"O svoji deželi zmotno razmišljamo kot o demokraciji, dejansko pa se je razvila v mediokracijo, v kateri so mediji, ki naj bi zavirali politično zlorabljanje, udeleženi v političnem zlorabljanju."
Danny Schechter, nekdanji producent informativnih oddaj pri mrežah CNN in ABC

"Te komercialne entitete zdaj tekmujejo z vlado za avtoriteto nad našimi življenji. Niso zdrava protiutež vladi. So enako velike ali še večje od vlade in tesno sodelujejo z njo."
Mark Crispin Miller, profesor medijskih študij pri Newyorški univerzi

"Danes so mediji največja posebna interesna skupina v Washingtonu. Ne samo da dajejo denar, lobirajo in počnejo še vse drugo, kar industrije in podjetja počnejo v Washingtonu, temveč tudi odločajo, ali se bo politikova goflja pojavila na zaslonu. To je prava moč. Največja moč v politični sferi je nadzor nad tem, kako ljudje zaznavajo."
Charles Lewis, nekdanji producent oddaje "60 Minutes" pri mreži CBS in ustanovitelj organizacije Center for Public Integrity1

S temi citati filmar Robert Kane Pappas začne dokumentarec Orwell se obrača v grobu,2 slabi dve uri dolg razmislek o vlogi medijev pri osmišljanju političnega sistema, predvsem v ZDA. Pappas v dokumentarcu kombinira odlomke iz pogovorov s strokovnjaki za medije, (nekdanjimi) zaposlenimi v medijskih podjetjih, politiki itd. z arhivskim gradivom iz poročanja velikih televizijskih mrež, vsebinske sklope pa uvaja z odlomki iz Orwellove knjige 1984. Tako vleče vzporednice med delovanjem medijev v sodobnem, domnevno demokratičnem političnem sistemu in delovanjem Ministrstva za resnico v totalitarnem sistemu, kakršnega riše Orwell v svojem antiutopičnem romanu.

Winston Smith, tragični junak knjige 1984, je v službi na Ministrstvu resnice, katerega naloga je, da prilagaja javno zaznavo tega, kar je in je bilo resnično, potrebam vladajoče elite. Z drugimi besedami, da z določenimi posegi preoblikuje dejstveno resnico v njeno polarno nasprotje in tako ustvarja namišljeno življenjsko okolje, ki opravičuje vladavino zatiralske nomenklature. S tem je Orwell zadel srčiko totalitarizma. Javnost mora ponotranjiti totalitarni nauk, tako da v državljanovem mišljenju zmanjka prostora za pomisleke. Temeljni pogoj za uspešno manipulacijo je, da se ljudje ne zavedajo, da kdo manipulira z njimi, ali enostavneje - če ti lažejo, tega ne smeš vedeti. Pappas se v dokumentarcu sprašuje, kako laži v deklarativno demokratičnem političnem procesu postajajo ustaljene resnice. Glede na to, da so mediji glavni vmesnik med volivci in početjem njihovih "zastopnikov", se mora fabrikacija vladajočim prijaznih informacij nujno odvijati prav na medijskem področju.

Dokumentarna pripoved o navezi med mediji in politiko v ZDA se začne s t. i. "mitom o deregulaciji". Na koncu predsedovanja Ronalda Reagana je v ZDA pod krinko medijske deregulacije veljalo količinsko več medijske zakonodaje kot pred nastopom te administracije leta 1980, le da so na novo sprejeti zakoni močno zrahljali prej dokaj stroga pravila o koncentraciji lastništva in navzkrižnem lastništvu. Zdaj je, na primer, News Corp., gigant v lasti Ruperta Murdocha, samo v New Yorku lastnik časopisa New York Post in dveh televizijskih postaj. Medijsko lastništvo, razlaga Aurora Wallace, profesorica komunikologije na Newyorški univerzi, je vprašanje, ki zadeva sámo demokracijo, saj smo s koncentracijo lastništva vse bolj izpostavljeni zgolj nazorom lastnikov medijev, ki jih spremljamo.

