Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Leta 1995 je bilo Delo ocenjeno na 670 milijonov tolarjev, danes je njegova vrednost več kot 20 milijard tolarjev. Od prvotne ideje, da bi Delo ostalo v rokah zaposlenih, nekdanjih zaposlenih, njihovih družinskih članov in bralcev, ni ostalo skorajda nič - Po skoraj 15 letih privatizacije so najvplivnejši slovenski dnevni časopisi "prehodili" dolgo pot: namesto družbenih lastnikov so dobili državne.
Zgodba o razrešitvi, neuspelem imenovanju, razveljavitvi razrešitve in ponovnem imenovanju odgovornega urednika največjega slovenskega dnevnika časopisa Delo je dejansko zgodba o medijskih lastnikih in njihovi lastnini ter o načinu, kako s to lastnino upravljajo. Da bi lahko razumeli, kaj lastniki Dela pričakujejo od svoje lastnine, moramo razložiti, kako so do te (medijske) lastnine prišli in kdo so njihovi lastniki. Kajti lastniki Dela imajo namreč svoje lastnike. Lastniki njihovih lastnikov pa so podjetja, katerih večinski lastnik je država. Po skoraj 15 letih privatizacije so najvplivnejši slovenski dnevni časopisi "prehodili" dolgo pot: namesto družbenih lastnikov so dobili državne.

Na začetku 90. let, ko se je začel proces privatizacije družbene lastnine, je bilo eno od vprašanj, kako privatizirati medije, da bi preprečili njihovo podržavljenje. Privatizacija medijev pa nikoli ni bila (samo) ekonomsko vprašanje. Namreč, medijska lastnina ni bila katera koli lastnina. Šlo naj bi za lastnino, ki omogoča vpliv na potencialne volivce oz. možnost nadzora prostora javne razprave. Zgodba o lastninjenju Dela (Dnevnik in Večer nista nobena izjema) je samo ena od slovenskih nedokončanih in neraziskanih privatizacijskih zgodb.

Kako se je lastniška zgodba Dela začela?
Načrt, ki ga je javnosti sporočil odbor za reorganizacijo ČGP Delo, je na osnovi takrat veljavnega podjetniškega zakona predlagal, da naj bi ČGP Delo postalo matično podjetje s petimi kapitalsko povezanimi sestrami. Matični družbi naj bi pripojili takratne temeljne organizacije združenega dela (tozde) Delo in Naši razgledi, Revije in prodajo pa še delovno skupnost Stik in del delovne skupnosti skupnih služb. Sestre pa naj bi bile Grafika, Novi tednik, Globus, Gospodarski vestnik in Studio marketing (Interno Delo, november 1989, Referendumu na pot, december 1989). S sklepom zbora delavcev tozda Delo je junija 1990 ustanovitelj dnevnika Delo postal tozd Delo. Ta sklep je potrdil tudi delavski svet tozda Delo skupaj z zunanjimi člani. Zapisano je bilo: "S tem postaja dnevnik Delo tudi po formalni plati samostojen zunaj strankarski časopis, ki izraža interese najširše slovenske javnosti." (Delo, 18. 6. 1990). V anketi, ki jo je opravil časopis Delo (23. 6. 1990), je 51,5 odstotkov anketirancev menilo, da Delo ravna prav, ker mora biti časnik v večstrankarskem sistemu neodvisen; 15,9 odstotka vprašanih pa je menilo, da je sicer prav, da je Delo neodvisno, vendar pa bi morali sedaj nad njim bedeti predstavniki neodvisne javnosti; 24,5 odstotka sodelujočih v anketi pa je menilo, da politika in časnikarstvo nimata nobene zveze, časopis mora biti predvsem odvisen od bralcev in od prodaje na trgu.

Aprila 1991 je bilo na temeljnem sodišču v Ljubljani, enota Ljubljana, registrirano podjetje Delo, d. o. o., in s tem je bilo končano preoblikovanje nekdanjega tozda Delo v samostojno podjetje Delo v družbeni lasti. Ta postopek pa je v javnosti sprožil številne polemike. Tednik Demokracija (24. 7. 1990) je objavil dopis predstavnikov nekdanje SZDL (sicer ustanoviteljice ČGP Delo), v katerem soglašajo s prenosom ustanoviteljskih pravic. V dopisu je bilo posebej omenjeno, da ta prenos ne zadeva lastninskih vprašanj v zvezi z ČGP Delo, kar pomeni, "da podpisani predstavniki ne odstopajo od svojih lastninskih upravičenj do časopisa Delo in ČGP Delo". Takratni minister za informiranje Stane Stanič je istega dne na straneh Dela objavil svoj odgovor, v katerem je poudaril, da je "Delo v minulih letih dobivalo več kot tri četrtine vseh sredstev republiškega proračuna, namenjenih za dnevnike". (Delo, 24. 7. 1990)

Z drugim soglasjem agencije za privatizacijo (novembra 1995) je podjetje postalo delniška družba. Osnovni kapital je znašal okrog 670 milijonov tolarjev in za to vrednost je podjetje izdalo 667.000 začasnic, ki jih je bilo po vpisu lastninjenja treba nadomestiti z delnicami. V anketi, ki jo je vodstvo časopisa Delo takrat izvedlo med zaposlenimi, se je 93 odstotkov zaposlenih opredelilo za lastninsko preoblikovanje z večinskim deležem zaposlenih. Namen privatizacije, kakor so ga predstavili prihodnjim delničarjem, je bil ohraniti samostojnost in neodvisnost podjetja, povečevati poslovno uspešnost ter zaposlenim zagotoviti maksimalno kakovost dela in življenjski standard, ki bo temeljil tudi na dohodkih iz vloženega kapitala. Podjetje se je tako odločilo za naslednjo obliko privatizacije: 40 odstotkov družbenega kapitala je bilo razdeljenih med Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja (sedanji Kad, 10 odstotkov), Slovenski odškodninski sklad (sedanji Sod, 10 odstotkov) in Sklad RS za razvoj, d. d. (20 odstotkov), 60 odstotkov lastnine pa naj bi odkupili zaposleni. Lastnina podjetja v t. i. notranjem odkupu pa naj bi bila razdeljena na naslednji način: lastninski certifikati zaposlenih in njihovih ožjih družinskih članov, nekdanjih zaposlenih in upokojencev (20 odstotkov), notranji odkup (22 odstotkov) in 18 odstotkov vrednosti, ki bi jo prodali svojim bralcem.

