Ali visoki poklicni standardi v medijih pripomorejo k njihovem poslovnemu uspehu oziroma ali etično delo prodaja časopis in privablja poslušalce in gledalce? To vprašanje se zastavlja v številnih razpravah o medijski etiki in potrebi po samoomejevanju in samoregulaciji v medijih. V tem letu so v okviru Mreže za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi izvedli raziskavi o poslovni in novinarski etiki v medijih (v raziskavo o poslovni etiki so bile vključene Slovenija, Madžarska, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora, Makedonija, Albanija, Bolgarija, Romunija in Moldavija, v raziskavo o novinarski etiki pa Srbija, Makedonija, Albanija, Bolgarija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina). Četudi so v raziskavi o poslovni etiki v medijih pretežno iskali primere dobre prakse, se je izkazalo, da jih ni ravno veliko, nekateri so pa prihajali iz Slovenije. Na primer, možnost, da novinarji pri imenovanju in razrešitvi odgovornih urednikov izrazijo svoje mnenje ali celo soglasje, zahteva po jasnem označevanju in ločevanju uredniških od oglaševalskih vsebin, ter pravica novinarjev do ugovora vesti, tj. da nekaznovano zavrnejo delo, ki ni v skladu s profesionalnimi standardi. Vse te dobre prakse pa so predpisane v zakonu o medijih, torej jih je predpisala država in niso le rezultat visokih standardov samoomejevanja in samoregulacije v medijski industriji.

Preprosto zato, ker je glavnim akterjem medijske dejavnosti v Sloveniji (izdajateljem in novinarjem) očitno odveč napor, da se samoorganizirajo v tej meri, da bi izgradili skupne samoregulacijske mehanizme v medijski industriji. In zato, ker vsem, še posebej politiki, očitno najbolj ustreza, da čimveč medijske dejavnosti regulira država, pa tudi če je to neučinkovito. Samoregulacijske standarde so v svojem kodeksu sicer zastavili novinarji in jih uresničujejo pri razsodbah novinarskega častnega razsodišča, vendar samoregulacijskega mehanizma - samostojnega ali v sodelovanju z novinarji - niso izgradili izdajatelji medijev. Le del izdajateljev, ki se je včlanil v Slovensko oglaševalsko zbornico, se je zavezal k samoregulaciji na področju oglaševanja (spoštovanju oglaševalskega kodeksa in odločitev oglaševalskega razsodišča), vendar gre za del izdajateljev in za del dejavnosti, ki jo kot izdajatelji medijev opravljajo (oglaševanje). Torej gre za pomembne in dobrodošle mehanizme pri novinarjih in oglaševalcih, ni pa sistema, ki bi pokril celotno medijsko industrijo in državljanom omogočil enostaven, pregleden, hiter in učinkovit sistem pritožb nad spornimi medijskimi praksami.

V ta namen v mnogih evropskih državah, pa tudi v nekaterih državah na drugih kontinentih, delujejo tiskovni sveti. To niso magične rešitve za odpravljanje neetičnih medijskih praks, vendar so pomemben del prizadevanj odgovorne medijske industrije za resno soočenje z lastnimi napakami, njihovo odpravljanje in s tem pridobivanje ugleda in kredibilnosti pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Ponekod tiskovni sveti vključujejo le tiskane medije, vendar je vedno več takšnih, ki vključujejo tudi elektronske medije. Gre za sistem, po katerem izdajatelji medijev preko svojih združenj skupaj z novinarji in njihovimi združenji sprejmejo kodeks oz. "pravila obnašanja" (code of conduct), ustanovijo organe, ki naj promovirajo in nadzorujejo spoštovanje kodeksa ter obravnavajo pritožbe državljanov nad spornimi medijskimi praksami, ki morebiti predstavljajo kršitve kodeksa. Izdajatelji in novinarji se zavežejo k spoštovanju kodeksa, kodeks postane del pogodb o zaposlitvi zaposlenih v medijski industriji, izdajatelji se zavežejo k objavi razsodb tiskovnega sveta in upoštevanje drugih sankcij, če so te bile dogovorjene pri ustanovitvi tiskovnega sveta. V sistem razsojanja o pritožbah nad spornimi medijskimi praksami pri tiskovnih svetih izdajatelji in novinarji pogosto povabijo tudi predstavnike javnosti po svoji izbiri, ker s tem povečajo kredibilnost in verodostojnost odločitev in samega samoregulacijskega sistema. Tako večina tiskovnih svetov poleg predstavnikov medijev vključuje tudi predstavnike javnosti (državljanov). Mnogi imajo tudi možnost, da sami sprožijo postopek proti posameznemu mediju zaradi kršitve kodeksa ali pa so dejavni tudi pri promociji medijske etike, izdajajo dodatne smernice medijem v obdobjih, ko se pred njih postavijo posebni izzivi, kot je na primer poročanje o terorističnih napadih, naravnih nesrečah ipd.

Kot rečeno, na zemljevidu tiskovnih svetov v Evropi, ki ga vsako leto rišejo pri Zvezi tiskovnih svetov AIPCE (letošnje srečanje je bilo septembra v Luksemburgu), Slovenijo rišejo kot državo, kjer tiskovnega sveta ni in v kateri sicer deluje sorodno telo novinarsko častno razsodišče, vendar v sistem samoregulacije nezadostno vključuje le novinarje. Pobudo za ustanovitev tiskovnega sveta ali sorodnega pritožnega mehanizma na področju medijev v Sloveniji smo pri Zavodu za odprto družbo in pozneje Mirovnem inštitutu dali že v letih 2000 in 2001. Odziv z novinarske strani je bil najprej pozitiven, nato s spremembo vodstva DNS negativen oziroma precej zadržan. Ključni razlog zadržanosti vse od takrat leži v dejstvu, da novinarski združenji v Sloveniji (društvo in sindikat) ne prideta skupaj z izdajatelji in njihovimi predstavniki. Njihov spor se očitno le še poglablja, kar je razvidno iz razmer, ki so pripeljale do stavke lanskega oktobra in ki se glede na potek pogajanja o obnovi kolektivne pogodbe za novinarje nič ne izboljšujejo.

