Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Primerjalni pregled ekonomike glavnine medijskega trga v presekih več skupin izdajateljev zasebnega sektorja, predvsem v radijski in TV dejavnosti – Glede na opazovane skupine se izkaže, da je nadpovprečno subvencioniran »radijski lobi ZTM«, televizijski pa sploh, saj le nekaj podjetij nabere praktično vse TV subvencije
Sedanja vlada in parlament sta brez kakšnih koli podrobnejših analiz zelo korenito posegla v medijski prostor zlasti s spremembami zakona o medijih in zakona o javni RTV Slovenija. A tudi dopolnjena ureditev pomanjkljivo ali sploh ne odgovarja na sistemsko vprašanje razmerij med trgom in državno regulacijo in kako upravljati ali nadzirati konflikte interesov v družbah, ki poleg podjetniških funkcij izvajajo tudi javni interes. Nasprotno. Interesni konflikti bodo še večji, saj smo, namesto okvirnih pogojev in funkcionalno jasnih pravil igre, pretežno dobili pragmatični medijski politiki prilagojeno regulacijo, ki lahko prek lastniških in nadzorniških funkcij še bolj neposredno posega v uredništva medijskih družb. Prva žrtev nove medijske politike so že sicer slabo delujoči mehanizmi samoregulacije v uredništvih, ki naj bi s pravili razločevali upravljanje in izvajanje javnega interesa.

Če pogledamo spremembe statutov družb, kot sta Delo in RTVS, so si na las podobne v tem, da se v rokah uprave močneje koncentrirajo funkcije uredništev. Ne preseneča, da so statutarnim spremembam v javni RTVS nadrejeni poslovni motivi, v zasebnem Delu pa na primer politični. Bolj kot prevlada motivov v posameznih primerih, odvisnih od gospodarskih in volilnih ciklov, je pomembno, kako nova medijska politika na novo definira »medijski pluralizem in javni interes« s politiko subvencioniranja in uvajanjem meril, kot je »redno, uravnoteženo in objektivno poročanje o politiki«. Regulator medijskega trga je z njimi zbrisal ločnico med javnim in državnim interesom, mejo dobrega okusa pa prestopil tudi v narekovanju zasebnega. V obvladovanju medijev vladajoča politika neposredno seže tudi do ravni imenovanja uredniških ekip in zamenjave na delovnih mestih posameznih novinarjev. Na novo formalizirana pravila nekaterih družbenih pogodb – tudi nasploh že doslej šibka ovira pred zunanjimi posegi v avtonomijo uredništev – ji to omogočajo razmeroma gladko.

Analize povezav lastnikov, nadzornih svetov in uprav medijskih družb so pokazale na množico »sorodstvenih« odnosov, iz katerih je bilo razvidno, da je medijski prostor lastniško bolj obvladan, kot pa je bilo mogoče sklepati samo iz informacij o posameznih družbah. Nadzor nad lastniškimi deleži izdajateljev je nezadosten in razmeroma neučinkovit, ker se kapital ne koncentrira pri izdajateljih, marveč pri lastnikih. Koncentracija in kapitalski deleži države so bili zagotovo eden izmed pogojev prehoda v večjo stopnjo politične odvisnosti uredništev.

Kako pa je z raznolikostjo ponudbe na medijskem trgu? Je ponudba dovolj razpršena in uravnotežena? Bi lahko struktura ponudbe sama uravnotežila posege zunanjih arbitrov v poslovanje in notranjo produkcijo izdajateljev? Ali pa nemara stopnja ekonomske koncentracije, ekonomija obsega in oligopolna struktura trga ustvarja predpogoje, da se bo lahko vsakokrat izvoljena demokratična oblast polastila javnega interesa v obveščanju? Kakšna je bila ekonomika dosedanje politike subvencioniranja? Je sledila raznolikosti ponudbe in ali je nanjo sploh kaj vplivala? Je imela ekonomika delitve subvencij sploh kakšna pravila, ki bi se odrazila tudi v poslovanju ekonomsko šibkejših in razdrobljenih izvajalcev javnega interesa? So bili cilji sploh definirani ali pa so subvencije delili glasnejšim gospodarskim lobijem?

Takšna in podobna vprašanja bomo preizkusili s primerjalnim pregledom ekonomike glavnine medijskega trga in v presekih več skupin izdajateljev zasebnega sektorja predvsem v radijski in TV dejavnosti. Raznolikost ponudbe medijskega trga seveda vsaj deloma pogojuje tudi različnost »medijske pokrajine«, kot jo večkrat nekonfliktno poimenujejo tržni igralci, ki stavijo na javni interes. Vendar se bomo ocenjevanja mnogo kompleksnejših vplivov raznolikosti ponudbe na različnost medijskih vsebin vzdržali. Omejili se bomo skratka zgolj na številčni prikaz medijskega trga oziroma raznolikosti ponudbe na enak način kot v katerikoli drugi gospodarski veji.

Redukcija na ekonomiko kajpak pomeni enačenje medijske produkcije s »proizvodnjo čevljev«, kot jo večkrat označujejo »veliki« tržni igralci, ko želijo ponazoriti bodisi zanemarljiv pomen interesa javnosti bodisi zadostnost tržne regulacije medijskega trga. Tako kot pri državnemu monopolnemu izdajatelju, RTVS, dobra vera sloni na ekonomiji obsega. Zato bomo zanemarili tudi interes javnosti, ugotavljali pa, kako ga upravlja država z ekonomiko subvencij in seveda, koliko ekonomija obsega že pogojuje strukturo raznolikosti medijskega trga. Omenjeni pristop je seveda zelo pomanjkljiv, ker tudi izvajanje interesa javnosti, primerno pravnemu redu in kakovosti državne regulacije, vpliva na raznolikost in strukturo ponudbe. Znova bi potrebovali precej kompleksnejšo analizo, zato pa se bomo vzdržali sklepov, ki jih zgolj letni primerjalni presek ekonomike medijske industrije ne omogoča.

