Gospod Branko Grims, poslanec SDS, predlagatelj in pisec novega zakona o RTV, se je v svojih javnih nastopih pred referendumom vehementno in repetitivno skliceval na nemškega ustavnega sodnika dr. Wolfganga Hoffmann-Riema. Njegove ugotovitve naj bi dokazovale, da je sistem direktne zastopanosti civilne družbe, kot ga poznamo v obstoječem (prejšnjem) zakonu o RTV in prakticiramo v programskem svetu javne RTV-hiše, bistveno slabši od predlaganega, po katerem člane tega sveta imenuje parlament.

Tako je 12. maja Grims podkrepil svoje besede v državnem zboru s citatom Nemca: "V sistemih, kjer civilna družba sama imenuje svoje predstavnike, se sveti RTV, ki so prvotno zamišljeni kot garanti neodvisnosti od države in drugih centrov moči, v resnici prelevijo v posrednike političnega vpliva. Člani teh teles tvorijo koalicije po strankarskih linijah in se združujejo v tako imenovane prijateljske kroge, ki potem soglašajo o skupnem ravnanju. Ta telesa pogosto zlorabijo svoj položaj za politične, ozkostrankarske cilje, tudi pri svojih imenovanjih. In če je vladajoča stranka na oblasti več časa, desetletje, bo njen vpliv povsem zagotovo izrabljen do popolnosti."

Grims je citat ob različnih priložnosti velikokrat ponovil, na veliko presenečenje pa ga je začel uporabljati še mag. Klemen Jaklič, doktorand na univerzi Harvard in specialist za ustavno pravo, s čimer se je verjetno razkrilo, da je dejansko Jaklič pravi vir Grimsovih informacij. Jaklič je skoraj identične besede ponovil najmanj trikrat, in sicer v časopisu ZA RTVSLO (str. 8), v članku v Delu z naslovom "Argumenti ustavne stroke za novi zakon o RTV Slovenija" (Delo, 17. 9. 2005) in v časopisu Demokracija (22. 9. 2005). Sklep obeh zagovornikov novega zakona je jasen in nedvoumen: dosedanji sistem imenovanj civilne družbe omogoča zlorabe, predlagani sistem imenovanja civilne družbe s strani parlamentarcev pa jih odpravlja. Citat Hoffmann-Riema pa je menda "najlepša možna ponazoritev" tako imenovane Kocijančičeve RTV-hiše.

Toda ne Grims in ne Jaklič očitno nista vedela, da navedene besede niso preveč verodostojne. Novinar Večera Borut Mekina se je naslovil na nemškega ustavnega sodnika željo po avtentifikaciji in ta mu je odgovoril, da se tega citata ne spominja ali da gre zagotovo za slab prevod ("Tudi Grims si pomaga z Evropo", Večer, 2. 9. 2005). Grims tega v predreferendumski oddaji Pod žarometom (RTV SLO, 6. 9. 2005) ni vedel: na opozorilo Mirana Potrča, češ da ga je Hoffmann-Riem demantiral v Večeru, je odgovoril, da mogoče Potrč misli na Grimma (verjetno pravnika dr. Dieter Grimma). Če pustimo vso (g)rimo ob strani, tega ni vedel niti g. Jaklič, saj ne bi sicer nemškega sodnika tako vneto citiral.

Intuicija novinarja Večera in njegovo ravnanje sta bila na mestu. Trditev o zlorabah politike v položaju, ko naj bi civilna družba avtonomno odločala v programskih svetih javnih radiotelevizij, je čudno spervertirana in vpije po preverjanju. Zato se mi je zdelo ustrezno dodatno vprašati, ali je to zares mnenje Hoffmann-Riema, četudi je ta to že zanikal. Nanj sem se naslovil kot civilnodružbenik v imenu društva Zofijini ljubimci s tem dopisom:

Spoštovani profesor Hoffmann-Riem, vem, da se je na vas že obrnil Borut Mekina, novinar časopisa Večer iz Slovenije, z željo, da bi pritrdili ali zanikali navedke, katerih avtor domnevno ste in ki so se po naključju znašli sredi javne razprave pred referendumom o sprejetju novega zakona o RTV tukaj v Sloveniji. Naj mi bo dovoljeno znova postaviti vam isto vprašanje, namreč o tem, ali je ideja o možnosti tega, da bo vladajoča stranka v sistemu avtonomnega imenovanja članov sveta RTV prej ali slej "povsem zlorabila" RTV hišo, vaša ali ne. Promotorji novega zakona o RTV namreč na široko navajajo vaše citate zato, da bi izključili možnost takšnega imenovanja članov is sfere civilne družbe v svet, češ da je to slaba izbira. Po njihovem mora te člane potrditi parlament, ne pa civilna družba pod domnevno krinko politike.

Naj navedem enega od zagovornikov novega zakona, Klemna Jakliča, ki sicer pripravlja svoj doktorat na Harvard Law School, pri čemer gradi svoj sklep na vašem mnenju:

"Sistem civilne družbe, kot ga imamo pri nas sedaj, je kopija eksperimenta iz nekaterih nemških dežel, ki pa ni uspel tako, kot so njegovi izumitelji upali. Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe."

Dve vprašanji za vas:

1. se strinjate s takšnim sklepom?;
2. je intenca vaše trditve zares v tem, da bi razkrili politični vpliv članov iz sfere civilne družbe in zato sugerirate, da mora parlament biti tisti, ki bo izvedel imenovanja?

Vem, da ste zagotovo zelo zasedeni, vendar bi si želel vaš kratek odgovor.

Lep pozdrav,
Boris Vezjak

Z navadno pošto sem 30. septembra 2005 prejel njegov odgovor. V njem so kopije relevantnih mest iz treh njegovih knjig: Rundfunkfreiheit durch Rundfunkorganisation (1979), Kommunikationsfreiheiten (2002) in Reguliereung der dualen Rundfunkordnung (2000). Dopis je naslednji:

Spoštovani g. Vezjak,
še zmerom je težko komentirati navedbe iz mojih publikacij, ne da bi vedel, katere se ima v mislih. V kuverti boste našli nekaj primerov tega, kako se ukvarjam s tem problemom.

Nikoli nisem trdil, da je način izbire predstavnikov izvor ali vzrok za politično zlorabo, še posebno ne zlorabo s strani vladajoče stranke. Nikoli nisem rekel, da je imenovanje članov iz sfere civilne družbe po sebi slaba izbira. Po drugi strani sem trdil, da je lahko povsem legitimno prenesti odgovornost na parlament, toda to je bila reakcija na argument, po katerem je treba parlament izvzeti iz procesa izbiranja, ker da bo zlorabil svojo moč.

Ne morem se strinjati z zaključki gospoda Jakliča, ki jih navajate. Razen tega v Nemčiji problem prevlade strank v programskih svetih ni več poglavitna skrb. Osebno se zavzemam za čim bolj pluralistično zastopanost v teh telesih.

S spoštovanjem,
Dr. Wolfgang Hoffmann-Riem

V sicer kratkem odgovoru, če pustim stališča iz knjig ob strani, so tri pomembne trditve:

1. Hoffmann-Riem decidirano zanika neposreden zaključek Grimsa in Jakliča, da je način izbire predstavnikov civilne družbe lahko vzrok za politično zlorabo. Tega nikoli ni rekel. Trditev, da sistem "zunajparlamentarnega" imenovanja ali kateri koli drug sistem omogoča politično zlorabo vladajoče stranke ali politike, ni njegova.
2. Avtor domnevnega citata jasno razloži, v kakšnem kontekstu se je zavzemal za prenos odgovornosti na parlament. Namreč v čisto obratnem poudarku od navedenega: ni se zavzemal za izključitev vsakega drugačnega procesa izbire, ki ne bi bil parlamentaren, temveč tudi za parlamentarnega. In ni bil on tisti, ki bi sploh govoril o zlorabi procesa, temveč so bili drugi tisti, ki so govorili o zlorabi parlamentarnega procesa imenovanja, on pa jim je odgovarjal v nasprotni smeri.
3. Hoffmann-Riem se tudi ne strinja z Jakličevo tezo o neizbežnem vdoru politike v javno RTV pod krinko civilne družbe.

Izkazalo se je torej, da je eden poglavitnih argumentov "evropske ustavne stroke" v interpretaciji novega zakona o RTV precej v zraku. Čeprav ga ne izreka "tako imenovani strokovnjak", temveč nekdo, na katerega sta Grims in Jaklič večkrat prisegla - zdaj lahko samo upamo, da ga hipoma ne bosta uvrstila v to zvrst v njima lastni maniri le zato, ker jima več ne ustreza. Izkazalo se je, da Hoffmann-Riem ne pozna ali ne prepoznava domnevno lastnih besed. G. Jaklič mi na poizvedovanje, od kod je vzel te besede, tudi ni uspel govoriti (ko to zapisujem, je 10. oktober 2005). Toda četudi jih je Hoffmann-Riem izrekel, jih zagotovo ni v navedenem kontekstu teze o politični uzurpaciji javne RTV pod krinko civilne družbe v primerih, ko do imenovanja ni prišlo v parlamentu.

Zakoni so tu, da jih kršimo. Zakon se realizira kot zakon šele, ko je kršen. Zakon je implementiran šele, ko se uporabi sankcija. Zakon je - dokler se ne uporabi - le mrtva črka na papirju. Če imamo heteronomni zakon - kar pomeni, da mu vsi nasprotujejo, ali pa avtonomen zakon, kar pomeni, da se vsi strinjajo z njim -, zakon ne more biti implementiran. Če ga vsi kršijo ali če se uveljavi praksa, da ga vsi spoštujejo, potem takega zakona ne potrebujemo.1 V Sloveniji je pravkar zaživela še neka druga praksa, ki so jo uvedle producentke in producenti medijev.

