Pri Mirovnem inštitutu opravlja skupina raziskovalcev in novinarjev spremljanje (monitoring) delovanja RTV Slovenija po sprejetju novega zakona o RTV Slovenija. Osredotočamo se na dokumentiranje in analizo izbranih področjih njenega delovanja: kako se uresničujejo predpisane obveznosti in postopki, kakšni problemi nastajajo pri uresničevanju zakona, kako se uresničujejo napovedi in obljube predlagateljev zakona iz referendumske kampanje, koliko pregledne in javnosti dostopne so spremembe, ki so posledica novega zakona, kakšne spremembe je mogoče opaziti na področju neodvisnosti RTVS, političnega nadzora in vpliva na programske, finančne in kadrovske rešitve. Prvo poročilo o spremljanju smo objavili maja 2006. V nadaljevanju spremljanja pa smo med drugim v ospredje vzeli nekatere oddaje informativnega programa TV Slovenija, in sicer v obdobju od 1. 4. 2006 do 31. 10. 2006. Spremljali smo naslednje oddaje: Dnevnik, Pod žarometom, Dosje, Utrip, Omizje in Tarča.

Oddaje Dnevnik, Pod žarometom, Dosje, Utrip in Omizje so potekale v skladu za napovedmi. V tem smislu se bistveno ni spremenil niti obseg niti število ali termini oddaj. Frekvenca oddaje Dnevnik je dnevna, frekvenca oddaje Utrip tedenska, medtem ko je bila oddaja Dosje izpeljana dvakrat (»Kako je v naši domovini biti mlad«, 18. 4. 2006, avtorica Lidija Pak, »2.generacija@južnjaki.si«, 13. 6. 2006, avtorica Jasna Krljič Vreg).

Oddaja Tarča, ki jo vodi Lidija Hren, je bila na sporedu enkrat mesečno, izpeljane so bile naslednje teme: »Študenti, ali kar si izboriš, to imaš«, 25. 4. 2006; »Operacijske mize«, 30. 5. 2006; »Še pomnite, gospodje«, 27.6. 2006; »Kmetijska zemljišča«, 29. 8. 2006; »Afere in kaj se je z njimi zgodilo«, 26. 9. 2006. V oktobru se je spremenila shema Tarče, ki je bila prestavljena na drugi kanal. Prva oddaja v takih shemi je bila 8. 11. 2006 na temo »Premoženje funkcionarjev«.

Oddaja Pod žarometom je bila na sporedu tedensko z naslednjimi naslovi in voditeljicami ali voditelji: »Sprava ali novi spor«, 4. 4. 2006, Tanja Gobec; »(R) evolucija v devetletki«, 11. 4. 2006, Boštjan Lajovic; »Parlamentarna (ne)kultura«, 18. 4. 2006, Tanja Gobec; »Skandinavski model za Slovenijo«, 2. 5. 2006, Vida Petrovčič; »Partnerstvo kot izziv«, 9. 5. 2006, Metka Lajnšček; »Banke – zasebne, a domače«, 16. 5. 2006, Vida Petrovčič; »(Ne)enotno o terminalih«, 23. 5. 2006, Ilinka Todorovski; »Neuspešna policija«, 6. 6. 2006, Tanja Gobec; »Delo išče, delo dobi«, 13. 6. 2006, Vida Petrovčič; »Javna naročila med interesi in lobiji«, 4. 7. 2006, Vida Petrovčič; »Slovenski euro«, 11. 7. 2006, Vida Petrovčič; »DZ – bilanca pred dopusti«, 18. 7. 2006, Tanja Gobec; »Nova vojna na bližnjem vzhodu«, 25. 7. 2006, Igor Jurič; »Predsednik proti vladi«, 1. 8. 2006, Katja Šeruga; »Embrionalne matične celice – rešitev ali prazni upi?«, 8. 8. 2006, Breda Štivan Bonča; »Pogovor s slovenskimi škofi«, 15. 8. 2006, Rosvita Pesek; »Primer Petek – ni dokazov«, 22. 8. 2006, Tanja Gobec; »Davki – med reformo in popravki«, 5. 9. 2006, Vida Petrovčič; »Meja na Muri«, 12. 9. 2006, Ilinka Todorovski; »Soočenje kandidatov za župana MO Ljubljana«, 19. 9. 2006, Vida Petrovčič; »Zdravje med zdravniki in zdravilci, 3. 10. 2006, Breda Štivan Bonča; »Slovenija dve leti po volitvah«, 10. 10. 2006, Metka Lajnšček. Oddaja je v novi shemi ukinjena in jo je 24. 10. 2006 nadomestila »infotainment« oddaja Piramida.

Če povzamemo razmerja voditeljev: Vida Petrovčič je oddajo vodila sedemkrat, Tanja Gobec petkrat, Ilinka Todorovski, Breda Štivan Bonča in Metka Lajnšček dvakrat, ostali novinarji po enkrat.

Oddaja Omizje je bila na sporedu na štirinajst dni z naslednjimi temami in voditeljicami in voditelji: »Plinska terminala sta pred vrati«, 5. 4. 2006, Mirjam Muženič; »Lipico na konja!«, 19. 4. 2006, Elen Batista Štader; »Dobri, boljši, najboljši«, 26. 4. 2006, Vida Petrovčič; »Dve leti v EU«, 3. 5. 2006, Barbara Zrimšek; »Prestolnica in stadion«, 17. 5. 2006, Igor E. Bergant; »Jugoslovanska katastrofa«, 24. 5. 2006, Rosvita Pesek; »Čigava bo zbornica«, 31. 5. 2006, Vida Petrovčič; »Odbor za varstvo človekovih pravic«, 7. 6. 2006, Rosvita Pesek; »Slovenska vojska«, 21. 6. 2006, Slavko Bobovnik; »14 tisoč žrtev brez storilcev«, 6. 9. 2006, Rosvita Pesek; »Vse naše meje«, 20. 9. 2006, Jurij Gustinčič; »Vzhodnoevropski pretresi«, 4. 10. 2006, Igor Jurič; »Državna blagajna med optimizmom in tveganjem«, 11. 10. 2006, Aleksandra Saksida; »Orhan Pamuk – med literaturo in družbeno kritiko«, 18. 10. 2006, Peter Kuhar; »Lokalne volitve – komu so zaupali volivci«, Metka Lajnšček. Rosvita Pesek je oddajo vodila trikrat, Vida Petrovčič dvakrat, preostali novinarji po enkrat.

Za vse naštete oddaje lahko ocenimo lahko, da so izbire tem narejeno ustrezno glede na ključ trenutne aktualnosti, prav tako so sorazmerno uravnotežene po področni pripadnosti in zadevajo notranjepolitično, zunanjepolitično, socialno, ekonomsko, šolsko, kulturno, davčno, sodno, zdravstveno in druge problematike. V izbiri voditeljev pri oddajah, ki niso »avtorske«, zaznamo prednost nekaterih novinark. Izstopajoče prednjači Vida Petrovčič s skupno devetimi oddajami, Tanja Gobec s pet oddajami in Rosvita Pesek s štirimi. Spomnimo, da je Vida Petrovčič ob rednih prispevkih za Dnevnik tudi prevladujoča voditeljica številnih oddaj Polnočni klub. V skupnem seštevku med voditelji informativnih oddaj tako prednjači Vida Petrovčič, na drugem je Rosvita Pesek. (1)

Kritična javnost je nekajkrat opazila nesorazmerja pri izbiri gostov v smislu politične enostranskosti. Vendar v splošnem nismo zasledili izrazitih posebnosti v številu enot, uravnoteženosti in številu udeležencev oddaj, recimo po ključu političnih in drugih predstavnikov, političnih strank. Posebnosti ni niti v merjenju zastopanosti področij (gospodarstvo, zunanja, notranja politika…).

V omenjenem obdobju smo zasledili tudi nekaj napovedi sprememb. V javnosti močno izpostavljene očitke, da se v programu povečuje delež verskih vsebin in prenosov maš, so odgovorni na čelu z direktorjem televizije Jožetom Možino pojasnili z dejstvom, da je letošnje leto pač izjemno zaradi ustanovitve novih škofij in posvetitev novih škofov. Možina tudi ugotavlja, da se delež verskih vsebin ni povečal: »Sam delež programskega časa, namenjenega verskim vsebinam, pa se ni povečal. Verski program ima konstantne oddaje.« (2)

V »Izhodiščih za pripravo programsko produkcijskega načrta za leto 2007, predstavljenih na redni seji Programskega sveta RTV Slovenija 18. 7. 2006, beremo drugače: »Predlogi s področja Verskega programa za leto 2007 so povezani z nekaterimi temeljnimi usmeritvami RTV Slovenija in odzivi gledalcev na program uredništva. Za oddaje Sveto in svet, Obzorja duha in Duhovni utrip predlagamo, da so v prihodnje na sporedu neprekinjeno vse leto, seveda ob ustreznem povišanju tehničnih kapacitet in finančnih sredstev.« Tudi če bi to bilo res, je predlog drugačen od konstatacije, ki jo ponuja Možina. (3)

