Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Sedaj sta legitimirana oba predloga besedil kolektivnih pogodb: predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki ga je sindikat delodajalcem poslal že pred lansko stavko, in osnutek Klektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije - Predloga se vsebinsko razhajata kot dan in noč
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi so se začela 7. oktobra lani, dan po začasni prekinitvi splošne stavke novinarjev. Pogajalski skupini Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju PsSNS) in Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju (PsZTM) sta že 9. novembra , ko sta komaj v tretje prekrižali kopja, zašli v slepo ulico. Zaradi zelo različnih stališč o paru osnovnih vprašanj je bilo vsaj novinarski strani povsem jasno, da s pogajalsko ekipo ZTM ne bodo uspeli uskladiti niti naslova kolektivne pogodbe, o kateri naj bi tekla pogajanja, niti prvega člena poslovnika, ki je opredeljeval, kdo se bo pogajal in o kom se bo pogajal.

Šele leto dni po stavki, 14. oktobra letos, sta pogajalski skupini le uskladili tehnični Poslovnik o vodenju pogajanj o Kolektivni pogodbi za novinarje v Republiki Sloveniji. Poslovnik bo urejal zgolj tehniko pogajanj in ne bo prejudiciral vsebinskih opredelitev. No, lahko razkrijem, da smo v PsSNS, katere član je tudi avtor tegale prispevka, kar cinično pričakovali, da se bo z drugo stranjo razvila živahna debata o tem, ali nemara ni že novinar beseda, ki v tehnični poslovnik ne sodi. Pa je vendarle prevladala volja po pogajanjih tudi na strani članov PsZTM. Zahtevali pa so, da se PsSNS odreče termina poklicni novinar, ker to pa da je vsebinska opredelitev.

Kolektivna pogodba
Doslej je PsZTM omejevala svoj pogajalski domet na novinarje, ki so zaposleni pri članicah ZTM, kar je bilo zapisano tudi v naslovu njenega predloga poslovnika. PsSNS je imela opredeljen precej širši pogajalski mandat, v naslovu pa precej krajšo temo, zgolj kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. A v PsZTM najbrž niso hoteli dopustiti nobenih podobnosti z veljavno Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, pa so pazili, da jim PsSNS niti slučajno v naslovu novega poslovnika ne bi podtaknila pogodbo z istim imenom. Dobro, pa prečrtajmo termin poklicna, smo se zedinili.

Poslovniško natezanje okoli poimenovanja kolektivne pogodbe - vleklo se je sicer le skozi prvi dve začetni pogajalski seji - je bilo, skratka, hitro rešljivo. Mimogrede sta se pogajalski skupini zedinili tudi o tem, da se v poslovniku, vendar samo z opazovalskim statusom, delodajalski strani pridružijo še predstavniki javnega zavoda RTVS. Bolj bistveno pa je, da sta sedaj na poslovniški mizi legitimirana oba predloga besedil kolektivnih pogodb: predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki ga je SNS na naslov ZTM poslal že junija lani, PsZTM pa ga je PsSNS izročila po stavki 7. oktobra, in osnutek besedila Kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije, s katerim je ZTM opredelilo mandat svojih pogajalcev in ga posredoval na SNS junija letos.

Omenjena predloga se vsebinsko razhajata kot dan in noč, vendar sta se pogajalski skupini zdaj vsaj s tehničnim poslovnikom zavezali, da se bosta pogajali o vsebinah, za katere se bosta sporazumeli. Vnaprejšnje pogojevanje s poslovnikom, skratka, odpade na obeh pogajalskih straneh. To pomeni, da so na meniju tudi vsa tista vprašanja, ki so jih doslej praviloma zavračali v PsZTM oziroma jim zanje mandata iz različnih razlogov njihovo združenje GZS ni opredelilo, s tem pa PsSNS potiskalo v nemogoč položaj, ker bi morala nekatere ključne teme kratko malo črtati iz pogajanj. Tako bi lahko izgubili pogajanja na nekaterih področjih že kar pred začetkom pogajanj.

Po naših ocenah je šlo za podcenjevalni odnos do socialnega partnerja, tudi za slabo in neetično prakso socialnega sporazumevanja, saj je partner zavzeto deklariral dobro voljo po sklenitvi poklicne kolektivne pogodbe, hkrati pa že na ravni poslovnika počel vse, da do pogajanj ne bi prišlo. Morda smo se motili, saj se bodo pogajanja zdaj vendarle lahko odvila o vseh vsebinah. Za vsebine, o katerih se pogajalski skupini ne bosta uspeli sporazumeti, sta se SNS in ZTM strinjala o ustanovitvi mešane desetčlanske delovne skupine, ki bo sporno vprašanje proučila, ugotovila dejansko stanje in predlagala rešitve, o katerih naj odločita vodstvi SNS in ZTM. Skupaj naj bi oba reprezentanta nastopila tudi do države, kolikor bi se pokazalo, da problemi presegajo domet kolektivnega dogovarjanja oziroma so nerešljivi, vzemimo brez sprememb predpisov in zakonov.

Obe pogajalski skupini sta se že sporazumeli za naslednje vsebinske sklope, ki naj bi jih omenjena delovna skupina obdelala: osebna in stvarna veljavnost novinarske kolektivne pogodbe; vključitev tudi drugih delodajalskih zastopnikov v pogajalski proces; novinarji svobodnjaki; ureditev poklicne avtonomije; ekonomski položaj v medijski dejavnosti. Vse to so področja, na katerih lahko pričakujemo po dosedanjih izkušnjah največje razlike med stališči pogajalskih skupin.

Če hočemo razumeti, zakaj so pogajalci leto dni po stavki prispeli komaj do začetka pogajanj, je treba spomniti na lanski stavkovni dosežek. Stavkovni odbor je stavko prekinil začasno, ker je ZTM izpolnilo samo del stavkovnih zahtev - s sklepom, da sprejema pobudo zborničnega združenja po začetku pogajanj o Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. Na drugi strani pa je delodajalska stran ponudila zgolj pogajanja o novi kolektivni pogodbi za novinarje, zaposlene pri članicah ZTM.

Med neposredno pridobitev stavke je bilo mogoče brez dvoma šteti, da je ZTM priznalo, da je socialni partner in naslovnik za pogajanja s SNS, kar so zavračali kakšnih šest let. Pomemben stavkovni dosežek je bil še, da je bila GZS prisiljena odstopiti od svojega splošnega in načelnega zavračanja poklicne kolektivne pogodbe češ, da se po sistemu lahko pogaja samo o pogodbah dejavnosti.

