Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Kaj torej preostane političarki? Če je resna, ni dovolj feminilna, če je feminilna, ni primerna za politiko – Tudi slovensko medijsko konstituiranje »ženskosti« političark se pretežno formira glede na normo feminine zunanjosti
Na Danskem je ministrica za pravosodje Lene Espersen po zaslugi medijev postala sinonim za dekolte. Po besedah Karen Sjørup, raziskovalke danskega Centra za enakost spolov, se je položaj v državi s perspektive družbene enakosti spolov v politiki, medijih in družbi nasploh zelo poslabšal. Ulrikke Moustgaard, glavna raziskovalka tega centra, ki je lani vodila raziskavo »Ženske in oblast na Danskem«, je ugotovila, da 80 odstotkov anketiranih političark ne verjame, da je spol ovira v politični karieri, hkrati pa je večina prepričanih, da je politični status spolno pogojen, enako kot tudi moč, ki pripada moškim. Za situacijo in možnosti učinkovanja političark, ki se nenehno reproducira, bi bilo patetično obdolžiti medije, gotovo pa so ti eden od pomembnih dejavnikov nepravične delitve vlog po spolih v političnem življenju tako v omenjeni državi kot v večini drugih evropskih držav, s Slovenijo vred. Kirsten Gomard, profesorica na Oddelku za študije spolov Inštituta za zgodovinske in okoljske študije na Univerzi v Aarhusu, je s skupino raziskovala povezavo med »ustvarjanjem politike« in »ustvarjanjem spola« skozi medijske reprezentacije političark, politikov in same politike v nordijski politični kampanji leta 2001.1 Ugotovila je, da kreiranje politike označujejo samostalniki, ki po stereotipni klasifikaciji spolov – tj. gender konstrukciji – pomenijo sinonim »moškosti«: moč, vidnost / prezenca, avtoriteta, nadzor. V logični izpeljavi in praksi medijskega reprezentiranja oseb v politiki je prototip (George Lakoff) politika moških. Z drugimi besedami, delati politiko pomeni delati »maskulinost«.2 Kaj torej po mnenju profesorice K. Gomard preostane političarki? Če je resna, ni dovolj feminilna, če je feminilna, ni primerna za politiko. V logični izpeljavi so ženskam namenjena področja, ki reprezentirajo stereotipno ženske interesne sfere (odnosi – sociala). Ženske politične enklave, ki tvorijo mehkejša, manj ugledna področja politike, so potemtakem vrsta izobčenja iz »prave«, pomembne politike. Danske političarke so poskušale preseči lastno samopercepcijo kot politično šibkih oseb s pre-pojmovanjem oziroma ospolnjenjem politične moči. Nekatere med njimi so uvedle kategorijo »vpliva« (influence) kot ženske politične moči v razliki od moči (power) kot moške kategorije.3 Seveda pričujoči postopek implicira vsaj dvoje pojmovanj, ki ne pomenijo prispevka k redistribuciji politične moči med spoloma: kot pravi Kirsten Godard, se na ta način zbuja vtis, da ženske same želijo manj »zaresne« politične moči, hkrati pa gre tudi za implicitno privolitev v spolne stereotipe oziroma obstoječe gender konstrukcije. Z opisano invencijo nekatere danske političarke skupaj z mediji kreirajo femininost v politiki. V skladu z rezultati navedene danske raziskave je za medije veliko bolj zanimivo, kako političarke delajo »ženskost«, kot kako delajo politiko. Same lahko s kulturološke in feministično epistemološke perspektive ugotovitev razumemo v smislu, da je femininost nekaj, kar mediji naredijo ženskam, ki so v politiki. Naključen analitičen sprehod skozi slovensko medijsko obravnavo političark (random sampling) pritrjuje obema pravkar izpostavljenima tezama o razmerju mediji / političarke.4 Če so se politiki/čarke v imenu všečnega vedenja do volivk in politične korektnosti v veliki meri že navadili uporabe obeh spolov, zlasti v naslavljanju volilne baze in kolegov in kolegic v politiki, pa v žurnalizmu še vedno prevladuje raba generičnega moškega spola za označevanje politično aktivnih oseb.5 Politična oseba – generično – torej nasploh in v izpeljavi posamično, je v medijskem govoru moškega spola. Tudi slovensko medijsko konstituiranje »ženskosti« političark se pretežno formira glede na normo feminine zunanjosti, torej glede na normativne atribute, feminilnost. Nazoren primer so bili številni komentarji zunanjosti nove parlamentarke poslanske skupine SDS; evforija ob izvolitvi peščice poslank po paradigmi lepotnega tekmovanja se je močno prijela, o čemer je pričal komentar na osrednjem televizijskem dnevniku, ki se je sicer hotel dotakniti resne teme – skromne parlamentarne reprezentiranosti žensk: »Dodajmo še, da nekateri namigujejo, da bo ravno v tem mandatu največ kandidatk za miss parlamenta.«6

Medijska tipizacija estonskih političark: privlačne in čustvene
Estonija, s katero se Slovenija družbenopolitično politično z lahkoto primerja, se v nasprotju z našo državo lahko pohvali z raziskavo »Reprezentacije ženskih kandidatk med volitvami za Evropski parlament«, ki je bila izpeljana lani pod okriljem estonskega ministrstva za socialne zadeve.7 Študija zajema 1264 enot materiala – medijskih tekstov in metodološko temelji na diskurzivni analizi. Med zanimivejšimi rezultati je gotovo teza o privzemanju tradicionalnih atributov femininosti s strani političark8, ki se demonstrira predvsem v ženskem tisku – poleg skrbi za privlačno, feminilno zunanjost gre še za poudarjanje čustvenosti, skrbnosti, vsakdanje človeškosti; trditev je argumentirana z izjavami samih žensk v politiki, ki menijo, da na ta način delajo v dobro samopromocije. Raziskava umešča navedeni trend v kontekst sodobne orientiranosti politike h kultom osebnosti in njeni inklinaciji k zabavništvu. Uklanjanje političark normativom tradicionalnih ženskih vlog, ki se v veliki meri dogaja skozi medijske (samo)reprezentacije, vključuje poleg feminilne zunanjosti, čustvenosti in skrbstvenega potenciala tudi – zgolj na prvi pogled paradoksno – podobo političarke kot »moškega s častjo«, gentlemana.9 V medijskem obravnavanju političark je poleg norm »mehkobe« in osmišljenosti skozi zunanjost, in všečno, podredljivo vedenje gotovo implicirana tudi ideja o neprimernosti lastnosti, kot so pokončnosti in konsistentnosti v okviru (korumpiranih) političnih realitet. Čeprav je morebitna etičnost političark lahko sklop lastnosti, ki vzpodbuja medijske in javne simpatije, pa gotovo velja, da bodo le-te prej zavrle, kot pa stimulirale politično kariero. Že same besede, kot so poštenost, načelnost in resnicoljubnost so v političnem besednjaku devalvirane; njihova morebitna uporaba ne zbuja zaupanja v dejanski obstoj teh kakovosti. Politika kot bolj ali manj eksplicitno deklariran prostor trde moči, korumpiranosti, showbussinessa in trgovanja je vsestransko neprimerna za ženske v smislu družbene konstruiranosti spola.

