»V razpisu nikjer ne piše, da je merilo uravnoteženo poročanje, ampak je kot merilo postavljeno zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije, kar je eden izmed temeljev, s katerimi se zagotavlja pluralnost in demokratičnost medijev v družbi.«
(Igor Prodnik, generalni direktor Direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo, Večer, 23. 8. 2006)

Za začetek si zastavimo enostavno vprašanje: V čem je razlika med uravnoteženim poročanjem in uravnoteženim predstavljanjem političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti pozicije in opozicije, s stališča medija? Mediji namreč po naravi svojega delovanja poročajo (uravnoteženo ali neuravnoteženo) o politiki in politikih, predstavljajo pa jih tako, da jim dovolijo (seveda za plačilo) uporabo oglasnega prostora za predstavljanje njihovih idej, programov ali kandidatov. Pri poročanju gre za uredniško odločitev o tem, katere teme in politiki (in na kakšen način) bodo predmet poročanja, pri predstavljanju pa omejitve postavlja zakonodaja. Težava nastane takrat, ko poročanje postane brezplačno predstavljanje, ko oglas prevzame funkcijo uredniško oblikovane programske vsebine.

Trditev, da uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja /…/ zlasti politične pozicije in opozicije predstavlja temelj, s katerim se zagotavlja pluralnost in demokratičnost medijev v družbi, enostavno ne drži. Tudi ne s stališča veljavne zakonodaje na področju medijev. Zakon o medijih v 9. oddelku pod naslovom »Zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev« navaja člene, ki se neposredno nanašajo na omejitve lastništva v medijih, določanje povezanih oseb, omejevanje koncentracije … S stališča zakonodajalca je pluralnost in raznovrstnost na področju medijev mogoče zagotoviti tako, da se z aktivno protikoncentracijsko politiko onemogoči enemu lastniku ali večjemu številu povezanih oseb, da nadzorujejo veliko število medijev. S tega stališča je očitno, da pluralnost medijskega lastništva (več različnih in nepovezanih lastnikov) zagotavlja tudi pluralnost in raznovrstnost medijskega prostora.

Pluralnosti lastništva (oz. omejevanju koncentracije) zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih (v nadaljevanju Zmed-A) dodaja še nekaj »varovalk«, ki naj bi omogočile tudi notranjo pluralnost tako posameznega medija kakor tudi celotnega medijskega prostora. Tako se v 4. členu navaja, da Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:

1. za uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
2. za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev;
3. za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete;
4. za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
5. za kulturo javnega dialoga;
6. za utrjevanje pravne in socialne države;
7. za razvoj izobraževanja in znanosti (Zmed-A, 4. člen).

Tem zakonskim določilom, ki definirajo javni interes na področju ustvarjanja programskih vsebin medijev, je spremenjeni in dopolnjeni zakon o medijih dodal še posebni novi člen, s katerim se zagotovijo posebna proračunska sredstva za medije z namenom izvajanja državne podpore pri uresničevanju javnega interesa v medijih.

Tudi leta 2001 sprejeti zakon o medijih je v 4. členu imel podobno definicijo javnega interesa (1) na področju medijev in določbo, po kateri naj bi ministrstvo letno zagotovilo najmanj 300 milijonov sredstev iz proračuna za financiranje programskih vsebin javnega interesa. Razen tega, da ministrstvo za kulturo oz. vlada nikoli ni zagotovila z zakonom določena finančna sredstva, nikoli tudi ni naredila raziskavo, s katero bi ugotovila, ali so sofinacirani projekti učinkovali oz. vplivali na pluralnost medijskega prostora. V štirih letih je tako država podelila 1,7 milijarde tolarjev sredstev izdajateljem medijev, ne da bi »preverila«, ali dodeljena državna pomoč dejansko učinkuje.

Pred izvajanjem rednega letnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 je ministrstvo za kulturo pri Inštitutu za razvojne in strateške študije naročilo raziskavo na temo »Struktura in učinki financiranja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev po sprejemu zakona o medijih (2001), Analiza učinkov javnega razpisa za leto 2005«. (2)

Raziskava je sicer natančno predstavila strukturo porazdeljenih finančnih sredstev, ni pa podala nobene ugotovitve, kakšni naj bi bili učinki dosedanjih javnih razpisov. Ali so porazdeljena sredstva na kakršenkoli način vplivala na to, da se je struktura medijskega prostora spremenila, ali so vplivala na to, da so mediji posredovali (manjkajoče) programske vsebine, ki jih medijski trg sam ne podpira, in ali so te vsebine ljudje dejansko uporabljali, so vprašanja, na katera raziskava ni dala nobenega odgovora.

V namenu raziskave so avtorji zapisali, da bo narejena analiza »ključnih formalnih in neposredno ugotovljivih lastnosti projektov«, ki jih je Ministrstvo za kulturo v okviru omenjenih razpisov podprlo, da je analiza prvi poskus poglobljenega pogleda v tovrstno financiranje in da ponuja osnovne primerjave in okvirno ocenjuje trende (Raziskava, 2006: 3). Na temelju pregleda že objavljenih podatkov o rezultatih opravljenih razpisov je raziskava ugotovila, da med prosilci za sofinanciranje projektov dobro polovico sestavljajo izdajatelji radijskih programov, sledijo jim izdajatelji televizijskih programov (23 %), tiskanih medijev pa je bilo komaj 9 odstotkov. Največ denarnih sredstev so porabili televizijski programi (v povprečju dobre tri milijone tolarjev na projekt oz. 42,9 odstotka vseh sredstev). Za relativno drag medij se je izkazal tudi radio (povprečna slaba 2 milijona tolarjev na projekt), medtem ko je za podporo tiskanim in internetnim medijem v povprečju zadostovalo okoli 850.000 tolarjev (Raziskava, 2006: 6).

Slabe tri četrtine prosilcev so predstavljale družbe z omejeno odgovornostjo, največ sredstev pa so dobile delniške družbe. Ugotovljena je bila relativno skromna prisotnost neprofitnega sektorja, saj so zavodi in društva skupno prejeli le slabih 18 odstotkov vseh sredstev. Glede na geografsko razdelitev sredstev je največ projektov prihajalo iz Osrednjeslovenske regije (23 %), največ sredstev pa so dobili v Pomurski regiji (v povprečju 3.323.115 tolarjev na projekt oz. 19,6 odstotka vseh sredstev). Nič sredstev ni šlo v Notranjsko-kraško regijo, en sam projekt pa je bil podprt v Koroški in le dva v skupni vrednosti dobrih dveh milijonov tolarjev v Zasavski regiji. (Raziskava, 2006: 7)

Večina projektov se je ukvarjala s kulturo, zgodovino, dediščino in tradicijo (oz. obratno samo 19 % projektov se ni ukvarjalo s kulturo). Približno 10 odstotkov projektov (npr. Maršev informator, oddaje o Romih ipd.) je bilo takih, ki so se sploh ukvarjali s temami, kot so strpnost, civilna iniciativa, politika, sociala. Pri 74 %, do 84 % projektov, ni bilo zaznati nobene od zgoraj navedenih kategorij. Še enkrat bi opozorili na določila 4. člena Zmed (2001), ki je med programske vsebine javnega interesa (tiste, ki naj bi jih država posebej financirala) razen ohranjanja slovenske nacionalne in kulturne identitete in vzpodbujanja kulturne ustvarjalnosti na področju medijev (kar je bila vsebina večine prijavljenih in sofinanciranih projektov) navajal še kulturo javnega dialoga, utrjevanje pravne in socialne države in razvoj izobraževanja in znanosti.