Zakon o RTV Slovenija je bil zgolj predložen, niti ne sprejet, z njim se ni (razen predlagatelja ter verjetno še anonimnih piscev predloga zakona) zares in popolnoma strinjal nihče. Na RTVS pa se je, še preden je poskušala steči diskusija o zakonu sredi predreferendumske kampanje že uresničeval. Novi zakon o RTV Slovenija, ki ga je predložila vlada, je prinašal spremembe tako na ravni forme kot vsebine. Prav prva bi posredno določala drugo, hkrati pa je bila v predlogu zakona spremenjena in v veliki meri določena tudi sama vsebina RTV Slovenija. Čeprav še brez restrukturiranja javnega podjetja - torej brez dejanskega posega v formo -, se je nenadoma "zgodila" nova vsebina na mediju javne televizije. Podoben proces so pred kratkim po hitrem postopku izpeljali na univerzi, zato nam je bil razplet dogodka bolj ali manj znan. Vsak zakon, ki se ga jemlje za nezmotljivega ali univerzalnega, ljudstvo razoroži v boju proti še tako grozljivim in zločinskim zakonom. Vendar vsak zakon, da je lahko zakon, predvideva izjeme, situacije, ko je lahko kršen. Za vojaka dolžnost in pravica poslušnosti prenehata, ko ve, da ukaz napeljuje k zločinu ali kaznivem dejanju. Za novinarja dolžnost in pravica poslušnosti prenehata, ko "mora" zaradi določenega razloga ali interesov zavajati javnost ali potvarjati informacije. Za akademika dolžnost in pravica poslušnosti prenehata, ko namesto da bi izobraževal, zaradi katerega koli razloga poneumlja študente itn. Predlog zakona o javni radioteleviziji se je namreč pričel poslušno uresničevati še preden je zares stopil v veljavo, še preden so se o njem izrekli prebivalci in prebivalke na referendumu. Zasluge gredo v največji meri ustvarjalkam in ustvarjalcem RTVS, ki so širok program dnevnih novic zožili na banalne in pogosto ponižujoče izjave domače parlamentarne scene - tistih, ki nastopajo vehementno, saj vodijo državo, kot tistih - ki so vlado pred letom izgubili in jim razen jecljajočega obotavljanja in cmerjenja nad iniciativami nove vlade ni preostalo nič več domišljije, kaj šele ustvarjalnosti. Takega zakona, ki se izvaja še preden bi bil sprejet, torej ne potrebujemo.2

Novinarji so predreferendumsko naskakovanje prav tako opravili izjemno "objektivno", "neodvisno", prav "profesionalno"!? Niti podvomili niso, da bi postali subjekti razprave, kaj šele subjektivitete v razpravi. Pridno in vestno so koordinirali in še vzpodbujali mahinacije politikov, ki so se gibale v zaprtem, politziranem in neprebavljivo populističnem diskurzivnem polju. Kot da pri vsem tem - ko se je govorilo o pogojih njihovega prihodnjega ustvarjanja - celo uživajo, da je naposled reflektor političnega interesa posvetil tudi v njihovo osončje. Vloga večtedenskih predreferendumskih dvornih norčkov jim je, milo rečeno, vsaj ugajala, če v njej niso celo uživali.

Kot (ne)kritični opazovalci smo tako bolj kot ne prisiljeni opazovali politične masturbacije na javni televiziji in upravičeno pričakovali vsaj kak omembe vreden upor. Pa pojdimo počasi. Strinjamo se, da je položaj porazen. To pa še ni izgovor, da v njem vztrajamo. Naslednji premislek naj bi ponudil nekaj zelo osnovnih izhodišč, iz katerih lahko, če to seveda želimo, črpamo upore in subvertiramo trenutno (žal že kar permanentno situacijo) v slovenskih medijih, javnosti in politiki. Za premislek spremembe zakona o RTV Slovenija in širše družbene realnosti v medijih in javnosti smo izbrali filozofijo prava in alternativne medijske prakse, da bomo lahko zastavili nekatera temeljna vprašanja, ki že vsebujejo odgovore, in ki lahko pomembno prispevajo k refleksiji javnosti, novinarstva in upora.

Zastavitev je seveda utopična, saj v tukajšnjem prostoru vsaj znotraj novinarstva in širše (znotraj akademske in druge znanstveno-strokovne teatrokracije) ni čutiti niti kančka neposlušnosti, niti najmanjših poskusov reflektiranja izginjanja javnega prostora, kritike sodobnih družbenih praks, pogojev in možnosti javnega poročanja, ustvarjanja, delovanja, občevanja itn. V ta poskus - kot vrsto drugih - se torej spuščamo osamljeni. To pomeni, da smo na dobri poti, saj uporov nikdar ne gradijo stari-in-modri, ampak prelome ustvarjajo mladi, ki ne poznajo drugih načinov3, prav tako jih ne gradijo večine, kot trdi Meadova, pač pa najpogosteje marginalne ali celo marginalizirane skupine.

Prva ugotovitev, ki smo jo že izpeljali iz filozofije prava, je, da je zakon lahko implementiran šele, ko je kršen. Hkrati smo ugotovili, da se je zakon pričel uresničevati, še preden je do referenduma prišlo in še preden bo zakon sploh stopil v veljavo. Uresničevati se je začel "avtonomistično". Avtonomizem je v obraz celotne novinarske "avtonomnosti" reševal osamljeni Jurij Gustinčič. Še ta mali upor znotraj javne hiše, ki je slonel na nekaj tiskovnih konferencah, o katerih se je prav na RTVS najmanj poročalo, je polemiziral izključno znotraj polja "za" ali "proti" zakonu. Ni podvomil vanj, ga radikalno prelomil in zavrnil ter predložil lasten predlog zakona, osnutek ali idejo vizije, vsekakor "nekaj", kar bi bilo sprejemljivo najprej za ustvarjalce javne medijske hiše in javnost ter posledično (hotela ali ne) tudi za politiko. Na splošno se je bralo in videlo, kot da je izostal vsakršen dvom med producenti in producentkami RTVS, to pa je (!) značilno za totalitarne režime.4 Vsaka disciplina mora nenehno premišljati o možnosti svojega postajanja. To velja tako za akademski, novinarski ali kateri koli drug establishment. Ta analiza "krize medijev" je nastala, ker ni tovrstne nujno potrebne kritične refleksije, dopuščamo pa možnost, da so se stvari zapletale prehitro, da so prehitele kritično refleksijo ustvarjalk in ustvarjalcev medijev in da so - v dogodkih, ki so pripeljali do referenduma - res potrebovali širši odziv javnosti. Pa so res? Poziv proti referendumu se ni vršil s strani kritične in angažirane javnosti ali gibanj, kot so jecljajoče vztrajali pri LDS, da bi si podvrgli nekaj, kar nikdar niso imeli v dometu svoje politike.5 Razen peticije, ki je zaokrožila po spletu, in že omenjene tiskovne konference na RTV Slovenija nekaj nadebudnih podmladkov LDS, ki so grafitirali po ljubljanskih ulicah, se ni zgodilo prav nič "javnega", kaj šele nekaj, kar bi spočelo gibanje - kar bi uporabljalo formo in vsebino gibanj, ki je odprta in ustvarjalna, ki nenehno prehaja ustaljene in že uveljavljene miselne okvire in forme.6 Ustvarjalci medijev pa so molčali dolgo "pred-in-po" referendumu.

Tu smo ugriznili v hud teoretski vozel, ki ga bo težko pregristi: novi zakon je predstavljal resen vstop politike v javno ustanovo, vendar med producentkami in producenti ustanove ni vzbudil vsaj malo dvoma; videlo, slišalo in bralo se je, kot da gre za neko podjetje, katerega ustvarjalci (ki so hkrati o tem tudi poročali) ne smejo, ne morejo ali ne znajo artikulirati svoje vpetosti v to podjetje ali pa do njega ostajajo popolnoma ravnodušni. Vendar ni šlo samo za javno ustanovo in njene prekarne delavce (ki so vsaj v primeru RTVS v veliki meri delavke in delavci na avtorskih pogodbah, študentskih napotnicah ipd.), še manj je šlo za merjenje moči med pozicijo in opozicijo.7 Šlo je namreč za nekomercialno, javno, nacionalno televizijo in radio, katere občinstvo mora biti deležno dostojanstvenega informiranja, kar pomeni, da je RTVS dolžna ljudstvo obveščati o vseh (globalnih) dogodkih, ki bodo tako ali drugače vplivali na njihova, torej naša življenja, pogoje in možnosti našega delovanja in ustvarjanja. Prav tako je dolžna obveščati, informirati in izobraževati na raznovrstne načine z različnimi tipi novinarstva.8

Seveda je šlo tudi za pogoje in možnosti novinarskega ustvarjanja, vendar v prav nič večji meri, kot je šlo za uvedbo bolonjske reforme na univerzi,9 ki je radikalno posegla v izobraževanje. Tudi njihov boj za pogoje ustvarjanja se ne razlikuje od delavk v tekstilni industriji, ki zahtevajo boljše pogoje za svoje delo, predvsem pa izplačilo plač, da bodo lahko preživljale družino. Tako kot ima vsak zaposleni poklicno dolžnost, da zase in širši kolektiv ali delovno skupnost poskrbi, da delujejo v pogojih za suvereno opravljanje dela, sta tudi novinar ali akademik "poklicana", da znotraj svoje "avtonomne" institucije ali podjetja poskrbita za korektno opravljanje svojega poklica; pa naj bo to kritično in korektno informiranje javnosti ali izobraževanje bodočih univerzitetnih diplomantov. Ustvarjalke in ustvarjalci medijev imajo - podobno kot akademiki ali delavke - pomembno in odgovorno nalogo. Res pa je, da imajo zaradi točno določenega poklica (novinarstva) "v svojih rokah" tudi drugačne vzvode moči, kot na primer delavke v tekstilni industriji ali predavatelji na univerzi. Razlika je najbrž predvsem v tem, da se delavke upirajo na vse mogoče načine, da bi svojo prekarno moč mobilizirale vsaj za dostojanstvene pogoje dela, medtem ko prekarni v novinarstvu, ki med drugim upravljajo z nacionalno javno televizijo, molče poklekajo in molijo politične manipulacije. Akademiki pa, na primer, niso teoretizirali niti svojih pogojev za opravljanje poklica, kaj šele, da bi podprli novinarje ali druge prekarne delavce. Pa vendar še pred kratkim ni bilo tako. Se ne spomnite? Stavka novinarjev za nacionalno poklicno kolektivno pogodbo, ki sta jo bojkotirala le POP TV10 in Finance, je pomembno posegla v odpiranje javnega prostora. Je (ne-hote!) radikalno opozorila na družbene procese, ki se ne dogajajo samo v medijih, temveč v širši družbi. Ravno RTVS je najbolj presenetila, ne le slovensko, pač pa evropsko javnost z novinarskim molkom v času parlamentarnih volitev (od 3. oktobra opolnoči do 6. oktobra ob 8. uri) 2004. Član odbora za stavke nemškega sindikata novinarjev dr. Wolfgang Soergel je kolege spodbudil, da taka vsesplošna stavka v Nemčiji ne bi bila mogoča, ter razmišljal o možnostih, ki so izhajale iz takšne stavke.11 V Sloveniji se je, vsaj glede na naše poznavanje, kritična refleksija medijev in novinarstva gojila predvsem v mediju, ki ga trenutno držimo v rokah, vendar pa moramo ugotoviti, da ni imel pravega mesta ali dovolj moči za vse vrste manipulacij, ki so v zadnjih letih v veliki meri določale pogoje in možnosti ustvarjanja medijev in njihovih producentov.12 S koncentracijo medijskega lastništva, visokimi lastniškimi deleži državnih podjetij in skladov v medijih, kršenjem in cenzuriranjem umetniškega ter političnega izražanja, stereotipiziranje in reproduciranje sovražnih diskurzov, prekarizacijo ustvarjalcev in ustvarjalk v medijih ... pa se ne srečujemo samo na Slovenskem. Podobno kot za druge sektorje družbe so ti procesi postali globalni fenomen, ki ga večina zlorablja za legitimno sklicevanje na to, da spremembe niso mogoče. Naš namen pa ni vztrajanje na statusu quo, zato bomo pokazali zanimiv primer, ki odpira in nakazuje izhode iz prevladujoče "krize medijev". Še bolj kot izhod iz te krize pa je primer poučen kot refleksija: zakaj "kriza" sploh lahko nastaja.