Januarja 1999 je Delo kot prva medijska hiša v Sloveniji začelo kotirati na borzi. Do vstopa na borzo so se delnice prodajale na sivem trgu znotraj hiše. Na tem trgu je proti koncu leta 1998 delnica že dosegla vrednost nad 7000 tolarjev.1 Ko se je Delo pojavilo na borzi, je delnica skokovito zrasla in v tednu dni dosegla celo vrednost 19.000 tolarjev (Slovenski delničar, 6. 3. 1999). Konec decembra 2000 je vrednost delnice Dela znašala nekaj več kot 15.000 tolarjev, konec decembra 2001 13.600 tolarjev, konec decembra 2002 pa se je njena vrednost skoraj podvojila. Decembra 2002 je bila delnica Dela vredna 29.000 tolarjev, avgusta 2004 več kot 30.000, leto pozneje (avgusta 2005) pa 30.700 tolarjev. Leta 1995 je bilo Delo ocenjeno na 670 milijonov tolarjev, danes je njegova vrednost več kot 20 milijard tolarjev. Od prvotne ideje, da bi Delo ostalo v rokah zaposlenih, nekdanjih zaposlenih, njihovih družinskih članov in bralcev, ni ostalo skorajda nič. Deleže, ki so jih pridobili, so zaposleni večinoma prodali. Od zaposlenih (in nekdanjih zaposlenih) ima najvišji lastniški delež edino Jure Apih, nekdanji predsednik uprave Dela. Novinarji, zaposleni in nekdanji zaposleni, ki so dejansko imeli možnost biti lastniki Dela, so se tej možnosti odpovedali in delnice kratko malo prodali najboljšemu ponudniku. Delež notranjih lastnikov je s 60 odstotkov upadel na manj kot 10, povečal pa se je delež zunanjih lastnikov - predvsem zaradi koncentracije kapitala pri enem lastniku. Decembra 2000 so bili med petimi največjimi lastniki Dela, d. d., Krekova družba (PID Zvon 1 in Zvon 2) 25,04 %, Sod (11,7 %), Kad (6,18 %), Maksima 1 (3,73 %) in NFD 1 investicijski sklad (3,40 %). Delež manjših delničarjev, predvsem notranjih lastnikov, je takrat znašal 36,85 odstotka. Septembra 2002 so bili med največjimi lastniki Dela, d. d., Zvon ena PID (25 %), Sod (11,72 %), Maksima 1 (7,63 %), Kad (6,18 %) in NFD1 (5,13 %). Decembra 2003 je največji posamični lastnik Dela, d. d., postala Pivovarna Laško (24,99 %), večje deleže pa so imeli še Sod, ID Maksima, Kad in Infond ID. Septembra 2004 so več kot polovični delež Dela, d. d., imeli Pivovarna Laško. Sod, ID Maksima, Infond ID, Infond holding in Kad. Prodajanje in nakupovanje lastniških deležev v Delu, d. d., nikoli ni bila samo poslovna odločitev ne glede na to, kar so zatrjevali vpleteni. Dva tedna pred svojo razrešitvijo julija 2000 (v času zamenjave vlade) je takratni direktor Kada prodal 5,5-odstotni delež Kapitalske družbe v Delu, d. d. Za okrog 700 milijonov tolarjev so delnice Dela kupili borzna hiša Cobito, Gorenje2 in Emona Maximarket. Šlo je za odstotek, ki ga je lahko direktor prodal brez soglasja skupščine Kada (glede na politične spremembe v vladi tega soglasja verjetno ne bi dobil). Leta 2003, ko je Pivovarna Laško odkupila četrtinski delež Dela, d. d., od Krekove družbe, je drugi zainteresirani kupec, DZS, zatrjeval, da so Laščani svojo naložbo v Delo, d. d., preplačali. Na vprašanje časopisa Finance, zakaj pivovarna Laško kupuje Delo, je predsednik uprave DZS Bojan Petan odgovoril: "Verjamem, da so Laščani kupili Delo zase. (…) Mislim, da so za delnico plačali okoli 36.000 tolarjev, kar je po mojem mnenju ekonomsko preveč. Za četrtino Dela je to šest milijard tolarjev." (Finance, 5. 2. 2003). Vrednost delnice Dela, d. d., je 5. 2. 2003 znašala 26.407 tolarjev.3 Vodstvo Pivovarne Laško je očitno ocenilo, da se investicija v nakup lastniškega deleža Dela, d. d., toliko splača, da jo je treba preplačati. Ali je vodstvo Pivovarne Laško pri nakupu deleža Dela ravnalo v skladu s interesi svojih delničarjev? Ali je bil nakup Dela dobra ekonomska ali pa politična naložba? Pregled "prerazporejanja" lastniških deležev v Delu nam pokaže, da je bil temeljni cilj nakupovanja in prodaje delnic predvsem v tem, da se "desnemu" lastniku prepreči pridobivanje več kot polovičnega deleža, ki bi imel za posledico možnost vplivanja na uredniško politiko. Trditvi, da je Laško kupil delež v Delu (predvsem zato), da zavaruje prevlado "leve" politične opcije in ne zaradi (domnevnega) ekonomskega interesa, lahko postavimo nasproti drugo trditev - Krekova družba je s odprodajo četrtinskega deleža v Delu za šest milijard tolarjev opravila eden redkih (če ne edini) ekonomsko utemeljeni posel na medijskem trgu. Stvar seveda ni tako preprosta. Krekova družba je namreč ugotovila, da glede na razpršenost lastništva in medsebojne povezave med posameznimi lastniki Dela ne bo uspela pridobiti večinski delež (ki bi ji omogočal vpliv na uredniško politiko) in se je odločila iztržiti čim več od tega, kar je imela v svojih rokah. Leta 1990 je podjetje Delo začelo svojo (pred)privatizacijo tako, da je ustanovilo matično in sestrska podjetja. Kaj se je zgodilo z njimi? Kdo so njihovi lastniki danes? O lastnikih časopisa Delo smo že govorili. Tednik Naši razgledi je prenehal izhajati, ker je delniški družbi Delo, d. d., prinašal izgubo ne glede na visoke subvencije ministrstva za kulturo. Delo Revije je v lasti Dela TČR, Alpressa in Dela prodaje (med večjimi posamičnimi lastniki sta Vojko Pehtravec in Igor Savič), Delo Prodaja je v lasti podjetja Iskra commerce, d. o. o., DZS, Zvon ena holdinga in Sod. Od sestrskih podjetij je Novi tednik (NT& RC, Novi tednik in Radio Celje) v tretjinski lasti podjetja Atka Prima, d. o. o. (direktor podjetja je Boško Šrot), Anice Šrot Aužner, Sod in Dela TČR, Gospodarski vestnik je bil privatiziran z notranjim odkupom vodstva in je po 54 letih izhajanja ugasnil, Studio Marketing pa je ena največjih slovenskih oglaševalskih agencij (del svetovno znane oglaševalske korporacije JWT). Delo, d. d., ima razen časopisa Delo v svoji lasti (99,7 %) tudi Slovenske novice. Kako so Slovenske novice postale "lastnina" Dela, d. d.? Leta 1993 je podjetje Hit na vodstvo časopisa Delo javno naslovilo vprašanje o domnevnih nepravilnostih pri privatizaciji Dela. Delo naj bi ustanovilo by-pass podjetje za lastninski nadzor nad Slovenskimi novicami, v katerem so nekateri vodilni ljudje Dela s svojimi dokapitalizacijskimi vložki bistveno odstopali od dokapitalizacijskih vložkov drugih zaposlenih. V sodnem registru je bilo pri ustanovitvi podjetja Slovenske novice 148 ustanoviteljev, med katerimi je bila večina novinarjev Dela in Slovenskih novic. V intervjuju za Fokus (9/10, julij/avgust 1993) je nekdanji namestnik glavnega in odgovornega urednika Dela Danilo Slivnik na novinarjevo trditev, da so Novice klasična by-pass firma, odgovoril: "To ni res. Pri Slovenskih novicah gre za jasno kapitalsko razmerje 51 % zasebnega in 49 % družbenega kapitala, ki je s poznejšo dokapitalizacijo prešlo v razmerje 60:40 v korist prvega. Družbeni del pa bo zdaj predmet lastninjenja, podobno kot Delo. Delo je Slovenskim novicam dalo tudi kredit z osemodstotno obrestno mero. Pri lastninjenju smo zelo previdni, saj vemo, da bi nam mnogi skušali zelo hitro naprtiti kakšne nepravilnosti."4 Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je, kateri zasebni in kateri družbeni kapital je bil vložen v ustanovitev Slovenskih novic, kako se je družbeni kapital olastninil, kdo in pod kakšnimi pogoji je dobil in odplačeval kredit in kako je na koncu potekala odprodaja lastniških deležev?