Takoj po stavki se je torej pokazalo, da je bila prekinjena brez interesnega soglasja o ključni zadevi: stavkovni odbor je stavko začasno preklical zato, da se bo pogajal o novinarski kolektivni pogodbi za vse, ki opravljajo novinarski poklic, se pravi, ne glede na to, ali kot svobodnjaki ali kot redno zaposleni, in ne glede na to, ali delajo v zasebnem ali javnem sektorju. Upravni odbor ZTM oziroma GZS je izrazila pripravljenost na pogajanja, a samo o novi kolektivni pogodbi in samo za redno zaposlene novinarje pri njenih članicah.

Za SNS je bilo jasno, da bo moral uveljavljati neizpolnjene stavkovne zahteve v pogajanjih. S socialnim partnerjem se bo morala PsSNS dogovoriti predvsem, o čem se bodo pogajali, na strani PsZTM so želeli pogajanja vnaprej omejiti na ponudbo, s katero je stavko prekinilo ZTM.

Prva pogajalska runda
Začela se je 7. oktobra lani, ko je Ps SNS predala PsZTM svoj predlog poslovnika in predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN). Že naslednjo sejo, 21. oktobra, sta morali pogajalski skupini sejo prekiniti, ker nista rešili osnovnega vprašanja, kdo lahko sodeluje v pogajalskem postopku. PsSNS je predlagala razširitev pogajalske skupine na strani delodajalcev še z zastopniki RTVS in Združenja delodajalcev Slovenije. PsZTM je bila pripravljena privoliti samo v opazovalski status predstavnikov iz javnega zavoda, odločno pa zavrnila udeležbo delodajalskega združenja s prostovoljnim članstvom. PsSNS je predlagala tudi, da se iz predloga poslovnika ZTM izbriše, da se bomo pogajali o novi kolektivni pogodbi. Nadaljevanje druge prekinjene seje, 9. novembra 2004, ni prinesla bistvenega premika. PsZTM je bila iz poslovnika o pogajanjih pripravljena črtati besedico nova, ostale predloge so zavrnili. Zato je SNS sklenil predlagati upravnemu odboru ZTM neodvisno strokovno arbitražo o dveh vprašanjih: ali je bil njihov odstop od KPPN v letu 1998 v skladu s postopki v veljavi pogodbi in kateri so zadržki, po katerih je pravno utemeljeno izključiti iz pogajanja o nacionalni poklicni novinarski pogodbi predstavnike tistih delodajalcev, ki niso člani ZTM, torej JZ RTVS. Pogajanja naj se nadaljujejo, sta se strinjali pogajalski skupini, ko bo arbitraža dokončala svoje delo.

Druga pogajalska runda
Lahko štejemo, da se je začela 12. novembra, ko je SNS posredoval upravnemu odboru ZTM predlog z vprašanji za neodvisno arbitražo. Šestindvajsetega decembra je upravni odbor zavrnil predlog arbitraže o veljavnosti odstopa ZTM od KPPN iz leta 1998, saj da je zadeva zastarala in da ZTM ni več stranka pogodbe, zatorej ne moremo po pogodbi ugotavljati ali jo je prekršila. O vprašanju, zakaj bi morali biti predstavniki JZ RTVS izključeni iz pogajanj o novinarski nacionalni pogodbi, pa je upravni odbor ZTM presodil, da je zunaj pristojnosti ZTM in SNS, ker se ZTM lahko pogaja samo v imenu svojih članic.

V zavrnitvenem paketu ZTM je prispel še odgovor na vprašanje, ki ga SNS v arbitražnem predlogu ni niti sprožil, in sicer, da pristojnosti ZTM izključujejo pogajanja o statusu svobodnjakov. Kolektivna pogodba lahko uredi le pravice zaposlenih novinarjev in le v okviru statusa, kot ga določata Zakon o medijih in Zakon o delovnih razmerjih. Zahteva SNS pa naj bi presegala zakonske okvire, ker bi se osebna veljavnost kolektivne pogodbe nanašala tudi na osebe, ki niso v delovnem razmerju. Upravni odbor se je vendarle zavezal, da "bo glede odprtih vprašanj, ki po njegovem mnenju ne morejo biti urejena s kolektivno pogodbo za novinarje zaposlene pri članicah združenja (urejanje statusa in ekonomskega položaja svobodnih in pogodbenih novinarjev, vprašanje avtonomije novinarskega dela in drugo), sprožil pobude za njihovo razrešitev na vladnih organih, ki so pristojni in kompetentni za njihovo reševanje, in sicer ministrstvo za kulturo, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za javno upravo, Vlada RS, državni zbor in drugi".

Osemnajstega januarja letos je izvršilni odbor SNS odgovoril na zavrnitev arbitraže. Ker nobeno sodišče doslej ni sklepalo o veljavnosti ali neveljavnosti odstopa ZTM od KPPN iz leta 1998, smo predlagali neodvisno presojo vprašanja odstopa po postopku, ki bi ga šele opredelila sporazumno sestavljena arbitražna komisija. Arbitraža torej ne bi bila vnaprej opredeljena s predpisanimi postopki iz KPPN, kot je bil prepričan socialni partner v odstopu. Kar se tiče udeležbe predstavnikov JZ RTVS v pogajalskem postopku, je SNS kratko odgovoril, da jo je predlagal ravno zato, ker mu je jasno, da ZTM kot reprezentativno združenje zasebnih podjetij nima pristojnosti za pogajanja v javnem sektorju. In novinarji svobodnjaki? Ker njihov status splošno ureja tudi veljavna KPPN, ni upravičenih razlogov, da bi jih izbrisali s pogajalskega menija. Poleg tega je SNS prostovoljno združenje, ki včlanjuje tudi številne svobodne novinarje, zato je legitimiran in dolžan zastopati tudi njihove interese v pogajanjih o poklicni kolektivni pogodbi.

Zaradi formalnih blokad, ki jih je v pogajalski postopek zataknil ZTM, mu je SNS še predlagal, naj spremeni sestavo PsZTM tako, da bo razmeroma ustrezneje zastopan interes delodajalcev, ki zaposlujejo večje število novinarjev. V PsZTM so bili namreč interesno zastopana zlasti manjša medijska podjetja, ki bi, na primer, zaposlovala največ kakšnih pet odstotkov novinarjev, ki so včlanjeni v SNS. Njegov izvršilni odbor je še zahteval, naj ZTM s svojim predlogom besedila poklicne kolektivne pogodbe jasno opredeli mandat, ki ga ima PsZTM.