Slovenska politična scena – trivializacija žensk
Če povzamemo, pojavnost žensk v politiki z vsemi tipičnimi lastnostmi, povezanimi s klasičnimi ženskimi vlogami je trivializirana, »resna« politika je za ženske »pretežavna«. Tudi ženske na vodilnih položajih so s postopkom trivializacije postavljene na politično margino.10 Mediji soustvarjajo opisano situacijo. Povedano še drugače: osrednji problem medijsko posredovanih tipičnih podob političark je njihov učinek v razmerjih političnih moči11, njihovo sodelovanje v procesih političnega odločanja, ki se dogaja s spolnih (tj. ženskih in moških) pozicij. V tej trditvi je mogoče najti tudi razlog ponižujočega in smešnega učinka političnih floskul iz ust političark. Farsične ponovitve moških retoričnih invencij so simptom podrejenega statusa političark na splošni državno-politični in strankarski ravni. Če vzamemo za primer sedanjo slovensko politično sceno, v tem smislu odzvanja na primer fraza o » (potrebni) politični volji do uravnotežene participacije žensk v politiki«, ki poskuša zakriti nujo po vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov za doseganje želenega stanja, tj. uvedbo kvot za enakopravno zastopanost žensk v politiki v vseh sistemih političnega kadrovanja.12 Danske raziskovalke so tipizirale medijske reprezentacije političark. Tipične vloge žensk v politiki vključujejo mater, modrooko blondinko, učiteljico, železno lady, čarovnico, ledeno kraljico, otročka, zapeljivko, staro gospodinjo, medijsko vlačugo ipd.13 Shematizacija medijskih uprizarjanj političark je ne le najbolj kredibilna, temveč tudi najbolj zanimiva v danskem kontekstu. V tekstu že omenjena danska ministrica se je odločila soočiti z medijsko uporabo stereotipov političark tako, da je v prakso prevedla teorijo Judith Butler o subvertiranju genderja skozi proliferacijo, torej potenciranje stereotipov.14 Na fotografijah, ki se pojavljajo v danskih tiskanih medijih, Lene Espersen preigrava vloge zapeljivke, lepe blondinke, železne lady, matere itd.; najbolj učinkovito subverzivna je v kombiniranju stereotipov – ko na primer pozira v moški obleki s kravato in svojim majhnim otrokom v naročju – in v maškaradnih pretiravanjih, na primer v oprijeti svetleči se obleki in v vetru plapolajočih las pred ministrstvom. Strategija združevanja nasprotujočih si stereotipov je poleg izogibanja spolnih generalizacij dragoceno navodilo za dobro medijsko prakso tako samih političark kot novinark in novinarjev.15 Dansko poljudno kulturološko shemo medijskih podob političark bi lahko aplicirali na slovenske medijske reprezentacije političark z nekaterimi pomisleki oziroma dopolnitvami, ki izvirajo iz drugačnega zgodovinskega in družbenega konteksta, bolj natančno predvsem iz polpreteklih in aktualnih prezenc komunističnih (tudi ZSMS) političark. Za razumevanje problematike v okviru domačega prizorišča pa bo gotovo imela večjo analitično vrednost kratka diskurzivna analiza aktualnega primera (ne)upodabljanja političark v osrednjem slovenskem dnevniku in njegovih publikacijah. Osmi marec, ki ga zadnjih nekaj let spremlja medijski trend ozaveščanja tradicije praznika (in v posameznih primerih tudi konfrontacije s politično popularizacijo materinskega dne), je v medijih spremljala prevladujoča ignoranca slovenskih političark in njihovega statusa. Politični dogodek v organizaciji eldeesovk je v Nedelu skozi naslov mistificiran (»V novem tednu … se bo Ženska pisalo z veliko«) umeščen na področje esencialne ženskosti. Žal idejo o stereotipnih ženskih preokupacijah spodbuja tudi tema dogodka sama. Tekst opozarja na ekskluzivnost prisotnosti samih žensk na okrogli mizi; ekskluzivno prisotnosti samih moških bi lahko – pa ne – v medijih omenjali ob premnogih političnih dogodkih.16 Periodična ženska publikacija, ki je sicer posvetila prazniku tri prispevke, komentarje in refleksije, objavlja na sam dan praznika v osrednji rubriki – intervjuju – pogovor z igralcem in voditeljem in ne izrabi priložnosti za tehtnejšo predstavitev katere od slovenskih političark, kar bi bilo povsem v duhu prej omenjene promocije zgodovinskega izvora dneva žensk.17 Dnevnik Delo v rubriki Tedensko ogledalo pa posveti 8. marcu odstavek z naslovom »Zapostavljene ženske«, ki argumentira tezo o družbeni marginalizaciji žensk s številkami o moško – ženskih razmerjih v registrih zaposlenosti, plač, vodstvenih položajev in posebej predsedovanja uprav, in visokošolskega učiteljevanja. Delež žensk v slovenskih političnih institucijah ni omenjen.18 Ta primer medijskega zapostavljanja političark je simptomatičen – politika kot simbolno mesto družbenih moči je največja trdnjava maskulinizma v družbi in slovenski mediji evidentno in trdno ščitijo njene okope.