Raziskava je tako ugotovila, da pri skoraj 60 odstotkih projektov ni bila prisotna nobena programska vsebina, ki bi se ukvarjala z obveščanjem o narodnih manjšinah v Sloveniji (Raziskava, 2006: 49), v kategoriji vzpodbujanja kulture javnega dialoga pa več kot polovica projektov ni imela nobene vsebine, ki bi podpirala svobodo izražanja, strpnost do drugače mislečih, manjšin, prikrajšanih skupin ipd. (Raziskava, 2006: 60) Med več kot 60 odstotki prijavljenih in sofinanciranih projektov ni bilo vsebin, ki bi na kakršenkoli način prispevale k utrjevanju pravne in socialne države, enakopravnosti, enakih možnosti ali pa solidarnosti (Raziskava, 2006: 63). Iz tega lahko sklepamo, da je v preteklih letih država (prek izbire pristojnih komisij) načrtno financirala samo del programskih vsebin, ki sodijo pod kategorijo javnega interesa.

V sklepnih priporočilih so avtorji zapisali, da bi bilo potrebno »pretehtati možnosti za večje poudarjanje tudi drugih elementov, ki jih izpostavlja 4. člen omenjenega zakona, predvsem kulturo javnega dialoga, ki je v primeru medijev najbolj neposredno relevantna, pa tudi druge elemente, ki jih izrecno opredeljuje omenjeni člen« (Raziskava, 2006: 73). Þal pa bo vzpodbujanje kulture javnega dialoga (svoboda izražanja, strpnost do drugače mislečih, strpnost do manjšin, prikrajšanih skupin in njihova večja neposredna prisotnost v medijskih vsebinah) glede na razumevanje javnega interesa v skladu z novo medijsko zakonodajo »podrejeno« samo eni dimenziji – uravnoteženemu predstavljanju politike.

V skladu z določili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih (v nadlajevanju Zmed-A) je ministrstvo za kulturo avgusta 2006 objavilo redni letni javni razpis za sofinanciranje medijev v letu 2006 (3) (v nadaljevanju razpis). V razpisnih pogojih so pod točko 2. definirana razpisna področja in sicer:

• programske vsebine splošnoinformativnih tiskanih medijev,
• programske vsebine radijskih programov,
• programske vsebine televizijskih programov,
• programske vsebine elektronskih publikacij,
• programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa,
• programske vsebine, namenjene slepim v njih prilagojenih tehnikah, programske vsebine namenjene gluhonemim v njih prilagojenih tehnikah,
• razvoj tehnične infrastrukture medijev,
• razvoj oziroma nadgradnja tehnične infrastrukture operaterjev.

Vrednost razpisanih sredstev je znašala 995 milijonov tolarjev. Od tega je bilo 370 milijonov tolarjev namenjenih za sofinanciranje programskih vsebin splošnoinformativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, 550 milijonov tolarjev za sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa in 70 milijonov tolarjev za razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev. Komisija, ki je ocenjevala prispele projekte, je morala vsako od meril posebej oceniti in določiti skupno število točk. (4)

V razpravah okrog sprememb zakona o medijih in ustanavljanja nove proračunske postavke za financiranje programskih vsebin je predlagatelj novih rešitev vseskozi poudarjal, da so kriteriji jasni in pregledni za razliko od prejšnjih razpisov. Ne glede na to, da so odločitve komisije na prejšnjih razpisih temeljile na popolnem nepoznavanju učinkov, nedoslednem upoštevanju definicije javnega interesa in odkritem konfliktu interesov, je sedanji javni razpis samo nadaljeval že ustaljeno tradicijo neutemeljenega podeljevanja državnih sredstev. Če pregledamo razrez odobrenih sredstev na razpisu 2006 za razpisno področje splošnoinformativni tiskani mediji, radijski in televizijski programi in elektronske publikacije, vidimo, da je komisija podelila sredstva več kot 70 različnim izdajateljem. Preden analiziramo posamezne konkretne odločitve, se moramo najprej vprašati, kako je komisija definirala splošnoinformativne tiskane medije? Glede na raznolikost medijev lahko rečemo, da je komisija »poenostavila« definicijo.

Splošnoinformativni tiskani mediji so tisti, ki svojim bralcem/bralkam na enem mestu (en izvod, ki izhaja v določenem ustaljenem času izhajanja – dnevnik, tednik, mesečnik …) ponujajo različne programske vsebine: od novic, poročil, do komentarjev s področja politike (zunanje in notranje), gospodarstva, sociale, zdravstva, financ, znanosti in izobraževanja, športa, kulture … Namreč, bralec/bralka, ki kupi splošnoinformativni tiskani medij (ki je seveda lahko tudi v elektronski izdaji) pričakuje, da bo z nakupom enega medija dobila vse informacije naenkrat. Drugače povedano, če me posebej zanima kultura, bom kupila časopis o kulturi (kljub temu, da je bila na dosedanjih javnih razpisih večina projektov prav s področja kulture, ni pa nastal oz. ne obstaja noben časopis, ki bi bil specializiran samo za kulturne teme) (5), če gospodarstvo, časopis, ki je specializiran za te teme, in tako naprej. Ali so revije Ampak, Planinski vestnik, Šolski razgledi, Maturant&ka, Kralji ulice, če naštejem samo nekatere, splošnoinformativni tiskani mediji? Ali ne bi bilo s stališča jasnosti kriterijev in ciljnosti medijske politike boljše, da bi se na javni razpis lahko prijavili vsi tiskani mediji, katerih programske vsebine predstavljajo javni interes, posebej tiste, namenjene vzpodbujanju kulture javnega dialoga – kriterij, ki ga je kot manjkajoči izpostavila tudi raziskava, naročena s strani Ministrstva za kulturo?

