Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Množični delavski protesti 26. 11. 2005 bi po novinarskih poklicnih merilih morali biti novica dneva. Pa za POP TV niso bili.
V analizi medijskega poročanja osrednjih slovenskih medijev o delavskih demonstracijah 26. 11. 2005 smo spremljali tri največje tiskane medije (Delo, Večer, Dnevnik) in informativni program dveh največjih televizijskih hiš (RTV SLO in POP TV) deset dni pred in deset dni po dogodku, torej od 16. 11. do 6. 12. 2005. Splošni vtis je, da so vsi omenjeni mediji v tem obdobju predvsem sproti sledili aktualnim dogodkom. Videti je, da so informacije črpali bolj ali manj iz iste agende, predvsem iz Slovenske tiskovne agencije (STA). Ob temeljitejšem pregledu objav posameznih medijev v določenem obdobju pa je moč opaziti določena odstopanja in posebnosti, ki ponekod kažejo tudi na tendencioznost, senzacionalizem, populizem in ideološkost poročanja, ponekod pa tudi na izvirno nepoznavanje materije, o kateri se poroča, ali pa zavajanje javnosti. Kot bomo pokazali, posebno izstopa poročanje televizije POP TV.

Delo, Večer, Dnevnik pred in na dan protestov
Časopis Dnevnik do samega protestnega shoda od bolj poglobljenih člankov, ki presegajo diskurz agencijske novice, prinaša pogovor s predsednikom Študentske organizacije Slovenije Miho Ulčarjem (»Študentje so demonstracije pričakovali«, 23. 11.) ter podrobno in analitično poroča o srečanju predstavnikov štirih največjih sindikalnih central, iniciatorjev in organizatorjev protestov s predsednikom države Janezom Drnovškom (»Drnovšek: Sobotni shod bo resno opozorilo – Predstavniki sindikatov si želijo, da bi predsednik republike ostal njihov zaveznik – Drnovšek opozarja, da se morajo pogajanja po protestih nadaljevati«, 24. 11.).

Časnik Večer se v dneh pred shodom usmerja predvsem na položaj v Podravju, Pomurju, v celjski in ptujski regiji, ter kako se bodo tamkajšnji delavci odzvali na poziv na demonstracije in ali se jih bodo udeležili (»Reforme bodo Podravju zelo škodovale«, »Na delavske demonstracije, ki bodo 26. novembra v Ljubljani, bo iz Pomurja peljalo najmanj 30 avtobusov« (16. 11.) in »Paket vladnih reform bi spravil na kolena tudi celjsko živilskopredelovalno industrijo« – »V Sloveniji poteka socialni monolog« (19. 11.) ter »Na sobotni shod tudi delavci s Ptujskega«, 22. 11.).

Dan pred protesti, 25. 11., se Dnevnik oglaša s člankom, ki opozarja na slabo vreme, ki bo dočakalo demonstrante in še enkrat predstavlja najbolj pomembna dejstva, ki so pripeljala do demonstracij (»Največ težav na protestu bo prometnih« – »Vremenoslovci za ves jutrišnji dan napovedujejo padavine, sindikalisti se slabega vremena ne bojijo«), Večer pa prinaša pogovor z vodjo največje poslanske skupine SDS Jožetom Tankom (»Nove reforme ne bodo le odpovedovanje«), ki zagovarja vladna stališča in izraža nenaklonjenost sindikalnim demonstracijam, z manjšim člankom na dnu strani pa še enkrat opozarja na demonstracije (»Jutri delavski protest v prestolnici«).

Časnik Delo je, pričakovano, ob rednem spremljanju aktualnih dogodkov prispeval tudi največ poglobljenih in analitičnih člankov o delavskih demonstracijah, seveda tako, kot ostala dva dnevnika, tudi in predvsem skozi spremljanje in analizo paketa reform, kot ga je predlagala vlada, ter o enotni davčni stopnji (EDS) kot o najbolj perečem problemu, ki je pripeljal do nezadovoljstva in demonstracij delavcev, študentov, dijakov ter nekaterih drugih skupin civilne družbe.

V tem smislu je Delo dan pred demonstracijami v rubriki Gostujoče pero objavilo članek »'Mladi dečki' in 'stari fantje': se bodo kresale iskre ali bo tekla kri?« dr. Marjana Senjurja, ekonomista in nekdanjega ministra za ekonomske odnose in razvoj, ki je soočil argumente vladnih (mlado)ekonomistov, ki so reforme pripravili, in nekaterih drugih, starejših kolegov, ki se z reformami (v nekaterih segmentih) ne strinjajo. Naslednji dan, na dan demonstracij, 26. 11., Delo v rubriki Gostujoče pero prinaša članek publicista dr. Mihe Kovača, ki je razmišljal o reformah kot o trenutno največjem problemu, ki pesti zagovornike socialne države, ter kako naj bi uvedba le-teh vplivala na ekonomsko prihodnost države. Spraševal se je, ali je mogoče dobiti »recept za uspeh« iz ene države in ga uspešno prenesti v drugo (»Reformatorji so kupovali v napačnem supermarketu«). V isti izdaji je Delo objavilo mnenje Slovenske ljudske stranke o demonstracijah kot o nepotrebnih in prezgodnjih (»Poseben davek na luksuz – Enotna davčna stopnja je sredstvo, ni pa cilj reform, ki jih predlaga vlada«) in še članek, ki napoveduje demonstracije, v katerem so še enkrat predstavili osnovna dejstva, ki se tičejo protesta (»Protest, kot ga še ni bilo – Študenti in delavci prvič združeni v boju za ohranitev socialne države – Opozorilo politikom bo prišlo od udeležencev zborovanja ne od govorcev«).

Medtem ko sta Večer in Delo izjavi predsednika vlade Janeza Janše, ki je pred shodom poudaril, da so reforme v interesu vseh državljanov, posvetila ves članek, je Dnevnik to omenil le v svoji elektronski izdaji.

V Sobotni prilogi Dela (26. 11.) najdemo predstavitev in pogovor z vidnejšimi ekonomisti, člani vladnega strateškega Sveta za reforme, ki so paket reform, ki je napotil sindikate na ulice, tudi pripravili, in z nekaterimi ekonomisti, ki se z reformami ne strinjajo (»Slovenski reformisti – Protestantska etika in vonj po kapitalizmu«); najdemo tudi tekst »Superiorni predlog«, ki so ga podpisali Jože P. Damjan, Arjana Brezigar, Igor Masten in Sašo Polanec, torej taisti ekonomisti, ki zagovarjajo nujnost reform v neoliberalnem času. Tudi nekateri stalni avtorji se v svojih člankih-kolumnah niso mogli izogniti aktualne teme delavskih protestov (»Prihodnost se ponavlja« …).

Večer na dan demonstracij prinaša pogovor oz. krajšo izjavo sociologa dr. Rastka Močnika, ki se je izrekel neposredno proti reformam (»Z družbo, ki potrebuje reforme, je nekaj narobe«), in kolumno Borka De Cortija, ki analitično piše o situaciji, ki je pripeljala do demonstracij (»Demonstracije so opozorilo vsem – Nihče ni tako dober, da bi lahko vladal drugim brez njihove privolitve«). Analitično rubriko Dosje Večer ne posveča demonstracijam, temveč zaprtju trgovin v nedeljo (»Ob nedeljah zaprto«), zato je bila pomembna stran časopisa (V žarišču) v celoti posvečena demonstracijam. Članek »Med demonstranti proti vladi policisti« je še enkrat ponovil temeljna dejstva glede demonstracij. V člankih »Na demonstracijah bodo sodelovali sindikati, študentje in upokojenci« in »Protestniki s 400 avtobusi v Ljubljano« še enkrat poudarjajo osnovna dejstva o protestu ter v posebnem članku navajajo podatek, da bo demonstrante podprlo tudi 600 policistov. Tudi Večer je postregel z mnenjem priznanega ekonomista o reformah, in sicer prejšnjega finančnega ministra (»Dr. Dušan Mramor: Za spremembe potrebnih nekaj let«).

Na dan demonstracij jim tudi Dnevnik posveča velik del svojega prostora. Napoved prinaša že na naslovnici časopisa (»Poceni demonstracije, tisočkrat ceneje od stavke«), v nadaljevanju pa članek »Sindikati pred shodom enotni kot še nikoli – Koliko bo protestni shod stal, Semolič ni mogel povedati, zagotovil je, da tisočkrat manj, kot bi stal dan stavke«. Članek »Najbolj sporen ukrep« prinaša podrobnejšo analizo fenomena EDS ter kaj si o tem mislijo sindikati. V članku »Praznih obljub imamo čez glavo« prinaša osebno zgodbo – pogovor z delavcem, ki živi slabo in meni, da se bo njegovo stanje z reformami še poslabšalo.

Časopisi v dneh po protestih
Delo je že naslednji dan, 27. 11., v izdaji Nedelo na naslovnici poročalo o demonstracijah (»Največji protesti v samostojni državi«), nadaljevalo pa z Nedelovo anketo udeležencev demonstracij ter s klasičnim poročilom, ki je zajemalo osnovne podatke o protestu, izjave udeležencev in organizatorjev (»Kljub snegu glasno proti reformam«).

Tudi v Nedeljskem dnevniku so bile demonstracije novica za naslovnico, sledil je veliki članek »Davčne reforme se najbolj veselijo barabe«, v katerem so skozi izjave delavcev ter predstavnikov sindikatov analizirali reforme in posebno EDS, zraven pa predstavili izračune, tabele, primerjave cen pred in po uvedbi EDS, ki kažejo, da naj bi se po uvedbi enotne davčne stopnje nekateri produkti podražili.

Večer se je oglasil v ponedeljkovi izdaji (28. 11.) s člankom na naslovnici »Največji protest za bolj socialno Slovenijo«, v nadaljevanju (V žarišču) pa je posvetil najpomembnejšo stran poročilom s protesta – izjavam udeležencev in govornikov na demonstracijah (»Največji protesti po osamosvojitvi – To ni pot po kateri bi lahko hodili delavci, študentje …«), objavil je krajši intervju z Dušanom Semoličem (»Še nikoli tako povezani – Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Dušan Semolič ocenjuje, da je sobotni delavski protest resno opozorilo vladi, naj prisluhne tudi sindikatom«), pregledal je napise na transparentih (»Ko zbolimo, naj nam bog pomaga« – Sindikalni protest tisočkrat cenejši od enourne splošne stavke) in analitično analiziral demonstracije (»Resno opozorilo vladi«).

Tudi Dnevnik se je oglasil v ponedeljkovi izdaji (28. 11.) s člankom »Rekordni protest proti vladnim reformam – Sobotni sindikalni shod je bil najbolj množičen v samostojni Sloveniji, udeležilo se ga je 40000 ljudi« ter s komentarjem Boruta Hočevarja »Kaj pa reforma na referendum?«, ki kritično razmišlja tako o reformah kot tudi o sindikalistih. V svoji ponedeljkovi izdaji Delo ponudi informativna poročila na naslovnici (»Množični protest za ohranitev socialne države – Desettisoči protestnikov proti vladnim reformam« in »Mobilizacijski potencial reform«) ter podrobno poročilo iz dogodka z izjavami udeležencev in organizatorjev (»Z ragljo in piščalko nad reforme« – »Največje demonstracije v samostojni Sloveniji stale tisočkrat manj, kakor bi stal dan splošne stavke« – »Kljub močnemu sneženju stavkali zase in prihodnost«). Članek »Pomisleki o davčni reformi – Sindikalisti niso edini, ki dvomijo in opozarjajo« analizira problem EDS in reform ter navaja mnenja nekaterih ekonomistov in strokovnjakov, ki so proti reformam.

Vsi trije dnevniki v dneh po protestnem shodu ponujajo ažurna in precej korektna poročila o dogodku, ki zajemajo osnovne pomembne informacije, izjave udeležencev in organizatorjev na samem shodu, navajanje napisov na transparentih, oceno uspešnosti in varnosti shoda. Vsi trije tiskani mediji navajajo, da gre najverjetneje za največje demonstracije v samostojni Sloveniji, vsekakor pa za prvo veliko združevanje sindikatov v zadnjih desetih letih; vsa tri navajajo podatek, da se je po ocenah organizatorjev shoda udeležilo okoli 40.000 ljudi ter okoli 25.000 po navedbah policije. Vsi trije tiskani mediji so si protest bolj ali manj prizadevali prikazati, razjasniti, osvetliti, približati temeljni »problem«, spraševali so se o višini stroškov organiziranja demonstracij. Vsi trije mediji podobno poročajo o tem, da policija na shodu ni imela veliko dela, malo pozornosti pa posvečajo paradoksu, da je policija vendarle aretirala nekaj predstavnikov anarhističnega gibanja, dva tudi pridržala zaradi njunih psov brez nagobčnikov, čeprav je bilo na shodu še veliko psov brez nagobčnikov, zaradi katerih pa policija ni ukrepala. Prav tako niti en časopis ni posvetil večje pozornosti drugim skupinam civilne družbe (Anarhistično gibanje, Sindikat samoorganiziranega delavstva, Galaksija Njetwork …), ki so se pridružili sindikatom (o tem je poročala STA), mogoče tudi zato, ker le-ti zastopajo bolj radikalne ideje, ki so v svojem bistvu nasprotujoče sindikalnim. Tako je le Delo poročalo o javni razpravi o vladnih reformah »Reformirani v enoumje?«, ki je v dneh pred shodom potekala na Fakulteti za družbene vede in na Filozofski fakulteti in ki je, netipično za sindikalni diskurz, razširjala tradicionalne okvire razprave o ekonomskih in socialnih reformah, torej o delu in kapitalu, ter poudarjala pomen prekernosti oziroma negotovih oblikah življenja in dela (»Dialog z vlado je na psu«, 16. 11.), čeprav so se debat razen intelektualcev in mislecev udeleževali tudi nekateri sindikalisti.

Pri poročanju o dveh manjših sindikatih Solidarnost in Alternativa, ki sta nasprotovala demonstracijam in agitirala za reforme, časopisi niso bili enakih mnenj. Medtem ko so ju pri Dnevniku omenili le v svojih internetnih izdajah, jima Večer (»Sindikata Solidarnost in Alternativa podpirata vladne reforme – Z reformami do boljšega življenja?«, 23. 11.) in Delo (»Brez reform revni še revnejši« – »Sindikalni konfederaciji Alternativa in Solidarnost ne podpirata jutrišnjega protesta štirih sindikalnih central«, 25. 11.) posvetita cela članka.

V vseh treh časopisih so v dneh po demonstracijah sledili analitični članki-kolumne tako in drugače mislečih intelektualcev, ki so se odzivali na demonstracije ter posledično analizirali predlog reform, ki je povzročil demonstracije. V Delu v rubriki Gostujoče pero najdemo članek sociologa dr. Mateja Makaroviča, ki kritizira zastarelost in okostenelost sindikatov (»Močna sredstva, negotovi cilji«, 30. 11.), istega dne v Dnevniku pa kolumno dr. Vlada Miheljaka »Sobotni triumf EDS«, ki, med drugim, ostro kritizira zavajajoče in pristransko poročanje nekaterih medijev o demonstracijah.

Prvi komentar v Večeru najdemo v Sobotni prilogi 3. 12. (»Končno, Ljudje so prišli. Čeprav je bilo vreme grozno. Že dan prej. In čeprav se je zdelo, da se je proti demonstrantom zarotilo prav vse«) dr. Vesne Godina, v isti izdaji pa tudi veliki intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo (»Nasprotniki reform ponujajo bedo – Premier Janez Janša po letu vladanja o sindikalnih protestih, spremembah davčnega sistema, reformah, Mercatorju in politikih te države«) Petra Jančiča, takrat še urednika redakcije notranje politike v Večeru.

Dnevnik je 2. 12. svoj prostor ponudil Janezu Šušteršiču, direktorju Urada za makroekonomske analize in razvoj (»Socialni nesporazum«), ki je izrazil svoje mnenje o demonstracijah in reformah, 3. 12. pa se Manca Košir v kolumni »So slovenski oblastniki čustveni invalidi?« zgraža nad nasprotniki delavskih demonstracij, posebej pa kritizira poročilo POP TV o demonstracijah.

Sobotna priloga Dela (3. 12.) prinaša veliko analitičnih člankov o demonstracijah in reformah (»Andavkabeti« Boštjana Berčiča in Aleksandra Aristovnika, »Zapravljivo z denarjem, nasilno s kadri« Mije Repovž, »So sindikati sploh socialni?« Jožeta P. Damjana in Saša Polanca, »Ljudska demokratična republika Slovenija« Borisa Čibeja, »Odgovor gospodom« Dejana Pušenjaka, ki prinaša pogovor z Dušanom Reboljem, predsednikom ene izmed sindikalnih central in soorganizatorjem shoda, »Prestižni prostor politike« Boštjana Videmška, »Socialistični očitki« Marka Pečauerja …). Splošni vtis je, da so intelektualci, ki objavljajo v omenjenih časopisih, predvsem na strani delavstva in socialne države tudi takrat, ko kritizirajo organiziranost in okostenelost, zastarelost in konservativnost sindikatov. Predvsem simpatizirajo z delavskimi protesti ter se sprašujejo o upravičenosti radikalnega uvajanja in izvajanja reform, kot jih predlagajo vladni uslužbenci. Nekateri ekonomisti podpirajo določene segmente reform, strinjajo pa se, da je najbolj problematičen ukrep predlog uvedbe EDS. Hkrati pa so opazni tudi članki vladnih ekonomistov, ki zastopajo reforme. Splošni vtis je, da so vsi trije časopisi bolj ali manj namenili prostor in možnost izražanja enih in drugih mnenj.

Kaj pa televizija?
Tudi RTV SLO se v svoji osrednji informativni oddaji TV Dnevnik v dnevih do protesta zlasti drži splošno sprejete agende novic, ki jih prav tako povzema predvsem po STA, nekatere pa so objavljene tudi na njihovi spletni strani.