Stalen javni očitek vsebinam spomladansko-poletnem obdobju 2006 je bil tudi tisti o prekomernem številu ponovitev oddaj. Te so v poletni shemi sicer značilnost tudi drugih televizij, vendar so bile izstopajoče tiste, ki so se zgodile ob 15. obletnici osamosvojitve, kamor sodijo tudi vsakodnevne ponovitve pod naslovom »Sedma moč osamosvojitve«, ki je bila nazadnje 26. oktobra 2006 in pomenijo ponovitev oddaj skoraj štirih mesecev (konkretno: ponovitev več kot 100 dnevnikov iz istega koledarskega obdobja v letu 1991). Na spletnem portalu RTV Slovenija oglašujejo in utemeljujejo ponovitve takole: »15. obletnica osamosvojitve Slovenije. TV Slovenija je bil edini televizijski medij, ki je leta 1991 dogodke celovito spremljal, jih soustvarjal in usmerjal. Da se bomo dogodkov in vloge tega medija spomnili, so na 1. programu Televizije Slovenija ponovitve TV Dnevnikov iz leta 1991.« (4) Še posebej zgoščen je bil spored oddaj 10 dni po 25. juniju: tega dne leta 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in odvila se je desetdnevna vojna. Glede na praktično identičen datum osamosvojitve Hrvaške na njihovem nacionalnem programu nismo zasledili česa podobnega, kar v kombinaciji z »manj« reprezentativno 15. obletnico daje slutiti, da je bil program televizije zlorabljen v politične namene poveličevanja najbolj zaslužnih v osamosvojitveni vojni: zasluge v njej si v največji meri lasti prav vladajoča politika, ki je zahtevala nov zakon o RTV in vsebinske spremembe, ki smo jim priča.

V napovedih glede sprememb programa bodisi glede načina poročanja, poudarka določenim vsebinam in komentarjem ali religijskim, svetovnonazorskim ali duhovnim preferencam, smo zasledili nekaj napovedi državotvornosti, pa tudi že njihovih udejanjenj. Direktor TV Slovenija Jože Možina je recimo ob zapletih na slovensko-hrvaški meji poročal, da mora nacionalno televizija postopati državotvorno: »Žal se kaže, da je Slovenija soočena z v domovinski vojni nabranim hrvaškim nacionalizmom. To je trenutek, ko se moramo Slovenci poenotiti in tudi nacionalna televizija mora pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna.« (5) Pojem državotvornosti kreira, napolnjuje in definira ravno politika; ta določa, kaj tvori državo in kaj je opredeljeno za pravilno politično držo. Državotvornost tudi ni posebna novinarska kategorija in opredeljuje njihovo ravnanje glede na politični kriterij. Iz napovedanega stališča smemo sklepati, da se s takšnim vodilom javnega RTV servisa daje v oklepaj avtonomno delo novinarjev in se ga politizira, hkrati pa priznava zavezanost uradni politiki. Takšno stališče ni v skladu niti za napovedano depolitizacijo RTVS niti z izhodišči, ki jim mora javni servis slediti.

Na prvi izredni seji Programskega sveta RTVS 12.9. 2006 so programski svetniki razpravljali o programskih smernicah in standardih, med katere so vnesli tudi zahtevo po izogibanju prikazovanja totalitarnih sistemov na všečen način: »Svetniki so razpravljali tudi o programskih standardih, zataknilo pa se je pri besedilu alineje »o izogibanju prikazovanja totalitarnih sistemov na dopadljiv način«.« (6) Zahteva je sporna po sebi, ker narekuje nekaj, kar se zdi samoumevno in regulirano s splošnimi etičnimi novinarskimi kodeksi, zato verjetno razkriva dodatno ideološko motivacijo, s pomočjo katere se zahteva dirigirano predstavljanje določenih zgodovinsko in ideološko relevantnih vsebin na ustrezen način: »ustreznost« je tu tista, ki ideologizira izbiro vsebin. V Večeru 15. septembra 2006 Jože Možina priznava: »Ravno v teh dneh smo predvajali dokumentarec o Fidelu Castru. Učinek teh vsebin je veliko trajnejši, pa čeprav jih gleda kakšen odstotek ljudi manj.« Vpričo take razlage se ni mogoče izogniti vtisu, da so nekatere oddaje v televizijskem programu predvajane selekcionirano in v skladu z nekaterimi ideološkimi kriteriji.

Nove definicije humorja: svetnik, član programskega sveta RTV, dr. Ivan Štuhec, je na seji programskega sveta 18. 7. 2006 ugotavljal zelo zoženo prezenco humorja na radiu in televiziji, zato je predlagal njuno razširitev, saj se ta preveč osredotoča na politiko in seks. (7) V ta namen je »sugeriral televiziji in radiu, da začneta načrtno iskati humoriste, ki bodo ustvarjali humor v vseh diapazonih človekovega življenja«. Razlog je sicer trivialen: »Skozi humor se ustvarja sproščenost in distanca do sicer blazno resnih problemov našega življenja.« (8) Predlog še ni naletel na svoje otipljive realizacije, vendar predstavlja neko nemogočo zahtevo: kanalizirati spontano kreativnost ustvarjalcev razvedrilnega programa po ideoloških smernicah. Temu sledijo tudi »Izhodišča za pripravo programsko produkcijega načrta za leto 2007«, tako imenovani »Programski standardi«, ki zahtevajo, da se »zlasti pri razvedrilnih programih zagotavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo ter vzpodbuja programske delavce k temu, da duhovitost kot dominantni standard oblikovanja oddaj ne pušča prostora za žalitve, smešenje in podobne oblike nespoštovanja«. Kakorkoli je hvalevredna zahteva po regulaciji žalitve v tem segmentu programa, pa žal ni jasno eksplicirano, kako doseči »duhovitost brez smešenja« in kako jo depersonalizirati. V primeru zahteve po tem, da humorju ne sme biti podvržena politika, lahko razumemo tudi kot ideološko težnjo po zatiranju kritike, v primeru zahteve o tem, da se humor ne sme dotikati seksa, pa religiozno pogojeno zahtevo.

Primer zahteve po državotvorni televiziji, redundantnost zahteve po izogibanju prikazovanja totalitarnih sistemov na dopadljiv način in zahteva po uvajanju humoristov, ki bodo zadostili določenim kriterijem, so sicer take narave, da se zaenkrat še ne odražajo močno otipljivo v programu, so pa morebitno znamenje poskusa njegove ideologizacije. Možina se pred takšnim izraženim očitkom brani s tezo, da je bila ideološka prejšnja televizija, da zdajšnja pod njegovim vodstvom le »normalizira« in »uravnotežuje« situacijo. (9)

S stališča novinarske politične in ideološke korektnosti, objektivnosti in nevtralnosti pri komentiranju in poročanju ni zaznati bistvenih sprememb, ravno tako ne drugih posebnosti pri poročanju glede na etični kodeks novinarjev. Naslovi in napovedi oddaj kažejo na vpeljano in relativno neizstopajočo vrednost implicitnih sporočil. Glede politične in ideološke pristranosti in stališč v nastopih intervjuvanceh in nastopajočih gostov nismo zasledili večjih in drastičnih odmikov. Toda četudi konkretnejših sprememb ni zaznati, bi lahko rekli, da je ena od implicitnih značilnost diskurza ravno pričakovanje teh sprememb. V času, ko je prišlo do lastniških in kadrovskih političnih sprememb v časopisih Delo in Večer, je implicite slutiti anticipacijo sprememb v RTV hiši, ki je zaradi strukturnih in sistemskih vidikov dolgotrajno. V oddajah informativnega značaja jasnih aluzij nanje razumljivo ne moremo pričakovati, razen izrečenih s strani gostov v studiu ali intervjuvanceh.

Kot smo že zabeležili, je v sklopu naštetih oddaj ob dodatnem javljanju iz državnega zbora novinarka Vida Petrovčič bila v navedenem obdobju ena izmed najbolj eksponiranih in zaposlenih novinark. Od oktobra dalje navedeno več ne velja. V. d. odgovornega urednika informativnih in izobraževalnih programov TV Slovenija Rajko Gerič ni bil zadovoljen z njenim komentarjem v sobotni oddaji Utrip (7. 10. 2006) in je Vidi Petrovčič ustno prepovedal delo.