Tretja runda
Začela se je aprila letos, ko sta se sestala izvršilni odbor SNS in upravni odbor ZTM. SNS je še enkrat ponovil zahtevo po jasno opredeljenem pogajalskem mandatu PsZTM. V začetku junija je sindikat prejel predlog kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije. "Osnutek za razpravo" je pomenil redukcijo predmeta pogajanj, ki je mejila že na knock out pogajalskih skupin, morebiti pa tudi samih pogajanj. Zato si oglejmo nekaj formalnih ugotovitev SNS iz skrbnega primerjalnega pregleda letošnje junijske ponudbe ZTM:
  1. od delovno pravnih vsebin ZTM izhaja iz pomembnega zmanjšanja standardov pod raven veljavne KPPN, in sicer v dveh tretjinah predlaganih členov. Kar v tretjini predlaganih členov so standardi nižji tudi od uveljavljenih v kolektivni pogodbi dejavnosti, se pravi v Kolektivni pogodbi časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju KPD).
  2. Pod ravnijo že uveljavljenih standardov KPPN so predvsem naslednja področja, urejena z veljavno kolektivno pogodbo:
    • osebna in stvarna veljavnost,
    • razvrstitev novinarskih opravil,
    • pogodba o zaposlitvi,
    • razporejanje novinarjev,
    • postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za delo ter postopek ugotavljanja delovnih učinkov,
    • prenehanje potreb po novinarjih zaradi nujnih operativnih razlogov,
    • delovni čas,
    • odmori, počitki in odsotnost z dela,
    • varstvo pravic novinarjev,
    • delovanje sindikata pri delodajalcu,
    • tarife za izhodiščne plače,
    • dodatki za posebne delovne razmere, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa,
    • del plače za delovno uspešnost,
    • nadomestila plače,
    • del plače iz naslova uspešnosti poslovanja,
    • druga določila o plačah in prejemkih,
    • povračila stroškov v zvezi z delom.
    Iz pogajanj so izključena naslednja celotna področja, za katera je SNS predlagal vključitev že junija lani, kot so: drugi morebitni podpisniki kolektivne pogodbe; ureditev statusa svobodnjakov; izobraževanje novinarjev; podrobnejša razvrstitev novinarskih opravil in pravila napredovanja v tarifnem delu; ureditev nadomestil za uporabo avtorskih pravic in področje minimuma pravil uredništev o poklicni avtonomiji.
  3. Ker predlog ZTM ne vsebuje nobenih novinarskih poklicnih specifik, bi se pogajalci, če bi iz njega izhajali, pogajali dejansko o spremembah KPD, in sicer o znižanju standardov pod raven dejavnosti.
  4. Mandat PsZTM je praktično omejen samo na spremembe v obligacijskem delu kolektivne pogodbe. Ker gre v približno tretjini členov za prepisane standarde iz KPD, v drugi tretjini členov za znižanje standardov KPD, bi pogajanja s takimi vsebinskimi pogajalskimi izhodišči pomenila nesmisel. Po sedanji ureditvi velja, da se uporabljajo določila kolektivnih pogodb, ki so za zaposlene ugodnejša; tako se zastavlja vprašanje, čemu bi se SNS pogajal o nečem, kar je že uveljavljeno v KPD. Še toliko bolj to velja za pogajanja o standardih v KPPN, ki so praviloma višji od uveljavljenih v dejavnosti.
Četrta runda
Četrta runda v pogajalskem procesu se je začela na koncu septembra letos, ko sta se pogajalski skupini sporazumeli o poslovniku, ki vnaprej ne bo izključeval vsebin pogajanj, ampak bo zgolj tehnični. Vzporedno s pogajanji pa bodo v okviru skupne delovne skupine potekali pogovori o vseh nerešenih problemih, ki bi jih lahko pozneje vključili v pogajanja in formalizirali v kolektivni pogodbi. Če potegnemo črto pod dosedanjo pogajalsko bilanco, kajpak dobimo na obeh straneh ničlo: pogajalske skupine so še vedno pri globoko razklanih izhodiščih. Napredek v pogajalskem procesu pa je zagotovo že v tem, da bodo odslej na rednih srečanjih vse vsebine na menijih pogajalskih skupin. Nobena ne bo izključena. Ni nepomembno, da so pogajalski mandati obeh skupin zdaj jasneje začrtani in že prvič jih bodo soočili s pregledom vsebin, o katerih se bodo morali sporazumeti. Prednostno vprašanje bo najprej torej, katere vsebine iz svojih predlogov besedil kolektivnih pogodb obravnavati in njihov vrstni red. Na strani SNS glede tega ni dvomov, da je pogajalski postopek laže zasnovati na besedilu sprememb in dopolnitev KPPN, saj je dovolj širok in zajema tudi obravnavo vsebin, ki jih je izključil predlog kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah ZTM.

nazaj

Igor Drakulič

Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Večino svobodnih novinarjev so naročniki prisilili v podpis škodljivih pogodb - Precej svobodnjakov so naročniki prisilili, da so vstopili v status samostojnih novinarjev - Problem s tem statusom je obvezno plačevanje prispevkov v višini okrog 50.000 tolarjev.
Svobodnim in samostojnim novinarjem (to so tisti, ki so registrirani in vpisani v razvid na ministrstvu za kulturo) so se v zadnjem letu in pol zgodile tri pomembne stvari. Sekcija svobodnih in samostojnih novinarjev pri sindikatu novinarjev Slovenije je v internetno skupnost in elektronski seznam privabila več kot 300 posameznikov, večina svobodnjakov se je pridružila splošni stavki novinarjev oktobra 2004, še najbolj pa je skupnost freelancerjev pretresla davčna reforma, ki je začela veljati 1. januarja 2005. Slednja je pripeljala celo do tega, da so začeli skupaj stikati glave predstavniki vseh svobodnih poklicev - poleg novinarjev še umetniki, pisatelji, igralci, prevajalci, filmski delavci, glasbeniki in drugi. Člani iniciativnega odbora so skupaj sestavili celo pismo, ki so ga hoteli poslati v javnost, vendar je potem prevladalo mnenje, da nima smisla reševati samo davčnega vprašanja - status svobodnega poklica je namreč treba rešiti celovito. Najnovejši predlog davčne reforme, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom Jožeta P. Damijana, namreč postavlja spet nova davčna izhodišča, vmes bo začela veljati novela obstoječe davčne zakonodaje … Če bi se hoteli odzivati na vsako spremembo pri davkih, bi lahko pisali samo odprta pisma, s katerimi pa tako ali tako verjetno ne bi dosegli nič. Osnovni namen iniciativne skupine je bil bolj namenjen temu, da javnost opozori na vedno slabši položaj večine svobodnjakov.