1 Gomard in Krogstad (ur.), Instead of the Ideal Debate. Doing Politics and Doing Gender in Nordic Political Campaign Discourse 2001, povzeto po prezentaciji na evropski konferenci v organizaciji latvijskega ministrstva za socialne zadeve »Mass Media in (Re)distribution of Power«, Riga, 12. do 14. 1. 2005. Konferenca je bila eden od dogodkov v okviru projekta Evropske komisije »Programme Related to the Community Framework Strategy on Gender Equality (»001 – 2005), poleg Latvije kot nosilke so z raziskavami in organizacijsko sodelovele še Estonija, Danska, Italija in Malta.
2 Do enake ugotovitve sta pripeljali tudi partnerski raziskavi v izvedbi latvijskega Inštituta za javne politike »Gender in Governance« in Centra za študije spolov »Vloga javnih medijev v (re)distribuciji moči (2004)« .
3 Na »moško«, torej falogocentrično definiranje moči v politiki je v okviru empirije vsakdanjega medijskega življenja opozorila menedžerka RAI Loredana Cornero; navedeno po prezentaciji na evropski konferenci v organizaciji latvijskega ministrstva za socialne zadeve »Mass Media in (Re)distribution of Power«, Riga, 12. do 14. 1. 2005.
4 Pozorni smo bili predvsem na osrednji državni televizijski program in največji slovenski dnevnik s periodičnimi publikacijami.
5 Nekaj izstopajočih primerov smo zabeležili tekom poročil o izidu zadnjih parlamentarnih volitev, zlasti moteče je, da jezikovne refleksije načela družbene enakosti spolov ne more osvojiti TV Slovenija. Na primer trmasto vztrajanje pri »imenih poslancev« s strani novinarke Maje Sodja in voditeljice Petre Kerčmar, Dnevnik na prvem programu TV Slovenija, 11. 10. 2004.
6 Novinarka Polona Movrin v oddaji 24 ur POP TV 14. 10. 2004.
7 »Mass media in (Re)distribution of Power«, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
8 Kot kurioziteto naj omenimo na citiranem mestu navedeno zgodbo o politični institucionalizaciji lepe zunanjosti političark – neimenovana stranka je za novoizvoljene članice parlamenta organizirala tečaj stylinga in ličenja.
9 »The Role of Mass Media in (Re)destribution of Power«, Center for Gender Studies, University of Latvia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005. Ženska poštenost in načelnost, če ju jemljemo izvorno, v okviru starogrške misli, izhajata iz omejenosti žensk na dom: gre za njeno prepoznavanje in privzemanje moške moči v okviru gospodinjstva. Je varuhinja reda in časti znotraj domače hiše. Ta vloga se okrepi s krščanstvom, s podobo ženske, ki se častno brani pred pred moškimi. Gl. M. Foucault, Zgodovina seksualnosti 2, Uporaba ugodij, Škuc, Ljubljana 1998, str. 53.
10 Primerjaj »Mass media in (Re)distribution of Power«, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004, in »The Role of Mass Media in (Re)destribution of Power«, Center for Gender Studies, University of Latvia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
11 Prav tam.
12 Glavnina ženskih političark se boji argumentirane razprave o kvotah, če je to v nasprotju s politiko stranke, prav tako »nemogoča« beseda kot kvote v političnem diskurzu je »feminizem«. Slovenska situacija je tudi s tega vidika primerljiva z Estonijo, s pomembno razliko, naj ponovimo – estonska vlada si upa privoščiti raziskavo, ki artikulira navedeno dejstvo. Gl. »Research on Governance: Women and Men Politician’s Equality, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
13 Gl. Ulrikke Moustgaard, »The Handbag, the Witch and the Blue-Eyed Blonds. Portrayal of female politicians in the Danish Media.«, 2004. Prav tam.
14 Gl. Judith Butler, Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete, Škuc, Ljubljana 2001.
15 Fondazione Giacomo Brodolini, »Mass Media and the Redistribution of Power«, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005. Navedena študija priporoča poleg omenjenih še strategijo »utelešanja izven običajnega konteksta«.
16 Nedelo, 6. marec 2005, str. 4.
17 Ona, 8. marec 2005 (7, 9).
18 Delo, 14. marec 2005, str. 2.

nazaj

Majda Hrženjak

»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Prvoaprilska oglasna priloga dnevnika Finance z naslovom »Materinstvo in kariera« je to resno, kompleksno, ekonomsko in politično relevantno temo izkoristila v oglaševalske namene.
V Sloveniji problematika usklajevanja delovnega in zasebnega življenja, tradicionalno »ženska tema«, doslej ni bila prav aktualna niti na političnem niti na medijskem prizorišču. Mediji so ji posvečali pozornost zlasti na tak način, da so vidnejše predstavnice ženskega spola, ki so prodrle v politiki, znanosti ali gospodarstvu, nujno povprašali po tem, kako uspejo uskladiti številne delovne obveznosti s skrbjo za družino, otroke, gospodinjstvo, moža … Slovenija slovi kot država z enim od najdaljših porodniških dopustov v Evropi in z dobro organizirano in razvejano mrežo javnih vrtcev. In kot država z enim najvišjih odstotkov polno zaposlenih žensk, ki se (vsaj javno) prav nič ne pritožujejo nad svojo dvojno obremenjenostjo: z delovnimi in z družinskimi obveznostmi. Kot da za Slovenke ne velja teza, ki jo je leta 1974 postavila Ann Oakley v svoji slavni Gospodinji: »Zakon in gospodinjenje sta temeljni oviri za spolno enakopravnost v poklicih.«1 Še več, iz svoje dvojne obremenjenosti so mnoge Slovenke naredile vrlino, gospostvo žrtve. Zato usklajevanje kariere in družinskega življenja v Sloveniji ni viden problem. Pa bi moral biti. Na primer podatki o koriščenju bolniškega dopusta za nego družinskega člana kažejo na velik razkorak med spoloma. Ženske so bile leta 2003 odsotne z dela zaradi nege družinskega člana skoraj šestkrat pogosteje kot moški (ženske 513.609 dni, moški 87.237 dni). V zadnjih letih je postala vidna skrita diskriminacija žensk pri zaposlovanju, saj delodajalci zahtevajo določena zagotovila v zvezi z načrtovanjem družine in materinstvom. Nadalje, statistike kažejo, da se ženske zaposlujejo v »feminiziranih sektorjih«, za katere je značilen nižji dohodek, in da, kljub povprečno višji stopnji izobrazbe, ne zasedajo vodilnih položajev v takem številu kot moški. Stopnja anketne brezposelnosti2 kaže trend večjega naraščanja brezposelnosti žensk v primerjavi z moškimi, še posebno med mladimi ženskami: medtem ko je bila za moške ocena brezposelnosti za leto 2003 13,1 odstotna, je bila za mlade ženske 18,7 odstotna.