Novinarji, ki nasprotujejo ustanovitvi tiskovnega sveta v Sloveniji trdijo, da je z ustavo in zakonom zagotovljena pravica do odgovora in popravka dovolj močan sistem, ki varuje bralce, poslušalce in gledalce pred napakami medijev. Je pa prisilen, ga povečini uporabljajo tisti, ki v družbi itak imajo moč in dostop do medijev in ni vedno učinkovit, še posebej v radijskih in televizijskih programih.

Tudi v nekaterih drugih evropskih državah se izdajatelji in novinarji ne morejo dogovoriti o skupnem samoregulacijskem mehanizmu. Tako je na primer v Švici, kjer pa novinarji potem tiskovni svet vodijo tako, da so vanj vključili vsaj predstavnike javnosti. V Avstriji pa je delo tiskovnega sveta zaradi sporov blokirano (iz tiskovnega sveta je izstopilo združenje časopisnih izdajateljev) in si skupina urednikov prizadeva zagnati novega. Ponekod, kjer se izdajatelji in novinarji niso mogli dogovoriti ali pa tiskovni svet ni učinkovito deloval, posega v razmere vlada in z zakonom naloži medijski industriji ustavnovitev tiskovnega sveta in s tem predpiše sistem za obravanavo pritožb zoper sporne medijske prakse. Z zakonom je ustanovljen tiskovni svet na Danskem, v Cipru in lani tudi v Luksemburgu.

Poleg tiskovnih svetov, ki ponavadi delujejo na ravni celotne države in večinoma tripartitno, s predstavniki novinarjev, izdajateljev in javnosti, so še številni drugi samoregulacijski mehanizmi v medijski industriji v Evropi. Med njimi so tudi časopisni ombudsmani, pritožne komisije pri javnih radiotelevizijah itn. Francoski profesor Claude-Jean Bertrand, ki je na lanskih novinarskih dnevnih predaval tudi slovenskim novinarjem (pred leti pa gostoval na novinarskem večeru Zavoda za odprto družbo), pa raje kot o samoregulaciji govori o mehanizmih medijske odgovornosti oziroma verodostojnosti (MAS, media accountability systems). V svojih raziskavah je ugotovil, da jih obstaja več deset in jih vztrajno zagovarja v prid večji kakovosti in odgovornosti medijev. Eden takšnih mehanizmov je na primer letno poročilo o družbeni in naravovarstveni odgovornosti (social and environmental audit), ki jo že nekaj let objavlja časopisna hiša Guardian in v njej objavi s strani nedovisne revizije ugotovljene podatke o tem, kako in v kolikšni meri skrbi Guardian za odzivnost na predloge in pripombe bralcev, za enake možnosti spolov in kulturno raznolikost v strukturi zaposlenih in vsebini časopisa, za racionalno porabo energije, vode in papirja itn.

Tudi pri nas nekatere medijske hiše občasno storijo kakšen korak, ki prispeva k samoomejevanju in verodostojnosti. Finance so sprejele interni kodeks, Primorske novice so že pred leti začele objavljati v kolofonu deklarativno izjavo o spoštovanju profesionalnih načel, RTV Slovenija je tudi pred leti sprejela poklicne standarde, vendar sistema nadzora nad njihovim izvajanjem pa nikoli izpeljala do konca (v standardih je bila predvidena ustanovitev ombudsmana RTV Slovenija). Največja časopisna hiša Delo ostaja brez tovrstnih samoregulacijskih sistemov, njene iniciativnosti ni opaziti tudi pri morebitnem zagonu tiskovnega sveta ali sorodnega mehanizma na ravni celotne industrije, čeprav se v mnogih državah mehanizmi medijske odgovornosti začnejo graditi na pobudo največjih medijev oz. takšnih, ki jim je mar za ugled in profesionalne standarde.

V post-socialističnih državah delujejo tiskovni sveti le v Estoniji, na Slovaškem, v Bosni in Hercegovini (v tej državi je tiskovni svet ustanovljen na podbudo mednarodne skupnosti in s podporo britanske Pritožne komisije za tisk) in od letos tudi v Bolgariji. Bolgarija bo tudi gostiteljica naslednjega letnega srečanja evropskih tiskovnih svetov predvidoma septembra 2006.

Evropska komisija za samoregulacijo in koregulacijo v medijski industriji Tudi evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding zagovarja samoregulacijo in koregulacijo v medijih, ko razlaga prenovo direktive o televiziji brez meja, zavezujočega predpisa na področju avdiovizualnih medijev, ki naj bi jo do konca leta sprejela Evropska komisija. O tem je govorila na septembrskem srečanju tiskovnih svetov v Luksemburgu in poudarila, da so najbolj učinkovita pravila, ki so nastala v sodelovanju med vsemi udeleženimi stranmi, zato meni, da je samoregulacija lahko odgovor medijske industrije na zahteve družbe.

V Avstriji je delo tiskovnega sveta blokirano že dve leti, ker je od pogodbe o ustanovitvi odstopilo združenje časopisnih založnikov (drugi podpisnik pogodbe je bil novinarski sindikat). Kot pravi Claus Reitan, odgovorni urednik dnevnika Tiroler Tageszeitung in eden od pobudnikov ustanovitve tiskovnega ombudsmana kot novega sistema samoregulacije v časopisni industriji v Avstriji, spori v tiskovnem svetu so se razvili zaradi očitkov o zlorabi tiskovnega sveta za obračune med konkurenčnimi časopisi.

V Luksemburgu je tiskovni svet prvič ustanovljen 1979, vendar je junija 2004 njegovo delovanje predpisano in prenovljeno tudi z zakonom o medijih. Tiskovni svet po novem izdaja tudi novinarske izkaznice. Sprejme kodeks, na podlagi katerega potem deluje posebna komisija za pritožbe. Tiskovni svet se odziva na vladne ukrepe in dokumente, ki zadevajo svobodo tiska, izdaja priporočila in smernice za novinarje in založnike glede profesionalnih standardov te organizira usposabljanja novinarjev in založnikov. Sestavlja ga 14 članov, polovico sestavljajo novinarji, drugo polovico pa izdajatelji. Imenuje jih kralj na priporočilo profesionalnih združenj. Na mestu predsednika tiskovnega sveta se vsake dve leti izmenjujeta predstavnik novinarjev in predstavnik založnikov. Samo komisijo za pritožbe sestavlja pet članov, dva založnika, dva novinarja in eden predstavnik javnosti, ki vedno tudi predseduje komisiji. Predstavnik javnosti mora biti pravnik, ki nima interesov v medijski industriji in ga na to mesto na predlog tiskovnega sveta imenuje kralj.

