Le dan pred omenjeno oddajo je minister za delo, družino in socialo Janez Drobnič novinarko, ki ga je potem, ko ji je že odgovoril na provokativno vprašanje, še vedno nesramno nadlegovala in mu tiščala mikrofon pred usta, odslovil na malo bolj energičen način. (Demokracija, 16. marec 2006)

Medtem ko naši politiki razpravljajo o legalizaciji prostitucije, se posilstvo dogaja neposredno pred vašim nosom, da prav zdaj in vi niti ne trenete z očmi, ko vas tak oglas preračunljivo nasadi na svoj trnek. (Posilstvo pred vašim nosom, oglasno sporočilo Amis_ADSL, Delo, 24. 1. 2006)

Za sedanjo vlado bi to bilo še posebej neugodno, saj bi v Sloveniji dobili glavno besedo capital, ki izvira iz njej nasprotne svetovnonazorske in zgodovinske opredelitve. (Manipulacije z Merkatorjem, Demokracija, 13. 4. 2006)

Ampak tekmovanje pogosto preraste v rivalstvo in zaneti privoščljivost, kar je značilno za Slovence, mar ne? (Če ne bomo brali, nas bo pobralo, vprašanje v intervjuju z Tonetom Pavčkom, priloga Dela Ona, 7. 2. 2006)

(Prispevek o Peterletovi pobudi za Evropski muzej krasa, Mag, 29. 3. 2006)

Slobodan Milošević je bil prepričan, da Srbija nikoli ne sme biti in nikoli ne bo le beograjski pašaluk, pa je petnajst let potem, na dan njegovega pogreba, komajda več kot to. (Dnevnik, TV Slovenija, 18. 3. 2006)

Vprašanje: Se ti zdi človek, ki ga vidiš na slikah, tipičen morilec [Silvo Plut, op. p.]? Odgovor: Da, v njegovem pogledu opazim psihično motnjo. Tak občutek dobim. (Intervju z Manco Zver, Antena, 13. 3. 2006)

Koristno dobro delo je, če skušamo z dejanjem odpraviti slab, škodljiv vzrok in tako na dolgi rok resnično pomagamo. Lahko pa dobrota odpravlja le trenutne posledice, medtem ko vzroka ne odpravi in s tem lahko na dolgi rok le škoduje. Deluje le na kratki rok. Tak primer je na primer pošiljanje hrane lačnim ali štipendiranje nadarjenih. Prvim sicer nahranimo lačna usta, dobrotniki pa jih ne naučijo, kako si lačna usta nahranijo sami. Drugi primer pa povzroči beg možganov v daljni svet. (Dobrota ni sirota, Žurnal, 10. februar 2006).

Toda to, kar je v zadnjem času razburilo uradnega varuha človekovih pravic, je prav tisti sovražni govor, ki je v tem edinem primeru na mestu, upravičen ali celo nujen. Gre za bes, ki izvira iz naravnega, prvobitnega sovraštva do pedofilskih zločincev. /…/ Tisti, ki bi prvi moral zagnati sovražni govor proti pedofilskim zločincem, je ravno varuh človekovih pravic, ki pozablja, da je tudi otrok človek in da bi moral v prvi vrsti ščititi njega, namesto da se picajzla s tem, kakšne izraze je kdo uporabil. Ne pride mi na misel, da bi izjavila karkoli o morilcu Plutu. Seveda so taki zločini res grozoviti, ampak morilec je pač morilec, ne manjka se jih na tem prekletem svetu, s krvjo oblitem, kjer pač vlada zlo. Pa vendar je bistvena razlika v tem, da so tu žrtve odrasli ljudje. (Sovražni govor, Mladina, 13. 3. 2006)

V sovjetskih časih je veljalo, da je glavno poslanstvo mater in hčera proletariata kajpak skrb za domače ognjišče in naraščaj. Toda novi časi tudi v Rusiji podirajo vse tradicije. Zadnja raziskava javnega mnenja, ki so jo v dnevniku Izvestija pred današnjim praznikom (8. marec je tod še vedno dela prost dan), namreč kaže, da kar tretjina ruskih žensk na prvo mesto postavlja delo in kariero in ne več materinstvo. Odločitev je po svoje logična. Družina samo z eno samo plačo, ki jo marsikateri ruski moški najraje zapravi za vodko, ne more več preživeti. /…/ Oblastem to ni preveč po volji, saj zaposlene ženske potem nimajo več občutka za demografijo, ki kaže v Rusiji sila negativne trende. (Mame gredo v »biznes«, Delo, 8. 3. 2006)