Usklajevanje dela in zasebnega življenja
V večjem delu Evrope je področje usklajevanja dela in skrbi (work and care) ali dela in družine (work nad family) ali dela in zasebnega življenja (work-life balance) že več let vroča politična tema, zlasti na področju družinskih politik in politik enakih možnosti spolov. V raznih diskusijah pa je tema usklajevanja dela in zasebnega življenja bojno polje za raznolike ideološke, demografske, ekonomske in druge interese. V sedanji evropski retoriki je usklajevanje dela in zasebnega življenja pereč problem zlasti zato, ker onemogoča vpreganje neizkoriščenega potenciala žensk v dvigovanje ekonomske produktivnosti. Da bi ta potencial vseeno lahko koristno uporabili v ekonomske namene, je treba poskrbeti za podaljšanje obratovalnega časa vrtcev, za fleksibilne zaposlitve za ženske, za pomoč na domu za premožne ipd. Tam, kjer pa se ženske, pod pezo ideologema, da je njihovo vključevanje na trg delovne sile dokaz njihove emancipiranosti, vseeno vse bolj številčno odločajo za kariero, postane usklajevanje dela in družine demografski problem. Če bodo ženske delale kariere, kdo bo pa rojeval in vzgajal otroke ter negoval bolne in ostarele? Morda bi bilo vseeno bolje, da ostanejo doma ali pa delajo samo po štiri ure … Malokateri oblikovalec/oblikovalka politik, tako na evropski ravni kot na nacionalnih, pomisli, da usklajevanje dela in zasebnega življenja ni samo problem žensk, ampak tudi moških. In da bi sistematično spodbujanje večjega vključevanja moških v (neplačano, tako imenovano neproduktivno in zasebno) družinsko in skrbstveno (ne)delo lahko pripomoglo k reševanju te problematike. Pa ne zato, da bi ženske čas, ki bi ga s tem pridobile, morale porabiti za »produktivno delo«, temveč zato, da bi sploh imele izbiro.

Brez resne medijske obravnave
Kot rečeno, tema, pa če je še tako občutljiva, v slovenskih medijih do sedaj ni bila deležna skoraj nobene, kaj šele resne obravnave.3 Slovenski mediji, za katere je večinoma še vedno značilna kronična neobčutljivost za problematiko politik enakih možnosti nasploh, še posebno pa enakih možnosti spolov, temo usklajevanja dela in zasebnega življenja zaznavajo kot »lahkotno temo, »žensko temo« in jo temu primerno tudi predstavljajo. Prvoaprilska oglasna priloga dnevnika Finance z naslovom »Materinstvo in kariera«4 pa se odlikuje po tem, da je to resno, kompleksno, ekonomsko in politično relevantno temo – poleg lahkotne obravnave – tudi nadvse domiselno izkoristila v oglaševalske namene. S to prilogo in z načinom, na kakršnega se loteva tematike usklajevanja dela in zasebnega življenja, je namreč od prve do zadnje strani narobe čisto vse:
  1. Izogiba se problematiziranju vloge moških. »Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja je danes težavno predvsem za matere. /…/ Ker na moške družba gleda drugače kot na ženske, se te še vedno prepogosto sprašujejo, ali sploh imajo pravico uresničiti svoje vizije, cilje in hotenja.« (str. 29). V razgovoru z direktorico Urada RS za enake možnosti je premajhno sodelovanje moških pri skrbi za otroke postavljeno na isto raven kot diskriminacija delodajalcev in prekratek obratovalni čas vrtcev. Jasno pa je, da je diskriminacija žensk s strani delodajalcev in potreba po vse daljšem varstvu otrok posledica nezadostnega vključevanja moških v skrb za otroke. Prav tako ni problematizirano uveljavljanje možnosti očetovskega dopusta. Zakonske možnosti očetovskega dopusta predstavijo čisto formalno, medtem ko številke, ki kažejo, koliko očetje dejansko koristijo možnost očetovskega dopusta, kar vpijejo po kritiki zakona. Vendar kakšne kritične besede v tej prilogi bralec in bralka ne bosta našla.
  2. Izbor sogovornikov in sogovornic, ki bi kompetentno govorili o temi, je nadvse zavajajoč: državni uradnik in uradnica, ki, tudi če bi hotela in si drznila, ne moreta biti kritična, in po službeni dolžnosti ne moreta zavrniti sodelovanja, pa čeprav v oglasni prilogi (drugače si njunega sodelovanja v omenjeni prilogi ne znamo razložiti). In intervju z naslovom »Sanjala sem, da bom imela dvanajst otrok!« z medijsko osebnostjo, mater treh otrok, ki med drugim pravi takole: »Poudariti moram, da nisem bila nikoli preveč emancipacijsko nastrojena. Prepričana sem, da mora vsak prevzeti tiste naloge, ki jih najbolje opravlja. /…/ Načeloma pa se mi materinstvo in ukvarjanje z otroki ne zdi posebno težko, sploh ne med porodniško, ko tako ali tako nimaš početi česa drugega kot dojiti in počivati.« (str. 36)
  3. Nelogičen izbor tem, ki pa ima, povsem neprikrito, razloge v eksploataciji problematike enakih možnosti spolov na področju usklajevanja delovnih obveznosti in skrbi za otroke za oglaševanje hrane za dojenčke. V prilogi »Materinstvo in kariera« je šest člankov, od tega sta najbolj obsežna članka »Dojenje je način življenja družine« in »Materino mleko je za dojenčka, kravje pa za telička«. Preko kakšnih miselnih krivulj je urednica uspela povezati probleme materinstva in kariere, favoriziranje dojenja in oglaševanje hrane za dojenčke (znamke Fructal in Milupa) v enotno oglasno prilogo z naslovom »Materinstvo in kariera« pravzaprav ni vredno poglabljanja. Medikalizacija prehranjevanja dojenčkov v obliki zdravniških napotkov za dojenje in pravilno uporabo pravilnih znamk otroške hrane je pač še eno izmed vplivnih sredstev družbene regulacije materinstva in s tem ženskosti, ki se mu pridružujejo tudi mediji in oglaševalci (glej, na primer, revije, kot so Moj malček, Mama, Moj otrok, Otrok in družina ipd.). Priloga »Materinstvo in kariera« tako še enkrat dokaže, da ni priloga za ženske, ampak je priloga za discipliniranje žensk.
Prilogo »Materinstvo in kariera« dnevnika Finance velja izpostaviti kot primer, kako medijski in oglaševalski mlini sebi v prid obrnejo še tako perečo družbeno problematiko in družbenokritično temo. Pa to niti ne bi bil problem, če ne bi mediji in oglaševalci v želji po lahkem zaslužku teh vsebin prav slaboumno poenostavljali, banalizirali, stereotipizirali in s tem izničili njihov družbenokritični in subverzivni potencial.