Na dan protestov so se v TV Dnevniku dobrih pet minut posvečali poročanju o demonstracijah, ker so bile tudi tukaj prva novica. Poročilo je bilo korektno – z odlomki iz govorov nastopajočih in nekaterih udeležencev, opozorili so na dejstvo, da je bila stavka organizirana »proti nekaterim napovedanim reformam«, omenjeno je bilo, da so stavkajoče podprli tudi nekateri evropski sindikati. RTV SLO v nasprotju z navedenimi časopisi poroča, da je stavko podprlo okoli 400 (in ne 600) policistov, ter tudi, da se še ne ve, koliko denarja so organizatorji porabili za shod. Prav tako navaja, da se je po ocenah organizatorjev shoda udeležilo okoli 40.000 ljudi. Tudi tukaj je bilo posebno opazno problematično neporočanje o incidentu, ki ga je na shodu izzvala policija s priprtjem dveh predstavnikov anarhističnega sindikata pod pretvezo, da njuna psa ogrožata shod; tudi v poznejših poročilih ni bilo problematizirano, kako to, da vsi ostali lastniki psov, ki jih je bilo na shodu veliko, niso bili aretirani. Prav tako RTV SLO ni poročala o tem, da so sindikate, razen dijakov in študentov, podprli in se z nemalo transparentov na shodu udeležili tudi pripadniki nekaterih drugih skupin civilne družbe, ki so ponujali bolj radikalne ideje – nekatere celo v nasprotju s sindikalnimi. Oddaja Utrip, ki je sledila Dnevniku, je bila tudi posvečena protestu in je prinesla krajšo retrospektivo dogajanja od začetka do samega shoda. Vsebovala je izjave udeležencev in organizatorjev protesta, dveh predstavnikov sindikatov, ki sta shodu nasprotovali, predsednika države Janeza Drnovška, ki je shod na koncu podprl, predsednika Liberalne demokracije Slovenije Jelka Kacina, predstavnika podmladka Socialnih demokratov in tudi izjavo predsednika vlade Janeza Janše, da »če gre zgolj zato, da se zbere in zboruje, potem je to bolje narediti v spomladanskem času, ko je vreme boljše«. RTV SLO s to Janševo izjavo ni polemizirala, kot so to počeli nekateri drugi mediji, ki jih tukaj ne analiziramo (na primer Mladina).

V naslednjih dneh so na RTV SLO demonstracije omenjali le v luči aktualnih izjav ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča, ki se je do demonstracij opredelil negativno, ter varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki je demonstracije pozdravil, oba pa na svojih novinarskih konferencah, na katerih sta predstavljala svoje dotedanje delo.

RTV SLO je, glede na pojavljanje dveh manjših sindikatov Alternativa in Sodobnost, nekaj tednov pred protesti poročala korektno ter jim ni namenjala nesorazmerno veliko medijskega prostora, kot na primer v nekaterih drugih medijih.

S svojim nekorektnim in senzacionalističnim in bolj ko ne zavajajočim poročanjem je zlasti izstopala POP TV. V konkretnem obdobju je o prihajajočih demonstracijah komercialna televizija prvič podrobneje poročala 18. 11. v osrednji informativni oddaji 24 ur, in sicer tako, da je, brez jasnega razloga, v ospredje prispevka postavila dva manjša sindikata Solidarnost in Alternativa, ki sta protestom nasprotovala in svoje strinjanje z vladnimi reformami izrazila tudi s propagandno plakatno akcijo. V prispevku so, v nasprotju s temeljno novinarsko etiko, ki zahteva, da se v poročilu izpostavijo za javnost pomembna, relevantna in preverjena dejstva, predvsem špekulirali o tem, koliko denarja sta dva sindikata porabila za jumbo plakate, namenjene agitiranju proti delavskim demonstracijam (sedem milijonov tolarjev); poudarili so tudi, da so ostali sindikati za svoje agitiranje porabili še več (deset milijonov tolarjev), a brez izraženega jasnega dejstva, da gre na eni strani za dve številčno minorni, na drugi pa za štiri velike sindikalne centrale, ki zastopajo okoli 90 odstotkov vseh zaposlenih – razmerje med porabljenima vsotama denarja je bilo predstavljeno zavajajoče.

Splošni vtis je, da so na POP TV tudi v ostalih izdajah 24 ur o bližajočih se delavskih demonstracijah poročali predvsem v luči umetelno ustvarjenega spopada med dvema nasprotujočima si skupinama sindikatov, brez resnejše analize in pojasnjevanja o razlogih, pobudah in zahtevah sindikatov, ki so demonstracije napovedali in organizirali. Tudi v prispevku iz 22. 11., ki naj bi poročal o pripravah na protestni shod, so – z novinarskega stališča ponovno popolnoma nerazumljivo – več medijskega prostora namenili dvema manjšima sindikatoma, ki sta demonstracijam nasprotovala; tudi izjava predstavnika enega izmed njih je bila prva, potem pa so sledile izjave ostalih, med drugim tudi organizatorjev bližajočih se demonstracij. V času, ko je 90 odstotkov vseh slovenskih sindikatov v javnosti nastopalo skupaj ter javno zastopalo enake interese, je novinarka POP TV prispevek končala z besedami: »Sindikati pa se ne bodo poenotili niti na demonstracijah v soboto. Solidarnost in Alternativa se jih namreč ne bosta udeležila.« Na ta način je močno zavajala javnost, saj je ustvarjala vtis, da gre za enakovredne oziroma enako številčne in enako vplivne sindikate, čeprav je dejstvo, da sta Solidarnost in Alternativa vendarle številčno majhna sindikata, ki zastopata okoli 2–3 odstotke zaposlenih.

Na POP TV so delavski protesti znova obravnavali 24. 11. v oddaji Trenja z naslovom »Kam nas peljejo sindikati?«; to je bila očitna parafraza (poskus parodije?) vprašanja »Kam nas peljejo vladne reforme?«, ki so ga na svojih plakatih zastavili sindikati. Že uvodno vprašanje voditelja, ali »gre pri tem res za ohranitev socialne države ali za ideološki politični boj«, je pokazalo rdečo nit oddaje, v kateri so z vprašanji in prispevki poskušali napovedane demonstracije predstaviti le kot boj sindikatov za oblast. Če zanemarimo morda preveč čustveno in na tem mestu nepotrebno dejstvo, da se Slovenija objektivno sooča s krizo socialne države, da je veliko odpuščanja, da število brezposelnih v javnem sektorju narašča, da veliko ljudi živi na robu eksistence, da so predlagane gospodarske reforme res napisane po vseh pravilih, ki jih priporočajo sodobni guruji globalnega neoliberalnega modela, a brez občutka za konkretne in specifične socialno-ekonomske razmere konkretne države, zveni (retorično?) vprašanje voditelja Trenj »Zakaj Semolič stavka komaj 15 let po komunizmu?« še vedno precej cinično in ironično. Ali to pomeni, da bi morali vsi a priori misliti, da je komunizem slab, neoliberalizem pa dober? In odkod voditelju Trenj pravica, da odloča, katera ideološka naravnanost je dovoljena, katera pa ne? Voditelj je torej izhajal iz določenih, jasno opredeljenih ideoloških izhodišč, da bi kritiziral ravno »ideološkost« in »političnost« delavskih demonstracij. Tako je celotna oddaja in prispevki v njej izzvenela v (spet umetelno ustvarjenem) ozračju splošno sprejete, apriorne neoliberalne ideologije kot nadrejene in superiorne, tako da so bili tisti predstavniki sindikatov, ki so trdili, da se zavzemajo za delavske pravice, že na začetku »diskreditirani« kot prevaranti, ki pod pretvezo že davno pozabljenih in pokopanih vrednot socialnih pravic – ter kot krinka in plačanci opozicije – želijo le prevzeti oblast. Tudi v tej oddaji sta dva manjša sindikata, ki sta podprla reforme, dobila nesorazmerno veliko medijskega prostora, njuno izpostavljanje na POP TV pa je služilo osnovni trditvi voditelja, da v gre v celotni zgodbi le za politični spopad med sindikati. Na ta način je voditelj pokazal osnovno neinformiranost, saj je kompleksno vprašanje reform poenostavil na problematiko za in proti oziroma je celotno sindikalno gibanje zvedel na tiste sindikate, ki podpirajo vlado, in tiste, ki podpirajo opozicijo, ne da bi ponudil kakršne koli dokaze ali razlage za to svojo trditev.

Gostje v oddaji so bili Dušan Semolič (ZSSS), Drago Lombar (KNSS Neodvisnost), Dušan Rebolj (Pergam), Branimir Štrukelj (SVIZ), Boris Mazalin (Konfederacija sindikatov 90), publicist Milan Balažič, ekonomist Mičo Mrkaić, Albert Pavlič (Solidarnost), Silvo Berdajs (Alternativa), podjetnik in član vladnega odbora za reforme Ivo Boscarol ter ekonomist Rado Pezdir. Oddaja bi tudi po najnovejših kriterijih novega predloga Zakona o medijih morala biti ocenjena kot politično neuravnotežena, saj je imela več zagovornikov določene teme (v določenem primeru reform) kot njenih nasprotnikov.

V tem smislu je mnogo bolj uravnovešeno delovala oddaja RTV SLO (Pod žarometom, 22. 11.), prav tako posvečena bližajočim se demonstracijam. Že sama izbira sodelujočih – Dušan Semolič (ZSSS), Dušan Rebolj (Pergam), Vinko Gobec (Zveza društev upokojencev), Albert Pavlič (Solidarnost), Silvo Berdajs (Alternativa) in Janez Drobnič, minister za delo, družino in socialne zadeve –, je nakazala, da pogovor ni tekel le o napovedanih protestih, temveč tudi o problemih, ki so pripeljali do demonstracij. Dan pred shodom so se na POP TV spraševali predvsem o »upravičenosti« demonstracij, kot da to v prvi vrsti ni demokratično izvoljena pravica vsakega državljana. Takrat so prvič namenili malo več pozornosti sindikatom, ki stavko organizirajo, saj je bila to prva novica poročil, v kateri so navedli, da shod organizira 17 sindikatov, sledile pa so izjave nekaterih organizatorjev. Sledil pa je prispevek, ki je prikazoval izjave nekaterih delavcev, ki se shoda ne bodo udeležili.

Največje presenečenje pa prinaša poročilo POP TV o demonstracijah na sam dan shoda, 26. 11. Novica o delavskih protestih je bila pri napovedi oddaje 24 ur na tretjem mestu po dveh novicah o slabem vremenu oz. o zasneženih cestah. V samih novicah pa so delavske demonstracije »drugi glavni dogodek« dneva, po nenavadno dolgem poročilu o nezgodah po Sloveniji, ki jih je prineslo prekomerno sneženje, čeprav se ni zgodilo ničesar resnejšega, saj o tem ne govori niti en medij ali agencija. Poročilo pa na samem začetku opozarja na vremenske težave, ki pestijo sindikalne avtobuse, sledijo izjave nekaterih udeležencev shoda, ki so predstavljeni kot vinjeni, oziroma takšni, ki komaj čakajo, da končajo v kakšni gostilni, študentje so predstavljeni kot lenivci, saj jih v prispevku ni bilo oziroma so spali, kakor je izjavil eden anketirancev. Sledile so izjave mimoidočih – nihče se ni strinjal z demonstranti –, sledili so prizori demonstrantov, ki pojejo, potem pa je novinarka prispevek končala z mislijo, da so se delavci, ki so pri prihodu na shod v avtobusu dobili sindikalni sendvič, napotili v gostilne, na toplo, ter na sindikalno kosilo za 800 tolarjev.

Povsem zgrešeno in proti vsem pravilom novinarske stroke je poročilo POP TV o enem izmed največjih protestov v zgodovini slovenske države (to dejstvo so navedli v večini slovenskih medijev in agencij) potekalo brez izjav govorcev-organizatorjev ter je temeljilo le na izjavah naključno izbranih mimoidočih. Velja poudariti tudi to, da so bile izjave posnete ob 10. uri zjutraj, čeprav so demonstracije trajale do 15. ure, govori pa so se zvrstili nekoliko prej; čas je bil torej popolnoma zgrešen. V napovedi poročila so na POP TV navedli 10.000 udeležencev shoda, v samem prispevku pa 15.000, ne da bi navedli vir. Prispevek, ki je v celoti temeljil na osebnih izkazih naključno izbranih udeležencev shoda in mimoidočih, ki so se opredelili proti shodu, je namigoval na neresnost in (politično) neozaveščenost delavcev in je posledično služil tudi diskreditiranju organizatorjev.

Po prispevku je sledil pogovor v studiu z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Janezom Drobničem, ki demonstracij ni komentiral, je pa opozoril na nujnost reform in pripravljenost vlade na pogajanja.

Potem pa je v dnevnoinformativni oddaji 24 ur sledil dokumentaren prispevek o pozitivnih posledicah uvedbe EDS v Estoniji. Na začetku novinarka pove, da so Estonci začeli iz nič, potem pa so postali »laboratorij za korenite evropske spremembe, uvedli so enotno davčno stopnjo, privatizirali skorajda vsa podjetja in se v veliki meri prodali tujcem«. Sledijo izjave mimoidočih, ki vsi brez razlike izjavljajo, da po uvedbi EDS živijo bolje, ena izmed anketiranih pa izjavi, da ima zdaj več denarja. Neki anketiranec, podpisan kot urednik finančnega dnevnika, navede, da je bil eden izmed vzrokov tega uspeha tudi slabo sindikalno gibanje: »To sicer težko rečem, ampak za estonsko ekonomijo in blaginjo je bilo dobro, da nismo imeli močnega sindikata.« Prispevek je očitno hotel slovenski družbi predstaviti prednosti uvedbe EDS in nepomembnost sindikalnega gibanja, brez tehtnejših razmislekov o tej in takšni problematiki. V prispevku, ki je govoril o resnih in temeljitih družbenih spremembah, ni bilo niti ene izjave kakšnega ekonomista in strokovnjaka, temveč je v celoti temeljil na izjavah laikov.

V naslednjih dneh so na POP TV še poročali, da je šlo za največje demonstracije v zgodovini samostojne Slovenije. Izjave vseh sindikalistov, ki so organizirali shod, so podali komaj v eni izmed naslednjih izdaj 24 ur.

Ali je res šlo za največje demonstracije ter tudi ali so demonstracije bile »utemeljene«, pa so se spraševali tudi na RTV SLO v Odmevih 28. 11.

Sklep
Na koncu lahko ugotovimo, da so vsi našteti mediji – kot »osrednji« (Delo, Večer, Dnevnik), javni (RTV SLO) in največji komercialni (POP TV) – sledili bolj ali manj isti agendi in tudi s terena poročali o istih oz. podobnih temah in na podoben. Drugačna je bila le POP TV, ki je svoje prispevke pripravljala precej pristransko ter jih utemeljila zlasti na osebnih izpovedih in sogovornikih, ki včasih niso bili relevantni glede na temo, prav tako pa svoja poročila ni naslanjala na objektivna dejstva; zato lahko rečemo, da je bilo njihovo poročanje senzacionalistično. Posebej je POP TV v svojih informativnih oddajah demonstracije predstavljala v predvsem ideološko poenostavljeni, črno-beli različici, v smislu kdo je za demonstracije, dela za opozicijo, ter kdor ni, ta podpira reforme in (novo) vlado. Medtem ko so tiskani mediji o demonstracijah poročali predvsem skozi mnenja priznanih strokovnjakov o upravičenosti reform ali dela reform, so se elektronski mediji bolj opirali na izjave voditeljev štirih največjih sindikalnih central, ki so demonstracije organizirali, pozneje pa tudi na izjave predstavnikov Študentske organizacije Slovenije, ki se je protestom pridružila. Nekateri mediji (predvsem POP TV) so namenili sorazmerno preveč medijskega prostora dvema manjšima sindikatoma Solidarnost in Alternativa, ki sta demonstracijam nasprotovali. Simptomatično je, da vse ostale skupine, ki so podprle sindikalne demonstracije, razen dijakov in študentov, niso prišle v (navedene) medije. O policijskem nasilju so vsi omenjeni mediji zelo slabo poročali. Bolj poglobljeno poročilo o tem je ponudila tudi sicer analitična oddaja javne RTV SLO Studio City, nemontirani material posnet na demonstracijah pa je mogoče videti v celoti tudi na njihovi spletni strani (www.rtvslo.si/studiocity).

Za vse – razen za POP TV – so bili sindikalni protesti vsaj uradno novica dneva. Sicer je res, da so delavskim demonstracijam kot enemu izmed večjih in pomembnejših dogodkov v zgodovini samostojne Slovenije namenili več pozornosti – tako pred kot tudi po dogodku –časopisi kot pa elektronski mediji. Pri televizijskem poročanju ni bilo lastne, novinarske ocene števila udeležencev, ki bi jo, glede na razpoložljivo tehniko in produkcijske zmožnosti, pričakovali, zlasti od javne televizije. V tem smislu je bilo na obeh televizijah premalo daljših videoposnetkov z demonstracij, ki bi verodostojno prikazali množičnost shoda. Glede na množičnost in pomembnost dogodka je bilo pričakovati tudi direkten prenos protestov – več kot 90 odstotkov vseh sindikatov je imelo največje proteste v samostojni Sloveniji. Vprašamo se lahko, ali prenos v živo – ki je prispodoba (sprotnosti) televizijskega medija – izginja, kadar je treba biti političen (prenašati demos), hkrati pa ga redno uporabljajo za potrebe zabave (športni prenosi, evrosong, izbori za različne miss), verskih, kulturnih dogodkov ali parlamentarne politike. In kako je s Sindikatom novinarjev Slovenije? Kot nam je sporočil predsednik SNS Iztok Jurančič, posebnih izjav sindikata ob tej priložnosti ni bilo. Odločitev, da se pridružijo sindikalnemu protestu, pa je sprejel izvršilni odbor SNS predvsem zaradi tega, ker vlada pri pripravi davčne reforme ni spoštovala pravil socialnega dialoga in je poskušala enostransko vsiliti po njihovi oceni slabo premišljene posege. V tednu pred demonstracijami pa se je Jurančič kot predstavnik SNS udeležil javnih tribun o netipičnih oblikah dela, ki jih je organizirala Galaksija Njetwork, in sicer na Fakulteti za družbene vede in na Filozofski fakulteti.

Kakorkoli, 26. 11. bi morali biti delavski protesti novica dneva. Ne zato, ker sindikati imajo ali nimajo prav (s tem vprašanjem se tukaj nismo hoteli ukvarjati), temveč zato, ker je to v skladu s poklicnimi merili.