Poglejmo program sarai, ki je nastal v okviru Centra za razvijanje družb v Delhiju.13 Ta alternativna teorija in praksa pomeni javni prostor, kjer se srečujejo različne intelektualne, ustvarjalne in aktivistične energije.14 Program je nastajal poleti leta 1998 v okviru kolektiva Raqs Media. Eno najhitreje rastočih mest na svetu s 14-milijonskim prebivalstvom je preplavilo preizpraševanje družbenih praks ter potreba po vzajemnosti prebivalk in prebivalcev ter njihovi vpetosti v svet. Namen programa, prvega nekomercialnega prostora novih medijev, je bilo razširjanje narave medijskih izkušenj in praks sodobnih mest. Izpostavljal je vzajemnost širokega polja družbenih znanosti, znanja o medijih in medijske prakse, namesto običajnega segmentariziranja in drobljenja vsebin in oblik, vključevanje in mobiliziranje. Temeljno stičišče ustvarjalcev saraija je postalo kolektivno, ustvarjalno in kritično interpretiranje različnih oblik dokumentacije (tiskane in avdiovizualne), institucij in praks medijev ter urbane kulture in politike. Danes je sarai fizično in on-line globalno stičišče, zbirališče, stekališče, shajališče ali vrtišče aktivističnih stvaritev, ki uporabljajo alternativne medije proti kulturni standardizaciji in razvijajo inovativne pristope ubrane raznovrstnosti.

Sarai je orientalska beseda (pomeni "javni prostor"), ki utrujenemu popotniku nudi zatočišče, gostoljubje in okrepitev za nadaljnje potovanje. Tako kot trg v Sloveniji ali zocalo v Latinski Ameriki je sarai v Pakistanu, Bangladešu, Indiji in drugod po Orientu javni prostor družbenega delovanja, zbirališče soodločanja, srečevanja komunikacije in druženja. Na koncu 90. let 20. stoletja pa so le še redki prebivalci Delhija poznali to tradicijo. Kapitalistično drobljenje družbenih vezi je v urbanem okolju izraziteje kot v lokalnih skupnostih zabrisalo javne prostore, mesta druženja in menjave družbenih praks. Upadanje kritične kulture in človekove ustvarjalnosti sta zaradi nemožnosti družbene in politične artikualcije vse bolj nadomeščala nasilje in konfliktnost. Odgovore in rešitve na porast družbenega nasilja je mesto po nasvetih ministrstev, strokovnjakov, akademikov, represivnih organov, nevladnih organizacij idr. reševalo s množenjem restriktivnih metod, vendar ta praksa ni vnašala kohezije v napeto urbano okolje. Nasprotno - družbene konfliktnosti so se povečevale.

Še preden so teoretiki znanstveno dognali, da je stopnjevanje družbene neskladnosti najbrž posledica pomanjkanja javnega prostora, so na ulicah nastale nove oblike protestov, uličnih teatrov in manifestacij. Pojavili so se alternativni in neodvisni mediji, vzniknila je neodvisna umetnost, telefonske govorilnice so se spremenile v ulične kavarne, internetne kafeje, zapuščene stavbe v teoretska stičišča; umetnost se iz galerij in institucij preselila na ulico, kjer prav tako raste eksperimentiranje z novimi tehnologijami. Mesto kot prostor in kot ideja je preplavila refleksija in raziskovanje, s tem pa tudi artikuliranje, kar je prispevalo k nenadnemu upadu konfliktnosti. Delhi je potreboval prostor, ki bi s podobnim gostoljubjem in možnostmi - kot nekdaj sarai - sprejel raznovrstne družbene prakse, ljudem ponudil možnost izmenjave življenjskih zgodb in stiskov, od vsakdanjih pomenkov o delu pa do ustvarjalnih, teoretskih idr. razprav.

Podobno kot vsa urbana središča je Delhi potreboval prostor, kjer bi se lahko srečali raziskovanje, reprezentacijska praksa in aktivizem. Raziskovalci in ustvarjalci, ki so bili pobudniki programa sarai, so vse tri prakse prepoznali v stičiščih različnih ustvarjalnih področij (kritična kulturna praksa, digitalna umetnost, dokumentarni film, zgodovina kina, urbana kultura in politika, nova teorija medijev, internet in software kultura). Namen ustvarjalcev saraija je bil, da postanejo integralni del sodobne urbane kulture v Delhiju, da spodbujajo interdisciplinarne raziskave o urbani politiki, kulturi, medijski zgodovini in praksi, promovirajo copy-left idr. nekapitalistične oblike učenja in druženja. Materializacija gostoljubja saraijev je od leta 2001 na voljo planetarni javnosti na http://www.sarai.net. Vsebinsko so readerji doslej odprli pet širokih tematik (področje javnega, mesto vsakdanjega življenja, oblikovanje tehnologij in krize/mediji ter direktne akcije).15 Kritično raziskovalno teoretsko delo je združilo dve komplementarni področji: razumevanje medijskega prostora v urbani javni praksi in refleksijo prezentiranja in tehnologiziranja mesta.16

Res je, dogaja se tam daleč, kar je hkrati tu blizu. Ideja saraija je nedvomno zelo uporabna vsaj za premislek domačem prostoru, kjer se srečujemo z identičnimi procesi, ki pomembno posegajo v naše vsakdanje življenje, v "javne prostore", v akademska in medijska središča. Vendar pa za vzpostavitev alternativnih medijev, alternativnih univerzitetnih programov ali umetniških praks, ki bi trasformirala pomen prostora in mesta Ljubljane v domačem in globalnem kontekstu, potrebujemo kritično in angažirano sodelovanje ter refleksijo trenutno neangažiranih in razločenih, izoliranih subjektivitet. Prav nič in nihče nam ne bo spremenil trenutnega položaja medijev, univerze, kulturnih in političnih institucij itn., če se tega ne bomo lotili sami in angažirani z vseh vzajemnih in vključujočih poljih.

Podobni poskusi, kot opisani, ki je zaživel v Delhiju in v svoje "mesto" vključil ves svet, že živi in se razvija v številnih evropskih in drugih urbanih središčih. Tudi vsi sodobni poskusi alternativnega izobraževanja zajemajo nove medijske prakse.17 To je premišljanje, ki spodbuja nastajanje novega in alternativnega, prav tako pa je to premišljanje, ki spodbuja uporabo in izrabo pogojev znotraj obstoječih institucij (RTVS, univerza itn.), za drugačno televizijo, drugačne medije, univerzo, umetnost, politiko itn., s čimer bi bil lahko ponovno odprt in zagotovljen javni prostor. Javni prostor je pogoj ustvarjalnega delovanja novinarjev, akademikov, drugih prekarnih delavk in delavcev, študentov itn. in ustvarjalno delovanje je edini način, ki lahko nenehno vzpostavlja odprtost in prisotnost javnega prostora. Zato je izziv, ki se nam ponuja v zaprtih in zatohlih tukajšnjih ambientih, težek, proces njegovega uresničevanja pa dolgotrajen in nenehen, vzajemen in vključujoč. Akterji, ki so potrebni za vzpostavljanje javnega prostora, pa številni in raznovrstni.

Kot smo lahko ugotovili iz primera sarai, je prav javni prostor tisti, ki omogoča družbeno kohezijo kljub heterogenosti, ki omogoča enotnost skozi različnost - prav zato, ker je stičišče, kjer je mogoča artikulacija družbenih praks. Javni prostor pa vsaj v času kapitalizma ni nekaj v naprej danega, temveč naša nenehna potreba po njegovem vzpostavljanju. Zato moramo še kako paziti, da ga negujemo tam, kjer je, in da ga odpiramo tam, kjer se je zaprl - da ga razširjamo in implementiramo tam, kjer je po definiciji vedno bil, vendar je, še preden smo to zares opazili, izginil.

Med številnimi sogovorniki o novostih, ki jih zakon o RTV Slovenija prinaša za romsko skupnost, je bil prevladujoč odziv velika skepsa do trdnosti in - če je to besedo sploh mogoče uporabiti v takem kontekstu - iskrenosti namer o zagotavljanju uravnotežene obveščenosti in splošnem izboljšanju na tem področju. Prvotno predlagana zakonska določila so okleščena na minimum, ob tem pa niso razdelana nobena merila za interpretacijo oziroma nobeni mehanizmi za uveljavljanje dveh členov, ki se nanašata na romsko skupnost. Kako resno bo izpolnjevanje vloge RTV Slovenija kot prinašalca objektivnih informacij (o) romski skupnosti ter pri ohranjanju in razvoju romske kulture in jezika, je v celoti odvisno od odločitev, ki bodo po uveljavitvi zakona sprejete na Radiu in Televiziji Slovenija.