Kaj se je dogajajo v omenjenem Utripu in česa naj bi bila kriva novinarka? Vida Petrovčič je v oddaji, sicer konceptualno panoramskega značaja s pregledom tedenskih dogajanj in s komentatorskih podtonom, med drugim nanizala posnetke vrste očitkov opozicije na dveletno delo sedanje vlade in na novo davčno zakonodajo. Ob tem pa dodala, da je nova politična elita minuli teden pokazala, kako je videti popravek po novem z naslednjim stavkom: »V minulem tednu pa nam je nova politična elita tudi pokazala, kako je videti medijski popravek po novem.« Sledila je ponovitev inserta, kako minister za finance Andrej Bajuk v torkovem neposrednem javljanju iz parlamenta na vprašanje novinarke o očitkih o davčni zakonodaji nenajavljeno napove, da bo najprej povedal popravek na prispevek, ki je bil na TV Slovenija objavljen dan poprej na temo zakona o bančništvu. (10)

V ponedeljek je bila »suspendirana«. Vida Petrovčič je 9. oktobra 2006 spisala pismo Geriču, ki je bilo objavljeno v nekaterih medijih. Navajamo ga v celoti:

»Spoštovani Rajko Gerič, po najinem današnjem »ustnem pogovoru na štiri oči«, v katerem si mi med drugim povedal, da:

1. v prihodnje ne bom več avtorica oddaje Utrip,
2. delam na splošno slabo v dnevno informativnem programu,
3. imajo uredniki dnevno informativnih oddaj veliko pripomb na moje delo,
4. da se bom morala z urednico Metko Lajnšček pogovoriti, koliko, če sploh, bom še delala v dnevno-informativnem programu,

te prosim, da mi, v izogib napačnemu razumevanju vsega povedanega, vse to tudi napišeš. Predvsem me zanimajo pisni razlogi za te tvoje ocene in odločitve. Vesela pa bom tudi tistih zapisnikov z uredniških sestankov, ki bodo govorili v prid tej tvoji oceni, ki si jo sicer izgovoril v najinem pogovoru na »štiri oči«. Sama se namreč niti s to tvojo oceno, niti z ukrepi ne strinjam, ker mislim, da ni osnovana na realnih temeljih, ampak gre za politični pritisk na tvoje - uredniško, in moje - novinarsko delo. Pri pisni obrazložitvi in pisno izrečenem ukrepu vztrajam tudi zato, ker gre za poklicni in strokovni suspenz in upam, da boš ti, kot dolgoletni sindikalni funkcionar razumel, da imam do tega pravico in me boš v tej moji zahtevi tudi podprl. Hvala za razumevanje.« (11)

Po zatrjevanju novinarke ji je Gerič prepovedal delati Utripe, povsem pa jo želi izločiti tudi iz informativnega programa. V monitoringu smo zaznali, da se Vida Petrovčič res več ne pojavlja v nobenih od oddaj. Gerič kasneje priznava, da je bil kritičen do njenega dela, vendar zanika, da bi tako postopal zaradi pritiska politikov. O usodi novinarke pravi: »Kritično sva spregovorila o njenem delu znotraj dnevnoinformativnega programa in o možnostih, da njeno znanje in izkušnje še bolj izkoristimo.« (12)

Skrajno nenavadno je, da bo Gerič znanje in izkušnje novinarke izkoristil tako, da novinarki prepoveduje delo! Ta ni bila deležna niti pisnega pojasnila, zakaj ji je delo preprečeno. Isto gesto ponovi direktor TV Slovenija Jože Možina v intervjuju za sobotno prilogo Dela. Tu sta vprašanje novinarja in pojasnilo direktorja, zakaj ni več vidna v prispevkih televizije:

»Kaj se je zgodilo z Vido Petrovčič? Zakaj in kam ste jo premestili? Mislim, da ni premeščena iz informativnega programa. Z urednikom [Rajkom Geričem] sicer o tem nisem govoril. Kaj se je z njo zgodilo, vam bo mogoče bolj jasno, če si boste ogledali Utrip izpred treh tednov.« (13)

Možina po povedanem ne stori tega, kar bi moral: pojasniti javnosti tisto, kar jo zanima: čemu in zakaj sankcije do novinarke in kako jih utemeljiti, ampak priznava, da njene situacije ne pozna. Kasneje namesto navedbe razlage glede tega, »kaj se je z njo zgodilo«, nonšalantno dodaja, da si je treba ogledati inkriminirani prispevek, kot da je iz njega jasno tisto, kar bi šele moral razložiti. Vpričo odsotnosti pojasnila je takšno postopanje videti kot »mobbing«, javno ožigosanje slabega dela novinarke, ki si je pač zaslužila suspenz. Po oceni novinarke Vide Petrovčič je kazen, ki jo je doletela, politično motivirano maščevanje za izrečene besede v Utripu. Preseneča, da jasnega primera novinarskega suspenza, pri katerem je novinarka bila v (enem samcatem) stavku kritična do ministrove predstave o tem, kako si on zamišlja popravek, ni komentiralo nobeno od novinarskih združenj, vključno z Društvom novinarjev Slovenije. Vse okoliščine kažejo na to, da je bila njena odstranitev posledica politične zaheve.

V okviru monitoringa delovanja RTV Slovenija po sprejetju novega zakona o RTVS smo se obrnili tudi na vodstvo programskih vsebin televizijskega programa, da bi urednike povprašali o zaznanih ali pričakovanih spremembah pri njihovem delu, s čimer bi prispevali k celovitejšim rezultatom in večji verodostojnosti poročila. Rezultati so bili presenetljivi. Po elektronski pošti smo poslali vprašalnik s petimi vprašanjimi, na katera so lahko odgovarjali poljubno dolgo. Ta vprašanja so bila poslana na naslove: Mojce Menart, Tanje Starič, Jožeta Možine, Janija Virka, Vanje Vardjana, Antonia Rocca, Roberta Apollonija, Alberta Halasza, Helene Zver, Nataše Šegulin, Boža Zorka, Ilinke Todorovski, Metke Lajnšček, Lidije Hren in Rajka Geriča. Našteti so bili ali so ravnokar nastopili vlogo direktorja TV programov, področnih odgovornih urednikov TV programov v regionalnih centrih, programov narodnostnih manjšin ali posameznih oddaj.

Kratek vprašalnik je obravnaval morebitne programske spremembe na TVS od septembra 2005 do junija 2006 in se je v integralni obliki glasil:

1. Kakovost: Ali ste v navedenem obdobju od sprejetja novega zakona o RTVS zaznali spremembe v kakovosti dela, izvajanju programskih vsebin ali druge posebnosti, ki bi bile z njim povezane?
2. Zunanji vplivi: Je prihajalo do nenapovedanih in dirigiranih sprememb, odločitev ali drugih posebnosti pri delu, bodisi zaradi političnih, ideoloških, moralnih, svetovnonazorskih ali drugih pritiskov ali učinkov? Za kakšne spremembe in posebnosti je šlo?
3. Novi zakon: Kakšna je vaša ocena učinkovanja novega zakona na vaše delo in pristojnosti, še zlasti v primerjavi z vašimi preteklimi izkušnjami pod prejšnjim zakonom?
4. Novinarska načela: Kako po sprejetju novega zakona ocenjujete stanje izpolnjevanja načel novinarske etike, neodvisnosti in nevtralnosti v vašem delovnem okolju, spoštovanja resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij? Ste zaznali kakšna odstopanja?
5. Pričakovanja: Ker ste mogoče med tistimi, ki so jih zajele kadrovske spremembe ali pa ste novo funkcijo šele zasedli, bi nas zanimalo, kako si izvajanje novega zakona o RTV predstavljate v prihodnje oziroma kakšne spremembe si obetate?

Rezultati ankete so bili porazni zaradi nesodelovanja omenjenih. Na vprašanja sta nam odgovorila le Antonio Rocco, glede uresničevanja novega zakona o RTVS v RTV programih za italijansko skupnost, in Božo Zorko iz regionalnega centra RTV Maribor. Na vseh 5 vprašanj odgovarjata negativno (ni sprememb, pri točki 3 in 5 opozarjata na »čakanje« na statut).

Preostali uredniki in urednice nam niso odgovorili niti vljudnostno, z izjemo Tanje Starič in Ilinke Todorovski. Omenjeni sta želeli opozoriti na dejstvo, da niste več urednici programov, a so njuni odgovori po tistem, ko sta bili dodatno opozorjeni na dejstvo, da se anketa nanaša tudi ali prav na obdobje, ko sta bili urednici, izostali. Iz majhnega vzorca dveh odgovorov ne moremo izpeljati smiselnih sklepov, izostanek odgovorov preostali anketirancev pa je poveden po sebi in si ga morebiti lahko razlagamo kot posredno priznanje, da v monitoringu iz nekega razloga ne želijo sodelovati. Za javni zavod s tako širokim poslanstvom, kot ga ima nacionalna RTV hiša, se tako postopanje ne zdi dopustno in utegne po svoje pričati o drugačnih razmerah v njem.

Kadrovske menjave vodstvenih struktur na RTVS so se pred poletjem ustavile, saj so bile menjave, ki jih je omogočal zakon o RTVS končane, vse nadaljnje pa so bile mogoče šele po sprejetju novega statuta RTVS, katerega snovalci so javnosti dali vedeti že v naprej, da lahko z njegovim sprejetjem pričakuje prekinitev mandatov vsem vodstvenim strukturam RTVS. Zakon o RTVS je zavodu sicer nalagal, da mora statut sprejeti do 15. julija 2006, vendar pa ga vodstvu RTVS ni uspelo pripraviti in uskladiti ter pridobiti vseh potrebnih soglasij vse do 5. oktobra 2006, ko ga je kot zadnji potrdil nadzorni svet RTVS. Statut je bil v uradnem listu objavljen 13. oktobra 2006, v veljavo je stopil 16. oktobra 2006, s tem dnem pa so se kadrovske menjave na uredniških in ostalih vodstvenih mestih na RTVS šele začele.