Težave z izborom ponudnikov
Čeprav gre za ozek in na empirične primerjave v poslovanju zveden pristop, nam le-ta pomaga ugotoviti kar nekaj pomembnih kvantitativnih značilnosti v strukturi ponudbe medijskega trga. Že način izbora subjektov »medijske pokrajine« nam povzroči precejšnje težave, iz katerih pa postanejo razvidne tudi nekatere tehnične administracijske zagate regulatorjev trga. Da bi prišli do podatkov o strukturi trga, smo uporabili urejeno bazo poslovnih podatkov AJPES in razvid medijev ministrstva za kulturo. Navzkrižni pregled obeh podatkovnih baz je pokazal na njune medsebojne pomanjkljivosti. Ker je registracija medija pri kulturnem ministrstvu obvezna, enako pa naj bi veljalo tudi za sodno registracijo glavne dejavnosti, bi bilo logično pričakovati, da se bodo za TV, radijsko ali RTV dejavnost registrirani izdajatelji v obeh podatkovnih bazah ujemali. Vendar se niso. Ključ iskanja po dejavnosti v podatkovni bazi AJPES ne najde vseh podjetij, ki po razvidu medijev izdajajo neki medij, v razvidu medijev pa je več izdajateljev, katerih glavna dejavnost ni registrirana kot RTV dejavnost, marveč kot kakšna druga, največkrat trgovina, oglaševanje, telekomunikacije in v nekaj primerih poslovno svetovanje.

Z iskalnim ključem »RTV dejavnosti« smo tako prišli do 212 zadetkov, vendar nekaterih iz razvida medijev ni bilo v skupini. Takšnih je bilo 42, pa bi lahko sklepali, da RTV »medijsko pokrajino« skupaj sestavlja 254 poslovnih subjektov. Vendar mnogih, ki jih poslovna podatkovna baza prepozna kot izdajatelje RTV dejavnosti, ni bilo v razvidu medijev. Ko smo prečesali izdajatelje iz razvida medijev, jih je ostala komaj polovica zgornje številke ali 127. Od teh pa je bilo kar tretjina ali omenjenih 42 takšnih, ki za glavno dejavnost niso registrirali RTV dejavnosti.

Ali od 127 medijskih podjetij, ki smo jih izločili iz preseka dveh podatkovnih baz in so registrirana za RTV dejavnost, nobeno ne izdaja medija? V razvidu medijev nimajo vpisa. Ali medij izdajajo »na črno«? Ne vemo. Ali je naš presek 127-ih radijskih in televizijskih podjetij dovolj reprezentativen za ugotavljanje nekaterih strukturnih značilnosti ponudbe RTV dejavnosti zasebnega sektorja na trgu? Preverili smo ga z izbori, ki so jih opravili nekateri drugi zainteresirani raziskovalci medijskega trga; recimo SKEP pri GZS v analizi poslovnih rezultatov izdajateljske dejavnosti, članov Združenja za tisk in medije, v letu 2003, in z izborom novejše analize Ministrstva za kulturo, ki so jo pripravili za oceno vpliva davčne reforme. V obeh omenjenih primerih je zajem podatkov manjši in na več mestih tudi napačen.

Iz preseka registrov AJPES in razvida medijev nadalje lahko ugotovimo, da je od skupaj 75-ih radijskih izdajateljev 16 takšnih, ki niso registrirani za RTV dejavnost kot glavno dejavnost, so pa vpisani v razvid medijev. V skupini 52-ih TV izdajateljev je takšnih polovica. ProPlus na primer, ki je največje TV podjetje zasebnega sektorja, po standardni klasifikaciji dejavnosti kot glavno dejavnost deklarira »drugo podjetniško in tehnično svetovanje«. Zato podjetje niti ni član Združenja za tisk in medije, ampak združenja za inženiring pri GZS. Pop TV je podjetje, registrirano za podjetniško in poslovno svetovanje. Drugi največji RTV izdajatelj kabelske produkcije ETV je registriran za glavno dejavnost »trgovine na debelo s kovinskimi proizvodi, instalacijskim materialom, napravami za ogrevanje«, tretje uvrščeni Sky line in četrta Tele-TV sta registrirana za telekomunikacije.

V nekaterih primerih torej izdajatelji nedvomno opravljajo RTV dejavnost kot glavno dejavnost, pa je kot take ne registrirajo, v drugih takih primerih dejavnost res ni poglavitni vir prihodkov in zaposlenosti. Vendar se v tej smeri dodatnega krčenja izdajateljev RTV dejavnosti nismo lotili, zato opozorimo, da je naša ocena raznolikosti ponudbe medijskega trga obsežnejša, kot bi bila sicer. Klasifikacijski mišmaš na trgu pa upravičuje tudi sklep, da je za regulatorja medijskega trga in njegovo administracijo registracija dejavnosti razmeroma nepomembna zadeva in da je torej zanj medijska produkcija potem res nekaj takega kot »izdelovanje čevljev«. Kaj pa javni interes? Predstavljajte si, kakšen finančni trg bi imeli, če bi Banka Slovenije, Agencija za trg vrednostnih papirjev ali za zavarovalništvo ščitile interes depozitarjev in vlagateljev podobno, kot ščiti javni interes nadzornik in regulator medijskega trga.

Umestitev dejavnosti v raznolikost »medijske pokrajine« in glavne skupine
Letošnjega aprila smo v razvidu medijev lahko prešteli 986 vpisanih medijev. Razpršenost se zdi velika, saj v povprečju izdajatelj izdaja po dva medija. Zadetkov po ključu dejavnosti v podatkovni bazi AJPES je skupaj 474 subjektov. Od teh jih je za izdajanje časopisov registriranih 110, za izdajanje revij in periodike 152 in v RTV dejavnosti zasebnega sektorja že omenjenih 212. Kot rečeno, se je s križanjem podatkov iz razvida medijev, število izdajateljev v RTV dejavnosti zasebnega sektorja skrčilo na 127. Zgolj za namen okvirne in približne umestitve v medijskem prostoru smo obdelali še skupino največjih in srednjih izdajateljev tiskanih medijev. Znotraj radijske in televizijske dejavnosti smo oblikovali skupine izdajateljev, ki jih združuje neki že javno izkazani interes, bodisi v okviru Združenja za tisk in medije pri GZS ( kot je lobi radijskih in TV postaj posebnega pomena) ali lastniške povezave (ProPlus in »Oblakova skupina«).