Kdo je torej lastnik Dela?
Odgovor na vprašanje, kdo je lastnik Dela, Slovenskih novic, Dnevnika ali Večera, ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Izdajatelj Delo, d. d., ki izdaja splošno informativni dnevnik Delo, ima 99-odstotni lastniški delež v časopisu Slovenske novice. Hkrati ima Delo, d. d., 20-odsotni lastniški delež v Večeru, d. d. (zanj so plačali 665 milijonov tolarjev), Večer, d. d., pa 6,5-odsotni delež v Dnevniku, d. d., izdajatelju časopisa Dnevnik. Časopis Dnevnik je v 51-odstotni lasti DZS, ki pa je 19-odstotna lastnica Dela Prodaje. Delo Prodaja pa ima skoraj sedemodstotni delež v Večeru in 19-odsotni v DZS. Če v tej mreži lastninskih povezav slovenskih splošno informativnih časopisov dodamo lastniške deleže obeh paradržavnih skladov Soda in Kada, vidimo, da ima Kad šestodstotni delež v Delu in desetodstotni v Dnevniku, Sod pa 11 odstotkov v Delu in 10 odstotkov v Večeru. Tako je država prek svojih dveh skladov drugi največji delničar Dela. To je šele začetek. Če si podrobneje ogledamo največje lastnike časopisa Delo (Pivovarna Laško, Infond holding in Infond ID), vidimo, da imajo v Pivovarni Laško skoraj 30-odstotni delež Kad, Sod ter Infond holding in Infond ID. Ostali deleži so v rokah investicijskih družb, ki so jih ustanovile banke in zavarovalnice, v katerih imata Kad in Sod še vedno pomembne deleže in katerih lastnica je - posredno ali neposredno - še vedno država. Pomembni lastnici obeh Infonodov sta družba Radenska, ki je v večinski lasti Pivovarne Laško, in matična družba, banka Nova KBM, ki je tudi v večinski lasti Kada in Soda ter zavarovalnice Triglav, ta pa je spet v 85-odstotni lasti Kada in Soda. Infonda holding in ID imata skupaj še 63-odsotni delež družbe, ki izdaja dnevnik Večer.

