Letos je 26. februarja začela delovati spletna stran Index prohibitorum, na kateri objavljamo prispevke (spise, komentarje, članke, intervjuje, pisma bralcev ipd.), ki jih slovenske revije ali časopisi niso objavili. Spletna stran je zelo preprosto oblikovana (tudi zato ker je projekt nastal brez finančnih sredstev, s prostovoljnim delom in brezplačno tehnično podporo Ljudmile), ima pa posebno intelektualno težo. Na strani so teksti o temah, o katerih v »uradnih« medijih ne beremo ali vsaj ne s teh stališč: o zlorabah, denimo, »objektivnih« tržnih raziskav za reklamiranje določenih produktov; o usmeritvi slovenske energetske politike v podpiranje velikih porabnikov električne energije, ki ustvarjajo majhne dobičke in malo prispevajo k slovenski ekonomiji; o predlogu verskega zakona, ki postavlja pravice pripadnikov verskih skupnosti nad obvezno šolstvo; o zgrešeni urbanistiki na Slovenskem, ki izziva naravne nesreče ipd. Z uredniških miz naj bi pobirali drobtine, dobivamo pa smetano, kar je potrdilo našo sprva negotovo domnevo o »medijski cenzuri«. Zato smo strani dali ime po Index librorum prohibitorum, po katoliškem seznamu prepovedanih knjig iz časov tridentskega koncila, ki je železni simbol cenzure.

Index librorum prohibitorum je katoliška cerkev leta 1966 odpravila, a njegova načela so se ohranila. Cerkev sicer ne tolče več po laičnih znanstvenikih in literatih, nad katerimi je izgubila oblast, še vedno pa preganja oporečnike iz svojih vrst (Häring, Küng). Posvetne oblasti so odpravile personificirano cenzuro – ni več pisarn, kjer so s črtami po rokopisih cenzurirali javni tisk –, zato pa se je ohranila strukturna cenzura, ki jo bom poskušala na hitro opisati.

Vselej sem menila, da naj bi mediji delali predvsem v korist javnosti. Ko pa sem nekoč pregledovala svoje besedilo z urednikom, mi je črtal besedo »javnost«. Pojasnil mi je, da naj bi bila le »fantazmagorična prikazen«. Opomba izkušenega urednika je pokazala, da mu beseda »javnost« nič ne pomeni, še več – zanj je celo moteča in neprijetna. »Javnost« je res »pomensko prazna beseda«, kakor so prazne mnoge druge (demokracija, človekove pravice), a te, nasprotno, novinarji prav obožujejo.

Da ne pleteničim še naprej, naj povem kar naravnost: ko so javna občila sprivatizitali, so jih spremenili v rdečo ruto, ki naj podredi »interes javnosti« pod »interes lastnikov«, kakor pripelje bika pod toreadorja. Če namreč spremenimo samo dejanje »javnega komuniciranja« v komercialno dejanje, tedaj smo javno komuniciranje spremenili v pridobitniško dejavnost za zasebnike. Ekonomska podlaga »javnega komuniciranja« je, da je informacija blago, ki jo je mogoče prodajati. Informacija pa je kot blago nekaj posebnega, ker jo je mogoče prodajati dvema strankama. Mediji jo prodajajo, prvič, končnemu porabniku informacij, ki je življenjsko odvisen od teh informacij. Pomagajo mu oblikovati pogled na svet, vodijo ga skozi trg dela, ga oskrbujejo s praktičnimi nasveti, ga obveščajo o novih državnih ukrepih in pravnih predpisih, da se laže znajde med svojimi dolžnosti in pravicami. Ta temeljna odvisnost državljanov od medijev naj bi se kazala v »interesu javnosti v množičnih občilih«. Temeljna funkcija množičnih občil naj bi bila torej v informiranju javnosti, ki pa jo imajo naši uredniki za »fantazmagorično prikazen«.

Informacijo lahko, drugič, mediji prodajajo naročnikom informacij, torej tistim, ki bi radi vplivali na vsebino informacije. Tem prodajajo pravzaprav prazne pakete informacij, ki jih lahko naročniki sami napolnijo z vsebino in oblikujejo po svoji presoji: oglaševalcem oglase, politikom politične barometre in poročila s strankarskih tiskovnih konferenc, gospodarskim lobijem pa predstavljanje kampanj in pritiskov na zakonodajalce. Naša medijska politika je taka, da vsem, ki lahko plačajo, omogoča dostop do množičnih porabnikov informacij. Vsakdo, kdor ima ekonomsko ali politično moč, lahko vpliva na vsebino informacije in na način, kako bo prenesena.