Poglejmo še same kriterije ocenjevanja. Glede na to, da so vsi kriteriji imeli enako težo (od 0 do 7 za splošnoinformativne tiskane medije), nas zanima, pri katerih projektih je največje število točk prinesel prvi kriterij (»uravnoteženo predstavljanje zlasti politične pozicije in opozicije«) in pri katerih projektih recimo sedmi kriterij (»zagotavljanje večjega zaposlovanja novinarjev«)? Na kakšen način je komisija ocenjevala kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave? Kateri je torej najbolj komunikativen splošnoinformativni tiskani medij, prijavljen na razpisu, in kateri najmanj? Kaj, po mnenju komisije, definira »komunikativnost« posameznega medija – število bralcev/bralk, število prodanega oglasnega prostora? Kako je na odločitve komisije vplivalo večje ali manjše število prodanih izvodov? Tisti, ki se »brezplačno« pošiljajo na naslove, so dobili večje število točk ali pa obratno? Kako je komisija določila povprečno število objavljenih izvirnih člankov? Katero je bilo maksimalno število in katero minimalno? Ali to pomeni, da je splošnoinformativni tiskani medij Naš čas (izdajatelj Naš čas, Radio Velenje d. o. o.), ki je dobil najvišjo finančno podporo, po mnenju komisije projekt, ki najbolj zagotavlja objektivno in uravnoteženo predstavljanje politike, ima najbolj kakovostno, izvirno in komunikativno avtorsko obravnavo, ima najvišji obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih programskih vsebin in zaposluje največ novinarjev in ostalih medijskih delavcev? Ne smemo pa zanemariti tudi dejstva, da ima izdajatelj Naš čas, Radio Velenje d. o. o. razen tiskanega medija Naš čas v svoji lasti tudi radijski program posebnega pomena, Radio Velenje, ki je na istem razpisu pod razpisnim področjem programi posebnega pomena dobil še devet milijonov tolarjev (med njimi so informativni program in oddaja Predvolilni utrip). (6)

Na razpisnem področju splošnoinformativni tiskani mediji, radijski in televizijski programi in elektronske publikacije (glej tabelo 1) so na prvem mestu po številu odobrenih projektov radijski in televizijski programi – več kot 20. Komisija se je odločila podpreti njihove informativne programe, med katerimi so tudi predvolilne oddaje na lokalnih volitvah. Tako je recimo Radio Brežice dobil sredstva za analizo lokalnih volitev 2006 (645.000 tolarjev), Studio D za radijsko oddajo Volitve 2006 (679.000 tolarjev) (7) in Šentjurske novice za oddajo Lokalne volitve 2006 (420.000 tolarjev). Med zanimivimi projekti, ki jih je podprla komisija, sta tudi projekta Skrb zase: v jeseni življenja in Vibra, kultura odraščanja (2,5 milijona tolarjev) izdajatelja Studio Moderna, storitve d. o. o., ki ga v Sloveniji poznamo po TV prodaji.

Med radijskimi in televizijskimi programi so tudi tisti, ki imajo status lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega programa. Za financiranje njihovih programskih vsebin je bilo na tem razpisu namenjenih več kot pol milijarde tolarjev. Ta sredstva si je razdelilo 31 radijskih in televizijskih programov, med katerimi sta samo dva dobila več kot 100 milijonov oz. 20 odstotkov celotnega denarja (glej tabelo 2). Komisija je praktično v celoti financirala njihove informativne programe in tako z državnim denarjem vzpostavila novo informativno lokalno in regionalno RTV mrežo. Podjetje Tele 59 d. o. o. (Družba za audio in vizualno komunikacijo), izdajatelj televizijskega programa RTS, je tako na razpisu dobilo 58 milijonov tolarjev za naslednje oddaje: Fokus – za in proti, Argumenti, Tedenski utrip, Kronika 1 in Kronika 2, Kronika – novice in Þiva. Glede na to, da na območju Maribora obstaja in deluje tudi regionalni program javnega zavoda RTV Slovenija, je logično vprašanje, ki ga lahko zastavimo državi in državljanom, zakaj te vsebine plačujemo dvakrat? Če gledalci in gledalke plačujemo RTV prispevek, ki pokriva tudi delovanje in ustvarjanje regionalnega programa v Mariboru, zakaj država še dodatno financira lokalni program, ki ga ustvarja zasebno podjetje? Glede na to, da je na tem razpisu država podprla delovanje večine radijskih in televizijskih programov, ali to pomeni, da imamo edinstveno medijsko pokrajino v Evropi, kjer razen javne službe (RTV SLO) obstaja še 40 RTV programov, ki ustvarjajo programske vsebine javnega interesa? Če to drži, kaj o tem mislijo komercialni izdajatelji RTV programov?

V kolikšni meri bo razpis 2006 prispeval k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijskega prostora v Sloveniji je vprašanje, na katerega bo moralo odgovoriti ministrstvo za kulturo. V naši kratki analizi se nismo ukvarjali z lastniškim povezovanjem, s tem, kdo je tudi na tem razpisu kot lastnik dobil največ denarja. Očitno pa je, da je bil tudi ta razpis narejen po meri lastnikov in ne po meri državljanov. Zato bodo morali državljani sami začeti ustvarjati svoje medije brez pomoči države in njenih komisij. Za to pa bo potrebna posebna kultura javnega dialoga, medijske strpnosti in komunikacijske solidarnosti, ki jo država s svojimi zakoni in javnimi razpisi ne more zagotoviti.

Osnovno poslanstvo medijev je zagotavljanje javnega interesa. Ta temeljna premisa delovanja tako javnih kot komercialnih medijev se ni spremenila že od nastanka tradicionalnih medijev, vsekakor pa so se ob razvoju digitalnih medijev in razmahu komercialnega medijskega trga pojavile nove perspektive, ki poskušajo spodkopavati to, že temeljno, bistvo delovanja medijev. Ali se ta temelj delovanja medijev razlikuje pri komercialnih medijih? Tukaj se mnenja očitno krešejo med tistimi zagovorniki, ki podpirajo javni model medijev in tistimi, ki se zavzemajo za tržni model medijev. Pravzaprav gre za dve različni perspektivi razumevanja bistva medijev. Tisti, ki podpirajo javni model medijev, so prepričani, da je temelj medijskega delovanja prav v javnem interesu, ki ga morajo uresničevati vsi mediji. Drugi, katerih mnogo podpornikov lahko zasledimo v ameriškem medijskem okolju, pa so prepričani, da je najbolj demokratično prepustiti vse medije zakonitostim svobodnega trga.

Vsekakor pa, kljub nedvomnemu trendu liberalizacije medijskega trga in odpravljanju lastniških ovir medijev v globalnem medijskem prostoru, obstajajo legitimna pričakovanja javnosti do vseh medijev, ki delujejo v nacionalnem medijskem prostoru. Četudi je cilj sodobne zakonodaje medijev, da odstranjujejo ovire, ki so postavljene pred delovanje medijev, pa prepuščenost medijev zgolj stihiji trga ponuja nove in morda še večje nevarnosti.