Pri srečevanju z drugimi svobodnjaki, pri dopisovanju članov elektronske liste, pri obiskih na terenu, pri občasnih srečanjih članov sekcije in pri drugih stikih pa se je počasi izoblikovala kopica problemov, s katerimi se soočajo svobodnjaki (resnici na ljubo se s kakšnim od naštetih problemov soočajo tudi redno zaposleni - predvsem v manjših medijih; pa tudi tam, kjer niso sindikalno organizirani in/ali se ne zavedajo svojih pravic). Nekaj problemov je specifičnih za novinarski poklic, nekaj pa je tudi takih, ki tarejo vse predstavnike svobodnih poklicev. V tem prispevku ne bomo ločevali problemov po poklicih, ampak jih bomo predstavili z zornega kota svobodnih in samostojnih novinark ter novinarjev.

Najprej poglejmo, kateri sploh so problemi, ki tarejo svobodnjake:
  • podpisovanje škodljivih avtorskih pogodb;
  • konkurenčna prepoved; odgovornost zaradi nepravilnega obračunavanja davščin);
  • prisilno freelancerstvo (ekonomska odvisnost oziroma sodelovanje samo z enim naročnikom; delo v enakem ali večjem obsegu kot redno zaposleni);
  • slabi honorarji, odvisni od dobre volje urednika/lastnika/delodajalca/naročnika;
  • nejasna davčna zakonodaja (odvisno/neodvisno razmerje);
  • zmanjšanje deleža normiranih stroškov zaradi spremembe zakona o dohodnini;
  • lastno kritje stroškov v povezavi z delom (prevoz, prehrana, dopust, regres, bolniška, izobraževanje, nakup opreme, stroški z delom na domu);
  • prisiljevanje novinarjev k PR in marketinškemu delu;
  • sindikalni zaupniki in predsedniki aktivov se ukvarjajo predvsem z redno zaposlenimi;
  • plačevanje prispevkov v socialno, zdravstveno in pokojninsko blagajno;
  • strah pred prekinitvijo sodelovanja, v primeru da kljubuješ;
  • uredniku/lastniku/delodajalcu/naročniku;
  • delo brez pogodbe;
  • skoraj nemogoč najem posojil;
  • strah pred vstopom v sistem DDV;
  • vodenje davčnega knjigovodstva;
  • skrb za pokojnino;
  • premalo podpore s strani Sindikata novinarjev Slovenije;
  • uveljavljanje pravic (vprašanje sorazmernih beneficij oziroma privilegijev, upoštevanje nabranih izkušenj, udeležba pri odločanju);
  • državni sankcijski organi ne delujejo;
  • premalo izvršb ali tožb na sodiščih s strani novinarjev;
  • kakšen status izbrati (status samostojnega novinarja, s. p., d. o. o., brez statusa ...);
  • premalo izobraževanja in treninga (pravne, finančne in novinarske veščine ter veščine za preživetje);
  • plačevanje članarine za društvo in/ali sindikat novinarjev;
  • premalo podpore s strani Društva novinarjev Slovenije;
  • sodelovanje pri stavki;
  • konkurenca med freelancerji.
Pogodbe in davki
Poznam veliko svobodnjakov, ki dela brez pogodb o sodelovanju ali pogodb o avtorskem delu. Eni so že uveljavljeni novinarji, ki jim za dogovorjena izplačila honorarjev zadošča ustni dogovor z naročnikom, drugi pa sodelujejo z majhnimi, lokalnimi mediji, kjer lastniki medijev "ne poznajo" oziroma nočejo poznati pogodb. Neva Nahtigal, svobodna novinarka, ki se že nekaj let intenzivno ukvarja z vprašanji svobodnjakov, pri tem opozarja, da je za svobodnjake precej slabše, če podpišejo škodljivo avtorsko pogodbo, kot če delajo brez nje. "Vsem avtorjem že sam zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah daje širok spekter pravic in možnosti za njihovo uveljavljanje. Če bi novinarji bolje poznali zakonodajo, bi najbrž podpisali manj zanje škodljivih pogodb, ki jih dobijo v podpis z grožnjo, da brez podpisa pogodbe ne bo izplačanega honorarja. Vsak medij, ki je uporabil avtorsko delo (kar novinarski prispevki so), je že zgolj s tem obvezan avtorsko delo tudi plačati. Brez izrecnega prenosa eksplicitno navedenih materialnih avtorskih pravic s pogodbo pa po veljavni avtorsko-pravni zakonodaji tudi velja, da novinarji obdržijo na svojih avtorskih delih vse materialne avtorske pravice oziroma da so na medij prenesli le pravico do enkratne objave v tiskani (oziroma drugi primarni) izdaji medija. V zakonu so mediji tudi izvzeti iz obveznega sklepanja avtorskih pogodb, kar je dodatno zagotovilo, da novinar ne potrebuje nikakršnega pravno-formalnega dokumenta, da zahteva honorar za svoje delo. Je pa zelo koristno, da si novinar za vsak avtorski prispevek pridobi tako ali drugačno obliko pisnega naročila - lahko je to že mail urednika, ki potrjuje naročilo članka in podobno."

Novega zakona o dohodnini ne razume niti davkarija
Že prej ne preveč idilično stanje med freelancerji je dodatno zaostril nov zakon o dohodnini, ki je po žepih udaril predvsem z dvema določbama - o zmanjšanju višine normiranih stroškov in z uvedbo odvisnega ter neodvisnega delovnega razmerja. Prejšnji zakon o dohodnini je namreč pri izplačilu avtorskih honorarjev omogočal obračunavanje 40-odstotnih normiranih stroškov, ki so jih avtorji uporabljali za nakup računalniške in pisarniške opreme, časopisov, revij, priročnikov in literature ter drugih osnovnih sredstev za delo in ustvarjanje; za kritje stroškov s prevozi, telekomunikacijskimi storitvami, izobraževanjem, stroški sedeža dejavnosti (delo na domu) in podobno.

