesku, ki bi ga prejel, če bi pogodbo prekinil izdajatelj.

Če med izdajateljem ter novinarji in uredniki, ki vprašanje obravnavajo na zboru uredništva, ni mogoče doseči soglasja o tem, ali gre za bistvene spremembe po gornjem odstavku, o tem odloči poravnalni odbor po postopku iz tega člena.

Stroške za delovanje poravnalnega odbora nosita v enakih deležih izdajatelj in novinarski sindikat.

V primerih, na katere se nanašajo točke 2, 3 in 4 člena XY (o zboru uredništva), uprava oziroma drug organ odločanja izdajatelja ne sme sprejeti dokončne odločitve, dokler ni opravljeno temeljito posvetovanje z uredništvom.

Če uprava in zbor uredništva ne dosežeta soglasja, izvršni organ po nalogu zbora uredništva upravi predloži pisen in utemeljen nasvet o ravnanju v konkretnem primeru. Če uprava ali drug organ odločanja izdajatelja v nadaljevanju odstopa od tega nasveta, mora s tem v pisni obliki in z navedbo utemeljitve seznaniti zbor uredništva. V takšnem primeru odločitev ne bo uresničena pred potekom štirinajstih dni od dneva izdaje te pisne odločitve, razen če zoper odlog govore tehtni razlogi.

(Odgovorni urednik)

Odgovorni urednik v okviru sprejetih programskih in poslovnih načrtov vodi in predstavlja posamezni medij, ki ga izdaja izdajatelj.

Med pripravo poslovnega načrta se uprava z odgovornim urednikom posvetuje o tem, kako znotraj finančnih zmožnosti izdajatelja razporediti sredstva tako, da se zagotovijo optimalne razmere za delovanje uredništva.

Uprava se z odgovornim urednikom dogovarja tudi o obsegu oglaševalskih vsebin. Odgovorni urednik je dolžan zavrniti vsako objavo, ki bi lahko pri bralcu, poslušalcu ali gledalcu vzbudila vtis, da gre za novinarski prispevek, šlo pa bi za plačano (ali kako drugače kompenzirano) vsebino.

Pričakuje se, da odgovorni urednik sprejema temeljna vsebinska izhodišča medija, kot so opredeljena v programski zasnovi, sicer pa ima pravico do svobodnega in neodvisnega uredniškega dela ter svobodo, da skupaj s preostalim uredništvom oblikuje stališča medija, ne glede na to, ali se v konkretnih zadevah ujemajo s stališči izdajatelja oziroma uprave.

Odgovorni urednik ne sme nikoli dopustiti, da bi se morebitni konflikti med poslovnimi in drugimi interesi izdajatelja ter interesom javnosti do obveščenosti razrešili v škodo javnosti ali da bi zaradi zunanjih pritiskov zagovarjal stališča, s katerimi se sam ne strinja.

Za zagotavljanje poklicne avtonomije je nujno, da sta funkciji odgovornega urednika in člana uprave ločeni.

Izdajatelj lahko odgovornega urednika imenuje ali razreši šele po pridobitvi mnenja ali soglasja uredništva o predlogu imenovanja ali razrešitve, ki ga pridobi po postopku, opredeljenem v (XY členu) nadaljevanju te pogodbe. V primerih, ki jih opredeljuje XY člen (o razmerjih znotraj uredništva), lahko uredništvo mnenje o odgovornem uredniku ugotavlja in posreduje izdajatelju tudi na lastno pobudo.

(Zbor uredništva)

Zbor uredništva sestavljajo vsi člani uredništva. Ob izvedbi postopkov, povezanih z ugotavljanjem mnenja uredništva in pravico do samoorganizacije, se za člana uredništva šteje, kdor za posamezni medij kot novinar redno dela vsaj tri mesece ali ustreza merilom, ki jih določijo uredništva z notranjimi pravili. Pred vsako sejo zbora izvršni organ uredništva, ki tudi sklicuje in vodi seje, pripravi ažurni seznam članov uredništva, ki je podlaga za ugotavljanje legitimnosti in izidov glasovanja.

Seja zbora uredništva se lahko izvede ne glede na število prisotnih članov uredništva. Zbor odloča z večino glasov prisotnih članov. Akte iz svoje pristojnosti, mnenje oziroma soglasje k imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika, mnenje o spremembah programske zasnove in druge obvezujoče sklepe lahko zbor sprejme le, če je prisotna več kot polovica članov uredništva. Enako velja za izvedbo volitev članov izvršnega organa.

Zbor uredništva deluje najmanj na naslednjih področjih:

• daje pobude za obravnavanje strokovnih, etičnih, socialnih in drugih vprašanj, ki so povezana z novinarskim delom, ter razpravlja o teh vprašanjih,
• razpravlja o urejanju razmerij v uredništvu ter razmerij uredništva z izdajateljem in drugimi subjekti in daje pobude v zvezi s tem,
• razpravlja in daje pobude o izvajanju aktov, ki urejajo novinarsko delo (temeljni pravni akt izdajatelja, novinarski kodeks, programska zasnova medija, zakonodaja), in o predlaganih spremembah teh aktov,
• razpravlja o premestitvah ali spremembah nalog novinarjev znotraj uredništva, še posebej kadar se prizadeti novinar s predlagano premestitvijo/spremembo ne strinja, daje mnenje oziroma soglasje k imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika, daje mnenje glede temeljne spremembe oziroma bistvene dopolnitve programske zasnove,
• sprejema statut uredništva in njegove spremembe, voli člane izvršnega organa uredništva in poravnalnih odborov, sodeluje z novinarskim sindikatom, društvom in svetom delavcev.