Postopek za obravnavanje pritožb sprejme tiskovni svet; če komisija pritožbo oceni za utemeljeno, se mora izdajatelj opravičiti prizadetemu in objaviti razsodbo komisije.

Tiskovni svet prejema finančno podporo vlade za svoje delovanje, vendar se po zatrjevanju generalnega sekretarja Josepha Lorenta vlada ne vmešava v njegovo delovanje.

Na Norveškem je prvi tiskovni svet ustanovljen 1936, od začetka devetdesetih vključuje tudi elektronske medije, tako javne kot zasebne. S tem je ukinjena komisija za pritožbe na področju radiodifuznih medijev, ki je bila državni organ. Tiskovni svet na Norveškem je resnično samoregulacijsko telo, ki vključuje založnike, urednike in novinarje ter predstavnike javnosti. Sestavlja ga 7 oseb, med njimi sta dva urednika, dva novinarja in trije ugledni predstavniki širše javnosti. Deluje na podlagi kodeksa, ki ga sprejme medijska industrija, ta pa tudi financira tiskovni svet. Tiskovni svet sprejme približno 250 pritožb letno, v letu 2004 jih je 72 ocenil za utemeljene. Razsodbe morajo biti hitro in v celoti objavljene v zadevnem mediju, in sicer na vidnem (prominent) mestu.

Na Nizozemskem je leta 1948 ustanovljena t. i. disciplinska komisija v okviru novinarskega sindikata, ki je obravnavala le svoje člane. Leta 1960 je bila prenovljena tako, da se je iz nje razvil tiskovni svet, ki je obravnaval vse novinarje. Današnji tiskovni svet so ustanovili novinarski sindikat, združenje odgovornih urednikov, nacionalna tiskovna agencija, združenje časopisnih založnikov, združenje potrošniških revij, združenje lokalnih časopisov, dve organizaciji javnih radiotelevizij (nacionalna in regionalna), dve komercionalni televiziji RTL in SBS in internetni portal Planet Internet. Ustanovitelji v celoti financirajo tiskovni svet, pri čem izdajatelji prispevajo skoraj 87 odstotkov, novinarski sindikat in združenje urednikov pa približno 7 odstotkov. Letni proračun je okvirno 130 tisoč evrov. Tiskovni svet sestavjajo štirje sopredsedniki, trinajst članov iz novinarskih vrst (lahko so uredniki, odgovorni uredniki, samostojni novinarji itn.) in trinajst članov zunaj novinarskih vrst (slednji pa vseeno morajo biti strokovno povezani z novinarstvom in mediji). Nobena od teh funkcij ni poklicna. Tiskovni svet pa nima svojega pisanega kodeksa, ker menijo, da se družba nenehno spreminja in da je potrebno ves čas razvijati profesionalne standarde. Odostnost kodeksa, menijo, omogoča fleksibilnost in razsojanje glede na družbene razmere. Vseeno je osnovne principe možno ugotoviti iz samih razsodb. Tiskovni svet zahteva od medijev in vpletenih novinarjev, da objavijo razsodbo in jo tudi sam objavi na svojih spletnih straneh. Tiskovni svet razsoja v roku štirih tednov, objavlja tudi svoja mnenja glede spornih medijskih praks na lastno pobudio in si prizadeva tudi aktivno posegati v javno razpravo o medijskih praksah.

V Belgiji je bil leta 1995 v okviru novinarskega sindikata ustanovljen svet za deontologijo, ki ga je sestavljalo deset starejših novinarjev. Zaradi neučinkovitega delovanja, zaradi očitkov, da ne vključuje izdajateljev in predstavnikov javnosti in zaradi grožnje, da bo z zakonom predpisano telo, ki bo nadzorovalo medije, je leta 2002 ustanovljen tiskovni svet za flamsko jezikovno področje. Ustanovljen je kot nevladna organizacija, ki ima upravni odbor sestavljen iz 16 članov, polovico sestavljajo novinarji in polovico predstavniki izdajateljev tiskanih in elektronskih medijev. Sam tiskovni svet je sestavljen iz 18 članov, med njimi je 6 novinarjev, 6 izdajateljev in 6 predstavnikov javnosti (sodnikov, profesorjev, socialnih delavcev ipd.). Generalni sekretar tiskovnega sveta, ki ni njegov član, je hkrati tiskovni ombudsman. Prispele pritožbe najprej obravnava ombudsman in poskuša doseči dogovor med prizadeto stranjo in medijem, kar mu v 50 odstotkov primerov tudi uspe. Če mu ne uspe, pritožbo obravnava tiskovni svet. Vsako pritožbo obravnavajo tričlanska komisija tiskovnega sveta, ki organizira tudi "zaslišanje" strank. Na podlagi "zaslišanja" in osnutka razsodbe, ki jo sestavi komisija, tiskovni svet na plenarni seji sprejme končno odločitev. Tudi belgijski tiskovni svet zaenkrat nima svojega pisanega kodeksa, uporablja pa kodeks Mednarodne zveze novinarjev. Občasno izdaja tudi smernice, ravno v pripravi so smernice glede profesionalnih standardov pri poročanju of financah.

