Le Monde diplomatique je nastal kot mesečna priloga francoskega dnevnika Le Monde. Leta 1954 ga je ustanovil Hubert Beuve-Méry, da bi z uredniško usmeritvijo pokrival mednarodne zadeve. Časopis, ki je pozornost zbujal tudi zaradi svojega formata, je bil na začetku izhajanja podnaslovljen z »organ diplomatskih krogov in velikih mednarodnih organizacij«. Začetna naklada časopisa je bila približno 5000 izvodov.

François Honti, prvi glavni urednik, je časopisu dal precej oseben pečat. Prav posebno ga je zanimalo dogajanje v zvezi z neuvrščenimi državami na bandoenški konferenci leta 1955, zanimale so ga države, ki so jih pozneje poimenovali »tretji svet«. Tako je bila pozornost časopisa usmerjena k dogajanjem v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, vse pa s poudarkom konteksta hladne vojne.

Le Monde diplomatique ali Diplo, kakor ga ljubkovalno imenujejo njegovi, no ja, skoraj bi jih morali imenovati oboževalci, je začel postajati to, kar je danes, v začetku 70. let prejšnjega stoletja. Leta 1973, ko je imel LMD približno 40.000 bralcev , je mesto prvega in takrat nedavno preminulega urednika François Hontija zasedel nov urednik, Claude Julien. Po besedah Bernarda Cassena, ki je prav takrat po šestih letih dela pri Le Mondu prestopil k Diplomatiqeu, je nov urednik radikalno preusmeril uredniška izhodišča. Uredniška politika bo odslej temeljila na antiimperializmu ter zavračanju neoliberalizma in privatizacije. Uredništvu se je istega leta pridružil tudi Ignacio Ramonet, Španec, ki bo čez 17 let, torej leta 1990, ob upokojitvi Clauda Juliena tudi zasedel njegovo mesto. Tudi mednarodni dogodki in primerne marketinške strategije ter povezave so pripomogle k višanju naklade v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Novo moštvo je svoje delovanje razširilo na področja svetovne ekonomije, monetarne problematike, strategije ravnotežja sil, moderne družbe in resne analize aktualnih kriz. V začetku sedemdesetih so jim pri višanju naklade priskočili na pomoč tudi nekateri svetovni dogodki. Tako je tematizacija položaja v Čilu in dramatičnega padca predsednika Allendeja skokovito dvignila naklado. Konec desetletja je Diplomatique redno dosegal 120.000 bralcev .

Skozi osemdeseta je časopis preizpraševal in dvomil v pravilnost reaganovsko-thatcherjanskega neoliberalnega gibanja. Konec osemdesetih se je odlikoval z nasprotovanjem trditvam o koncu zgodovine in ideji pensée unique, njegovi sodelavci in sodelavke so pokrivali padec berlinskega zidu in prvo zalivsko vojno. Ob teh dogodkih se je časnik izkazal z analizami in interpretacijami, drugačnimi od običajnih ter si tako pridobil novo generacijo bralstva.

V prvi polovici devetdesetih je časnik pričel opažati stiskanje neoliberalnih vrst okrog urugvajskega pogajalskega kroga o Splošnem sporazumu o tarifah in trgovini (General Agreement on Tariffs and Trade – GATT) ter spremljal nastanek Svetovne trgovinske organizacije. Prav tako je začel kritično opozarjati na poganjek prostotrgovinskih sporazumov znotraj OECD v obliki Mnogostranskega sporazuma o investicijah (Multilateral Agreement on Investment – MAI). Analiziral je velike mednarodne proteste, ki so privedli do padca MAI. Pisal je o čudnih maskirancih iz mehiške lakandonske džungle, ki so januarja 1994 razglasili začetek upora proti neoliberalizmu. Ob žurnalističnih prispevkih moramo kot del zgodbe o Diplomatiqueu omeniti še kvalitetne zemljevide aktualnih geostrateških dogajanj, ki pogosto ilustrirajo posamezne prispevke.

Le Monde diplomatique je bil od svoje ustanovitve naprej samo mesečna priloga k dnevniku, brez svoje lastniške ali pravne infrastrukture. Nekaj podobnega torej kot sobotna priloga Dela ali Večera. V 90. letih prejšnjega stoletja je vse več sodelavcev Dipla postajalo vse bolj nezadovoljnih z »anektiranim« statusom mesečnika in njegovo izpostavljenostjo nezaželenim ter nepredvidljivim tržnim udarom na novinarsko avtonomijo. Po skoraj dveh letih intenzivnih naporov in vsaj enem srečnem naključju se je v začetku leta 1996 Le Monde diplomatique registriral kot hčerinsko podjetje dnevnika Le Monde. V uvodniku iz aprila 1996, prvem uvodniku po registraciji novega samostojnega podjetja, je zapisano, da gre za najpomembnejši dogodek v zgodovini časopisa po njegovi ustanovitvi leta 1954, podpisala pa sta ga aktualni urednik Ignacio Ramonet in njegov že pet let upokojen predhodnik Claude Julien. S tem je uredništvo verjetno želelo prikazati kontinuiteto želje po »osamosvojitvi« in zadovoljstvo starejših sodelavcev ob dosegu davno zadanih ciljev.

Ideja o ustanovitvi hčerinske firme je bila glavnemu uredniku in predsedniku upravnega odbora delniške družbe Le Monde Jean-Marie Colombaniju predložena konec leta 1994. Ta se je z njo strinjal, predvsem zato, ker se je v medijskem okolju, v katerem se je kapital vse bolj koncentriral okoli elektronskih medijev, naklade tiskanih izdaj pa so upadale, to ustrezalo njegovim načrtom, da v lastni hiši »v okviru modernizacije poslovnih struktur racionalizira tudi področje periodike« .

Ustanovitvi je botrovalo še eno ali pa kar predvsem naslednje srečno naključje. Nek dolgoletni sodelavec in bralec časopisa Le Monde diplomatique se je odločil mesečniku, brez kakršnih koli obveznosti, ponuditi pet milijonov frankov. Šlo je za 83-letnega, v Boliviji živečega nemškega državljana Gunterja Holzmanna, antifašista in pustolovca ter osebnega prijatelja ustanovitelja Le Monde diplomatique, Huberta Beuve-Mérya . V svojem pismu redakciji je Holzmann zapisal, da je zanj LMD najboljši časopis na svetu. Zgovorno je tudi posvetilo v njegovi avtobiografiji, ki pravi, da knjigo posveča »idealistom in tistim, ki 'se še niso prodali' in ki želijo svet spremeniti in izboljšati« . Za upravljanje podarjenega denarja, ki bo kmalu postal kapital, so diplomatikovci ustanovili Društvo Gunter Holzman (AGH), v katerem so kot lastniki zavedeni vsi sodelavci in sodelavke Le Monde diplomatique. Holzmanova donacija je sicer predstavljalo polovico kapitalskega vložka sodelavcev in sodelavk Diplomatique, drugo polovico deleža v Društvu Gunter Holzman so morali zbrati sami.