Lastniki medijev izkoriščajo gospodarsko priložnost tako, da čim bolj zategujejo obe stranki. Učinkovitost pa se jim še poveča, če dve komercialni operaciji združijo v eno samo: tedaj mediji kratko malo prodajajo svoje bralce, gledalce ali poslušalce neposredno naročnikom informacij (podjetjem, politikom, lobijem). Informacijo tokrat pripravijo naročniki informacij sami, mediji ustvarijo videz, da je »pristna«, končni porabniki pa dobijo želeno »informacijo«. Staromodna predstava je torej, da mediji ustvarjajo informacije: mediji v resnici prodajajo naše oči in ušesa tistim, ki naj bi jih mi »objektivno« presojali, da nam jih polnijo z informacijami, ki so nam jih sami pripravili.

S tem nismo povedali nič novega. Zanimive pa so strategije, kako nas javna medijska politika poskuša zavarovati pred to nevidno, strukturno cenzuro. Ob restavraciji kapitalizma je pri vprašanju javnih medijev zmagala podmena, da lahko interes lastnikov skrbi za informiranje javnosti in za tako imenovani »javni interes« v množičnih sredstvih obveščanja. Lastniki pa do predmeta lastnine in morebitne investicije ne gojijo nikakršnega odnosa, razen odnosa lastnika in investitorja; navsezadnje se bodo lastnini in investiciji odtegnili, brž ko bodo našli boljšo priložnost. Današnje množične medije torej upravljajo ljudje, ki jih mediji sami ne zanimajo: morda niso brezbrižni ne do »novinarske etike« ne do »interesa javnosti«, a ne eno ne drugo ni njihov osnovni cilj.

Pred grabežljivimi apetiti medijskih lastnikov in pred strukturno cenzuro naj bi nas branila pravna ureditev. A javna medijska politika ne spodbuja in ne podpira odpora do strukturne cenzure, temveč seje brezbrižnost in ravnodušje. Država izvršuje politiko »medijske pluralizacije« tako, da onemogoča morebitnim medijskim mogotcem, da bi si prisvojili prevelik kos medijskega prostora in prevelik politični vpliv. Razni kvotni sistemi za lastnike medijev in oglaševalce naj bi zagotavljali pluralizacijo tako, da omejujejo lastnike in oglaševalce, ki jih navajajo k nezavzetosti. Edini način torej, s katerim zakonodajalec poskuša braniti »javni interes« v medijih, je ravnodušnost. Cilj zakona o medijih je, da bi mediji stregli »javnemu interesu« z ravnodušnostjo lastnikov, »javni interes« pa naj bi se potem pokazal sam od sebe.

Končni rezultat vsesplošne »ravnodušnosti« medijskih lastnikov in zakonodajalcev je strukturna cenzura. Slovenska svobodomiselnost se je ne bo ubranila, dokler ne dobi svojega Le Monde Diplomatique, Guerre & Pace ali pa vsaj Razglede nazaj. Dotlej bo Index prohibitorum brv čez medijske manipulacije, ravnodušnost in cenzuro. Če vas ta udari, pošljite svoj prispevek na elektronski naslov index@ljudmila.org.

Lani smo na Hrvaškem ustanovili spletni portal ZaMirZINE , ki je specializiran za civilno družbo in urbano kulturo. ZaMirZINE je ustanovila nevladna organizacija ZamirNet, ki ima svoje začetke v zgodnjem obdobju Protivojne kampanje, deluje pa kot spletni servis, ki hoče spodbuditi napredovanje komuniciranja v civilni družbi. ZaMirZINE pravzaprav obstaja že več let, čeprav so si ga najprej zamislili v precej manjšem obsegu, kot nekakšen fanzin, pred letom dni pa smo ga začeli spreminjati v zelo prepričljiv elektronski časopis civilne družbe.