Opozoriti velja, da skupnega interesa nismo odkrivali z združevanjem podatkov iz poslovanja posameznih podjetij, ampak na podlagi lobiranja v GZS ali v javni razpravi o dopolnitvah Zakona o medijih. Skupini izdajateljev z izgubami sta seveda določeni po izkazanih poslovnih rezultatih. Deloma so nevtralni tudi rezultati, ki se tičejo subvencioniranja izdajateljev. Z izjemo skupine subvencioniranih TV izdajateljev namreč nismo oblikovali posebnih skupin subvencioniranih, ampak pregledali samo, kako so subvencije osredotočene v predpostavljenih interesno oblikovanih skupinah in pri izdajateljih z izgubami.

Horizontalne in vertikalne primerjave so prikazane v preglednicah. Posebej pa bomo opozorili na nekatere značilnosti ponudbe medijskega trga, ki izhajajo iz primerjav poslovanja podjetij, ki so združena v skupinah. Zanimali nas bodo tržni deleži po prihodku in sredstvih (bilančni vsoti), njihova koncentracija, deloma poslušanost in gledanost, vloga subvencij v posameznih skupinah, »finančna samostojnost« oziroma kapitalska moč, zaposlenost in strošek dela ter z njimi povezani kazalci poslovanja. Preseki se nanašajo na dokončne podatke o poslovanju v letu 2004.

Razpršenost zaposlenih, produkcije brez redno zaposlenih in subvencije
Po grobi oceni je bilo v izbranih večjih podjetjih časopisno-informativne in revijalne dejavnosti leta 2004 skupaj 1331 redno zaposlenih, v RTV dejavnosti zasebnega sektorja pa 815, od tega v radijski dejavnosti 400. Povprečna zaposlenost na podjetje je pri večjih izdajateljih tiskanih medijev presegla številko 100. Seveda je razpršenost precej manjša: v treh podjetjih, ki izdajajo nacionalne dnevnike, je bilo zaposlenih 882, pri drugih izdajateljih tiskanih medijev v povprečju 50 na podjetje. V RTV dejavnosti je po eni strani razpršenost razmeroma večja, po drugi se zdi večja tudi koncentracija zaposlenih znotraj primerjanih skupin dejavnosti. Povprečje na podjetje znaša med 6 in 7 redno zaposlenih. V radijski dejavnosti manj, med 3 in 4, v TV dejavnosti 8. Z izločitvijo redno zaposlenih ProPlusa, se povprečna zaposlenost na podjetje, seveda v TV dejavnosti, zmanjša na 5. Skupina radijskih izdajateljev 14 podjetij »Oblakove skupine« redno zaposluje samo 6 ljudi, pa se z izločitvijo te skupine, dvigne povprečje zaposlenih v radijski dejavnosti na 6 do 7 zaposlenih na podjetje. Seveda je koncentracija na ravni skupine nacionalnih izdajateljev zasebnega sektorja neprimerno večja, saj šteje v povprečju po 250 zaposlenih, pri drugih, »lokalnih« medijih, je redno zaposlenih v povprečju nekaj prek 8.

Iz grobih primerjav sicer lahko sklepamo, da je koncentracija »človeških virov« pri velikih podjetjih razmeroma visoka, tako zanje kot za množico majhnih so primerjave omejene zgolj na redno zaposlene, saj ne vključujejo razpršene množice pogodbenih sodelavcev. Iz podatkov za »Oblakovo skupino« pač sledi, da je produkcija mogoča brez redno zaposlenih (novinarjev), sicer pa je 11 TV izdajateljev poslovalo tudi z nič zaposlenimi, v radijski dejavnosti je bilo takšnih 18. Visoka pa je koncentracija redno zaposlenih v prvih štirih podjetjih, ki so po tržnem deležu vodilni v TV dejavnosti, saj redno zaposlujejo 312 od skupaj 415. Večja je očitno razpršenost v radijski dejavnosti, kjer prvi štirje zaposlujejo 91 od skupaj 400 zaposlenih v dejavnosti.

Kako pa je s koncentracijo zaposlenosti po opazovanih skupinah? Razmeroma manj izgub kot radijski so sicer imeli skupaj TV izdajatelji. Pri radijskih izdajateljih z izgubami pa je bilo v povprečju na podjetje redno zaposlenih med 4 in 5 ali v povprečju manj kot v dejavnosti brez »Oblakove skupine«. Še nižje je bilo razmerje v podjetjih z izgubami v TV dejavnosti, 3 do 4 redno zaposlenih v povprečju. Povprečna zaposlenost pa je večja pri subvencioniranih izdajateljih: 6 v skupini TV izdajateljev in kar med 12 do 13 v skupini radijskih.

Za programske vsebine, tehnično infrastrukturo in programe posebnega pomena je kulturno ministrstvo leta 2004 namenilo skupaj 751 milijonov tolarjev, od tega skoraj 590 milijonov v RTV dejavnosti zasebnega sektorja in sicer 248,5 milijona za radijske izdajatelje in nekaj prek 341 milijonov za TV. Je bila politika subvencij kaj bolj izdatna za tiste z večjo zaposlenostjo ali pa morebiti za tiste izdajatelje, ki so poslovali z izgubo? Ker so subvencije omejene, število povpraševalcev pa veliko, bi sicer pričakovali, da bo njihova delitev načrtovana, usmerjena v želene učinke in morebiti še, da bo upoštevala dano razpršenost tržne ponudbe. Že iz preglednic o poslovanju posameznih izdajateljev pa je razvidno, da kakšne povezave med zaposlenostjo, poslovanjem in subvencijami ni. Podobno sliko pokažejo tudi rezultati na ravni skupin.