Na tem mestu bi bilo umestno pomisliti, da so se visoki emisarji anti-imperializma, -neoliberalizma in -privatizacije, kapitalsko ojačani in vzpodbujeni s strani materinskega podjetja, sami podali v past radikalnih ekonomizmov, proti katerim se deklarirano bojujejo.

Pa ni bilo čisto tako. V že omenjenem uvodniku iz leta 1996 sta Ramonet in Julien objavila tudi poziv bralcem k nakupu določenega števila delnic novega podjetja. Tako so bralci dobili priložnost dokupiti približno 23 odstotkov lastniškega deleža. Novo podjetje bi se lahko odločilo tudi drugače, delnice bi lahko kratko malo ponudili tudi katerem koli ponudniku. Glede na to, da je vodstvo takrat lahko predložilo dobre poslovne rezultate, bi se zunanji nakup verjetno tudi zgodil. Da bi bralcem in bralkam lahko ponudili odkup kapitalskega deleža, so že maja 1995 ustanovili združenje Les amis du Monde diplomatique (Prijatelji LMD).

Kapitalizacija je potekala dokaj počasi. Po drugi skupščini Les Amis du Monde diplomatique maja 1998 je bilo zbranih devet milijonov frankov, torej so skupaj z AGH presegli kvotno mejo 33,34 za vlaganje veta, niso pa zbrali dovolj za zapolnitev vsega 49-odstotnega deleža. Tretja skupščina združenja je potekala junija 1999 in kljub skoraj dramatičnim pozivom k nakupu delnic v mesečniku, je bilo malo pred njo zbrano 41,7 odstotka potrebnega kapitala. Na aktualni brazilski spletni strani Diplomatique je moč prebrati podatek o 46.7 zbranih odstotkih, medtem ko je na spletni strani hrvaške izdaje moč prebrati, da se je notranji delničarski odkup uspešno končal konec leta 2000. Če povzamemo, je lastniška in finančna struktura ob ustanovitvi hčerinskega podjetja Le Monde diplomatique SA (société anonyme) bila sledeča. Kapitalska vrednost celotnega podjetja je bila ocenjena na 41 milijonov frankov. Lastnik 51 odstotkov je materinsko podjetje Le Monde, preostala lastnika pa si delež delita v približno enakem razmerju: polovico poseduje Društvo Gunter Holzman, katerega lastniki so sodelavci Diplomatique, drugo polovico pa Prijatelji LMD, katerega lastniki so bralci LMD. Takšna lastniška struktura velja še danes. Društvo Gunter Holzman in Prijatelji LMD skupaj premoreta več kot 33,34-odstotni delež last-ništva podjetja, kar je po sedanji francoski zakonodaji zadosten delež za veto (minorité de blocage) na kapitalske ali pravnoformalne spremembe v podjetju.

Glavna organa SA Le Monde diplomatique sta direktorat in nadzorni odbor. Predsednik direktorata in direktor publikacije je Ignacio Ramonet, generalni sekretar je Bernard Cassen, tretji član direktorata pa je Bruno Lombard. Uredništvo prav tako vodi Ignacio Ramonet, odgovorni urednik pa je Maurice Lemoine, ki ima dva pomočnika (Martine Bulard, Serge Halimi). Uredništvo sestavlja pet članov (Bernard Cassen, Alain Gresh, Philippe Rivičre, Anne-Cécile Robert in Dominique Vidal). Nadzorni odbor sestavljajo Jean-Marie Colombani, ki je predsednik, in podpredsednik Alain Gresh. Jean-Marie Colombani je sicer glavni urednik na dnevniku Le Monde.

Predsednik poslovodnega organa ali direktorata je hkrati predsednik uredništva (Ramonet), prav tako je član direktorata tudi član uredništva (Cassen). Podpredsednik nadzornega odbora je hkrati član uredništva (Gresh).

Za primerjavo poglejmo kapitalsko sestavo materinskega podjetja Le Monde. Polovični delež, torej 52 odstotkov, imajo notranji lastniki delnic, od tega 30 odstotkov družba – 405 aktivnih ali upokojenih sodelavcev (Société des Redacteurs du monde – SRM), lastniki druge, šibkejše polovice (48 odstotkov), pa so zunanji delničarji. Predsednik upravnega odbora, ki ga imenujejo énarque, je Alain Minc, menedžer pri podjetjih Yves Saint Laurent, Pinault-Printemps-La Redoute in Valeo SA, lastnik 10,4 odstotka kapitala hiše Le Monde in zagovornik globalizacije. Podpredsednik upravnega odbora je novinar in predsednik SRM, Michel Noblecourt. Vidimo, da je precej večji kapitalski delež v rokah zunanjih delničarjev in posameznih notranjih lastnikov.

Cassen opisuje današnje razmerje med dnevnikom in mesečnikom kot popolnoma administrativno, čeprav se je politični razcep med njima z leti samo povečeval. Nekaj težav je bilo z nekaterimi novinarji znotraj dnevnika, ki smo imeli težave zaradi mesečnikove radikalnosti, nekaj je bilo nelagodja tudi v upravnem odboru Le Monda, saj je urednik dnevnika formalno še zmeraj odgovoren za objavljene informacije tudi v mesečniku. Dejstvo pa je, dodaja Cassen, da mesečnik vsako leto dnevniku izplača milijon frankov za pravico uporabe njihovega imena, najema dnevnikov tisk, distribucijo in računovodstvo ter mu izplačuje delež na dobiček. Jean-Marie Colombani, glavni urednik vseh publikacij Le Monda, je ob generalni skupščini Prijateljev LMD slikovito opisal razmerje med Le Mondom in Diplom z besedami, da je »Le Monde časnik mnenj, Diplomatique pa časnik mnenja«. In zaključil, da smo »mi (Le Monde, op. p.) zato tam, da to podpiramo« .