Programska novost v zakonu o RTV Slovenija, ki je pritegnila največ pozornosti, je dodatni, parlamentarni televizijski program, ki so (si) ga poslanke in poslanci izglasovali pred poletjem; (poslo)vodstvo na RTVS pa je sredi oktobra resignirano ugotavljalo, da lahko - ob sredstvih, ki so na voljo - 1. januarja kar ukine enega od že obstoječih televizijskih programov. Na televiziji so pripravili izračune stroškov, ki bi jih povzročilo oddajanje parlamentarnega programa, dlje od finančne projekcije se stvari niso premaknile. O oddajah za romsko skupnost pa se na dolgotrajnih sestankih ob pripravi programskega načrta sploh niso pogovarjali.

Tudi urad za narodnosti (ki sofinancira romske radijske in televizijske oddaje v Prekmurju in na Dolenjskem in je bil eden od predlagateljev vključitve romske skupnosti v zakon) v bližnji prihodnosti romskih oddaj na RTV Slovenija ni predvidel kot del dejavnosti, za katera bi bila zagotovljena sredstva iz njegovega proračuna. "V letu 2006 v predlogu finančnega načrta Urada Vlade RS za narodnosti ni predvidenih finančnih sredstev za sofinanciranje radijskih in televizijskih romskih oddaj na RTV Slovenija, zaradi limitiranega obsega finančnih sredstev ob pripravi finančnega načrta ter takrat še negotove usode predmetnega zakona," je v odgovoru na vprašanje o tem zapisal v.d. direktorja urada Janez Obreza.

V prvotnem predlogu zakona romska skupnost ni bila niti omenjena. Samo po sebi komaj kaj vredno zagotovilo boljšega servisa za romsko skupnost je v zakon prišlo v času med prvo in drugo obravnavo v parlamentu. Pred tem so pripravljavci zakona dobili amandmaje Brankice Petković, Sandre Bašić Hrvatin in Jerneja Rovška v imenu Mirovnega inštituta, ki so predvidevali bistveno bolj dodelano opravljanje javne službe za romsko skupnost kot del javnosti in plačnikov RTV-prispevka.1 Dopolnila z enako vsebino je zatem vložila tudi Zveza Romov Slovenije. Iz kompleksnih predlogov zagovornikov širšega dostopa romske skupnosti do medijev sta izšli le dve zelo ohlapni določili. Tretji člen med drugim določa, da javna služba po tem zakonu obsega ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje radijskih in televizijskih oddaj za romsko skupnost, četrti pa omenja romsko skupnost med tistimi, ki jim mora RTV Slovenija zagotavljati verodostojne in objektivne informativne oddaje. V nadaljevanju zakonskega besedila romska skupnost ni več omenjena. Kot pravi Mojca Planšak, odgovorna urednica neprofitnega Radia MARŠ: "Vem, da so zdaj to dali v zakon, vendar brez vsakršnih mehanizmov za uresničevanje tega, kar zakon obljublja."

Radio MARŠ že več let - brez državne subvencije - namenja del programskega časa vsebinam, ki jih pripravljajo Romi, in jim omogoča, da slišijo svoj jezik tudi z radijskih valov: "Romske vsebine so na sporedu vsako nedeljo. Začnejo se ob 16. uri s 25-minutno oddajo ROMIC-a, potem imajo do 18. ure program v rokah mariborski Romi. Oddaje iz Murske Sobote so zdaj super. Na sporedu jih imamo že ves čas, odkar nastajajo. Na začetku je kazalo malo slabše, vendar so od takrat na ROMIC-u zelo napredovali. Romi iz Maribora pa niso imeli na voljo toliko usposabljanja kot murskosoboški." To se pozna pri zmožnostih za ustvarjanje vsebin, ki bi bile tudi novinarske oziroma problemske. Prav takšne bi po mnenju Mojce Planšak moral zagotavljati RTV Slovenija. "Pomembno je, da bi oddaje pripravljali Romi in da bi jih ustrezno izobrazili. Z izobraževanjem je namreč največja težava. Res bi bilo treba narediti nekakšno šolo," pravi Planšakova. Zaradi nezmožnosti notranjega usposabljanja, za katero na majhnih radijskih postajah vedno zmanjkuje časa, kadrov, finančnih sredstev in učnih pripomočkov, ostaja oddaja, ki jo na Radiu MARŠ pripravlja Fatmir Bečiri, predsednik mariborskega društva Romano Phralipe, na ravni izpolnjevanja glasbenih želja. "Na izbiro je, da imaš takšno oddajo ali da nimaš nič. Sami se odločamo za to, da imamo vsaj nekaj v romščini," pravi odgovorna urednica Radia MARŠ.

Direktor programov Radia Slovenija Miha Lampreht je skupaj s sodelavci pred slabima dvema letoma presojal predlog Zveze Romov Slovenije, naj Radio Slovenija predvaja oddaje murskosoboškega Romskega informacijskega centra; oddaje ROMIC-a torej, ki jih predvajajo na Radiu MARŠ in še na več drugih lokalnih radijskih postajah. "Presodili smo, da tega v integralni verziji ne moremo predvajati," je povedal Lampreht. Po njegovih besedah je Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije, ki je leta 2003 ustanovila ROMIC, poslal v poslušanje oddajo, ki je izpadla predvsem kot promocija za romsko politično vodstvo. V tistem času pa je Lampreht kot enega od argumentov za zavrnitev dvojezičnih oddaj navedel, da ni zakonskih podlag za oddajanje programov, ki niso v slovenskem jeziku.

V pogovoru sredi oktobra je Lampreht zatrdil, da Radia Slovenija programske novosti zakona o RTV ne zadevajo; da v zakonu ni zapisana obveznost pripravljanja radijskih oddaj za romsko skupnost in tudi "ni refleksa zdaj, pri pripravi programske sheme za leto 2006". "Seveda bi vedeli, če bi morali kaj upoštevati pri pripravi programa. Novosti veljajo za TV Slovenija, ne za radio. Na televiziji pa zdaj pripravljajo programsko shemo in se ukvarjajo tudi s programskimi novostmi, ki so v tem zakonu," je povedal Lampreht. V nadaljevanju pogovora je večkrat poudaril odprtost za sodelovanje z romsko skupnostjo, za pripravo posamičnih, problemsko zastavljenih oddaj o romski skupnosti, na primer Studia ob 17h, pa tudi skrb za manjšine nasploh kot eno temeljnih nalog javnega servisa. Do posebnih oddaj za romsko skupnost pa ima Lampreht odklonilno stališče. Take oddaje bi bile po njegovem mnenju "getoizirane" in nekoristne, predvsem pa se boji, da bi - če bi "svoje" oddaje dobili Romi - podobno zahtevale tudi številne druge manjšine. Omenil je skoraj 40 verskih skupnosti v Sloveniji, med katerimi jih je več že zahtevalo posebne programe. "Moraš imeti rigidno situacijo," pravi Lampreht in govori tudi o rigidnosti glede jezika. Kot posebno težavo pri pripravi oddaj za neslovensko govoreče manjšine navaja prevajanje, ki je na televiziji zaradi podnaslavljanja veliko bolj preprosto kot na radiu.

Preverjanje, kako je z vključenostjo radijskih oddaj za Rome v zakon, je potrdilo, da je RTV Slovenija vsekakor naloženo pripravljati tudi radijske in televizijske oddaje za romsko skupnost, in ne "le" zagotavljanje njene verodostojne in objektivne obveščenosti, ki jo je omenil tudi Lampreht (in zatrdil, da Radio Slovenija to funkcijo izpolnjuje že zdaj). Radijski direktor se je na prejem končnega besedila zakona po elektronski pošti, z navedbo, da je določilo o posebnih radijskih oddajah v četrti alinei prvega odstavka tretjega člena, odzval na kratko: "Se bomo držali zakona, ni kaj. To pa pomeni, da bo po njegovi uveljavitvi, po oblikovanju organov upravljanja, po volitvah novega generalnega direktorja, radijskega in televizijskega direktorja napočil čas za konkreten pogovor o vsebini in cikličnosti tovrstne oddaje za romsko skupnost. Tu ni improvizacije, zakon bo potrebno spoštovati." "Jaz sredi novembra tako ali tako ne bom več imela pristojnosti," je programska direktorica Televizije Slovenija Mojca Menart povzela velike spremembe, ki jih prinaša zakon na področju vodenja RTV. Telefonski pogovor je potrdil že dotlej dostopne informacije, da romska skupnost na Televiziji Slovenija ni bila predmet programskega usklajevanja za leto 2006. Razkrilo se je, da je bilo takšno tudi navodilo poslovodstva, predvsem zaradi stroškov produkcije novih programskih vsebin - ko nihče niti ne ve, kako pokriti stroške obstoječih.

Zdi se, da bi vodstvo najraje čim prej zarezalo v proračun za ustvarjanje programov za italijansko manjšino: "Mehkih variant ni več. Novo poslovodstvo ali ustanovitelj bo moral določiti prioritete. Koprski center je absurd, stane dve milijardi in pol. Česa takega ni nikjer na svetu. Obenem pa madžarska manjšina v deležu sredstev ne dosega niti evropskega standarda." - "Kaj šele romska!" - "Da, kaj šele romska!" pritrdi Menartova in doda - nekoliko cinično, kot pravi sama -, da si je že sedanji generalni direktor zelo prizadeval za večje programske kompetence. Regionalni RTV-center Koper - Capodistria je v podobnem smislu - skupaj z lendavskim RTV-centrom - omenil tudi Miha Lampreht. "Od novega direktorja ali tega, ki bo imel programske pristojnosti, bo odvisno, kaj bo s tem. Moral bo dati jasno navodilo, ker iz samega zakona ni jasno nič. Koliko vsebin za romsko skupnost, kaj, kdaj, ali je to en prispevek ali ena oddaja …," je pripovedovala Menartova in že pred tem "na celi črti" zavrnila "getoizirane oddaje", kakršne bi po njenem mnenju bile posebne romske oddaje. Ob vztrajanju, da zakon pač predvideva oddaje za romsko skupnost in pri vprašanju, kakšne bi morale biti te oddaje, je Menartova omenila 20 minut na mesec in izrazila prepričanje, da bi RTV Slovenija lahko oddaje odkupila "na ključ" od neodvisnega producenta.