Poleg vse bolj monolitne ideologije, ki veje iz štabov medijskih hiš, so problematična tudi navzkrižja njihovih poslovnih interesov ter interesov (ne)obveščene javnosti. Kako naj bo, na primer, gledalec mreže NBC prepričan, da dobiva nepristranske informacije o jedrski energiji ali vojaški industriji, ko pa se lastnica informativnega programa, multinacionalka General Electric, ukvarja z obojim? Televizijski mreži NBC tudi ni mogoče zaupati, da bo kvalitetno poročala o izvažanju delovnih mest v toplejše in cenejše kraje, izkoriščanju lukenj, ki jih korporacijam pušča davčna zakonodaja, ali onesnaževanju okolja, saj je, tako pravi Bernie Sanders, neodvisni kongresnik iz Vermonta, družba General Electric kriva vsega naštetega.

V navzkrižja interesov se ne zapletajo samo medijska podjetja, temveč tudi pristojni za regulacijo medijev. Glavni regulativni organ za medijsko lastništvo in medijske vsebine v ZDA je Zvezna komisija za komunikacije oz. FCC.3 Zgoraj citirani Charles Lewis v dokumentarcu postreže s podatkom, da so medijske družbe med leti 1997 in 2000 plačale uslužbencem FCC 1400 različnih potovanj, kongresnikom pa 315. Robert W. McChesney, ustanovitelj organizacije Free Press, trdi, da skoraj vsi zvezni medijski regulatorji po končanih mandatih nastopijo službe v medijskih podjetjih, ki so jih prej regulirali "v interesu javnosti". Ena od posledic takšnega stanja je bil, na primer, leta 1996 sprejeti zakon o telekomunikacijah, s katerim so televizijske družbe v ZDA brezplačno dobile dodatne frekvence v vrednosti 70 milijard dolarjev, pri tem pa zakon ni zahteval, da bi morale kateri koli del na novo pridobljenega frekvenčnega spektra uporabljati za brezplačne televizijske storitve.

S kakšnimi protiuslugami se medijske družbe oddolžijo svojim dobrotnikom? Pappas zabeleži nekaj ugotovitev o splošnih trendih, ki jih odraža poročanje pri velikih medijskih hišah.

Robert W. McChesney opaža vse več zanašanja na uradne in strokovne vire. Da bi se uredništva izognila očitkom o zanemarjanju pomembnih zgodb in/ali poročanju o nepomembnih, se zatekajo po informacije k uveljavljenim strokovnjakom in predstavnikom uradnih organov, ki jim lahko povedo, "kaj se dogaja".

Lep primer takšnega pristopa je zgodba o divjem črtanju volivcev z volilnih seznamov na Floridi med volitvami leta 2000. Florida je plačala podjetju Database Technologies štiri milijone dolarjev za izdelavo seznama nekdanjih prestopnikov, ki se potem ne bi smeli udeležiti volitev. Naročena storitev naj bi vključevala tudi preverbo točnosti seznama 57.000 domnevnih nekdanjih prestopnikov, ki jih je podjetju Database Technologies posredovala država. Raziskovalni novinar Greg Palast je odkril, da je pisarna Katherine Harris, takratne floridske državne sekretarke in hkrati voditeljice Busheve predvolilne kampanje, opremila naročilo z na roko napisanim navodilom, češ da tega konkretnega seznama ni treba preverjati. Statistično gledano, trdi Palast, je za enega od dvajsetih ljudi na seznamu verjetno, da je zagrešil kak zločin, a mnogo bolj zgovoren podatek je, da je bilo 54 odstotkov ljudi na seznamu temnopoltih - ob tem, da črnci v ZDA večinoma volijo demokrate. Potem ko je Palast prvič poročal o tem, je prejel klic s programa CBS News. Njegovi poklicni kolegi so hoteli vedeti, koliko je na stvari, ker da jih zgodba zanima. Palast jim jo je rade volje prepustil. Ko CBS News nekaj dni ni poročal o domnevnih nepravilnostih v zvezi z volilnimi seznami, je Palast telefoniral pristojnim producentom in jih povprašal, kaj se dogaja. Pojasnili so mu, da so zadevo preverili pri uradu guvernerja Floride Jeba Busha - z drugimi besedami, potrditev, da se je zgodil zločin, so poiskali pri enem glavnih osumljencev -, kjer da so vse skupaj zanikali. Zato je program CBS News opustil poročanje o tej zgodbi.