Z dnem uveljavitve novega statuta RTVS so mandati prenehali vsem odgovornim urednikom na RTVS. Generalnega direktorja je statut zavezal, da z dnem uveljavitve na predlog direktorja radia oziroma direktorja televizije oziroma na predlog pomočnika generalnega direktorja za radio in televizijo za avtohtono narodno skupnost imenuje vršilce dolžnosti odgovornih urednikov, ti pa vršilce dolžnosti posameznih uredništev znotraj posameznih programsko-produkcijskih enot. Za vse funkcije je nato objavljen javni razpis. Po informacijah službe za odnose z javnostmi RTVS bodo vršilci dolžnosti odgovornih urednikov uredniško producentskih enot to funkcijo opravljali do imenovanja novih odgovornih urednikov oziroma najdlje do 31. decembra letos.

Še pred spremembo statuta je v začetku junija prišlo do menjave odgovorne urednice informativnih in izobraževalnih oddaj na Televiziji Slovenija. Tanji Starič je 2. junija 2006 potekel mandat. Do 25. maja, zadnjega roka za oddajo prijav na razpis za odgovornega urednika informativnih in izobraževalnih oddaj, se na razpis ni prijavil nihče, zato je direktor Televizije Slovenija Jože Možina za vršilca dolžnosti imenoval Rajka Geriča. Razpis je bil ponovljen skupaj z ostalimi razpisi za vse vodstvene funkcije, katerih mandate je prekinil sprejem novega statuta RTVS, kar naj bi bil tudi glavni razlog, zakaj se na majski razpis ni nihče prijavil.

Rajko Gerič, ki je pred nastopom funkcije vršilca dolžnosti urejal TV Dnevnik, je ob imenovanju izjavil, da pričakuje, da bo tudi po sprejetju statuta in ponovljenem razpisu ostal na mestu odgovornega urednika informativnih oddaj in da to seveda pomeni, da namerava na razpisu kandidirati za to funkcijo. O njegovi samozavesti in očitno tudi dovolj zanesljivih zagotovilih svojih šefov, da bo ostal na mestu odgovornega urednika pa pričajo njegove poteze. Kljub temu, da je bil imenovan le za vršilca dolžnosti je ob imenovanju napovedal: »Do jeseni nameravam pripraviti sanacijski načrt informativnega programa. Prevetril bom uredniško ekipo«. Napovedal je, da bo čez poletje uvajal nove novinarje, za jesen pa vsebinsko in grafično prenovo osrednjega informativnega bloka ter nove voditelje. Prve Geričeve poteze so bile, da je izpraznil mesto urednika dnevnoinformativnih oddaj, ki ga je zasedala Ilinka Todorovski, saj je »to mesto nepotreben vmesni člen med odgovornim urednikom in uredniki oddaj, zato bo ostalo prazno«. Zamenjal pa je tudi urednico zunanjepolitične redakcije Blanko Dobršek, nadomestil jo je naprej Igor Jurič, nato pa Edvard Žitnik.

Na vprašanje novinarja Dela Uroša Škerla, ali ga ne skrbi, da je njegova predhodnica Tanja Starič ob odhodu povedala, da kot urednica ni imela zadostne avtonomije je odgovoril:

»Za zdaj ne. Tudi novi zakon o RTVS dopušča uredniku, da sam sestavi svojo uredniško ekipo. To se mi zdi najpomembnejše. Če govorimo o političnih pritiskih ali o vplivu direktorjev RTV, pa moramo vedeti, da si vsi želimo boljšega programa. Pripombe so dobrodošle«.

Čigave pripombe so za Rajka Geriča pri kadrovanju novinarjev ključne, pa se sprašujemo po tem, ko je sprejel odločitev, da je novinarka Vida Petrovčič umaknjena iz oddaje Utrip. Novinarka je v oddaji opozorila, da si je minister za finance Andrej Bajuk vzel pravico odgovornega urednika, ko je v javljanju v živo namesto na vprašanje novinarke, odgovoril s popravkom na nek drugi že objavljeni prispevek. Novinarka je bila namesto, da bi jo urednik podprl, suspendirana. Rajko Gerič pa je za Mladino izjavil: »Z novinarko Vido Petrovčič sem se kot v. d. odgovornega urednika informativnega programa pogovoril osebno. Kritično sva spregovorila o njenem delu znotraj dnevnoinformativnega programa in o možnostih, da njeno znanje in izkušnje še bolj izkoristimo. Vsebine pogovora med urednikom in novinarjem ne bom komentiral«. Dejstvo pa je, da oddaje Omizje 11. oktobra 2006, ki je govorila o proračunu, ni vodila Vida Petrovčič, ki je do zdaj pokrivala to področje.

Generalni direktor RTVS je v skladu z 93. členom statuta 16. in 17. oktobra 2006 na predlog direktorja televizije Jožeta Možine v programsko-produkcijski enoti Televizija Slovenija, ki ima po novem statutu pet programsko-produkcijskih enot, imenoval naslednje vršilce dolžnosti: Rajko Gerič ostaja v. d. odgovornega urednika informativnega programa, Petar Radovič je postal v. d. odgovornega urednika razvedrilnega programa (namesto Vanje Vardjana), Jani Virk je v. d. odgovornega urednika kulturnega in umetniškega programa, Igor E. Bergant pa ostaja na čelu športnega programa. Za vršilko dolžnosti odgovorne urednice enote, ki je zadolžena za poseben nacionalni program, namenjen parlamentarnim vsebinam Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles, pa je bila imenovana Ljerka Bizilj.

Na Radiu Slovenija je kadrovske spremembe na mestih odgovornih urednikov omogočila šele uveljavitev novega statuta. Kljub temu, pa je na radio kot pomočnik direktorja radija že pred tem prišel dotedanji novinar POP TV Matjaž Erznožnik, ki ga je Vinko Vasle ob svojem imenovanju napovedal za novega urednika informativnega programa Radia Slovenija. Direktor Radia Slovenija je še preden je novi statut RTVS stopil v veljavo odgovorni urednici drugega programa Radia Slovenija Darji Groznik napovedal zamenjavo, za vršilca dolžnosti naj bi imenoval Mirka Štularja, napovedal je tudi, da za vršilca dolžnosti ne bo imenoval dosedanjega odgovornega urednika informativnega programa Bojana Veselinoviča in urednika Sandija Freliha.

Napovedi so se uresničile, Matjaž Ernožnik je tako v programsko-produkcijski enoti Radio Slovenija, kjer so v skladu s statutarnimi novostmi največje spremembe in ima po novem štiri programsko-produkcijske enote, postal v. d. odgovornega urednika uredništva informativnih in eksperimentalno-razvojnih programov in hkrati tudi v. d. odgovornega urednika prvega programa, drugi program bo kot v. d. odgovornega urednika vodil Mirko Štular, tretji program pa Vlado Senica.

V regionalnem RTV centru Koper so bili za vršilce dolžnosti imenovani dosedanji vodstveni kadri, in sicer za regionalni televizijski program Nataša Segulin in za regionalni radijski program Leon Horvatič. Vodja programsko-produkcijske enote Regionalni RTV center Koper ostaja Dragomir Mikelič. Regionalni RTV center Maribor pa je namesto Antona Petelinška dobil novega v.d. odgovornega urednika za radijski program Petra Habjaniča, regionalni televizijski program pa še naprej vodi dosedanji urednik Marjan Šrimpf. Srečko Trglec je v. d. odgovornega urednika novega uredništva radijskega programa za tujo javnost. Ni jasno kako sta bila imenovana vršilca dolžnosti odgovornih urednikov za avtohtoni narodnostni skupnosti italijansko in madžarsko, ki ju imenujeta pomočnika generalnega direktorja za ti skupnosti, saj sta to novi funkciji, ki po sedanji organizacijski strukturi nista obstajali in za kateri je prav tako potrebno izvesti javni razpis. Služba za odnose z javnostimi na RTVS je 17. oktobra 2006 sporočila, da je Antonio Rocco dosedanji direktor RTV programov za italijansko narodno skupnost postal v. d. pomočnika generalnega direktorja za radio in televizijo za avtohtono italijansko narodno skupnost, dr. Albert Halász, dosedanji direktor RTV programov za madžarsko narodno skupnost, pa v. d. pomočnika generalnega direktorja za radio in televizijo za avtohtono narodno madžarsko skupnost. V Regionalnem RTV centru Koper (Centro regionale RTV Koper – Capodistria) sta v. d. odgovornega urednika ostala dosedanja odgovorna urednika: za televizijski program za italijansko narodno skupnost Robert Apollonio, za radijski program za italijansko narodno skupnost Vladimiro Dellore. Prav tako v Programsko-produkcijski enoti Regionalni RTV center Maribor, kjer je v. d. odgovorne urednice za televizijski program za madžarsko narodno skupnost postala dosedanja urednica Helena Zver, za radijski program pa Jožef Vegi.