Samo navajanje podjetij s formalnim lastništvom ne pove vsega. Veliko več nam povedo povezave med člani uprav ali nadzornih svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami, ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak imajo tako možnost upravljati interese, ki jih zastopajo (in hkrati nadzirajo). V nadzornem svetu Dela, d. d., so v času, ko to pišemo, Robert Šega (predsednik), Tomaž Kuntarič, Tone Turnšek in Tomaž Košir kot zunanja člana ter Ženja Leiler Kos in Milan Grad kot notranja člana. Robert Šega in Tone Turnšek sta ključna nadzornika Dela, d. d. Šega sedi tudi v nadzornih svetih Mercatorja in KD Group, katere pomemben solastnik je, Tone Turnšek (ne dolgo tega je bil še predsednik uprave Pivovarne Laško, največjega lastnika Dela) pa sedi še v nadzornem svetu Istrabenza. Šega in Turnšek sedita še v nadzornem svetu Infond holdinga, ki je večinski lastnik časopisa Večer, in na ta način kot nadzornika nadzorujeta dva konkurenčna časopisa. Tako je medijska moč tesno povezana z ekonomsko in, seveda, z na prvi pogled nevidno, vendar prisotno politično močjo. Imenovanje predsednika ali člana uprave slovenskih dnevnikov v nobenem primeru ni (samo) ekonomsko, ampak je predvsem politično vprašanje. "Politična" razsežnost medijske lastnine pa se najboljše vidi prav v odnosu med nadzornim svetom, upravo, odgovornim urednikom in zaposlenimi.

V nasprotju z lastniki tujih medijskih korporacij, ki odkrito pričakujejo, da bodo mediji delali v skladu z njihovimi interesi, slovenski medijski lastniki javnosti nenehno zagotavljajo, da so mediji "samo dobra poslovna naložba, ki prinaša denar", a tudi, da nimajo nobene potrebe po vplivu na uredniško politiko. Ko je na začetku leta 2003 Pivovarna Laško postala četrtinska lastnica Dela, d. d., je njen predsednik uprave v intervjuju za "svoj" časopis izjavil: "Zavedamo se, da gre za osrednji nacionalni časnik, ki v veliki meri oblikuje slovensko javno mnenje. Če bi nas (pri nakupu) vodili politični interesi, bi se naložba v Delo prej obrnila v našo škodo kot v našo korist. Ni naš namen, da bi vplivali na uredniško politiko, pričakujemo pa, da nas bo Delo obravnavalo kritično, vendar tudi korektno in pošteno." (Delo, 22. 2. 2003).

Že več kot desetletje država skrbno varuje svojo medijsko lastnino. Svoje deleže je prodajala samo takrat, ko je bilo treba zagotoviti (politične) interese. Navidezno "tihi" in "neproblematični" lastnik, ki nikoli ni preveč skrbel za ekonomsko dobičkonosnost svoje lastnine, je zelo pazljivo varoval njeno politično/mnenjsko "dodano vrednost". Naivno prepričanje, da država ni aktivno posegala v uredniško politiko zaradi obstoja nekakšnega (politično motiviranega) "pakta o nenapadanju", je najlaže mogoče razložiti na primeru razrešitve in imenovanja odgovornega urednika. Prav zgodba o razrešitvi in imenovanju odgovornega urednika časopisa Delo je zgodba o aktivnem poseganju lastnikov v uredniško politiko medija.

Razrešitev, imenovanje, razrešitev, imenovanje …
Sredi julija 2005 je nadzorni svet upravi Dela, d. d., predlagal, da za novega odgovornega urednika časopisa Delo imenuje Janija Virka, ki naj bi zamenjal Darijana Koširja. V sporočilu je bilo zapisano naslednje: "Odločitev glede zamenjave je posledica različnih pogledov na uredniško politiko časopisa. Osnovna vsebinska usmeritev Dela kot resnega, relevantnega, kakovostnega in kredibilnega dnevnika pa ostaja še naprej nespremenjena. Darijan Košir ostaja v Delu, d. d., kjer bo aktivno sodeloval pri najpomembnejših projektih družbe."5 Uprava Dela, d. d., pa je na svoji seji 18. 7. 2005 sprejela sklep, da se v skladu s točko 9.2. statuta Družbe Delo, d. d., začne s postopki za razrešitev odgovornega urednika časopisa Delo (Darijana Koširja) in z imenovanjem odgovornega urednika Janija Virka. Sredi septembra je uprava sprejela sklep o razrešitvi Darijana Koširja. V sporočilu je bilo zapisano, da bo Koširju "mandat potekel, ko bo nadzorni svet dal soglasje k imenovanju novega odgovornega urednika". Nadzorni svet je na svoji seji 30. 9. 2005 soglašal s predlogom uprave in imenoval Janija Virka za odgovornega urednika časopisa Delo za obdobje petih let. Uprava pa je 7. 10. 2005 objavila sporočilo o odstopu Janija Virka. "Predvideni odgovorni urednik Dela Jani Virk je upravi sporočil, da ne bo nastopil dela kot odgovorni urednika časopisa Delo. Darijan Košir tako do imenovanja novega odgovornega urednika ostaja odgovorni urednik Dela z vsemi pooblastili," je bilo zapisano v sporočilu. Teden pozneje (12. 10. 2005) je odgovorni urednik Dela Darijan Košir skupaj z uredniškim kolegijem časopisa v sporočilu bralcem, objavljenim na drugi strani časopisa, zapisal: "Uredništvo dnevnika Delo je upravi Dela, d. d., predlagalo potrditev statusa odgovornega urednika Darijana Koširja z dne 17. julija 2005, torej dnem pred sprožitvijo postopka za razrešitev. Glede na to, da se je postopek imenovanja novega odgovornega urednika končal s kandidatovim odstopom, je uredništvo predlagalo, v skladu s zakonom o medijih in statutom Dela, d. d., da uprava razrešitev Darijana Koširja, za katero je dobila soglasje nadzornega sveta, ni je pa pravnoformalno potrdila in določila datuma razrešitve, razglasi za nično." Nadzorni svet pa je na svoji seji 13. oktobra 2005 razveljavil sklep o imenovanju Janija Virka. "Do nadaljnjega ostaja na mestu odgovornega urednika časopisa Delo s polnimi pooblastili Darijan Košir."