Bernie Sanders govori o pomembnih, za javnost usodnih vprašanjih, ki jih veliki mediji najpogosteje gladko spregledajo. Sprašuje, zakaj povprečni Američan ob vsej čudoviti novi tehnologiji, globalizaciji, svobodni trgovini in napredku v izobraževanju dela dlje in za nižjo plačo kot pred 25 leti. Problematična je tudi moralnost dejstva, pravi Sanders, da ima najbogatejši odstotek Američanov v seštevku še vedno več premoženja kot - zopet v seštevku - najrevnejših 95 odstotkov. Ekonomist z univerze Princeton Paul Krugman je za New York Times napisal uvodnik, v katerem obravnava skrajno neenako rast prihodkov družin iz najbogatejšega odstotka prebivalstva ZDA ter družin s povprečnimi prihodki. Prvim so prihodki med letoma 1979 zrasli za 140 odstotkov, drugim pa za 9 odstotkov. Krugman je v istem uvodniku zapisal: "Iz izkušenj vem, da že omemba porazdelitve prihodka povzroči jezne obtožbe o razrednem boju."

Robert W. McChesney primerja odnos medijev do moči korporacij - torej do moči bogatih - z odnosom, ki so ga imeli sovjetski mediji do komunizma. Pravda je, na primer, lahko okrcala kakega komisarja, ki ni izpolnil kvote za proizvodnjo traktorjev, upravičenost samega političnega sistema pa je bila nedotakljiva. Podobno veliki mediji tu in tam poročajo o mahinacijah pokvarjenih poslovnežev, širše problematike zakonodaje, ki daje korporacijam možnosti za plenilsko obnašanje in brezobzirnost do lastnih zaposlenih, pa se ne dotaknejo, saj so ustvarjalci informativnih vsebin vezani na sila omejen, kapitalizmu prijazen miselni okvir.

Poročila so tako polna dolgoročno nepomembnih zgodb, na primer Clintonove zakonske nezvestobe, ki jih je mogoče obravnavati spektakularno in senzacionalistično, a hkrati zamegljujejo javno zavest o dejanski gospodarski in politični klimi. Pappas v dokumentarcu najde vzporednico med takim zamegljevanjem ter eno od dejavnosti Ministrstva resnice iz romana 1984. Ministrstvo je bilo med drugim zadolženo za potvarjanje zapisov o preteklosti, tako da trditve, ki bi nasprotovale partijski liniji, ne bi imele nobene referenčne opore. Pohabljanje spomina je bistven element onesveščanja javnosti o svetu, v katerem živi.

V medijskem okolju, ki je - vsaj v okviru ZDA - postalo le relativistična medigra med službami za odnose z javnostmi, v katerem je medijska pokrajina, kot pravi Mark Crispin Miller, zgolj "spektakel, šopirjenje in preseravanje", javnost ni dovolj obveščena o nevarnostih, ki pretijo njenim interesom, da bi se mogla odgovorno obnašati v demokratičnih političnih procesih. Ustrezen primer iz prakse je vojna v Iraku. Le v medijskem okolju, ki je z diskusijami zvesto sledilo republikanskemu upravičevanju posega v Iraku, je bilo mogoče najprej pozabiti na Osamo bin Ladna in se osredotočiti na Sadama Huseina, nasesti popolnoma izmišljenim trditvam o povezanosti Huseina z 11. septembrom, nasesti trditvam o iraškem orožju in se potem, ko le-tega ni in ni bilo na spregled, sprijazniti s trditvijo, da je šlo vseskozi le za vzpostavitev demokracije v Iraku.

