Vlada Republike Slovenije je 15. februarja 2006 sprejela strategijo prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo. Ta je bila javno predstavljena 14. decembra 2005 na razpravi, ki so se je udeležili predstavniki televizijskih in radijskih hiš, kabelskih in mobilnih operaterjev ter ponudniki večpredstavnih vsebin. Strategija bi morala odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo po letu 2012 , ko bo po državah EU ukinjena analogna radiodifuzija. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče evropska komisija potrošnikom omogočiti boljši sprejem, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih programov ter več informacijskih storitev. Podobno blagodejni bodo menda vplivi na gospodarstvo, saj bo nova tehnologija oddajanja omogočala večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, kar bi odprlo prostor številnim novim telekomunikacijskim akterjem. Nova digitalna prizemna tehnologija (DVB-T) bo po mnenju komisije omogočala boljšo ekonomiko frekvenc (več programov na eni frekvenci), znižanje stroškov oddajanja zaradi manjše oddajniške moči in možnost sprejemanja signalov na različnih napravah, denimo mobilnih telefonih (DVB-H). Del sproščenega analognega spektra bi komisarji namenili razširjanju vseevropskih vsebin, zanj pa se zanimajo tudi operaterji mobilne telefonije. Na prvi pogled se zdi, da se je s sprejetjem strategije slovenska vlada začela resneje ukvarjati s področjem digitalnih vsebin, vendar je z objavo strategije tudi pokazala, da se vseh razsežnosti problematike ne zaveda najbolje. Strategija je bila sprejeta prepozno, avtorji so jo zastavili preveč tehnicistično (ukvarja se predvsem s tehničnimi in delno gospodarskimi platmi radiodifuzije digitalnih signalov, ne pa tudi s programi, novimi storitvami in dostopnostjo medijskih vsebin ), v njej pa manjkajo konkretni predlogi, pobude ter ocene stroškov in družbenih posledic digitalnega prehoda. Pri uvajanju digitalne radiodifuzije (in drugih oblik digitalne televizije) namreč ne gre le za distribucijo starih vsebin na novih tehnoloških temeljih, ampak je treba med drugim razmišljati tudi o novih oblikah produkcije vsebin in drugačni ekonomiki (oglaševanje) medijskih družb ter zagotoviti enake možnosti dostopa, saj lahko v odsotnosti regulacije nastanejo infrastrukturni monopoli, ki bodo resno omejili potrošnikovo izbiro. Tega razmisleka doslej ni bilo.

Slovenska vlada problematiki digitalne televizije doslej ni namenjala pretirane pozornosti. Ko bi morala Slovenija do 28. februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, se je izkazalo, kako hud je njen zaostanek, saj ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s preostankom frekvenčnega spektra in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Zahtevke bi morala pripraviti agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek), nekdanje ministrstvo za informacijsko družbo (Mid) pa je bilo zadolženo za pripravo strategije. Ker je Mid ni pripravil, je bila Slovenija ena zadnjih evropskih držav brez strategije digitalnega prehoda.

Pavel Gantar, nekdanji minister za informacijsko družbo, nam je tedaj povedal, da je imelo ministrstvo druge prednostne naloge, predvsem pripravo širokopasovne strategije. Njegov naslednik Matjaž Janša, ki je vršil dolžnosti generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije in pošto na gospodarskem ministrstvu, pa je priznal, da je bilo pod prejšnjim ministrstvom na tem področju narejeno zelo malo. »Za zamudo je odgovoren bivši minister Gantar, ki bi moral sodelujoče pri pripravi strategije pravilno usmeriti,« je bil oster Janša in zagotovil, da bodo strategijo končali do sredine leta 2005. Pozneje je objavo strategije »zaradi kadrovskih težav« preložil še za pol leta.