1. V omenjenem obdobju je STA objavila naslednje novice o sindikalnih protestih (16. 11.): »Gorenjski sindikati podpirajo shod proti reformam«, »DS v reformah najbolj kritičen do uvedbe enotne davčne stopnje«, »Predlog uvedbe enotne davčne stopnje najbolj pereč«, »Janša: Pred Slovenijo je ključno vprašanje pravočasnosti«, »Državni svet začel razpravo o vladnih predlogih reform«; (17. 11.): »Vlada sprejela sklep o ustanovitvi službe za koordinacijo reform«, »Mladi forum SD bo protestiral proti reformam v visokem šolstvu«; (18. 11.): »Na delavskih demonstracijah tudi celjski sindikati«, »Konferenca SD 'Za spremembe zdravstvenega sistema v korist ljudi'«, »Semolič: Drnovšek se je jasno opredelil za enotno davčno stopnjo«, »Politbarometer: Podpora Janševi vladi ostaja 46-odstotna«; (21. 11.): »Podmladek SLS za visokošolsko reformo v dialogu s študenti«; (22. 11.): »Javna tribuna o davku na knjige kot poziv k dialogu«, »Mlada Slovenija: Mladi Forum prikazal veliko mero socialne demagogije«, »Dijaška organizacija poziva k udeležbi na protestnem shodu«, »Solidarnost in Alternativa za drugačen pristop k reformam kot ostali sindikati«, »Na 'uprizoritvi socialnega dialoga' podmladka SD le varnostnik«; (23. 11.): »Drnovšek danes s sindikati o predlaganih reformah«, »Drnovšek in sindikati za reforme z ohranitvijo socialne države«; (24. 11.): »Izobraževalna internacionala podprla SVIZ«, »Na sobotnih protireformnih protestih tudi Galaksija Njetwork«, »Protest sindikatov po mnenju SDS prezgoden«, »AS podpira del reform, a nasprotuje uvedbi enotne davčne stopnje«, »LDS od danes z novim generalnim sekretarjem?«; (25. 11.): »Janša pred protestom sindikatov: Reforme so v interesu vseh«, »Drobnie: Protest je nesmiseln in nepotreben«, »Protestnike bo v Ljubljano pripeljalo več kot 400 avtobusov«, »SLS pripravila predloge za nadgradnjo vladnih reform«, »ŠOS poziva študente k udeležbi na sobotnih demonstracijah«, »S sobotnim množičnim protestom proti vladnim reformam«, »Minister Zver razočaran nad udeležbo SVIZ na protestih«; (26. 11.): »V Ljubljani danes množični protest proti vladnim reformam«, »Množičen poziv vladi k opustitvi predlaganih reform«, »Na protestnem shodu po oceni organizatorjev 40.000 ljudi«, »Bajuk: Reforme so nujne za gospodarski razvoj Slovenije«, »Mencinger v Gospodarskih gibanjih: Konec reformne ihte in prevlada realizma?«; (28. 11.): »Drobnič ob predstavitvi dela izpostavil tudi nujnost reform«, »Janša: Sindikati trkajo na odprta vrata«, »Pahor: O reformah je nujno poenotenje političnih sil«, »Kacin: Reformni paket je strip«; (29. 11.): »Podobnik: Izboljšave reform so izziv za vsako politično stranko«, »Razpravljavci o visokem šolstvu za reforme, a premišljeno«, »Majda Širca: Reforme bodo prinesle dražjo kulturo«, »DeSUS proti enotnemu DDV in hitri privatizaciji zdravstva«, »Hanžek: Predstavitve reform temeljijo na verjetju in ne na argumentiranju«; (1. 12.): »Sindikati pričakujejo umik spornih ukrepov reform«; (2. 12.): »Ilves: Sloveniji ne priporočam enotne davčne stopnje«; (5. 12.): »Sindikati pozvali k začetku pogajanj za socialni sporazum«; (6. 12.): »Premier Janša predlagal Damijana za ministra brez listnice«. Vir: www.sta.si.
2. V navedenem obdobju: (22. 11.): »Semolič upa na uspešen protest – Sobotnega protesta proti vladnim reformam v Ljubljani naj bi se udeležilo veliko ljudi, saj nekje že zmanjkuje avtobusov«; (23. 11.): »Drnovšek se strinja s sindikati – Predstavniki štirih sindikalnih central so predsedniku države Janezu Drnovšku pojasnili razloge za sobotni protest proti reformam«; (24. 11.): »Drnovšek: Reforme v marsičem dobre – Predsednik države Janez Drnovšek meni, da ne bi bilo dobro, če bi se vladne reforme izvajale v zaostrenem socialnem ozračju«; (25. 11.): »Največji sindikalni shod doslej? – Na sobotne proteste, kjer bodo moči proti vladnim reformam združile štiri sindikalne centrale, bo protestnike pripeljalo 400 avtobusov«; (26. 11.): »Bajuk in Drobnič zagovarjata reforme – Finančni minister Bajuk meni, da so reforme nujne za gospodarski razvoj, z njim se strinja tudi minister Drobnič«, »Razgreta množica premagala sneg – Kljub močnemu sneženju se je v Ljubljani na protestu proti vladnim reformam zbrala velika množica protestnikov, menda celo 40.000«; (28. 11.): »Vlada bi se pogajala s sindikati – Premier Janez Janša je pojasnil, da je vlada pripravljena na pogajanja s sindikati o predlaganih reformah«; (29. 11.): »ZSSS zavrača Drobničeve navedbe – V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije v nasprotju z ministrom za delo Janezom Drobničem niso zadovoljni s socialnim dialogom«, »Matjaž Hanžek: Mislim, da je Janša pozabil, da so v približno enakem vremenu isti ljudje prišli tudi za njega demonstrirat«, »Vladne reforme so za Hanžka brez vsebine – Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek meni, da predstavitve vladnih reform temeljijo na verjetju, in ne na argumentiranju«; (1. 12.): »Sindikati: Protest kot opozorilo – Sindikati, ki so pripravili sobotni protest proti vladnim reformam, so izrazili prepričanje, da je protest uspel«; (2. 12.): »Socialni partnerji iščejo dialog – Na seji ekonomsko-socialnega sveta so se socialni partnerji prvič srečali po protestih in ugotovili, da se premalo poslušajo in sodelujejo«; (3. 12.): »Janez Janša: Raje so sklicali zborovanje, na katerem so vihrale jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo in drugimi totalitarnimi simboli«. Vir: www.rtvslo.si.

nazaj

Aldo Milohnić, Eva Metlikovič

Narisani izbrisani
Tako primer plakata »Slovenijo slovencem« kot plakata »Odgovorni za izbris« spominja na difamacijske metode kulturne politike v času nemškega Reicha – Medijske podobe izbrisa
V Medijski preži in v Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti je bilo do zdaj objavljenih nekaj prispevkov, ki so se ukvarjali s pristransko medijsko obravnavo vprašanja izbrisanih. Novinarji in uredniki so večkrat navajali napačne podatke, močno pretiravali glede domnevnih odškodnin, ki naj bi jih morala država izplačati izbrisanim, pogosto so krepili predsodke o tej skupini prebivalcev in pri tem špekulirali o njihovi domnevni »nelojalnosti« do mlade slovenske države in podobno. V tem prispevku se bova mestoma dotaknila medijskega diskurza o izbrisanih, vendar pa se bova predvsem vprašala, kako so mediji te verbalne prijeme podprli z vizualnim gradivom: s fotografijami, risbami, stripi, karikaturami in podobno. Zaradi časovnih in prostorskih omejitev se bova v tem članku osredotočila le na izbrane tiskane medije in sicer na časnike (Delo, Dnevnik, Večer), politične tednike (Mladina, Mag, Demokracija), delno pa tudi na tabloide (Slovenske novice); poročanje javne in komercialne televizije o izbrisanih bi si nemara zaslužilo posebno analizo, ki bi izhajala iz izrazite sugestibilnosti vizualnih podob v tem mediju. Pri zbiranju vizualnega gradiva iz tiskanih medijev sva bila pozorna zlasti na leto 2004, v katerem se je veliko govorilo in pisalo o izbrisanih zavoljo izsiljenega referenduma. V analizo sva vključila tudi nekaj plakatov, grafitov in podobnega vizualnega gradiva, o katerem so mediji prav tako poročali v besedi in sliki.

Pisana beseda torej ni edina nosilka pomena; tudi vizualna gradiva govorijo, vsebujejo pomene in nam sporočajo. Mnogokrat imajo podobe še večji vpliv na bralce, saj jim vizualizirajo, ponazorijo, lahko bi rekli tudi vizualno »prevedejo«, verbalna sporočila in besedila. Zanimivo je pogledati tudi naslove in besedila, s katerimi so opremljena ta vizualna gradiva, kajti njihov namen je, da usmerijo pozornost občinstva na določeno interpretacijo podobe. Specifična moč podobe je v tem, da bolj pritegne pozornost bralca oz. gledalca in se lažje shrani v spomin. Tako politika pogosto izrablja slikovni material, da širši javnosti v podzavest nalaga mnogokrat ideološko zaznamovane razlage določenih tem in dogodkov. Prav to strategijo izrabe, pogosto pa tudi zlorabe, medijsko posredovanih podob sva opazila že pri prvem kritičnem pregledu zbranega vizualnega gradiva o izbrisanih.

Dnevni časopisi
A najprej je potrebno poudariti, da so bili članki v dnevnih časopisih (Delo, Večer, Dnevnik) največkrat opremljeni z ilustracijami, ki so bile smiselno vizualno dopolnilo novinarskih poročil o dogajanju v zvezi z izbrisanimi. To so zlasti reportažne fotografije, ki večinoma korektno in objektivno dokumentirajo dogodke, kot so protesti, shodi, zasedanja v državnem zboru in podobno. V množici ilustracij kajpada najdemo tudi takšne, pri katerih je presoja o njihovi (ne)primernosti odvisna od tega, kje postavimo mejo med, denimo, rahlo zasoljenim duhovičenjem in načrtno diskreditacijo določene (marginalizirane) družbene skupine. Zgolj kot primer tovrstnih »mejnih« primerov lahko navedeva karikaturo (Delo, 3. december 2003), na kateri sta narisana Aleksandar Todorović in Matevž Krivic, ki ob kavici prebirata časopis na katerem piše »Rimskim toplicam podeliti status zdravilišča tudi za nazaj?«, Todorović pa komentira: »Svašta! Povej ti meni, do bo vse to plačal!?«. Dobesedna razlaga karikature bi lahko bila, da izbrisani imajo dvojna merila glede odškodnin: kadar gre za njihovo stvar naj bi jih brezpogojno zahtevali, drugim pa naj jih ne bi privoščili. Ali pa karikatura, ki jo je v času gladovne stavke skupine izbrisanih objavil Večer (22. februar 2005): iz stavbe, v katero so se zatekli izbrisani, štrli oblaček, v katerem beremo: »Halo, dostava hrane? Rad bi naročil 11 simboličnih porcij čevapčičev.« Risba sugerira ne le to, da izbrisani z gladovno stavko sploh ne mislijo resno (skratka, da pri tem zavajajo javnost), pač pa tudi to, da se v času gladovne stavke »bašejo« natanko s tistimi jedmi, ki naj bi bile značilne za prehranjevalne navade južno od Kolpe. Kot primer vprašljive uredniške odločitve lahko navedeva tudi fotografijo večjega formata, ki je bila obljavljena kar na naslovni strani dnevnika Večer (5. april 2004) kot ilustracija k poročilu o neuradnih izidih referenduma o tako imenovanem tehničnem zakonu o izbrisanih. Na fotografiji vidimo dve deklici, ki zažigata vabila na referendum, pod fotografijo pa piše: »Mariborska koalicija za bojkot referenduma je v soboto zvečer v mariborski Pekarni organizirala kulturni večer. Vstopnica za prireditev je bilo vabilo na referendum, ki so ga obiskovalci pred vhodom protestno zažgali.« Ali je res primerno, da z izpostavljanjem takšnega prizora medij potisne otroke v prve vrste političnega aktivizma, če vemo, da otroci ponavadi le sledijo mnenju in navodilom svojih staršev?

Najbolj znani slovenski tabloid se je lotil problematike izbrisanih na svojstven način. Glede na to, da se temi izbrisanih v Slovenskih novicah posveča skoraj izključno le rubrika karikatur, se zdi, da se problem izbrisanih temu časniku ne zdi dovolj pomembna, resna in zaskrbljujoča tema. Neresen odnos do teme pa daje občutek, da so politična dogajanja okoli izbrisanih le komičen dogodek v sodobni slovenski politiki, ne pa zaskrbljujoč problem najbolj množične kršitve človekovih pravic v dosedanji zgodovini samostojne Slovenije. Konec leta 2003 in v letu 2004 je tako ta visokonakladni tabloid objavil vsaj deset karikatur, ki so bile tako ali drugače povezane z izbrisanimi. Med karikaturami je najbolj sarkastična tista (27. novembra 2003), ki se nanaša na najbolj zmanipulirano temo povezano z izbrisanimi, namreč na njihove domnevno astronomske odškodninske zahtevke, s katerimi naj bi močno obremenili državni proračun. Tako na prvi sliki vidimo osebo, ki piše zahtevek za odškodnino in mu nekdo sporoča po telefonu: »Tehnični zakon je sprejet...«. Oseba je nasmejana in obdana z oznakami za ameriški dolar, ki so v tem kontekstu splošni označevalci denarja. Na drugi sliki pa sledi nadaljevanje po telefonu posredovanega stavka: »... odškodnine si pa kar iz glave izbrišite!!«. Oseba na sliki je seveda razočarana, oznake za denar se razblinejo kot milni mehurčki, nalivno pero, s katerim piše zahtevek za odškodnino, pa spušča samo še madeže. Lahko bi sicer dejali, da je karikatura nekakšen vizualni komentar številnih razprav o izbrisanih kot »špekulantih« in »dobičkarjih«, s katerimi so desno usmerjene stranke brezskrupulozno napadle že tako in tako diskriminirano družbeno skupino, a pri tem ne moremo spregledati izrazitega sarkazma in stereotipne upodobitve izbrisanih. Z drugimi besedami: tudi s karikaturami je mogoče soustvarjati demonizirano podobo izbrisanih, natanko takšno, za kakršno so se vneto in bojevito zavzemale stranke iz desnega dela političnega spektra.

Politični tedniki
Politični tedniki so prav tako kontinuirano spremljali zgodbo o izbrisanih. Zlasti Mladina, ki je sicer med prvimi tudi javno opozorila na izbris večjega števila prebivalcev Slovenije iz registra stalnih prebivalcev. Ko je v zadnjih letih problem izbrisanih eskaliral je Mladina iz številke v številko objavljala pričevanja izbrisanih o številnih težavah, ki so jih doletele zaradi protizakonitega in protiustavnega dejanja oblasti. Prav ta tednik je postregel s številnimi in oblikovno raznovrstnimi ilustracijami na temo izbrisa. Najpogostejše so seveda fotografije – portreti izbrisanih in reportažne fotografije številnih dogodkov (protestne akcije, občni zbori Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki obstaja od februarja 2002, gladovna stavka izbrisanih itn.) pa tudi nekaj fotomontaž, se pravi zmontiranih fotografij, ki domnevne »krivce« za izbris enače s fašizmom in nacionalsocializmom. Ena od omenjenih montaž (14. november 2003) prikazuje Janšo in Jelinčiča v podobi skinheadov, v tipičnih »bomberjih«, z obritimi glavami in kažoč značilne skinovske geste. Drugi dve montaži pa obsojata pasivnost Janeza Drnovška. Ta naj bi bil namreč že leta 1994 obveščen o kršitvah človekovih pravic več tisoč prebivalcev Slovenije, a ni storil nič. Zato so skovali izraz »Janezfašizem«, zraven pa na eni od fotomontaž (16. junij 2003) upodobili Drnovška s svastiko na traku okoli nadlahti, kot so jo nosili nacionalsocialisti v nemškem Reichu. Drug članek (2. junij 2003) pa je opremljen s fotografijo sence v »Heil Hitler« drži, ki je ponovno komentirana z naslovom »Janezfašizem«. Vse te primerjave z ultraekstremnimi političnimi simboli in aluzije na najtemnejše obdobje v novejši evropski zgodovini so primeri radikalnega politično-žurnalističnega komentarja, saj Drnovškova pasivnost ali pa tudi namerno spregledanje problema izbrisanih še zdaleč nista primerljiva s Hitlerjem in nacionalsocializmom, kakor tudi Jelinčič in Janša le nista ravno skinheada (čeprav sta s svojo agresivno retoriko pogosto presegla meje dobrega okusa in tolerantnega političnega dialoga, pri čemer je bilo pri obeh, zlasti pa pri Jelinčiču, kar nekaj elementov sovražnega govora).

Podobne vzporednice so se pojavile tudi v napisih, s katerimi so podporniki izbrisanih popisali simbolični zid proti nestrpnosti, ki so ga začasno postavili pred vhod v stavbo, v kateri se nahaja sedež stranke SDS. Napisi na »zidu« enačijo Janšo s Haiderjem, Le Pennom in drugimi nacionalističnimi voditelji, ki grobo posegajo v človekove pravice. Enačaj, ki Janšo postavlja ob rob Heiderju in drugim, je le morda nekoliko pretiran, saj Janša ni edini odgovoren za krivice, ki so se zgodile izbrisanim. Sicer pa bi, mimogrede, Heiderjevo »sveto vojno« proti dvojezičnim napisom mirno lahko označili za »simbolični izbris« slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.

V Mladini pogosto zasledimo tudi risbe, ki o izbrisanih govorijo z dobesedno ponazoritvijo pomena besede »izbris«. Risbe, denimo, prikazujejo dejanja (dobesednega) radiranja, »ediksanja«, prepleskanja… izbrisanih. V kontekst prej omenjene nacistične ikonografije, kakor tudi v tradicijo Escherove grafike, lahko umestimo risbo (12. maja 2003), na kateri ena oseba radira drugo, ta pa mu s še neizbrisano roko na obraz riše pomenljive brčice in s tem zarisuje Hitlerjev obraz. Iz konteksta (spremljajoči članek Matevža Krivica »Mračne paralele ob izbrisanih«) lahko sklepamo, da je prva oseba predstavnik oblasti, druga pa nemara pripadnik skupine izbrisanih. Mladina že vrsto let skrbno goji ta tip ilustracij, tako da bržkone ni pretirano, če rečeva, da so duhovite grafične ponazoritve vsebine objavljenih člankov prepoznavna prvina splošne vizualne podobe tega časopisa.