Dokumentarec Prelisičeni4 režiserja Roberta Greenwalda je študija primera informativnega programa Fox News, ki s svojim početjem daleč prednjači v vsem, kar obravnava dokumentarec Orwell se obrača v grobu. Dokumetarec ima podnaslov Vojna Ruperta Murdocha proti novinarstvu5 in orisuje propagandne tehnike, ki jih uporabljajo ustvarjalci oddaj na programu Fox News. Med strokovnjaki, ki se pojavljajo v filmu, najdemo nekaj znanih obrazov iz Pappasovega dokumentarca, na primer Roberta W. McChesneyja in Bernieja Sandersa, vključenih pa je tudi veliko intervjujev z nekdanjimi Foxovimi uslužbenci, od katerih nekateri privolijo v pogovor zgolj po telefonu in z elektronsko popačenimi glasovi.

Zgodba o programu Fox News se začne leta 1985, ko je Rupert Murdoch, zagnan desničar in takrat že medijski mogotec (trenutno imajo njegovi mediji po svetu 4,7 milijarde odjemalcev), kupil washingtonsko televizijsko postajo WTTG 5. Ker je postaja delovala dokaj uspešno, pripoveduje Frank O'Donnell, nekdanji producent poročil na Fox News, ji je bilo vsaj prva tri leta, ko je bil Murdoch že lastnik, dovoljeno poročati brez vmešavanja. Prvi primer lastniškega vpletanja se je zgodil med republikansko konvencijo leta 1988, ko je nek Murdochov "aparatčik" poslal direktivo, naj začne informativni program nemudoma prenašati posvetilo Ronaldu Reaganu, ki so ga predvajali na konvenciji. Murdoch je bil namreč velik Reaganov oboževalec in simpatizer skupine republikancev, ki je takrat sedela v Beli hiši. Zaposleni, pravi O'Donnell, so bili povsem osupli, saj jim je bilo od zgoraj neposredno ukazano, naj v informativnem terminu predvajajo desničarsko republikansko propagando. Nekdanja Foxova producentka Diana Winthrop trdi, da so odtlej navodila, o čem naj se poroča, sledila "kulturnim" smernicam - Murdochu ni bilo všeč, če se je preveč poročalo o rasnih vprašanjih, vprašanjih spolne usmerjenosti ali o aidsu. Poleg tega je menda iz dna srca sovražil Kennedyjeve, posebno Teda Kennedyja, ki je bil kot kongresnik njegov dolgoletni nasprotnik. Tako je Murdoch nekoč ukazal uvrstitev ponovitve dolgega prispevka o nesreči na Chappaquiddicku6 v oddajo o aktualnih zadevah, čeprav zgodba s slednjimi ni imela nobene zveze.

Postaja se je leta 1996 preoblikovala v izključno informativno postajo, Murdoch pa je za njenega direktorja imenoval Rogerja Ailesa, medijskega stratega v predvolilnih kampanjah Richarda Nixona, Ronalda Reagana in Georgea Busha st. Ailes je na tiskovni konferenci ob zagonu programa napovedal, da "bomo ponovno uvedli objektivnost" na tista področja poročanja, na katerih naj bi je manjkalo. Slogan "pošteno in uravnoteženo"7 je zdaj uradni zaščitni znak poročanja na Foxu. In kako si pošteno in uravnoteženo poročanje predstavljata Murdoch in Ailes? Nekdanji zaposleni na Foxu govorijo o rednih dopisih, ki jih vodstvo mreže posreduje uredništvom in v katerih so izrecna navodila o tem, o čem in kako naj se poroča. "Program Fox je eliminiral novinarstvo," trdi Robert W. McChesney. "Rupert Murdoch prezira novinarstvo," pravi David Brock iz organizacije Media Matters. Dejstvo je, da velik del programa Fox News sestavljajo mnenjske, komentatorske oddaje, kakršne so "The O'Reilly Factor", "Special Report with Brit Hume" ter "Hannity & Colmes", pa tudi njihovo poročanje o novicah, trdi Jeff Cohen iz organizacije Fairness and Accuracy in Reporting, je težko ločiti od komentarjev, ker je oboje povsem pomešano.

Posredovanje novic na programu Fox News je postalo naravnost zloglasno zaradi silno pogoste uporabe fraz v slogu "govori se" ali "pravijo, da". Raba takih fraz je namreč orodje za vnašanje lastnega mnenja v poročanje pod pretvezo, da gre za navajanje dejanskih neimenovanih virov.