Britanska pritožna komisija za tisk (Press Complaint Commission) je poleg nemškega tiskovnega sveta med najbolj uglednimi in učinkovitimi tovrstnimi organizacijami v Evropi. Nasledila je tiskovni svet, ki je do 1991 dokaj neučinkovito deloval v okviru novinarskega sindikata. Ima 18 članov, med katerimi je 7 časopisnih urednikov, drugi člani pa niso povezani s časopisno industrijo. V komisiji ni novinarjev. Komisija deluje na podlagi kodeksa, izdaja pa tudi smernice, s pomočjo katerih daje tiskanim medijem navodila, kako naj uresničujejo kodeks v kočljivih situacijah. Komisija zagotavlja tudi 24-urno svetovalno službo predstavnikom javnosti, ki menijo, da jih nadlegujejo novinarji ali fotoreporterji. Najpogosteje gre za fotoreporterje, uslužbenci komisije pa nujno vzpostavijo stike z njihovimi uredništvi in pogosto prispevajo k ureditvi spora še preden je formalno vložena pritožba. Pritožno komisijo za tisk v Veliki Britaniji v celoti financira časopisna industrija, letni budžet pa je približno 1,7 milijon funtov. Komisija letno obravnava približno 900 pritožb (sprejme jih štirkrat več, vendar večine niti ne obravnava, ker nima za to podlage v kodeksu), največ jih zadeva pravico do zasebnosti in natančnost pri poročanju. Čeprav se na komisijo pritožijo tudi najbolj izpostavljene javne osebnosti, več kot 90 odstotkov pritožb vložijo navadni ljudje.

Na Danskem je tiskovni svet v sedanji podobi ustanovljen leta 1991 na podlagi zakona. Pred tem je deloval na prostovoljni osnovi le za tiskane medije, vendar se izdajatelji in novinarji dolgo niso mogli dogovoriti o prenovi kodeksa in mnogi mediji niso več upoštevali tiskovnega sveta. Sedanji, z zakonom ustanovljeni tiskovni svet vključuje vse medije in zagotavlja hitro rešitev spora. Obravnava kršitve poklicnih standardov tako v tiskanih kot v elektronskih medijih in na internetu. Deluje na podlagi kodeksa, sestavljajo pa ga predstavniki novinarjev, založnikov in javnosti (slednji so najpogosteje pravniki). Člane tiskovnega sveta imenuje ministrstvo za pravosodje na predlog združenj izdajateljev in novinarjev. Načeloma bi lahko tudi zavrnilo njihov predlog, vendar se to doslej ni zgodilo. Ministrstvo krije tudi stroške delovanja tiskovnega sveta, načrtuje pa se prehod na financiranje s strani industrije.

V Bolgariji je tiskovni svet oziroma Bolgarski svet za novinarsko etiko ustanovljen sredi letošnjega avgusta v okviru projekta, ki ga je v okviru programa PHARE financirala Evropska komisija. Vključuje tiskane in elektronske medije. V upravnem odboru sveta so predstavniki združenj izdajateljev tiskanih in elektronskih medijev, novinarskega sindikata, koalicije medijskih nevladnih organizacij in medijskega centra. Sam tiskovni svet, ki bo obravnaval pritožbe, pa sestavlja 12 članov, 4 so izdajatelji, 4 novinarji ni 4 predstavniki javnosti, ki jih izberejo izdajatelji in novinarji s pravico veta. Pobudo so v veliki meri prevzeli izdajatelji, ki so se zavezali ne le k spoštovanju skupaj z novinarji sprejetega kodeksa, temveč tudi k promociji tiskovnega sveta na način, da enkrat mesečno objavijo brezplačen oglas zanj (polstranski v tiskanih mejih oz. 24 sekund trajajoči v elektronskih medijih). Zagon delovanja se financira iz donacij Evropske komisije in drugih, ki bodo v treh letih postopoma usahnile in se bo prešlo na drugo obliko financiranja, ki še ni dogovorjena.

Ali je res švedski tiskovni svet in ombudsman najstarejša tovrstna institucija v Evropi?
Ni samo najstarejša v Evropi, temveč tudi na svetu. Tiskovni svet je bil ustanovljen leta 1916.

Ali vam je znan razlog takratne ustanovitve tiskovnega sveta? Je šlo za kakšen pritisk?
Ne, mislim, da ni bilo ničesar posebnega. Skupina urednikov se je združila, pogovarjali so se, in ugotovili, da je potreben mehanizem, preko katerega bi se ljudje, ki so jih v medijih obravnavali nekorektno, pritožili. Ustanovili so to telo, tiskovni svet, ki je v tistem času združeval le urednike tiskanih medijev. Dokaj kmalu so v tiskovni svet na mesto predsednika vključili ugledne odvetnike ali sodnike. Tako je bilo desetletja, vendar delovanje tiskovnega sveta v tistem obdobju ni bilo široko znano. Ko se je v 60. letih pojavil tabloidni tisk, bolj vsiljiva vrsta novinarstva, ki je načenjala dostojanstvo javnih in znanih osebnosti, je to sprožilo politični pritisk v parlamentu - da naj se vendarle kaj ukrene. Tiskovne organizacije so ugotovile, da ne morejo vsega pomesti pod preprogo, temveč morajo upoštevati politični pritisk, ukrepati. Združili so se in odločili, da morajo sistem razširiti. Tako so leta 1969 sistem razširili z dvema reformama: razširili so tiskovni svet, ki je vključeval tudi predstavnike splošne javnosti, in to na način, da predstavniki tiska ne morejo vsiliti svojega mnenja in odločitve. Zdaj ga sestavlja osem ljudi, 4 predstavniki tiska, 3 predstavniki splošne javnosti in predsednik, ki vedno prihaja iz sodstva.

Je to že iz začetnega obdobja, da je ombudsman del sistema?
Leta 1969 so se odločili razširiti tiskovni svet, druga reforma pa je bila ustanovitev ombudsmana za tisk. Prej ga ni bilo. Vse skupaj je bilo zasnovano tako, da vse pritožbe, ne glede na to, ali so jih naslovili na tiskovni svet ali na ombudsmana, najprej obravnava ombudsman. Zdaj imamo več kot petintridesetletne izkušnje na tem področju. Ombudsman obravnava splošne pritožbe, preiskuje, skuša vzpostaviti stike in pridobiti argumente obeh strani ter izdelati oceno. Tiskovni ombudsman lahko zavrne pritožbo, če vidi, da ni osnovana, če ne ugotovi kršitve kodeksa, to lahko stori neodvisno. Toda če misli, da je časopis kršil kodeks, mora napisati pisno oceno, jo zagovarjati pred tiskovnim svetom in zahtevati, da se ugotovi, da je časopis kršil kodeks. Tiskovni svet se bo odločil po svoje, neodvisno, saj mnenje ombudsmana ni zavezujoče. Tiskovni svet ima končno odločitev. Sam na razpravi nisem prisoten, primere obravnavajo na podlagi pisnih pojasnil. Ko se člani tiskovnega sveta usedejo za skupno mizo, proučijo samo pisne dokumente obeh strani in moje mnenje, potem to predebatirajo in se odločijo.