Sicer pa se v Parizu novih nemirov, razbijanja stekel in avtomobilov bojijo predvsem v večernih urah, ko se med protestnike pomešajo razgreti iz revnih predmestij. (Dnevnik, TV Slovenija, 28. 3. 2006)

Bi mar bilo bolje, če bi Slovenija ob vsakokratnem hrvaškem napenjanju mišic (izzivanju) zgolj spet in spet nastavljala drugo lice ter ponižno sprejemala zaušnice od ene izmed daleč najbolj (mednarodno) politično nekorektnih kandidatk za nove članice Evropske unije? (Piranski zaliv spet naš?, Slovenske novice, 7. 1. 2006)

Kajti ustava zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva in njegovo nedotakljivost, pri čemer pa ne upošteva, da je tisti, ki je tako strahoto storil, že s svojim dejanjem dokončno in za zmeraj sam poteptal svoje dostojanstvo, in da se potemtakem res ni česa dotikati. Kajti posiljevalec otrok ni človek. To je stvor. Lahko se priznava dostojanstvo tudi množičnim morilcem, tatovom, požigalcem, roparjem, teroristom, preprodajalcem mamil – a pedofilski stvor dostojanstva nima. Ne človeškega ne živalskega. Nobenega. (Sovražni govor, Mladina, 13. 3. 2006)

Po Metelkovi ulici, kjer se radi zbirajo najrazličnejši alternativci, med katere se menda neredko vrinejo tisti, ki so si za alternativo izbrali rop oziroma krajo namesto poštenega dela, ponoči no prav varno hoditi. Tako jo je v ponedeljek okrog tri četrt na polnoč skupil 36-letni Ljubljančan, ki ga je zaskočil nepridiprav in od njega hotel denar. (Metelkova ulica ni varno sprehajališče, Delo, 23. 2. 2006)

Še nikoli v nemški zgodovini ni bilo demografsko ravnovesje tako zelo porušeno. /…/ Starajoča se družba poskuša vzgojiti čudežne otroke v žalostni zavesti, da nekaj manjka, nekaj življenjsko pomembnega, nekaj, kar se je izgubilo na tej dolgi poti v prihodnost. In potem ta zahodna družba pokuka v turške četrti, na primer berlinski Kreuzberg, in se spomni, kako je bilo nekoč: vidi velike družine. (Med volkovi, Delo, 13. 3. 2006)

Kulturni, higienski in družbeni kaos v tistem delu te (Metelkove op.) ljubljanske ulice /.../ je že nekaj časa znan tudi kot shajališče ljubljanskih narkomanov, brezdomcev in drugih obrobnih skupin. /.../ Na drugi strani pa poleg arhitekturnega in okoljskega zmazka bode v oči Tiffany, o katerem marsikateri naključni mimoidoči obiskovalec pove, da gre za kraj sprevržene »umetnosti«. (Demokracija, 9. 2. 2006)

Nekaj sto mladih iz socialnih centrov in anarhističnih skupin, med njimi veliko mladoletnikov, je v soboto popoldne naredilo prvo resno škodo levosredinski opozicijski koaliciji, ki jo vodi Romano Prodi. Razdejali so del milanskega središča, zažigali avtomobile in razbijali trgovine, podobno kot skoraj pred petimi leti v Genovi. (Skrajneži žagajo vejo Prodiju, Delo, 13. 3. 2006)

Soočenje v Odmevih 27. 2. med dr. Ljubico Jelušič in dr. Alešem Debeljakom o paradi slovenske vojske lahko označimo z razmerjem 1:10 za Jelušičevo. Ne pozabimo, da so vse te preštevilne »nevladne« organizacije prisesane na državni proračun v breme vseh državljanov. /…/ Vsi ti »civilni vzdrževanci« so nevarnejši od ptičje gripe. (Demokracija, 9. 3. 2006)