Anton Hudorovac, ki je bil aprila letos izvoljen za podpredsednika Zveze Romov Slovenije, se boji, da bodo posebne oddaje prinesle še večjo diskriminiranost Romov; da jih - če Romi dobijo "svoje" oddaje - ne bo "nihče več nič vprašal". Včasih, pravi, so novinarji RTV Romom vsaj občasno prisluhnili. "Zdaj tega več ne bo!" odseka Hudorovac in zveni prepričano, tudi ko nadaljuje s strahom pred tem, da bodo o vsebini radijskih in televizijskih programov javnega servisa odločali bolj v parlamentarnih sobanah kot v uredništvih. "Če zdaj pristaneva na to, da ta trenutek v zakonu pač je, kar je - kako pa bi zdaj po vašem morale te vsebine nastajati, da bi jih naredili dobro?" Hudorovac si vzame nekaj trenutkov za razmislek in odgovori: "Če bomo imeli svobodo, da izrazimo svoje poglede - če nam bodo novinarji prisluhnili tudi za druge oddaje, če bomo mi lahko v svojih oddajah objavljali svoje prispevke - potem bo to res dobro. Ampak to pomeni, da morajo biti v uredništvu tudi Romi. Če bodo oddaje za Rome pripravljali Neromi, s tem ne bo narejenega skoraj nič. Mogoče še več škode kot koristi."

Zakaj in kako bi bilo lahko odpiranje vrat v medije za romsko skupnost lahko škodljivo? Take misli so povsem v nasprotju z logiko, na kateri - kot lahko sklepamo iz bežnosti določb - sloni novi zakon (kot tudi še mnogi drugi ukrepi, domnevno namenjeni krepitvi položaja romske skupnosti). Ta logika je: kar koli je boljše kot nič. Romski sogovorniki so takšno gledanje zavrnili. Nekaj nedomišljenega in ignorantskega do želja in potreb raznolike romske skupnosti je lahko vir mnogih novih težav znotraj skupnosti in - brez resnega poglabljanja v napake dosedanjih novinarskih praks - le še bolj utrdi globoko zakoreninjene predsodke in stereotipe med neromskim prebivalstvom.

Strah pred škodljivostjo poskusov, ki naj bi bili usmerjeni v izboljšanje razmer, je povezan s trenutno politiko na državni ravni. Hudorovac pravzaprav le ponavlja to, kar so pred njim v bolj ali manj formalnih pogovorih povedali že številni Romi: da je nesorazmeren delež pozornosti državnih politik in politikov usmerjen v Prekmurje, medtem ko preostale regije ostajajo ob strani. "V Prekmurju se romski otroci pogovarjajo o tem, kako do računalnika, na Dolenjskem in v Beli krajini pa o tem, kako do luči in vode," pravi podpredsednik Zveze Romov. Deloma je usmerjenost v Prekmurje razumljiva - Zveza Romov ima namreč sedež v Murski Soboti, tam živi tudi njen predsednik Jožek Horvat Muc. Ker zakonodaja nalaga državnim organom posvetovanje z Zvezo Romov v zvezi z vsemi strategijami in predpisi, ki zadevajo romsko skupnost, teh pa ni malo, je zveza zasuta z obveznostmi. Tudi med pripravo tega prispevka se je izkazalo, da predsedniku zmanjkuje časa za vse, v kar naj bi bil vpleten kot nosilec svoje funkcije. Večdnevni poskusi, da bi našel čas za kratek pogovor po telefonu - o temi, ki je nedvomno pomembna za romsko skupnost -, so minili brez uspeha. Vpliv drugih sredin in oseb(nosti) na politiko, povezano z romsko skupnostjo, je nekoliko popravila uvedba politične participacije Romov na lokalni ravni - volitve romskih občinskih svetnikov. Znotraj Zveze Romov je to med drugim prineslo ustanovitev posebnega foruma za romske svetnike. Vendar le uvedba teh mehanizmov - brez sočasnega vzpodbujanja družbenopolitične participacije tudi drugih Romov, in to tudi tam, kjer ni romskih svetnikov -, pri čemer imajo mediji ključno vlogo, ne reši ničesar.

Hudorovac je navedel še eno pomembno oviro do bolj kakovostnega (so)bivanja in to kot ločnico, ki jo mora RTV Slovenija nujno preseči: uradna politika vse ukrepe, ki so namenjeni romski skupnosti, aplicira le na "avtohtone" Rome. "Če smo Romi, smo pač Romi," pravi Hudorovac, ko kritizira uradno ideologijo "avtohtonosti" in "neavtohtonosti", ki jo je že večkrat kritiziral tudi Svet Evrope. Z odrekanjem pravic "neavtohtonim" Romom uradna politika sproža konflikte znotraj romske skupnosti. Trenja jo slabijo in onemogočajo pri uveljavljanju in so škodljiva so za socialno kohezijo na vseh ravneh.

To, kar je na papirju prinesel novi zakon in kar v praksi napoveduje poizvedovanje na RTV Slovenija, ne zadošča za govor o resni širitvi dostopa romske skupnosti do medijev in za zagotavljanje bolj kakovostnih informacij (o) romski skupnosti. Dostop do medijev2 bi med drugim pomenil, da bi romski novinarji bili redni člani uredništev osrednjih medijev, kjer bi se ukvarjali z vso paleto tem, ki jih pokrivajo drugi novinarji. Za to bi bilo treba preseči velik razkorak med trenutno izobrazbeno strukturo Romov in trenutno edinim obstoječim formalnim izobraževanjem za novinarstvo, ki je na univerzitetni ravni. Še en vidik dostopa do medijev bi bila možnost, da bi Romi v novinarskih poročilih večkrat lahko povedali svojo plat zgodbe, in da izjavljanje o romski skupnosti ne bi bilo večinoma omejeno na njene politične predstavnike. Ne Romi ne Neromi nimajo skoraj nikoli v radijskih in televizijskih programih možnosti slišati romskega jezika. Tudi to bi se moralo spremeniti, če naj bi govorili o širšem dostopu do medijev. Problem prevajanja v resnici ni tako velik, kot bi nekateri radi, da verjamemo, da je. To med drugim dokazujejo tudi dvojezične radijske oddaje Šunen le Romen - Prisluhnite Romom, v katerih napovedovalci izmenično prebirajo slovenski in romski tekst, v dovolj kratkih razmakih, da lahko oddajam brez težav sledijo tudi poslušalci, ki ne razumejo romskega jezika.

Izkušnje v tujini kažejo, da je mogoče ustvarjati primarno Romom namenjene vsebine, ki jih spremlja tudi neromska publika. Preseganje getoiziranosti oddaj, ki sta jo omenila programska direktorja radia in televizije, je mogoče z raznovrstnostjo vsebin in z visokimi standardi kakovosti. V romski skupnosti pa ta čas ne obstajajo neodvisni producenti, ki bi bili zmožni pripravljati oddaje ustrezne produkcijske in novinarske kakovosti, da bi jih lahko RTV Slovenija kupila "na ključ" in jih predvajala kot del svojega programa. Zato bi bil potreben resen angažma RTV Slovenija pri izobraževanju sodelavcev iz romske skupnosti. Pri tem, pa tudi pri drugih vidikih, bi moral odgovornost prevzeti tudi Urad za narodnosti.

Pomembno je tudi, da oddaje, ki jih predvaja javni servis, presegajo politični diskurz, ki je centraliziran okrog Zveze Romov in reproducira državno politiko prisilne homogenizacije romske skupnosti, ob istočasnem ustvarjanju trenj znotraj skupnosti z ločevanjem na "avtohtone" in "neavtohtone" Rome. Uravnotežena, objektivna in verodostojna obveščenost romske skupnosti predpostavlja ne le kritičen odnos do državne, ampak tudi do romske politike.

Romska skupnost med drugim potrebuje informacije, ki ji bodo omogočile informiran izbor na lokalnih volitvah. Te se nezadržno bližajo in brez resnih korakov v smer izpolnjevanja funkcije obveščanja tudi romskega dela javnosti si je težko zamisliti, da bi lahko Romi sprejemali informirane odločitve in glasovali tako, kot bi menili, da je najbolje zanje na podlagi tehtnih ter široko dostopnih informacij in mnenj. Romski skupnosti so z zakonom le odškrnili vrata. In še to le stranska. In še to le na način, ki dodatno potiska v okvire običajnega (in v zasebnih krogih reproduciranega) političnega in medijskega diskurza: Romi kot problem.

Ko je bil prispevek že skoraj pripravljen za objavo in je bilo stanje na RTV Slovenija glede uresničevanja določil o vsebinah za romsko skupnost takšno, kot je bilo opisano, je na Mirovni inštitut prišla prošnja za pomoč pri organizaciji sestanka generalnega direktorja Aleksa Štakula s predstavniki romske skupnosti. Pobuda je bila naslovljena na vodjo centra za medijsko politiko, ki je tudi odgovorna urednica Medijske preže - pod to 'znamko' je potekalo poizvedovanje na RTV Slovenija o korakih v smeri uresničevanja programskih novosti. Korak vodstva RTV morda obeta obrat na boljše, kakršnega so si v pogovorih zamišljali sogovorniki iz romske skupnosti - in o kakršnem od sogovornikov z RTV Slovenija v tistem času ni bilo mogoče dobiti prav nobenih zagotovil. Prav zato časovno zaporedje dogodkov vzbuja resen dvom v njihovo nepovezanost. Telefonski pogovor s programsko direktorico Televizije Slovenija, v katerem se je izkazalo, da vsebine za Rome v dneh pred tem niti od daleč niso bile del usklajevanja o programski shemi, je potekal v torek, 18. oktobra, dobrih deset minut pred deseto. Pobuda za sklic sestanka s predstavniki romske skupnosti je z RTV Slovenija prišla v torek, 18. oktobra, slabih pet minut pred enajsto. Naključje ali simptom?

Več deset pogovorov in analiz v zadnjih letih je pokazalo, da obstoječe medijske vsebine romski javnosti niti zdaleč ne prinašajo vseh, zanjo relevantnih informacij, niti ni neromska javnost deležna uravnoteženih in zadostnih informacij o romski skupnosti. "Predvsem bi bila potrebna informativna oddaja za Rome po vsej Sloveniji; takšna, ki bi jim prinesla vse pomembne informacije," pravi Anton Hudorovac, podpredsednik Zveze Romov, ki redno spremlja vsebine v lokalnih medijih, namenjene Romom.