In sankcije?
Če ugotovijo, da je časopis kršil kodeks, mora objaviti razsodbo tiskovnega sveta, toda tako razsodijo zelo redko. Prav pred nedavnim se je zgodilo, da se je medij upiral objavi razsodbe. Rekel sem uredniku, da lahko izrazi svoje nestrinjanje in če se odloči, lahko zraven razsodbe napiše kar koli, da je bedasta, neumna, vendar jo mora objaviti. Poleg objave razsodbe mora plačati administrativno kazen.

Je v zadnjem primeru šlo za tabloid?
V resnici je bila revija in upam, da bodo na koncu le objavili razsodbo. Rekel sem uredniku, da ne moremo imeti različnih pravil za ene in za druge, da kot urednik mora upoštevati pravila, katera je sprejel tudi njegov medij. To je vaš sistem, sistem medijske industrije, ki ste ga sami sprejeli in ga morate spoštovati tudi ko se z razsodbo ne strinjate. Tiskovni svet se z mano strinja v 80 odstotkih primerov, ki jih nanj naslovim, v 20 odstotkih oprostijo časopis, za katerega sem jaz menil, da bi ga morali kritizirati. Delno je to mogoče razložiti z vlogo, ki jo igram. Ena stran meni, da to, kar je objavil časopis, ni bilo ravno v redu. Sam moram biti odprt tudi za drugo stran, a vseeno menim, da moram stati na strani pritožnika, zagovarjati pritožnikovo stran, in potem je na osmih v tiskovnem svetu, da odločijo med interesom javnosti in zaščito osebnostne integritete. Je zelo naravno, da občasno sprejmejo meni nasprotno odločitev.

Ali lahko ombudsman ali tiskovni svet določen primer obravnavata na lastno pobudo, ne da bi na naslov katerega od vas prispela pritožba?
Sam lahko prevzamem pobudo za obravnavo primera, vendar moram od prizadete osebe ali oseb dobiti potrdilo, toda to ponavadi ni težava. Napišejo mi potrdilo, da se strinjajo, da sprožim postopek, sam pa spišem razlago. In to res naredim nekajkrat na leto.

Za vzpostavitev tovrstnega samoregulacijskega sistema v medijih je v državah, kjer o tem šele razpravljamo, zelo pomembno, kdo ga bo plačal. Včasih bi bilo najenostavnejše, da bi za vse poskrbela država. Kakšna je pri vas situacija? Večino denarja prispeva industrija? Naše delo financirajo založniki in novinarji. Večino denarja prispeva industrija, torej založniki, nekaj malega prispeva tudi sindikat novinarjev. Tako je tudi na Nizozemskem, večino plača industrija.

Je prispevek posameznega tiskanega medija odvisen od naklade?
Švedska je zelo znana kot dežela združenj. Imamo združenje založnikov časopisov, združenje založnikov revij in to sta dve glavni organizaciji, ki prispevata glavnino denarja.

Ali ta denar zberejo s prispevkom?
Da, iz članarine. Kot rečeno, nekaj, a zelo majhen del, prispeva tudi sindikat. Nikoli nismo imeli težav z denarjem. Imamo zelo majhno pisarno, z mano delata še asistent ombudsmana in mlajši uslužbenec, ta se zamenja vsako leto. Ponavadi izberemo pripravnika s pravno izobrazbo, ki je ravno diplomiral. Imam še tajnico. Tiskovni svet ima prav tako tajnico, ampak jaz nisem njen šef. Njen nadrejeni je predsedujoči tiskovnemu svetu.

Kaj menite o vzpostavitvi tiskovnega sveta na podlagi zakona, na Danskem, v Luksemburgu. Pred nekaj let bi bili na srečanjih evropskih tiskovnih svetov vsi skeptični glede tega, se spominjam. Zdaj se ne sliši več tako zelo slabo. Kaj naj si o tem mislimo?
S švedskega gledišča je to popolnoma nesprejemljivo. Kar zadeva Švedsko in mene osebno, nikoli ne bi želel delati v takšnem sistemu. Po drugi strani gre za določene razmere, ki so pripomogle k svojevrstnemu sistemu na Švedskem, ki je od države povsem neodvisen, saj od nje ne dobiva denarja in država nima nobenega vpliva nanj. Na Danskem pa na primer niso našli skupnega jezika, novinarski sindikat in založniki se niso mogli zediniti: na strani založnikov so bili časopisi, ki niso želeli imeti s sistemom nič, na drugi strani so bili takšni, ki so menili, da je sistem nujno potreben. Vladalo je popolno nesoglasje. Na koncu je danski parlament odločil, da tako ne more naprej. Tako da so potem rekli, da ga bodo uzakonili. Potem, če pogledamo, kaj njihov sistem producira in primerjamo s tem, kar počnemo mi, lahko vidimo, da je zelo podobno. O tem ni dvoma. Mislim, da so liberalni, gledajo zelo široko, sestava je zelo podobna, in čeprav člane določi ministrstvo za pravosodje, mislim, da jim je omogočeno, da delajo neodvisno. Toda pri nas bi bilo to nepredstavljivo. Zaradi naše tradicije.

To je očitno odvisno od tradicije, razvoja dogodkov v posamezni državi. Očitno je najbolj pomembno, ali je sistem učinkovit in neodvisen. Mislim, da sta dva pomembna razloga, zakaj je švedski sistem takšen, kot je. Najprej zaradi naše dolgoletne tradicije svobode tiska: prvi zakon o svobodi tiska sega v leto 1776; drug razlog je, da v državi delujejo velika združenja na področju medijev, ki predstavljajo tako lastnike oziroma izdajatelje kot zaposlene, torej novinarje, zaradi česar so morali držati in delovati skupaj. To je naredil sistem za relativno uspešnega. Ta drugi vidik se ni zgodil na Danskem.