Novinarji in načelnost
V celotnem postopku razrešitve starega in imenovanja novega odgovornega urednika so sodelovali tudi novinarji. Zakon o medijih v 18. členu določa, da mora "pred imenovanjem ali razrešitvijo odgovornega urednika izdajatelj (…) pridobiti mnenje uredništva, če ni v temeljnem pravnem aktu določen močnejši vpliv uredništva".6 Novinarji/ke časopisa Delo niso dali pozitivnega mnenja za razrešitev Darijana Koširja, prav tako pa tudi niso dali pozitivnega mnenja za imenovanje novega odgovornega urednika Janija Virka. Ne smemo pa pozabiti, da so lastniki posegali v uredniško politiko Dela tudi pred sedanjimi dogodki: leta 2003 je Darijan Košir postal odgovorni urednik brez pozitivnega mnenja uredništva. Novinarji/ke so podali negativno mnenje na predlog takratnega predsednika uprave Jureta Apiha, da se s položaja odgovornega urednika razreši Mitja Meršol in imenuje novi urednik Darijan Košir. Sedanji dogodki na Delu so samo logično nadaljevanje podobnih posegov v preteklosti. Odgovorni uredniki Dela so bili vseskozi bolj odgovorni upravi kot uredništvu (novinarjem) in dejstvo, da ima sedanje vodstvo Dela težave z razrešitvijo in imenovanjem odgovornega urednika, da je pisarna (dobesedno povedano) odgovornega urednika Dela ta hip izpraznjena, samo nazorno pokaže, kdo dejansko vodi Delo. Če bi pri imenovanju odgovornega urednika šlo za načelno vprašanje verodostojnosti položaja, potem bi moral vsak odgovorni urednik od leta 1995, ki je bil imenovan brez pozitivnega mnenja uredništva, sprejeti načelno odločitev, da to funkcijo ne bo opravljal. Hkrati bi tudi novinarji morali imeti načelno stališče, da ko nekomu enkrat podelijo nezaupnico, to svoje mnenje zagovarjajo do konca.

Če v časopisu Delo odstavijo odgovornega urednika, imenujejo novega, ki odstopi in potem ponovno nastavijo starega odstavljenega, če so poslovni rezultati slabi, če naklada upada in se cena oglasnega prostora znižuje, je prva naloga lastnika, da zavaruje svojo naložbo. Časopis prodajajo njegove novinarske vsebine in njihova verodostojnost. Če pa časopis oz. notranja razmerja med zaposlenimi in upravo postanejo tema poročanja drugih medijev, je vrednost naložbe iz dneva v dan manjša. Že desetletje je država močno prisotna v Delu. Sistem je vseskozi omogočal vplivanje na uredniško politiko. Nova vlada je v skladu s svojimi zahtevami, ki jih je javno zagovarjala kot opozicija, začela spreminjati razmere na medijskem področju. Zato je tako pohitela s spreminjanjem zakona o RTV Slovenija. Vprašanje pa je, zakaj ne hiti več s spreminjanjem zakona o medijih? Zakaj je zdaj ne moti več prevelika koncentracija medijskega lastništva pri enem lastniku? Zato ker je sama lastnica. Zakaj bi sploh potrebovali spremembe zakona o medijih in ustanavljali sklad za medije? Trenutno je najbolj sprejemljiva rešitev ta, da pustijo vse tako, kot je. Dovolj je zamenjati nadzorne svete in predsednike uprav medijev v svoji lasti in si s tem omogočiti dostop do mesta odgovornega urednika in vpliv na uredniško politiko. Če je vlada pod zahtevo za zagotavljanje medijskega pluralizma mislila samo na možnost spremembe uredniške politike obstoječih dnevnikov, potem je to mogoče doseči brez Sklada za medije. Vrata za vpliv na uredniško politiko so bila zmeraj odprta. Edina razlika je v tem, da se nihče ne more več pretvarjati, kako je prej bilo drugače.

1 Knjigovodska vrednost delnic Dela je bila leta 1997 2000, konec leta 1997 2500 in konec leta 1998 3600 tolarjev.
2 Po požaru v Gorenju je vlada Andreja Bajuka zahtevala od Gorenja, da proda svoj delež v Delu, če hoče dobiti pomoč od države.
3 http://dd.delo.si/datoteke/podatki2003.xls
4 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević, 2001. Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, str. 20.
5 Vsa sporočila nadzornega sveta in uprave Dela, d. d., ki jih navajamo v prispevku, so dostopna na http://dd.delo.si/invest-cenovno.php
6 Zgodovina tega zakonskega določila kaže, zakaj je mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika potrebno zagovarjati, ne glede na to, kaj si o tem mislijo lastniki ali pa politiki, in ne glede na to, da ga ne pozna nobena druga država. Mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika je v Zakon o medijih prišlo šele v tretji obravnavi. Zakonodajalec je omenjeni odstavek vključil v besedilo zakona z obrazložitvijo, da bo "na ta način zagotovljena višja stopnja programske avtonomije medija". Leta 2001 je torej politika vgradila "institut mnenja uredništva" kot posebno varovalko programske avtonomije medija, leta 2005 pa ga lastniki spreminjajo v "ritual" merjenja moči - med novinarji in lastniki. Ali ne bi bilo potem enostavnejše ukiniti mnenje/soglasje in prepustiti odločitev upravi/lastniku in njihovi presoji? Vprašanje pa je, komu bo tako imenovani odgovorni urednik odgovarjal? Tistim, ki mu niso dali pozitivnega mnenja (novinarjem), ali pa tistim, ki so to mnenje (formalno) poiskali in ga kratko malo ignorirali? Ne glede na to, da soglasje/mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika ne poznajo skoraj nikjer, gre za mehanizem vpliva, ki so si ga slovenski novinarji izborili in bi ga morali odgovorno uporabljati vsi - tako novinarji kot lastniki. Politikov in politike pa sploh ne bi smelo biti zraven.