"Bogdana Miklića (romskega sodelavca, op.a.)1 je samo včasih mogoče slišati v romski oddaji Studia D, sicer je oddaja v celoti pripravljena kot ves preostali program tega radia - torej: brez Romov," je pripovedoval Hudorovac o romskih vsebinah enega od medijev, sofinanciranih s strani urada za narodnosti. Tudi tam, kjer je delež romske skupnosti glede na večinsko največji, v lokalnih medijih romskih kadrov ni.

Anton Hudorovac z družino živi na Lokvah pri Črnomlju. Tam po njegovih ocenah skupaj živi okrog 550 Romov, v vsej Beli krajini pa okrog 1300. Ves čas poudarja, da gre za res grobe ocene, pripoveduje pa o kakšnih 1100, morda 1200 Romov v občinah Semič in Metlika; pa o 700 Romih v Žabji vasi na Dolenjskem, kjer so, pravi Hudorovac, največje težave. "Dokler Romi in sokrajani ne bodo zaživeli v sožitju, ni nobenih možnosti za izboljševanje razmer," doda resnobno. Nato sešteva Rome na Dolenjskem in pride do števila 1500 ali 1600. Skupaj s Posavjem je jugovzhodni konec Slovenije dom za okrog 3500 Romov, pravi Hudorovac. Edine primarno Romom namenjene medijske vsebine, ki so jim dostopne ta čas, so televizijske oddaje na TV Vaš kanal iz Novega mesta ter radijske oddaje na novomeškem Studiu D. Poleg teh lahko v nekaterih krajih slišijo še oddaje, ki jih pripravlja produkcija ROMIC v Murski Soboti in jih predvaja nekaj lokalnih radijskih postaj, so pa - z omejenimi kadrovskimi, organizacijskimi in finančnimi zmožnostmi - izrazito usmerjene v prekmursko regijo. Tudi sicer imajo Romi zunaj Prekmurja komaj kaj možnosti za poslušanje svojega jezika z radijskih valov in seznanjanja z dogajanjem, ki je zanje pomembno, pa ga osrednji mediji puščajo ob strani.

Monika Sandreli, doma na Pušči v Murski Soboti, je že od ustanovitve radijske produkcije ROMIC med najbolj zaslužnimi za redno pripravo tedenskih oddaj Šunen le Romen - Prisluhnite Romom. 25-minutne oddaje ureja, piše scenarije, pripravlja prispevke, bere napovedi prispevkov in glasbe … Nekje vmes še ureja arhive in pomaga pri administraciji ter vsem drugem, povezanem z radijsko produkcijo. Ob tem še aktivno deluje v Ženskem forumu, eni od najbolj dejavnih podorganizacij v Zvezi Romov Slovenije. Te aktivnosti pa nimajo v njenem življenju skoraj nobenih finančnih učinkov, razen občasnih skromnih honorarjev iz mednarodnih donacij za radijsko produkcijo (ta čas honorar za novinarski prispevek na ROMIC-u znaša 1000 tolarjev). Tako Monika Sandreli ob vsem omenjenem tudi hodi v službo - izpolnjuje polno delovno normo za tekstilnimi stroji. Med tovarno in radiem se ustavi v vrtcu, kjer del dneva pazijo na njeno triletno hčer Marleno. Kadar je Monika v službi, gre Marleno iskat njen oče, Jožek Horvat Muc.

Monika Sandreli na RTV Slovenija po uveljavitvi novega zakona pričakuje oddaje, podobne tistim, ki so namenjene madžarski in italijanski narodni skupnosti. Meni, da bi morale biti oddaje na sporedu vsaj enkrat na mesec, pripravljati pa bi jih morali Romi v sodelovanju z RTV Slovenija. "Odvisno, za kaj se bodo odločili na RTV," pravi Sandrelijeva: "Ali bodo iskali rešitve širše ali se bodo odločili za kaj, kar že obstaja." Vsaka od oddaj, ki že obstajajo, pokriva predvsem regijo, v kateri je predvajana, zato bi bilo - meni Monika Sandreli - treba združiti njihove vsebine, da bi lahko zadovoljili romsko skupnost po vsej Sloveniji in izboljšali tudi seznanjenost Neromov z romsko skupnostjo: "Treba bi bilo čim bolj predstaviti Rome, da ne bo kar veljalo, da so Romi 'takšni in takšni'. Potrebovali bi več rubrik, da bi predstavili, na primer, uspešne romske glasbenike in športnike, romsko zgodovino, kulturo, jezik; in nujno tudi aktualne dogodke, pomembne za romsko skupnost in njeno informiranost."

Pri pripravi romskih oddaj se pojavi težava z jezikom, ki je italijanska in madžarska narodna manjšina nimata. Romski jezik namreč ni normiran, ne obstaja enotna različica, ki bi jo govorili, razumeli in pisali vsi Romi, živeči v Sloveniji. Prekmurska različica romščine kaže veliko večje vplive madžarskega jezika, dolenjska različica ima veliko vplivov hrvaškega jezika, poleg teh pa obstaja še paleta drugih, v katerih so zakoreninjeni vplivi makedonskega, albanskega, srbskega in drugih jezikov. Da bi nove oddaje izpolnjevale poslanstvo ohranjanja romske kulture in jezika brez prisilnega homogeniziranja, bi morale upoštevati tudi te posebnosti. Monika Sandreli meni, da bi dvojezične oddaje brez težav presegle ta potencialni problem. Če bi oddaje - kot bi morale - pokrivale vse slovenske regije in zagotavljale obveščenost vseh v Sloveniji živečih Romov, bi bile posamezne vsebinske enote lahko v različnih dialektih, s sprotnim prevajanjem v slovenščino. To bi bilo nujno v vsakem primeru, ker bi le tako lahko oddaje izpolnjevale še enega bistvenih namenov - zbliževanje romske in večinske skupnosti.

Edino romsko radijsko oddajo v ljubljanski regiji (to je nedeljska oddaja na Radiu Študent), pripravljajo - po opredelitvah uradne politike - "neavtohtoni" Romi. Haris Tahirović, makedonski Rom, je njen urednik od lani poleti, ko se je tudi udeležil usposabljanja, ki ga je s finančno podporo Evropske unije za romske novinarje pripravil Mirovni inštitut2. Tahirović oddaje zdaj večinoma pripravlja s pomočjo svoje žene, ki je tudi glavni glas pred mikrofonom. S tem, da je romska skupnost po novem vpisana v zakon o RTV, Tahirović ni bil seznanjen, je pa takoj ponovil misel Monike Sandreli in drugih sogovornikov, da bi morala biti oddaja vsekakor dvojezična. "Morala bi seznanjati z dogajanjem v romski skupnosti v Sloveniji, na Balkanu, drugod po Evropi in po svetu," je razmišljal Tahirović. Tako kot so se drugi, se je tudi sam ustavil ob tem, kdo bi moral oddaje pripravljati: "Nekaterih stvari Romu ne more razlagati Nerom. Rom bi jih moral povedati Romu. Sami seveda nismo zmožni takoj narediti tako velikega koraka naprej, vendar bi se sčasoma lahko naučili vse delati na visokem nivoju kakovosti. To bi morali delati ob podpori profesionalcev, vsekakor pa bi moralo biti 'v igri' tudi več Romov."

Tahirović kritizira sedanje razdeljevanje sredstev in razpise ministrstva za kulturo, na katerih dobivajo denar medijski producenti, ki z Romi nimajo zveze ali jih vključujejo v ustvarjanje le 'za vzorec': "To je potem način: 'dajmo mi to delati, saj oni nič ne znajo'." Vsebine, ki jih kritizira Tahirović, nastajajo na lokalnih in regionalnih radijskih postajah. Ustvarjanje vsebin za Rome jim nalaga Zakon o medijih, ki to postavlja kot pogoj za status lokalne radijske postaje, če postaja deluje na območju, kjer živi romska skupnost.

Romeo Horvat Popo je bil kot novinar, urednik, prevajalec in napovedovalec eden prvih in najbolj rednih sodelavcev ROMIC-a in je tudi že vrsto let redni sodelavec oddaje Romskih 60, ki jo pripravlja Murski val. Po vseh dostopnih podatkih ga je mogoče označiti za najbolj dejavnega romskega novinarja. Med drugim sodeluje tudi pri pripravi 30-minutnih oddaj za Rome na lokalni televiziji Idea TV. Kot pravi, gredo s kamero in mikrofonom med ljudi, intervjuvajo župane, vodilne v Zvezi Romov in drugih organizacijah ter institucijah. "Tako so Romi seznanjeni, kaj bo z njimi, kaj kdo pravi, da bo naredil …," pravi Popo in z zanosom nadaljuje: "Ravno danes zjutraj me je poklicala neka gospa, ki je spraševala, kdaj bo na sporedu naslednja oddaja. Res vsi pričakujejo te oddaje, zanima jih, kaj bo z njihovim naseljem, kaj bodo naredili za naše otroke …"

Popo pripoveduje o razvpitem primeru, ko je romska družina v Dokležovju kupila hišo, pa so okoliški prebivalci poskušali preprečiti, da bi družina lahko v svoji hiši mirno zaživela. "Takrat je bila to najbolj sveža in dinamična novica; vse se je dogajalo: policaji, gasilci …," se spominja Popo. "Tam so bili še štirje novinarji, pa so vsi ostali zunaj. Samo mene so povabili v hišo. Skuhali so kavo, se usedli in začeli smo se pogovarjati, kako in kaj. Takoj sem povedal, da moram pogovor posneti in bili so pripravljeni govoriti. Potem je začela ženska jokati, ker se je bala, kako bodo preživeli zimo. Takrat me je res stisnilo pri srcu, ampak sem vseeno spraševal naprej."