Evropsko medijsko okolje še vedno izjemno močno zaznamuje tradicija javnega radiotelevizijskega servisa, ki ima, za razliko od medijskega okolja v ZDA, pomembno družbeno vlogo. Pravzaprav so radiotelevizijski servisi v večini evropskih držav medijski giganti, ki predstavljajo poosebljanje javnega interesa. Kljub temu pa v medijskem okolju obstajajo tudi drugi mediji, katerih primarna vloga ni ponujanje komercialnih vsebin. Tovrstnim medijem je država, tak je primer v Sloveniji, podelila poseben položaj, status, ki jim za njihovo lokalno, regionalno, študentsko ali nepridobitno delovanje omogoča drugačne okvire delovanja, kot bi to naj veljalo za zgolj komercialne medije. Eden izmed razlogov za izvajanje tovrstnega, torej tudi nekomercialnega delovanja, je tudi podpora države, ki naj ne bi bila zgolj deklarativna, ampak tudi dejanska, finančna. Zato je največji delež sredstev letošnjega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 namenjen za programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa. Podpiranje medijev s statusom posebnega pomena pomeni, da država podpira uresničevanje »širšega« javnega interesa, saj je s podporo tovrstnih programov omogočeno kvalitetnejše izvajanje programskih vsebin.

Trideset medijskih organizacij ima trenutno status posebnega pomena, ki ga na osnovi postavljenih kriterijev dodeli pristojna agencija. Njihov status regionalnega, lokalnega, študentskega ali nepridobitnega značaja narekuje program, ki ga morajo (ali bi ga morali) ponujati za ohranjanje upravičenosti do »privilegiranega« položaja. Seveda je statistično merjenje ur oddajanega programa premalo za kakovosten pregled vsebin, a predvidevam, da je prav monitoring tovrstnih statusov ena izmed pomembnih nalog pristojne agencije. Zahtevan status narekuje zahtevane kakovostne standarde programa. Velikost produkcije, domet oddajanega programa, obseg produkcijskega in kreativnega potenciala, je pomemben element za preučevanje programov, ki zagovarjajo svoj poseben status. Regionalni programi bi naj ponujali zahtevnejše produkcije, z višjimi kakovostnimi standardi, z večjim številom zaposlenih, saj »pokrivajo« večji, torej regionalni del nacionalnega teritorija, vse to pa terja tudi večja finančna sredstva.

Enako je s statusom nepridobitnosti, ki svoj status upravičujejo z vlaganjem dobička v razvoj programov. Na osnovi tovrstnega razumevanja nepridobitnosti bi morale biti medijske organizacije z nepridobitnim statusom izjemno programsko in tudi tehnološko razvite organizacije, ki ponujajo programe za raznovrstne javnosti. Takšen je vsaj primer televizijske organizacije v Veliki Britaniji, ki svoj status »javne« opravičuje s hitrim vlaganjem v tehnološki in programski razvoj. Država je pripravljena ponuditi »manjši privilegij« (plačilo frekvenčnin, davkov …) v zameno za uresničevanje širšega javnega interesa.

Pomen javnega interesa, ki se uresničuje tudi skozi lokalne, regionalne, nepridobitne in študentske organizacije, je za nacionalno okolje izjemno velik, saj tako tudi ohranja osnovno poslanstvo medijev. Uresničevanje javnega interesa na lokalnih in regionalnih ravneh lahko prispeva tudi h kakovostnejši ponudbi medijskih vsebin v celotnem nacionalnem prostoru, a le z dvigovanjem kakovosti vsebin, ki jih sedaj lokalni in regionalni mediji ponujajo.

Komercialni mediji nimajo prav posebnih vzpodbud, da bi ponujali več kakovostnih t. i. posebnih programov, kot jim je to določeno z zakonskimi okviri. Pravzaprav je tudi trend v sodobnih državah postavljati vse manj ovir za delovanje medijev. Prav to dolgoročno pomeni, da so komercialni mediji prepuščeni v veliki meri stihiji trga. Zaradi še vedno monopolnega položaja javnih medijev je lahko njihovo delovanje še bolj agresivno, programi še bolj osiromašeni, saj morajo preživeti na trgu. Tukaj zasledim smisel nacionalne medijske strategije, ki lahko podpre »nekomercialne« vsebine tudi na komercialnih medijih, saj bi v nasprotnem primeru kakovostni programi, vsebine za manjšine, kulturne in izobraževalne vsebine le redko našli prostor v programskih shemah komercialnih organizacij ali na straneh različnih tiskanih medijev. Finančna podpora majhnim ali velikim organizacijam je upravičena takrat, ko ponudijo kakovostne projekte, ki jih drugače ne bi zmogli producirati.

Vsekakor je izjemno pomembno, da je ključ preučevanja in ocenjevanja vsebina projekta, ki prispeva k širši uresničitvi javnega interesa v Sloveniji. S tem krepimo pričakovanja, da ni zgolj RTV Slovenija tista, ki mora delovati v javnem interesu, ampak so tudi vsi, ki naslavljajo širok krog občinstva, obvezani, da uresničujejo javni interes. In prav to je izjemno pomembno. Čim večji je medij, čim širši je njegov domet, čim več gledalcev želi imeti, tem večji je pomen njegove odgovornosti do gledalcev.

Prav zato je tako pogosto vprašanje, ali je smiselna podpora manjšim ali večjim medijem, obrnjeno na glavo. Potrebna je predvsem podpora projektom, ki delujejo v dobro javnosti, to lahko počnejo tako manjši kot (po številu zaposlenih ali dosegu frekvence) večji mediji. Pomembno je, da se vsi zavedajo odgovornosti, ki jo prevzemajo, ko naslavljajo široko občinstvo. Razvoj manjših medijev, ki se obračajo na depriviligirane segmente javnosti, je vsekakor dobrodošel, obenem pa je izjemnega pomena podpora tistim, ki predstavljajo nacionalne ali regionalne medije, da ponudijo kakovostne programe. To je tudi v interesu družbe, obenem pa odgovornost države, da poskrbi, da vsi, ki iščejo široko pozornost javnosti, to počnejo odgovorno, s kakovostnimi programi.

V Sloveniji še vedno redko ločimo med izdajatelji in producenti medijskih vsebin, saj je pogosto medijska hiša tako producent kot izdajatelj programov hkrati. Ob majhnem številu medijskih hiš, ko so morale vse biti same sebi zadostne, je bilo tovrstno delovanje smotrno, ob današnjem trendu vse večje rasti medijskih organizacij pa je smiselno ločevati med produkcijami in izdajatelji. Namreč, le redko lahko verjamemo, da so vse lokalne medijske postaje sposobne same producirati kakovostne vsebine z različnimi žanri. Prav zato je spodbujanje rasti kakovostnih neodvisnih producentov, ki ponujajo kakovostne vsebine izjemno pomembno.