Na posledice zamude so opozarjali le na javnem zavodu RTV Slovenija, saj se zaradi neobstoječe zakonodaje niso lotili novih projektov, ker niso mogli pridobiti dovoljenj niti za poskusno oddajanje. Hkrati je pomenila zamuda pri oblikovanju strategije tudi precejšnjo posredno škodo, saj so sosednje države že začele z uvedbo digitalne radiodifuzije – Italija celo na neusklajenih frekvencah. »Ker na območju zahodne Slovenije kratko malo ne bo več na voljo frekvenčnega prostora, se nam zaradi vpliva motenj iz Italije obeta huda radijska džungla ,« je pojasnil Miran Dolenec, vodja oddelka oddajniki in zveze na RTVS. Poleg tega bi morala država povedati, kako bo v prihodnje vodila radiodifuzno politiko (digitalni radio in digitalno televizijo) in katerim podatkovnim vsebinam bo namenila sproščeni radijski spekter. Ker pomeni digitalni prehod tudi postopno ukinitev analognega oddajanja v Sloveniji, bosta radijski in televizijski program dosegljiva le prek sprejemnikov, ki bodo znali sprejemati digitalni signal (set-top box). Zato bi bilo treba pred analognim izklopom zagotoviti 90-odstotno pokrivanje ozemlja z digitalnim signalom in poskrbeti, da ne bo nihče nenadoma ostal brez možnosti spremljanja informacij na radiu in televiziji.

Podlago za prehod na digitalno radiodifuzijo naj bi poleg strategije prinesel tudi novi zakon o RTVS, ki je bil sprejet 15. julija 2005. Ta v 7. členu določa, da mora RTVS pri načinu razširjanja svojih programov skladno s svojimi tehnološkimi razvojnimi zmožnostmi uvajati nove tehnologije (internet, digitalna radiodifuzija, satelit) in omogočiti dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini. V 13. členu novega zakona pa piše, da RTVS kot javna služba izvaja tudi digitalno oddajanje programov. Vendar pa se tudi zakon o RTVS ne ukvarja s posebnostmi digitalnega oddajanja, ampak digitalizacijo le omenja.

Dolenec je potrdil, da je digitalno oddajanje v novem zakonu omenjeno le z besedico, vendar bi to moralo zadostovati Apeku za izdajo ustreznih dovoljenj za digitalno oddajanje RTVS. Bolj zadržan je bil Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede, ki verjame, da novi zakon prehoda na digitalno oddajanje ne ureja natančno. »Zdi se, da pisci zakona niso kaj dosti razmišljali o digitalizaciji, saj jo besedilo le omenja in je ne postavlja med razvojne prioritete. Dober zgled je lahko britanska javna radiotelevizija BBC, na kateri so sami pripravili belo knjigo o javni RTV, imam pa občutek, da pri pripravi slovenskega zakona o RTV niso sodelovali tisti, ki se na nacionalki ukvarjajo z digitalnim oddajanjem,« je pojasnil za Delo in dodal, da v Evropi potekajo burne razprave, kaj sploh je javna RTV – naj se javna RTV razvija kot splošen servis z majhnim številom programov, ki so namenjeni celotni populaciji, ali naj izkoristi možnosti digitalizacije in ponudi več specializiranih programov za ožje ciljne skupine.

Prav tako se novi zakon o RTVS ni dotaknil financiranja digitalnega prehoda, čeprav finančno breme ob napovedano zmanjšani televizijski naročnini in uvajanjem parlamentarnega kanala ni zanemarljivo. »Digitalni prehod pomeni tudi velik investicijski zalogaj, ki ga javni zavod sam ne bo zmogel. Povsod po svetu, kjer njena uvedba že poteka, je država v takšni ali drugačni obliki pomagala sofinancirati njeno izgradnjo,« je povedala Tatjana Ljubič, pristojna za odnose z javnostjo v RTVS. Po grobi oceni to pomeni okrog 800 milijonov tolarjev za uvedbo digitalnega radia DAB z nacionalnim pokrivanjem in okrog dve milijardi tolarjev za prenosno omrežje enega multipleksa digitalne televizije DVB-T z nacionalnim pokrivanjem. V to oceno še niso zajeti stroški dela – inženirskega ali vsebinskega.

Pojem digitalne televizije pa ni omenjen le na digitalno radiodifuzijo. Z razmahom digitalne televizije se za evropska gospodinjstva ne bo spremenila le ponudba, ampak tudi način ponudbe. Digitalen televizijski signal bodo na domove poleg klasičnih radiodifuznih akterjev (javne in komercialne televizijske postaje) »dostavljala« tudi telekomunikacijska podjetja skupaj s širokopasovnim internetom in telefonijo. Potrošniki bodo lahko izbirali med različnimi ponudniki (telekomi, kabelskimi operaterji) in tehnologijami – kablom, brezžičnim prenosom podatkov (npr. wimax) in različnimi digitalnimi priključki (xDSL, optično infrastrukturo).