nazaj

Renata Šribar

Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Idejno izhodišče oglaševanja časopisa Direkt temelji na verovanju, da je druga stran javno eksponiranih osebnosti pokvarjenost. Le-ta je simbolizirana s pornografijo - Pornooglasi za Direkt najbolje zrcalijo dejavnosti in instance, ki so pripeljale do obstoječih (ne)možnosti za reguliranje pornografskih vsebin
Uvajalna kampanja za rumeni časnik Direkt časopisnega podjetja Dnevnik je zaradi svoje ekstremne degutantnosti v javnosti povzročila šok - perceptivno disociacijo: to, kar vidimo, ne pripada svetu, kakršnega poznamo; je nekaj tako odvratno tujega, da se lahko prenese zgolj z ignoranco; resna kritika bi brezprizivno priznala eksistenco nesprejemljivega, njegovo umeščenost v socialno mapo. Opisanemu psihološkemu mehanizmu lahko pripišemo dejstvo, da reakcije dolgo sploh ni bilo, ko pa je - zakasnela - prišla, se je to zgodilo kvantitativno nenavadno skromno in na nek način tematsko in izrazno samoomejujoče, pri čemer pričujoči tekst ni izjema. Gre za reakcije državljank in državljanov in civilno institucionalizirano stroko, institucije javnih oblasti na državnem in občinskih nivojih so za zdaj neme in obstaja realna možnost, da bodo take bolj ali manj tudi ostale. A ta nemost ni posledica disociacije, temveč črnih lukenj njihovih pravnih podlag, strukturnega delovanja in ideoloških investicij.

Interpretacija kampanje
Oglaševanje časopisa Direkt je sestavljeno iz serije tiskanih oglasov, plakatov in televizijskih spotov in ima vodilni, pornografski motiv. Akterji, identični z nosilci politične, kulturne in estradne scene, so v pornografskih razmerjih z anonimnimi akterkami in, izjemoma, kolegicami. Poleg prevladujočih mainstream (heteroseksualnih) pornografskih motivov s stereotipnimi spolnimi vlogami se pojavljata tudi "avtoerotizem" in homoseksualnost.1 Vizualna motivika dobi dodaten pomen s tekstovnimi elementi, ki se nanašajo na razkrivanje predvsem zasebnega življenja ljudi, delujočih v navedenih sferah javnega življenja. Idejno izhodišče oglaševanja časopisa Direkt temelji na verovanju oziroma lažnem verovanju, da je druga stran javno eksponiranih pokvarjenost, ki jo je - kot neko generalno lastnost določene skupine ljudi - treba razkriti; pokazati je treba "pravo" resnico slavnih ali vsaj znanih. Le-ta je simbolizirana s pornografijo. Torej: pornografija kaže skrito glamurja … in ker stoji na mestu spektakularno razkritega, je tako tudi sama nekaj, kar bi moralo ostati skrito - kar je, vsaj v javnem prostoru, potemtakem nedostojno. Ker sta fenomen vladajoče oblike pornografije in možnost njenega obstoja neločljivo povezana z idejo o "goli" resnici seksualnosti, ki naj bi bila neoplemenitena s čustvi in kompleksnim odnosom, je potemtakem tudi pornografija časopisa Direkt v navezi s tako pojmovanimi zasebnimi transgresijami javnih oseb in osebnosti smiselna le kot nizkotna, "umazana". Nosilna, meta-ideja oglaševanja Direkta je potemtakem moralistične provenience. Ogledalo, ki sta si ga s kampanjo nastavila naročnik in agencija, je torej moralizem in ne pervertiranost, kot bi se utegnilo površno sklepati. Sarkazem pričujoče analize je zgolj odvod sarkazma kreatorjev vseh institucionalnih realitet, ki so pripeljale do obstoja oglaševanja Direkta in ki omogočajo njegovo trajanje kot samooklicane vrhovne javne moralistične instance. Če bi ga dojele suhoparno, skozi njegovo dobesednost (tj. vsi politiki/čarke, kulturniki/ce, estradniki/ce so pokvarjeni in perverzni in to je videti takole …),2 bi ga morale takoj ukiniti.

Pritožbe, strukture in procedure
V skladu z informacijami, pridobljenimi od Slovenske oglaševalske zbornice, so bile na Oglaševalsko razsodišče vložene tri pritožbe potrošnikov in potrošnic in to z argumentom, da oglaševalska akcija za časopis Direkt ni skladna z določili Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Prva pritožba je bila vložena šele 29. septembra. Kot določa poslovnik razsodišča, mora sekretariat SOZ s pritožbo seznaniti oglaševalca in ga pozvati k odgovoru. OR bo razsodilo na prihajajoči seji, zato je izid preverjanja argumentacij obeh strank še neznan.

Ne glede na razsodbo je sestava razsojajoče instance neugodna,3 zato so tudi rezultati njenega dela nekonsistentni.4 Relevantnost bi ji zagotovila številčno pomembna, reprezentančna soudeležba potrošnic/kov in porabnic/kov in neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj. Sestava je ključni problem in pomanjkljivost obravnavane samoregulacijske instance in to je še posebej pomembno, ker gre za edino institucijo v državi, ki je nedvoumno poklicana k soočanju z vsebinsko legitimnostjo celovitih oglaševalskih kampanj.