Ali ocenjujete, da pomembnost vaše funkcije narašča ali upada, če pogledamo statistične podatke o številu pritožb skozi leta. Ali je dandanes to delo težavnejše kot pred leti?
Število pritožb je izredno podobno iz leta v leto. Od 90. let prejmemo po nekaj manj kot 400 pritožb na leto. Število se komajda razlikuje, lani smo jih imeli okoli 380, pred dvema letoma smo padli na 340, toda delež pritožb, ki rezultirajo s kritiko časopisa, upada. Če pogledate v sedemdeseta leta in začetek osemdesetih, lahko opazite, da jih je bilo 22 odstotkov, zdaj pa jih je le okoli 12 odstotkov. Za to je več razlogov, a mislim, da je najpomembnejši ta, da tako ombudsman in še pomembneje tiskovni svet dopuščata več imenovanja in identificiranja ljudi v negativnem kontekstu kot nekoč. Obtoženih in osumljenih zločincev, katerih imena so objavljena, pa še ni izrečena dokončna sodba, je postalo bolj javno, in to tiskovni svet v večini primerov dovoljuje. Denimo, ime moškega, ki je bil obtožen umora zunanje ministrice Anne Lindt, so posamezni časopisi objavili takrat, ko so ga privedli na sodišče. Pozneje, a dolgo pred tem, preden so ga obsodili, so njegovo ime objavljali vsi časopisi. Pritožbo je naslovil name, vendar sem sprejel to početje, saj sem presodil, da je obstajal velikanski javni interes. Moj negativni odgovor je prizval še na tiskovni svet, ki je enako odločil. Toda to se po mojem mnenju ne bi moglo zgoditi v sedemdesetih letih. Tudi pisanje o javnih in političnih osebnostih, kritično pisanje o njihovem delu in podobno, imenovanje politikov v kritičnem kontekstu je danes bolj liberalno, kot je bilo nekoč. Imamo tradicijo omejevanja na tem področju. Kar pa strogo držimo pod nadzorom ostaja zelo varovano območje, je pisanje o mladoletnih prestopnikih in mladoletnem kriminalu in podobno. To je zelo neobičajno.

Torej razsojanje medijske etike se spreminja glede na razvoj in spremembe v družbi. V vašem predavanju ste rekli, da je družba postaja drugačna in vaše razsodbe tudi.
Včasih dobim močan občutek, da obstaja razlika med generacijami, saj imajo ljudje moje generacije do pisanja o zdravstvenih težavah bolj strog, zadržan pogled, da o njih ne bi smeli pisati. Mlajši, ki so bili rojeni v družbi modernih medijev, kjer se pojavljajo televizijske serije in resničnosti šovi, to laže sprejmejo. Ko tabloidni tisk piše o podrobnostih iz življenja udeležencev resničnostnih šovov, menijo, da so si za to krivi sami, saj so se na resničnostni šov prijavili prostovoljno, torej morajo to sprejeti kot del igre. Kar morda ima smisel. Čeprav še zlasti, če gre za mladoletno osebo, ne moreš pričakovati, da lahko sprejme vse posledice javnega izpostavljanja.

Kdo so večinoma tisti, ki se pritožujejo nad tiskom na Švedskem? So to javne osebnosti ali navadni ljudje?
To je zelo zanimivo in pomembno. Ko se brskal po arhivih, šel sem proučevat primer Ingrid Bergman iz okoli leta 1950, sem videl, da so bili med pritožniki škofje, visoki predstavniki, vladni politiki, torej elita. Danes ni tako, večina je navadnih ljudi in prav ti nas najbolj potrebujejo, saj imajo javni ljudje na voljo različne poti in sredstva, s katerimi lahko zaščitijo svoj interes pred tiskom, navadni ljudje pa pravzaprav ne. Tisti, za katere je najbolj pomembno, da jih sistem zaščiti, so navadni ljudje, ki so brez moči.

Ali imate občutek ali podatke, da vaše delo kaj vpliva na kulturo tabloidnega novinarstva, še posebej ko gre za obravnavanje mladoletnih otrok?
Včasih sem glede svojega dela zelo pesimističen, drugič pa ne tako zelo. Moje prvo celo leto službovanja, to je bilo leta 2001, sem opazil, da je bilo 50 pritožb zoper časopise na tiskovni svet, od tega jih je 16 tako ali drugače obravnavalo mladoletnike, kar je skoraj tretjina. Menim sem, da je bilo to ekstremno slabo, saj so bili ti mladoletniki zelo ranljivi, marginalizirani, bolni, otroci žrtve kriminala, potencialni kriminalci. Če kdo potrebuje pomoč in jih je treba previdno obravnavati, so to otroci. O tem sem veliko govoril in pisal, obiskoval časopise in od leta 2001 ni bilo nikoli več toliko primerov, število je nižje, a še vedno takšni primeri obstajajo.

V vašem predavanju ste omenili fotografije kot vedno bolj pomemben del medijske industrije. Kar zadeva kršitve poklicnih standardov, očitno ne gre le za same fotografije, temveč tudi kako so posnete. Ali je to zaradi te odločitve evropskega sodišča glede primera monaške princese Caroline.
Kar me je osupilo v zvezi z odločitvijo evropskega sodišča, je, da sodišče ni analiziralo fotografij. Rekli so, da so to prizori iz njenega zasebnega življenja in da država in sodišče nista naredila dovolj, da bi jo zaščitila. Mi ne bi naredili tega, analizirali bi fotografije in želeli ugotoviti, ali so to fotografije, ki osebo prikazujejo v neprijetnem položaju, ki jo spravljajo zadrego, ali delajo škodo njeni integriteti. Skoraj prepričan sem, da bi se mi v švedskem tiskovnem svetu odločili, da ne. Ugotovili bi, da prikazujejo žensko v njenem vsakodnevnem življenju. Saj je ne prikazujejo v neprijetnem položaju, ne gre za vprašanje tega, da je napol naga, s skrivnim ljubimcem ali podobno. Fotografije so je prikazovale v vsakdanjem življenju z otroci in podobno. Toda to dejstvo nima večje pomembnosti za evropsko sodišče.