Po definiciji Apeka lahko pojem »digitalna televizija« uporabljamo zelo splošno. Za digitalno televizijo šteje vsak linearen digitalen prenos slike in zvoka do končnega uporabnika, zato sodi k digitalni televiziji tudi storitev prenosa digitalne televizije preko protokola IP (»internetne televizije«), ki jo že nekaj let zagotavlja največji slovenski internetni ponudnik Siol. Ker za tovrstno »oddajanje« ni treba pridobiti posebnih frekvenc, je področje bistveno manj regulirano. Slovenska zakonodaja tako opredeljuje digitalno televizijo le v zakonu o elektronskih komunikacijah (v 113. členu, ki govori o široko-zaslonskih televizijskih storitvah in programih ter v 144. členu, ki govori o sistemih s pogojnim dostopom), nekatere določbe, ki se nanašajo na digitalno televizijo, pa so predvidene tudi v noveli zakona o medijih. Ker slovenska zakonodaja ne predvideva posebnih dovoljenj (ali licenc) za opravljanje dejavnosti prenosa televizijskih signalov v digitalni obliki po kablu ali preko protokola IP (interneta), za tovrstno dejavnost zadostuje obvestilo agenciji o opravljanju javnih komunikacijskih storitev. Posledica manjše regulacije je tudi odsotnost zanesljivih podatkov o deležu digitalne televizije v Sloveniji (kabel, satelit, internet), saj jih Apek ne zbira. Kljub temu je za lažjo predstavo prihodnjega razvoja digitalne televizije treba vsaj na grobo oceniti, kakšno je danes stanje na trgu.

Digitalno televizijo v Sloveniji ponujajo kabelski in telekomunikacijski operaterji. Najdaljšo »tradicijo« imajo kabelski operaterji, ki imajo po podatkih slovenskega združenja kabelskih operaterjev približno 300.000 uporabnikov (polovica gospodinjstev). Kljub razmeroma visokemu številu kabelskih priključkov, naročnino za ogled digitaliziranih programov plačuje le približno 5000 ali 1,6 odstotka uporabnikov. Tudi pri največjem slovenskem ponudniku kabelske televizije Telemachu (108.000 naročnikov) imajo le okoli 1500 ali 1,4 odstotka naročnikov digitaliziranih programov. Našo oceno zajemajo tako naročniki plačljivega televizijskega kanala HBO (v Sloveniji ni uspešen, saj imata Telemach in Ljubljanski kabel le približno 2000 naročnikov HBO) kot tisti, ki si standardno kabelsko ponudbo ogledujejo v »digitalni« kakovosti (DVB-C). Med digitalno televizijo lahko štejemo tudi brezžično kabelsko televizijo, ki jo je ponudil Ljubljanski kabel pod blagovno znamko Lastovka in je omejena na del Gorenjske in Ljubljanske kotline, saj je za sprejem potrebna optična vidljivost antenskega stolpa pa Krvavcu. Tehnično gledano je trenutno največji slovenski ponudnik digitalne televizije internetni ponudnik Siol, saj njihovo Siol TV uporablja približno 5500 uporabnikov internetnega priključka ADSL. Čeprav se je Siol zaradi visokih tehničnih zahtev (predvsem po prepustnosti internetne povezave) televizijske ponudbe načrtno loteval zelo previdno, zdaj ne skrivajo želje, da bi postali resen tekmec kabelskim operaterjem. V prvih mesecih letošnjega leta so komercialno ponudili nadgrajeni širokopasovni priključek ADSL 2+ in povedali, da lahko Telekomova infrastruktura danes prenese še približno 35.000 novih naročnikov. Digitalno »internetno« televizijo je nedavno ponudil tudi mariborski alternativni telekomunikacijski operater T-2, ki do konca leta 2006 napoveduje tudi video na zahtevo in nekatere nove storitve, ki jih bo omogočala hitra širokopasovna optična povezava. Digitalno televizijo utegnejo že kmalu ponuditi mobilni operaterji (na mobilnikih si je sicer že mogoče ogledati krajše videovsebine), saj je bila mobilna televizija ena ključnih tem letošnje največje mednarodne konference mobilne telefonije 3GSM, na Mobitelu in Simobilu pa si neuradno že ogledujejo tehnologije za prenos mobilne televizije, predvsem DVB-H.