Ob tem je treba opozoriti na pravno mnenje Ministrstva RS za kulturo, ki ga je to podalo na pobudo predsednika Društva novinarjev Slovenije Grege Repovža in ki tolmači določbe zakona o medijih, ki zahtevajo, da je pred razrešitvijo in imenovanjem odgovornih urednikov potrebno pridobiti mnenje uredništva. Pravniki ministrstva za kulturo so poudarili, da je potrebno mnenje uredništva pridobiti tudi za imenovanje vršilca dolžnosti odgovornega urednika. Uredništvo informativnega in izobraževalnega programa TV Slovenija bi torej mnenje moralo izreči že pri imenovanju vršilca dolžnosti Rajka Geriča. Na kakšen način in če sploh bo vodstvo RTV Slovenija pridobilo mnenja uredništev za vršilce dolžnosti odgovornih urednikov ni jasno, saj se je postopek izvolitve zastopstev uredništev, ki izrekajo mnenja oziroma njihova sestava, po novem statutu spremenil. Sestava obstoječih zastopstev tako ni v skladu s spremembami statuta.

Z dnem uveljavitve statuta so prenehali tudi mandati predstojnikom notranjih organizacijskih enot, in sicer: direktorju Regionalnega centra v Kopru, direktorju Regionalnega centra v Mariboru, vodji Organizacijske enote Oddajniki in zveze, vodji Organizacijske enote Radijska produkcija, vodji Organizacijske enote Televizijska produkcija in vodji Organizacijske enote Glasbena produkcija.

Prenehajo pa tudi mandati dosedanjim pomočnikom generalnega direktorja torej Borisu Bergantu, pomočniku generalnega direktorja za mednarodno sodelovanje, Irmi Gubanec, pomočnici za ekonomiko poslovanja, Ireni Urbanc, pomočnici za pravne zadeve, Jožetu Veselu, pomočniku za tehniko, investicije, razvoj in produkcijo, funkcija pa je z 31. oktobrom 2006 prenehala tudi svetovalcu generalnega direktorja, bivšemu generalnemu direktorju Aleksu Štakulu.

Anton Guzej je na mesto pomočnice za ekonomiko poslovanja imenoval mag. Irmo Gubanec, na mesto pomočnice za organizacijo, kadre in izobraževanje pa mag. Cvetko Žirovnik. Do imenovanja novega vodje programsko-produkcijske enote Regionalni RTV-center Maribor bo mag. Cvetka Žirovnik tudi v. d. vodje te enote.

V. d. odgovornega urednika uredniško producentske enote Multimedijski center še ni imenovan, v. d. vodje programsko-produkcijske enote je Zvezdan Martič.

Vse zgoraj navedene razrešitve in imenovanja zgovorno kažejo na obseg kadrovskih sprememb, ki jih omogoča sprejem novega statuta, katerih prave razsežnosti pa se bodo pokazale šele po opravljenih javnih razpisih. Informacij o tem, kateri izmed imenovanih vršilcev dolžnosti bodo kandidirali in kateri imajo podporo vodstva RTVS, še ni. Nedvomno bodo podporo dobila tista imena, ki so v tej prvi fazi menjav zamenjala dosedanje nosilce funkcij tako za odgovorne urednike kot tudi za druge vodstvene funkcije. Po informacijah službe za odnose z javnostmi RTVS bo vodstvo RTVS razpisne postopke, vsaj za delovna mesta odgovornih urednikov, zaključilo do 31. decembra 2006, ko naj bi vršilcem dolžnosti potekel mandat.

»RTV Slovenija ima varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Programski svet sprejme pravilnik o delovanju tega instituta.« (13. člen novega statuta RTV Slovenija)

»Obstaja pa majhen problem: kar je za nekoga pravica, je lahko za drugega krivica, oziroma varovanje pravic na eni strani, lahko na drugi stori poplavo krivic. Krivice pa so v skladu s svojo poniglavo naravo trdoživa in hudobna sorta, ki se je ne znebimo prav hitro. /…/ Čeprav se zdi varovanje vseh mogočih pravic s civilizacijske perspektive korak naprej po poti od živali do čistega človeka, je absolutno gledano varovanje pravic in posledično preganjanje krivic grob poseg v popolnost vesolja. Ko bodo tako ob spremljanju naših programov naslednjič grobo kršene poslušalčeve pravice, vedite, da je bila krivica storjena po večnem načrtu, nedoumljivem tako poslušalčevemu kot tudi novinarjevemu razumu.« (Marko Radmilovič: Zapisi iz močvirja, Val 202)

Francozi namesto zdaj že mednarodno priznanega skandinavskega izraza ombudsman uporabljajo izraz mediateur – posrednik. Posrednik torej med različnimi institucijami in državljani, še posebej tam, kjer je zakonodaja nedorečena, pravne praznine pa potem birokracija uporablja za opravičilo, zakaj česa ni uredila ali pa je to naredila v škodo posameznika. Mediateur, mediator, posrednik torej, ni na nikogaršnji strani – obe strani v sporu poskuša pripeljati do zadovoljivega sporazuma, sistem pa k bolj gladkemu teku. Tako razumljena funkcija ombudsmana je najbližja temu, kar potrebujejo mediji – človeka, ki ni ne na strani urednikov, ne poslušalcev, gledalcev ali bralcev, oziroma natančneje, ki je na strani obojih.

Zdi se nemogoče, da bi bila ta dvojna pristranskost mogoča in logična, pa je.

S tem, ko varuje profesijo in etiko, je ombudsman zaveznik obojih – poslušalcev in ustvarjalcev. Zagotavlja namreč, da bodo izdelki, ki jih ponuja javna RTVS narejeni v skladu s temeljnimi postulati poklica. Če niso, to ni slabo samo za poslušalca ali gledalca, ampak za RTVS kot celoto in za novinarja samega. Zato, kajpak, ombudsman javne RTVS ni novinarski rabelj, kaznovalni organ, ampak posrednik, ki naj pripelje do podnebja, v katerem bodo vsi izdelki narejeni profesionalno in skladno z novinarskimi etičnimi načeli.

Če nekdo zapiše v predlog programskih standardov (ti so v času nastajanja tega besedila tik pred sprejemom), naj se novinar »izogiba prikazovanju nedemokratičnih in totalitarnih političnih sistemov, družb in držav v dopadljivi luči«, je že precej nedvoumno napovedal, da od varuha gledalcev ne pričakuje zgolj obrambe poklicnih standardov, ampak tudi zaščito ideološke in politične čistosti. Vzemimo preprost primer: novinar zapiše, da so nemški okupatorji (da primer ne bo ravno iz komunističnih časov, ki jim je to prozorno določilo v resnici namenjeno) sicer storili številne zločine, da pa so Nemci v svoji okupacijski coni, denimo z živilskimi kartami, zgledno skrbeli za oskrbo prebivalstva in zgradili nekaj cest, ki so še danes v uporabi. Ombudsman, ki bo po teh standardih moral izreči mnenje, bo imel resne težave. Navedena dejstva so resnična, programski standardi pa pravijo, da je treba ta dejstva, da ne bi postala »dopadljiva«, zamolčati. Oblikovalci programskih standardov so torej v povsem strokoven dokument že tako na začetku vnesli prvine, ki tja ne sodijo.

Kodeks in ombudsman sta povezani celoti – toda nikakor tako, kot to očitno razumejo člani programskega sveta. Programski standardi, kakršni so na mizi, so mnogo bolj kot merila, po katerih naj bi delali novinarji, – politični manifest, s prepoznavnimi prvinami krščanske morale. Samo po sebi morda nič hudega, če ne bi bili zapisani tako, da jih je mogoče ob razlagah prilagoditi vsakemu položaju in postajajo bolj kot usmerjevalec k stroki v bistvu kazenski zakonik za neposlušne. Še posebej, ker stoji na koncu jasna grožnja: »Kršitev teh programskih standardov je težka kršitev delovnih obveznosti v smislu določil zakona o delovnih razmerjih.« Kaznovan bo lahko torej vsak, ki ne zagotavlja pravičnosti – te metafizične kategorije, ki je ne upa uporabljati niti pravosodje, pa ta, ki bo dopustil, da bodo v oddajah uporabljeni prostaški izrazi, in če ironiziramo do konca, oni, ki ne bo dovolj avtonomen, »kajti avtonomija ni samo pravica, ampak tudi dolžnost novinarjev«.

In ko smo že pri ironiji, RTVS naj bi »dosledno uveljavljala ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oz. posmehovanjem ter preprečevala žalitve in smešenja drugih ljudi.« RTV Slovenija, ki se že zdaj ne more ravno pohvaliti z obiljem humorja in predvsem satire, je torej z novimi programskimi standardi na polju humorja obsojena na pripovedovanje nedoločnih šal, ki ne zadevajo nikogar, politična satira je pod takimi pogoji kajpak nemogoča. To, kar dajejo svetniki v roke novemu varuhu, kajpak nima nobene resne zveze s poklicnimi merili. Ombudsman, ki sicer razlaga poklicne standarde in jih primerja s prakso od drugod, ima s takimi merili povsem zvezane roke, kajti dvoumna in tudi ideološko obarvana omejevanja te vrste so tujek v novinarski profesionalni praksi demokratičnega sveta. S takimi programskimi standardi v rokah je ob ustrezni razlagi mogoče kaznovati tudi dojenčka, ko prvič reče »mama«. Sicer pa, omenimo samo mimogrede, sankcioniranje poveličevanja metod totalitarizma, spodbujanja kršitev človekovih pravic, tako ali tako ureja zakonodaja.