Z večjim številom kakovostnih produkcij lahko bogatimo programe z zanimivimi slovenskimi produkcijami, zvišujemo kakovost vseh programov in povečamo slovensko produkcijo nasploh. Kakovostne neodvisne produkcije bi lahko postajale resnična konkurenca evropskim produkcijam, s tem pa bi slovenski medijski in kulturni prostor dobil večjo veljavo v globalnem okolju.

Ocenjevanje sofinanciranja, torej razdelitve programskih sredstev, je smotrno, ko se ukvarjamo s preučevanjem kakovosti ponujenih projektov. Predvsem je izjemnega pomena vprašanje, kakšni projekti so sofinancirani in ali so izdajatelji oz. producenti sposobni izvajati programe, katerim je sofinanciranje namenjeno. Vsekakor je to pomembnejše vprašanje kot razprave na temo, koliko sredstev so dobili drugi prijavitelji (morda konkurenčni), saj je prav zaradi različnih kategorij medijskih organizacij, različnih sredstev po kategorijah ter zaradi različnosti prijavljenih projektov in zaradi množice vlog težko primerjati tako raznolike kategorije.

Nedvomno je pomen sofinanciranja medijskih vsebin velik za uresničevanje javnega interesa skozi programe posebnega pomena, za odgovorno in kakovostnejše delovanje komercialnih medijev, obenem pa izjemno pomembna spodbuda za širitev slovenske neodvisne produkcije, s tem pa nacionalnega kulturnega bogastva. Sofinanciranje v javnem interesu je tako izjemno pomembno za slovenski prostor, a prav tako pomembno je, da se vsi podprti projekti kakovostno izvedejo. Prav zato moramo veliko vlogo nameniti tudi preučevanju tega, kaj so prijavljeni projekti obetali in kaj so javnosti dejansko ponudili. Verjamem, da bodo tudi zaradi tovrstnega sofinanciranja gledalci, bralci in poslušalci postali zahtevnejši do vseh medijev, ki delujejo v slovenskem prostoru in ki jim država namenja programska sredstva. S tem pa je državno sofinanciranje dobilo tudi dodaten mehanizem, ki medijske organizacije sili k bolj odgovornemu delovanju na trgu.

Strokovna komisija »medijskega sklada«, ki je razdelila denar po ključu uravnoteženosti in s poslanstvom pluralizacije slovenskega medijskega prostora, je že odločila, komu bo dala denar. (1) Pretekle mesece je javnost razburjala nenavadna sestava članov komisije. Igor Prodnik, generalni direktor direktorata za medije, o primernosti članov komisije 23. 8. 2006 zatrdil naslednje: »Prepričani smo, da je bil izbor članov komisije ustrezen. Med njimi so štirje, ki so nedvomno strokovnjaki s področja medijev, peta članica pa ima poleg znanja s področja medijev tudi vrhunsko finančno znanje.« Natanko dva meseca kasneje, to je 23. 10. 2006, pa v Delu beremo izjavo predsednice komisije dr. Suzane Žilič Fišer: »Po mesecu dni resnično intenzivnega dela pa sem ugotovila, da je sestava pestra in domiselna, saj so člani s svojim znanjem z različnih področij prispevali različne poglede. Pogoste so bile pestre debate, saj se nekateri prej niso ukvarjali z mediji in so na vloge gledali z vidika finančne konstrukcije projektov, s sociološkega vidika ali iz vidika družbene relevantnosti.« Komisija, ki je razdelila skorajda milijardo tolarjev, po implicitnem priznanju njene predsednice ni kompetentna, ker se »nekateri prej niso ukvarjali z mediji«. Smiselno vprašanje bi torej bilo, kdo ima prav, ko presoja o strokovnosti komisije: predsednica te komisije, ki nekompetenco članov priznava, ali direktor direktorata za medije? Po zagotovilih medijskih poznavalcev dr. Marka Milosavljeviča in dr. Mance Košir (oba FDV) navedeni člani niso strokovnjaki. »Nimajo mednarodnih strokovnih referenc in mediji vsekakor niso primarno področje področje njihovega delovanja.« (2) Navedimo na kratko nekaj njihovih referenc. Andrej Aplenc nima humanistič­ne ali družboslovne izobrazbe, saj je magister strojništva, nekdanji direktor Slovenskih železarn, direktor Zavoda za ustanovitev civilne družbe in član strokovnega sveta SDS. Bil je redni kolumnist časopisa Demokracija (kot takšen je še zmerom zapisan tudi v kolofonu na spletni strani www.demokracija.si) in Ampaka. Zakon prepoveduje, da bi v komisiji bile osebe, ki imajo kot »zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija ali z oglaševalsko organizacijo«, zato naj bi kasneje menda prekinil pogodbo. (3) Aplenc je skupaj z Janezom Jerovškom avtor zbornika Medijska konstrukcija slovenske realnosti iz leta 2002, ki velja za pomembno vsebinsko iztočnico ministrstva za kulturo pri oceni kritičnega stanja slovenskih medijev. Dr. Peter Lah je jezuit, doktoriral je v ZDA na temo komercializacije medijev v nemškem in slovenskem časopisju. Lah trenutno poučuje na ameriški katoliški univerzi, sicer je bil urednik Vatikanskega radia v Rimu, pisal je v Dnevnik, Finance in Novo revijo. Dr. Matevž Tomšič je sociolog na katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede. Največ je objavljal v Ampaku, nekaj člankov pa tudi v Demokraciji, Magu in Novi reviji. Tomšič in Lah sta tik pred imenovanjem komisije sodelovala pri raziskavi skupine dr. Franeta Adama z naslovom Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji v okviru Inštituta za razvojne in strateške analize. Finančnica Danica Ozvaldič je bila članica uprave Raiffeisen Krekove banke. O medijski stroki nima nikakršnih referenc. Dr. Suzana Žilič Fišer je doktorirala iz novinarstva v Ljubljani in se izobraževala v Veliki Britaniji, dolga leta (do leta 2001) je bila producentka RTS in honorarna novinarka. (4) Kot vidimo, so dejansko štirje od petih članov pisali o medijih ali pisali v medije, kar jih sicer nujno še ne kvalificira za strokovnjake. Edina člana, ki imata sfero medijev za področje svojega raziskovalnega in pedagoškega dela, sta dr. Žilič Fišerjeva in dr. Lah. Bolj kot okoliščina, da so na ministrstvu pri sestavi komisije zaobšli odlične medijske poznavalce, v oči bode dejstvo, da so trije člani strokovne komisije svetovali pri projektih, ki jih je ministrstvo vzelo za argumentativno podlago pri razpisu, ki povečini zahteva »zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije.«

Nizozemski sklad za tisk vodi upravni odbor, katerega člane na predlog ministra za kulturo imenuje oziroma razreši kraljevski dekret. Člani odbora ne smejo biti zaposleni na ministrstvu, niti ne smejo biti člani upravnega odbora oziroma zaposleni pri časopisu, reviji ali založniški hiši. Upravni odbor sklada za tisk odloča o prijavah za finančno pomoč. Odločitev odbora lahko ovrže kraljevski dekret, vendar le, če je ta v neskladju z zakonom. Sklad za tisk se financira iz dohodkov iz oglasnih sporočil, ki jih ustvarijo Fundacija za radio in televizijo in komercialne postaje. Vsako leto minister za kulturo na podlagi sredstev, s katerimi razpolaga sklad za tisk, odloči, ali sklad potrebuje dodatna sredstva.