Posamezni projekti v okviru ZaMirZINE so zelo ambiciozni. Želeli so, da ga ureja poklicni novinar, ki je seznanjen z občutljivostjo civilne družbe, in odločili so se zame, ki sem takrat delal kot novinar pri splitskem političnosatiričnem tedniku Feral Tribune. Poleg mene na portalu dela tudi mag. Sonja Ludvig, nekdanja asistentka na Oddelku za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Uredniški koncept smo razvili, upoštevaje slabosti, ki vladajo v hrvaškem (pa ne samo hrvaškem) medijskem prostoru. Ena od njih je gotovo izrazita komercializacija sredinsko usmerjenih medijev, med katere štejejo tudi »javni« mediji, ki so v rokah države. Večinoma poročajo o estradi, črni kroniki in športu, vse manj pa je resnega, kritičnega pisanja o pomembnih temah, ki so pomembne za javnost. Skoraj vse je podrejeno zakonom dobička, zaradi česar tudi informacije postajajo le potrošno blago, ki ga je mogoče dobro prodati ali pa tudi ne. Mediji zato ne opravljajo več svoje glavne funkcije – informiranja ljudi in oblikovanja strokovne in dobro obveščene javnosti. Civilna družba je v takšnem mainstreamu vidna le ob občasnih aferah. Druga slabost, ki jo je mogoče zaslediti pri medijih nevladnih organizacij, pa je nestrokovno urednikovanje. Če bi sledili njihovim vzorcem, bi težko našli pot do bralcev, izhajali bi, dokler bi bilo dovolj denarja, za sabo pa ne bi pustili vidnejših sledi.

Elektronski newsmagazine

Uredniški koncept ZaMirZINE bi na kratko lahko opisali kot elektronski newsmagazine, torej časopis (po klasični novinarski terminologiji tednik), ki poroča tudi o ozadju novic oziroma je poseben zato, ker piše z vrednostnega gledišča humanistično usmerjene civilne družbe. Poleg običajnih novinarskih zvrsti, kot so preiskovalni članki, dosjeji, intervjuji, komentarji, objavljamo tudi zvrsti, značilne za dnevno časopisje, novice o civilnodružbenih dogodkih, politiki in kulturi, ki jih štejemo med pomembne za portal našega profila. Veliko pozornosti namenjamo tudi oglasnemu delu, tako da aktivisti nevladnih organizacij v naši »NVO-trgovini« lahko najdejo skoraj vse o donatorskih natečajih, prostih delovnih mestih, napovedi seminarjev in delavnic, ki so za Hrvaško zanimivi.

Poročamo o čim širšem obsegu tem, pri tem pa pazimo, da ne izgubimo svoje identitete, da ostanemo časopis za civilno družbo in urbano kulturo. S kakovostjo vsebine, različnimi novinarskimi zvrstmi in informiranostjo želimo zaobjeti karseda širok krog izobraženih bralcev, tako mlade kot bralce srednjih let, hkrati pa poskušamo vplivati na oblikovanje civilnodružbene javnosti kot dela politične javnosti. Naša redakcija vse bolj spominja na »kuhinjo«, v kateri se mešajo mladi, neuveljavljeni novinarji in novinarke, pomembni nevladni aktivisti ter izkušeni novinarji, ki ta poklic opravljajo več deset let. Pri ZaMirZINE dela 15 stalnih in več občasnih sodelavcev. Rekel bi, da smo ubrali pravo pot. V zadnjem času skoraj vsak avtorski članek, objavljen na naši strani, povzamejo tudi na velikih, komercialno usmerjenih portalih, kar štejemo kot najboljše oglaševanje našega dela. V začetku marca so nam pri enem največjih komercialnih portalov Iskon podelili naslov portal tedna, konec lanskega leta pa nas je časopis PC Chip razglasil za elektronski časopis leta. Obiskanost strani kaže tudi na branost: marca smo imeli okoli 13.000 obiskovalcev na posamezni podstrani. Sredstva donatorjev želimo v skladu s poslovno strategijo čim bolj premišljeno porabiti za izboljšanje vizualne podobe portala, da bi tako privabili še več bralcev in postopoma denarno pomoč poiskali tudi pri sponzorjih iz gospodarstva.