Uvedba odvisnega in neodvisnega razmerja pa je ustvarila pravi kaos, saj davčna uprava skoraj leto dni po uveljavitvi novega zakona še vedno ne zna pojasniti, kdaj je avtor v odvisnem in kdaj v neodvisnem razmerju. Od tega pa je zelo odvisno, kakšno pogodbo z avtorjem podpiše naročnik in kakšno davčno in ali dohodninsko napoved bo avtor oddal prihodnje leto. Čeprav so na davkariji zatrjevali, da bodo v primeru nejasnosti odločili v korist avtorja, so bile to obljube na trhlih nogah. Tudi delodajalce in naročnike je zaskrbelo nekaj čudnih določil v zakonu. Med drugim bi se jim lahko zgodilo tudi to, da bi davčna inšpekcija za nekega avtorja ugotovila, da je v odvisnem razmerju in bi moral naročnik zanj plačati vse prispevke za nazaj, pa še kazen povrhu. No, naši vrli naročniki so se hitro znašli in so (konkretno na Delu) prevzem odgovornosti za morebitno nepravilno obračunavanje davščin zapisali kar v avtorsko pogodbo. O tem je pisal član naše elektronske liste, sicer stalni sodelavec Dela: "V pogodbi, katero so me pravkar prisilili podpisati, piše, da prevzemam odgovornost za morebitno nepravilno obračunavanje davščin. Če pogodbe ne podpišem, mi grozijo z neizplačilom honorarja. Moji kolegi pravniki pravijo, da je podpis pogodbe v okoliščinah, v katerih je ena od strank v izrazito podrejenem oziroma prisilnem položaju, pravno neveljaven. Res je, da sem samostojni novinar ('samostojni' sem prisilno, seveda, saj so na Delu tudi pri tem grozili z neplačevanjem honorarja), torej skoraj firma, ampak 'jebeš' tako firmo, ki nima sposobnega računovodstva, ker tega nas pa pri matematiki res niso učili, kako se pravilno obračunava davke. Skratka, če se zafrknem pri obračunavanju (kaj je že to?) davščin, čemur se je moj delodajalec izognil, sledi kazen. Seveda ne gre za to, da to piše v moji avtorski pogodbi, ker v tej pogodbi piše res 'svašta' in je njena vsebina meni osebno precej 'mimo', ampak je problem v tem, da se bom kot posameznik v državi, v kateri davčni uslužbenci na davčnih upravah nimajo pojma, kako razumeti davčno zakonodajo, 'ziher' nekje zafrknil (lahko se mi zgodi celo kakšna res drastična kazen, nenormalne obresti itd., za kar odgovarjam osebno, ker nisem d. o. o.), delodajalec, za katerega ustvarim toliko kot njegovi zaposleni novinarji, ki teh težav nimajo, pa bo vse to mirno od daleč opazoval."

V avtorskih pogodbah Dela sicer kar mrgoli takšnih in drugačnih škodljivih določil - od konkurenčne prepovedi in izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic na naročnika, do dela zunaj Delovih prostorov in določanju honorarja s strani urednika. Ker verjetno ni dosti bolje tudi pri večini drugih medijev, je vodstvo sindikata pozvalo vse svobodnjake, naj jim pred podpisom pošljejo pogodbe v pregled. Poleg tega so na sindikatu ponudili vsem svobodnjakom, da podpišejo izjavo o zastopanju, s katero bi lahko sindikat prevzel pogajanja z naročniki. Tovrstna akcija teče še naprej.

Odprto pismo svobodnih ustvarjalcev
Večino svobodnjakov so naročniki pritisnili v kot in jih pravzaprav prisilili v podpis škodljivih pogodb - saj so jim zagrozili z neizplačilom honorarjev za nazaj in naprej (že prej smo videli, da tega ne morejo storiti in da avtorska pogodba ni osnova za izplačilo honorarja). Precej svobodnjakov so naročniki tudi prisilili, da so vstopili v status samostojnih novinarjev, ki ga na predlog društva in sindikata novinarjev formalno podeljuje ministrstvo za kulturo. Problem s tem statusom je obvezno plačevanje zdravstvenih, pokojninskih in socialnih prispevkov, katerih minimalna višina je okrog 50.000 tolarjev. Zakaj samostojni novinarji s statusom bolj ustrezajo naročnikom? Zato, ker se s tem skorajda izenačijo s pravnimi osebami, ki jih medij najema samo za delo, sicer morajo pa sami skrbeti za svojo plačo, bolniško, davčne evidence itd.

V letošnjem letu se je razvid samostojnih novinarjev "odebelil" za skorajda sto imen, kar je z enega stališča v redu, z drugega pa ne. V redu je, ker se je tako povečalo število tistih, ki imajo zagotovljen vsaj minimalen obseg socialnih pravic. Ni pa v redu za tiste, ki so že prej zaslužili slabo (nekateri novinarji z univerzitetno izobrazbo na lokalnih medijih dobijo na mesec od 100.000 do 150.000 tolarjev bruto). Ti morajo zdaj od svojega bornega honorarja odšteti še 50 tisočakov za plačilo obveznih prispevkov. Če zamudijo s plačilom, jim davkarija kar hitro zamrzne bančni račun in posrka 90 odstotkov prilivov, dokler ne dobi svojega denarja z zamudnimi obrestmi vred. Ko pa od davkarije zahtevaš jasen odgovor, ali gre v posameznem primeru za odvisno ali neodvisno razmerje, pa ti pošiljajo odgovor več mesecev - če odgovor sploh vedo.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so delodajalci zaradi novega dohodninskega zakona zaposlili kar nekaj svobodnjakov. Seveda ne zato, ker bi kar naenkrat ugotovili, da jih potrebujejo, ampak zaradi tega, ker so se na ta način najlaže izognili težavam z davkarijo. Vprašanje, kaj bo s temi zaposlitvami čez čas, ko bodo (če bodo) stopili v veljavo novi, jasnejši davčni zakoni - z enotno davčno stopnjo vred. Skratka, ko so svobodnjaki ugotovili, kaj v resnici prinaša nov zakon o dohodnini, so stopili skupaj in sestavili odprto pismo. Glavna avtorica pisma je prevajalka Polona Stanek, besedilo pa je bilo rezultat večmesečnega usklajevanja in dopolnjevanja. Kot rečeno - podpisniki odprtega pisma se tik pred zdajci niso odločili za objavo pisma v javnosti. Prevladalo je namreč mnenje, da s pismom ne bodo dosegli ničesar, poleg tega pa se je tudi na pobudo Gospodarske zbornice Slovenije začelo vse bolj govoriti o celoviti ureditvi "svobodnega poklica". Seveda so na GZS to storili zaradi zavlačevanja pri pogajanjih o kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, res pa je, da delovnopravna zakonodaja govori le o zaposlenih in o pravicah, ki izhajajo iz redne zaposlitve. Svobodnjaki so na tem področju torej nekakšna siva cona. V istem času je ekonomsko-socialni svet začel obravnavati tudi nov zakon o kolektivnih pogodbah, v katerega je sindikat novinarjev Slovenije ob pomoči sindikata KS 90 poskušal dodati člen, ki bi omogočal sklepanje kolektivnih pogodb tudi za svobodne poklice. Predsedujoči v ekonomsko-socialnem svetu Jožko Čuk (tudi predsednik GZS) se je na predlog sindikata takoj odzval s protipredlogom, da se ustanovi posebna komisija strokovnjakov in drugih zainteresiranih, ki bi pripravila izhodišča za zakon o svobodnih poklicih. Komisija se je doslej sestala šele enkrat.