1 A. Oakley, Gospodinja, Ljubljana: *cf., 2000, str. 95.
2 Anketa o delovni sili 2002, Statistični urad RS.
3 Pozitivna izjema je članek dr. Mirjane Ule v Delovi rubriki Mnenja Rodnost med »šprinterskim« in »maratonskim« modelom družinske politike, 19. marec, str. 5.
4 Dnevnik Finance, Finance Club Materinstvo in kariera, 1. april, str. 29–36.

nazaj

Lilijana Burcar

Seks v mačo cityju
Prispevek v oddaji Studio City športnic in športnikov ne obravnava v luči njihovih dejanskih fizičnih zmogljivosti in sposobnosti, marveč njihovim telesom dodeljuje družbeno razmejene lastnosti femininosti in maskulinosti ter jih tako posledično vpenja v posebno obliko izsiljenega vzpostavljanja in utrjevanja medsebojnih razmerij moči.
Televizija Slovenija je v oddaji Studio City 23. novembra 2004 predvajala prispevek z naslovom »Seks in šport«, ki ga je voditelj oddaje napovedal kot obliko pretresanja tega, »kako seks vpliva na šport in, kako šport vpliva na seks«. V nasprotju z uvodno špico, prispevek dejansko postavlja pod drobnogled spol in občasno vzporedno temu oblike spolnih praks. Od slednjih posebej izpostavlja le homoseksualnost in lezbijštvo, medtem ko (svojemu načinu gledanja prikrojeno in predvsem falocentrično-osredotočeno) heteroseksualnost med vrsticami prizemljuje kot tiho uravnilovko gledanja na obravnavo sprejemljive spolnosti. Prispevek se torej kaže predvsem kot zgnetenka medsebojno prežarčenih stereotipnih postavitev ženskosti in moškosti; deluje na ravni umetnih, hierarhično poplastenih binarnih napetostih, ki jih zatrdi z izsiljenimi primerami in umetno nastavljenimi korelacijami. To pomeni, da športnic in športnikov ne obravnava v luči njihovih dejanskih fizičnih zmogljivosti in sposobnosti, marveč njihovim telesom dodeljuje družbeno razmejene lastnosti femininosti in maskulinosti ter jih tako posledično vpenja v posebno obliko (izsiljenega) vzpostavljanja in utrjevanja medsebojnih razmerij moči. Že v uvodniku avtorica prispevka simptomatično navaja: »Medtem ko se moški posvečajo modi, pa vse več žensk zaradi mišične mase in vzdržljivosti jemlje moške hormone. Kaj torej seksualnost pomeni v športu, in zakaj se moška in ženska vloga menjata med seboj?« Zvočni komentar avtorice pomenljivo spremlja posnetek olimpijske dvigalke uteži, ki se ob vidnem fizičnem naporu in neuspelem poskusu zruši pod njihovo težo. Izbira vizualnega posnetka tako podčrtuje nujnost in neizbežnost poseganja žensk po moških hormonih, saj lahko le na ta način pridobijo potrebno telesno moč, ki je na podlagi prikazanega same po sebi očitno nikakor nimajo. Moč, vzdržljivost in mišična masa so izrisane kot avtomatično pripadajoče moškemu, ki se zato v lahkotnosti in naravnosti njegove moči nemoteno posveča novim izzivom kot so moda (Beckham), medtem ko ženske zamejuje obsojenost na večni napor v želji po dohajanju naravno močnega moškega. V svojih izveriženih izpeljavah in sopostavitvah ta del prispevka seveda pozablja, da moč, vzdržljivost in mišična masa moškim ni avtomatično dana, temveč jo je potrebno pridobiti, kar je tudi vzrok zakaj tudi moški sami posegajo po uživanju steroidov. Prav tako pozablja, kot dokazujejo dvigovalke uteži in rekreativke v fitness centrih, da ženske s treningom samim občutno pridobivajo na obsegu moči in mišične mase, ki pa ju pod pritiskom budnega očesa kamer na športnih prizoriščih in ponotranjenih zakonov femininosti nenehno nadzorujejo pred nadaljnjim razraščanjem.