V naslovni temi z naslovom »Zakaj je primer Plame tako strašen (Napad na vir)« v novi številki revije Columbia Journalism Review (marec-april 2005) se pomočnik urednika Douglas McCollam, ki ima enako funkcijo tudi pri reviji The American Lawyer, zelo podrobno in z nekaj zgodovinskega ozadja loteva primera Valerie Plame, ki pretresel ZDA. O njem pišejo tudi v poročilu Mednarodnega tiskovnega inštituta za leto 2004 (glej sestavek o Poročilu IPI). Douglas McCollam uvod začne s primerom Branzburg in ga potem večkrat primerja s Plamovo. Novembra 1969 je 28-letni poročevalec pri Louisville Courier-Journal Paul Branzburg nekaj dni preživel z dvema razpečevalcema marihuane, da bi napisal zgodbo, kako sta načrtovala z zavojem marihuane zaslužiti 5000 dolarjev. Branzburg, ki je diplomiral iz prava na Harvardu in novinarstva na univerzi Columbia, je v svojem članku zapisal, da je imena spremenil, da bi zaščitil identiteto sogovornikov. Kot ga je pozneje branil njegov odvetnik, je Branzburg s člankom želel bralce informirati o pogledih hipijev in odpadnikov, katerih število je v takratni ameriški družbi naraščalo. Kmalu po objavi so novinarja pozvali na okrožno sodišče, na katerem je tekla preiskava o lokalnem prekupčevanju droge. Zavrnil je razkritje pravih imen sogovornikov in padel v nemilost sodišča. Z nič manj poguma je pozneje objavil drug članek, tokrat o travi v glavnem mestu Kentuckyja Frankfortu. Ponovno so ga pozvali pred zvezno sodišče in ponovno je zavrnil pričanje. V naslednjih dveh letih je primer Branzburg prišel na ameriško vrhovno sodišče in postal vodilni primer v seriji sporov v tistem času imenovanih kot privilegiji novinarjev: pravica poročevalcev, da svojih virov iz člankov ne izdajo, četudi so ti vpleteni v kriminalna dejanja. Vrhovno sodišče se je prvič soočilo s takšnim primerom. Sodnik Potter Stewart se je vprašal, ali novinar s tem ne zahteva pravice biti nad zakonom. In če pravica do nerazkritja virov temelji na prvem amandmaju o svobodi govora, ali se potem lahko vsak državljan sklicuje na to pravico in zavrne pričanje. Branzburgov odvetnik Zingman je branil širšo pravico novinarja do zavrnitve pričanja, razen če bi novinar s tem ogrožal nacionalno varnost, življenje ali svobodo posameznika, in če pristojni v preiskavi informacij ne bi mogli izvedeti na kakšen drug način. Toda sodišče je obrambo zavrnilo in v razsodbi ugotovilo, da ni ustavne podlage, da bi novinar lahko zavrnil odgovarjanje na vprašanja sodišča o virih.

Po več kot tridesetih letih pa se je novinarska svoboda lani spet znašla na veliki preizkušnji, primer Valerie Plame, uslužbenke Cie, katere identiteto naj bi v znak maščevanja razkrila Busheva vlada, pa naj bi bil po pisanju McCollama v tem pogledu najpomembnejši po letu 1969. Morda gre omeniti še nekatere podrobnosti, ki jih v poročilu IPI niso zapisali. V Novakovem članku je pisalo, da je Plamova za misijo izbrala moža, Fitzgerald, ki je 13 let delal kot tožilec v New Yorku in je kazenskopravno preganjal organizirani kriminal in terorizem, pa je bil v času imenovanja za prevzem primera Plame že sredi spora z New York Timesom zaradi novinarja Philipa Shenona. Ta je pisal o islamski dobrodelni organizaciji v Chicagu decembra 2001, da ji grozi nevarnost nenadnega napada FBI. V naslednjih mesecih preiskave primera Plame je Fitzgerald opravil številne intervjuje z visokimi predstavniki ameriške vlade, med njimi Condoleezzo Rice, Colinom Powellom, Karlom Rovejem, I. Lewisom »Scooterjem« Libbyem, predsednikom Bushem in podpredsednikom Dickom Cheneyjem. Poleg tega je ubral nenavadno taktiko, saj je vladnim predstavnikom obljubil zaupnost pogovora, kar bi moralo pripasti novinarjem, vpletenim v primer Plame. Spomladi in poleti 2004 je pred sodišče poklical najmanj štiri novinarje, ki so pisali o razkritju Plame: Judith Miller iz New York Timesa, Matthewa Cooperja iz revije Time, Walterja Pincusa iz Washington Posta in Tima Russerta iz NBC News. Peta novinarka Glenn Kessler iz Posta pa ni dobila sodnega poziva, temveč so jo le prosili, če bi lahko govorila o primeru Plame s Fitzgeraldom.