Oktobra 2001 je poslovno vodstvo Le Monda predlagalo delni odhod na borzo. Michel Noblecourt, novinar in podpredsednik upravnega odbora dnevnika, je ob tem izjavil, da je vse odvisno od trga. Poslovni načrt je predvideval, da bi v dveh letih prenesli na borzo 25 odstotkov ustanovnega kapitala. Večina različnih združenj notranjih delničarjev Le Monde SA (na primer združenje lektorjev ali združenje aktivnih in upokojenih novinarjev) se je odločila pritrdilno glede vprašanja odhoda na borzo. Negativno mnenje sta podala dva sindikata in še neko združenje. Diplomatique je ob tem na zaskrbljena vprašanja svojih bralcev hkrati objavil pisma s stališči urednikov mesečnika in dnevnika.

Urednik mesečnika Ignacio Ramonet je v svojem pismu navajal ustanovitelja hiše Le Monde Huberta Beuve-Mérya, da v nevarnem razmerju med denarjem in novinarstvom sredstvo ne sme vplivati na naše razmišljanje. Odločitev o odhodu na borzo pa je komentiral kot vdor logike kapitala v novinarski center odločanja, dogodek, ki da ne bo ostal brez posledic. Cilj finančnega uspeha na borzi je zanj komaj združljiv s kritičnim podajanjem informacij. Obrambo neodvisnosti Le Monde je označil kot zunanjo črto obrambe neodvisnosti Diplomatique.

Colombanijev odgovor je bil podan neposredno pod Ramonejevim pisanjem. Tudi Colombani je odhod na borzo opisoval skozi besede ustanovitelja Huberta Beuve-Méry, po katerem se »novinarsko podjetje – sicer prav posebna vrsta podjetja, ki ustvarja nematerialni izdelek, a kljub temu izdelek – ne more odtegniti zakonom gospodarskega razvoja«. Colombani je zapisal, da se novinarska neodvisnost lahko zagotovi samo skozi uravnotežene bilance, torej z minimumom rentabilnosti. Da bi Le Monde lahko preživel v novi mednarodni medijsko-finančni konstelaciji, mora preskočiti v višji finančni razred. Hkrati je Colombani zagotovil podporo vodstvu Diplomatique in ohranitev dogovorjenega 51-odstotnega lastniškega deleža v mesečniku. Sklenil je z dvojno mislijo. In sicer, da se mu zdi varnost zaposlenih na Le Monde kot način zaščite neodvisnosti Diplomatique pomembnejša od posameznih in zasebnih interesov, in da naj se v času, ko se nekateri člani mesečnika vpleteni v konkretne družbene boje, uredništvo mesečnika spomni maksime ustanovitelja, po kateri se žurnalist vzdrži vpletenosti v vsakršne konkretne družbene boje, kajti le tako lahko svojim bralcem zagotavlja izpolnjevanje najvišjega načela neodvisnosti.

Spor se pozneje ni zaostroval, Ramonet pa je bil aprila 2002 ponovno potrjen kot glavni urednik mesečnika. Mandat glavnega urednika na Diplomatique je 12 let .

To, kar je Colombani mislil z vpletenostjo v »konkretne družbene boje«, na mesečniku imenujejo »altermondializem«. Kanadska revija Embassy je Diplomatique opisala kot časopis, ki si je ime ustvaril z altermondializmom, kar je zanje drugo ime za another world is possible in je v opoziciji z unificiranim neoliberalnim mišljenjem (pensée unique). Na spletni strani švicarske nemško govoreče izdaje Diplomatique je ta opisan kot časopis ne samo za mednarodno politiko, temveč tudi sam del mednarodnega projekta. Visoko število tiskanih in internetnih mednarodnih izdaj, altermondializem ter različne formalne in neformalne povezave spletene skozi Prijatelje LMD ter ostale mreže šele tvorijo celotno sliko, ki jo je treba videti ob razmišljanju o Le Monde diplomatique. Vprašanje, ki ga velja postaviti ob Diplomatiqueovem »altermondializmu«, je, kako je postal, to, kar je danes. In še natančneje – glede na kaj je »alter« in kaj pomeni »mondializem«?

Diplomatique je že ob svoji ustanovitvi zavzel mednarodno gledišče in kot smo videli, je na začetku 70. let prevzel »alter« gledišče . Če malo špekuliramo, lahko sklenemo, da je konec osemdesetih s padcem železne zavese ter sesutjem bipolarnosti sveta hladne vojne prevzel še mondialistično gledišče. Na Diplomatique so razumeli, da se zgodovina ni nehala dogajati, temveč je šele sedaj pridobila novo, od predvidljive bipolarne dinamike neodvisno in planetarno komponento. Prav tako so tudi samooklicani neoliberalni »zmagovalci« zgodovine videli svet kot celoto, le s to razliko, da je zanje ta celota predstavlja osvojen plen po zmagi nad večnim zlom, ta pa se je ponujal v obliki planetarnega trga. Kot smo videli na začetku, se je Diplo do sredine 90. let jasno profiliral kot alter in hkrati kot mondialen. In v začetku druge polovice tega desetletja so se njegove analize in svarila pred nevarnostmi novega svetovnega reda kar vrstile. Leta 1997 so se nekateri sodelavci Diplomatique na poziv London School of Economics and Political Science (LSE) udeležili debate s strokovnjaki časopisa Financial Times. Naslov razprave je bil »Je globalizacija neizbežna in zaželena«? Mesečnik je izčrpno in kritično poročal o položaju na Kosovu in o intervenciji Nata v Jugoslaviji. Februarja 1998 je Lori Wallach napisala članek z naslovom »Nov nevaren manifest za globalni kapitalizem«. V njem je opozorila, da na pogorišči MAI in v obliki mednarodnih prostotrgovinskih sporazumov nastajajo nove antidemokratične globalne ekonomske prakse. Decembra istega leta je Ignacio Ramonet v uvodniku »Razorožimo trge« pozival k ustanovitvi alianse za zajezitev mednarodnih finančnih špekulacij. V nekaj mesecih – uredništvo na to ni bilo pripravljeno – je bil odziv bralstva tako velik, da so s pomočjo Prijateljev LMD kmalu ustanovili svetovno mrežo ATTAC. V novembrski številki iz leta 1999 je Susan George napisala članek »Trgovina pred svobodo«, ki je imel nadnaslov »Seattle se pripravlja na bitko« (Seattle Prepares for Battle). Z altermondialističnimi vzgibi je uredništvo, predvsem pa nekateri posamezniki, pomagalo in sodelovalo tudi pri vzpostavljannju in delovanju Svetovnega družbenega foruma (World Social Forum) leta 2001.