Zgolj Mladina je postregla tudi s fotografijami raznih grafitov, ki so se pojavili odkar je tema izbrisanih pridobila na dnevno-politični aktualnosti. Grafiti so običajni del urbane subkulture, njihova poglavitna funkcija pa je, da širši javnosti sporočajo mnenje kogarkoli, ne le politikov in drugih vplivnejših posameznikov. Zato so precej pomemben kazalec splošnega vzdušja v določenem okolju. Primeri grafitov, ki so jih dokumentirali Mladinini fotografi, izražajo tako željo po »čisti« Sloveniji, kakor tudi podporo izbrisanim. Tako je, denimo, nacionalistični grafit »Srbi out!« (fotografija v Mladini, 2. februar 2004, ki ilustrira članek o izbrisanih) napisan ob sliki Kekca, ki krasi fasado nekega vrtca. V tej vizualni konstelaciji, nekakšni spontani nacionalistični »inštalaciji«, je razlikovanje med »nami« in »njimi« še očitnejše. Kekec kot simbol mladega, preprostega, čistega, kmečkega, nedolžnega slovenskega naroda, stoji nasproti »tistim drugim«, ki se jim pripisujejo nasprotne, negativne značilnosti. »Izbrisat vse čefurje z Juga« (objava v Mladini 26. januarja 2004) je še eden primer »stenskega« sovražnega govora. Nasprotno sporočilo pa izraža grafit »Izbrišimo državo, ne ljudi!« (objava v Mladini 5. januarja 2004). Čeprav ni grafit, je reklamni pano Metropolista (»jumbo plakat«, ki so ga fotografsko dokumentirali v raznih tiskanih medijih) na prvi pogled videti prav tak. V napisu »Še dobro, da nisem eden od izbrisanih«, je beseda »izbrisanih« rahlo zbrisana in s tem še dodatno poudarja izbris. Skrajno agresivna in neokusna pa je parola »Tu je Slovenija«, ki si je prislužila celostransko objavo v Mladini (2. februarja 2004). Že sama pisava, ki spominja na gotico, kakor tudi poudarjene črke »ven« v besedi »Slovenija«, proizvajajo neprijetne, negativne občutke. Napis »krasi« še črno-bela podoba uniformirane osebe (lahko bi bil policaj, lahko pa tudi paznik v koncentracijskem taborišču) s psom v izrazito napadalni drži. Risba še dodatno izostri pomen tistega ukazovalnega »ven!«, ki štrli iz besede »Slovenija«.

Tudi Mladinina »maskota« Diareja je v značilnih kratkih stripih večkrat posegla v aktualno dogajanju glede izbrisanih. S preprosto risbo in kratkim tekstom v oblačkih, duhovito in ironično komentira zagate politične elite zaradi primera izbrisanih. Bistveno drugačen pristop do izbrisanih in do vizualne reprezentacije te problematike pa sva zasledila v izrazito desno usmerjenih političnih tednikih. Glede posredovanja vizualnega gradiva o izbrisanih imata Mag in Demokracija zelo podobno uredniško politiko. Oba tednika skorajda spominjata na rumeni tisk, ko običajne, v osnovi nevtralne fotografije obkrožajo in dopolnjujejo cinični, posmehljivi, šokantni ali celo zaničljivi naslovi in komentarji (»Bodo agresorji nagrajeni«, »Novi milionarji?« ipd.). Fotografije, na katerih se pojavljajo Aleksandar Todorović, Matevž Krivic, posamezni člani Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije ali njihovi podporniki tako dobivajo posmehljiv in poniževalen prizvok. Med drugim se na primer pojavljajo komentarji, ki Krivicu, pravnemu zastopniku izbrisanih, očitajo oportunizem in se sprašujejo kaj počne »izbrisovalec med izbrisanimi?« (Mag, 28. januarja 2004). Poleg tega se v obeh tednikih radi poigravajo z besednimi igrami in izpeljujejo naslove kot so »Izbrisani ali prebrisani?« (Demokracija, 11. decembra 2003), »Noč predrznih jurišnikov« (Mag, 11. februarja 2004) in podobno. V ta kontekst sodijo tudi slogani, ki so izpeljave oziroma parafraze nacionalističnih in agresivnih parol, denimo »Erwan Fouere (tedanji diplomatski predstavnik EU v Sloveniji – op.a.) je postal 'puškomitraljez' v mednarodnem plesu izbrisanih« (Mag, 2. marca 2005). Vse to pa v javnosti vzbuja občutek, da je problem izbrisanih bolj nekakšna kaprica marginalne skupine ali pa le rešilna bilka na katero se opirajo nekatere stranke v predvolilnem obdobju. Podpisi pod fotografijami, ki prikazujejo ljudi na shodih v podporo izbrisanim, so izrazito navijaški (npr. »Zmago izbrisanih lahko prepreči samo referendum«, Demokracija, 24. julija 2003), izbrisane enačijo z »agresorji« (npr. »Zadeva 'izbrisani' dokazuje, da nekdanji agresorji dvigujejo glave«, Demokracija, 1. januaja 2004) in podobno. Mag v foto rubriki »Neobvezno«, ki je nekakšen foto komentar aktualnih političnih dogodkov, uporabi značilni »argument« desnice, ko gre za vprašanje priznavanja kakršnihkoli ugodnosti, ki naj bi jih uživali drugačni ali »ne-naši« (begunci, prosilci za azil, istospolno usmerjeni, izbrisani in druge »ne-čiste« družbene skupine): tisti, ki se zavzemajo za te skupine, naj kar sami poskrbijo za njih in naj jim pomagajo iz lastnega žepa, država pa naj skrbi samo za »naše«. Na fotografiji (Mag, 7. aprila 2004) vidimo glasbenika in aktivista Marka Breclja, ki je tovariško objel Aleksandra Todorovića, medijsko najbolj izpostavljenega aktivista za pravice izbrisanih, pod fotografijo pa beremo tale namišljeni dialog: »Marko Brecelj, koprski mladinski animator: 'Ti si naš. Za tebe bi naredil vse...' Aleksandar Todorović, priseljenski aktivist: 'Bi mi dal tudi svoj avto?'«

Izrazito sporen je bil povsem odkrit poziv tednika Demokracija (1. aprila 2004) h glasovanju proti tehničnemu zakonu o izbrisanih. S fotografijo in poudarjenim tekstom ob njej Demokracija jasno in direktno veleva, kaj obkrožiti na referendumu, s katerim je tedanja opozicija blokirala uveljavitev zakona o izbrisanih: »Če se strinjate z zahtevami koalicije Slovenija, boste na referendumu glasovali PROTI.«

Plakati
Spopad za in proti izbrisanim je v predreferendumskem času potekal tudi prek uporabe plakatnega medija, kar so sproti dokumentirali tudi množični mediji. Najbolj radikalna sta dva plakata, ki pričata o pripravljenost obeh strani na hud in zagrizen ideološki spopad z vsemi sredstvi vizualne komunikacije. Izrazito nestrpen in pogromaški je rumeni plakat Slovenskih Radikalov (izdelan v preprosti fotokopirni tehniki v formatu A3), na katerem je narisana mati, ki doji otroka, preko te podobe pa so v grobo črni pisavi napisani vzkliki: »IZBRISANI! Dovolj ste imeli časa! SLOVENIJO SLOVENCEM!« Risba, ki služi za podlago, poudarja nasprotje med »nedolžno«, »čisto« in materinsko »skrbno« Slovenijo ter »agresivnimi« in do Matere Slovenije »sovražnimi« izbrisanimi, ki naj bi ogrožali mirno in dobro podobo v ozadju. Jasno so opazne vzporednice z umetnostjo in plakati Hitlerjevega nacionalsocializma, na katerih so, denimo, Judje upodobljeni kot krvosesi, ki pijejo kri angelsko čistih in lepih arijevskih deklet in mater. Doječa mati je bila celo eden tipičnih simbolov tedanje rasistične politike, ki je povzdigovala čistost nemškega ljudstva nasproti propagirane umazanosti in pokvarjenosti »tujerodnih« skupin, ki so jih utelešali prav Judje. Poleg tega so avtorji spornega plakata skoraj dobesedno ponovili parolo, ki so jo nacisti izpisali na steno razstavišča v Münchnu, kjer so junija leta 1937 odprli zastavo »Izrojena umetnost« (Entartete Kunst). Sporočilo te »sramotilne razstave«, s katero so nacisti napovedali končni obračun z nemško avantgardno umetnostjo, je bilo: »Imeli ste štiri leta časa« (Sie hatten vier Jahre Zeit). Z drugimi besedami, dali smo vam dovolj časa po prevzemu oblasti, da spregledate svojo zmoto in začnete ustvarjati lepe, arijevske podobe nemškega ljudstva; s tistimi, ki tega spročila niso dojeli in še pravočasno emigrirali, so nacisti kruto obračunali. Za prej omenjeno skrajno desničarsko stranko enako velja v primeru izbrisanih: dovolj časa ste imeli, da dojamete, kdo je tu glavni, zato se takoj podredite ali pa odidite od tod.

Drugi, črni plakat zagovornikov izbrisanih pa se neusmiljeno loti druge strani, tistih, ki so, ali naj bi bili, krivi za izbris. Jasno, črno na belem, so pokazani krivci, katerih obrazi na fotografijah so zmaličeni, s čemer avtorji plakata namigujejo na njihovo prav tako izrojeno, pokvarjeno osebnost in dejanja. Zdi se, kot da plakat s prstom kaže na »grešnike« in kot tiralica oznanja imena odgovornih za izbris, kar je tudi naslovni napis na plakatu. Plakat presega tipično karikirano-satirično upodabljanje grešnih kozlov in se nevarno približa pozivu na linč. Uporabljena metoda vizualizacije pa spominja na značilne ideološko zadrte agitacijske plakate, ki svoje politične nasprotnike prikazujejo kot hudiče v (izmaličeni) človeški podobi, kot duševno motene osebe in podobne »izobčence«. Kakor v primeru prej omenjenega plakata skrajnih slovenskih nacionalistov, tudi ta plakat podpornikov izbrisanih spominja na difamacijske metode kulturne politike v času nemškega Reicha. V katalogu razstave »Izrojena umetnost« najdemo številne primere zavajajočih primerjav med avantgardističnimi umetniki in psihijatričnimi bolniki, med umetniškimi deli arijevsko lepe »nemške« umetnosti in »popačenimi« podobami avantgardističnih umetnikov, ki, kot se je jezil Hitler v govoru na otvoritvi vzporedne razstave, »današnjo obliko našega ljudstva vidijo samo kot nore kretene«. Proti tovrstnem izrekanju podpore izbrisanim se je takrat javno izrekel tudi Matevž Krivic, pravni zastopnik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije. Ta spodrsljaj zagovornikov izbrisanih, ki je prekoračil meje etično spodobnega posredovanja političnih stališč javnosti, so z zadovoljstvom takoj pograbili desno usmerjeni mediji, ki so špekulirali o avtorjih plakata v podpisu fotografije prizora z Metelkove: »Za plakatno akcijo Odgovorni za izbris stojijo prebivalci 'hiše strahov' na Metelkovi v Ljubljani. Večinoma gre za ljudi, ki so se zavzemali za umetno oplojevanje samskih žensk in so nasprotovali vstopu Slovenije v Nato.« (Demokracija, 11. decembra 2003) Kako so izbrisani povezani z oplojevanjem samskih žensk z biomedicinsko pomočjo, z vstopom Slovenije v zvezo Nato, in navsezadnje kakšna »hiša strahov« stoji na Metelkovi, časopis Demokracija ne pojasni.

Ko govorimo o »plakatni vojni« v primeru izbrisanih ne moremo mimo šokantnega plakata, ki je visel na vratih Slovenske nacionalne stranke ravno med obiskom gladovno stavkajočih izbrisanih v Državnem zboru RS. Na plakatu je bila zapisana neprimerna in grozljivo napadalna vsebina: »Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez!!!« Tak napis je skrajno sprevržen saj dobesedno poziva k pobijanju ljudi, to je skupine izbrisanih prebivalcev Slovenije. Tovrstno ščuvanje ljudi k nasilnem obračunavanju s posamezniki ali z družbenimi skupinami je protiustavno in glede na določbe Kazenskega zakonika tudi kaznivo, na kar je opozoril tudi Varuh človekovih pravic (a se potem ni nič zgodilo in odgovorni za ta sramotni plakat še vedno brez kakršnihkoli zadržkov prakticirajo sovražni govor v javnosti).

Plakat Foruma za levico »Bojkotiraj: referendum nestrpnosti« morda ni bil najbolj posrečen, saj kljub pozivu k strpnosti in človekovim pravicam, celo sam deluje rahlo agresivno. Slika na plakatu prikazuje kako roka (desnice) na silo tlači človekov glas v skrinjico za oddajo referendumskih glasov in s tem govori o neprimernosti referenduma, ki manipulira z ljudmi in jih sili, da odločajo o tem, kar nikakor ne bi smelo bitri predmet referendumskega odločanja, namreč o temeljnih človekovih pravicah določene družbene skupine (ki je v tem primeru povrh vsega še marginalizirana in diskriminirana).

Sklep
V prispevku sva navedla le nekatere primere medijskih podob problematike izbrisanih. Vizualnega gradiva, ki je tako ali drugače povezano z izbrisom, je izjemno veliko, pač v skladu s statusom »vroče teme«, ki ga je ta problem kar nekaj let užival pri urednikih, ne glede na siceršnje politične simpatije novinarjev, urednikov in lastnikov medijev do določenih političnih opcij. Tako kot druge politično izpostavljene teme so se izbrisani, njihovi zagovorniki, pravni zastopniki, politiki, z izbrisom povezani državni uradniki redno pojavljali (in se še) tako v novinarskih besedilh kot v karikaturah, stripih, na fotografijah in drugih vizualnih ilustracijah. Pogosto so te ilustracije povsem korektne, včasih – in na nekaterih primerih sva to, upava, pokazala tudi v tem prispevku – pa presežejo meje dobrega okusa, etično odgovornega novinarstva in soočenja mnenj v politično strpnem in konstruktivnem dialogu. V nekaterih, najbolj radikalnih in najbolj nasilnih primerih bi nemara moralo ukrepati tudi državno tožilstvo. A ker se pravosodje še ni zares lotilo tega oreha, je videti, da vsaj glede nasilnosti vizualnih podob na temo izbrisa v medijih dno še ni doseženo.

Ilustracija v Mladini (12. maj 2003) v tradiciji Echerjeve grafike: ena oseba radira drugo. Ljubljanski grafit, ki ga je dokumentiral fotograf Mladine Igor Škafar (Mladina, 5. januar 2004) Novogoriški grafit, ki ga je dokumentiral fotograf Mladine Denis Sarkić (Mladina, 26. januar 2004) Plakat zagovornikov izbrisanih in difamacijska metoda iz kataloga razstave »Izrojena umetnost« (1937) Plakat slovenske desno ekstremistične stranke in fotografija iz razstave »Izrojena umetnost« (1937), na kateri je viden napis na steni »Imeli ste štiri leta časa« (Sie hatten vier Jahre Zeit)

1. Cf. Matevž Krivic. »Mediji o izbrisanih«, Medijska preža, št. 17-18, oktober 2003; Gorazd Kovačič. »Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci«, Medijska preža, št. 19, marec-april 2004; Borut Mekina. »Izbrisani, prvi polčas: odločna zmaga desnice«, v: T. Trplan, S. Autor in R. Kuhar (ur.). Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti 03. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004.
2. Številno vizualno gradivo je dostopno v katalogu rekonstrukcijske razstave, ki so jo ponovno postavili v Münchu leta 1987, ob 50-letnici izvirne razstave. Dve ilustraciji k najinemu članku sta reproducirani prav iz tega kataloga. Cf. Peter-Klaus Schuster (ur.). Nationalsozialismus und »Entartete Kunst«, Prestel Verlag, München, 1987.
3. Cf. Aldo Milohnić. »Naci-modernizem«, Revija 2000, št. 73-74, Ljubljana 1994, str. 125. Sicer pa je nacionalsocialistično politično-psihiatrično difamacijo modernistov prvi izvedel Paul Schultze-Naumburg v svoji knjigi Umetnost in rasa (Kunst und Rasse, 1928), kjer je po metodi »nasprotujočih si primerov« (Beispiel-Gegenbeispiel-Methode) primerjal slike modernističnih umetnikov s fotografijami kliničnih primerov, raznih degeneracij ipd.

nazaj

Tonči Kuzmanić

Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Komunikacijske, etične in politične dimenzije tabloidiotizacije – »Zadeva Rebeka«
V zgodnjih marčevskih dneh gospodovega leta 2006 je ob slovenskih cestah vzbrstela neka nova, posebna družbena rastlinska vrsta, ki bojda sliši na ime Rebeka. Poleg »njene brhke podobe« – kot muzajoče se temu pravijo posvečeni – je zapisan tudi nedvoumen komentar (kar kaže, da nimamo opraviti samo s »sliko«!): »Sočna breskvica iz Vipavske doline«! Nekaj kot mladenka živalsko-človeške vrste, s tradicionalnim judovskim imenom (ki ji je verjetno – kar je ravno tako komentar – nekakšno »umetniško« ime ) v bojda »izzivalni drži« pozira v glavnem mimo vozečim. Kajti tistih, ki danes hodijo po/ob cesti, je kajpada bore more in niso poglavitna tarča najnovejšega Playboyevega tabloidiotizacijskega podviga.

V nadaljevanju bom skušal predstaviti svoje branje te turbodružbene kreacije. Pravim branje in ne videnje! Predvsem zavoljo tega, ker se mi zdi, da so pojavi tabloidiotizacije postali tako množični in v toliki meri simptomatični, da se jih je nujno lotiti predvsem s stališča mišljenja, če naj sploh še (p)ostanemo to, kar smo oz. bi naj to tudi ostali. To pa pomeni ljudje kot nedvomni pripadniki rodu (genus) živali, ne pa nekakšna bitja (»družbeno bitje« je, poleg angelov in demonov, eno iz tega rodu) ali celo vegetirajoče rastline, v kar nas, skozi podružbljanje (vkoreninenje), med drugim, spravlja tudi tabloidiotizacija.