Kot piše McCollam, je bilo v središču primera Branzburg: ali je svobodo tiska, ki jo zagotavlja prvi amandma, mogoče razširiti v zaščito tistih, ki informacije dajejo. Odgovor je bil ne. Leta 1972, ko je bil primer Branzburg končan, so imeli samo v 17 ameriških zveznih državah zakon, ki je ščitil novinarja, da mu ni bilo treba razkriti vira. Zdaj tovrsten zakon velja v 31 državah, poleg tega pa tudi v samostojnem ozemlju Columbia z glavnim mestom Washingtonu. V zadnjih tridesetih letih so ameriška sodišča pokazala voljo priznati, da morajo biti nekatere vrste komunikacij zavarovane pred razkritjem. Zadnji primer je iz leta 1996, ko je ameriško vrhovno sodišče odločilo, da so pogovori med pacientom in zdravnikom ali socialnim delavcem v federalnem zakonu privilegirani. To pa mnogi vidijo kot analogno z odnosom novinarjem in virom. Mnogi v primeru Plame vidijo zlom post-Branzburgovega premirja med tožilci in novinarji, ko predstavniki vlade niso zahtevali, naj novinarji izdajo svoj vir, taktiko, ki jo je ubral Fitzgerald, pa bodo uporabljali tudi sodniki v drugih tovrstnih primerih. Kar je že mogoče videti. V Columbia Journalism Review je med drugim mogoče brati še prispevek Mariah Blake z naslovom »Iz vseh strani« (From All Sides), v katerem razkriva težave, s katerimi se soočajo arabski mediji v Iraku, Lynnell Hancock pod naslovom »Kako so otroci?« (How are the Kids) piše o zavajajočih statistikah v ameriških srednjih šolah, Siddhartha Deb v pismu iz Delhija poroča o indijskih medijih, zanimivo pa je tudi pisanje Jesse Sunenblick o tem, kako bodo nove tehnologije lahko spremenile medije in družbo.

Izšlo je letno poročilo o svobodi tiska v 2004 Mednarodnega inštituta za tisk (International Press Institute, IPI) iz Dunaja. Predstavili bomo poročila o svobodi tiska v nekaj izbranih držav.