V skupini šestnajstih radijskih izdajateljev, prejemnikov subvencij, je bilo redno zaposlenih 205 ali približno polovica, črpali pa so okoli sedem desetin vseh radijskih subvencij. Delež subvencij v »Oblakovi skupini« štirinajstih podjetij in 6 redno zaposlenih je pomenil komaj 2,5 odstotka. Subvencije lokalnim radijskim izdajateljem so torej razmeroma koncentrirane glede na število prejemnikov in število zaposlenih v dejavnosti. Razmeroma majhna razpršenost radijskih subvencij pa se odraža v skupini radijskih izdajateljev z izgubami. Prejeli so skoraj 19 odstotkov radijskih subvencij ali relativno precej pod povprečjem koncentracije subvencij v dejavnosti.

V TV dejavnosti primerjava kaže na precej drugačno »politiko subvencij«. Subvencije lokalnim TV postajam, prejemnikom subvencij, so občutno manj razpršene, kot so že sicer kar precej koncentrirane radijskim podjetjem, ki vendarle zaposlujejo polovico radijskih medijev zasebnega sektorja. V skupini šestih subvencioniranih TV izdajateljev, s komaj 49 redno zaposlenimi, so črpali skoraj 99 odstotkov TV subvencij. Struktura se je odrazila tudi v skupini TV izdajateljev z izgubami, saj so trije od sedemnajstih v skupini črpali 214 milijonov ali skoraj 61 odstotkov TV subvencij za leto 2004.

Če povzamemo, glede na število podjetij »politiko subvencij« zaznamuje razmeroma visoka koncentracija v radijski dejavnosti, v tej, glede na število zaposlenih, tudi večja razpršenost. Ekonomsko je radijsko subvencioniranje manj tvegano od TV. Za TV dejavnost velja, da je usmerjena v majhno število lokalnih izdajateljev, razpršenost je razmeroma zanemarljiva tudi glede na število redno zaposlenih, ekonomsko je tveganje subvencioniranja izjemno visoko.

Strošek dela, izguba, prihodki na zaposlenega, razpršenost subvencij
Zbornično Združenja za tisk in medije se je za večje subvencije kulturnega ministrstva, sicer v imenu izvajanja javnega interesa in opravljanja javne službe, zavzemalo v ekonomski govorici: »vsi programi posebnega pomena zaradi visokih stroškov produkcije programskih vsebin že po naravi stvari poslujejo na meji rentabilnosti ali celo pod njo in dobičkov skoraj ne ustvarjajo … sredstva za izvajanje programskih vsebin se zagotavljajo iz drugih pridobitnih dejavnosti v okviru gospodarske družbe … (brez večjih subvencij) bodo programi posebnega pomena težko izpolnjevali zahtevane programske obveznosti za ohranitev statusa in za pridobivanje sredstev na javnih razpisih ter pričakovanja javnosti po zagotavljanju kakovostnih lokalnih in regionalnih programskih vsebin … ogrožena so zlasti novinarska in druga programska delovna mesta.«

Najprej si oglejmo, koliko se trditve zborničnega lobija ujemajo s podatki o poslovanju, zatem še, zakaj lobi lahko upravičeno pritiska, ker je »politika subvencij« pomanjkljiva in nenačrtovana. Izgube je izkazalo 19 izdajateljev radijske dejavnosti z 88 redno zaposlenimi in s 16,5-odstotnim deležem skupnih prihodkov radijske dejavnosti zasebnega sektorja. V strukturi odhodkov je strošek dela v omenjenih podjetjih res višji, skoraj 32 odstotkov, vendar ne bistveno več, kot je v dejavnosti, kjer dosega okoli 29 odstotkov. Vendar pa prihodek na zaposlenega dosega komaj tri četrtine povprečja v radijski dejavnosti. Po strošku dela na zaposlenega so v podjetjih z izgubami nekoliko pod povprečjem. Skupina radijskih izdajateljev z izgubami pa je podkapitalizirana in finančno nestabilna (s komaj 13 odstotki sredstev radijske dejavnosti), kar pomeni, da se mora za vzdrževanje produkcije nadpovprečno zadolževati ali pa pridobiti sveži kapital. Zato pa bi morala povečati tržne deleže oziroma prihodke na zaposlenega.

Razlogi za izgube pri radijskih izdajateljih očitno torej niso strošek dela, niti iz njihovega obsega ni mogoče skleniti, da so lokalne radijske postaje in njihova delovna mesta ogrožena zaradi nezadostnih subvencij. Njihov strošek dela je v odhodkih celo občutno nižji, kot je strošek dela v skupini subvencioniranih radijskih podjetij (lobi ZTM), kjer dosega 39 odstotkov. A kot bomo pokazali v nadaljevanju niti skupina teh, ki črpajo glavnino radijskih subvencij, sploh ne posluje na meji rentabilnosti, in da morebitne izgube v skupini ne povzročajo samo nadpovprečni stroški dela.

Za skupino podjetij z izgubami ne vzdrži niti trditev, da bi za izvajanje programskih vsebin prelivala sredstva iz drugih dejavnosti, saj so vsa registrirana za RTV dejavnost. Drži pa ugotovitev, da so radijska podjetja z izgubami črpala razmeroma majhen delež radijskih subvencij, manj kot petino oziroma 6 izdajateljev od skupaj 19 z izgubami, pri njih pa je bilo redno zaposlenih 21. Vsaj za » politiko subvencioniranja« radijske skupine z izgubami pa tedaj velja, da se izvaja neodvisno od tega, ali podjetje posluje z izgubo ali z dobičkom, in ne glede na to, koliko delovnih mest bi bilo zato ogroženih.