Kljub samodeklariranemu altermondializmu ta nikakor ne dosega celotnega spektra uporov zadnjih let. Le Monde diplomatique je alterglobalizem naredil sprejemljiv in razumljiv za novinarske in akademske kroge in, če aludiramo na aktualno samopredstavitveno geslo aktualne slovenske izdaje, za »svet diplomacije«. »Altermondializem« se tako pojavlja kot uredniški pristop in hkrati prepoznavna zaščitna znamka renomiranega založniškega in političnega projekta.

Ob intenziviranju novinarskih in družbeno aktivističnih dejavnostih je Diplomatique rasel tudi kot založniški projekt. Januarja 2005 je Ramonet poročal, da je naklada v letih 2001 do 2003 rasla s 25-odstotnim deležem, čeprav je leta 2004 ta trend upadel. Pri tem je opozoril, da se je dnevni dostop do spletne strani francoske izdaje v letu 2004 podvojil. Leta 2003 naj bi naklada bila 250.000, po nekaterih podatkih pa 350.000 tiskanih izvodov.

Po podatkih iz marca 2006 Le Monde diplomatique trenutno objavlja v 22 jezikih in 56 izdajah. Od tega jih je 31 tiskanih, 25 pa elektronskih. Tiskane izdaje imajo skupno naklado 1,5 milijona. Hitro planetarno širjenje različnih jezikovnih in kontinentalnih izdaj je posledica enostavne pridobitve »dovoljenja za uporabo«. Na vprašanje, kaj je bilo po njegovem odločilno za odobritev zadnje širitve, torej slovenske izdaje, je njen solastnik in soustanovitelj Boris Cizej odgovoril, da osebne simpatije. Cizej pravi, da v pariški centrali predvidevajo, da kdor se zanima za izdajo Diplomatique, ne more biti neizobražen in z neresnimi nameni. Pogodba med centralo in ostalimi izdajami je kar se da enostavna, slovensko-francoska obsega okoli 11 strani, večina pa ureja avtorske pravice. Lokalni »najemnik« Dipla je finančno popolnoma neodvisen od francoskega izvirnika, le vsako leto mora plačevati licenčnino za uporabo imena. Prav tako je obvezan objavljati v razmerju 80 : 20, torej 80 odstotkov prispevkov iz francoske edicije in 20 iz domače. Izbor domačih tem in izbira »francoskih« sta prepuščena lokalnim lastnikom. Slovenska izdaja deluje z direktorjem (Arzenšek) in urednikom (Cizej), lastnih novinarjev nima. Trenutno se tiska v 8000 izvodih, remitende je 4000 izvodov, doseg pa Cizej ocenjuje na 12.000 bralcev. Po njegovih besedah bo slovenski LMD kmalu izpopolnil tudi svojo spletno stran, na kateri bo objavljal izbrane članke.

Kritike je Diplomatique požel zaradi količine in narave nekaterih svojih oglasov. Na primer v zadnjih dveh številkah iz leta 2003 je objavil dvostranske oglase za IBM in nekega avtomobilskega proizvajalca, ne glede na nenehne kritike, ki jih nekateri avtorji izrekajo na račun računalniškega in avtomobilskega lobija. Februarja in marca naslednje leto je LMD objavil oglase za Microsoft, kar je zelo razburilo aktiviste svobodnega programja. Tudi oglaševanje v slovenski izdaji je obširno in vsiljivo. Kritike letijo na Diplomatique tudi zaradi nenatančnih ali zavajajočih prevodov francoskega izvirnika.

Izdajam francoskega Le Monde diplomatique, ki izhaja že petdeset let in ga v prevodih ter v drugih različicah objavljajo v 22 državah po svetu (ne samo v EU!), se je jeseni 2005 pridružila še slovenska različica. Enkrat na mesec slovensko uredništvo ponudi mesečnik s 24 stranmi prevodov izbranega gradiva iz uredništva v Parizu ter osmimi stranmi lastne produkcije.

Za recenzijo slovenske različice smo se odločili zaradi več razlogov. Izid je namreč presenetil prenekatere medije in bralke ter bralce, saj se v nasprotju z drugimi mediji ni napovedoval in oglaševal, ampak je kratko malo izšel – kot presenečenje, kot neobičajno branje, kot poskus. Odziv je bil predvsem med poznavalkami in poznavalci francoskega originala vsaj na začetku buren, vendar se je hitro polegel. Tukajšnjo publiko je presenetil z vsebinami, ki jih sicer radovedna bralka ali bralec iščeta med spletnimi stranmi novih ali alternativnih medijev. Če ne zaradi drugega, si slovenska različica zasluži kritičen pregled in premislek, ker kopira in prevaja francoski original Le Monde diplomatique, ki je (bil) znan in pomemben kot mesečnik s politično angažiranimi, teoretskimi in strokovnimi prispevki, ki bi mu vsaj znotraj evropskega prostora težko poiskali konkurenta, kaj šele komplementarnega konkurenta. Vendar pa tudi s francoskim originalom ni več vse tako, kot bi pričakovali. Na dolgi poti elitnega mesečnika je, podobno kot dnevnik Le Monde, ki je nekdaj veljal za enega najkredibilnejših dnevnikov v Evropi, podlegel kapitalskim interesom delniških družb, zlorabljal moč ter postal »fleksibilen inštrument v službi tistih, ki mu dirigirajo in ki hočejo po svoje vplivati« na francosko oziroma globalno družbo. Tako velja za vse edicije pod okriljem Le Monda, da niso dosti manj manipulativne, odvisne ter pristranske, kot večina velikih medijskih konglomeratov v Evropi in ZDA. Če je Le Monde diplomatique še pred desetletjem veljal za redkega, vendar pomembnega podpornika nepokornih in upirajočih subjektivitet po svetu, in za glasnika globalne kritike in refleksije, če je z močjo svoje tiskane besede opozarjal, odstiral in ustavljal (ali poskušal ustavljati) največje napake in apetite globalnih politik in finančnih mogotcev, se v zadnjem desetletju velikih in radikalnih sprememb v medijskih politikah in trgih izgubljata njegova osnovna prepoznavnost in pomen: svet diplomacije.