Mat Welch, pridruženi urednik ameriškega časnika National Post, je leta 2003 napadel institucijo ombudsmana v ameriških časopisih. Za zgled si je vzel New York Times, ki je dolgo časa zagovarjal tezo, da so branilci interesov bralcev pravzaprav uredniki časopisa sami. To je v bistvu ponovitev teze, da časopis ne potrebuje ne kodeksa ne posebnega varuha ali »urednika bralcev« (Readers Editor), kajti bralci bodo neprofesionalnost tako ali tako kaznovali s tem, da bodo časopis nehali kupovati. Poleg tega naj bi bil časopisni ombudsman samo potuha, saj da je zaradi načina imenovanja del uredniškega telesa – torej v bistvu človek, ki je del časopisa in ne more braniti interesov bralstva. New York Times, na katerega se je pri tem skliceval Welch, je po dveh aferah, povezanih z njegovimi novinarji, bistveno spremenil pogled na časopisnega ombudsmana in začel verjeti, da se zaupanje med bralstvom in časopisom krepi, če bralci verjamejo, da je v srcu časopisa tudi človek, ki bo pretehtal njihove pripombe in se nanje tudi odzval.

Ombudsman največjega javnega radia v ZDA – NPR (National Public Radio), Jeffrey A. Dvorkin je ob slovesu s te funkcije, junija letos, zapisal: »Nekateri med vami so želeli potisniti NPR v natanko usmerjene tokove. Če se z vami nisem strinjal, to ni zato, ker bi zagovarjal kateregakoli od teh tokov, pač pa zato, ker sem želel posredovati med poslušalci in novinarji, zaradi tega kar nalaga dobro novinarstvo.« Jefferey Dvorkin, ki mu stroka in širša javnost priznava nedvomne zasluge za povečevanje razumevanja med ustvarjalci in poslušalci in utrditvi poklicne etike, ob tem priznava, da nekaj NPR-ovih novinarjev še danes ne govori z njim. »Rad bi jim povedal, da kakorkoli sem zapisal, nikoli ni bilo mišljeno osebno – šlo je izključno za profesionalna vprašanja.« Čeprav so Združene države okolje, v katerem je »gostota« medijskih ombudsmanov najmanjša, pa spoznanje o ombudsmanu kot »prijatelju« bralcev in urednikov ter novinarjev vse bolj napreduje.

Jefferey Dvorkin je torej svoja opažanja zapisal na spletni strani. Ombudsmani v javnih medijih niso policaji duha. Bolj pomembno od preganjanja domnevnih novinarskih napak je stik s poslušalci in gledalci – pojasnjevanje namesto sankcij. V času vsemogočnega interneta večina ombudsmanov s poslušalci in gledalci nasploh navadno komunicira prek spleta ali posebnih oddaj. Te spletne strani je zanimivo obiskati, saj zelo podrobno prikazujejo, kaj vse se zdi občinstvu sporno, saj na njih objavijo tudi povzetke pritožb. Varuhi to nezadovoljstvo usmerjajo v dve smeri. Na eni strani pritožniku razjasnjujejo, kako pomembna je svoboda izražanja in kje so njene meje, na drugi pa novinarje in urednike opozorijo, ko so te meje prestopili, pa za to nimajo nobene podlage v poklicni etiki in standardih. Ampak nikoli, zares nikoli, ne delujejo kot disciplinska komisija. Kajti – ponovimo še enkrat – ombudsman je POSREDNIK med poslušalcem in uredništvom, ne eksekutor.

Zato so razmišljanja o javnih razpisih, ki naj na to mesto pripeljejo pravnike, umetnike ali javne delavce z ugledom, ljudi, ki jim bo zaupala politika, o medijih pa imajo zgolj ljubiteljska spoznanja, pogosto tvegano početje. Ugledni in »ugledni« posamezniki morda res uživajo zaupanje širše javnosti, a brez poznavanja medija utegnejo narediti veliko škode. O mediju se lahko z občinstvom prepričljivo pogovori samo človek, ki medij in njegove zakonitosti tudi dobro pozna. Čeprav – priznajmo tudi to – nekatera telesa (denimo britansko komisijo za pritožbe proti tisku) ljudi izbirajo tudi na tak način.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic se je že v prejšnjem mandatu – tedaj še Sveta RTVS – zavzemal za kolektivni organ, ki bi opravljal ombudsmansko funkcijo. Razprava o tem, ali bomo imeli varuha ali etično komisijo, z odločitvijo o tem, da v statutu z varuhom opravijo v enem stavku, očitno še ni končana. Se nam utegne zgoditi, da bomo imeli na RTV Slovenija tako varuha kot pritožno komisijo? Če bi se to zgodilo, bi bili najbrž svetovni unikat. Še najbliže temu je dvojnost ureditve v CBC (Canadian Broadcasting Company) – kanadski javni RTV, kjer sicer ombudsman nastopi šele, ko se uredniki ne morejo sporazumeti s pritožnikom. Varuh torej kot nekakšen drugostopenjski pritožni organ pritožbo oceni s profesionalnega in od urednikov neodvisnega stališča in njegova ocena je temelj za ukrepanje, če je to potrebno.

Ne glede na to, da lahko ima na izbiro varuha vpliv nekdo zunaj medija, pa je ključno, da programske standarde sprejmejo tudi ustvarjalci kot svoje, ne vsiljene. Za sedanji predlog kodeksa RTV tega žal ne moremo reči. Šele soglasje o temeljih poklicne etike ustvari smiselno podnebje za delo varuha in dela, saj ta posreduje zato, da se spor razreši brez sodnih poti in po pravilih, ki jih lahko kadarkoli preveri tudi poslušalec ali gledalec. Sodne poti so seveda še vedno mogoče, toda te s samoregulacijskim reševanjem zapleta nimajo neposredne zveze.

Ali bo imela slovenska RTV individualnega ali kolektivnega varuha, je bolj ali manj tehnično vprašanje. Pri kolektivni skupini se odgovornost za odločitev pač razdeli na vso skupino, jasnejše so tudi razlike v pogledih. Ombudsman – posameznik pa nosi vso težo odločitve na lastnih ramenih.

Zato pa je ključna neodvisnost varuhovega položaja. Pri že omenjeni CBC je varuh odvisen zgolj od upravnega odbora, uredniki nanj ne morejo vplivati. Vprašanje je, ali je to dovolj. Če namreč Programski svet RTV Slovenija najde zares trdnega in usposobljena ombudsmana, človeka z dolgo medijsko prakso, natančnimi pogledi na novinarsko etiko – bi že v pravilih morali zagotoviti ne le to, da bi bil neodvisen od urednikov, ampak bi ga moral zavarovati tudi pred svetom samim in preprečiti neprofesionalno vmešavanje od zunaj. Zakon sicer svetu zapoveduje, da mora o pritožbah poslušalcev in gledalcev izoblikovati svoje mnenje in potem predlagati generalnemu direktorju rešitve ali programske spremembe. Zdi se torej, da programskemu svetu nalaga tudi dolžnosti pritožne komisije, ki bi bila torej kot ustanoviteljica položaja ombudsmana tudi njemu nadrejen organ. Tako zakonsko določilo bržkone precej omejuje možnosti, da bi novega varuha poslušalcev in gledalcev vzpostavili zunaj sistema javne RTVS, odpira pa že staro in še vedno aktualno vprašanje slovenskega tiskovnega ali medijskega sveta, ki bi se ukvarjal tudi z elektronskimi mediji, ki so se mu novinarji v strahu pred posegi v zadnjih letih z nasprotovanjem zamisli izogibali.

Čeprav torej zakon programskemu svetu nalaga zahtevo, da se mora opredeljevati do pritožb poslušalcev in gledalcev, bi moral pri opredeljevanju do pritožb uporabljati predvsem varuhove ugotovitve, kajti za njimi mora stati stroka in ne poljubno in aktualni situaciji prilagojeno razlaganje poklicnih meril.

Problem razmerja med varuhom in svetom ni nerešljiv: programski svet že res imenuje varuha – lahko pa način imenovanja ali odpoklica (če tega ni naredil statut) omeji z lastnimi pravili, ki bi onemogočila, da bi bil ta položaj odvisen od trenutnih muh politike in sveta samega. Varuhov položaj lahko – to bi že bila pomembna rešitev – zavaruje z določilom, da ta do konca mandata ne more biti odpoklican (razen v izjemnih primerih, ki jih zakon predvideva pri drugih tovrstnih funkcijah, denimo pri državnem varuhu človekovih pravic). Prav tako bi lahko, čeprav je to lahko tudi zelo naporno, za izvolitev varuha zahtevali dve-tretjinsko podporo članov sveta, s čimer bi utrdili njegov položaj, dobili večinsko sprejemljivega kandidata, a hkrati, roko na srce, odprli politično trgovino, kakršno poznamo pri izbiri državnega varuha. Bolj kot to, ali bo imela RTVS ombudsmana ali morda etično komisijo, je torej pomembno, kako bo programski svet zavaroval njegovo mnenje in posredovanje in kako bo sprejemal njegova stališča v primerih, ki svet zavezujejo, da se ob pobudi poslušalcev do njih opredeli in da generalnemu direktorju ustrezna navodila. Če bo svet sprejemal ombudsmanove razsodbe kot odločitve o poklicnih merilih in etiki in na podlagi teh oblikoval mnenje o pritožbi ali, ko bo to potrebno, začel dialog z generalnim direktorjem o potrebnih programskih (ne disciplinskih) ukrepih, potem je vlogo varuha poslušalcev in gledalcev tudi zares dojel. Dejstvo, da je ureditev njegovega položaja prepustil podrejenemu aktu – pravilniku, pa že kaže, da večinske volje, ustvariti trdno institucijo, v bistvu ni.