Za skupino TV izdajateljev z izgubami lahko ugotovimo podobno kot za skupino radijskih, še z nekaterimi pomembnimi razlikami, ki utrjujejo zgoraj navedene sklepe. Njihov strošek dela na zaposlenega pomeni okoli tri četrtine povprečja v TV dejavnosti, vendar prihodek na zaposlenega pomeni komaj 34 odstotkov povprečnega v dejavnosti. Obseg izgub je razmeroma manjši kot v radijski dejavnosti, saj 17 TV podjetij z izgubami in z 62 redno zaposlenimi predstavlja komaj 5 odstotkov skupnih prihodkov TV dejavnosti zasebnega sektorja. Za »politiko subvencioniranja« pa se zdi, da jih podpira neprimerno bolj kot radijska podjetja v izgubah, saj je podjetjem s TV izgubami leta 2004 namenila kar 63 odstotkov vseh subvencij lokalnim TV postajam. Tako bi bila njihova odvisnost od državnih subvencij skoraj dvakrat večja kot od lastniškega kapitala.

A niti razmeroma velik delež subvencij, namenjen TV podjetjem v izgubah, ne pomeni kakšne načrtne usmerjenosti »politike subvencioniranja« v TV dejavnosti. Nasprotno. Od 17 izdajateljev v izgubah, so omenjeni delež 63 odstotkov vseh subvencij TV dejavnosti zasebnega sektorja pridobila 3 podjetja z 32 redno zaposlenimi. Če sklenemo skupaj, RTV izdajatelji »posebnega pomena« od subvencij niso tako življenjsko odvisni, kot prikazuje njihov »gospodarski lobi v ZTM«, res pa je nenačrtno subvencioniranje povzročilo veliko koncentracijo in odvisnost predvsem v TV dejavnosti. Tako subvencije osmim TV podjetjem predstavljajo 121 odstotkov njihovega kapitala ali v deležu prihodkov skupine okoli 40 odstotkov.

V radijski dejavnosti je razpršenost subvencij nekoliko večja: 72 odstotkov vseh subvencij v dejavnosti je pridobil »lobi ZTM«, »Oblakova skupina« komaj 2,5 odstotka. Občutno manjša kot v TV dejavnosti je odvisnost: v skupini »radijskega lobija ZTM« subvencije pomenijo okoli petino njihovega kapitala in manj kot 7 odstotkov njihovih skupnih prihodkov.

Presek poslovanja skupin izdajateljev radijskih in TV medijev
Tržni delež lokalnih radijskih postaj, izmerjen s skupnimi prihodki v RTV dejavnosti pomeni blizu 31 odstotkov, nekoliko manj po sredstvih (bilančni vsoti), skoraj 28 odstotkov. Znotraj skupine radijskih izdajateljev je razmeroma največji tržni delež interesne skupine šestnajstih ali sedemnajstih podjetij »radijskega lobija pri ZTM«, ki predstavlja okoli 40 odstotkov prihodkov radijske dejavnosti, po bilančni vsoti komaj 23 odstotkov. V primerjavi z zasebno radijsko dejavnostjo je skupina obremenjena z razmeroma višjimi stroški dela, ki predstavljajo blizu 43 odstotkov njenih odhodkov, v dejavnosti pomenijo kakšnih 29 odstotkov. Razmeroma višja kot v dejavnosti je njena kapitalska podlaga, ki skupaj dosega 58 odstotkov sredstev skupine, v dejavnosti samo 36 odstotkov. Iz tega seveda lahko sklepamo, da je skupina bolj kot od zunanjih virov financiranja odvisna od kapitalskih lastnikov. Skupina zaposluje skoraj polovico redno zaposlenih v radijski dejavnosti, od tod njeni razmeroma visoki stroški dela, deloma tudi manjši prihodek na zaposlenega. Je zato njena kapitalska donosnost bistveno manjša kot v dejavnosti? Ne bistveno. Dobiček na kapital predstavlja 9,25 odstotka, povprečje radijske dejavnosti pokaže 10 odstotkov. Nad povprečjem v radijski dejavnosti je dobičkonosnost sredstev skupine, 5,42 odstotka v primerjavi s 3,6 odstotka.

Primerjave postanejo bolj zanimive z upoštevanjem »Oblakove skupine«, ki povezuje 14 podjetij, navzkrižno lastništvo je pomembno predvsem v treh najmočnejših, Quadrumu, Infonetu in Optimediji. V nacionalno programsko mrežo Infonet je poleg 12 hčerinskih radijskih postaj sicer vključenih še deset drugih, ki jih v skupino kapitalske naveze Leopolda Oblaka ne bomo všteli. Nekonsolidirano je skupina po prihodku leta 2004 dosegla 16-odstotni tržni delež na trgu zasebnih lokalnih radijskih izdajateljev, po sredstvih kar 27- odstotnega. Ker njena produkcija praktično sloni na zunanjih programskih sodelavcih (redno zaposlenih je 6) visok prihodek na zaposlenega, ki ga ne moremo primerjati z drugimi v dejavnosti.

Precej višja kot v primeru skupine »radijskega lobija pri ZTM« je kapitalska dobičkonosnost »Oblakove skupine«, saj je znašala skoraj 26 odstotkov. Pa struktura virov pokaže na komaj nekaj prek 11-odstotni delež kapitala v sredstvih, medtem ko je v dejavnosti povprečje več kot trikrat večje. Dobiček na kapital je torej posledica razmeroma manjšega kapitala, zato pa skupina izkazuje razmeroma nižjo dobičkonosnost sredstev, kot ga dosega dejavnost v povprečju. Seveda je finančno skupina odvisna od drugih, zunanjih virov. Omenili smo že, da to niso državne subvencije, ki so jih podjetja iz skupine v letu 2004 pridobila komaj 2,5 odstotka vseh za radijsko dejavnost. Bilance povezanih podjetij pa pokažejo, da skupina nadomešča pomanjkanje kapitala pretežno s kratkoročnimi viri financiranja, kar seveda pomeni, da je njena finančna stabilnost precej slabotnejša kot stabilnost skupine »radijskega lobija pri ZTM«.