Slovensko uredništvo je vzelo »svet diplomacije« dobesedno – in namesto globalnih intervencij ter zaostrovanja vprašanj o socialni državi in človekovem dostojanstvu, evociranju in krepljenju demokracije in priborjenih svoboščin, odpiranju humane politike proti humanitarnim katastrofam itn., v kar nas sili kapitalistično svaštvo, v prvih izdajah predstavljalo institucije in akterje, ki »vzdržujejo uradne stike« med državami, diplomate in diplomatska predstavništva. To začetniško napako je uredništvu – ki je, najbrž brez vednosti in ne bi obvestilo francoske urednike, redefiniralo koncept mesečnika – najteže spregledati. Francoski Le Monde diplomatique je s prepoznavnostjo uspel predvsem zaradi globalno političnega konteksta, ki ga je uspešno vzpostavljal z odlično vsebino in še bolj zato, ker ima bogato tradicijo natančnega in avtonomnega pisanja. Njegova nemoč je bila najbrž še najbolj opazna pred začetkom Bushevega osv(ob)ajanja Iraka. Iz aktivnega in angažiranega francoskega mesečnika, ki se je drznil igrati »četrto vejo« globalnih oblasti ali imperija, in zaradi česar je uspel tudi z izdajanjem onkraj zahodnega sveta, ga je slovensko uredništvo prevedlo oziroma reduciralo v »svet diplomacije« ali »medij za diplomate«. Redefiniranje koncepta mesečnika, torej spremembo konteksta, utemeljujejo implicite. Med teksti zasledimo uokvirjeno izjavo italijanskega veleposlanika Daniella Verga, ki francosko ekskluzivistično namembnost mesečnika oziroma »svet diplomacije« utemelji kot: »Gre za prestižno revijo, iz katere so se 'napajale' generacije diplomatov, strokovnjakov in izvedencev za mednarodne odnose.« Ne moremo kaj, da si ne bi predstavljali grimas in fobij, ki bi jih diplomati, strokovnjaki in »izvedenci« za mednarodne odnose imeli ob prebiranju določenih vsebin: na primer dosjeja o Latinski Ameriki: o Drugi kampanji zapatistov, ali o staroselskih upornikih v Čilu in Argentini, Mapučih, o kmetih brez zemlje v Braziliji, bolivarskem gibanju v Venezueli itn. Vse omenjene upore ali gibanja doslej niso legitimirali niti Združeni narodi, zato bi bilo preveč pričakovati, da bi jih diplomati jemali v obzir pri uresničevanju neoliberalih strategij in planov (NAFTA, ALCA; Plan Kolumbija, Plan Peuebla Panama itn.), ki se jih kritično loteva tudi mesečnik in zaradi katerih so v zadnjih tridesetih letih potekali genocidi nad staroselci (zaradi »čiščenja« strateško pomembnih teritorijev). Prav tako so to tematike, ki se jih v Evropi s tako natančnostjo in obsegom lotevajo zgolj alternativni mediji.

Takšno dobesedno oziroma redefinirano razumevanje koncepta Le Monde diplomatique bi lahko imelo izjemne politične in gospodarske učinke predvsem za staroselce v Latinski Ameriki. S tega vidika bi slovensko različico Le Monde diplomatique lahko postavili za najbolj angažirano različico originalnega mesečnika. Tako definiran Le Monde diplomatique bi pomembno prispeval k novim in drugačnim politikam: če bi diplomacija prebirala prispevke o »skvotiranju«, upoštevala predloge ali premisleke komentarjev, ki jih pišejo ustvarjalci Radia Študent ali pa, denimo, reagirala proti »osvajanju sveta« s strani Wal-Marta, kar evocirata dva prispevka znotraj ene številke. Če bi se iz teh kritičnih prispevkov, ki izjemno pogosto že v naslovih naznanjajo »revolucijo« in »upiranje«, »napajali« (!) politiki, diplomati in gospodarstveniki, potem bi bilo danes govoriti o drugačnem svetu in ukinjanju neenakosti popolnoma odveč. Žal temu seveda ni tako.

Eno temeljnih orožij neoliberalne politike je žrtvovanje globalnih informacij. Od srede osemdesetih let je začelo število globalnih novic strmo upadati tudi pri najbolj branih svetovnih časopisih in televizijskih hišah. V Sloveniji je bila z in po osamosvojitvi(jo) koncentracija informacij osredotočena izključno na državo in njene sosede ter na intenzivno in permanentno distanciranje od Balkana, kar je bilo »nujno« državotvorno delovanje, sicer bi bili poosamosvojitveni procesi zapleteni in dolgotrajnejši. Kljub vsemu pa lahko predvsem v zadnjih letih v slovenskem medijskem poročanju opazimo še bolj drastično upadanje števila prispevkov o globalnih temah, poročanja iz drugih celin ali delov sveta. Takšno umanjkanje ali minimaliziranje ni značilno samo za Slovenijo. Je pa predvsem za Slovenijo značilno, da se je drastično umanjkanje pojavilo prav s spremembo vlade, ko se je povečalo poročanje o koaliciji in opoziciji na račun globalnih dogodkov.

Trend žrtvovanja globalnih informacij doma in po svetu je sicer prisoten že vsaj desetletja. Drastično upadanje dopisništev in »sezonska dopisništva« pomembno vplivajo na kvaliteto novic. Dopisniki, ki so v Afganistanu, se pozneje javljajo tudi iz Rusije, Iraka ali katere od evropskih držav. Vse pogostejša so »virtualna« dopisništva, ko novinarji povzemajo novice posredovane iz nacionalnih medijskih hiš kot dejstva brez preverjanja in raziskovanja. Novice iz sveta in o svetu se tako pojavijo, predvsem kadar gre za naravne nesreče ali samomorilske napade (tako popularno poročanje o terorizmu) ter kakšnih drugih bolj »eksotičnih« morijah ali obiskih Condoleeze Rice, Busha ali katerega drugega kapitalsko ali politično profiliranega proizvajalca genocidov ali ideologij z Zahoda. Zato je izdaja Le Monde Diplomatiugue v slovenskem medijskem prostoru pokazala, da poleg Bruslja in Haaga, EU, Nata in ZDA, Iraka, Irana in Afganistana, Darfurja in Hrvaške ter občasno Srbije obstaja še vrsta pomembnih dogodkov, držav in dežel, kultur in načinov življenja, uporov in upiranj. S tem je pomembno prevetrila stisnjen in ozko zaprt tukajšnji medijski horizont, dojemanje politike in poročanje o politiki (ki prehaja strankarske razdrtije) ter o možnostih medijskega poročanja in znanstvenega ter drugega pisanja.