O ženskih telesih in možatih športih
Ker prispevek temelji na vzpostavljanju umetnih binarnih razslojenosti, katerim oporo dajejo izsiljene primere in umetno nastavljene korelacije, ni presenetljivo, da neposredni in medvrstični1 govor o seksu spremlja izključno le ženske športnice. Skozi to prizmo govora je ženska športnica zvedena na raven seksualnega objekta, ki je še dodatno oblepljen s pregnetenko stereotipnih zaznamk, od katerih je najbolj izstopajoča prav oznaka »možače«, v kolikor športnice gojijo ali kažejo telo, ki predstavlja nevaren odklon od narekovane femininosti. Telo tu nastopa kot politična arena v malem, tj. kot prizorišče bojev, kjer se družbena konstrukcija teles kaže kot političen proces, skozi katerega se zrcali, utrjuje, vsekakor pa ne v okviru obravnavanega prispevka tudi načenja, kaj šele kruši razporeditev razmerij moči med kategoričnima zamejitvama moškega in ženskega. Pri razumevanju telesa in telesnosti na splošno velja poudariti, da biološkost ni statična, nespremenljiva danost, kulturne inskripcije pa le nekakšen vžgani nanos ali dodatek. Biološkost in kultura vedno nastopata v procesu vzajemnega učinkovanja in izgrajevanja, kjer se telo kaže kot nedokončani vir, ki ga je potrebno znotraj trenutno veljavnih dogem in družbeno-materialnih praks strenirati, zmanipulirati, prelisičiti, organizirati in ukrotiti. Žensko telo je znotraj patriarhalnega konteksta, katerega izrastek je tudi obravnavani prispevek, še prav posebno izpostavljeno in predeterminirano; sondirano, razlomljeno in preurejeno. S tem pa je v svoji predpisani, ozko zamejeni pojavnosti nehote postavljeno tudi kot svojevrstni dokument politično narekovane metamorfoze utelešenosti. Patriarhalna dominacija, kot navaja Bartky (2002), se je ponovno posodobila s privzetjem treh sklopov disciplinskih praks, katerih cilj je, da na osnovi predpisovanja še dopustnih oblik pojavnosti ženskega telesa in njegove ozko odmerjene tipologije gibov žensko telo ponovno pregnetejo v utelešenje kulturno zaželene in obvladljive femininosti. Tako gre za disciplinske prakse, katerih cilj je vzpostaviti telo določene velikosti in določene konfiguracije, mu predpisati in nadeti določeno zbirko gest, drž in načinov gibanj ter dotično telo razstaviti kot okrašeno površino. Na ta projekt prisega tudi obravnavani prispevek, še zlasti zavzeto pa mu v svojem izjavljanju prikimava intervjuvani športolog, kar je razvidno iz naslednjega primera njegovega načina govora o ženskih telesih in športnicah: »Če želi ženska biti uspešna v možatih športih, mora prevzemat moške vedenjske vzorce in se jih mora naučit. Vleče pa jo v ženskost. Izraznost, pokazati svoje telo moškemu, ampak na nezavedni ravni. Potem ko športnice končajo kariero, jih kar nenavadno vleče v aerobiko, ples. Po duši so plesalke. Ampak za časa kariere pa mora bit v bistvu možača. Zdej kulminacija z lezbijštvom, ni pa nujno, da je to tako.« Tovrstno izjavljanje ne dopušča obstoja tekmovalnosti, fizične moči in vzdržljivosti, neodvisnosti in samosvojosti, agresije, in fizične intimnosti med športnicami. Te elemente prestavlja izključno v domeno teles športnikov – vzpostavljajoč tako tipologijo t. i. moških športov –, telo športnice pa s tlačenjem v femininost zvaja na raven krhkosti, ranljivosti in nemoči. Hkrati to izjavljanje kaže, da je vstopanje ženskega telesa v sodobni javni prostor, ki je do nedavnega veljal za maskulinističnega, tesno povezano z manjšanjem, ožanjem in tanjšanjem ženskega telesa, ki mora pod novimi vžganinami disciplinskih praks kar najbolje utelešati telesni ustroj komajda vzniklega adolescentskega telesa – tj. (presušeno) vitkega, a krušljivega, v celoti še neformiranega telesa z ozkimi boki in oprsjem punčke Barbie, katerega vitkost se spaja z obrisi izstradanosti. To je telo, ki mu manjka tako mišičnost kot tkivnost/snovnost, in ki lahko v svoji pokrčenosti zavzema le majhno prostorsko nišo. Žensko telo, ki ne povnanja predpisanih norm ali pa se jim noče podrejati, je označeno in ostaja v začaranem krogu nemogočih in neizpolnljivih normativov, vedno ožigosano kot defektno, v našem primeru športologa kot »možačasto«. Telo športnice, ki izžareva telesno moč in vzdr­žljivost, predstavlja izziv patriarhalno postavljenim normativom pokrčenega, zoženega in stanjšanega telesa in zato posebno grožnjo ozko zamejenemu pojmovanju ženskosti. To je normativno pojmovanje, ki ženskost želi postaviti v okvire krhkosti, ranljivosti in nemočnosti, kar športolog Vodeb v tipičnem patriarhalnem načinu razmišljanja (tj. razosebljanja in popredmetenja ženskega subjekta, ki je nastavljen moškemu pogledu) označuje kot edino pravo obliko ženske heteroseksualne privlačnosti. Če telesa športnic razkazujejo fizično moč, kar je razumljeno kot nepodrejanje in kršenje ideološkega imperativa, po katerem moč in vzdržljivost telesa pripadata izključno moškemu2, so označena in izključena kot neženska. Tem ideološkim normativom v svojem razlaganju in doumevanju športa sledi do pike natančno naš intervjuvani športolog. Z načinom montaže pa ga podpira tudi metaogrodje prispevka samega, ki od ponesrečenega poskusa dvigovalke uteži postopoma preide h kadru s športno plesnim parom, v katerem perjasto-puhasto oblečena in povsem naslanjajoča se plesalka drsi prislonjena ob boku vodečega plesalca. Kader uvede zvočni komentar intervjuvane dr. Mete Zagorc, ki navaja, da si morajo ženske plačevati svojo rekreacijo, vendar kljub temu v slovenskem prostoru obstaja veliko denarja za športnice. Zlepljen s tovrstnim komentarjem dr. Mete Zagorc, kader utrjuje uradni imaginarij še dovoljenih pojavnih oblik ženskega telesa v športu, saj jasno ponazarja, za katere še dovoljene in priznane vrste športa gre pri financiranju žensk. Takšne, ki peljejo v razlastitev statusa atletinje/športnice, saj gre le za ples in zato v njihovem primeru zgolj za sprofesionaliziran hobi.3 Kljub dodatni navedbi avtorice prispevka, da »aerobika, ritmična gimnastika in ples večinoma niso tretirane kot pravi šport«, ta izjava ne deluje kot protiutež. Nastopa namreč kot naknadni, mimobežni in nerazčlenjeni komentar, čigar morebitno kritično ostrino povsem razelektri hiter prehod k naslednji tematiki – homoseksualnosti.