Kljub temu da se pobudniki za odprto pismo niso odločili za javno objavo, je vsebina pisma dokaj nazorni pokazatelj položaja, v katerem se nahajajo "svobodni ustvarjalci", kot so se podpisali predstavniki več kot 30 sindikatov, društev, združenj, zbornic in drugih asociacij.

Odprto pismo svobodnih ustvarjalcev vladi
"Novi dohodninski zakon postavlja vse svobodne ustvarjalce (novinarje, pisatelje, kulturne delavce, prevajalce, lektorje, igralce, fotografe, umetnike in druge ustvarjalce na področju kulture) v še slabši položaj kot doslej, pa ta že zdaj ni bil rožnat. Za tako stanje pač ne moremo biti krivi sami, saj opravljamo delo, za katerega delodajalci ne ponujajo rednih zaposlitev, so pa naše storitve za duhovno rast družbe in svoboden pretok idej nujne.
  • Naše delo - in s tem naša prihodnost - ni nikoli zagotovljeno, temveč je priložnostno, poiskati si ga moramo sami.
  • Naše socialne pravice praktično ne obstajajo. Tisti, ki imajo status samostojnega novinarja ali samostojnega kulturnega delavca, si morajo socialne prispevke večinoma plačevati sami, mnogo pa je takih, ki statusa sploh ne morejo dobiti. Dolgoročne zaščite nimamo: če denimo zbolimo, nas delovno mesto oziroma delo ne čaka in ostanemo brez vira zaslužka; ker je naše delo avtorsko, pa ga ne moremo delegirati drugim, ki bi ga opravili namesto nas. Vsaj delno socialno varnost si lahko zagotovimo samo tako, da sprejmemo vsako priložnostno delo, ki nam ponuja primeren zaslužek.
  • To pomeni, da delovni čas svobodnih ustvarjalcev ni omejen na osem ur dnevno, da nimamo prostih vikendov, plačanega dopusta in bolniškega dopusta, da je vsak tolar krvavo prislužen, saj je plačano le naše efektivno delo.
  • Zaradi vsega naštetega si svobodni ustvarjalci zelo težko načrtujemo prihodnost, družino, večje naložbe, kot je denimo nakup stanovanja, in podobno.
Novi zakon o dohodnini našo eksistenco ogroža z naslednjimi določbami:
  • Normirane stroške za avtorske honorarje znižuje s 40 na 10 odstotkov.
  • Svobodnim ustvarjalcem v 107. členu sicer podeljuje dodatnih 15 % olajšave, vendar samo do zneska 3,900.000 SIT in samo tistim, ki imajo status samostojnega novinarja ali samostojnega kulturnega delavca. Tisti, ki statusa ne morejo pridobiti ali ne zmorejo plačevati obveznih prispevkov, pa ostajajo brez te olajšave.
  • Ustvarjalcem s statusom novi dohodninski zakon po 45. členu podeljuje tudi 25 % normiranih stroškov, a samo, če na leto ne zaslužijo več kot 3,900.000 SIT bruto. V nasprotnem primeru morajo po 35. členu voditi poslovne knjige in uveljavljati dejanske stroške.
To pomeni, da zakonodaja svobodne ustvarjalce, ki opravljajo strokovno delo, za katerega je potrebna visoka izobrazba, omejuje na bedne dohodke (325.000 bruto mesečno), od česar si morajo sami plačati še socialne in zdravstvene prispevke. Je pošteno, da država svoj intelektualni potencial sili k životarjenju na robu revščine? Medtem ko bodo osebni dohodki lahko rasli, bo nas zakon omejeval, da ne bomo smeli zaslužiti več, četudi smo pripravljeni delati in naši dohodki niso v breme državi! Z večjim zaslužkom bi si namreč lahko zagotovili prihodnost in varstvo za čas, ko zaradi bolezni ali drugih razlogov ne bomo mogli delati, saj svojega dela ne moremo prepustiti drugemu, kot lahko na primer stori gostinec.

Poleg tega je neumestno, da zakon s 35. členom umske delavce enači z drugimi dejavnostmi, ko nam predpisuje, da moramo voditi poslovne knjige ob zaslužku, večjem kot 3,900.000 SIT. Umski delavci ne opravljamo prometa blaga in storitev, temveč smo le izvajalci storitev. Za svoje delo potrebujemo precejšnja materialna sredstva, ne samo svoje znanje in izkušnje. Uveljavljanje dejanskih stroškov bi v pretekli zakonodaji pomenilo zbiranje računov in veliko birokracije. V sedanji zakonodaji pa uveljavljanje dejanskih stroškov pomeni vodenje kar petih različnih davčnih evidenc (knjiga prihodkov in odhodkov, knjiga terjatev in obveznosti, knjiga gotovinskih pritokov iz poslovnega na osebni račun in obratno, evidenca osnovnih sredstev ter knjiga prejetih in izdanih računov), kar prav gotovo pomeni, da moramo najeti računovodski servis in si s tem nakopljemo dodatne stroške. Iz opisanega torej sledi, kako pomembni so za nas normirani stroški, saj z njimi krijemo dejanske stroške (računalniška in pisarniška oprema, literatura, izobraževanje, prevozi, stroški z vozilom, itd.), hkrati pa s tem vsaj delno uravnavamo neenakopravni socialni položaj v razmerju do redno zaposlenih, ki takšnih težav z računovodstvom, kot še marsikaterih drugih, pač nimajo.

Vlado prosimo, naj pretehta navedene razloge, saj bo s tako zakonodajo naredila veliko škode. Z novim zakonom bo svobodne umske delavce za trud in ustvarjalnost kaznovala z višjimi davki, in kaj kmalu bodo ugotovili, da se jim delati sploh ne splača, kar utegne ogroziti živahen pretok idej in zamoriti slovensko ustvarjalnost."

nazaj

Jasmina Potokar Rant

Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Nekateri slovenski novinarji z mediji sklepajo pogodbe, ki niso v skladu s slovenskim avtorskim pravom. Iz analiziranih pogodb je med drugim razvidno, da se novinarji o prenosu materialnih avtorskih pravic ne pogajajo. Mediji uveljavljajo pravilo: enkratno plačilo za neomejeno uporabo.
Avtorske pravice kot znak medijske kakovosti definirajo in ščitijo intelektualno lastnino novinarjev, ki jim ustvarjanje avtorskih del pomeni kruh. Mediji opazno pritiskajo na materialne avtorske pravice novinarjev. Le-te se razvijajo (nastajajo nove) in mediji si jih želijo prilastiti v čim večji meri, da lahko potem z njimi svobodno razpolagajo. Pri moralnih avtorskih pravicah zakonodaja prepoveduje kakršno koli prilaščanje, zato so lahko na udaru le materialne avtorske pravice. Novinarji bi se morali bolj resno pogajati o prenosu svojih materialnih pravic in nadomestilu zanj. Podpis vnaprej pripravljenih pogodb, ki predvidevajo obsežne prenose pravic za nizka plačila, bi morali zavrniti in se dogovoriti za boljše pogoje.