Ali bo odločitev evropskega sodišča vplivala na vas?
Ne, ne bo. Na Švedskem so odvetniki, ki pravijo, da se zaradi razsodbe evropskega sodišča v primeru Caroline morajo spremeniti tudi švedski zakoni. Mislim, da ni tako. Ni potrebe, da bi politika na Švedskem ukrepala, dokler se ne bodo pojavili podobni primeri pri nas. Nisem sicer prepričan, da se bodo zgodili, če pa se bodo, pa mislim, da sodišče ne bo ravnalo enako. Morda bodo zavzeli drugačno stališče.

V Sloveniji in vsej regiji je v medijih zelo prisotno vprašanje etničnega in rasnega sovraštva. Je kaj takega prisotno tudi na Švedskem? Ali pogosto obravnavate takšne primere?
Nikoli ne ukrepamo primerov, ki zadevajo kolektivitete, pripadnost skupini. Če nekdo reče, jaz se kot Rom počutim prizadet, zato ker ta članek Rome prikazuje kot skupino kradljivcev, in takšen članek se je pojavil pred leti, tega ne obravnavamo. Postopek lahko sprožiš, če si osebno prizadet, ne moreš pa kot predstavnik neke skupine.

Direktivo, ki je splošno znana po nerodnem akronimu "MAD" (ang. nor, blazen), naj bi prenesli v notranje pravo do 12. oktobra 2004, preden je 1. julija letos prišla v veljavo. Vendar so nacionalne uveljavitve zamujale. Evropska komisija je 3. avgusta letos kar 15 državam članicam zagrozila s pravnimi ukrepi, če ne bodo hitro uveljavile MAD-a.

Čeprav MAD cilja predvsem na strokovnjake za naložbe, bo ta članek pokazal, da ima posledice tudi za evropske medije, predvsem za samoregulacijo novinarjev. Med državami, ki izvajajo direktivo, jih večina še naprej dovoljuje samoregulacijo medijev. Kljub temu je slednja prepuščena diskreciji, hkrati pa mnoge države še ne izvajajo določb, ki se nanašajo na novinarje. Čim večja budnost medijev je bistvenega pomena za ohranitev samoregulacije.

Kako lahko direktiva o finančnih trgih ogroža samoregulacijo novinarjev? MAD je prvič pritegnil pozornost evropskih medijev, ker je v svoji prvotni obliki predvideval kazni za novinarje, ki naredijo preproste napake, kakršni sta napačen zapis cifre v podatkih o rezultatih podjetja ali poročanje o informacijah, pridobljenih v dobri veri s strani tretje osebe, ki se pozneje izkažejo za neresnične.

Celo najbolj vešči novinarji delajo napake in tudi najstrožji sistemi preverjanja ne zagotavljajo vedno, da so vsi viri v vseh primerih točni, sploh ne na hitro spreminjajočih se finančnih trgih. Obravnava preprostih uredniških napak kot prekrška tržne manipulacije bi ustvarila nemogoče pogoje za delovanje odgovornega finančnega novinarstva.

Na srečo je evropski parlament to grožnjo odpravil, tako da je ustrezen del besedila (člen 1(2) (c)) dopolnil s pojasnilom, da novinar ne more biti obdolžen omenjene kršitve, če od napake nima tudi osebne koristi. Kljub temu nekatere težave ostajajo. Del direktive MAD, tj. člen 6(5), naj bi tako zagotavljal, da osebe, ki izdelajo ali razširjajo naložbena priporočila, tovrstne namige "predstavijo pošteno" in javno razkrijejo kakršne koli osebne interese, povezane s priporočenimi delnicami. Ta določba je natančneje razdelana v izvedbeni direktivi, poimenovani MADID.

MADID podrobno obravnava zahteve določb za izdelovalce naložbenih priporočil oziroma delniških namigov: javno identifikacijo vseh vpletenih v pripravo priporočila (člen 2); skladnost s standardi "poštene predstavitve" priporočil (člen 3); in "razkritje interesov ali navzkrižij interesov" (člen 5).

V našem primeru to pomeni, da izrecno dovoljuje, da države članice izključijo novinarje iz vsakega od zgoraj navedenih členov, če so novinarji: "podrejeni enakovredni ustrezni regulaciji v državah članicah, kar vključuje enakovredno ustrezno samoregulacijo, če taka regulacija doseže podobne učinke …"

V neevropski govorici to pomeni, da se lahko samoregulacija še naprej uporablja v časopisnih naložbenih namigih, a le če je dovolj stroga. Posledice za novinarje, povezane z deli MADID-a, ki se nanašajo na osebe, ki razširjajo priporočila, izdelana s strani drugih, so bolj težavne. MADID namreč (a) zahteva javno identifikacijo razširjevalca (člen 7); in (b) določa standarde razširjanja (člen 8).

Člen 7 medijem ne bi smel povzročati težav, saj mora biti ime časopisa ali drugega medija, v katerem je objavljeno poročilo, vedno razvidno. Podobno tudi večji del člena 8 ne bi smel predstavljati težav, saj izrecno izloča "poročanje novic o priporočilih, izdelanih s strani tretje osebe, pri čemer bistvo priporočila ni spremenjeno". Nenavadno in tudi narobe bi bilo, če bi novinar naredil tovrstno spremembo - na primer spremenil oceno neke investicijske banke iz "kupi" v "prodaj".

Šele v zadnjem odstavku člena 8 naletimo na morebitne težave za medije. Zaradi slednjih je potreben zelo natančen nadzor izvajanja pravil na nacionalni ravni.

Omenjeni odstavek zahteva, da vsi razširjevalci priporočil - kar vključuje tudi medije - v svojih poročilih identificirajo in objavijo, "kje lahko javnost neposredno in preprosto dostopa do razkritij, povezanih z izvornim dokumentom". Problem je, da mediji pogosto nimajo niti dovolj časa, da bi preverili te informacije, niti dovolj prostora na natrpanih časopisnih straneh, da bi ravnali v skladu s to zahtevo.