Le Monde Diplomatiugue je s tega vidika v slovenski medijski prostor končno vnesel »svet«, ki je sicer v tiskanih in drugih medijih predstavljan samo prek določenih ograjenih vrtičkov. Predvsem v prvih izvodih je mesečnik namenil razmeroma skromen del vsebine domačim dogodkom – in ne glede na to, da v Sloveniji ni bilo ravno zanimivo – je bil prav zaradi vsebin iz sveta osvobajajoč. Ker gre za prevode vsebin iz francoskega originala, je seveda frustrirajoče, da smo kaj malo izvedeli o temeljnih premikih in dogodkih v Franciji, ki so sedaj že skoraj pol leta (tako kot slovenska izdaja mesečnika) v konici političnih frustracij in emancipacij. Za angažirano poročanje bi bilo zato pričakovati vsaj kakšno intervencijo z dobrim komentarjem, raziskovalnimi analizami francoskih predmestjih, utemeljitvami upora študentov ter njihovimi zahtevami, vzroki in posledicami državne represije itn. Kvaliteta francoskega mesečnika se zato zares pokaže v oddaljevanju in izogibanju za francosko in druge družbe ključnih tem, z zamujanjem v aktualnosti vsebin ter hkrati z bistveno bolj angažiranimi prispevki o družbenih razmerah »zunaj Francije«. Ali bo slovensko uredništvo bolj angažirano in aktualno, teoretsko in znanstveno, je po šestih izdajah še težko oceniti. Zagotovo pa se je nek napredek skozi številke le pokazal.

Le Monde diplomatique v slovenščini torej nehote vnese tisto, kar vsem slovenskim medijem najbolj primanjkuje in kar v svetovnih trendih medijskih vsebin zelo upada – vsebine o različnih delih sveta, kulturah, bojih, tradicijah, ekonomijah, raznovrstnih političnih in drugih družbenih procesih itn. Že v prvi številki se srečamo z vsebinami iz Uzbekistana, Brazilije, Gruzije, Ukrajine, Sierra Leone, Kolumbije, Čada itn. Tudi druga številka ponudi vsebine, ki niso značilne za slovenske medije: »Druga različica državnega udara v Mavretaniji«, »Kriza in reforme v arabskem svetu«, »Deset pogledov na rusko družbo«, »Ekofašizem ali ekodemokracija« itn. Kljub pogosti kapitalski in politični korektnosti ali vsaj zadržanosti, pa lahko vsak bralec ali bralka v kateri od številk najde vsaj kak prispevek, ki ga odlikuje strokovna preciznost, poskusi teoretskih invencij, uporna nazornost, kritična refleksija ali zgodovinski pregledi.

Mesečnik v Franciji ustvarja zelo raznolik in interdisciplinaren nabor rednih in enkratnih piscev, ki praviloma prihajajo iz akademskih in ne žurnalističnih krogov, prej iz angažiranih in alternativnih kot pa univerzitetnih logov ter iz nevladnega in koordinacijskega delovanja, ne pa neposredno iz strank ali ministrstev. To so večinoma ustvarjalke in ustvarjalci z bogatimi in raznovrstnimi raziskovalnimi, teoretskimi in življenjskimi izkušnjami. V slovenskem uredništvu je bil nabor do sedaj zares skromen, še posebno kar zadeva akademskost in angažiranost, vendar kaže, da še iščejo dovolj verodostojna sodelovanja.

Če smo dobili prevode Le Monde diplomatiuque v slovenščino, pa to ne pomeni, da smo pridobili tudi sámo kvaliteto prispevkov. Pogosto gre, vsaj v prvih številkah, za nasprotno. Prenekateri prevod osmeši pisca prispevka. V nekaterih primerih je škandalozna tudi ureditev tekstov. To je zasluga slovenskega uredništva. Kar zadeva vsebino, se moramo strinjati, da je veliko prispevkov tudi v francoskem originalu povprečen žurnalistični balast, ki ga odvržemo med paradigme »tretje poti« ali orinetalističnih edil. Ti so, žal ali na srečo, še vedno kvalitetnejši od zares mizernih domačih objav, kot sta na primer Sobotna priloga Dela ali Mladina. Takšna dejstva so boleča tako za bralca, ki trpi pri amatersko prevedenih tekstih, kot za urednika, ki si najbrž (izhajajoč iz prioritetno oglasniških ambicij) strokovnega dela ne (more) privošči(ti).

Kljub vsemu pa gre poudariti nekatere vsebine, ki še vedno daleč presegajo povprečen medij doma ali v tujini. Poglejmo, na primer, samo vprašanje medijev in medijskega poročanja. Dva prispevka v januarski (četrti) številki mesečnika evocirata korenite premisleke o »temeljitem obveščanju in angažiranosti« medijev, o »plemenitosti upora«, »legitimnem polemiziranju« itn., ter se na trenutke spremenita v prav revolucionarne traktate, kako omika in znanje razorožujeta sicer eksplozivno naravo človeka po spreminjanju stvarnosti. Glede na to da v tem obdobju v Sloveniji dobimo »državno« RTV Slovenija in da smo blizu potrditvi novega zakona o medijih, nam prispevek »Glas in podoba Francije« nazorno pokaže, kako se v materi francoske revolucije bijejo bitke o zastopanosti določenih interesov ob vzpostavljanju novega mednarodnega informacijskega kanala.

Prispevki slovenskih avtorjev so bili vsaj v prvih številkah nadpovprečno nezanimivi in dolgočasni, saj »podajajo« idejo o diplomatskih predstavništvih, ter – ta je seveda najboljša – bilanco OVSE v Sloveniji, ki jo komentira kdo drug kot predsedujoči zunanji minister Rupel. Redko kateri mesečnik bi si lahko dvignil naklado z njegovim pisanjem, zato je objava Ruplovega prispevka na prvi strani druge izdaje razumljiva le, če so po sredi drugi interesi in kompenzacije. In najbrž temu je tako, saj večina slovenskih piscev poleg prispevkov oglašuje tudi institucijo, v kateri delujejo. Merila so najbrž arbitrarna, saj ne zadevajo vsebine, sicer bi težko pojasnili pisanja ministra in Radia Študent. Najbrž se merijo v donosu za pisca in oglaševalca.

Vendar mesečnik sklepa še druge kompromise. Poleg politične korektnosti vsaj domačih piscev je prav Le Monde diplomatiuque edini slovenski mesečnik ali medij, ki je začel akcijo za uvedbo ničelne davčne stopnje na knjige (4. februar 2006). Akcijo so podprli z jumbo plakati na petdesetih oglasnih panojih po Ljubljani, Mariboru in Kopru. Z oglaševanjem in debatami na to temo se jim je aktivno pridružil Radio Študent, o podpori pa menda razmišljajo tudi nekateri založniki, knjigotržci in knjižničarji. V sicer neangažiranem domačem medijskem svetu pa še vedno upamo, da bo Le Monde diplomatique v slovenščini kljub velikim začetnim spodrsljajem in nerodnostim, morda z novimi sodelovanji in ob resnem premisleku ter odprtosti za kritike, le redefiniral svoj namen in opravičil poslanstvo mesečnika vsaj do tiste mere, da se bo razlikoval od siceršnjega slovenskega balasta.