V času, ko se mediji množično selijo tudi na internet (pripravljajo svoje spletne izdaje), se med drugim postavlja vprašanje, kdo ima pravice do tovrstnega objavljanja - novinar ali medij. Pri analizi pogodb je tako vredno posebno pozorno spremljati, ali slovenske pogodbe upoštevajo oz. vsaj omenjajo, kdo ima pravico do objave dela na medmrežju in ali dobi novinar, ki prenese pravico na medij, za to kakšno nadomestilo. Pojem novinarja v tem kontekstu obsega svobodne, samostojne in redno zaposlene novinarje, med katerimi obstajajo bistvene razlike. Redno zaposleni novinarji po ZASP-u vse materialne avtorske pravice prenesejo na delodajalca, samostojni in svobodni novinarji pa se lahko pogajajo o prenosu svojih materialnih avtorskih pravic in ustreznem nadomestilu. Prav zato so za svobodne in samostojne novinarje avtorske pravice posebej pomembne in ti novinarji si bili v ospredju analize. Uporabljamo poimenovanji, ki sta se neformalno uveljavili v zadnjih letih: s samostojnimi novinarji mislimo na tiste, ki so vpisani v razvid Ministrstva za kulturo, s svobodnimi pa na tiste, ki se preživljajo z novinarskim delom, pa jih Zakon o medijih ne prepoznava kot novinarje - ker niso niti redno zaposleni niti vpisani v razvid.

Tiskani mediji
V pogodbi dnevnega časopisa za leto 2005 se medij polašča vseh obstoječih materialnih avtorskih pravic. Založnik si množično (brez dodatnih plačil) zagotavlja tudi pravico, da po-objavlja članke v vseh "medijih, ki jih naročnik izdaja", na internetni strani itd. Vendar za vse to avtor ne dobi nobenega dodatnega nadomestila, kar ga postavlja v zelo slab položaj. Po pogodbi torej pravice do objave avtorskega dela na medmrežju pripadajo mediju, novinarju pa se odvzame dodaten vir zaslužka. Prav tako avtor po pogodbi prenaša na medij pravico do vseh "še nenavedenih načinov in oblik izkoriščanja dela". To po avtorski zakonodaji sploh ni mogoče. Tako kot je mogoče sklepati avtorsko pogodbo le za konkretno delo, je tudi mogoče prenašati le konkretne in navedene materialne avtorske pravice.1 Če v pogodbi ni jasno navedeno, katere materialne avtorske pravice novinar prenaša na medij, gre za nično določilo.

Pogodba v nadaljevanju od avtorja zahteva, da privoli v prenos, ki je "izključen, časovno in teritorialno neomejen, v neomejeni nakladi ter s pravico prenosa pravic na tretje osebe."

Če se avtor že odloči prenesti vse pravice na medij, mu avtorska zakonodaja daje pravico in možnost, da se pogaja o vsaki pravici posebej in za vsako posebej tudi zahteva nadomestilo.

Treba je poudariti, da je pogodba neustrezna, saj izkorišča novinarja, s tem ko mu odvzema pravice (oziroma jih novinar prenaša na medij) brez dodatnega oz. ustreznega materialnega nadomestila. Pogodba obenem vsebuje določilo, da avtor "obdrži vse moralne avtorske pravice", kar pa je povsem odveč, saj so moralne avtorske pravice po ZASP-u neodtujljive in jih avtor obdrži v vsakem primeru.2

Tudi pogodba dnevnega časopisa za leto 2003 ponavlja zgodbo z nepotrebnim določilom, da "avtor obdrži na avtorskem delu moralne avtorske pravice". V nadaljevanju so naštete vse materialne avtorske pravice, ki jih novinar prenese na medij, a v pogodbi zopet ni člena, ki bi novinarju za vsako naslednjo objavo njegovega avtorskega dela nudil denarno nadomestilo. Med prenesenimi pravicami je tudi pravica do objave članka na internetu. Ta torej pripade mediju, novinar pa za to ne dobi dodatnega denarja. Pogodbena določila so nekorektna, saj v zvezi s prenosom materialnih avtorskih pravic ne navajajo natančno nosilcev podatkov in arhiviranja dela, temveč je zapisano zgolj "drugih nosilcih podatkov in arhiviranje dela" ter "drugih še nenaštetih načinov in oblik digitalnega izkoriščanja dela". Obe določili dajeta vso moč mediju in postavljata novinarja v izrazito podrejen položaj. K temu pripomore tudi dodatek, po katerem novinar prenese svoje pravice "za ves čas trajanja avtorske pravice". Branje ZASP-a hitro izniči del navidezne moči medija - določila o nenaštetih načinih rabe so, kot smo že omenili, glede na avtorsko pravo neveljavna.

Vsebina pogodb v dnevnem tisku in pogodbe mesečne revije za leto 2005 je skoraj ista - medij se za enkratno plačilo polašča VSEH materialnih avtorskih pravic. V primerjavi s pogodbo dnevnika je v pogodbi mesečne revije nekoliko manj natančno navedeno, katere materialne avtorske pravice avtor prenaša na medij. Za prenos pravic je avtorju plačan enoten honorar (vsaj v pogodbi ni zaslediti, da bi dobil denarna nadomestila za po-objavo svojih del). Moti določilo, da avtor s podpisom soglaša, da "lahko založnik prenese materialne pravice na avtorskem delu na tretje osebe in avtorska dela shranjuje ter uporablja tudi v elektronski obliki" - za to avtor ni dodatno denarno nagrajen. Če se avtorjeva stvaritev pojavi na spletu, gre pri tem za enakovredno objavo objavi avtorskega dela v tisku in bi moral novinar biti za to tudi dodatno plačan. Medij tako pridobi pravico objavljanja dela na medmrežju, kar med drugim pomeni tudi ponovno trženje vsebine, ne da bi imel kaj od tega novinar, ki je delo ustvaril zato, da bo zaslužil svoj kruh.