Mediji delujejo drugače kot druga podjetja. Vrh kakovosti njihovih informativnih izdelkov se pogosto dotika zgornjega roba dopustnosti poseganja v zasebna življenja, poleg tega pa taki najpogosteje izzovejo opredeljevanje. Zato jih preprosto ni mogoče meriti z osebnim zadovoljstvom ali nezadovoljstvom z njimi, ampak z učinki, ki jih izzovejo v družbi. Ker torej mediji delujejo drugače kot – to je priljubljena primerjava – tovarna čevljev, pri izbiri ombudsmana in oblikovanju poklicnih standardov ni veliko prostora za ljubiteljstvo.

Šestega septembra 2006 je uspelo avstrijski televiziji ORF potolči vse dosedanje rekorde gledanosti. Ekskluzivni pogovor z osem let ugrabljeno deklico in zatem ugrabitelju prebeglo mladenko Natascho Kampusch, si je ogledalo sanjskih 2,7 milijona avstrijskih gledalcev, praktično vsak odrasli Avstrijec. Bilo je tudi kaj videti – talka je kljub ujetništvu, v katerem je bila povsem odrezana od sveta in izobraževanja, dozorela v neverjetno osebnost.

Tudi način in pristop, s katerim se je ORF lotila odmevnega dogodka, s spremljajočimi strokovnimi oddajami in odgovornim novinarskim pristopom vred, je bil vzorčni primer javnega RTV-servisa. Povezali so se s pristojnimi zdravstvenimi in socialnimi službami in pomagali zajeziti hlastanje medijev po senzacionalizmu, ki se je očitovalo v neučakanosti in v tekmi za višino honorarjev. ORF intervjuja ni plačala, v Nataschin sklad pa je prenesla iztržek od prodaje intervjuja drugim TV-postajam in agencijam. 120 kupcev iz vsega sveta je že prvi dan vplačalo več kot milijon evrov. S tem denarjem si Natascha, ki je vsestransko presenetila, ne bo zgolj olajšala nadaljnjega življenja, marveč bo s skladom pomagala tudi drugim žrtvam podobnih usod. ORF je tudi sicer ena od prvakov na področju humanitarnih aktivnosti evropskega javnega radiotelevizijskega servisa. Vsakoletna akcija Luč v temi doseže tradicionalni vrhunec okoli božiča in zbere več pomoči kot posamične aktivnosti karitativnih organizacij. Nenadomestljiva je tudi njihova akcija Sosed v stiski, ki je v času vojn še posebno lajšala gorje na Balkanu.

Uspešna akcija okoli Natasche Kampusch in nekateri odločnejši pristopi v predvolilni kampanji pred oktobrskimi parlamentarnimi volitvami so po mnenju nekaterih prva znamenja močnejše diferenciacije znotraj in okoli ORF – po viharju, ki se je razvnel okoli avstrijskega javnega servisa na prelomu v letošnje leto. Ni sicer še zanesljivo, ali po volitvah kljub vsemu ne bo prišlo do razpisa referenduma o neodvisnosti javnega servisa, ki ga zahteva civilnodružbena akcija SOS – ORF in ki je za radikalne spremembe zakonodaje in odnosov na ORF zbrala do 10. septembra 74.413 podpisov. Bržčas bo marsikaj odvisno od razpleta (to pomeni pogajanj o novi vladni koaliciji) sicer presenetljivih izidov državnozborskih volitev na katerih je 1. oktobra kljub vsem predvolilnim zapletom in aferam le prišlo do zamenjave na oblasti. Vsekakor pa so prav volitve spodbudile hude zaplete in morda tudi začetek razpleta na in okoli ORF.

Vihar je demonstriral, kako močno je ORF vpeta v razmerje političnih sil in odvisna od političnih elit in kako tudi novi zakon iz leta 2001, ki je avstrijski javni servis opredelil kot neodvisno javno fundacijo, ni odpravil vladavine strank. Nekateri celo menijo, da je praksa pokazala, kako sistem upravljanja znotraj na papirju (in zlasti finančno) neodvisnega sklada bolj kot kdajkoli utrjuje prevlado vladajočih strank. S tega vidika je nedvomno ena slabših evropskih rešitev.

Konec leta bi se iztekel 5-letni mandat sedanji vladajoči garnituri, od katere sta bila očitno najpomembnejši osebnosti generalna direktorica Monika Lindner in glavni urednik informativnih programov Werner Mueck. Na ORF je močneje tlelo poldrugo leto, ko je postajalo čedalje očitneje, da se ob zniževanju komercialnih dohodkov vedno bolj zatekajo k populističnim vsebinam. Kljub temu pa se je zmanjšala poprej sicer več kot zadovoljiva odmevnost in odzivnost avditorija (gledanost nekaterih programov je padla celo pod 15 %). Do precejšnjih nesoglasij, posebno znotraj kolektiva, pa je prišlo v informativnih programih. Več kot očiten je bil porast političnih intervencij in robato šefovo urednikovanje. Omenjeni ključni vodilni osebnosti sta postali tudi tarča vsakovrstnih napadov, saj nista prav nič skrivali, da sta dejavna somišljenika do 1. oktobra vladajoče ljudske stranke. Kako pomemben je bil ta odnos sil priča podatek, da si je kancler Schuessel kot osrednjo politično nalogo zastavil izvedbo predčasnih volitev novega vodstva ORF. Šele kasneje naj bi določili datum parlamentarnih volitev. Logičen bi bil obratni vrstni red – volitve za državni zbor je bilo treba izpeljati do novembra, izbor novega vodstva ORF, ki prevzema dolžnosti 1. 1. 2007 pa do decembra. Ihta pa se je maščevala in to na obeh frontah.

Volitve novega generalnega direktorja so izvedli sredi počitnic (17. avgusta), na njih pa je Schuesslova taktika doživela hud poraz. Za novega generalnega direktorja ORF so presenetljivo izvolili dosedanjega poslovnega direktorja, 46-letnega Alexandra Wrabetza, ki je sicer včlanjen v socialnodemokratsko stranko. Na splošno presenečenje pa je bil Wrabetz (ki je dejansko Vrabec, potomec slovanskega porekla – kar v Avstriji spričo preteklosti ni nikakršna posebnost, čeravno je multikulturnost s strani nacionalistov vztrajno na udaru) v tekmi z Lindnerjevo in še štirimi kandidati z 20-imi od 35-ih glasov izvoljen že v prvem krogu. Za to se ima zahvaliti takoimenovani mavrični koaliciji vseh parlamentarnih strank proti ljudski stranki. Favorizirana Lindnerjeva, ki je po zmotnem nasvetu političnih botrov do zadnjega napovedovala, da bo v primeru izvolitve za šefa informativnega programa znova imenovala Muecka, je prejela vsega 12 glasov. Novi generalni direktor je potemtakem rezultat spremenjenega razmerja sil, a še zmeraj zgolj odnosov med političnimi elitami. Vsekakor je konec septembra, torej še pred parlamentarnimi volitvami – kar je bil očitno pogoj ob izvolitvi – predložil, nadzorniki pa so mu nemudoma potrdili, nove direktorje in urednike. Čeravno je izbral politično manj razvpito garnituro, se ob nekaterih imenovanjih le ni mogel povsem izogniti strankarski aritmetiki.

Spremenjeno razmerje sil na ORF je očitno napovedovalo tudi določen politični zasuk v državi, ki se je dejansko zgodil 1. oktobra. Vsekakor pa je izpričalo močno zavoženost situacije na ORF. Politična elita je menda hotela preprečiti še hujše zaplete, ohladiti nezadovoljstvo javnosti in rešiti, kar se da rešiti v okviru obstoječega sistema. Novemu generalnemu direktorju očitajo, da bo moral še naprej upoštevati določena razmerja sil. Sam pa trdi, da bo spričo tako večinske podpore s strani antagonističnih političnih skupin bolj neodvisen. Dejansko je napovedal korenite programske in poslovne reforme. Ali bo s tem preprečil korenitejšo spremembo zakona o ORF in celo razpis referenduma, je zaenkrat odprto vprašanje.

Zgodovina avstrijske radiotelevizije je zanimiva in poučna. ORF je bila ustanovljena šele leta 1957. Od konca druge svetovne vojne do neodvisnosti 1955 so zavezniške sile, po zgledu Nemčije, oddajale programe vsaka v svoji zasedbeni coni in po svojih merilih. Sledilo je obdobje znamenite avstrijske formule velike politične koalicije med največjima strankama, ko je bilo vse, kar se je dogajalo, paritetno. Ni šlo za lotizacijo, kot v Italiji, marveč za strogo ravnotežje, največkrat celo za podvajanje, po vsebini in kadrovski zasedbi.