V primerjavi z lokalnimi radijskimi izdajatelji TV izdajatelji izkazujejo precej boljše poslovne rezultate, z izjemo skupine TV podjetij v izgubah. Po deležu v prihodku RTV dejavnosti so leta 2004 dosegli 69 odstotkov, po bilančni vsoti 72 odstotkov. Samo nacionalna »skupina ProPlus« je v prihodkih TV dejavnosti dosegla skoraj 60-odstotni tržni delež, po bilančni vsoti skoraj 71-odstotni. Skupina je bila v primerjavi z drugimi v dejavnosti kapitalsko neprimerno močnejša. Kapital je predstavljal blizu 65 odstotkov njenih sredstev, druga TV podjetja so precej bolj odvisna od drugih virov, tudi od državnih subvencij, katerih glavnino pa je izkoristilo komaj 8 podjetij z manj kot 6-odstotnim tržnim deležem. Sicer pa so skupaj lokalni TV izdajatelji, tudi če izločimo nadpovprečno uspešni nacionalni ProPlus, a z izjemo subvencioniranih TV podjetij, poslovali precej nad povprečjem v radijski dejavnosti. Prihodek na zaposlenega je bil precej višji, strošek dela v odhodkih razmeroma nizek, tako kot deloma v primeru ProPlusa in »Oblakove skupine« zelo verjetno, ker so raje kot redno zaposlovali pogodbene sodelavce.

Razpršenost trga in politika subvencioniranja na butičnem trgu
Za trg RTV izdajateljev lahko ugotovimo, da ima po sredstvih, zaposlenosti in prihodkih vodilni delež seveda javna RTVS. Že leta 2002 je bilo v javnem zavodu dva in polkrat toliko zaposlenih kot v zasebnih skupaj, po prihodkih pa je njen delež precej manjši, vseeno okoli šest desetin trga RTV podjetij. Koncentracijo zasebnega TV medijskega prostora po drugi strani zvišuje seveda ProPlus, vzemimo neprimerno bolj kot na trgu tiskanih medijev z več konkurenčnimi velikimi igralci. Četudi pa ProPlus izločimo, je razpršenost drugih lokalnih igralcev razmeroma majhna. V prvih desetih lokalnih TV izdajateljih je namreč redno zaposlenih 213, po prihodku in sredstvih pa dosežejo 85-odstotni tržni delež, prejeli pa so na primer prek 60 odstotkov državnih subvencij TV podjetjem.

Radijski prostor je razmeroma bolj razpršen kot televizijski. V vodilnih desetih lokalnih podjetjih je bilo zaposlenih 173, po prihodkih je njihov delež dosegel 52 odstotkov celotnega v radijski dejavnosti, po sredstvih 55 odstotkov, vendar z manjšo pomočjo državnih subvencij, ki so jih prejeli komaj petino v dejavnosti.

Glede na opazovane skupine se torej izkaže, da je nadpovprečno subvencioniran »radijski lobi ZTM«, televizijski pa sploh, saj le nekaj podjetij nabere praktično vse TV subvencije. Lahko torej sklenemo, da je raznolikost lokalnega, butičnega trga razmeroma skromna, precej večja kot v radijski ponudbi, pa je koncentracija v TV dejavnosti, kjer jo je opazno, a brez kakšnih upravičenih strukturnih razlogov, spodbujala tudi politika subvencioniranja. Opozorimo še na nekaj. Za nacionalno ekonomijo neposredno v poslovnih številkah medijska industrija ne pomeni veliko. Poslovnim tveganjem je izpostavljena na enak način, kot so druga podjetja, precej večja pa so na majhnem in na kar koncentriranem butičnem trgu politična tveganja. Nizka razpršenost v strukturi ponudbe lokalnih izdajateljev in maksimiranje kratkoročnih političnih interesov, vzemimo zmage na lokalnih in nacionalnih volitvah, se zlahka ujamejo v subvencioniranju »javnega interesa«. Če upoštevamo strukturo ponudbe TV lokalnih izdajateljev, se je omenjeno zgodilo že leta 2004. Če upoštevamo spremembe v medijski zakonodaji in izdatnejše subvencije, bo zdaj vladajoča politika delo dokončala še v radijski dejavnosti.

nazaj

Marko Milosavljević

Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Navkljub novi finančni moči se pojavlja vprašanje, kakšne vsebine bo TV 3 sploh lahko kupila in predvajala ter ali ji bodo ponovno preostale zgolj drugorazredne nadaljevanke in filmi. Podobno vprašanje se zastavlja na področju domače produkcije.
V njenem imenu je bilo vedno kanček ali ogromno pretencioznosti. Komercialna televizijska postaja TV 3 je na začetku s svojim imenom poskušala ustvariti vtis, kot da gre za tretji nacionalni program, nekakšno naslednico in nadaljevanje obeh programov javne televizije, TVS 1 in TVS 2. Kasneje, ko se je 1. novembra 2004 TV 3 preimenovala v Prva TV, je to izzvenelo še bolj vehementno, tudi arogantno. Pa vendar je hkrati to dejanje dajalo upanje, da se za spreminjanjem imena, ki bi rado postalo »omen est nomen«, skriva še kaj več.

Ob podatku, da je večinski lastnik TV 3, hrvaški poslovnež Ivan Ćaleta, tedaj prodal svojo hrvaško televizijsko postajo Nova TV (kupila jo je ameriška družba CME, ki pri nas prek Pro Plusa ustvarja Pop TV in Kanal A), se je zdelo realno pričakovanje, ki so ga napovedovali tudi sami ustvarjalci TV 3, namreč da bo TV 3 dobila dodatna finančna sredstva (tudi po zaslugi prodaje Nove TV) in da bo tako močno izboljšala svoj program. Toda to se ni nikoli zgodilo. Te dni, potem ko je TV 3 – kot se od 1. oktobra spet imenuje ta postaja – prevzela švedska multinacionalna družba Modern Times Group (MTG), je televizijski prostor spet poln razmišljanj, kaj to pomeni za TV 3 in kaj to pomeni za razmere na slovenskem televizijskem trgu, tako za gledalce kot za ustvarjalce. Le da se zdi, da so upanje do zdaj opustili tudi tisti najbolj vztrajni.