Pritožba, ki je bila naslovljena na medijskega inšpektorja, se je nanašala zgolj na plakatni del kampanje. Posredovana je bila Tržnemu inšpektoratu z argumentom, da plakat ni medij.5 Čeprav so od 1. januarja 2005 sami inšpektorati hkrati tudi prekrškovni organi, kar lajša in krajša legislativne procedure, instanca nadzora medijev v tem primeru ni presodila, da pa bi utegnilo oglaševanje Direkta na televiziji resnično kršiti ZMed. Razlogov za tako ravnanje je kar nekaj: generalni je povezan z zakonom, njegovimi ambivalencami (nejasnost uporabe terminov erotika in pornografija) in njegovo pod prejšnjo oblastjo sprejeto avtentično razlago prvega in tretjega odstavka 84. člena (Zaščita otrok in mladoletnikov), ki subvertira zakon in pornografijo opredeljuje zgolj v terminih t. i. trde pornografije, kar oglaševanje za časopis Direkt gotovo ni. Zatekanje k obravnavi z možne perspektive predvajanja erotike in posledično kršitve zakonsko dovoljenih terminov je prav tako videti neplodno - predvsem zaradi samoregulacijskega dokumenta glavnih televizij, ki enako kot sporna avtentična razlaga subvertira 84. člen ZMed. Ukrepanje proti kampanji za Direkt v okviru medijskega nadzora gotovo inhibira tudi aktualen letošnji izid sodnega primera proti dvema komercialnima televizijama, ki sta predvajali pornografske filme in ki ju je odrešilo zastaranje primera na sodišču. Nadalje inšpektor v okviru zaščite otrok in mladoletnih nima pogojev za ukrepanje proti tiskanim oglasom, ker minister za kulturo ni sprejel dodatnih ukrepov - podzakonskih aktov, ki bi širili področje regulacije na tiskane in elektronske medije. Tako televizijsko kot revijalno oglaševanje za Direkt pa bi vsekakor lahko obravnaval v razmerju do 47. člena ZMed, ki v tretjem odstavku med drugim prepoveduje, da bi bilo prizadeto človekovo dostojanstvo in da bi se vzpodbujalo spolno nestrpnost. Glede na poudarke v že omenjenem primeru problematizacije pornografskih medijskih vsebin6 in tedanjo prevladujočo nepripravljenost medijev, da fenomen pornografije interpretirajo z referencami na sodoben sociološki in legislativni diskurz, lahko sklepamo, da je inšpektor morebiti ocenil to možnost kot popolnoma neplodno, še posebej, ker nima zakonsko utemeljene pravice za "prosti preudarek", torej možnosti lastne presoje, da določeno oglaševanje dejansko ogroža človekovo dostojanstvo in vzbuja spolno nestrpnost. Pomislek, da (vladajoča) pornografija po definiciji oziroma v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 1993 podreja ženske in pomeni prispevek k spolni neenakosti in da torej ne bi smelo biti dilem za ukrepanje v skladu z navedenim členom ZMed v Sloveniji, glede na pretekle izkušnje nekako nima prave teže.

Na Uradu varuha človekovih pravic so dobili tri pobude za obravnavo oglaševanja za časopis Direkt s prevladujočim argumentom, da gre za obscenost in pornografijo.7 Varuh oziroma njegovi strokovni sodelavci so pobudnike/ce napotili na tržni inšpektorat in na oglaševalsko razsodišče; argumentacija za navedeno preusmeritev je po strokovni navedbi iz urada heteronomna. Prvič: oglaševanje je podjetniška dejavnost in kot taka zunaj apriorne varuhove pristojnosti. Drugič: varuh bi s perspektive zaščite otrok in mladoletnih načelno lahko sam apeliral na tržno inšpekcijsko službo, če bi presodil, da gre za tako pomembno zadevo, a tega ni storil.

Glede na to, da je varuh poklican za izvajanje nadzora nad delovanjem državnih in občinskih oblasti, se na tem mestu zastavlja še nerešeno vprašanje reguliranja oglaševalskih in drugih seksualnih vsebin mestnega in suburbanega eksteriera in planiranja samega oglaševalskega prostora na lokalnih nivojih. Ljubljano je, na primer, oglaševanje časopisa Direkt zadelo ne le vsebinsko, ampak tudi lokacijsko. Eden od plakatov v hipu seznani turiste in druge obiskovalce z duhom mesta na glavni avtobusni in železniški postaji.

Po informaciji s strani službe za odnose z javnostjo MOL "mora stranka sama poskrbeti, da je vsebina v skladu z zakonom". MOL se ne spušča na področje reguliranja potencialno nelegitimnih in nelegalnih, predvsem seksualnih vsebin mestnega eksteriera, kar ni le vprašanje oglaševanja, temveč - če si dovolimo digresijo - tudi urejanja izložb specifičnih trgovin in tudi samih prodajnih mest pornotiska, predvsem trafik. S tem v zvezi bi lahko varuh dal pobudo mestnemu svetu in predlagal spremembo ali uvajanje novih predpisov, a po prepričanju strokovnega sodelavca mesto ne sme krniti pravice do svobodnega izražanja.

Sklep: nemoč obstoječih regulativnih orodij
V obravnavanem primeru sta tako varuh človekovih pravic kot medijski inšpektor odločitev o ustreznosti oglaševalske kampanje za časopis Direkt delegirala v prvi vrsti tržnemu inšpektoratu, ki lahko presoja in ukrepa glede na Zakon o varstvu potrošnikov. Ta pod naslovom "Oglaševanje blaga in storitev" v 12. členu pravi, da oglaševanje blaga in storitev ne sme biti nedostojno. Slednji termin tudi pojasnjuje: "Nedostojno oglaševanje blaga in storitev pomeni oglaševanje, ki vsebuje sestavine, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavine, ki nasprotujejo morali in je kot nedostojno oziroma zavajajoče opredeljeno v kodeksu Slovenske oglaševalske zbornice." V 13. členu je pravno vzpostavljena tudi instanca razsojanja nedostojnosti: Slovenska oglaševalska zbornica.8

Pot raziskovanja možnih regulativnih odzivov na oglaševalsko kampanjo Direkta je krožna, končuje se tam, kjer se je začela: pri isti instanci (SOZ) in že navedeni problematiki ambivalentnih pogojev razsojanja. A skrb zbujajoče je dejstvo, da je mentalni register, v katerem se simultano z nastajajočim tekstom odigrava vizija možne regulacije oglaševanja za Direkt ali opustitev le-te, omejen na moralno kategorijo: dostojnost. Če se spomnimo na interpretacijo obravnavane kampanje oziroma na njen vodilni kot-da-je moralni motiv oziroma idejo, postane situacija še bolj paradoksna.