I. Lokacija, lokacija in lokacija
Če naj rečem temačnim časom banalnosti primerno ter ustrežem kvaziželji po »enostavnosti in razumljivosti«, potem bom zadevo izhodiščno oblikoval najprej nedopustno, torej analoško: podobno kot velja pri nakupu (in vrednotenju) hiše, velja tudi pri vsakokratni analitiki in njeni vrednosti. Štejejo predvsem tri »stvari«: lokacija, lokacija in lokacija. A ker lokacija ni stvar, ampak kompleksna reč, ne nazadnje je tudi izjemno pomembna zvrst mišljenjskega/bralnega prijema, je to dokaj zahtevno opravilo postavljeno že v samem izhodišču branja izdelka imenovanega »Rebeka«. Zadevo Rebeka se ne da misliti in brati akontekstualno. Tako bi se jo dalo kvečjemu konzumirati. Dekontekstualizacija in akontekstualnost, kot predpostavki vsake konsumpcije, pa sta ravno tisto, na kar vnaprej računajo njeni izdelovalci ter tudi in predvsem prodajalci tovrstnih izdelkov. A tokrat nisem nakupovalno razpoložen. Raje bom dejal, da je »zadevo Rebeka« treba najprej umestiti v nek »konkretni prostor«, v »prostor« (dejansko je to, kajpada, mesto!) mišljenja. Šele takrat jo lahko morebiti tudi beremo in mislimo ter, če bo sreča mila, tudi morebiti izvemo, s čem sploh imamo opraviti pri tej vrhunski inkarnaciji postsocialistične družbenosti na Slovenskem. Skratka, začeti kaže z opredelitvijo mesta. Pomembnih »lokacij« je v zadevi Rebeka moč zaznati več. Vsaj trije so: prva je vsebovana v samem »logotipu« (to je v kompleksu, ki ga bom imenoval »Playboy«), drugo je moč najti v fizični lokaciji (to je »cesta«), tretja pa je sama forma zadeve Rebeka v ožjem pomenu besede, se pravi to, kar bi hotelo biti »slika« – pa ji seveda ne uspe. Začel bom, glede na stopnjo zahtevnosti z drugo, nadaljeval s tretjo, končal pa s prvo lokacijo kot najbolj zahtevno ravnijo »problema Rebeka«.

Lokacija št. 1. – Cesta
Tudi sicer današnjo postsocialistično in postkapitalistično (kar je treba zmoči brati kot Eno) cesto doživljam in – ko jo hočem zares misliti – tudi dojamem ne le kot televizirano, temveč naravnost kot podaljšek televizije. Pravzaprav kot televizijo z drugimi, bolj samoupravljavskimi sredstvi. Tukaj, v primeru tega, kar bom imenoval pocestniška TV, namreč ne sediš na kavču ali v fotelju in ne gledaš gibajočih se slik, ki ti jih zmontirajo drugi. V tem primeru voziš sam in s svojo lastno vožnjo pravzaprav sproti montiraš nekakšen lasten (»svoboden«, bi se temu lahko reklo v govorici družbene samoidiotizacije) avto-TV-pocestniški-program, ki ga boš za časa vožnje, nolens volens, tudi použil. Hočeš nočeš, ker je vse, kar ti preostane pri tovrstnem televiziranem pocestniškem opravilu (domnevni vožnji), pravzaprav smer in hitrost – gledati namreč moraš! Od sveta in narave in nekdanjih poti, kar načeloma vse sodi v pobočje čedalje bolj minevajočih človeških eksistenc, je pri tem ostalo bore malo. Ostale so kvečjemu še kulise. Narava in celo mesta so tukaj le še kulise pocestniškega televiziranja kot vrhunske oblike podružbljanja/idiotizacije. Toda tudi te kulise, pa naj so še tako spomladansko cvetoče, so čedalje manj prepričljive spričo agresivnega »programa«, ki ti ga narekujejo jumbo plakati in spremljevalna televiziranost »infrastrukturnih objektov«, če naj povem tehnično, torej ponovno idiotsko. A ker ima »zadeva Rebeka« bistveno več plati in plasti, kot se zdi na prvi, samoidiotizirajoči pogled, se jih bom lotil shematsko in čim bolj pregledno.
  1. Na prvo žogo rečeno, ko se v nakazanem pocestniškem avtoteleviziranju (torej vožnji z avtomobilom v krasnem novem svetu jumbo plakatov) zaletiš v Rebeko, se zdi, da imaš v izhodišču, kot svobodna družbena kreatura, na voljo neskončno možnosti, v končni instanci pa vsaj dve. Prva je, da zadevo sprejmeš, jo pogledaš, druga pa, da jo zavrneš (denimo, zamižiš). A to je neskončno daleč od elementarne resnice. Dejansko ta izbira sploh ne obstaja, ker zavoljo tega, da voziš, sploh ne zmoreš/smeš hkrati tudi (za)mižati.
  2. Lahko torej kvečjemu rečemo, da jo lahko »odmisliš«. Toda tudi to ni mogoče. Pa ne zato, ker ne bi hotel ali zmogel, ampak zato, ker so oči, v katere strelja zadeva Rebeka in s katerimi si se pravzaprav zaletel vanjo, takšen organ, ki po definiciji naravne danosti sploh ni zmožen nikakršnega odmišljanja. Odmišljanje ni zadeva vida in oči, pač pa funkcija mišljenja. Bolj natančno rečeno, zadeva Rebeka funkcionira na povsem dokazljivi podlagi nujnosti. Nekako tako namreč kot enosmerno zaprti (obvezna smer) in zaukazani nakupovalni center, v katerem moraš (nikakršne izbire, ena sama Svoboda nakupovanja!) iti skozi vse faze ponudbe, da bi končno na koncu lahko poplačal nekaj, kar si kupil na začetku – na primer bencin. Rečeno v obliki formule: zadeva Rebeka apriorno funkcionira kot komanda, kot ukaz, kot zadeva absolutne, zunanje (in ne notranje) nujnosti, hkrati pa se implicitno nenehno sklicuje ne le na »svobodno izbiro«, ampak tudi na njeno visokost – na Svobodo.
  3. Če pa vendarle odmislimo to izhodiščno vsiljeno nujo ter se kljub temu samoponeumljajoče sprenevedamo, da »zadevo Rebeka« lahko »kupimo«, ali pa ne, skratka da smo »svobodni subjekti«, naj pristavim vsaj še tole. Pocestna avtotelevizija se v tem primeru lahko izkaže tudi kot nekaj presežnega. Namreč kot vseprisotni ne-več-svet, se pravi kot družba trgovine/trgovanja, kot nekakšen ultra-super-market, v katerem si po definiciji svoboden le toliko, kolikor lahko izbereš (kar v marketu pomeni, da kupiš) ali pa da ne izbereš (ne kupiš). By the way in rečeno s stališča zgodovine nemišljenja: tukaj smo a priori zreducirani in omejeni na abelardovsko logiko/horizont tipa pro et contra, torej na izrazito teološko konstrukcijo iz daljnega 12. stoletja, za katero je odločilna podmena, da per definitionem ne obstaja nikakršna »tretja možnost«!).
Kljub temu, kakšne pa so »možnosti svobode« pri tem domnevnem »nakupu«? Ko enkrat trčimo v »Rebeko«, gre zadeva nekako takole: če jo kupiš, to lahko narediš iz dveh razlogov. Prvič, »formalnih« (principialnih) razlogov, torej za to, ker je pač danes »vse dovoljeno« (beri vse kupljivo/prodajljivo). In če je vse kupljivo/prodajljivo, to in nuce velja tudi za »Rebeko«. Zakaj jo torej ne bi »kupil«? Drugič, zadevo kupiš lahko tudi iz »vsebinskih« razlogov. Denimo zato, ker ti je »všeč«. Kot pri nakupu je tudi zavrnitev nakupa moč utemeljiti na podoben način. Lahko ga zavrneš iz formalnih razlogov, ker »temu ni prostora v javnosti«, ali pa iz vsebinskih razlogov, na primer zato, ker ti »zadeva Rebeka ni všeč«. Tu je v nadaljevanju seveda več možnosti utemeljevanja za in proti, in sicer predvsem na »vsebinski« strani, kajti na formalni je ta razcep bolj ali manj dokončen, ker je pravzaprav aprioren in neprekoračljiv.

A »vsebinskega utemeljevanja« in morebitnih aporij v zvezi z njim se ne bom lotil. Prepuščam jih ravni spopada med »liberali« in »konservativci« ter seveda akademikom in različnim cerkvenim mislecem, kajti to je pravšnji peskovnik za velike fantke in njihovo tekmovanje, ki se vrti okoli substancialnega vprašanja, kdo da »ima Večjega«. Po zgornjem nujnem uvodu bom raje šel po drugi poti, preskočil iz omejene abelardovske matrice samoumevnosti (izbira pro et contra, ki da je Svoboda sama) in se vrnil korak nazaj. Seveda k enemu njegovih domnevnih učiteljev – Aristotelu namreč.

Lokacija št. 2 – domnevna slika ženske
Zapustitev abelardovske (v njegovem času učinkovite, danes pa zabite in zabijajoče, nemišljenjske drže) pro et contra (na)kupovalne TV-mehanike pomeni predvsem to, da se bom v nadaljevanju nujno vprašal nekako takole: s čim imam(o) pri »zadevi Rebeka« sploh opraviti? Kaj (kdo?) je to sploh »zadeva Rebeka«? Kam jo in kako vstaviti, da bi zadeva sploh lahko postala misljiva in ne le zaslepljujoča. Skratka, kako izstopiti iz peskovnika fascinacije – tako ljubega infantilnežem vseh časov in vrst –, pa naj gre za angele ali demone, za kičaste katedrale in njih »mojstrovine«, za Zmaje ali za »babe«, za avtomobile ali pa za »tehniko« nasploh?

Kajti nekam najbolj »naravno« bi se utegnilo zazdeti, da pri opredeljevanju »zadeve Rebeka« rečemo, da pravzaprav imamo »opraviti z nago žensko« (»nago babo«). Pa za tiste, ki nam pri mišljenju še vedno pomaga Aristotel, ta čvekaški »odgovor« (ki ni tako daleč od ideje Lepega in Ideala pri Platonu in (post)platonistih, kot se to ponavadi domneva) seveda elementarno in dokazljivo ne drži. Namreč pri »zadevi Rebeka« nimamo opraviti »z žensko«, posledično torej tudi z nago žensko ne. Zakaj pa ne? Kratko malo zato, ker to ni nobena in nikakršna ženska, ampak je kvečjemu nekakšna »slika«, če naj rečem v prvem približku! Če aristotelovci še vedno prav razumemo naš intenzivno v Družbo izginjajoči svet, to je seveda svet, ki je razumljen iz perspektive nas, torej živali, potem lahko z absolutno gotovostjo poleg povedanega zatrdimo tudi to, da je razlika med katero koli žensko na eni in sliko katere koli ženske na drugi, pravzaprav neprekoračljiva. Je tudi tako »neskončno« (dejansko kvalitativno!) velika, da si večje razlike, tisti, ki se še vedno imamo za (politično) žival (zoon politikon), pravzaprav sploh ne moremo predstavljati. Če je nekdo kljub temu še vedno pripravljen imeti »za isto« ali »Eno« sliko ženske in žensko, potem ga pač prepustimo na milost in nemilost njegovim lastnim demonom.

Drugi korak, ki sledi za »nago žensko«, ko pač ta postane nevzdržna, je torej »slika«. S tem pa se tudi naše vprašanje spremeni in se glasi takole: ali imamo v »zadevi Rebeka« opraviti s sliko? Seveda ne! Slika predpostavlja vsaj slikarja, to, s čemer imamo opraviti v »zadevi Rebeka«, pa je kvečjemu morebiti nekakšna »fotografija«. Če je nekdo kljub temu pripravljen imeti sliko in fotografijo »za isto« ali »Eno«, ga pač kot izgubljen primer prepustimo na milost in nemilost njegovim lastnim demonom.

Problem fotografije in aranžmaja
Tretji korak, ki sledi za »sliko«, je odgovor, da imamo opraviti s »fotografijo«. Torej s tistim, kar predpostavlja vsaj fotografa. Če je to sprejemljivo, in recimo, da je, potem se sedaj vprašanje spremeni v: kaj je to fotografija? Poleg fotografa fotografijo kot genus (in ne kot vrsto) na ravni definicije sestavlja vsaj še naslednje, bolj ali manj, v razliki do izdelka (zgolj-fotografije), nevidno ali skrito: to je vsaj še fotografska mašinerija ter pripomočki in pa tisto, česar se fotograf kot predmeta obdelave loti, da samega fotografa/inje niti ne omenjam. Če je tako, potem imamo v »zadevi Rebeka« opraviti vse prej kot z nekakšno sveto preproščino (»naga ženska«, »slika« …). Stvar se izkaže kot nekaj neskončno bolj zapletenega. Začnem naj s fotografskim zgolj-izdelkom, za katerega je značilnih vsaj nekaj muhastih reči. Bistveno pa je, da nam po/prikaže nekaj, hkrati pa nam še več prikrije. Prikaže nam svoj predmet/objekt (in sicer natanko tako, kot fotograf/inja hoče), hkrati pa samega sebe (fotografov pogled – kar pomeni vse prej kot zgolj »pogled v pomenu vida/videnja«). Medtem ko domnevna Rebeka stopi v vidno ospredje (to je tisto, s čemer se srečamo na prej omenjeni »avtoteleviziji«), je, skratka, na delu več stvari in reči, pri katerih ene vidimo (to je tisto, za kar zadoščajo oči), drugo pa ne, ker je očem prikrito. In ravno za to slednje je treba izstopiti iz pobočja oči/vidnosti in preveslati v področje mišljenja, kajti v naravi teh vidnih reči je, da za njih »videnje« oči kratko malo ne zadoščajo, da jih videnje in domnevna »razvidnost« pravzaprav radikalno zakriva. Ne zadoščajo oči, ker pri tako pomembni zadevi, kot je »Rebeka« (neštete minule in še bolj neštete prihajajoče lahko subsumiramo pod sedanjo, v primeru, da smo »interpretativno« uspešni) očem po definiciji ostane skrit tako fotograf kot njegov pogled, tako mašinerija, ki mu je pomagala pri produkciji izdelka kot tudi nešteto število pripomočkov (osvetlitev …), ki so botrovali tej vrhunski sofisteriji.

In vsaj še nekaj povrhu – ključni proces fotografiranja, ki, med drugim, rezultira tudi z načinom organizacije slike, njeno »kompozicijo«. Za ustrezno razumevanje slednje je potrebno nekaj slikarskega znanja, vsaj delčki tistih načinov, kako so ponavadi bile organizirane »mrtve narave«, ki so se jih tako radi lotevali mojstri preteklih nekaj stoletij, in kako na njih podlagi ravnajo tudi današnji fotografski kreativci. Kajti »zadeva Rebeka«, dojeta kot proces fotografiranja, je še daleč najbolj zgovorna (tako prodajno učinkovita kot tudi analitično odprta in ranljiva) ravno iz tega zornega kota.

Tisto, kar je tukaj odločilnega pomena, je »življenje« (predvsem pa konkretna zvrst tega genusa, torej natančna opredelitev tega, za »katere vrsto življenja« tukaj gre), do katerega se moramo šele prebiti, ki pa ga per definitionem mrtvi naravi (tudi »ženskemu telesu« v tem primeru) mora vpihniti šele avtor. In avtor, s katerim v primeru fotografije nujno imamo opraviti, nikakor ni Rebeka, ampak tisti, ki je iz nje naredil »življenje«, se pravi njen Stvarnik. Vpihniti življenje, kar je ekskluzivna domena božanskega, je nekaj, čemur so stari rekli tudi »animirati«.

To božansko opravilo, torej animacijo (reanimacija v medicini ima isto izhodišče, le da jo opravi zdravnik ) v primeru »Rebeka« zagotovo opravlja fotograf/inja. In za to ima na voljo kar nekaj močnih pripomočkov/prijemov, med katerimi je najbolj udaren in obdarjen »aranžma«. Se pravi – v primeru »zadeve Rebeka« – je to tisti način, kako bodo v-red-in-podredja-spravljeni, torej v fotografovo namišljeno partituro vkomponirani, posamezni, a vedno predhodno razkosani (torej desubjektivacija in celo ubitost) »deli narave«. Kakšna naj bo perspektiva, kje naj bo njeno središče, kje in kako bodo, denimo, funkcionirali glavni aduti (orodja), iz katerih sestoji razpoložljiva mrtva narava. Ti aduti, ta orodja niso več celota nekega (živega) bitja (denimo živali), ampak le še »deli« tega. To so torej roke, noge, »joške«, ustnice, trebuh, popek, mednožje, oči, frizura … Skratka, vse tisto, iz česar pozneje nastane »nova celota« (fotografija). In ta nova celota, ki sestoji iz predhodno ubitih/razkosanih delov telesa in ki ji dušo (življenje) vpihne sedaj fotograf(inja), je šele »breskvica iz Vipavske doline« in ne »ženska«, kot se zdi! To, kar nastane po tej proceduri, seveda ne more biti več »iz krvi in mesa«, ni namreč nič več živalskega, pač pa – seveda skozi takšno ali drugačno »umetnost« – preide v drugi svet, v svet rastlinstva! »Zadeva Rebeka« zato ni analitični predmet s področja živalskega, ampak se jo je treba lotevati kot genus iz rastlinskega sveta. Zamenjati to dvoje, živalsko in/od rastlinsko, pa pomeni vsaj ne imeti elementarnega pojma o spolnosti in seksu, če ne še kaj drugega povrhu.

Skratka, vprašanje, kako bo po tem, ko je bila človeška, živalska oseba (»del narave«) najprej ubita, analitično in »umetniško« razcefrana, sedaj na novo po delih rearanžirana v prodajno celoto (to je tisto, kar mi vidimo), je vprašanje samega bistva fotografije, brez katerega fotografijo sploh ne moremo razumeti. Razlog, zakaj so »snemanja naporna« in težavna ter dolgotrajna pri vsakem fotografiranju, je seveda treba iskati ravno v tem, da je Stvarnik-fotograf/inja tisti, ki iz razpoložljivih človeških delov mora ustvariti umetelno podobo Celote, ali, če smo natančni, »novo življenje«, ki to več seveda ni. Je kvečjemu »umetno«, zgolj-življenje ali pa absolutno Življenje (od tod nesmrtnost v zvezi z umetnostjo ter bližina umetnikov in Bogov ter religije!) ali pa predvsem to, kar se danes v znanosti nadeja kot kombinacija kloniranja na eni ter »umetna inteligenca« na drugi. Le da je to dvoje, te dve bojda »skrajnosti«, treba zmoči brati in misliti skupaj. Če je na eni strani »ovca Dolly«, na drugi pa »umetna inteligenca«, je to treba zmoči dojeti kot inteligenca, ki se je »zrolala« vsaj na ravni ovčje pameti in črednega instinkta. In ravno to »kako« (kako aranžirati/zmontirati) je tudi v »zadevi Rebeka« odločilnega pomena. Saj so prijemi fotografa topogledno zelo podobni slikarskim aranžmajem, ko v vazi razmeščajo številne rožice (denimo sončnice), v skledici vrste sadja in zelenjave, na ribarnicah različne ribe in rake ali pa – in to je najbližje našemu primeru –, kako na mesarskih kavljih visijo kosi ponujenega mesa, ki so jih s takšno naslado znali umetniško obdelovati flamski mojstri in ki so jih še dandanašnji polne nacionalno konzervirajoče galerije po vsem t. i. razvitem svetu. Postopek je tukaj – če naj ostanem pri slikarstvu – radikalno nasproten Dalíjevemu: mojster naravnost »raztoči« to, kar je (seveda vključno s časom) na tako plastičen način, da človek lahko začuti na lastni koži izsesano naravo njegovega »pejzaža«, naš fotograf/inja pa v primeru neštetih Rebek poskuša narediti ravno obratno: konstrukt, od laži katerega potem še udobno vegetira. Tam, kjer pri Dalíju vemo, da je še tisto najbolj živo pravzaprav zombi (da bi sploh (ob)stal, ga je treba naravnost podpolcati), se tukaj zombiji in zombizirane rastline naenkrat »pristno smejijo«, ob njih pa so številni (to so multitude, v katere današnji »subverzivni postmodernisti« zastonj investirajo delnice svoje nevednosti) zmožni začutiti celo neko »afekcijo«.