Morda je razlog temu smola, ki se TV 3 drži od samega začetka. Od samega začetka, od tistega božičnega večera pred enajstimi leti, ko je začela oddajati iz kletnih prostorov Škofovih zavodov v ljubljanskem Šentvidu, je TV 3 televizijska postaja s povsem specifično javno podobo in položajem na trgu. Zaradi spleta okoliščin vedno znova ostaja v senci drugih, bolj privlačnih komercialnih programov. Na začetku ji je blišč in pozornost javnosti z bolj bleščečim programom prevzela Pop TV, ki je začela oddajati prav tako decembra 1995. V primerjavi z njo je šlo resnično za drugorazredno postajo in te podobe se TV 3 ni uspelo znebiti vse do danes.

Imidž in finance
Začetni težavi sta bili dve: imidž in finance. TV 3 je še pred svojim nastankom pridobila sloves katoliške televizije. Razlog za to je razumljiv: katoliška cerkev je bila med ustanovitelji TV 3 in prek različnih podjetij (Tiskovna družba Ognjišče in drugi) tudi njegov glavni 'nadzornik'. V tistem času je bila uspešna tako v tiskanih medijih kot v radijskem mediju, po zaslugi Radia Ognjišče. Logičen dodatek njenim medijskim ambicijam je bila televizijska postaja, vizualna različica Radia Ognjišče. V skladu s to ambicijo je Cerkev poskrbela, da je dobila, tako kot pri radiu, številne frekvence z dobro pokritostjo slovenskega ozemlja in prebivalstva. TV 3 je bila ena redkih televizijskih postaj, ki je zelo zgodaj dosegla več kot 75-odstotno pokritost Slovenije; to je uspelo Pop TV le prek združevanja oziroma povezovanja z vrsto lokalnih televizij, povezanih v mrežo. Kljub temu je finančni – in tudi družbeno-kulturno-politični – uspeh izostal.

Eden od razlogov je bil gotovo imidž. TV 3 je stalno bremenila tudi podoba, podobna tisti, ki sta jo imela časnika Slovenec in Republika: namreč da gre za politični projekt. TV 3 se ni mogla znebiti podobe televizije katoliške cerkve in slovenske desnice, pa čeprav je takratni, prvi direktor Ivo Bevk menil: »Težko je najti medij, za katerega ne bi bilo določenih političnih interesov, ki bi se poskušali uvrstiti prek tega medija. Tako kot je za gospodarski subjekt, ki želi prodati nek proizvod, zanimiv medij, ki dosega njegovo ciljno občinstvo, je politični medij, ki dosega ciljno skupino neke politične stranke, zanimiv za to stranko. Kadarkoli bi ta televizija postala krščansko-demokratska ali cerkvena – v ozkem pomenu te besede – bi propadla.«

Toda še bolj pomemben je bil drugi vzrok neuspeha: šibek začetni kapital in zaradi tega hitro pomanjkanje denarja za nakup uspešnega programa. Ta povezana razloga sta tako kot pri drugih komercialnih televizijah v tistem času (predvsem Kanal A in MMTV na svojem začetku) pripeljala do neprivlačnega programa. Janko Tedeško, takratni programski direktor TV 3, je takrat sicer izjavil: »To ne sme biti nov Slovenec!« Toda to ni pomagalo, da se ne bi vendarle zgodilo nekaj na moč podobnega (resda brez dokončnega propada TV 3).

Težave s programsko shemo
Uvajali so informativni program, ga ukinjali, nato vrnili nekaj televizijskih pogovorov, k sodelovanju povabili Stojana Auerja, ga zamenjali, imeli niz finančnih težav in reševanj v zadnjem trenutku, medtem ko niso nikoli dosegli pomembnejše gledanosti ali deleža oglaševanja. Cilj TV 3 je bil že do konca leta 1996 priti do zavzetja 20-odstotnega deleža gledanosti, s tem pa seveda tudi oglaševanja. Vsekakor so bili na TV 3 od samega začetka zelo ambiciozni. V letih 1995 do 2002 naj bi se na njihov račun steklo kar 107 milijonov mark prihodka. Že leta 1996 naj bi prislužili 8 milijonov mark (izgube naj bi bilo 1,4 milijona), leta 1997 9,8 milijona in tako naprej do 22 milijonov, kolikor naj bi jih zaslužili leta 2002.

Toda načrtov niso nikoli izpolnili. 20-odstotnega deleža v prvem letu niso dosegli niti pri gledanosti niti pri oglaševanju, takšnega deleža pa niso dosegli tudi katerokoli kasnejše. Njihovi rezultati so bili veliko slabši, o kakšnem velikem porastu prihodkov pa prav tako ni bilo govora.

Posledica tega je bila cenena in nekakovostna kupljena produkcija, medtem ko je bila domača večinoma utemeljena na dolgih – in poceni – studijskih pogovorih. Gledanost je bila izjemno nizka in je takšna tudi ostala vseh naslednjih devet let, vključno z obdobjem, ko je katoliške vsebine zamenjala pragmatična zabavna naravnanost, utemeljena na nizu narodno-zabavnih oddaj in voditeljih, kakršen je bil Aleš Rod. Vrstila so se leta in leta ekonomske neuspešnosti, vse dokler se niso katoliško usmerjena podjetja odločila prodati večino svojega lastništva in postajo prepustiti hrvaškemu podjetniku Ivanu Ćaleti.

»Od trenutka te prodaje to ni več cerkvena, temveč običajna komercialna televizija,« je takrat dejal Mirko Kraševec, predsednik nadzornega sveta TV 3, d. o. o., in glavni pogajalec na strani slovenskih prodajalcev. Vzrok za odločitev, da prodajo TV 3, so finančne težave, je dejal Kraševec, saj družinska televizija, ki naj bi razširjala evangelijske vrednote, hkrati pa bi imela vse značilnosti komercialne televizije, ni mogla obstati. »Lastniki smo spoznali, da cilja s svojimi sredstvi ne bi mogli doseči, zato smo se odločili prodati deleže. Odločili smo se za tistega, ki je bil v nakupu hitrejši, konkretnejši in ki je imel boljše reference na področju televizijske dejavnosti.« Kraševec je projekt prodaje razumel tudi kot prispevek k pluralizaciji medijev.