Predpisovanje oblik ženskega telesa
V zvezi s predpisovanjem pojavnih oblik ženskega telesa in njegovih še dopustnih športnih udejstvovanj ostaja poleg metaogrodja obravnavanega prispevka še posebej skrb zbujajoče izjavljanje intervjuvanega športologa. S poudarjanjem možače kot nezaželenega odklona od predpisanih pojavnih oblik ženskega telesa igra na struno (falocentričnega) poustvarjanja kategoričnih zamejitev in binarno poplastenih napetosti. Hkrati svojevrsten prizvok že tako spornemu vzpostavljanju umetno zategnjenih binarnosti dodaja še podton gledanja, ki aktivna, močna telesa športnic obravnava kot potencialne nosilce lezbijštva. Zanimivo je, da se je v kliničnem in medijskem pogledu, ki je zasledoval športnice z atletsko razvitimi telesi na začetku njihove zgodovine vstopanja v športne arene, zrcalil strah in prepričanje, da so takšna telesa nagnjena k izkazovanju nebrzdane heteroseksualne želje ter zapadanju v promiskuiteto (Cahn 2003). Pravi strah, ki je seveda vel izza tovrstne karakterizacije, pa je bil povezan s spoznanjem, da so se ženske vse bolj osvobajale okovov falocentrične dogme, ki jih je učila, da o svojem izgledu in spolnosti razmišljajo kot nečemu, kar je namenjeno zgolj pogledu in užitku moškega, in da so ženske začele odkrivati svojo spolnost kot nekaj, v čemer lahko uživajo tudi same, z moškimi ali brez njih. To je za falocentrično osredotočen svet, v katerem moški in njegova spolnost nastopata kot edino prepoznavno merilo človeštva, ultimativni škandal. Če je torej fizično močna, vzdržljiva in mišičasta telesa športnic na začetku njihove zgodovinske poti spremljala oznaka promiskuitete in neobrzdane heteroseksualne sle, pa se je v 30. letih 20. stoletja zgodil popoln ideološki preobrat in s tem enačenje tovrstnih ženskih teles s konceptom »heteroseksualnega poloma« (Cahn, nav. d.). Ženskam, ki so s svojimi atletskimi telesi (in v širši družbi tudi brez njih) izkazovale status moči, neodvisnosti, sposobnosti in agilnosti, so jim kot del disciplinskih praks in ukrepov pripisali heteroseksualno neprivlačen izgled ali celo pomanjkanje heteroseksualnega zanimanja. Izjavljanje športologa, v katerem nakazuje možnost, da bi možačasta telesa športnic potencialno lahko vodila v privzemanje lezbijštva (feminina pa ne!), neposredno podpira tovrstne ideološke izpeljave. Pri tem seveda obravnava izkazovanje femininosti in heteroseksualnosti kot naravno sovpadajoča in nevprašljiva pojava, pozabljajoč, da »femininost« ne pripada nujno le ženskim telesom, »maskulinost« pa le moškim. Predvsem pa pozablja, da spolnost ni omejena na in se ne suče izključno le okoli prisotnosti ali odsotnosti določenih spolnih organov, kot tudi, da oblike spolnosti niso izomorfne izključno z enim tipom izkazovanja družbenega spola.

Glorifikacija falusa
Vzpostavljanje in utrjevanje prepričanja, da ženske poosebljajo in utelešajo manko, je nepretrgan kulturni projekt. Pri tem gre za oblikovanje simboličnega pozicioniranja in ustvarjanja kulturnega reda, ki se osredinja okoli vzpostavljanja falusa kot označevalca spolne razlike. Ta razlika je retrospektivno dodeljena in je torej konceptualna razlika, ki narekuje sprejetje določenega simbolnega reda in pozicioniranja. Tako posedovanje penisa ali vagine samo po sebi ne pomeni apriornega posedovanja moči; šele z vstopanjem v kulturni red so ti atributi simbolno pregneteni v zagovor ali opravičilo vzpostavljanju določenih razmerij moči. Zato v oči bodeta izjavi novinarke in športologa, ki si v prispevku sicer ne stojita z ramo ob rami, se pa medbesedilno in vizualno podpirata:

Glas novinarke: Ne glede na to, da so ženske v agresivnih tekmovalnih športih, prosto po Freudu, proglašene za neprivlačne možače, ki se z moškimi športi ukvarjajo, zato ker jim v življenju manjka falus …

Glas Romana Vodeba: Beckhamizacija družbe, … fantazma naša je, da nas bodo ženske raje imele, če bomo lepi. Ampak to bi lahko včasih bila tudi kategorija nesamozavestnih moških, ker znano je, da ženske fascinira moška zmaga. Moška boljšost [premor za premislek], boljšost od drugega; moški imperativ in zato smo mi tekmovalno izjemno navdahnjeni, patološko tekmovalni. [prizor z nogometaši; gol] V tem falocentrično naravnanem hetero­sesksis­tičnem diskurzu je proces razlaščanja in izluščevanja športnice iz njene atletske telesnosti, v širši družbi pa odtujevanje telesa ženski sami, povezan z vzpostavljanjem in vsiljevanjem občutenja ženskega telesa kot nepremostljivega manka. Ta proces preosmislitve ženskega telesa na manko je tesno prepleten s procesom dodeljevanja statusa objekta tovrstno poploščenemu telesu, ki omogoča moškemu vzpostavitev subjektivitete, medtem ko ženskost skonstruira kot ogledalo skozi katero moški ugleda in motri samega sebe. Tako je v falocentričnem izjavljanju športologa ženski subjekt nujno prepoznan le kot utelešenje pasivnosti, skozi katero moški/športnik lahko gleda in si monopolistično prisvaja svoje zmage. Skozi govor, ki ženske postavlja za pasivne, zato da zmaga lahko absolutno pripada le moškemu, se kaže posebna naturalizacija zgodovinsko specifičnih in kulturno pogojenih dualističnih razvodij moškega in ženskega ter z njimi zlepljeno politiko družbenospolnih identitet. Vzpostavljanje te naturalizacije, tako v izjavljanju avtorice prispevka kot intervjuvanega športologa, temelji na principu umetnih hierarhičnih bipolarnih razdelitev, v kateri je eden izmed dvojice nastopajočih členov postavljen kot avtomatično privilegirani, drugi pa njemu prisiljeno podrejeno »nasprotje«. V tej tehnologiji spolne razlike kot metafizično vzpostavljene polarnosti, v kateri ženska nastopa zgolj kot odsevni drugi maskulinistično označenega dualističnega člena, ni sledu o spolni razliki kot taki. Na njenem mestu, kot izpostavlja Irigaray, se bohotita kvečjemu istost ali manko. Povedano drugače, falocentrično osredinjene heteroseksistične norme, katerim v svojem izjavljanju ali nekritičnem povzemanju Freuda prikimavata tako avtorica prispevka kot športolog, poskušajo ženski subjekt in posredno njeno spolnost oblikovati in ustoličiti le kot dopolnilo moškemu subjektu in njegovi spolnosti, kot njegovo zrcalo ali manko, ki ga lahko odpravi ali zapolni le moški akter. V tej dinamiki je ženska kot aktivno udejstvujoči akter razveljavljena, hkrati pa je njena lastna spolnost preprosto izbrisana oziroma je označena za patološko ali povsem obrobno, če ni osredinjena okoli faličnih ciljev. Tako naj bi se v skladu s falocentrično logiko športologa, ki žensko zvaja na manko ali čisto odsotnost, pravilno socializirane ali »prave« ženske morale kar raztapljati nad moškimi zmagami v pomanjkanju svojih (nasilno odvzetih ali nepriznanih dosežkih). Medtem ko so moški, ki se ne uklanjajo maskulinističnemu imperativu in svoje telo izpostavljajo kot spremenljivo in gnetljivo, torej v nasprotju s faličnim imperativom statičnega, vedno samozadostnega in povsem nezlomljivega, transcendentnega faličnega telesa, avtomatično in v enem hegemonističnem zamahu postavljeni za »neprave« moške – moške, ki jih po prepričanju športologa pesti pomanjkanje samozavesti. V resnici gre le za to, da seveda motijo in krušijo stereotipične predstavnosti ženskosti in moškosti in s tem povezano vzdrževanje simbolnega reda ter porazdelitev razmerij moči. V igri pa je še nekaj več, na kar kaže nenehno vračanje športologa k referencam na lezbijštvo in homoseksualnost, ter nenazadnje s strani prispevka izključno obravnavo in poudarjanje moškega telesa le znotraj okvirov homoseksualnosti.