V pogodbi tednika za leto 2004 se popolnoma nesprejemljivo določilo pojavi že takoj na začetku: "avtor prenaša na naročnika vse materialne avtorske pravice". Medij mora natančno navesti, katere pravice mu pripadejo, ker v nasprotnem primeru člen ni veljaven. Poleg tega pa je s tem, ko je natančno navedeno, katere materialne pravice si prilašča medij, novinar v boljšem položaju, ker natančno ve, v kaj se spušča. Medij je v tej pogodbi znova v izrazito boljšem položaju kot novinar. Velja omeniti, da gre za pogodbo samostojnega novinarja, vendar dobimo občutek, da gre za redno zaposlenega (le-ti prenašajo vse materialne avtorske pravice na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno3).

Novinarja postavlja v še slabši položaj določilo, da je prenos "izključni in neomejen vsebinsko, časovno in prostorsko", nič pa ni navedeno, da je za to avtor dodatno plačan. Kot rečeno, novinar prenese vse materialne pravice na medij, ta pa za enkratno plačilo lahko z njegovim delom počne popolnoma vse.

Elektronski mediji
Nacionalna televizija v pogodbi za leto 2005 natančno navaja materialne avtorske pravice, ki jih novinar odstopi mediju. Teh pravic je veliko, plačilo pa je le eno. Omenjeno je reproduciranje v elektronski obliki, ki si ga je medij prilastil in za to ne nudi nobenih dodatnih nadomestil avtorju. Nesprejemljivo je določilo, da ima medij "izključne, časovno in teritorialno neomejene pravice iz prvega odstavka te točke". Da pa je vse skupaj še bolj "neprijazno" do novinarja, si medij prilašča "pravico do nadaljnjega odstopa teh pravic tretji pravni ali fizični osebi, brez materialnih obveznosti do novinarja/-ke".

Po pogodbi pripada mediju tudi izključna pravica do "neomejenega razpolaganja in objavljanja avtorskih prispevkov (v celoti in v odlomkih)". Se pravi, avtor ustvarja dela, za katera je plačan le enkrat, ne glede na to, če se ta dela potem ponovno objavljajo. Za piko na i je tudi v pogodbi nacionalne televizije določilo, da bo medijska hiša "spoštovala moralne avtorske pravice novinarja/-ke."

Tudi v pogodbi lokalne radijske postaje za leto 2005 je odvečno določilo, da "avtor ohrani na delu vse moralne avtorske pravice". Določilo, da avtor naročniku "prepusti vse materialne avtorske pravice", ki ga tudi vsebuje pogodba, pa ni veljavno. Materialne avtorske pravice, ki jih avtor prenaša na medij, morajo biti v pogodbi natančno napisane. Pogodba lokalne radijske postaje vsebuje še konkurenčno prepoved, ki avtorju prepoveduje "uporabljati vsebine avtorskega dela, za katerega mu je avtorski honorar izplačal naročnik v kateremkoli konkurenčnem elektronskem mediju". Velja poudariti, da je medij spet v izrazito prednostnem položaju.

Pogodba lokalne televizije za leto 2003, sklenjena za tri mesece in pol, je po vsebini podobna vsem drugim analiziranim pogodbam, le ubeseditev je tu bolj groba in logika teh pogodb zato bolj očitna. Avtorica oziroma novinarka prepusti vse materialne pravice naročniku; o dodatkih k osnovnemu honorarju seveda ni govora, kar jasno kaže določilo o prenosu "brez kakršnih koli dodatnih honorarjev ali nadomestil avtorici". Hkrati pa se novinarka s podpisom pogodbe obveže, da ne bo zahtevala navedbe svojega imena pod vsebino, ki jo je pripravila za objavo: "Avtorica pristaja, da se njeno avtorstvo, glede na tip televizijskega programa, lahko tudi ne navede izrecno." To je povsem nezakonito določilo.

Hlebci za založnike, drobtinice za novinarje
Lahko zaključimo, da je položaj samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji na področju avtorskih pravic nesprejemljiv. Analiza je pokazala, da so si v glavnih lastnostih pogodbe za samostojne in svobodne novinarje v Sloveniji zelo podobne:
  • mediji se polastijo oz. se poskušajo polaščati vseh materialnih avtorskih pravic in v nobenem primeru ni novinarju za to izplačan dodaten honorar,
  • (pogosto) materialne avtorske pravice niso natančno navedene, s čimer mediji kršijo določila slovenske avtorske zakonodaje,
  • vse pogodbe (razen zadnje analizirane) vsebujejo odvečno določilo, da bo medij spoštoval moralne avtorske pravice novinarja,
  • splošno razširjeno je tudi določilo, da je prenos pravic "izključen, časovno in teritorialno neomejen,
  • v neomejeni nakladi ter s pravico prenosa pravic na tretje osebe".
Čeprav je bilo zajetih v analizo le sedem pogodb, je mogoče - tudi na podlagi drugih virov - zatrditi, da gre za splošne pojave v pogodbenih razmerjih med novinarji in mediji. "Porušena so tradicionalna pogajalska izhodišča med delodajalci in avtorji, saj prvi informacijo bolj in bolj vidijo le še kot dobrino, ki je brez kulturne in družbene vrednosti ali vrednosti za demokracijo. Založniki pa si (...) poskušajo zagotoviti popoln prenos avtorskih pravic in ekstenzivno komercializacijo sveta informacij."4 Velja poudariti, da je prednost, ki naj bi jo imeli samostojni in svobodni novinarji pred redno zaposlenimi, zgolj navidezna. Resda redni novinarji vse materialne pravice prenesejo na delodajalca, samostojni in svobodni pa se lahko o prenosu pogajajo, vendar so dejansko "samostojni novinarji do 'delodajalca' v še bolj podrejenem položaju kot zaposleni".5 Pravila, ki jih uveljavljajo mediji pri samostojnih in svobodnih novinarjih, bi lahko na kratko zapisali kot: "Poberi VSE materialne avtorske pravice in plačaj samo PRVO objavo!"

1 Glej Miha Trampuž, Avtorsko pravo: izbrana poglavja, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000, str. 136.
2 Glej 16. člen ZASP-a.
3 Glej 101. člen ZASP-a.
4 Stare, Špela, Avtorske pravice so last avtorjev, ne medijev. E-novinar, http://www.novinar.com/prikaz.php?show_projekt_objava=6&show_projekt=7, (10. 5. 2005), dodala J. P. R.
5 Ibid.

nazaj