Za ameriške medije je bilo leto 2004 težko, saj je najmanj enajst novinarjev dobilo sodni poziv za pričanje v primerih, ki so se znašli na vrhovnem sodišču. Mnogi novinarji so se znašli v nemilosti sodišča, ker niso hoteli razkriti svojih virov in sta jim grozili zaporna in denarna kazen. Najbolj odmeven je bil primer Plame. Tim Russert, voditelj oddaje na NBC Srečajte tisk (Meet the Press) in poročevalec pri reviji Time sta 21. maja dobila sodni poziv na pričanje na vrhovno sodišče v Washingtonu, ki je preiskovalo, ali je Busheva administracija izdala identiteto agentke Cie Valerie Plame. Posebni tožilec v tem primeru je bil Patrick J. Fitzgerald, ki je zahteval, da pričajo tudi drugi novinarji, vključno z Walterjem Pincusom in Glenn Kessler iz Washington Posta in Judith Miller iz New York Timesa. Veliko poroto so sklicali, potem ko je Robert Novak iz New York Timesa imenoval Plamovo za skrivno agentko Cie v svojem članku 14. julija 2003. Plamova je poročena z nekdanjim ameriškim diplomatom Josephom Wilsonom, ki ga je Busheva administracija poslala v Niger, da bi preiskal domneve, ali je Irak pod Sadamom Huseinom za jedrsko orožje kupoval obogateni uran v Afriki. Novakova kolumna, v kateri je navajal »dva starejša uslužbenca administracije«, se je pojavila osem dni potem, ko je Wilson napisal odprti uvodni članek v New York Timesu, v katerem je izpodbijal izjave vlade o obogatenem uranu. Novakovem članku so sledili tudi drugi novinarji, med njimi tudi Cooper, ki so poročali, da so dobili enake informacije. Wilson in drugi so bili prepričani, da je Bela hiša izdala ime Plamove zaradi moževega napadanja vlade. Razkritje identitete skrivnega agenta Cie pa je po zakonu o zaščiti uslužbencev tajnih služb iz leta 1982 zločin. Medtem ko se je Russert pogodil, da bo odgovoril le na določena vprašanja Fitzgeralda, pa je Cooperju zaradi neupoštevanja poziva sodišča 6. avgusta sodnik Thomas F. Hogan odredil zapor, Timeu pa so zaračunali 1000 dolarjev na dan, dokler bo zavlačeval pričanje na sodišču. Kazen so odložili, potem ko so se odvetniki Timea pritožili. Cooper se je pozneje izpogajal in pričal le proti enemu viru, pomočniku podpredsednika Dicka Cheneya, Lewisu »Scooterju« Libbyju. Na sodišče pa je bil znova pozvan 14. septembra. Judith Miller, ki je prejela poziv 12. avgusta, je Hogan zaradi neupoštevanja poziva odredil zaporno kazen in jo prav tako kaznoval s 1000 dolarji na dan, dokler ne bo pripravljena razkriti identitete svojih virov. Trinajstega oktobra je Hogan odredil, naj zaprejo Cooperja in Time opozoril, naj začne plačevati kazen v višini 1000 dolarjev na dan. Odvetniki so se na obsodbo spet pritožili. Če bi bila dokončno obsojena, bi tako Millerjeva kot Cooper morala v zapor za 18 mesecev. Ker sodni procesi na vrhovnem sodišču potekajo v veliki skrivnosti, ni bilo znano, ali je Robert Novak, ki so ga pozvali na sodišče, pričal ali ne. Preiskava Plame je odprla vrata za tožilce in sodnike po vseh ZDA, ki so želeli prisiliti novinarje, da bi razkrili svoje vire. Osemnajstega avgusta je sodnik Thomas Penfield Jackson z okrožnega sodišča v Washingtonu poslal sodni poziv petim novinarjem Med za ZDA pomembnimi temami v letu 2004 je bilo nadaljevanje vojne v Iraku, kjer je življenje izgubilo najmanj 23 tujih in iraških poročevalcev, veliko tudi v napadih ameriške vojske, novinarjem pa so s sklicevanjem na zakon o domoljubnosti in sorodni zakon o domači varnosti iz leta 2002 onemogočali tudi dostop do informacij. Medtem ko so v Iraku leta 2003 padli trije ameriški novinarji, lani med njimi ni bilo žrtev. Tudi združenje časopisnih urednikov se je pritoževalo zaradi večanja števila tako imenovanih vladnih skrivnosti. Nadaljevalo se je tudi zadrževanje tujih novinarjev na ameriških mejah in njihova prisilna deportacija v domovino. Leta 2003 so številne tuje novinarje, ki so potovali v ZDA, zavrnili na meji, saj niso imeni vizuma. S sklicevanjem na potrebni vizum so zavrnili tudi novinarje iz Avstralije, Avstralije, Danske, Francije in Velike Britanije, čeprav navadni državljani iz 27 tako imenovanih prijateljskih držav, ki imajo le poslovne namene ali prihajajo kot turisti, vizuma za 90 dni ne potrebujejo. Organizacije, ki se zavzemajo za svobodo tiska, so poročale, da so z njimi ravnali kot z zločinci.