Verzija tega svetovno znanega časopisa v slovenskem jeziku je svojevrsten fenomen. Na eni strani to enkratnost zaznamuje zelo majhno število potencialnih bralcev v primerjavi z drugimi bistveno večjimi izdajami po svetu. Dva nepolna milijona prebivalcev ne predstavljata dovolj velikega »tržišča« za močno izdajo. O tem najbolj zgovorno priča majhna naklada, borih 8000 izvodov na mesec. Toda to število predvsem izraža majhnost slovenskega medijskega prostora na splošno, kakor tudi zasičenost z že obstoječimi dnevniki, tedniki, mesečniki in ostalimi časopisno-revijalnimi oblikami. S tem pridemo do druge, bistveno večje težave, ki postavlja pod vprašanj nadaljnji obstoj/uspeh Le Monde diplomatiqua v slovenščini. Govorim namreč o pomanjkanju izdelanega koncepta oziroma o dejstvu, da slovenska različica še vedno nima jasno izdelanega profila.

V osnovni predstavitvi na internetni strani časopisa zbode v oči naslednja opredelitev: »'Slovenske' strani se ne ukvarjajo toliko s tako imenovanim 'altermondialisme', kar je osrednje stališče časopisa v Franciji, pač pa bolj s pregledom in identificiranjem fenomenov zunanje politike v Sloveniji, ki je za tukajšnjo javnost še vedno precejšnja novost in nerazvito področje. Več prostora bomo namenili tudi slovenski gospodarski dejavnosti v tujini.« Vsakemu povprečnemu poznavalcu slovenskega časopisja je jasno, da je zgornja utemeljitev »slovenskih« strani popoln strel v prazno. Zunanjo politiko v Sloveniji in slovensko gospodarsko dejavnost v tujini povsem zadovoljivo pokrivajo osrednji dnevniki in tedniki (Delo, Dnevnik, Večer, Mladina …). Povrh vsega Slovenija ni kakšno strateško pomembno območje evropske in svetovne diplomacije, kar posledično pomeni, da so večino leta najpomembnejši diplomatski dogodki slavnostni sprejemi in ne pomembna mednarodna srečanja. V prid tej tezi govori sama produkcija, saj smo bili v dosedanjih šestih številkah deležni predvsem kratkih notic o diplomatski sceni pri nas, predstavitvam tujih veleposlaništev ter prav tako kratkih odgovorov veleposlanikov o »žarečih« temah. V povprečju vse skupaj tri do štiri strani bolj ali manj splošnih in nekritičnih vsebin. Kakor lahko preberemo na spletu, je domačim ustvarjalcem namenjeno osem od skupno 32 strani.

Drugo polovico domače produkcije zavzemajo izrazito raznovrstni članki, med katerimi po svoji profiliranosti in kritičnosti izstopajo zgolj stalni prispevki piscev z Radia Študent. Preostanek se giblje od področja kulture do gospodarskih stikov s tujino in nove evropske stvarnosti. Ni prispevkov o tako imenovanih ilegalnih imigrantih, o odpuščanju delavcev, o domačih ekoloških problemih in drugih lokalnih perečih temah. Usmeritev je brez prepoznavnega koncepta in navezave na »francoske« strani, a hkrati politično korektna. Bralec v prvem hipu dobi občutek, da so vsebine predvsem namenjene zapolnitvi obstoječega prostora. Vendar temu le ni tako. Uredništvo slovenske izdaje poskuša z vsebinsko odprtostjo, povsem nestrokovno rečeno, na silo seštevati jabolka in hruške. Če se vrnemo k zgornji opredelitvi časopisa – z odpovedjo altermondializmu se vzpostavi dvojna struktura. Na eni strani so angažirani in kritični prispevki osnovne pariške izdaje, ki odpirajo v ostalih medijih manj prisotne teme. Na drugi strani prevladujejo ravnodušni, mainstreamovski slovenski članki, od katerih izstopajo zgolj že omenjeni prispevki Radia Študent in, recimo, prispevek Toma Križnarja o Darfurju v marčevski številki.

Razcepljeno osebnost Le Monde diplomatiqua v slovenščini dokazuje način, kako si ciljne skupine bralcev zamišljajo v uredništvu. Na prvem mestu (!) so direktorji slovenskih in tujih podjetij v Sloveniji, v njihov domet pa spadajo še mnenjski vodje, uslužbenci veleposlaništev, politiki, odvetniki, znanstveniki, ambasadorji znanosti in njim podobni. Povsem sramežljivo, nekje vmes med vso to družbeno elito, so kot ciljna publika omenjeni tudi študentje. Preprost številčni izračun bi kaj hitro pokazal, da so najpomembnejša skupina potencialnih bralcev ravno študentje in kritični intelektualci, medtem ko vrhnji sloji družbe ne predstavljajo numerično dovolj velike skupine za obstoj časopisa. Poskus prisilnega vsebinskega lepljenja slovenskega Le Monda in hkratnega pokrivanja tako elitističnega kot altermondialističnega bralstva je povsem skregano z usmeritvijo francoske izdaje – pa tudi z zdravo pametjo. Francoski prispevki zavzemajo večino prostora in so namenjeni pretežno kritično mislečemu bralcu, ki je zmožen misliti drugačen svet. Posamezen splošen članek slovenskega pisca, na primer o gospodarstvu Irske , še ne bo privabil slovenskih podjetnikov, ki ob tem že spremljajo »svoje« tiskane medije tipa Finance, Kapital in poslovne strani v dnevnem časopisju. Ciljna skupina Le Monde diplomatiqua je ne glede na jezik, v katerem izhaja, dejansko že v osnovi izrazito specifična. Važna je rdeča nit celote. Si predstavljajte direktorja velikega slovenskega podjetja, ki prebira morebiten članek o samoupravljanju delavcev v argentinskih tovarnah?

Uredništvo Le Monde diplomatiqua v slovenščini bo slej ko prej postavljeno pred izbiro med vsebinskim poenotenjem časopisa in vztrajanjem na dosedanji konceptualni zmešnjavi. Z vključitvijo številnih kritičnih piscev, ki imajo sedaj omejen prostor izražanja v časopisnih medijih, bi slovenska izdaja zapolnila obstoječo praznino v povezavi s prezrtimi vsebinami. Hkrati bi se s tem oblikovalo relativno široko bralstvo, ki sedaj spremlja določene tematike predvsem preko svetovnega spleta. Po drugi strani lahko časopis nadaljuje v obstoječi formi dvojnosti, ki odbija tako elitnega kot kritičnega bralca. Rezultat verjetno ne bo najboljši.