Preobrazba pred dvema letoma je dajala upanje, da bo Slovenija končno dobila tretji bolj kakovostni komercialni program, ki se bo s kupljeno, a tudi domačo produkcijo kosal s programoma Pop TV in Kanal A. S slednjima je ameriška družba CME prek svojega podjetja Pro Plus ustvarila praktični monopol na slovenskem komercialnem televizijskem prostoru. Konkurenca bi bila dobra za gledalce, a tudi za domače ustvarjalce, tako zabavnih kot informativnih, igranih in drugih programov. Toda od možnih izboljšav se je zgodilo bore malo.

Samo še ena slaba komercialka
Obdobje Ivana Ćalete bo ostalo zabeleženo predvsem kot obdobje velikih pričakovanj in enako velikih razočaranj. Program se je na trenutke izboljšal, občasno ponudil kakovostne svetovne, predvsem pa evropske filme, ki bi pogosto bolj sodili na program javne televizije, vendar pa do velikega preboja pri gledanosti ni prišlo. Obdobje je bilo polno škandalov in aferic s posameznimi uredniki in urednicami, avtorskimi pravicami, honorarji in ostalim. Povezave z ostalimi Ćaletovimi balkanskimi medijskimi izpostavami (na primer bosansko OBN; balkanski Big Brother in Pop Idol) prav tako niso ustvarile potrebnih sinergij, domača produkcija pa se je skrčila na peščico precej nenavadnih, vsekakor ne široko popularnih šovov (denimo »Marlenna«). Prva TV, kot se je postaja imenovala v zadnjih letih, je imela po zadnjih podatkih za lani 564 milijonov tolarjev (2,35 milijona evrov) negativnega kapitala, 340 milijonov tolarjev (1,42 milijona evrov) celotnega prihodka in nekaj čez 170 milijonov tolarjev (0,7 milijona tolarjev) izgube. Zaradi preteklih izkušenj in razočaranj se zdi, da so bila pričakovanja ob novici, da je TV 3 kupila Modern Times Group (MTG), močna mednarodna medijska skupina s sedežem v Skandinaviji, toliko manjša. Včasih že nenavadno manjša. Navsezadnje gre pri MTG za močnega medijskega akterja; MTG, ki se širi predvsem na trge vzhodne Evrope in je znana po strategiji vstopov v drugo- in tretjerazredne televizije, se večinoma ukvarja z oddajanjem komercialnih medijskih vsebin (nakupovalni kanali in zabavne oddaje, kot so resničnostni šovi). Deluje na štirih področjih: to so satelitsko oddajanje (neplačljivi in plačljivi programi), radio (so vodilna komercialna radijska mreža v zahodni Evropi), nakupovanje od doma (internetno nakupovanje in televizijski nakupovalni kanali) ter produkcija in distribucija vsebin. Najmočnejši so na področju plačljivih televizij (pay tv). Njihovi satelitski programi dosežejo okoli 80 milijonov ljudi v 21 evropskih državah. V prvem četrtletju letos so po lastnih podatkih dosegli rekordne poslovne rezultate. Skupni prihodki od prodaje so bili za 37 odstotkov večji kot v enakem obdobju lani. Znašali so 2,4 milijarde švedskih kron (62 milijard tolarjev oziroma okoli 250 milijonov evrov).

Za 100-odstotno lastništvo TV 3 so pri MTG odšteli 8,1 milijona evrov. Do zdaj bistvenih zasukov v kakovosti programa ni opaziti: domačo produkcijo predstavljata predvsem Marlenna in Domače videosmešnice z Radom Mulejem, ključno točko kupljenih vsebin pa predstavljajo prenosi tekem nogometne lige prvakov, za katero so za tri leta pridobili ekskluzivne pravice za Slovenijo. Informativnega programa za zdaj ne načrtujejo, saj je najpomembnejši namen njihovih programov zabava. Po besedah novega direktorja Marta Luika sta njihova tekmeca programa Pro Plusa, Kanal A in Pop TV, ne pa javna televizija, toda konkuriranje Pro Plusu bo težko, tudi zato, ker, kot je opozoril David Castillo Mohlman, programski direktor TV 3, veliko vsebin ne morejo kupiti, ker jih je že Pop TV. Podobno kot je CME oziroma Pro Plus, ki je takrat že imel drugi program Gajba TV, pred leti kupil Kanal A predvsem zato, da ga odstrani s trga in onemogoči vstop kakšnemu večjemu tujemu konkurentu (kakršen je denimo nemški RTL, zaradi katerega ima CME-jeva hrvaška postaja Nova TV bistveno večje težave z osvajanjem tamkajšnjega trga, kot ga je imel Pop TV v Sloveniji), tako je Pro Plus v zadnjih mesecih pokupil veliko količino ključne ameriške produkcije nadaljevank in sitkomov.

Glavni namen teh nakupov je bil preprečiti dostop do teh vsebin finančno okrepljeni TV 3 (že kupljeno nadaljevanko Beg iz zapora oziroma Prison Break naj bi začeli predvajati – šele – januarja iz preprostega razloga, ker pred tem ni primernega prostega termina). Navkljub novi finančni moči se torej pojavlja vprašanje, kakšne vsebine bo TV 3 sploh lahko kupila in predvajala ter ali ji bodo ponovno preostale zgolj drugorazredne ali starejše, manj privlačne nadaljevanke in filmi. Podobno vprašanje se zastavlja na področju domače produkcije. Pri tej za zdaj napovedujejo le še eden resničnosti šov, in to preverjenega formata.

Ko smo pred več kot desetimi leti, ob nastanku Pop TV in TV 3, pisali o novih slovenskih televizijah, smo zapisali tudi, da bo od tega še največ koristi imel Holivud in ameriške televizijske mreže, ki bodo našle nove kupce za svojo ustvarjalnost, medtem ko domača ustvarjalnost navkljub pojavu vrste novih domačih postaj od tega ne bo imela kakšne bistvene koristi. Ob dosedanjih programsko-ustvarjalnih napovedih novega vodstva TV 3 se zdi, da takratna neprijetna ugotovitev še vedno velja.

nazaj