(Izvršni organ uredništva)

Izvršni organ uredništva sestavljajo najmanj trije člani, ki jih izvoli zbor uredništva. V izvršni organ je lahko izvoljen vsak član uredništva razen odgovornega urednika. Mandat članov izvršnega organa uredništva je praviloma štiriletni. Z izvolitvijo novega izvršnega organa uredništva preneha mandat prejšnjemu. Člani izvršnega organa izvolijo vodjo izmed sebe. Naloge vodje opravlja v njegovi odsotnosti katerikoli od preostalih članov.

Izvršni organ uredništva odloča z večino glasov svojih članov. Pristojen in odgovoren je najmanj za:

1. zastopanje interesov novinarjev in novinarskega poklica v razmerjih z izdajateljem,
2. vodenje razgovorov z odgovornim urednikom, upravo in drugimi organi izdajatelja o zadevah, ki se tičejo uresničevanja uredniške politike, programske zasnove, poklicne avtonomije, etičnih in poklicnih standardov ter kadrovskih, materialnih in razvojnih vidikov novinarskega dela,
3. oblikovanje stališč o posameznih uredniških odločitvah, kot določa X člen, ki opredeljuje razmerja znotraj uredništva,
4. bdenje nad izvajanjem etičnih in poklicnih standardov novinarskega dela ter opozarjanje na morebitne kršitve,
5. sprožanje, obravnavanje in sprejemanje pobud in predlogov ukrepov za zaščito novinarja pred zunanjimi ali notranjimi interesnimi pritiski,
6. oblikovanje stališč s pisno obrazlo¬žitvijo o kandidatih za odgovornega urednika in drugih vprašanjih, ob katerih se ugotavlja mnenje uredništva,
7. organiziranje izvedbe postopka pridobivanja mnenja oziroma soglasja uredništva o imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika,
8. organiziranje izvedbe postopka pridobivanja mnenja o temeljni spremembi oziroma bistveni dopolnitvi programske zasnove,
9. sklice, organiziranje in vodenje sej zbora uredništva ter predhodno pripravo seznama članov zbora uredništva,
10. izvrševanje sklepov zbora uredništva.

(Ugotavljanje mnenja uredništva po ZMed)

Mnenja oziroma soglasja daje zbor uredništva z glasovanjem. Zbor uredništva lahko s trajnim pooblastilom ali za vsak primer posebej pristojnost dajanja mnenja oziroma soglasja prenese na izvršni organ uredništva. Trajno pooblastilo lahko zbor uredništva kadarkoli prekliče.

Izdajatelj prek svojega pooblašč­enega organa zboru uredništva posreduje zahtevo za izrek mnenja o kandidatu ali kandidatki za odgovornega urednika oziroma o temeljni spremembi ali bistveni dopolnitvi programske zasnove. Zahtevi mora biti priložena vsebinska obrazložitev predloga. Izvršni organ uredništva v koordinaciji z izdajateljem skliče sejo, na kateri izdajatelj članom in članicam uredništva predstavi kandidata ali kandidatko oziroma spremembe programske zasnove in utemelji svoj predlog. V postopku imenovanja odgovornega urednika ali urednice sledi samopredstavitev kandidata ali kandidatke, temu pa razprava, v kateri lahko sodelujejo vsi člani in članice zbora uredništva; izdajatelj in kandidat ali kandidatka so dolžni odgovarjati na njihova vprašanja. Razprava med izdajateljem ter člani in članicami uredništva se opravi tudi v postopku spreminjanja oziroma dopolnjevanja programske zasnove.

Po seji - v roku, določenem z notranjimi pravili posameznega uredništva - izvršni organ uredništva seznani vse člane zbora uredništva s svojim stališčem do predloga in s krajem in časom glasovanja o predlogu. Pravico do glasovanja imajo vsi člani zbora uredništva, kot so opredeljeni v XY členu.

Glasovanje je tajno in veljavno, če se ga udeleži vsaj polovica članov uredništva. Za pozitivno mnenje oziroma pozitivno soglasje uredništva šteje, če za predlog izdajatelja glasuje več kot polovica udeležencev glasovanja, sicer je mnenje oziroma soglasje negativno. Če se večinsko mnenje zbora uredništva ujema s predhodno sprejetim stališčem izvršnega organa, je pisna obrazložitev stališča izvršnega odbora del mnenja, ki ga zbor posreduje izdajatelju in javnosti.