Časopisi in revije morajo ustrezati številnim merilom, če želijo uspešno kandidirati za finančno podporo sklada. Skladno z merili lahko dnevniki, nednevniki ali revije dobijo začasna posojila, kreditno podporo ali subvencije (slednje le v posebnih primerih) za reorganizacijo ali prestrukturiranje, ki jim v najkrajšem času povrneta dobičkonosnost. Finančno podporo dobijo le tiskovine, ki izpolnjujejo določena merila, npr.:

• obširno poročanje o novicah, komentarjih in ozadjih, ki vključuje raznolike vidike sodobne družbe, upoštevajoč politično oblikovanje mnenj;
• urejati jih mora neodvisna uredniška ekipa na podlagi statuta, ki izraža uredniško identiteto tiskovine;
• splošna dostopnost in smiselna cena;
• obstoj tiskovine je ogrožen ali onemogočen, druge oblike podpore pa nedosegljive.

Od začetka osemdesetih let sklad za tisk lahko podpre tudi raziskovalne projekte v sektorju tiska na splošno in skupne projekte časopisov ali revij s ciljem izboljšanja splošnega položaja sodelujočih podjetij. Na podlagi tega podpornega mehanizma je sklad za tisk sodeloval pri financiranju raziskovalnih in skupnih projektov, povezanih s problemi, kot so delovanje novinarstva, vloga dnevnikov, izboljšanje položaja dnevnikov kot virov oglaševanja, pomen dnevnikov za mlade in manjšine, etika in medmrežje, vloga medmrežja pri ponudbi informacij in oblikovanju mnenj, izboljšanje distribucije dnevnikov, oblikovanje pravil za združevanje podjetij, finančni položaj in vloga lokalnih časopisov, položaj večernih dnevnikov v večjih mestih, eksperiment z državljanskim novinarstvom pri regijskem časopisu.

Julija 2002 sta bila na predlog sklada za tisk podpornim ukrepom dodana dva poskusna ukrepa, ki omogočata neposredno finančno podporo. Prvi poskusni ukrep podpore je bil uveden za časopise in revije manjšin. Namenjen je bil predvsem novim časopisom ali že obstoječim časopisom, ki pa izhajajo manj kot enkrat na mesec. Posamezen manjšinski projekt lahko letno prejme podporo v višini 115.000 evrov, skupna vsota, namenjena takim projektom, pa znaša 700.000 evrov na leto. Drugi poskusni ukrep naj bi spodbujal inovativno zasnovane medmrežne informacijske izdaje. Posamezen projekt lahko prejme podporo v višini 40 odstotkov stroškov celotnega projekta, vendar največ 180.000 evrov. Skupno je tovrstnim projektom namenjeno 2,26 milijona evrov letno. Oba poskusna ukrepa neposredne podpore postajata čedalje bolj priljubljena, tako da so med podprtimi projekti tudi zelo zanimivi in obetavni poskusi inovacij.

Do danes je sklad za tisk financiral več kot 100 projektov časopisov, revij in medmrežnih informacijskih projektov, v katere je vložil prek 55 milijonov evrov, in približno 60 raziskovalnih projektov, za katere je bilo porabljenih nad 20 milijonov evrov.

Leta 1981 je bil uveden začasni podporni ukrep za časopise z izgubo. Ta specifični ukrep je bil namenjen vsem dnevnikom z razmeroma negotovim konkurenčnim položajem na trgu, z omejeno naklado in geografsko širokim dosegom. Poskusna podpora je obstajala šest let v osemdesetih letih, vsako leto pa je bilo zanjo namenjenih 6,5 milijona evrov sredstev. Višino izravnave za posamezen časopis so določili po formuli, ki je upoštevala obseg prostora, namenjenega novicam in mnenjem, področje dostave in višino naklade. V obdobju šestih let je bilo s pomočjo tega ukrepa subvencioniranih 16 dnevnikov, porabljena sredstva po so dosegla skoraj 41 milijonov evrov.

Leta 1990 so izravnalni ukrep prekinili, da bi ocenili, ali je z njim smiselno nadaljevati. Na podlagi evalvacije je upravni odbor sklada za tisk zaključil, da je ukrep v osemdesetih letih sicer predstavljal ustrezen mehanizem za vzdrževanje raznolikosti dnevnega tiska, vendar pa ni sledil politiki spodbujanja inovacij. Tako so začasni podporni ukrep ukinili. Odkar je ukrep prenehal, se je koncentracija tiska povečala. Večina časopisov z izgubo je izginila, se združila z drugimi časopisi ali deluje le še v skupinah tiskanih medijev. Leta 1990 so tri največje skupine obvladovale 45 odstotkov naklade dnevnega časopisja. Danes je ta delež skoraj 90-odstotni. Ta dejstva so bila tudi razlog za ukinitev izravnalnega ukrepa: ker je večina dnevnikov izginila ali postala del večje skupine, ni bilo več potrebe po tovrstni splošni in selektivni pomoči vlade, ki je obstajala ob individualni neposredni podpori sklada za tisk.

Na podlagi začasnega izravnalnega ukrepa je 72 projektov 16-ih dnevnikov v obdobju šestih let v osemdesetih letih prejelo več kot 40 milijonov evrov.

Izdajatelj, ki za svoj časopis želi prejeti podporo sklada za tisk, mora najprej izpolniti pogoja, ki zahtevata, da je časopis namenjen nizozemskim bralcem in da izhaja na Nizozemskem. Zaradi teh pogojev so dejavnosti sklada za tisk omejene na nizozemski medijski trg in ne vplivajo na trgovinske pogoje in konkurenco v Evropski skupnosti. Poleg tega ima tovrstna državna podpora predvsem kulturne cilje: zaščito in spodbujanje raznolikosti virov informacij s pomočjo časopisov, izdanih na Nizozemskem. Zato Evropska skupnost tovrstni podpori tudi ni nasprotovala.