Zadnjega odstavka v zgodnjih osnutkih MADID-a ni bilo, dodali so ga zelo pozno, ne da bi temeljito premislili o njegovih praktičnih posledicah za medije. Končni rezultat je resna težava z MADID-om, zaradi katere je nujna nadaljnja obravnava na nacionalni ravni, če želimo doseči učinkovit izid za medije.

MAD in MADID državam članicam izrecno ponujata določeno mero izbire in fleksibilnosti pri nacionalni izvedbi, kar vključuje možnost samoregulacije, kot jo priznava 22. uvodna navedba MAD: "Države članice bi morale imeti možnost izbrati najprimernejši način za reguliranje oseb, ki izdelujejo ali razširjajo raziskave o finančnih instrumentih ... ali oseb, ki ustvarjajo ali razširjajo druge informacije, s katerimi priporočajo ali predlagajo strategijo vlaganja, vključno z ustreznimi mehanizmi za samoreguliranje."

Poleg tega obe direktivi izrecno spoštujeta svoboščine in temeljne pravice nacionalnega tiska (gl. 44. uvodno navedbo direktive MAD): "Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina temeljnih pravic Evropske unije ter zlasti njen člen 11 ter člen 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. V tem pogledu ta direktiva državam članicam nikakor ne preprečuje uporabe svojih ustavnih pravil, ki se nanašajo na svobodo tiska in svobodo izražanja v sredstvih javnega obveščanja."

Reuters se je kot podjetje s sedežem v Londonu osredotočilo predvsem na izvajanje MAD-a v Združenem kraljestvu.

Po dolgotrajni razpravi z mediji izvedba MAD-a v Združenem kraljestvu v obliki Pravil o naložbenih priporočilih (za medije) 2005 (Investment Recommendation (Media) Regulations 2005) v celoti spoštuje samoregulacijo medijev. Britansko ministrstvo za finance je v Obrazložitvenih napotkih (Explanatory Guidance) k pravilom pojasnilo, da bo medijskim organizacijam, ki so podvržene samoregulaciji na podlagi v industriji uveljavljenih kodeksov za tisk ali radiodifuzijski sektor oziroma na podlagi enakovrednega kodeksa znotraj posameznega podjetja, dovoljena nadaljnja samoregulacija, a le če se bodo organizacije javno sklicevale na samoregulacijski kodeks. Koristno je, da pravila v Združenem kraljestvu hkrati izrecno in v celoti izključujejo poročanje novic o naložbenih priporočilih.

Kot v nekaterih drugih državah, kjer so morali samoregulacijsko ureditev nacionalnih medijev okrepiti, da bi vladam zagotovili, da bo ta zadostovala za dosego glavnih ciljev MAD-a, so bili pregledani tudi samoregulacijski kodeksi v Združenem kraljestvu.

Še preden je direktiva 1. julija stopila v veljavo, je Komisija za pritožbe o tisku (Press Complaints Commission, PCC) izdelala revidiran Zapis o najboljši praksi v finančnem novinarstvu (Best Practice Note on Financial Journalism), ki pokriva vse nacionalne in lokalne časopise, revije ter spletne strani članov PCC.

V bistvu kodeks PCC prepoveduje rabo finančnih informacij v korist novinarjev ali njihovih sodelavcev, prepoveduje novinarjem, da bi pisali o deležih, pri katerih imajo znaten interes oni ali njihovi bližnji sorodniki, ne da bi to notranje razkrili, in preprečuje, da bi trgovali z deleži, o katerih so pred kratkim pisali oziroma o njih nameravajo pisati v bližnji prihodnosti. Novi kodeks je dosegljiv pod naslovom New PCC Guidance Note na spletni strani http://www.pcc.org.uk/reports/edit_detail.asp?id=18. Vsi novinarji Reutersa so bili podvrženi uredniškemu kodeksu vedenja, še preden se je MAD sploh pojavil. Namen Reutersovega kodeksa je izogibanje navzkrižju interesov, kakršni koli škodi Reutersovemu slovesu in pristranskosti (resnični ali dozdevni) s strani novinarjev tiskovne agencije. Odločili smo se, da spremenljivo okolje v industriji in regulativi od nas zahteva, da se držimo še višjih standardov zaščite, varovanja in krepitve Reutersovega slovesa o točnem in nepristranskem novinarstvu.

V ta namen smo (še pravočasno za izvedbo direktive MAD) našemu uredniškemu osebju razdelili revidirane napotke, ki med drugim pokrivajo teme, kot so prepoved kratkoročnega trgovanja, izogibanje navzkrižjem interesov in razkritje interesov višjim urednikom.

V večini držav članic EU še vedno ni jasno, kako bodo nacionalna ministrstva za finance, ki so zadolžena za izvajanje MAD-a, pristopila k vprašanju samoregulacije medijev. Da bi se samoregulacija medijev ohranila tudi v državah, ki še ne izvajajo MAD-a, morajo mediji na finančnih ministrstvih lobirati za naslednji načeli:

• Države članice morajo v celoti vključiti nadzorne ukrepe, ki jih vsebuje člen 1(2) (c) MAD-a, da bi preprečile kriminalizacijo nedolžnih uredniških napak.
• Države članice morajo izrabiti možnost, ki jo dajeta MAD in MADID, da se direktive, povezane z novinarskim poročanjem o naložbenih priporočilih, izvajajo na podlagi mehanizma samoregulacije medijev. Če se države članice ne odločijo za samoregulacijo medijev, direktivi od njih zahtevata, da v primeru medijev v celoti sledijo ureditvi zlorabe trga. Besedili MAD-a in MADID-a sta naslovljeni zlasti na naložbena podjetja in ne na novinarje. Posledično bi nekatere določbe MADID-a, ki so pisane na kožo strokovnjakov za naložbe, medijem povzročale praktične težave, sploh če bi jim sledili dobesedno. Hkrati bi direktivo izvrševali nacionalni regulatorji vrednostnih papirjev, ki imajo seveda le malo znanja in izkušenj o svojevrstnem in zelo drugačnem medijskem sektorju.