Večina medijskih analitikov opozarja na slabe razmere v bošnjaškem tisku, ki ga zaznamujejo pomanjkanje profesionalizma, slabe vsebine, politizacija določenih medijev in sovraštvo, ki se kaže v tako imenovanih medijskih vojnah. Največji uspeh Agencije za regulacijo komunikacij (RAK) v letu 2004 je bil končanje druge faze regulacije za televizijo in radio; s tem se je končalo izdajanje dolgoročnih licenc za oddajanje. Vse zasebne radijske in televizijske postaje v BiH imajo zdaj licenco, s katero lahko oddajajo svoj program skoraj deset let, javne radijske in televizijske hiše pa dve leti. V prihodnosti nameravajo privatizirati večino lokalnih javnih radijskih in televizijskih postaj, potem pa jim bo RAK podelil dolgoročno licenco. Nacionalna javna hiša ne bo privatizirana, saj deluje na podlagi zakona o javnem servisu. Bošnjaški parlament je zavrnil zakonski osnutek o javni radioteleviziji v BiH, ki ga je predlagal ministrski svet in podprla mednarodna skupnost. Po tem zakonu bi se tri sedanje javne hiše – RTV Republika Srpska, RTV Federation BiH in nacionalna PBS BiH – združile in imele skupno vodstvo. Marca je po premoru ponovno začela delovati organizacija Linija za pomoč novinarjem v okviru Neodvisnega društva novinarjev v Sarajevu. Do oktobra 2004 je obdelala okoli 20 pritožb novinarjev in medijev v BiH. Zabeležili so razne oblike pritiskov: štiri primere groženj, primer fizičnega napada, primer zaplembe opreme, štiri primere političnega pritiska, štiri primere spora na delovnem mestu (pri tem so jim svetovali glede pravic na delovnem mestu) in pet drugih primerov. RAK je med oktobrskimi lokalnimi volitvami kaznoval številne medije, ker niso spoštovali pravil o poročanju med kampanjo.

Poklicne medijske organizacije v Makedoniji so se lani borile za boljši družbeni, pravni in ekonomski položaj medijev. Uprava združenja tiskanih medijev (APM) je naredila dva velika koraka, da bi izboljšala ekonomski položaj tiskanih medijev. Prvi je bil povezan z zbiranjem dolga, ki ga je mnogim lokalnim časopisom povzročil distributer Tutun Promet. Ta APM dolguje več kot 200.000 evrov. Ker s pogajanji o poravnavi dolga niso nič dosegli, je združenja tožilo Tutun Promet. Poleg tega so vsi časopisi, ki so člani združenja, odpovedali distribucijo. Izvedli so bojkot, s podobno kampanjo pa so se lotili tudi nevestnih plačnikov med oglaševalskimi agencijami, ki so jim zagrozili, da bodo prenehali objavljati oglase, če ne bodo plačali dolga. Skupni dolg agencij je do novembra 2004 znašal 800.000 evrov. Člani združenja so se tudi dogovorili, da bodo v prihodnje ravnali po enotnih cenah za zakup medijskega prostora, z rednimi dohodki od oglaševanja pa da bodo izboljšali svoj položaj, še zlasti pri lokalnih, regionalnih in drugih časopisih z majhno naklado. Toda ta cilj bo težko uresničiti, saj je makedonsko gospodarstvo v tranziciji. Leta 2004 se je makedonska vlada odločila, da tiska ne bo subvencionirala; in to že ima resne posledice. Nekateri časopisi so že prenehali izhajati, med njimi je vplivni tednik Start, najstarejši dnevnik v albanskem jeziku Flaka, pa tudi časopis v turščini Birlik trenutno ne izhaja. Sedanji zakon o radiodifuziji ne zagotavlja zadovoljive neodvisnosti za urednike in novinarje, v pripravi pa je novi.

Novinarji v Srbiji in Črni gori še vedno delajo v zelo nevarnih razmerah. Avgusta 2004 je Neodvisno društvo novinarjev Srbije (NUNS) predstavilo zadnjo izdajo Medijski dosje, v katerem so razkrili, da se število tožb proti novinarjem povečuje, odkar so se v Srbiji po 5. oktobru 2000 začele politične spremembe. Od takrat je bilo vloženih okoli 300 tožb, v raziskavi pa so podrobneje pregledali tiste v obdobju med februarjem 2001 in majem 2004. Trenutno je v procesu 55 tožb proti 26 medijem zaradi žaljenja in obrekovanja. Številnih kritik pa so bili deležni tudi mediji za poročanje med marčevskimi dogodki na Kosovu, ko so kosovski skrajneži napadli Srbe in druge nealbanske prebivalce in požgali pravoslavne cerkve. Predstavnik OSCE za svobodo medijev, začasni medijski komisar in mednarodna krizna skupina so bili med institucijami, ki so grajale medije zaradi neodgovornega poročanja kosovskih medijev, še zlasti javne televizije RTK. Tri nacionalne televizijske postaje so se z začasnim medijskim komisarjem pogodile, da prevzamejo odgovornost za svoje poročanje in se tako izognile plačilu kazni. Dogovor vsebuje tudi obljubo, da bodo postaje svoje novinarje in urednike dodatno izobrazile in tako izboljšale poročanje in odpravile tako imenovano neodgovorno poročanje.