Še več, in za to tukaj v bistvu gre: aranžirani so tako, da se lahko tisti kreaciji, tistemu stvoru, za katerega sploh pri vsem tem gre – lahko dvigne naprava iz pobočja mednožja. In tukaj, pri »zadevi Rebeka«, ne gre za nobeno Žensko in za nikakršne ženske, gre pa še kako za zombija, ali za moškega, ki »ne obstaja«. In ravno omenjena (z)možnost (verjetno ena redkih, ki je še ostala), da se zombiju dvigne naprava iz pobočja mednožja na tako mesarsko klanje, oz. na takšno rastlinsko eksistenco, kot je ta, ki jo reprezentira »zadeva Rebeka«, je tisto, kar je šele vredno analitike. Ta domnevni moški, ki »ga ni«, je hkrati tisti, ki nas naravnost lahko pripelje tudi do dobesednih klavcev (seveda predvsem žensk, one so glavne žrtve !) in razumevanja le-teh. Pač za to, ker tam, kjer iščejo »živo«, »najbolj živo« in celo »življenje« samo, kajpada kraljuje votlina. Toda ne katera koli votlina, pač pa votlina moškega, o katerem tukaj govorimo, in ki ni ne viden in ne misljiv iz nakazanih perspektiv. Posledično ostaja nedotaknjen, se bohoti v neštetih različicah ter postaja čedalje bolj temeljna točka gravitacije družbenega. Zrušitev tega stvora, torej družbenega bitja, se v veliki meri ujema z zrušitvijo družbenega kot takega. V nadaljevanju bom nakazano votlino skušal »poiskati« s pomočjo enega (ne edinega in ne najbolj pomembnega!) njenih proizvajalcev in vzdrževalcev, s pomočjo Playboya.

Lokacija št. 3 – Playboy itself (and not himself)
Kaj je to Playboy, je vprašanje, od katerega (tudi njegove domnevne Želje) je treba začeti v tretjem pobočju tukajšnje analitike. Pač zato, ker je ravno Playboy tisti očem vidni »prvi gibalec«, ki je »zadevo Rebeka« tudi pognal. A že na sami površini je nekaj resnih težav. Ko namreč rečem Playboy, se zdi, da gre za neko samoumevnost, »polnino«, o kateri bojda itak že vnaprej vse vemo. Nemara zato, ker je beseda slovenska? Zato, ker znamo angleščino? Zato ker vemo, da je to ime časopisa in nam nekam znano zveni? Zato ker … Nič kaj lahka in udobna, še manj pa prijetna vprašanja, čeprav si jih – ker ravnamo natanko tako, kot to tabloidiotizatorji od nas pričakujejo – nikoli zares ne postavljamo. Ker tokrat gre za poskus mišljenja in za »iskanje votline« in ne za nakup te iste, bo kajpada nujno in bistveno postoriti drugače. V nadaljevanju se bom torej ukvarjal ravno z omenjenimi vprašanji oz. problemi Imena. Pa ne za to, ker bi naj šlo za »mesto izjavljanja«, ampak za to, ker tega mesta ni, ker nikakršnega ne izjavljanja in ne govorjenja sploh tukaj ni, ker imamo opraviti s (samo)fabrikacijo votline same.

Najprej torej vprašanje playboya, in sicer na način »vrste« (spet Aristotel) vprašanja, ki ga moramo postaviti. To kajpada ne more biti zastavljeno na način, »kdo playboy je«, kako funkcionira, pač pa kvečjemu na način, »kaj to je«. Toda kam sploh meri to vprašanje »kaj« v tem konkretnem primeru? Na to, kar običajno in preveč ohlapno imenujemo institucije. Še več, če se resno uspemo posvetiti temu vprašanju, bomo, vsaj upam tako, prišli do problematičnosti tistega, kar se analitično lahko imenuje »institucija družbenega« in ne zgolj institucija na sebi kot takšna. Ker se ne mislim po instituciji spraševati ne abstraktno in še manj rigidno webrovsko, in ker za dojetje institucije ne potrebujem ne stavbe, ne tajnice in ne fikusa, bom dejal, da je institucija družbenega v tukajšnjem kontekstu dojeta predvsem kot nek »konkretni tip« domnevnega (»zaželenega«) življenja, neka konkretna drža ali life-style, če hočete, ki mu bom poskušal slediti in ki sliši na ime playboy. Ta vrsta postavitve vprašanja pa se – brž ko se ločimo od modernega nemišljenja a la Weber, ki še vedno tako učinkovito podpira in zagotavlja današnje akademsko in siceršnje nemišljenje nasploh – izkaže v vsej svoji nesluteni moči, ki daleč prekaša bojda institucije izpeljane iz 19-stoletnih velikanskih »pogonov«, ki so bolj ali manj temeljili na modelu vojske, države in podobnih konkretumov takratnega časa.

Vprašanje, kaj je playboy – kot institucija družbenega – torej razpade na dva dela: po eni plati je to »časopis« (polnina), ki nedvomno je neka institucija, a se ji zavoljo njene samorazvidne banalnosti, kot časopisa, tukaj ne bom posebno posvečal. Razen v primeru omembe natančne lokacije kreatorja/produktorja, dojetega kot neposrednega povzročitelja tistega, kar se bo izkazalo v nadaljevanju. Playboy kot časopis je pač banalni produkcijski obrat nekih izdelkov za trg, ki pa so vse prej kot zgolj »papirnati« in ki jih analitično še najmanj mislim zasledovati v njihovi papirnato-oprijemljivi, vidni dimenziji. Le-to plat sicer bojda lahko zapopademo tako ali drugače (torej nevtralno in objektivno), kar pomeni, da jo tudi sam lahko ravno zavoljo tega brez večje škode prepustim akademikom in njih postmodernim sofisterijam na tematiko »medializacije«. Toda ravnokar povedano v ravni papirnate pojavnosti (polnine, prisotnosti) nikakor ne velja tudi za njegovo visokost, torej za Ime institucije družbenega (ki ni isto kot časopis), playboy. To je šele tisto, kar nas bo morebiti zapeljalo do »prave vsebine« (dejansko praznine), ki je kajpada visoko simbolno (napačno bi bilo reči zgolj »ideološko«) nabita in je vse prej kot zvedljiva na nekakšen časopis, na neko »materialno stvar« in polnino ali pa kar tako na »odnose med materialnimi stvarmi/ljudmi«, kot se to ponavadi nakazuje kot izhod iz materialistične zagate. To kajpada počnem za to, ker se tej, patetično rečeno, »bistveni« ravni problem nikakor ne da približati prek t. i. »materialistične analitike« polnine in prisotnosti, pri kateri kot »institucijo«, če jo razumemo kot »časopis«, zgolj zreduciramo in preinterpretiramo v »produkcijo stvari« ali pa v »ljudi producirajoče stvari« oz. kvečjemu v »postvarene« (odtujene ni isto!) »ljudi«. Tukaj v primeru playboya kajpada ne gre za nikakršne stvari (če bi bilo tako, bi bila zadeva preprosta in bi jo bilo treba »zgolj spremeniti« – denimo »demokratično zažgati«, kot se to tudi spodobi v demokratični družbi), temveč predvsem za reči, pri čemer pa se »materialistična analitika« na vsej črti izkaže kot izrazito omejujoča, da ne rečem kontraproduktivna. Metodološko torej tukaj poskušam iti čez zavajajoči »materializem« in se napotiti v smeri playboya kot institucije družbenega, ki poteka na ravni reči (in ne zgolj, pa tudi predvsem ne stvari – Playboy kot »časopis«). Ne nazadnje mi tukaj ne gre ne za »vzrok« ne za »povzročitelja«, katerega preprosto in banalno odkritje na ravni razvidnosti in polnine (to je časopis, njegovo uredništvo …) bi nam naj dalo orodje za razumevanje. Topogledno se pač usmerjam v neke vrste nevzroka, pravzaprav v kontekste same, kot tisto mesto (topos), ki šele vzpostavljajo to, za kar pri »zadevi Rebeka« sploh gre.

Torej, najprej in nadvse beseda sama, kajti ravno ta utegne v sebi vsebovati vsaj blede sledi nekaterih praks (tistega »kako«) družbenega, in ki se nam zdi, da jih razumemo oz. da so nam celo »všeč«, (za všečnost pri tovrstnih zadevah kajpada nenehno gre).

Vprašanje imena
Playboy (play + boy), n., je na ravni jezikovne opredelitve a wealthy, carefree man who devotes most of his time to leisure, self-amusement, and hedonistic pleasure, conventional frequenting parties and night clubs, romancing a rapid succession of attractive young women, and racing speedboats or sports cars. (Webster's Encyclopedic Unabridged Dictionary of the English Language, Portland House, New York, 1989, str. 1104) Zadeva že na ravni imena torej nedvomno opisuje neki idealni družbeni life-style, ki meri na moškega, osvobojenega nuje dela, ki se kontekstualno umešča v hitropotezno igro, nekakšnega lova/zasledovanja (morebitnega »osvajanja«) številnih mladih žensk. To njegovo opravilo poteka z ustrezno naglico in s pomočjo vrhunskih tehnoloških izdelkov ter v povsem določljivih zabavljaških okoljih. Vse to s ciljem užitka, ki pa meri na self-amusement. Ne veže se torej na drugega, ampak se zlekne in »povrne vase«. Nekoliko podrobneje rečeno, pri play v etimološkem slovarju (Chambers, 804), ki se ukvarja z zgodovino besed in njih pomenov, pravijo – dokaj presenetljivo –, da pravzaprav sploh niso gotovi, ali beseda pred letom 1200 sploh obstaja! Prve preverljive pomene pa nedvomno vežejo na obdobje po tem letu ter jih tudi najdejo v – spet nepričakovanih? – meanings of a game or martial sport, activity of cildren, joke or jesting, revelry.

Tisto, kar smo pri playboyu odkrili in dojeli na način nekakšnega abstraktnega lova/zasledovanja žensk (atraktivna ženska kot morebitni plen) s strani moškega, pa sedaj pri sami play lahko bistveno poglobimo. Namesto da rečemo neopredeljeno kar igra, kar je hkrati preširoko (vse) in nič (ali zgolj nasprotje do vsega, kar je ne-igra) in kar nas pomensko tako rekoč pahne v nekaj per definitionem »zgolj otroškega« (torej neresnega, neobveznega …), se s Chambersovo opredelitvijo tistega play lahko pomensko bistveno premaknemo naprej. Če bi se namreč držali »zgolj igre kot igre«, bi v tem primeru na ravni jezika padli v tisto jesting, kar pa pomeni playful, fit for joking, in to je po svojih lastnostih nedvomno unimportant, ali celo trivial (766, Websters). Poleg že nakazanih je tudi element trivialnosti kajpada nujno ohraniti pri našem poskusu razumevanju fenomena playboy kot izstopajoče institucije družbenega, a to vendarle še vedno ne zadošča. Podobno velja tudi za revelry, v pomenu reveling, boisterous, najbolj natančno pa v pomenu festivity, pri čemer najdemo bistveni element, ki ga lahko imamo za spektakelski in ki ga ravno tako kaže ohraniti, a tudi on še vedno ne zadošča. Poleg vsega oz. pred vsem ravnokar omenjenim je treba še iti po neki dodatn i, drugi poti, kjer lahko najdemo tudi bistveno bolj oprijemljivejši odgovor na vprašanje, za kakšno to vrsto »igre« pravzaprav pri playboyu gre. Odgovori so dokaj jasni, čeprav presenetljivi. Gre za igre, ki se na prvi pogled vežejo na vojno in vojskovanje, torej vojaške in vojne igre. A tudi to je preveč abstraktno in potencialno zavajajoče (čeprav je še kako uporabno pri razumevanju množičnih morilcev), kajti opredelitev, ki je ključna pri playboyu, meri na tisto martial, ki pa jo je vse prej kot nujno zvesti na tisto military. Ravno širše, družbene dimenzije martial v razliki (ne pa v identiteti) do military so pravzaprav tiste, ki nam odprejo tudi ustrezno okence za razumevanje problema playboya kot par excellence institucije družbenega v vsej njeni globini in širini. Za kaj pri martial gre? Martial (pravi Websters, 880) pomeni naslednje reči: 1. inclined or war, warlike; brave; 2. pertaining to or connected with the army and navy, 3. pertaining to or appropriate for war (martial music); 4. characteristic of or befitting a warrior (martial stride). Do te točke je vse ozko in »materialno«, celo nedvoumno vezano na tisto vojaško, v najožjem pomenu besede. Vendar pa opredelitev martial pod zaporedno št. 5. svojih pomenov govori tudi o belonging to Mars, in sicer v najširšem družbenem, celo simbolnem in religioznem pomenu. To pa je pot, ki je ključna za razumevanje našega problema, saj se iz neposrednega, zgolj v vojaško in vojsko (ki v primeru playboya in socialnosti ne pelje drugam kot v zgolj morilsko rokodelnost) odprejo širše simbolne, s tem pa tudi nadvse socialno, politično in etično relevantne dimenzije zadeve. To pa je tisto, kar v angleščini imenujejo martialism, martialist, martially, martialness. Šele to so prave besede, ki nam lahko omogočijo ustrezno razumevanje playboya kot institucije družbenega!

Vendar pa je tudi to izpeljivo samo pod določenimi pogoji, predvsem pa kolikor se osredotočimo na kompleks martial law, kar pa nikakor več ni moč in se tudi ne sme v postmodernih pogojih dojemati kot identično z military law, ko je tudi sama vojna ne-več-vojna. Družbena institucija playboy dojeta v kontekstu martial law je tisto, za kar tukaj gre in kar lahko beremo kot simptom, predvsem v tem smislu, da gre za nekaj, kar sicer je znotraj starega martial law pobočja (vojna, vojaštvo …), a se hkrati radikalno razlikuje iz celo izmika od njega. Sedaj namreč martial law ni zgolj več tisto, za čemer stojijo in kar vzpostavljajo tanki, kot denimo v današnjem še-ne-demokratiziranem Afganistanu ali Iraku. Martial law brez dimenzije tankov je tisto, kar velja za tista okolja, ki so že-demokratizirana in v katerih vladajo martial laws na osnovi tega, da pravzaprav ni več nobenih civilnih in političnih zakonov (nobenega in nikakršnega prava!), ki bi vladavino tega martial law lahko ustavili. Sedaj martial laws (to seveda tudi niso »zakoni kapitala in profita«, na kar bi materialisti radi zvedli zadevo), pač pa so radikalni zakoni antipolitičnega in civilnega samega, ki se jih ne pelje s force tankov, pač pa s strength imageov in z might lyfe-style, torej radikalno soft in demokratično – ali s pomočjo Želje –, če naj rečem v bojda bolj »razumljivem« družbenem žargonu. Še precizneje: ko enkrat vpelješ demokracijo (s pomočjo prvega gibala – vojaške force), potem za nadaljevanje, kar pomeni samo-producirajoče funkcioniranje demokracije kastrirane na antipolitično raven družbenega, sploh ne potrebuješ več ljudi. Katera koli power je odvečna in nevarna, najbolj pa politično delovanje ljudi (politika pri Aristotelu!). Zadoščajo že »družbene institucije« in »organizacije« (Drucker), med katerimi je moč najti tudi to, kar iščemo, Playboy sam. Šele v teh demokratičnih peace keeping okoliščinah (in alkoholiščinah) je Playboy zares doma in ustrezno učinkuje pri podružbljanju. Sedaj lahko povzamemo tretjo raven lokacije, to v zvezi s playboyem. Opraviti imamo s posebne vrste zakona (martial laws), ki pa so v svojem bistvu radikalno socialni (ne pa vojaškimi) in ki – v razliki do pravnih in političnih (tudi samih vojaških zakonov) – sploh več ne funkcionirajo kot tisto »od zgoraj«, kaj šele vsiljeno (force). Nasprotno, delujejo kot nekakšna naravna, samoumevna sila (might), in sicer radikalno od spodaj (od zadaj), tako rekoč samodejno - z nasmeškom in ljubeznijo. Še več in bolj natančno, gre za nepisane zakone, ki niso posamezniku (tudi družbi ne) na noben način nadrejeni, njej zunanji, ampak so njemu in še posebno njej nekaj radikalno notranjega in ponotranjenega. Družba (posebej ta globalna, pa tudi vsaka posamič, ki se je globalizirala) nima namreč več ničesar zunanjega, je vsaka za sebe totalna in totalizirajoča, kakršna koli potencialna zunanjost (predvsem politična) pa je in nuce vsaj sovražna, če že ne ukinjena. Podobno velja za družbeno bitje, ki je bojda »del« te družbe (staro liberalna, romantična utvara), pa to seveda ni nič več kot nevedna in zavajajoča predstava, pravzaprav wishful thinking, ki ga podpira ravno martial law sam, med drugim tudi skozi institucijo playboy. Kajti družbena bitja niso več niti bitja, ki bi bila ločena, drugačna, to so bolj ali manj kreirani, klonirani stvori, ki se celo na ravni »intime« bolj ali manj istovetijo z globalnostjo samo in jih v tem pogledu sploh ni. So kvečjemu nekakšne njihove izpostave, postaje, »organizacije« ali organizmi, pri čemer je to, kar se sedaj v pogojih postkapitalizmu imenuje »organizem«, organizacija in ne posamezni stvor (družbeno bitje), kot je to bilo še v zlatih modernih časih. Rečeno druckerjevsko: »osnovna enota« družbe ni posameznik, človek, to je organizacija!