Ker država najverjetneje še ne bo kmalu posegala na trg digitalne televizije, bo projekt digitalizacije prevzel trg. V praksi to pomeni, da bodo Slovenijo prej ali slej doleteli globalni telekomunikacijski trendi: resen spopad različnih ponudnikov digitalnih vsebin, med katerimi ima vsak akter svoje strateške prednosti in slabosti. Digitalna radiodifuzija ima med vsemi tehnologijami potencialno najboljši dostop do končnih uporabnikov (pokritost ozemlja) in dobro kakovost slike, zato pomenijo uspešni digitalni projekti veliko grožnjo ponudnikom satelitske plačljive televizije in kabelskim operaterjem. To med drugim kažeta primera britanskega Freeviewa in berlinski prehod na digitalno oddajanje, zaradi katerega so tamkajšnji kabelski operaterji skoraj bankrotirali, saj so se gledalci hitro odločili za novo tehnologijo. Najresnejši akterji na trgu digitalne televizije bodo verjetno postali kapitalsko močni nacionalni telekomi, ki imajo v primerjavi s kabelskimi operaterji boljšo pokritost prebivalstva, saj lahko v domove vstopajo skozi telefonske priključke, ki jih ima velika večina evropskih gospodinjstev. Hkrati so si telekomi v zadnjih dveh letih priključevali svoja nekdanja hčerinska podjetja (operaterje mobilne telefonije in ponudnike interneta), ki so se v začetku tisočletja osamosvajala. Tako želijo zaokrožiti ponudbo in omogočiti televizijske vsebine na domačem televizorju, osebnem računalniku in mobilnem telefonu. Glavni težavi telekomov – slabši dostop do vsebin in prepočasne internetne povezave, zaradi katerih prenos televizijskega signala včasih ni dovolj zanesljiv – kmalu ne bosta več bistveni, saj so vlaganja evropskih telekomov v telekomunikacijsko infrastrukturo nove generacije velikanska, lastniki vsebin pa se zavedajo, da bodo morali čimprej razviti nove prodajne modele, v katerih bodo imele internetne tehnologije pomembno vlogo.

Čeprav je slovenski trg digitalne televizije še slabo razvit, lahko stanje hitro spremenijo domiselni digitalni paketi kabelskih operaterjev in odločnejši televizijski nastop internetnih ponudnikov. Pravi razmah pa lahko pričakujemo šele, ko se bo spremenil odnos do produkcije vsebin in ponudniki gledalcev ne bodo vabili le z obljubami o »izboljšanem zvoku in sliki«, ampak bodo omogočili prilagajanje vsebine po zahtevah ali potrebah potrošnikov, interaktivnost televizijskih programov, vpliv na čas in način spremljanja programov ter možnost preprostega shranjevanja vsebin. Ker pa se država ukvarja predvsem s tehnološkimi vidiki digitalizacije in razmišlja o gospodarskih prednostih učinkovitejše izrabe radiofrekvenčnega spektra, si ne zmore zastaviti zelo pomembnega vprašanja: na kakšen način lahko več kanalov potrošniku res zagotavlja boljši dostop do vsebin in učinkovitejše delovanje v javnem interesu? Novi telekomunikacijski akterji, ki veliko vlagajo v izgradnjo lastne infrastrukture, bodo težko privolili v »naknadno« vsebinsko regulacijo, če se bo izkazalo, da njihova programska ponudba in sistemi pogojnega dostopa izključujejo določene vsebine ali dele populacije. Zato bi morala že danes izdelati mehanizme, ki bi zagotovili, da bo tudi na zasebnih infrastrukturah ostalo določeno število programskih vsebin (vsebin javnega interesa) dostopno vsem gledalcem – pod enakimi pogoji in za enako ceno. V nasprotnem primeru lahko digitalna tehnologija namesto obljubljene večje medijske pluralnosti prinese le nove, še trdnejše medijske monopole.

V Sloveniji se je prav v zadnjem času začelo malo bolj pogosto omenjati pojma e-demokracija in e-participacija, čeprav bi bilo glede na visoko število uporabnikov interneta bolj logično, da bi o tem pri nas razpravljali že kaj bolj zgodaj.