O pokopu maskulinosti
Ker sta v prispevku seks in spol pri moškem obravnavana in problematizirana le kot homoseksualnost, je heteroseksualnost postavljena kot tiha, uravnavajoča in neproblematična norma. Hkrati s tem utelešenost heteroseksualnega moškega/športnika ostaja neizprašana ali izbrisana, saj jo lahko nosi le za-to postavljeni in njegov homoseksualno označeni drugi, ki pa je razumljen kot oblika moške preutelešenosti. V falocentričnem sistemu falično heteroseksualno telo moškega nastopa kot utelešenje neranljivosti, in zato sploh ne kot telo. To je torej transcendentalno telo, telo kot simbolični konstrukt, katerega po sporazumni patriarhalni logiki ne zaznamujejo fiziološko podčrtane potrebe, katerega ne zadevajo telesni procesi in je zato iz njih izvzeto, in ki ni podvrženo biološkim spremembam. Falično telo je postavljeno kot neobčutljivo za telesno bolečino, in s tem kot statično, vedno samozadostno in povsem nezlomljivo. Najsi gre za feminino ali hipermaskulinistično telo homoseksualno označenega moškega, ga falocentrično naravnani maskulinistični diskurz postavlja za presežek in odklon od moške utelešenosti. Takšno telo namreč razkriva natančno to, kar mora falično maskulinistično telo prikrivati, da bi ohranilo svojo pozicijo namišljene avtoritete: tj. svojo utelešenost in ranljivost. Razkriva in poudarja torej, da je nedotakljivo falično telo konstrukt in da je telo moškega ne nazadnje le telo, ki kot vsa telesa ni samozadostno in povsem izdelano. Predvsem pa ruši paradigmo neranljivega, nedotakljivega in transcendentalnega telesa, saj kaže na to, da dejanski moški in njihova telesa niso brezčasni simbolični konstrukti, marveč so biološko, historično in izkustveno utelešena bitja. Prispevek se z nenadnim preskokom od seksualizacije ženskega telesa k homoseksualnosti, ki jo obravnava na ravni škandaloznosti, pomudi nazadnje še pri temu, kar pojmuje za feminizacijo športa. Ta termin konceptualno enači s »poženščenjem« oz. feminilnostjo (»lakiranjem nohtov« in »oblačenjem moških v krila« v primeru Davida Beckhama) ter posledičnim pokopom maskulinosti. To predstavo utrjuje končni posnetek športnika z baklo v roki, ki se na ciljnem izteku spotakne in pade po vsej dolžini telesa. Feminizacije športa torej ne enači z vstopom oz. s sistematično vodenim in odmerjenim pripuščanjem žensk v (le določene sfere) javni (-ega) prostor(-a), kar feminizacija kot termin dejansko označuje. Že na samem površju je sporni prispevek torej prežarčen tako s konceptualno-ideološkimi kot terminološkimi anomalijami. Njegova natančna razčlemba pa razkriva še marsikaj več: pravo brstišče stereotipnih naborov znotraj patriarhalno heteronormativno utrjene matrice pojmovanja spolnosti, bioloških in družbenih spolov.

1 Roman Vodeb, intervjuvani športolog: »Gol ni gol; gol je nadomestek za ženske genitalije [nasmešek Mete Zagorc, ki pa ga takoj samozavedno ukroti; Vodeb nemoteno nadaljuje ]. Košarka je bila izželjena, ne izmišljena.« Op. Pri tem se samodejno zastavlja vprašanje, kaj v luči tovrstne razlage pomeni, če gol da košarkarica.
2 To je enako dobro razvidno tudi iz montaže vizualnih podob v ozadju tekočih komentarjev prispevka, v katerem prehod na obravnavo moških v športu spremlja ena sama vizualna podoba: posnetek torza mišičastega tekača, ki se hitro premika skozi pokrajino; za tem se zvrstijo posnetki športnikov, ki so prikazani kot veliki, neprekosljivi posamezniki. Ti se ne le soočajo, temveč uspešno spopadajo z naravo, tako da jo v svojih športnih dosežkih premagujejo in obvladujejo; poveličevanje neprekosljivega in vedno zmagujočega individualizma, kjer moško telo deluje kot merilo človeštva, podčrtuje temu ustrezen izbor triumfalne glasbe.
3 Hkrati pa se ta kader v sonavezi z edinim poprejšnjim prikazom športnice – neuspele dvigovalke uteži – zliva v jasen prikaz prostora, kjer morajo športnice najti svoj dom.


Viri: Bartky, L. S., »Suffering to Be Beautiful«, v Mui, L. C. in Murphy, S. J., Gender Struggles: Practical Approaches to Contemporary Feminism, Rowman and Littlefield Publishers, lanham, Boulder, New York in Oxford, 2002, str. 241–256.
Bartky, L. S., »Foucault, Femininity, and the Modernization of Patriarchal Power«, v Weitz, R., The Politics of Women’s Bodies, Oxford University Press, New York in Oxford, 2003, str. 25–45.
Cahn, K. S., » From the “Muscle Moll” to the “Butch” Ballplayer: Mannishness, Lesbianism, and Homophobia in U.S. Women’s Sports«, v Weitz, R., The Politics of Women’s Bodies, Oxford University Press, New York in Oxford, 2003, str. 67–81.
Irigaray, L., This Sex Which Is Not One, Cornell University Press, Ithaca, 1985.

nazaj