Moški, ki ne obstaja
Na tej točki se lahko vrnemo našemu playboju kot instituciji (tudi organizaciji) družbenega, pri čemer smo že ugotovili, da pri tej instituciji sploh ne gre za nikakršno vprašanje Ženske in tudi ne za žensko vprašanje, kaj šele za problem Žensk ali ženske (ravno to velja tudi pri »zadevi Rebeka«). Nedvomno imamo opraviti z Njim, a se pri tem vendarle ne smemo zaleteti. Nimamo opraviti s katerim koli moškim, ampak prej z Moškim. Ugotovili smo, da je osrčje družbene institucije playboya Moški, ki je osvobojen nuje dela, ki se nahaja v kontekstu igre-lova-zasledovanju in osvajanja številnih mladih žensk (ne le src, kot je to izkusil že Abelard) in ki poteka v zabavljaških okoljih. Vendar pa, ne pozabimo, to »zabavljaštvo« je v primeru playboya predvsem self-amusement, se pravi zabavljaštvo, ki ni zabavljaštvo »z drugimi«, temveč poteka znotraj zaprte monade tistega the self, je na-sebe-se-nanašajoče in v sebe se iztekajoče. Drugič, opraviti imamo še z nečim čudnim, namreč naravnost z otroškim in torej ne kar tako z moškim »prijemom« igre (play), ki vsebuje močne elemente trivialnosti. Tretjič, tukaj je poudarek na festivity, se pravi na elementu, ki ga lahko imamo za spektakelski. A nakazana pol-vojaška moška, dejansko otroška igra-lov (torej »lov na ženske« kot na divjad) se izkaže kot nekaj manj, kar je v svojem najožjem jedru pravzaprav »samo-igra« ali self-amusement. Drugače rečeno, če sedaj poskušamo raztreseno zadevo po do sedaj nakazanih analitičnih delih »sintetizirati«, se »zadeva Rebeka« s strukturo katere imamo opraviti, nakazuje kot nekaj, kar sestoji iz večjega števila analitično opredeljivih delov. Domnevno in površinsko stvar sestoji iz dveh subjektov (moškega in ženske) ter iz nekakšne, bolj ali manj smrtno resne, igre ter sredstev uporabljenih v tej igri. Moški se v tej nasebni analitični ravni pojavlja kot aktivni lovec, ženska pa kot plen (pasivni objekt), igra sama pa je takšna, da vsaj meji na vojaško razmerje oz. širše na martialno simbolno zavojevanje, podrejanje … V končni instanci pa se kajpada izteče tudi v odstrel: dobesedni ali simbolični.

Vse to seveda velja le pod pogojem, da zadeve vzamemo zdravo za gotovo in da se ustavimo pri tej nasebni ravni. A nakazano nasebnost in samoumevnost močno moti prej nakazani (nepričakovani?) element, to pa je element otroškega in otroka, ki – vsaj na prvi pogled – radikalno moti ustrezno funkcioniranje nasebne, kajpada par excellence Moške zadeve (vojna, bojevanje, lov, osvajanje …). Skratka, biti moramo skrajno pazljivi, kajti igra, ki jo analiziramo s posredovanjem »pomenov« v zvezi s playboyem kot institucijo družbenega, samo navidezno meji na igro z drugimi (moškega z žensko). A vendarle vse kaže, da le ne gre za igro, ki bi predvsem merila »na druge« in »z drugimi«, ampak gre za nekaj, kar je nadvse »zaprto« in celo prakticirano in »mišljeno« kot sebi zadostno. Prej gre za nekakšno »samoigro«, za igro (ali je to še vedno igra?), ki radikalno meri na sebe samega (self-amusement) ali celo izključno na sebe samo. Nimamo torej opravka z igro dveh različnih udeležencev, ki bi bila eden drugemu (ker sta ločeni bitji) »zunanja« (to bi bilo lahko razmerje ljubezni ali, denimo prijateljstva, pa tudi vojskovanja), v smislu razmerja med moškim in žensko. Dejansko tukaj gre za samoigro (pogostokrat naravnost za žaloigro), in sicer tisto, ki poteka med Moškim in otrokom znotraj ene in iste ne-več-osebe (čeprav še vedno bitja). Samoigra, s katero imamo opraviti, je kajpada tisto, kar otrok počne, ko se s sabo igra, tudi ko, denimo, masturbira in pri čemer mu je vse drugo (predvsem pa kateri koli drugi) potrebno le toliko, da morebiti požene motoriko samo-igre (imaginacija, fascinacija …). On (dejansko je to še vedno »tisto«, torej Ono!) je pri vsem tem povsem samozadosten, saj se nahaja v daleč najbolj rajskem položaju, iz katerega se nikakor ne pusti kar tako pregnati. Svetopisemski greh »spoznanja«, torej fuk z drugim, je za njega v tem položaju nekaj radikalno transcendentalnega in funkcionira naravnost kot Ding-an-sich. To, kar »njemu« ostane, je kvečjemu nekakšen »samo-fuk«.

Šele na tej podlagi, ki bi jo lahko imenoval infantiliziranost, je sedaj treba vpeljati element lova, vojaškega in martialnega, kajti kje češ večje moškosti in možatosti (za to v primeru »Rebeke« gre), kot pa je tista, ki se jo lahko najde v vojni ali pa v »fukanju žensk«, če naj rečem par excellence playboysko. Skupno obema dejavnostima je eno in isto: »podiranje tarč«. Tarča pa je lahko seveda tako ali drugače Sovražnik. Kdo pa je tukaj lahko ta sovražnik? Predvsem pa, kdo je in kakšna funkcija (nepričakovanega) otroka v vsem tem playboystvu? Mislim, da se jo kratko malo da opredeliti kot tisti štrleči element, ki pa vso mistiko in mašinerijo playboystva kot čedalje bolj prevladujočega ideala (to več ni Casanova, seveda ) šele postavi na pravo mesto. Štos je radikalno preprost: če nekdo hoče biti vojak in playboy, se nujno znajde v (se pravi v tistem, kar bi naj bilo moško – to je norma družbenega, ki je naddoločujoča – kajti, radikalno kot rečeno, »Moški ne obstaja« ) nasprotnemu položaju od tega, kar je in kar bi naj bilo moško. Nujno mora s svojo »moškostjo« nekaj bistvenega narediti: mora jo po eni strani ponižati (zmanjšati), po drugi pa napumpati do neverjetnih razsežnostih. To pa ni nič drugega, kot je tisto, kar sicer imenujemo infantilnost in kar se tako ali drugače izteče v nakazani self-amusement. Direktno rečeno, od velikih herojev in implicitnih ali eksplicitnih playboy-jebačev se naenkrat znajdemo v Alicini deželici, v katerih dominirajo gromozanski infantilizirani masturbatorji (hoollywoodska industrija stavi točno na te like). V tej kraljevini kajpada kraljične, kaj šele »navadne ženske«, niso tukaj za to, da bi se z njimi dajali dol, ampak za to, da Njega (torej Demiurga, kar ni nič drugega kot drugo, Platonovo ime za freudovski penis) zadovoljujemo. Pri tem nam seveda ne gre za nikakršno potrebo, da bi šli ven iz udobne votline (televizija), postplatonistično se pač samozadovoljujemo (mečemo dol same sebe) v neki domnevni virtualnosti, pa naj je ta dejanska televizija ali pa ta, ko se vozimo po cestah in buljimo v »Rebeko« in njej podobne Playboyevske kreacije. Ni treba (tudi ni moč več!) ne iz avta, ne iz televizije in ne iz sebe (monada). Vse je že vedno a priori tukaj in zdaj, ker več ni ne časa in ne prostora, ne tistega zunaj…, je le še neskončno samozadovoljevanje družbenega bitja (posledično tudi Družb/e) kot dokončno iznajdenega perpeetuuma mobile.

Vse kar ostane: drkanje in kurčenje
To, s čemer se srečamo pri »zadevi Rebeka«, je vse torej prej kot telo, kot slika, kot ona, kot ženska, kot spolnost, kot seksualnost … Gre predvsem za elementarni problem Njega, ki ga ni, za tisto, kar je ostalo od Njega, za »njegovo« kurčenje, in pa za Njega, ki kvečjemu lahko še obstane (to vedno pomeni »rastlinsko vegetira«!) kot »drkadžija«. Skratka, ne gre za nikakršno playgirl in za nobeno Rebeko, ampak naravnost za playboya (in le posredno za Playboy!).

Gre za njega, ki je bolj ali manj povsem ločen od živali in od vsega živalskega (kot nekaj domnevno nižjega, nevrednega … kri, menstruacija …) in ki je inštaliran v purificiranem območju rastlinstva, če naj rečem na ravni Aristotelovske govorice. Kolikor bolj je ta družbeni stvor »mislil« - zgodovinsko gledano - , da se bo z oddaljitvijo od živali in živalskega, naravnega, umazanega pridružil kraljestvu onstranstva (pa naj je to absolutna »lepota«, čista »ljubezen«, večni »mir« in kar je še teh smrdečih trupcev vsepovsod naokoli), je toliko bolj »zaživel« (in še vedno zgolj-živi, torej vegetira) kot zombizirana rastlina. Edina morebitna povezava z živalstvom – za to se tako silno in vedno znova žene za vsakokratno tehnologijo – je pravzaprav joystick, in sicer v obeh njegovih podobah. Tako tisti televizijski (daljinec), še bolj pa ta, ki mu kot rastlini neuporabno visi ob mrtvem telesu in je lahko namenjen kvečjemu še masturbaciji. Rastlina, ki drka, in dirka (takih je čedalje več!), rastlina, ki se per definitionem ne zmore izkoreniniti (razdružbiti) in postati gibajoča se žival (kolikor hitreje se giblje po prostoru – hitri avtomobili, letala – toliko manj je lahko žival). Vse, kar je ostalo od njegove izhodiščne živalskosti oz. vse, kar še premore v svoji ne-več-človeški rastlinskosti, je kajpada Eno in največje, to je kajpada Strah. To je strah glede na vse živali in vso živalstvo (ki je tako najtrši cement družbenosti nasploh) kot tudi in predvsem strah pred katero koli konkretno, oprijemljivo žensko. Danes tudi in predvsem na Playboyski način. Če so se podružbljena bitja nekoč zatekala predvsem k (brezmadežni) Mariji po pomoč, se danes zatekajo k »Rebeki«.

Pa še tole: drkadžijsko opravilo, drkanje kot dominantni način življenja sodobnega podružbljenega moža, se pravi moškega, ki ga ni, nikakor ne kaže zamenjati za kurčenje. Gre za dve različni stvari, ki gradita na dveh »različnih organih«. V primeru drkadžije gre predvsem za brezspolnost v smislu pregovornega »imeti jajca«. Za jajca gre tukaj v smislu, da gre za potenco, ki več ni in ne more biti spolna, ampak je vsaj brezspolna če že ne vsaj transspolna. Je tisto, kar je potenca bitja in/ali zgolj bit, ki se per definitionem izteče v silo in nasilje. To je hkrati tudi tisto zgolj-življenje, ki pa je povsem nepotentno in ki se tako radikalno transparentno razkazuje v današnjih, tudi slepcem vidnih dimenzijah t. i. spodletele natalitete, ki ji nikakršni socialni in politični prijemi niti slučajno ne zmorejo več priti do živega - kvečjemu jo lahko potencirajo. Nepotentno je kajpada to bitje, ta bit in nuce, kratko malo zato, ker ne zmore iti ven iz svojega ne-več-telesa (je že zunaj!), ker je vse, kar lahko s svojim joystickom (ne več kurcem, zdaj tam kraljuje pregovorno »imeti jajca«!) naredi to, da posili, da eksibicionira in, kajpada, masturbira. Vse ostalo v zvezi z žensko je kvečjemu še postavljanje, »kurčenje« in vojskovanje ter seveda alkohol in droge, ki ustrezno poplaknejo vso umazanijo družbenosti. Zato bi lahko rekli, da Rebeka v končni instanci ni ne ženska in ne moška štorija. To je nekakšna »trans« ali, boljše, predspolna štorija stvora ali bitja, ki mu rečemo tudi družbeno bitje, ki jo je treba obravnavati kot to, kar je, torej kot rastlinsko vrsto. »Rebeka« je tisto, kar ta stvor vedno znova, nujno proizvaja po svoji lastni podobi. Povezave in analogije s svetopisemskim izročilom so tukaj vse prej kot slučajne. Gre za radikalno komplementarna pojava, ki se medsebojno pogojujeta in perpetuirata.