Na ORF niso niti poročil prebrali, preden jih nista odobrila vlada in po dva urednika – »črni« in »rdeči«. Taka situacija, ki je bila praksa v vseh medijih, je postajala čedalje bolj nevzdržna. Novinarji časnikov so leta 1966 spodbudili edinstveni referendum o svobodi in neodvisnosti ORF, ki je bil do lanskega referenduma o zakonu o RTV v Sloveniji doslej edini referendum o radiodifuziji v Evropi. Razmere po referendumu so se sicer nekoliko popravile, politika se ni več vmešavala neposredno v programe, njen vpliv pa je ostal. Vodstva ORF so se menjavala v skladu z razmerjem sil, vendar so vselej pazili na določeno ravnotežje. Fenomen ORF je bil vsekakor dolgoletni generalni direktor Gerd Bacher, ki je hišo krmaril skupaj 19 let (1967–74, 1978–86 in 1990–94 ). Je človek, ki ne zanika konservativnih in desničarskih svetovnonazorskih pogledov. Kljub vodenju ORF je kot medijski svetovalec usmerjal predvolilne kampanje nemškega kanclerja Kohla. Za generalnega direktorja ORF je bil izvoljen celo med dolgoletno vladavino socialnodemokratskega kanclerja Kreiskega, s katerim je javno polemiziral, a je takšna pluralna odprtost koristila obema. Bacher je bil tako močna osebnost tudi zato, ker je bil nesporni profesionalec, medijsko dovolj nepristranski in uravnotežen, da ni povzročal večjih odporov. Vsekakor pa je onemogočal zunanje vmešavanje. Kasneje so se zadeve poslabšale, politika je spet prodrla skozi vrata.

ORF je vseskozi ohranila monopolni položaj na avstrijskem trgu. Avstrija je bila zadnja zahodnoevropska država, ki je dopustila dualnost na področju elektronskih medijev. Monopol so zagovarjali z močno konkurenco radiotelevizije iz večje in bogatejše Nemčije, ki da ogroža nacionalne in gospodarske interese Avstrije. Pri tem so uživali določene simpatije. Nož pa jim je zabil Haider, ki je domovino konec 80-tih let zaradi monopola ORF (kamor se je s svojimi skrajnimi pogledi resda težko plasiral) tožil pred Evropskim sodiščem. Slednje je razsodilo, da je monopol v nasprotju z načeli EU. Vsakdo se je zavedal, da za komercialni radio in TV v Avstriji, ob nemški konkurenci, ne bo kaj prida zanimanja, kar se je tudi potrdilo. Danes obstaja v Avstriji ena sama komercialna TV postaja ATV, ki je bolj alibi in figov list za dualizem. Razdelili so nekaj regionalnih in lokalnih radijskih frekvenc. Ko je šlo za slovensko na Koroškem, pa je bojevnik pluralizma Haider dolgo časa močno nagajal.

Seveda si je Haider prizadeval, da s svojim početjem predvsem pridobi vpliv na ORF, kar mu je v zadnjih letih tudi vidno uspelo. V tem je bil tudi eden od povodov za nakopičeni gnev.

Novi zakon o ORF je leta 2001 upošteval spremembe zakonodaje EU in odpravil večno dilemo javnih servisov – čigava je lastnina. Medtem ko se v večini evropskih držav, zlasti v EU, izogibajo rigidne zavodske zasnove in večina javnih RTV ustanov deluje v obliki javnih podjetij s prožnim in sodobnim menedžmentom ter poslovno neodvisnostjo, so si v Avstriji izmislili formulo fundacije. Država je celotno lastnino in upravljanje prenesla na fundacijo, ki je formalno neodvisna. Toda njena upravljavska struktura je ostala pod močnim političnim vplivom. V 35-članski svet fundacije imenuje državni zbor 6 članov (odvisno od moči strank v parlamentu), vsaka od zveznih dežel delegira po enega člana (9), zvezna vlada določi 9 članov, svet gledalcev in poslušalcev (civilna družba) 6, zbor delavcev ORF pa 5.

Niti zapleten sistem izbora predstavnikov civilne družbe (neposredne volitve vseh plačevalcev RTV-naročnine, tudi po faksu in elektronski pošti) ne more zamegliti izrazito političnega vpliva na ustanovo. Bojazen, na katero so opozarjali že ob sprejemanju zakona, se je v prvem mandatnem obdobju potrdila. Zato zahtevata socialnodemokratska stranka in stranka zelenih prav na točki sestave Sveta popravo zakona, civilna družba pa tudi po presenetljivem izidu in zamenjavi vodstva ORF grozi z referendumom, s katerim želi politiko prisiliti k umiku iz ORF.

Film po odločitvi o predčasnih volitvah vodstva ORF se je odvijal bliskovito in borbeno: opozicija (socialni demokrati in zeleni) je hotela, ob podpori civilno družbene pobude, spremeniti veljavni zakon. To jim seveda zaradi razmerja sil v dunajskem državnem zboru ni uspelo, izsilili pa so izredno zasedanje parlamenta.Ta si je, kot je v navadi ob takih priložnostih, dovolil za novinarski stan žaljivo in pristransko paberkovanje o posameznih programih, a je markiral tudi glavne politične cilje in pozicije pri volitvah.

Ena od zahtev je bila uresničena brez spremembe zakona – kandidati so morali javno razkriti svoje programe, soočiti so se morali z zaposlenimi – kar pa bržčas v obstoječi sestavi Sveta le ni bilo odločilno. Zanimivo je, da je bilo postavljena zahteva, da bi svetniki novo vodstvo volili javno, da bi tako demonstrirali javnost delovanja in preprečili morebitno politično kupčkanje. A je bila zahteva zavrnjena s trditvijo, da je tajnost volitev osnovni postulat demokracije. Po javnih napadih je nazadnje svet fundacije zahteval neodvisno preiskavo o morebitnih napakah in prestopkih glavnega urednika Muecka. Do danes niso objavili celotnega poročila, pač pa je vsakdo iz poročila komisije, ki so jo sestavljali neodvisni strokovnjaki, iztrgal tisto, kar mu je ustrezalo. Kot vse kaže, pa poročilo za urednika, vsaj za njegov stil, odnos do sodelavcev (zlasti sodelavk), za njegovo kadrovsko politiko in uredniške odločitve ni bilo posebno ugodno. Kakor je vprašljiv urednikov odnos do sodelavcev, ki jim je očital anarhistično zavzemanje za »demokracijo baze«, ali po naše novinarsko samoupravljanje, tako je tudi vprašljiv postopek Sveta. Tak tribunal ali interno razjasnjevanje bi lahko kvečjemu zahtevala generalna direktorica, četudi je vztrajno zavračala očitke in kritike in nekritično ščitila urednika. Toda očitno se je nakopičilo dovolj odpora, da so politične elite z nenavadnim konsenzom odplaknile oba.

Mnogi menijo, da ima Wrabetz z novo ekipo dovolj možnosti, da bo brez večjih zakonskih posegov uveljavil večjo neodvisnost ORF. V ORF ni novinec. Trdi, da je zavezan edinole plačnikom naročnine in da bo zavračal poseganje politike. To trdi sicer vsakdo, ki je izvoljen na funkcije evropskih javnih RTV-servisov. Wrabetz vsekakor napoveduje specializirane TV-programe (npr. informativnega, športnega, kulturnega), ločil bo uredništva informativnih oddaj na 1. in 2. programu, odpovedal se bo hkratnemu predvajanju dnevnikov na dveh kanalih, razširil bo mrežo dopisnikov, prirejal tematske večere in nove gospodarske oddaje, več bo vlagal v lastno produkcijo, v dokumentarne (zgodovinske) in izobraževalne vsebine, uvedel bo servisne oddaje za državljane in nove programe za mlade. Ali bo s tem pritegnil tudi večji zaslužek (proračun ORF je okoli 840 milijonov evrov, tri leta v padanju – proračun RTV Slovenija pa okoli 125 milijonov evrov) je seveda vprašanje.

Zahteva SOS – ORF je, da ponudi ORF »inteligentni program, ki vsaj v večernem času izpričuje obeležje javnega servisa, preobrazbo informativnih oddaj, ki bi omogočile večjo pluralnost, da dobi neodvisni in kompetentni nadzorni organ, ki ne bo podaljšana roka politike, javni razpis, predstavitev in zaslišanje vodilnih delavcev ter njihov izbor po rezultatih predstavitev, pogoj za izvolitev pa mora biti politična neodvisnost.«

Vprašanje, ali se bodo zahteve javnosti in rezultati novega vodstva dovolj zbližali ali pa bo prišlo prihodnje leto do referenduma in temeljitih popravkov zakona o ORF, je tačas, kot že zapisano, odprto. Bo politika sposobna prestopiti senco? Mnogi menijo, da so možnosti boljše kot kdajkoli doslej – sicer si utegne nakopati breme nesolventnosti in čedalje manjše priljubljenosti ter verodostojnosti ORF. Avstrijski primer je brez dvoma poučen in vreden nadaljnjega opazovanja.