Film postavi trditev, da na Foxu tudi napadajo značaje javnih oseb, ki niso po volji Murdochu in Ailesu. Konkretno obravnava primer svetovalca za protiterorizem v Bushevi administraciji Richarda Clarka, ki je izjavil, da je na prošnjo administracije odobril prevoz članov družine Bin Laden iz ZDA po napadih 11. septembra 2001. Poročevalci na Fox News so ga potem začeli uniformno obtoževati, češ da se je s priznanjem v resnici prilizoval demokratom (glede na to, da Clintonove administracije ni obtožil zanemarjanja teroristične nevarnosti) in da je hotel zgolj promovirati svojo knjigo Against All Enemies.

Program Fox News se javnosti predstavlja kot informativni program, na katerem naj bi bila enako zastopana "konservativna" in "liberalna" stališča. Frank O'Donnell pravi, da gre za načrtno neizenačenost moči in opozarja na primer komentatorskega para, ki ga sestavljata Sean Hannity in Alan Colmes. Hannity, konservativec, je po O'Donnellovih besedah čeden, zgleden ameriški poba, Colmes, menda liberalec, pa je videti "potuhnjen" in sploh manj primeren za to, da bi se gledalec poistovetil z njim. Clara Frenk, nekdanja producentka poročil na Foxu, trdi, da je izbira političnih analitikov zastavljena tako, da se "liberalci" v glavnih točkah ponavadi strinjajo s desničarskimi sogovorniki. Za primer navaja Susan Estrich. Sledi arhivski posnetek Estricheve, ki dejansko daje vtis osamljene pijanke v srednjih letih in slinasto razlaga režečemu se Hannityju, da je njegova "najboljša liberalna prijateljica". V ilustracijo, kako se Foxovi voditelji posvečajo gostom, ki se ne strinjajo z njimi, pa nam film postreže z montažo odlomkov Hannityja, Billa O'Reillyja, Geralda Rivere in drugih, ki svoje sogovornike kratko malo ne pustijo do besede, jih preglasijo ali pa jim, v O'Reillyjevem primeru, ukažejo, naj bodo tiho.

Dokumentarci, kakršna sta Orvell se obrača v grobu in Outfoxed, ne najdejo distribucije pri velikih studiih. Slednji so seveda v lasti organizacij, ki jih filma kritizirata. Najzgovornejši primer o tem, kako temeljito se v vodilnih korporativnih krogih dela na utiševanju nezaželenega govora, so težave, ki jih je imel Michael Moore pri distribuciji Fahrenheita 9/11. Kljub aktualnosti tematike, ki jo je film naslavljal, in praktično zagotovljenemu visokemu izkupičku, je Disney zavrnil distribucijo8, tako da sta morala užaljena brata Weinstein (film je neposredno pripadal njunemu Miramaxu, ki deluje pod Disneyjevim dežnikom) iskati neodvisne distributerje, ki so potem s skupnimi močmi poskrbeli, da je film doživel premiero v želenem obsegu.

Dokumentarca, ki sem ju predstavil, nista blagoslovljena s tako razvpitimi in donosnimi avtorji in tako životarita po filmskih festivalih in posebnih projekcijah. Trenutno sta oba na voljo v formatu DVD, za iznajdljive pa tudi na internetu, s pomočjo programov za file sharing. Vsi intervjuji iz filma Prelisičeni so v neobdelani verziji brezplačno na voljo na naslovu http://www.archive.org/details/outfoxed_interviews. Glasove, ki lahko zmotijo orwellovsko monotonijo na medijskem prizorišču, je torej mogoče slišati, a na način, ki pooseblja nasprotje tistega, kar zastopajo medijski giganti - samoiniciativno. A morda, samo tokrat, naj vam sugeriram nekaj naslovov: Control Room, Hijacking Catastrophe, Uncovered: The War on Iraq, Bush's Brain, Unprecedented: The 2000 Presidential Election, The Revolution Will Not Be Televised, The Fog of War, The Corporation, Independent Media in a Time of War.