Potem ko so na začetku letošnjega leta tako na državnem portalu e-uprave kot tudi na internetni strani državnega zbora državljanom predstavili novo možnost sodelovanja preko medmrežja, smo dobili tudi poseben portal e-participacija www.e-participacija.si, ki je namenjen prav krepitvi e-sodelovanja in e-soodločanja državljanov in strokovne javnosti v demokratičnih procesih v naši državi. Kljub vsem tem primerom pa lahko brez zadržkov že takoj na tem mestu poudarimo, da je elektronska demokracija v Sloveniji še vedno na stopnji posrednega sodelovanja državljanov v procesih odločanja oz. soodločanja, saj smo še vedno v fazi, ko nas politične elite prepričujejo, da je e-demokracija pridobivanje pomembnih informacij javnega značaja, elektronsko formiranje ljudi o aktualnih problemih in pridobivanje različnih obrazcev s pomočjo interneta, medtem ko neposrednega participiranja državljanov s pomočjo novih tehnologij skoraj še ni.

Nove informacijske in komunikacijske tehnologije (internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije) bi državljanom morale omogočiti večjo, aktivnejšo participacijo pri strategijah političnih in vladnih procesov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Torej e-demokracija ni samo možnost komuniciranja državljanov preko elektronski pošti s svojimi političnimi predstavniki in niti ni samo sodelovanje na e-forumih, kjer državljani med seboj razpravljajo ali podajajo svoja mnenja.

V e-demokraciji državljani participirajo aktivno, saj se njihova mnenja tudi upoštevajo. Pravzaprav v tem kontekstu lahko govorimo o dveh pojmih, o e-demokraciji i o e-participaciji. E-demokracija pomeni predvsem možnost elektronskega glasovanja, na primer volitev, e-participacija pa storitev, ki poskuša ljudem olajšati njihovo vključevanje v delovanje družbe. To dosega na dva načina, s komunikacijo med njimi samimi in z ustvarjanjem dialoga z vlado, na lokalni ali nacionalni ravni.

Prvi primeri e-demokracije v Sloveniji niso nastali na vladni ravni, ampak v kontekstu lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij in so bili, kot poudarja Simon Delakorda s Centra za e-demokracijo, večinoma omejeni na hkratno uporabo enega ali največ dveh orodij e-demokracije. Iz leta 2002 je znan primer e-demokracije v mestni občini Velenje, v precej grobih nastavkih pa tudi primer občine Nova Gorica. Delakorda omenja še primer poskusa e-demokracije pri sprejemanju nacionalnega energetskega programa, primer e-participacije nevladnih organizacij pri pripravi Nacionalnega programa varstva okolja in projekt Dodogovor, v katerem gre za spletno podporo dialoga med nevladnimi organizacijami in Vlado RS.

V Sloveniji je beseda e-demokracija v tem trenutku največkrat poudarjena na državnem portalu e-uprave (http://e-uprava.gov.si), na katerem piše, da je sodelovanje civilne družbe v procesu odločanja bistvo demokratičnega vladanja, bistvo e-demokracije pa uporaba novih tehnologij, ki spodbuja politično in demokratično življenje prebivalstva.

Prvi primer je pravkar omenjen primer portala e-uprave. V začetku letošnjega leta so namreč na tej strani odprli nov e-naslov, na katerem, kot poudarjajo, zainteresirana javnost lahko sodeluje pri odločanju. Vabijo nas, da komentiramo, pišemo pripombe, mnenja in predloge, ki bi lahko prispevali k bolj učinkovitemu delovanju javne uprave in odpravi administrativnih ovir. Nas bodo upoštevali? Tega, žal, ne moremo vedeti, tako kot tudi tega ne, koliko državljanov in državljank RS te ponujene »storitve« zares uporablja. Na portalu e-uprave v okviru e-demokracije ponujajo še tri »storitve«: dostop do informacij javnega značaja, kontakt z izvoljenimi predstavniki in vpogled v sodelovanje v razpravah o prihodnosti Slovenije.