V romski skupnosti je Popo znan tudi kot pesnik in glasbenik, zdaj pa se najbolj posveča kuharski šoli, v katero se je - po izobrazbi pomočnik konfekcionarja - vpisal, ker bi rad odprl gostilno. Če bi se pokazala možnost, da sodeluje pri pripravi oddaj na RTV Slovenija, bi jo, pravi, takoj zagrabil in dal vse od sebe. "Ne bi šlo le za prikaz Prekmurja, ampak za romsko življenje nasploh. Lahko bi, na primer, šli v romska naselja in prikazali, kakšno je v njih življenje. Tam živijo starejši ljudje, ki so polni zanimivih zgodb o tem, kako so živeli nekoč. Mislim, da bi morali iti do njih in izvedeti te zgodbe." Popo omenja tudi ogromno neizkoriščenega potenciala v zvezi z romsko glasbo: "Glasbeniki, na primer, posnamejo videospote, potem pa vse ostane na mrtvi točki. Nobenih možnosti ni, da bi videospote predvajali po televiziji." Videospot je posnel tudi Popo, ki je pred kratkim izdaji svoje prve zbirke pesmi dodal še izdajo svoje prve zgoščenke.

Popo že več let tudi prevaja iz slovenskega v romski jezik (oziroma njegovo prekmursko izvedbo) in obratno. "Treba bi bilo pustiti Romom, da govorijo, kot želijo in glede na to pripraviti prevode. To pomeni, da bi potrebovali ljudi, ki bi skrbeli za prevajanje; vsaj po eden v Prekmurju, na Dolenjskem, v Ljubljani in drugje," pravi. Vprašam ga, kaj meni o posebni rubriki, namenjeni poučevanju romskega jezika, ki je bila dotlej že omenjena v pogovorih s člani romske skupnosti. "V oddajah na Idea TV smo na začetku imeli tudi dve ali tri minute za romski jezik, vendar so se vrstile pritožbe iz Maribora, z Dolenjske in od drugod, ker je šlo le za narečje prekmurskih Romov. Če bomo imeli romsko oddajo, bi bilo mogoče pripravljati jezikovni kotiček tako, da bi se vsak mesec, na primer, zbrali tisti, ki se ukvarjajo z romskim jezikom, in se uskladili o vsebini. Morali bi biti vključeni Romi iz vse Slovenije. Če bi se potem kdo pritožil, bi lahko vedno povedali, da je bila v usklajevanju upoštevana tudi njegova različica romskega jezika."

Pri pripravi vsebin na RTV Slovenija je potrebno upoštevanje želja in potreb romske skupnosti, pa tudi neromskih gledalcev in poslušalcev, ki o Romih zdaj večinoma poslušajo in berejo kot o "problematiki" in le redko zunaj medijskih črnih kronik.

Zamenjevanje komentarja z mnenjem je ostanek tako imenovanega mnenjskega novinarstva, ki je bilo značilno za ideološko monolitne politične sisteme v Evropi pa tudi drugod po svetu, ki so večinoma izginili že v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Njihovo formalno izginotje seveda ni moglo "pospraviti" tudi starih vrednostnih sistemov, težnje novih politični elit po nadzoru nad mediji in prilagajanju interpretacije meril o "objektivnem" poročanju ozkim in delnim političnim interesom. In čeprav sta, denimo, Stone in Marks že vzporedno z velikimi političnimi preobrati v postsocialističnih državah ugotavljala, da "novinarji sami dostikrat niso sposobni, da bi se odrekli praksam, kakršnih so se navadili v prejšnjih režimih" (Stone in Marks, 1991: 4, v: Splichal, 1992: 78), ni točno, da tudi mnogo let pred tem nismo mogli prebrati iz današnje perspektive prav presenetljivo natančne in zanimive definicije novinarskih vrst, kakršna je komentar. Tukaj bomo navedli primer iz enega izmed najbolj popularnih del avtorja iz nekdanje skupne države, ki v svoji knjigi iz leta 1975 o komentarju zapiše: "…komentar mora upoštevati nekaj temeljnih prvin:

• vsebovati mora širše pojasnilo zastavljene teze; opozoriti mora na problem, kakršen ta dejansko je v danem trenutku;
• vsebovati mora dejstva, in sicer v obsegu, s katerim ne bo obšel resnice in bistva, hkrati pa ne bo presegel meje "absorpcijske moči" občinstva;
• pokazati mora na vzroke za nastanek določenega pojava;
• pojasniti in razumeti mora dialektično povezavo med tem pojavom in splošnim razvojem družbe;
• predvideti mora posledice;
• izrazi naj točno in kategorično stališče avtorja, oziroma marksistični pogled na pojav, o katerem komentar govori." (Slavković, 1975: 194)

Če iz takšne definicije izvzamemo ideološki "presežek" vsebovan v zadnji alinei prejšnjega odstavka, vidimo, da gre za povsem spodobno definicijo komentarja, ki ga avtor ne enači z mnenjem, ampak novinarje napoti na pojasnjevanje, raziskovanje in razkrivanje dejstev o nekem dogodku ali pojavu v družbi. Na istem mestu nam postreže še z definicijo enega od znanih učiteljev novinarjev na Fakulteti političnih ved v Beogradu in dolgoletnega časnikarja, ki o komentarju pravi: "Zares je nenavadna svoboda, ki si jo vzame komentator, ko v sredstvih obveščanja predstavlja svoje osebno videnje. Toda 'jemlje svobodo' ni točna definicija: v resnici mu je to svobodo dala javnost, ker je s svojim objektivnim, resničnim, pogumnim, celovitim, jasnim in točnim pisanjem (lahko bi zapisali tudi: poročanjem - op. prev.) ter napovedmi pridobil zaupanje javnosti." (Lukač, 1970: 92, v: Slavković, 1975: 194)

To pravico, po mnenju Lukača, javnost podeljuje toliko časa, kolikor novinar opravlja "javno službo v pravem pomenu te besede". Pravi pomen javne službe se kaže v tem, da novinar "ni osebno zainteresiran in opravlja dela, ki so v javnem interesu", zato "pisanje komentarja ne pomeni več izražanja povsem osebnega videnja, v resnici gre za pojasnjevanje neke višje družbene objektivnosti. Družba jih namreč spoštuje, ker se komentator zavzema za družbene interese, jih ščiti, in so njegova osebna merila in stališča enaka merilom (s katerimi merimo doseganje) javne koristi." (Ibidem) Tudi v tem primeru nas lahko zavede arhaičen in takratnim razmeram prirejen jezik, toda ne smemo in ne moremo prezreti opozorila, da komentator svoje avtoritete ne gradi na prepričevalnem komuniciranju, na osebnih mnenjih in njihovem vsiljevanju bralcem, poslušalcem ali gledalcem, ampak s predstavitvijo dejstev in pojasnjevanjem ozadij posameznih dogodkov in pojavov. Zgodnje opredelitve komentarja lahko najdemo tudi v delih slovenskih avtorjev pred letom 1990. Tako v temeljnem delu o novinarskih zvrsteh in vrstah slovenske avtorice preberemo: "…komentar je vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti (v izvirniku gre najbrž za pomoto ali tiskarski škrat, kajti avtorica v svojem delu piše o celotni komentatorski vrsti novinarskih prispevkov, ki jih argumentirano in dosledno uvršča v interpretativno zvrst - op. Z. M.), ki pojasnjuje ozadje večjega dogodka z večjim številom prvin, ki se po objavi v vesti naslovniku kaže kot nepredvidljiv in nedoumljiv, tako da dogodek umesti v logiko naravnega reda vzroka in posledic. Je enostavneje strukturirana vrsta, s klasično shemo: za glavo, ki nikoli nima vodila, sledi uvod s predstavitvijo dogodka, jedro z analizo njegovega ozadja (vzrokov), in zaključek s poanto ali napovedjo nadaljnjega poteka zadeve. Sporočevalec je v tekstu prisoten s svojim mnenjem, ki ga mora argumentirati do tolike mere, da v naslovniku zbudi občutek logične zgoditve prav tega dogodka, ki zdaj postane umljiv." (Košir, 1988: 85) Ker sodijo v komentatorsko vrsto običajni komentar, uvodnik, glosa in kolumna, je izjemnega pomena opozorilo avtorice, da je med vsemi le uvodnik "prikaz mnenja celotne redakcije", da ima ta vrsta po Čapku tudi "pridigarsko" funkcijo in da zato uvodniki "opravljajo tudi apelativno funkcijo, ki je pogosto enaka propagandi, podpori vladajoče ideologije". (Košir, 1988: 86)

V tej definiciji komentarja bi lahko brez zadržkov sprejeli prav vse, razen zadnjega stavka, ki nas navaja k sklepu, da je dopustno, da je novinar v besedilu navzoč tudi s svojim mnenjem. Ne glede na to, ali svoje mnenje novinar argumentira ali ne, pritrjujejo tistim, ki menijo, da so mnenja "subjektivna in raznolika". (Poler, 1997: 137) In povsem soglašamo z ugotovitvijo obeh avtoric, ki je bila zapisana osem let za prvo definicijo komentarja: "Novinar komentarja ne piše v stilu 'kaj si jaz o tej zadevi mislim', kakršen je žal prevladujoči način komentiranja v sodobnem slovenskem tisku, temveč iz obstoječega korpusa političnih, gospodarskih, znanstvenih in drugih besedil razbira odgovore na relevantna družbena vprašanja. Ta vprašanja si resda zastavlja ob teh besedilih sam, a to počne v notranjem dialogu, ko ponotranji vprašanja skupnega referencialnega univerzuma komunicirajočih v skupnosti, ki jo sporočevalec prek množičnih komunikacij v družbenem kontekstu ustvarja z naslovniki. (…) Besedila, v katerih avtorji razpredajo o svojem okusu in o tem, kar se njim pač zdi, lahko štejemo v zasebniško komuniciranje, nikakor pa ne med novinarska sporočila (Košir, Poler, 1996)." (v: Poler, 1997: 137) Hvalevredno je, da je bila takšna ugotovitev jasno zapisana pet let po uveljavitvi zdaj že opuščenega Kodeksa novinarjev Republike Slovenije iz leta 1991, v katerem se je avtorjem v 3. točki zapisala tale neumnost: "Novinar je dolžan ločiti informacijo in komentar. Razvidna mora biti razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem." (povzeto po Predpisi …, 1995: 207) Žal pa so identično besedilo prepisali tudi v besedilo novega Kodeksa novinarjev Slovenije iz leta 2002, kjer je to zdaj točka 11!?