Poročilo IPI sestavek o Sloveniji začne z novinarsko stavko in ozadjem zanjo, o tem, da je novi premier Janez Janša že na svoji prvi tiskovni konferenci izrazil podporo novinarjem in pozval vodstvo Gospodarske zbornice, naj začne s pogajanji. Tudi Janez Drnovšek je pozval predstavnike GZ, naj se usedejo za pogajalsko mizo, številne tuje organizacije, vključno z Mednarodno zvezo novinarjev (IFJ) in Evropsko zvezo novinarjev, pa so podprle novinarsko stavko in zahteve novinarjev. Stavkajoči in predstavniki GZ so se za zaprtimi vrati srečali trikrat, a niso dosegli skoraj nobenega napredka. Čeprav je večina medijev upoštevala generalno stavko, stavke nista upoštevala največja zasebna postaja POP TV in poslovni dnevnik Finance, v katerih imajo pomemben lastniški delež tujci, njihovi novinarji pa niso člani sindikata. Stavkajočim so sicer izrazili podporo. Petega oktobra sta izšla edino Finance in Dnevnik, veliko kršitev pravice do stavke pa je bilo na lokalnih radijskih postajah in časopisih, med drugim omenjajo tudi Štajerski val. Zakonodaja, znotraj katere morajo delati slovenski novinarji, se je leta 2004 spremenila dvakrat. Januarja 2004 se je slovenska policija odločila, da ne bo več izdala začetnic prebivalcev, vključenih v kriminalna in prestopniška dejanja in tako zaščitila njihovo zasebnost, preden so uradno obtoženi ali obsojeni. Društvo novinarjev Slovenije je protestiralo proti ukrepu policije in opozorilo, da s tem omejujejo pravico javnosti do informiranosti, kar je lahko grožnja odprti in strpni družbi, tako pa se lahko pojavijo zlorabe in korupcija. Parlament je sprejel še Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki je začel veljati 1. januarja 2005. Zakon je ponovno določil, kaj se šteje med osebne podatke, prepoveduje dostop do vsega, kar ni posebno dovoljeno z zakonom. To po mnenju strokovnjakov pomeni, da napačna interpretacija zakona novinarjem pri informacijah lahko povzroči težave. V Poročilu IPI pa se z razlago ozadja lotevajo tudi nerešenega napada na novinarja Večera Mira Petka, ki je bil uspešno izvoljen v parlament.

Poročilo o dogajanju v hrvaških medijih obravnava le posamezne primere. Začenjajo s povabilom člana uprave hrvaškega zavoda za zdravstveno zavarovanje Mladena Kovačića, ki je povabil novinarje na kosilo in jih nagovarjal, naj o zdravstvenih razmerah na Hrvaškem pišejo pozitivno. Potem ko je to prišlo v javnost, je hrvaški minister za zdravje Andrija Hebrang razkril, da je 11 novinarjev s prejšnjo hrvaško vlado podpisalo pogodbe, v katerih so se obvezali, da bodo o zdravstvenih pobudah pisali naklonjeno. Čeprav ni razkril imen, je javnost vseeno izvedela, da je eden od njih novinar Večernjega lista Željko Krušelj, ki je zaradi tega izgubil službo. Kovačić je odstopil. Hebrang je nekaj mesecev zatem pritiskal tudi na HTV zaradi poročanja o privatizaciji Sunčanega Hvara. Prebrati je mogoče o grožnjah novinarjem, da je ena od treh hrvaških varnostnih služb (POA) obtožila šest novinarjev iz Novega lista, Globusa, Ferala, Vjesnika in Jutarnjega lista sodelovanja s tujimi tajnimi službami in da so o Anteju Gotovini širili napačne informacije. Med primeri navajajo tudi zasebni posnetek pevke Severine Vučković, ki se je znašel na internetu, zaključujejo pa z verbalnim napadom duhovnika na avtorje risanke Zlikavci, ki da je nekrščansko demonska; duhovnik je zahteval, naj njihovo snemalno opremo javno zažgejo. Risanka je na sporedu na javni HTV.