Legislativna sredstva, ki bi omogočila obravnavo televizijskega in tiskovnega dela kampanje z vidika zaščite otrok in mladoletnih (84. člen ZMed), so bila parcialno subvertirana, deloma pa so ostala neizdelana. Pornooglasi za Direkt potemtakem kar najbolje zrcalijo dejavnosti in instance, ki so pripeljale do obstoječih (ne)možnosti za tovrstno reguliranje pornografskih vsebin.9 Plakatni del kampanje, ki bi ga lahko regulirali tudi na nivojih občin, kaže na manko v dojemanju možnosti za avtonomno ustvarjanje lokalne atmosfere s strani lokalnih samouprav. Obravnava oglaševanja za Direkt s perspektive enakosti spolov ima dovolj legislativnih (Ustava, ZMed) in drugih regulacijskih podlag (oglaševalski kodeks), vendar je zanjo, kot je implicitno že razvidno, izjemno malo realnih možnosti. O tem, kako slabo promovirana je spolna perspektiva v interpretacijah spornih seksualnih vsebin, govori tudi dejstvo, da zagovornica enakih pravic žensk in moških ni v zvezi z obravnavano kampanjo dobila nobenih pritožb.

Kategorije in racionalizacije, ki so prevladovale in omejevale predhodno javno tematizacijo pornografije, se še vedno vzdržujejo tudi v okviru samih instanc, ki bi morale poskrbeti za dekontaminacijo medijev in eksterierov, skozi katere se konstituira pornografska, tj. spolno diskriminatorna in mizogina spolnost. Zato naj ne bo odveč, če ponovimo nekaj dejstev in ponovno poskušamo premakniti javni diskurz o pornografiji iz registra morale v register človekovih pravic. Načela svobode tiska in drugih oblik obveščanja ni mogoče istovetiti s pravico do svobodnega izražanja, ki je širša kategorija, katere ni bilo in tudi sedaj ni možno pojmovati v absolutnem smislu. Ta pravica koeksistira in se uravnava glede na osebnostne pravice, ki se tičejo tako človekovega dostojanstva (in ne dostojnosti!) kot tudi integritete.

Sodobne interpretacije pornografije, skupaj z legislativnimi, pa umeščajo pornografijo v sfero (verbalnega) delovanja, torej spolno diskriminatornih praks. Regulacija pornografije se v skladu s tem dogaja v pojmovnem okviru preprečevanja škode ženskam (ki je hkrati tudi družbena škoda) in uresničevanja ustavno zagotovljene spolne enakosti.

1 V vseh primerih gre za konstrukcije seksualnosti, ki so pornografske, zato bi utegnil biti termin avtoerotizem zavajajoč.
2 V obravnavani oglaševalski kampanji so predstavniki in predstavnice javnih sfer izbrani brez evidentnega ključa, vendar zaradi mnoštva reprezentirajo omenjena področja javnega delovanja.
3 Sestavljajo jo zgolj predstavniki in predstavnice agencij in naročnikov: Gordana Petek Ivandič, predsednica (Belinka Belles), Marko Vrtovec (ČZP Večer), Zoran Gabrijan (Futura DDB), Cene Grčar (Pro Plus: Pop TV in Kanal A), Vojteh Miklavčič (PS Mercator), Andrej Pompe (Formitas) in Barbara Zmrzlikar (Merkur).
4 Na nekonsistentnost podpisana opozarja na podlagi lastnih izkušenj z OR; tako je bilo kot nesporno ocenjeno oglaševanje operaterja Amis z golo akterko in oblečenim akterjem v oponašanju seksualnega akta ('04) in oglaševanje oddaje "Sanjska ženska" Pro Plus z golim ženskim torzom v deviškem pasu ('05), kot sporna pa je bila ocenjena plakatna kampanja za SiMobil z dekoltiranim ženskim oprsjem in moškimi rokami ('04). Zanimivo bi bilo narediti analizo razsodb glede na trenutno sestavo razsodišča in hkrati glede na naročnike spornih kampanj.
5 O sredstvih sporočanja, ki ne sodijo v okvir Zakona o medijih, govori tretji odstavek 2. člena.
6 Več o tem v prispevkih podpisane "Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja", Medijska preža/Mediawatch, 2003/16, str. 21, "Toliko o samoregulaciji pornografije", Medijska preža/Mediawatch, 2004/19, str. 21 in "Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije", Medijska preža/Mediawatch, 2003/17-18, str. 28.
7 Med argumentacijami sta se dve nanašali tudi na Kazenski zakonik, in sicer gre za, prvič, kaznivo prikazovanje pornografije otrokom in mladoletnim in drugič, za žalitev države skozi lik njenega predsednika. Kazenski zakonik v 18. poglavju namreč govori o kazenski odgovornosti za razžalitev, obrekovanje, sramotitev države ipd. Prikazovanje pornografije mlajšim od 14 let pa je sankcionirano po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika: "Kdor osebi, mlajši od štirinajst let proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta."
8 V času pisanja prispevka nam je glavni tržni inšpektor posredoval informacijo, da je pritožbe oziroma primer že predal v razsojanje Oglaševalskemu razsodišču. V primeru, da le-to konstatira nelegitimnost obravnavanega oglaševanja, se oglaševalec kaznuje z ukinitvijo kampanje in denarno kaznijo.
9 Da medijska pornografska praksa napreduje sorazmerno z nazadovanjem možnosti za njeno regulacijo, kaže tudi novejše pojavljanje pornografskih oglasov za t. i. erotične trgovine v uglednih informativnih medijih. Gl. npr. oglas za Beate Uhse v Delovi prilogi Vikend, 672, 2005, str. 61.

nazaj