In zakaj gre za neumnost? Ker bi po tolikih letih in številnih strokovnih delih, v katerih so se avtorji dejstva in raziskovalne ugotovitve o komentarju upali zapisati tudi v tako imenovanih "svinčenih časih", morali vedeti, da komentar ni mnenje, ampak da je komentar novinarska vrsta, v kateri avtor predstavlja doslej neznane ali manj znane ugotovitve, dejstva in/ali podatke o nekem dogodku, osebnosti ali pojavu, s katerimi bralcem, poslušalcem ali gledalcem skuša pojasniti ozadje ali vzroke za nek dogodek ali pojav, ter zakaj se je nekaj zgodilo. Bralci, poslušalci in gledalci si bodo ob takšnih komentarjih sami ustvarili svoje mnenje in nikakršnega razloga ni, da bi jim novinar posredoval ali vsiljeval še svojega. Takšno razlikovanje med komentarjem in mnenjem je še posebno pomembno pri komentarjih v radijskih in televizijskih programih, kajti v elektronskih medijih nam tehnološke možnosti omogočajo, da s številnimi sredstvi in ob dosledno strokovni in etični rabi posnetih slike in zvoka dogodek ali pojav "skrčimo" v prispevek, ki praviloma ni daljši od dveh minut, povzeti pa mora bistvo resničnega dogodka in ga verodostojno predstaviti. Komentar ni nikoli iztrgan iz konteksta dogodka, ampak je "ažuren", torej izhaja in se navezuje na dnevni dogodek, in je "dobro argumentiran" (Košir, 1988: 86). Čas, ki ga lahko porabimo za pripravo komentarja, torej tudi za zbiranje dodatnih informacij in podatkov o nekem dogodku, osebnosti ali pojavu, je velikokrat celo krajši od časa, ki nam je bil na voljo za pripravo poročila o dogodku, zato vsiljevanje osebnih mnenj novinarja dejansko pomeni preveliko tveganje, da bo storil napako in omajal zaupanje poslušalcev ali gledalcev v verodostojnost njegovega poročanja. Posredovanje doslej neznanih ali manj znanih dejstev v obliki komentarja namreč temelji na informacijah iz zanesljivih in verodostojnih virov, ki večkrat niso dostopni vsem novinarjem, kar pomeni, da je utrjevanje zaupanja različnih javnosti in interesnih skupin v novinarja enako pomembno kot novinarjevo zaupanje v vire informacij; gre torej za dvosmerni proces, v katerem mora novinar poglobljeno, nepristransko in svobodno presojati sleherni podatek, ki ga pridobi. Priprava komentarja ne zahteva samo veliko izkušenj, ampak je uspeh odvisen predvsem od sposobnosti kritične in analitične presoje ter primerjanja vseh zbranih dejstev, zato tudi nabor informacij, ki naj bi jih novinar objavil v obliki komentarja, ne sme in ne more biti naključen ali pristranski, ampak mora biti izbor opravljen strokovno neoporečno in brez prikrivanja pomembnih dejstev. Če se ob vsem tem v komentar še lahko "vtihotapi" novinarjevo osebno mnenje, sta možni le dve "napaki": ali je novinarju zmanjkalo novih verodostojnih informacij in je komentar "dopolnil" še z lastnim mnenjem, ali pa se je zavestno in namenoma odločil za manipulacijo in za izločitev informacij v prid lastnemu, največkrat ideološko ali interesno pristranskemu, subjektivnemu mnenju o neki javni zadevi. Vse kaže, da kritike komentarja v elektronskih medijih še posebno moti način posredovanja komentarja. Pisanje te novinarske vrste je namreč praviloma zaupano najbolj izkušenim in strokovno izobraženim novinarjem, ki bi jih lahko imeli celo za specialiste o določenih javnih zadevah. Ti svoj komentar predstavijo z osebnim nastopom pred kamero ali mikrofonom, pri tem neposredno nagovarjajo gledalce ali poslušalce, kar je v radijskem programu poudarjeno s specifičnim govornim ritmom in poudarjanjem besed, v televizijskem programu pa s kamero, ki nastopajočega snema z višine, na kateri je objektiv poravnan z očmi komentatorja, kar pri gledalcu ustvari vtis, da komentator govori prav in samo njemu. Slednje ustvarja iluzijo prijazne medosebne, skorajda intimne komunikacije med komentatorjem in gledalcem, zaradi tega pa pri gledalcu dosežemo, da lažje in hitreje verjame tako posredovanim informacijam, če sam nima drugačnih in ga že pred tem nekdo ni prepričal v nasprotno. Medijski strokovnjaki in poklicni novinarji, zlasti pa njihovi uredniki, bi morali biti o tem dobro podučeni, da ne bi vsebine komentarja zamenjevali s tehnološkimi postopki in načinom posredovanja informacij v obliki komentarja kot povsem legitimne novinarske vrste. Izbira komentarja kot oblike in načina posredovanja informacij o nekem dogodku mora soditi v območje avtonomne in svobodne strokovne izbire novinarja, ki s tem dokazuje svojo kakovost in pri poslušalcih in gledalcih utrjuje zaupanje v njegovo avtoriteto znanja in verodostojnost, komentar mora biti v določeno oddajo primerno umeščen in navezovati se mora na novico ali poročilo o dogodku, ki je kot tak samostojen ali del nekega širšega aktualnega družbenega pojava. Slednje mora biti od vseh pritiskov in pristranskih vplivov osvobojena pristojnost urednika oddaje.

Še posebno je pomembno napačno pojmovanje komentarja odpraviti v delovanju javnopravnih radia in televizije, ker se je, žal, tudi v Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija prikradla nadvse čudna definicija komentarja, iz katere povzemamo le najhujše napake, denimo: "Čeprav imajo novinarji o problemih, o katerih poročajo, svoja mnenja, ta v ničemer ne smejo vplivati na to, da bi novinar izmed njemu znanih dejstev uporabil samo tista, ki ustrezajo njegovemu videnju. Kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne." (Poklicna merila …, 2000: 37) Iz tako nedosledne definicije so številni uredniki, zlasti na nacionalni televiziji, povzeli sklep, ki ga v takšni ali drugačni obliki in z različnimi poudarki lahko slišimo še danes, da so na TV Slovenija komentarji prepovedani!? V resnici niso, toda navodila, kako zagotoviti "pluralnost" nečesa, kar sploh ni in ne more biti komentar, so tako zelo praktično neizvedljiva, da ne preseneča, da je komentar kot žlahtna novinarska vrsta izginil z zaslonov nacionalke. Še bolj nas zmede, če preberemo angleško inačico istega besedila, kjer je zapisano naslednje: "Čeprav novinarji lahko imajo svoja mnenja o zadevah, o katerih poročajo, v nobenem primeru ne smejo uporabiti samo tistih dejstev, ki podpirajo njihovo osebno mnenje. Kadar objavljamo osebno mnenje novinarja, občinstvo mora biti nanj jasno opozorjeno. Ker subjektivno mnenje lahko temelji na določenih, pogosto le delnih dejstvih, uredniki morajo zagotoviti kar se da pluralistične zasnove in vsebine komentarjev." V angleškem besedilu torej pojmovanje komentarja ni izraženo na najbolj sporen način, beseda je vsaj v enem stavku celo izpuščena, kar naredi ta odstavek v Poklicnih merilih povsem sprejemljivega, saj se ga v primernem kontekstu da razumeti tudi kot pametno priporočilo in ne obvezujoče navodilo, ki ga v praksi ni mogoče uveljaviti.

V praksi žal lahko ugotovimo, da k napačnemu pojmovanju komentarja prispevajo celo dokumenti uglednih mednarodnih ustanov ali zvez, katerih stališča o teh vprašanjih bi morala biti in jih praviloma sprejemamo kot referenčna in jim priznavamo moč obvezujočih navodil. Tako, denimo, v poročilu o novinarski etiki parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1993, dokument št. 6854, lahko preberemo, da informacije obsegajo "dejstva in podatke", komentarji pa "mnenja, prepričanja, predstave ali vrednostne sodbe". (povzeto po Poler, 1997: 136) V sloviti in pri nas mnogokrat citirani resoluciji št. 1003 Sveta Evrope v točki 3 lahko preberemo: "Temeljno načelo vsakega etičnega razmišljanja o časnikarstvu mora izhajati iz jasnega razločevanja med vestmi in mnenji, da bi se izognili sleherni nejasnosti. Vesti so informacije, dejstva in podatki, mnenja pa so izražanje misli, idej, prepričanj ali vrednostnih sodb s strani medijev, uvodničarjev oziroma časnikarjev (…) Izražanje mnenj lahko sestavljajo razmišljanja ali komentarji o splošnih predstavah ali pa se lahko nanaša na komentarje informacij, povezanih z določenimi dogodki. Ker je izražanje mnenj subjektivno, od njega ne moremo in ne smemo zahtevati, da odslikava resničnost, vendar pa lahko zahtevamo, da izražanje mnenj poteka na pošten in etično pravilen način. Mnenja v obliki komentarjev o dogodkih ali dejanjih oseb ali ustanov ne smejo skušati zanikati ali prikriti resničnih dejstev ali podatkov." (Ibidem) Ob tem besedilu se je vredno spomniti ene domislice in enega dogodka. Domislica pravi, da takšno besedilo lahko nastane samo takrat, ko se politiki spravijo k pisanju o zadevah, na katere se ne spoznajo, hkrati pa so prepričani, da je to vseeno njihova sveta dolžnost. Dogodek pa je bil pred leti na novinarskih dnevih na Otočcu, kjer nas je o tem, da je treba razlikovati med komentarjem, ki da je zaželen in dopusten, ter mnenjem, katerega vsiljevanje je lahko nesprejemljiva oblika prepričevalnega komuniciranja, podučil teolog dr. Ivan Štuhec! In takrat je še posebej opozoril na prvi stavek iz 3. točke resolucije 1003, iz katerega nikakor ne bi mogli sklepati na slovensko "uspešnico" o nezaželenem komentarju. Amen!

• Manca Košir: Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1988.
• Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, 2000.
• Melita Poler: Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija, 1997.
• Predpisi o novinarjih in medijih. ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1995.
• Professional standards and ethical principles of journalism in the programmes of RTV Slovenija, 2000.
• Dušan Slavković: Osnovi novinarstva i informisanja. Beograd: Radnička štampa, 1975.
• Slavko Splichal: Izgubljene utopije. Paradoksi množičnih medijev in civilne družbe v postsocializmu. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1992.