Na osnovi opisane podporne politike lahko zaključimo, da je nizozemska politika tiskanih medijev še en primer tipično nizozemskega pristopa. V primerjavi s politikami tiskanih medijev v drugih državah je nizozemska politika resnično nekaj posebnega. Politike se po posameznih državah zelo razlikujejo. Van Cuilenburg in McQuail trdita: »Zagotovo bo obstajalo več različic, odvisno od dejavnikov, kot so velikost, sorazmerni delež informacijskega in komunikacijskega sektorja v državni ekonomiji in splošna politična klima.« (1) Na splošno je v politikah tiska moč zaznati določene trende. V povezavi z množičnimi mediji lahko določimo štiri zgodovinsko pogojene tradicije javnih politik: avtoritarno, sovjetsko totalitarno, libertarno in družbeno odgovorno. (2) Z vidika politik tiskanih medijev v zahodnih demokratičnih družbah prvi tradiciji nista relevantni za pričujočo primerjavo, bolj primerne pa so razlike med libertarno tradicijo in tradicijo družbene odgovornosti. Vendar pa moramo opozoriti, da je posploševanje teh tradicij lahko zelo nevarno. Najti popoln primer ene ali druge je malo mogoče, saj politike tiskanih medijev v mnogih državah vsebujejo vidike obeh.

Libertarna tradicija se je po letu 1688 začela v Angliji, kasneje so jo prevzele Združene države, njene vplive pa je moč opaziti tudi v drugih državah. Njen temelj predstavljajo spisi Miltona, Lockeja, Milla in filozofija racionalizma in naravnih pravic na splošno. Z vidika medijev libertarni model predstavlja okoliščine, v katerih so mediji šibko regulirani in le redko licenčni oziroma cenzurirani. Svoboda tiska, mnenj in izražanja ter zagotavljanje pravične konkurence so glavne smernice. Slednje je tesno povezano s svobodnim trgom idej in pogledov, svobodo tiska in možnostjo zaslužka predvsem iz naslova lastniških pravic. (3) Tradicija družbene odgovornosti se je razvila v petdesetih letih prejšnjega stoletja in temelji na dokumentih Komisije za svobodo tiska v ZDA. Pristop je tesno povezan z idejo, da mora država aktivno izvajati politike, ki odpravljajo neuspeh na trgu. (4) Kakovost in raznolikost vsebin, ki ne ogrožata svobode tiska, sta glavni smernici te tradicije. Instrumenti družbene odgovornosti obsegajo splošne in specifične podporne ukrepe. V praksi lahko razprave o libertarni tradiciji in tradiciji družbene odgovornosti poenostavimo na izbiro med poudarkom na medijih kot komercialnih podjetjih in poudarkom na medijih kot kulturnih in demokratičnih podjetjih. (5)

Sodobne politike tiska v zahodnih demokracijah lahko umestimo na kontinuum med libertarno tradicijo in družbeno odgovornostjo. Vendar pa bi na tak kontinuum lahko umestili tudi mnenja o politikah tiska v mnogih državah. Če na omenjeni kontinuum razporedimo posamezne države glede na njihovo tradicijo politik tiska, lahko trdimo, da se države, kot sta Velika Britanija in Združene države, nahajajo na strani tradicije svobodnega trga. Francija, Belgija in Nemčija prav tako spadajo med države, ki imajo v svojih politikah tiska elemente libertarne tradicije. Po drugi strani pa imajo skandinavske države več značilnosti tradicije družbene odgovornosti. Nizozemsko najdemo nekje vmes: aktivna politika s sloganom »pomagaj, da si bodo pomagali sami« je večinoma splošno sprejeta, vendar – tipično nizozemsko – ne sme biti predraga.

Kot smo že ugotovili, morajo na Nizozemskem založniška podjetja, ki hočejo preživeti, več vlagati v stike z bralci in oglaševalci kot tudi v inovacije. (6) Skladno s tem razmišljanjem so prave inovacije mogoče le prek zbliževanja medijev. Založniška podjetja se morajo zavedati, da ni nujno, da njihovi informacijski proizvodi izhajajo le na papirju. Proizvodi imajo lahko identiteto blagovne znamke, katere vsebina je objavljena tako v tradicionalnih kot v novih medijih. Tako so inovacije zelo pomembne za njihov obstoj, za njihovo umestitev v današnjem in prihodnjem razvoju medijev, pa tudi za družbo kot celoto. Pri iskanju novosti bi se morala podjetja spopasti z »ozkimi grli« v družbi, kakršen je t. i. informacijski paradoks, po katerem je na eni strani na razpolago čedalje več informacij, po drugi strani pa je vse več slabše obveščenih o zadevah, ki so zanje pomembne. Predvsem manjšinam in posameznikom v socialno prikrajšanih regijah in okoliščinah pogosto manjka informacij, povezanih z njihovimi osebnimi potrebami. Založniška podjetja bi morala izkoristiti dejstvo, da marsikatero nalogo tiskanih medijev lažje, hitreje ali celo bolje opravijo elektronski mediji. Skoraj vse potrebne in pomembne informacije lahko objavimo elektronsko. Kot smo že omenili, ima veliko ljudi, sploh mlajših, raje avdio-vizualne medije, saj berejo manj. Če pa že berejo časopise in revije, imajo najraje slike, infografike in pisane predstavitve.

Spodbujanje proizvodnje in rabe novih elektronskih storitev je bistvenega pomena tudi za oskrbo omenjenih družbenih skupin z informacijami. Poleg tega bodo tiskani časopisi zaradi upadanja naklade in prihodkov od oglaševanja sčasoma postali premajhna osnova za založniška podjetja. Slednja bodo morala poiskati nove načine, s katerimi bodo informacijske vidike svojih proizvodov predstavila na novih nosilcih informacij.

Ker se dobiček in število bralcev tiskanih časopisov še naprej zmanjšujeta, podjetja razvijajo tehnične in druge rešitve, s katerimi naj bi časopisni format vstopil v elektronsko dobo. Ponavadi najprej vlagajo v projekte, ki izboljšajo tiskano izdajo: zmanjšajo format, povečajo število slik, dodajo več infografik, uvajajo nove tehnologije, npr. računalnike, s katerimi uvedejo tisk na zahtevo. Digitalni tisk proizvode tesno približa potrošnikom, saj omogoča ciljno proizvodnjo na zahtevo manjšega števila medijskih potrošnikov ali celo posameznega potrošnika. Novim zmožnostim uredniškega ustvarjanja se pridružujejo močno izboljšani proizvodni sistemi, ki izjemno pocenijo in hkrati pospešijo razširjanje. To so glavne spremembe pri tiskanih izdajah. Po drugi strani podjetja poskušajo z uporabo avdio-vizualnih vsebin in medmrežja poiskati nove trge za tiskane proizvode. Tako se tiskani časopisi pojavljajo v kombinaciji z zaposlitvenimi, nepremičninskimi in drugimi specializiranimi spletnimi stranmi. Možnost iskanja, priporočanja in profiliranja in nova orodja za upravljanje s sredstvi pomenijo revolucijo na medijskem trgu.