Le Monde diplomatique v slovenščini smo nestrpno čakali, a kot se pogosto zgodi, je bil rezultat oddaljen od pričakovanj. poznamo po ogromni intelektualni širini in kritičnosti, ki jo premorejo avtorji in avtorice revije.

Vsekakor lahko vsaka sekcija tj. vsaka nacionalna izdaja revije Le Monde diplomatique zavzame svojo lastno politično pozicijo. Politična pozicija se pri vsaki reviji eksplicitno kaže vsaj na dveh točkah produkcije. Uredništvo se mora načeloma sporazumeti glede financiranja revije in tudi glede samega kriterija pri selekciji člankov. In izbira, vsaj kar se tiče slovenske sekcije na samem začetku, ni bila najbolj posrečena.

Če smo na ravni označevalca še lahko razumeli dobeseden prevod »Svet diplomacije« (le monde diplomatique), kjer so se predstavila diplomatska predstavništva, pa je bilo branje izleta »Diplomatska regata« za nekatere bralce komično, za druge pa tragično dejanje. Lahko bi se vprašali, kakšno zvezo imajo »neformalna druženja med diplomati« z Le Monde diplomatique? Revija namreč do sedaj ni bila mesto antropološkega raziskovanja diplomatskih skupnosti. Če so si izvorni ustanovitelji revije zadali za osnovni imperativ kritično raziskovanje, ki se med drugim osredotoča na analize mednarodnih odnosov, označevalec diplomatique nikakor ne pomeni sveta diplomacije. Če rečemo po bahtinovsko, je v tej interpretaciji na delu temeljna polifoničnost, mnogovrstnost pomenov. Morebiti moramo diplomatique brati bolj odprto? A to ne pomeni, da se s takim označevalcem/pomenom ideološko strinjamo. Če je dobesedni prevod lahko opravičiti na ravni slovarja, bi moral biti zastavek uredništva revije dosti širši. Utemeljitelj modernega jezikoslovja Saussure je govoril o arbitrarni povezavi med označevalcem in označencem. Odnosa arbitrarnosti pa nikakor ne smemo jemati za izhodišče v odnosih med samimi označevalci, vsaj ne znotraj označevalne ekonomije Le Monde diplomatique.

Za diplomatskimi predstavništvi stojijo dominantne ideologije političnega establišmenta. Njihova prezentacija zna biti včasih celo zanimiva, vsekakor pa bi jo bilo treba znotraj Le Monde diplomatique bolje umestiti v nek kritični presek, ki bi njihovo dominantno pozicijo zrelativiziral. Če ima torej prezentacija diplomatskega diskurza za silo razumljiv pomen, pa tega ne moremo trditi za objavo diplomatskih ritualov in fotografij ministra Rupla. V tem početju ne vidimo nobene relevance, razen če je šlo v tem primeru za čisti piar, se pravi za plačilo objave v reviji. To pa bi moralo biti eksplicirano v prvih ali zadnjih vrsticah članka. Kljub temu da se od bralca in bralke Le Monde diplomatique nedvomno mora zahtevati kritično razumevanje, mora biti enaka operacija na delu pri uredništvu revije – torej zahteva po kritični strokovnosti in etičnosti objavljanja.

Da prva številka ni bila naključje, smo se lahko prepričali v ponovni izbiri avtorjev v drugi številki. Če je bil v prvi številki zunanji minister le podoba na sliki, se je v drugi številki prelevil v pisca uvodnikov. V francoski izdaji se še ni zgodilo, da bi uvodnik napisal kak minister, tudi če bi bil leve provinience. Iz vsesplošne nasičenosti z uradno vladno politiko bi lahko Le Monde diplomatique ocenil, da vladni diskurz ne potrebuje dodatnega prostora v kritičnih medijih. Da pa bi uravnotežili debato, so se v uredništvu odločili objaviti tudi prispevek Radia Študent, ki ga odlikuje kritičnost. Vendar nas zanima, kaj je odločilnega v tej gesti, ki na eni strani predstavlja strogo desni, oblastniški pogled Rupla, na drugi strani pa kritični RŠ?

Ravno prispevek Serga Halimija, enega od urednikov francoske Le Monde diplomatique, kritizira navidezno objektivnost. Objektivnost je kriterij, ki ga posebej v raziskovalnem novinarstvu ni moč doseči. Mediji se tako poslužujejo zanimivih strategij. Ena izmed najbolj značilnih form oddaj so okrogle mize. Tako smo lahko v debatah o reformah opazili sestavo za omizjem. Na omizju je dominirala desnica (proreformatorji), medtem ko je na drugi strani funkcijo »klovna« opravljal nekdo iz levice. Slednji je predstavljal neko demokratično legitimacijo; naj se torej sliši tudi drug glas, ki je bil v debati »preglasovan« ne po logiki moči argumentov, ampak po logiki argumenta moči. Podobna operacija je na delu pri slovenskem Le Monde diplomatique, vsaj kar se tiče objektivnosti. Če pristajaš na neko objektivno prezentacijo stališč, si že zapadel v dominantni medijski diskurz in njihove tehnike. Če si je Le Monde diplomatique izvorno zadal kakšen cilj, je bila to borba za medij s kritično refleksijo, ne pa napaberkovanje in reklamiranje uradnih ideologov in ideologij.

Na formalni ravni je vsakega bralca in bralko zmotila količina reklam. Nekatere reklame se lahko kosajo celo z Žurnalom. Ko smo prvič odprli revijo na sredini, smo verjetno doživeli izjemen šok. Podobe avtomobilov. Kaj takega tudi v potrošniški družbi človek ne vidi vsak dan. Verjetno so temu krive pogodbe, ki so omogočile izdajo Le Monde diplomatique, a vendarle je treba postaviti mejo, če ne drugega vsaj dobrega okusa. Kljub kritični prevetritvi nekaterih vidikov moramo projekt kljub vsemu pozdraviti. Vsekakor prinaša mnogo svežine v medijski prostor, saj prinaša nove teme in nove poglede. Prav tako lahko v šesti številki zaznamo kvalitativni premik, saj je moč prebrati kar nekaj dobrih člankov tukajšnjih avtorjev. Poleg tega nas ne moti velika reklama v sredini, ki je (le) samoreklama, ali pa smo se nanjo že tako navadili?