1. Vprašanje, zakaj ravno judovsko in ne slovansko, germansko ali keltsko oz. kakšno drugo in drugačno ime, bom pustil za neko morebitno drugo priložnost. Tisto, kar je tukaj treba vsaj marginalno izpostaviti, je vprašanje, ali imamo pri »Rebeki« že na ravni imena morebiti opraviti s kakšnim simptomom, ki kaže na »mentalno« in siceršnjo strukturacijo njenega Stvarnika?
2. Topogledno nikakor ne gre jemati zlahka in kot slučajnost, da je višek, do katerega se je uspelo prebiti današnji televiziji, ravno pro et contra mehanika starega Abelarda, ki je že v globinah »temačnega srednjega veka« zadostoval trem nujnim kriterijem in ki jih še kako krvavo potrebuje tudi vsakokratna današnja televizijska evangelizacija. Po eni strani je bil Abelard seveda še kako iskren vernik (svečenik, vrhunski teolog …, torej il nostro uomo), po drugi pa nekam uporniški (treniral je »Aristotelov« Organon na točki analitike nasprotij v Svetem pismu). Po tretji in najbolj pomembni plati pa je Abelard bil (in ostal) hkrati tudi oče tistega vrhunskega izdelka, s pomočjo katerega se danes gospoduje nad družbenimi bitji, se pravi tega, kar danes imenujemo Ljubezen. Njegova Heloisa, muza par excellence, je bila tisti objekt neskončnega oboževanja, ki je omogočil poznejšim stoletjem (in danes kajpada tudi televiziji), da prenese gospostvo iz smeri – takrat že hirajočega – Boga, na to, kar danes imenujemo »Človek«, torej iz smeri pasivne zazrtosti v Gospoda in molitve (ora et labora) v aktivno evangelizacijo (beri podružbljanje) skozi ljubezen (tudi čvek tipa »mi se 'mamo radi« …). Pri vsem tem pa nikakor ne bi kazalo pozabiti, da je bila cena, ki jo je Abelard plačal za triplastnost lastnih dejanj, izjemno visoka, namreč kastracija. Za nas bi to utegnilo pomeniti, da bi nemara kazalo vsaj poiskati tisto »strukturno mesto«, se pravi mesto morebitne prihodnje (simbolne) kastracije, s katero bi se dalo televizijski evangelizaciji postaviti po robu oz. kastrirati televizijo. Trenutno ne morem drugega, kot da opozorim na izjemno moč, ki jo vsakdo med nami zmore prakticirati na točki edinega gumba na TV-daljincu, ki je rdeče barve. Izklop televizije in odtegnitev poneumljajoči televizijski evangelizaciji (podružbljanju) bi v tem pogledu bilo moč jemati vsaj kot zasilni izhod, kot simbolni ekvivalent kastraciji, ki se je prej ali slej bomo morali poslužiti – če bomo seveda hoteli (p)ostati ljudje in se ne porazgubiti v postplatonistični votlini Človeka (TV je naša domača votlina!), ki je per definitionem Eden.
3. Bistvena skupna točka obema bojda skreganima pozicijama (ene brez druge ni!) je kajpada radikalna nesramnost in domneva, da nikakršne tretje možnosti ni. Obe namreč vnaprej računata na to, da tista »druga stran« le ne bo tako nesramna, da bi o njihovi lastni nesramnosti spregovorila na nesramen način. In igrica na tej točki lahko traja načeloma tja v slabo neskončnost. Medtem ko eni nesramno vztrajajo na – v končni instanci – brezmadežnem spočetju in izvirnem grehu, drugi mahajo z genitalijami in s tehnološkimi/znanstvenimi dosežki na področju njih drgnjenja. Rezultat medsebojne masturbacije konservativcev in liberalov pa ni »medsebojno izničenje« (matematični plus/minus), kot domnevajo naivneži, ampak masturbacija na kvadrat – še več, njeno spiralno naraščanje ad infinituum. Izdelki, kot so »Rebeka«, pa so ravno tisto, kar jih vedno znova premakne iz njihove lastne vegetativne, vlažne in sanjske zamaknjenosti v osrčje odrskih luči, kjer se – heroično kajpada in z uporabo »vseh razpoložljivih sredstev« – medsebojno dajejo do zadnje kapljice lastne žlahtne telesne tekočine. Žal pa pri tej telovadbi redki opazijo, da imamo pred seboj svojevrstni samogovor infantilnežev, ki čez teleidiotizirano matriko pro et contra ne zmorejo niti pokukati.
4. Implikacija ravnokar povedanega je seveda nedvoumna: »zadeva Rebeka« se ne pojavlja in ne funkcionira (ker ne more!) v naponskem okolju mišljenja (torej tam, kjer bi mišljenje sploh bilo možno), ampak je umeščena radikalno zunaj njega in vnaprej računa na nemišljenje (predvsem na oči in z njimi povezane zaslepljujočo, mišljenje imobiliziraočo »fascinacijo«). Aristotelovski prijem par excellence na tej točki bi bil nekako takšen: zavrniti ta prostor nemišljenja in zadevo prestaviti kvalitativno drugam – »na mesto« mišljenja, namreč. Torej tam, kjer bo ta »pojav« morebiti dosegljiv za mišljenje (denimo, vsaj za besede, če že ne za koncepte in razsojanje, da o delovanju niti ne govorim). Ne gre potemtakem za to, da zadevo »prestavimo v drugačno perspektivo«, kot to mislijo od časov iznajdbe slavnega firentinca, ampak za to, da iz perspektive izstopimo. Sploh ne gre za nikakršen prostor, pa naj je ta še tako tro-, quattro- ali ne vem še kako »več-dimenzionalen« (perspektiva je vedno zgolj vprašanje geometričnih dimenzij!), pač pa za »mesto« (topos, topoi), ki je pred-dimenzionalen, ali, če vam je ljubše in bolj »subverzivno« (dejansko bolj »noble«), transdimenzionalen.
5. Zvitega mojstra Maigrettea (1898–1967, denimo njegovo čuveno »Pipo«) je treba brati radikalno aristotelovsko in ne tako puzzlevsko-poljubno, kot se to občasno zazdi kakemu postplatonističnemu infantilnežu.
6. Od tod seveda tudi takšna, vse prej kot nepomembna, »drobnarija«, kot je animirani film, v katerim je mrtvim risanim likom treba od zunaj vpihniti življenje, da bi sploh lahko »zaživeli«. Sicer pa so anima (lat. duša) predaristotelovski stari (v grščini je pneuma, piš, dih, veter, pihanje …) povezovali tako z vetrom kot tudi z oplojevanjem, torej z domnevnim »poda(r)janjem« življenja, ki da po definiciji prihaja od zunaj, torej zunaj same »gole materije«, v tem primeru »mrtve«, dejansko ubite »narave«, oz. iz smeri tistega, kar bo pozneje (Platon) preimenovano v Demiurg. Pri Aristotelu te idealne možnosti za »odhod/prihod duše iz/v materijo« (ki je že pri Sokratu prisotna, pri Platonu pa sistemsko postavljena v samo osrčje nerazumevanja, ki so ga z veseljem sprejeli vsi monoteizmi) seveda ni. Bile so potrebne neštete antiaristotelovske telovadbe (še trajajo), stoletja kvaziaristotelizma (ne le sholastike) ter, ne nazadnje, tudi nesramnih ponaredkov in imputacij (denimo De Anima in Metafizika) in armade postplatonistov, da bi se prišlo tudi do najmanjše možnosti podreditve mojstra mišljenja pod logiko nemišljenja, ki še dandanašnji kraljuje.
7. Ta magijski element pri »zdravniku« danes čedalje bolj postaja viden in tudi peša. Očitno ne gre več zgolj za »krizo zdravstva«, kot se to ponavadi »sistemsko govori«, pač pa je sama instanca zdravnika (vključno z »vero vanj«) tisto, kar je postalo radikalno vprašljivo.
8. Le »deli« so tisto, kar ostane, to pa je tisto, kar je Aristotel silno učinkovito obdelal v De partibus animalium. Čeravno on to počne nekoliko drugače, kot sam sugeriram zgoraj, je to še vedno vrhunsko pomemben analitičen (in ne »biološki«) tekst.
9. Pri filmu je podobno s kamermanom, le da se tam zaplete še s scenaristi in z režiserji in da tukaj na mestu »delov« v zgornjem pomenu nastopajo »celi ljudje« kot igralci/karakterji, ki pa so ravno tako le deli in delni.
10. Medijske fascinacije (pravzaprav nadomestne javne masturbacije, ki pa žal nimajo takšne politične potentnosti, kot je to bilo značilno za Diogena in njegove dediče) v zvezi z »množičnimi morilci«, so nekaj najbolj realnega v našem podružbljenem ne-več-svetu, se pravi v Družbi. Le da bi se jih, za začetek, bilo treba lotiti s pozicije množičnih morilk. Stavim, da bi bili rezultati vsaj zanimivi.
11. Nadvse vabljivi in ponovno popularen tovrstni marksizirajoči »materializem« (Marx, ki ni bil marksist, bi ga verjetno poimenoval »vulgaren«) nas tako ali drugače, celo nujno, pahne v rajsko območje čarobne besede »Kapital«. Namreč ko enkrat premoremo to čarobno paličico (torej samo besedo Kapital, ki da lahko odklene vsa vrata), je tako, kot če bi zasegli filozofski kamen modrosti, od koder že itak vnaprej in nezgrešljivo »razumemo vse«, ker da »zgolj« gre za to, da je stvari »treba spremeniti«. Žal pa je to le druga, komplementarna plat banalnosti družbenosti same (ki naravnost temelji na »nenehnem spreminjanju«), ki to banalnost družbenega – tudi banalnost časopisa Playboy – kvečjemu dodatno utrjuje in celo omogoča. Ostreje rečeno, banalnost družboslovnega nemišljenja, ki ponovno temelji na čarobni besedi Kapital, ki da je »v končni instanci odgovor na vse«, je pravzaprav bistveni sestavni del banalnosti kapitala samega (če naj rečem v tem tavtološkem jeziku), ki nas – kolikor se ustavimo zgolj pri njej – naravnost posesa vase, ker se ji sami in prostovoljno izročimo na milost in nemilost. Bodisi na način heroične »zavrnitve« (sprememba sveta) ali pa skozi »moraliziranje«, kar pa na zadevi sami bore malo spremeni. Opletanja s Kapitalom ad infinitum, ki smo jima ponovno priče v zadnjem desetletju, bi očitno bilo treba razumeti tudi kot svojevrstno analitično nemoč današnjega družboslovnega nemišljenja, ki pa se – ravno zavoljo čedalje manj vzdržne in bolj razvidne nemoči – vse bolj pripravlja na to, da to nemoč glede reči, ki presegajo njen horiozont zapopadka – bo razkazala tudi z neposrednim, na sili temelječim posegom v »stvari same« (različne prenove leninizma). »Vrnitev k stvarem samim« je torej eksplicitno priznanje, da »obstoječim rečem« več nismo mišljenjsko dorasli in da potrebujemo nek mišljenju zunanji pripomoček, ki bo obračunal z njimi, in sicer z nemišljenjskimi, nasilnimi, sredstvi . Gledano s stališča mišljenja imamo v tem primeru opraviti kajpada z nemišljenjem v prečiščeni, čeravno in nadvse nemočno-jezni obliki. Implikacija tega položaja je torej, da smo »mišljenjsko nedorasli«, morebitna izjava, da ne gre več za mišljenje, ampak za to, da »spremenimo stvari«, pa kvečjemu izgovor. Kaj pa če bi kazalo začeti »drugače misliti«, »spremeniti mišljenje«, kaj pa če smo prišli do meje, ko je dosedanje družboslovno in materialistično mišljenje treba zapustiti ter se reči (in stvari!) lotiti drugače!?
12. By the way, to je hkrati tudi ena najbolj občutljivih točk pri analitiki in resnem premišljevanju problema Bush & Irak (vključno z ne-več-zapori od Abu Graiba do Guantanama …), a se s tem tukaj ne morem ukvarjati.
13. Pri razlikovanju med »vojaki« in »inštruktorji«, ki jih tako rado premlevajo v tukajšnjih medijih množičnega poneumljanja, gre predvsem za razliko med peace-making and peace-keeping. Ko »makerji« (s tanki, letali …) spražijo zemljo (v pomenu Aristotelove gea iz njegove Fizike) in iz nje naredijo (podružbijo jo) virtualni, podružbljeni prostor, nastopijo »keeperji«. Za natančnejše razumevanje je treba narediti le eno »majčkeno« premestitev. Tam, kjer medijski čvek »govori« o peace, je treba kajpada vstaviti democracy in pa pozabiti na domnevni paradoks, da vojaki in policaji lahko »poučujejo demokracijo«. Od tam naprej pa sta najmanj dve možnosti: eno je verjetje v medijski čvek, drugo pa kajpada je lastno mišljenje.
14. Masturbiranje jemljem kot nekaj človeku in živalim nasploh elementarnega, kot del tistega, kar Aristotel opredeljuje kot njihovo »naravo«. Problem se pojavi takrat in na tisti točki, ko to (p)ostane edini »še preostali« way of life, oz. ko na mesto potencialne »zrelosti živali« nastopi rastlinstvo, ko se udejani infantilizirano družbeno bitje, ki kvečjemu le še masturbira. Ne rečem, da je to zgolj problem playboya, sta pa Playboy in playboy sestavna dela podružbljanja, ki se najbolj vrtita okoli sokreiranja ravno tovrstnega infantilneža.
15. Še danes najboljše o tem je – čeprav, po moje, odločno premočno prepojeno s puritanizmom, ki po nepotrebnem zakrije marsikatero daljnosežno implikacijo – moč prebrati v Warriors Johna Graya. Za tiste, ki »ne berejo« leposlovja, ampak se ukvarjajo le še »s svojo stroko«, naj omenim, da ne gre zgolj in predvsem za leposlovje, temveč za na krvavi empiriji temelječo filozofsko premišljevanje, ki je izdelek ameriškega vojaka (oficirja) iz druge svetovne vojne. Taisti vojak je po vojni namreč pomagal tudi pri prevajanju nekaterih ključnih tekstov Heideggerja v amerikanščino. Nenazadnje je bil Gray tudi dober znanec Hannah Arendt, ki je prispevala predgovor k omenjenemu, vse prej kot zasluženo spregledanem delu.
16. Mešanje Casanove in Playboya je seveda možno samo pod pogojem, da izgubimo neprehodno razliko med dajati se dol z drugim(i) in masturbirati z Drugim. Pri playboyu tudi ne gre za institucije družbenega, kot je dandy, in pa tudi ne za tisto, ki nastopa v rock'n'rollu, v katerem se še najraje govori o »Sweet Little Sixteen« ali pa o »Doživjeti stotu«. Tu gre za nekaj novega, kar je, kot ponavadi, v teh logih prvi opazil Marko Brecelj. Tukaj ne gre za njegovo čuveno »ljubav na prvi krevet«, ampak za tisto, ko pesnik govori o »drstenju« v svoji mojstvorimi »Disco-sex(y)«, torej časovno nekako na prehodu osemdesetih v devetdeseta.
17. V lokalnem okolju, v katerem smo še vedno nemišljenjsko izgubljeni, je eden dominantnih stavkov, ki se nam plete med nogami in še kako blokira mišljenjske potenciale, kajpada tisti, ki pravi, da »ženska ne obstaja«. Sofisterije iz tega pobočja prepuščam alernativnim akademikom in njih postplatonizmom, tukaj zgolj opozarjam na to, da bi ta »čuveni« stavek o ženski bilo pravzaprav treba brati vsaj še »obratno«.
18. »Suha veja«, ki jo Rugel vidi pri gejih, je pravzaprav »suha veja« moškega kot družbenega bitja nasploh, ki ji geji (isto velja za lezbijke) na svoj način, nadvse hrabro in občasno celo politično skrajno zahtevno, skušajo parirati in za kar zaslužijo vso hvalo. Nasilje nad geji (podobno nad prostitutkami, ženskami nasploh ter nad otroci, živalmi, sužnji …) je očitno znak radikalne nemoči in celo obupa družbenega samega, kar vendarle kaže na možnost, da se sili družbe in družbenega le bo moč postaviti po robu s politično močjo, s političnim mišljenjem, razsojanjem in delovanjem.
19. Kaj je potem takem sploh čudnega, če Cerkev brani svojo Marijo, liberali pa svojo Rebeko!? Oboje ostaja znotraj nadrejenega matričnega čveka o Grehu, razlika je le v definiciji le-tega. Za ene je greh porivanje, za druge pa ne-porivanje, sicer pa je eno in drugo ujeto znotraj (post)platonistično teologizirajoče konstrukcije a priori. Osnova tabloidiotizacije, ki se je tukaj lotevam na primeru Rebeke, je v sami matrici te konstrukcije in obe poziciji (»konzervativna« in »liberalna«) jo idealno omogočata in perpetuirata v slabo neskončnost.

nazaj

Lilijana Burcar

»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
V enem samem reduktivnem retoričnem zamahu novinar Dnevnika vse feminizme, sedanje in pretekle, diskvalificira in izniči.
V osrednjem slovenskem medijskem prostoru je moč opaziti, da se po nekaj časa trajajočem zatišju ponovno začenja nov cikel (časopisnih) komentarjev o feminističnem gibanju. In kaže, da tudi ta cikel ponovno napovedujejo ozko zamejeni in zato pomensko specifično usmerjeni načini pisanja o feminizmu. Ti se – gledano znotraj trenutnega evropskega političnega prostora – dejansko ujemajo z okrepljenimi neokonservativnimi in torej povsem protifeminističnimi ideološkimi stavi in konkretnimi manevrskimi nastopi. To je, na primer, razvidno tudi iz novinarskega prispevka »Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«, ki je bil objavljen 4. februarja 2006 v Dnevniku. V članku avtor govori o današnjem položaju žensk v švedski družbi in nedavni ustanovitvi prve feministične politične stranke. Pri tem sicer bežno omenja, da je na Švedskem mogoče najti več vrst feminizma, vendar pa jih v osrednjem delu prispevka vse enoznačno pomensko pregnete in zvede na raven enega samega skupnega imenovalca, tj. radikalnega feminizma. Tega postavlja za osrednjo skupno točko in gonilo novodobnim feminističnim gibanjem; to pa je povsem zavajajoče. Radikalni feminizem je namreč nastopil na prehodu v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in se je v naslednjih 10 letih končal. Danes nastopa le še kot zgodovinska kurioziteta, ki jo je mogoče kot eno od oblik feminističnega gibanja zaslediti v posebnih preglednih poglavjih feminističnih zgodovinskih učbenikov. Posamezni fragmenti, ki še ostajajo, predstavljajo v celoti preizprašani in povsem obrobni zatok novodobnih feminističnih gibanj. Slednjim tako vsekakor ni skupni ideal utrjevanje »vojne spolov«, kot jim to skozi zreducirano optiko preživelega radikalnega feminizma vsiljuje avtor, temveč raziskovanje procesov tvorjenja identitetnih pozicij znotraj patriarhalnega simbolnega reda in preseganje omejujočih nastavkov le-teh, kar velja tako za ženske kot moške.

V enem samem reduktivnem retoričnem zamahu avtor vse feminizme, sedanje in pretekle, diskvalificira in izniči. Hkrati naturalizira in normalizira domnevno neizogibni in upravičeno odklonilni odnos moških in drugih do vseh feminističnih praks in politik. Liberalni feminizem, na primer, obravnava kot preprosti podaljšek in s tem kot še eno izmed nesprejemljivih in vsiljivih oblik radikalnega feminizma. O kvotni zastopanosti žensk v javnem prostoru namreč govori kot o »zahtevi radikalnega feminizma«, ki jo opiše kot zahtevo, da »mora« pri zastopanosti žensk v javnem življenju »obveljati kolektivna pravica pred individualno«.

Sistem kvot, ki izhaja iz zagovora pravic in enakopravnosti žensk, ni bil nikoli del radikalnega, temveč liberalnega feminizma. Obe struji sta se skupaj z marksistično-socialističnim gibanjem uveljavili na začetku drugega vala feminizma. Pri tem je šlo za to, da je liberalni feminizem gradil in še gradi na vključevanju žensk v mehanizme nacionalno-kapitalistične družbe in se zavzemal za njihovo enakopravno zastopanost; marksistično-socialistični je raziskoval povezavo spola, družbenega razreda, patriarhije, reprodukcije in kapitala ter ponudil pojem skupinske razredne zavesti; t. i. radikalni feminizem pa je govoril o posebni, od moškega domnevno povsem različni in enotno zasnovani ženski naravi, ki je v patriarhatu zatirana, zato jo je treba kratko malo le še osvoboditi. Ta feminizem se je pokazal v vzpostavljanju od moških izoliranih, torej izključno ženskih kolektivov (komun in skupin), katerih cilj je bil med drugim ustvariti varno in pozitivno skupinsko ozračje za razvijanje medsebojne (politične) podpore in terapij samoosveščanja. Temeljil pa je prav na zagovoru neposredne individualne participacije posameznic, ne pa njihove kolektivno delegatske oziroma kvotne zastopanosti.

Nepoznavanje osnovnega konteksta
V luči avtorjevega nepoznavanja in nerazumevanja tega osnovnega konteksta je zato obravnava kvot, ki jih postavi za še eno vsiljivo manifestacijo radikalnega feminizma, ne le zavajajoča, ampak naravnost skrb zbujajoča. Enak zmotni vzorec gledanja namreč vpenja tudi v obravnavo nove feministične politične stranke, ki jo prav tako predstavi kot še eno manifestacijo radikalnega feminizma; to utemeljuje z izjavo nekdanje predsednice švedske Leve stranke, češ da so moški »talibani«. Zaradi te izjave si avtor celo vzame pravico, da vse feministke okarakterizira kot enako misleče, s čimer ponovno diskvalificira feminizem, ne da bi se zavedal, za kaj ta sploh je. Hkrati pa to nekdanjo izjavo predsednice poveže s samo vsebino stranke in z njenimi stališči. Sam pregled manifesta stranke pa kaže, da ne gre za še eno obraz radikalnega feminizma, temveč da so ga za radikalnega v drugem pomenu besede, tj. pretiranega, naredili sami mediji s svojimi izjavami, ki po besedah novinarke Britte Svensson ne prinašajo kritične analize, ampak spominjajo na ideološki lov na čarovnice. Tudi vzrok, zakaj so nekatere ustanoviteljice stranko zapustile in zaradi česar je po navedbah avtorja za »večino« feministk program nesprejemljiv, tiči drugje. Iz izjav samih izstopnic je namreč mogoče razbrati, da gre za trk med dvema strujama feminizma devetdesetih, in sicer na eni strani tistega (temu pripadajo tudi izstopnice), ki prisega na različno razdrobljene, a v osnovi še vedno fiksno zastavljene identitetne politike, izvora katerih ne preizprašuje, ampak jih kratko malo privzema za temelj svojega političnega nastopanja, in na drugi strani poststrukturalistične struje, ki za svoje polje delovanja jemlje predpostavko gibljivih subjektivitet ter kliče po temeljitem preizpraševanju navidezno neproblematičnih in znotraj patriarhata že nastavljenih identitetnih kategorij.

Na koncu prispevka avtor še dodaja, da so ženske iztrošene zavoljo sprememb, ki jih je prinesel feminizem: večjo obolelost žensk na delovnih mestih enači z domnevno naravno nesposobnostjo, da bi prenašale ostro konkurenčnost moških; s tem povezuje tudi izjavo sindikalista, da so menda ženske nezmožne prevzemati in deliti odgovornost na delovnih mestih, kar da govori v prid njihove naravne izključenosti in še eni obliki vsiljenosti, ki jo prinaša feminizem. Ta govor izpusti pomemben podatek, ki ga ne nazadnje navaja tudi manifest obravnavane stranke. Za shiranim zdravjem in večjo odsotnostjo žensk z dela stoji prav skrito trojno breme žensk, ki ga moški v tej družbi prevladujoče neenakomerno porazdeljenih odgovornosti ne poznajo, saj nosijo le eno: opravljanje več ali manj dobro plačanega dela.

Kdo je torej tu razočaran? Vsekakor je lahko razočarano celotno bralstvo tega prispevka, saj nepoznavalsko govori v prid prav tistemu, proti čemur se feminizem kot gibanje in refleksija za družbeno pravičnost angažira. Slabo luč pa meče tudi na uredniško politiko, ki bi morala krepiti kvaliteto svojih prispevkov prav z vključevanjem strokovnjakinj in strokovnjakov z relevantnih področij. Teh v slovenskem prostoru na področju feminističnega aktivizma in teorije ne manjka. Mogoče pa se za vsem tem skriva le sledenje običajni medijski politiki, ki za masko liberalne pluralnosti in tolerantnosti s površinsko obravnavo in spreobračanjem dejstev v njihovo nasprotje na ta način hkrati potihoma neti odklon do feminizma in drugih družbenih in pravično orientiranih gibanj.

nazaj