Podjetja lahko ustvarijo tudi popolnoma nove elektronske informacijske proizvode. Trenutno na področju tovrstnih elektronskih proizvodov ločimo tri modele. Prvi je avdiovizualni model, ki vključuje avdiotekst, teletekst, informacijske storitve kabelske televizije, video na zahtevo in »podcaste« video novic. Drugi vključuje medmrežne informacijske proizvode, kot so medmrežni novičarski servisi, medmrežne različice tiskanih časopisov ali nove, interaktivno zasnovane in izključno medmrežne strani z novicami. Nekateri od naštetih medmrežnih informacijskih proizvodov, t. i. inteligentni časopisi, izgledajo kot elektronski časopisi na zahtevo ali pa predstavljajo prve strani portalov s po meri izbranimi naslovi medmrežnih časopisov (tak portal je npr. Google News). Tretji je mobilni model, ki vključuje tablične osebne računalnike, e-knjige, e-časopise, naprave, kot so iRexov Iliad, Sonyjev Reader in Microsoftov ultra mobilni osebni računalnik, časopise na dlančnikih in Samsungov upogljivi e-papir. Slednji temelji na načelu fleksibilnega računalniškega sistema, opremljenega z zaslonom, ki ga lahko zložimo oziroma zvijemo podobno kot časopis večjega formata. Ima odbojni zaslon, podoben zaslonom s tekočimi kristali, in tako ne potrebuje hrbtne osvetlitve.

Založniki in novinarji že preizkušajo uporabnost opisane tehnologije za njihove vsebine. Glede na njihovo vlogo pri oskrbi z informacijami, lahko v nekaterih primerih ugotovimo, da pomembno delo čaka tudi vlade, saj je to njihova dolžnost, ki izhaja iz svobode govora in pravice do informacij. Na Nizozemskem že potekajo javne razprave o tej dolžnosti, v katerih se krešejo različna mnenja.

Kakšno vladno politiko naj bi vodili v prihodnosti? Informacijska družba prihodnosti zahteva globoke spremembe medijske politike. Nova politika mora upoštevati, da sta svoboda izražanja in svoboda medijev temelja demokratičnih sistemov in bosta to tudi ostala. Zato se vlade ne smejo vmešavati v medije in novinarje. Vedno bolj se zavedamo, da poleg odmaknjene, pasivne in zaščitne vloge vlade, ki smo jo že omenili, prava svoboda zahteva, da vlade opravijo svojo skrbstveno nalogo in se zavežejo k politiki, ki teži k ohranjanju in spodbujanju raznolikosti medijev. Skrbstvene naloge ne bi smeli izvajati kot elementa socialne države, pač pa kot instrument politike v državi, ki pretežno temelji na konceptu civilne družbe, tj. državi, oblikovani na podlagi družbene pogodbe, po kateri so ljudje predvsem citoyen, ne pa stranke oziroma potrošniki. V takih državah vlade upoštevajo, da družba lahko počne, kar zna, in namenjajo javna in splošna sredstva predvsem ranljivim skupinam, s čimer pomagajo ustvariti okoliščine, v katerih si te skupine lahko pomagajo same.

V elektronski dobi to pomeni, da je potrebno poudarek v sodobni medijski politiki (ki vključuje politiko tiska) premakniti z izključno omejevalne in konzervativne medijske politike (tj. politike dovoljenega in nedovoljenega, finančnih prispevkov in izgub) na politiko z bolj spodbujevalnimi in inovativnimi instrumenti. Tako je potrebno spodbuditi založnike in urednike k iskanju novih poti, s katerimi bodo informacijske vidike svojih proizvodov predstavili na novih nosilcih informacij.

Na splošno imajo velika podjetja dovolj časa in denarja za preizkušanje novih storitev na področju tiskanih in elektronskih virov novic. Majhna podjetja ponavadi niso v enakovrednem položaju, saj ne morejo preizkušati novih storitev. Seveda so težave podjetij in načini, s katerimi jih skušajo rešiti, povsem v njihovih rokah, vendar pa imajo mediji tudi vidike, ki so v bolj splošnem interesu. Njihova vloga pri zagotavljanju dobre oskrbe družbe z informacijami in pri posredovanju novic je tako pomembna, da ne smejo biti prepuščeni sami sebi, saj bi to ogrozilo svobodno in raznoliko oskrbo s tiskanimi informacijami. Na tej ravni so njihove težave torej tudi težave celotne družbe. V takih primerih je pomoč vlad v okviru civilne družbe priporočljiva, saj le tako medijem lahko omogočimo, da si bodo v prihodnosti pomagali sami. Nizozemski sklad za tisk zato še naprej ponuja posebne subvencije za inovativne projekte in spodbuja raziskovalne dejavnosti.

Morda bi bilo potrebno deregulirati navzkrižno lastništvo v medijih in s tem spodbuditi časopise in revije, da nove načine delovanja poiščejo kot ponudniki informacij. Trenutno časopisi, ki dosegajo 25 ali več odstotni tržni delež med dnevniki, ne smejo imeti več kot tretjino volilne pravice na generalni skupščini delničarjev, niti ne smejo imeti več kot tretjino direktorjev na komercialni radijski ali televizijski postaji. Pred kratkim je nizozemska vlada napovedala ukinitev zakonodaje o navzkrižnem lastništvu, saj bi tako pomagala časopisom in revijam, ki načrtujejo radijske ali televizijske projekte.

Nizozemski sklad za tisk je v preteklih desetletjih pogosto iskal informacije o podpornih ukrepih, ki jih za tiskane medije izvajajo druge države, in z njimi povezanimi raziskavami. Pogosto nas vabijo, da svoj sistem podpore tiska in svoje raziskave predstavimo v tujini. Veliko se lahko naučimo drug od drugega.

Med tovrstnimi izmenjavami smo se pogosto spraševali, zakaj ne obstaja mednarodni svetovalni organ, ki bi zbiral in razširjal takšne podatke. Zato se trenutno ukvarjamo z organizacijo srečanja strokovnjakov s tega področja, ki bo konec letošnjega leta potekalo na Nizozemskem. Srečanje bo posvečeno različnim politikam, ki jih vlade izvajajo v povezavi z raznolikostjo tiska. Udeleženci srečanja bodo razpravljali o tem, kako bi v prihodnje lahko sodelovali bolj učinkovito.

S tega vidika bodo glavni cilji sestanka naslednji: spodbujanje razprave med posamezniki in vladami o politikah, ki vzdržujejo ali spodbujajo raznolikost medijev, predvsem tiskanih medijev; spodbujanje izmenjave informacij in izkušenj s ciljem bolj učinkovitega medsebojnega sodelovanja; in spodbujanje mednarodnih raziskav.

Poleg omenjenega srečanja pripravljamo tudi spletno stran, namenjeno tako srečanju kot mednarodni izmenjavi informacij o politikah in raziskavah na tem področju.