Če izdajatelj v nadaljevanju ravna v nasprotju z mnenjem uredništva, ki je bilo ugotovljeno z glasovanjem, mora zboru uredništva v pisni obliki posredovati utemeljitev svoje odločitve.

Če je enako mnenje na glasovanju o spremembi programske zasnove in o imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika izreklo več kot 75 odstotkov članov uredništva, je takšno mnenje za upravo obvezujoče.

(Razmerja znotraj uredništva)

Odgovorni urednik je dolžan obravnavati pobude zbora oziroma izvršnega organa uredništva, izvršni organ in po potrebi zbor uredništva pa pobude odgovornega urednika.

Delovanje uredništva temelji na spoštovanju avtorskih pravic ter na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programsko zasnovo in novinarskimi standardi, Münchensko deklaracijo in Kodeksom novinarjev Slovenije ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.

Če resorni ali odgovorni urednik v okviru svojih pooblastil spremeni ali ukaže spremeniti novinarski prispevek, mora imeti prizadeti novinar možnost odločiti, ali bo prispevek objavljen z njegovim podpisom ali ne.

Nobenemu novinarju ne delodajalec ne katerakoli oseba v njegovem imenu ne sme naložiti nobenega dejanja ali naloge, za katero novinar meni, da bi bilo v nasprotju z njegovo ali njeno profesionalno etiko. Zaradi zavrnitve takšne naloge novinar ne sme biti podvržen nobenim sankcijam. Obenem imajo novinarji pravico do izpolnitve dolžnosti, ki so jim naložene glede na njihove kvalifikacije, kar med drugim pomeni, da ima novinar, ki mu je naložena priprava določenega članka oziroma prispevka, praviloma pravico do objave.

Urednik ali odgovorni urednik lahko zavrne objavo posameznega prispevka, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Če to zahteva avtor ali izvršni organ uredništva, mora urednik zavrnitev objave pisno obrazložiti.

Odgovorni urednik lahko z utemeljenimi razlogi razveljavi vsako uredniško odločitev podrejenega urednika. Če to zahteva prizadeti urednik ali izvršni organ uredništva, mora odgovorni urednik odločitev pisno obrazložiti.

Če ima član uredništva ugovore vesti zoper nalogo, ki mu je bila naložena, in če se ne more strinjati z odločitvijo, ki jo je v tej zadevi sprejel odgovorni urednik, lahko prosi za presojo izvršni organ uredništva.

Izvršni organ uredništva se lahko na svojo pobudo opredeli do vseh uredniških odločitev oziroma njihove utemeljenosti in svoje (v tem primeru neobvezujoče) stališče posreduje urednikom, o katerih se izreče, lahko pa tudi drugim članom uredništva. Če to zahteva prizadeti novinar ali urednik, pa oblikovanje stališča ni le pravica, ampak je tudi dolžnost izvršnega organa uredništva.

V primeru zahteve posameznega novinarja ali urednika po izreku stališča je izvršni organ uredništva dolžan brez odlašanja sklicati sejo, na katero povabi prizadetega novinarja, urednika in odgovornega urednika. Namen seje je pomiritev in uskladitev stališč. Če pomiritev in uskladitev stališč ni mogoča, je izvršni organ dolžan v pisni obliki navesti argumente vseh strani in prizadetim v treh dneh posredovati svoje stališče. Odgovorni urednik se mora v treh dneh po prejetju stališča izvršnega organa opredeliti do tega stališča – ga sprejme in upošteva v nadaljnjih postopkih ali ga zavrne.

Če odgovorni urednik in izvršni organ uredništva v postopku pomirjanja ne prideta do enotnega stališča, odgovorni urednik pa ni pripravljen sprejeti stališča izvršnega organa, ima le-ta pravico, da opis dogodka in svoje stališče objavi v medijski izdaji, v zvezi s katero je prišlo do nesoglasja, in to na mestu, kjer je bila predvidena objava novinarskega prispevka, ki je predmet spora; v isti izdaji lahko v enakem obsegu svoje stališče objavi tudi odgovorni urednik. Obenem se najpozneje v treh dneh po posredovanju odločitve odgovornega urednika o neupoštevanju stališča izvršnega odbora razpiše arbitražni postopek. Arbitražni senat ima tri člane: prvega predlaga odgovorni urednik, drugega izvršni organ uredništva, tretjega izbereta odgovorni urednik in izvršni organ uredništva skupaj. Arbitražni senat je dolžan v najkasneje osmih dneh oblikovati stališče, ki je za vse strani obvezujoče in mora biti objavljeno v medijski izdaji, v zvezi s katero je spor nastal.

Sredstva za povrnitev stroškov arbitraže sta v enakem deležu dolžna zagotoviti izdajatelj in sindikat.

Če odgovorni urednik ne spoštuje v tem členu predpisanih postopkov, če se na pozive ne odzove in/ali svojih ravnanj ne utemeljuje, se na predlog novinarja oziroma urednika ali izvršnega organa uredništva sproži postopek ugotavljanja mnenja o odgovornem uredniku.

(zadnji člen)

To poglavje se v uredništvih brez sprejetih lastnih statutov oziroma pravil uporablja neposredno.