Drugi primer poskusa e-participacije pri nas je prav tako nedavno ponujena možnost na spletnih straneh državnega zbora (www.dz-rs.si); gre za e-forum »Javna prestavitev mnenj« v okviru podstrani Dialog, kamor državljani lahko spet pošiljajo svoje predloge, mnenja in drugo, vendar znova ni jasno, če bodo dobili tudi odgovore in če bodo pripombe vplivale na morebitne spremembe. Na straneh državnega zbora si lahko pogledamo tudi predloge zakonov, seje vlad, dnevne rede in javnomnenjske raziskave.

Oba primera torej ne ponujata dosti več kot zgolj dostop do informacij javnega značaja. Simon Delakorda se strinja, da je takšno sodelovanje državljanov zasnovano precej restriktivno in netransparentno. Ključen problem je v njegovi neinteraktivnosti, ker sodelovanje v procesu odločanja ni podprto z javnimi e-posvetovanji in tematskimi forumi, kot je običajno v nekaterih drugih državah, v Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji … Delakorda tudi misli, da v Sloveniji še nimamo pravno-normativnega okvira, kot ga imajo v Veliki Britaniji, ki bi zavezal Vlado RS, da v največjem mogočem obsegu upošteva elektronsko posredovana mnenja in predloge državljanov. Problem sodelovanja na straneh e-uprave je tudi ta, da ima zainteresirana javnost praviloma zelo malo časa (10 do 14 dni pri primeru uvedb), da pošlje že izdelane pripombe in dopolnila na predloge dokumentov v obravnavi. Vlada pa še vedno ni začela z objavljanjem prispelih pripomb in komentarjev na posamezen dokument v obravnavi, niti ni javno objavila argumentov, zakaj nekega predloga državljana ali nevladne organizacije ni sprejela v končno besedilo dokumenta. Sodelovanje državljanov torej ni samo netransparentno, ampak za slovensko politično elito tudi povsem neobvezujoče.

Te ugotovitve potrjuje tudi poročilo Združenih narodov o stanju e-uprave v 919 državah za leto 2005, v katerem se je Slovenija uvrstila na skromno 46. mesto. Indeks e-participacije je meril obseg in pripravljenost držav za spodbujanje sodelovanja državljanov v deliberativnem in participativnem odločanju o javnih politikah. Kot poudarja Delakorda, pa je skrb zbujajoč tudi podatek, da je Slovenija v poročilu poslabšala rezultat iz prejšnjih dveh let. Leta 2004 je namreč zasedala 41.–49. mesto, leta 2003 pa je bila 36.

Čisto nov primer je stran e-participacija, ki skuša nizko raven e-participacije pri nas zvišati. Portal je projekt sodelavcev Centra za e-demokracijo na Inštitutu za ekologijo v Ljubljani. V centru pripravljajo tudi pobudo »Partnerska mreža za razvoj e-demokracije v Sloveniji«, ki bi povezala posameznike, institucije, organizacije in medije pri javni promociji, obveščanju, izobraževanju in aplikativnemu uveljavljanju e-demokracije. Portal pravzaprav predstavlja skupno točko do e-sodelovanja in e-soodločanja o zadevah javnega pomena, ponuja pa različna komunikacijska orodja, kot so e-anketa, e-peticije, tematski e-forumi in e-posvetovanja. Namen teh orodij, kot poudarjajo, je, da v procesu demokratičnega oblikovanja političnih odločitev omogočijo transparentno in vključujoče soodločanje, toda, kot sami ugotavljajo, je vključevanje e-sodelovanja v končne odločitve še vedno odvisno od politikov.

Pa si politiki želijo večje e-participacije državljanov? Za zdaj kaže, da e-demokracija oz e-participacija v Sloveniji igra zgolj posredno vlogo pri sodelovanju državljanov v procesih odločanja. Je politika nenaklonjena aktivnejši participaciji državljanov ali pa e-demokracije še ni prepoznala kot sestavnega elementa vladanja?

Kljub majhnim možnostim e-participacije v Sloveniji, državljanom ostaja politični spletni dnevnik (t. i. blog), ki je ravno tako učinkovito orodje e-demokracije. Blogi, ki se vedno bolj razvijajo tudi na slovenskem spletu, prispevajo h krepitvi politične participacije in širjenju prostora politične svobode, saj avtorji skozi njihovo vsebino sporočajo, nagovarjajo in tudi izobražujejo.