Temeljne smernice medijske politike nove vlade in novega ministra za kulturo v letu 2005 so bile sporočene javnosti konec februarja, ko je ministrstvo za kulturo po tiskovni konferenci ministra dr. Vaska Simonitija sporočilo: »Ena celovitejših nalog ministrstva za kulturo v tem letu je zagotavljanje medijskega pluralizma, zavarovanega s številnimi določbami Zakona o medijih. Toda merjenje medijskega pluralizma zahteva temeljito predhodno analizo medijskih vsebin, ki bo stekla še v letošnjem letu: 'Ker menimo, da slovenski medijski prostor še ni pluralen, bomo skušali še v tem letu ustanoviti sklad za pluralizacijo medijev, ki bi uravnotežil sedanje stanje na tem področju. Osnovni namen sklada je predvsem možnost enakopravnega javnega izražanja, pri čemer ne bi bila izključena nobena nazorsko-idejna opcija', je dejal dr. Simoniti in dodal, da bo ministrstvo proučilo tudi potrebe po najnujnejših spremembah oz. dopolnitvah Zakona o medijih in Zakona o RTVS. Ena prednostnih nalog v tem letu je tudi spodbujanje razvoja avdiovizualne industrije; ministrstvo za kulturo bo pripravilo spremembe zakona o filmskem skladu in dalo pobudo za davčne olajšave za filmske dejavnosti.«

Spreminjanje medijske zakonodaje Hkrati je v delovnem programu vlade za leto 2005, ki ga je vlada sprejela 17. februarja 2005, na področju medijev in avdiovizualne kulture predvidena priprava osnutka, obravnava in sprejem naslednjih aktov:

Naziv zakona	Roki
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih	Priprava osnutka: 31. 5. 2005 Obravnava na vladi: 9. 6. 2005 Sprejem: 31. 10. 2005
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija	Priprava osnutka: 28. 6. 2005 Obravnava na vladi: 7. 7. 2005 Sprejem: 30. 11. 2005
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o filmskem skladu	Priprava osnutka: 30. 8. 2005 Obravnava na vladi: 8. 9. 2005 Sprejem: 31. 1. 2006
Zakon o filmu	Priprava osnutka: 2. 8. 2005 Obravnava na vladi: 11. 8. 2005 Sprejem: 31. 12. 2005
Vir: Normativni delovni program vlade za leto 2005.

Vendar je le mesec dni po tem, ko je minister Simoniti sporočil, da bo letos ministrstvo preučilo potrebe po najnujnejših spremembah oz. dopolnitvah Zakona o medijih in Zakona o Radioteleviziji Slovenija, natančneje 1. aprila 2005, na spletni strani ministrstva za kulturo objavljen predlog novega zakona o Radioteleviziji Slovenija. Vladni odbor je ta akt obravnaval že 5. aprila, predvideno pa je bilo, da ga bo vlada obravnavala dva dni pozneje, 7. aprila. Pomislili bi lahko, da gre za prvoaprilsko šalo, pa bi se zmotili. Minister je hkrati z objavo predloga zakona napovedal, da ga bo vlada poslala v parlamentarno obravnavo po hitrem postopku. A odziv zainteresirane javnosti – predvsem novinarjev in javnega zavoda – je bil hiter in odločen; od ministra je zahtevala, da začne z javno razpravo o predlogu zakona. Tudi reakcija ministra bila hitra. Predlog zakona je začasno umaknil iz postopka obravnave na vladi in začel posvete z zainteresirano javnostjo. Kaj se je v mesecu dni zgodilo, da je minister odstopil od lastnih časovnih načrtov in stališč in se s pomočjo strankarskega kolega, poslanca Branka Grimsa, in drugih neimenovanih pomočnikov pri pripravi novega zakona o RTV Slovenija spustil v naglico novega urejanja javne radiotelevizije in hotel reformirati tega mastodonta (še posebno njegovo vodstveno in nadzorno strukturo) kar čez noč in, kot je na začetku kazalo, kar brez posvetovanja z zainteresirano, kaj šele širšo javnostjo? Ali je torej predlog zakona o RTV Slovenija nastal kar med 28. februarjem, ko je minister še govoril o tem, da bo ministrstvo preučilo potrebo po najnujnejših spremembah zakona o RTV Slovenija, in 1. aprilom, ko je bil predlog zakona objavljen?

Novi kadri Odgovor verjetno lahko najdemo v oceni stanja, zapisani v uvodu predloga zakona o Radioteleviziji Slovenija, v kateri sta kot osrednja problema navedena kriza upravljanja in sestava organov RTV Slovenija, problematičnost slednje pa je v oceni stanja v dobri meri tudi personificirana v osebi sedanjega predsednika sveta dr. Janeza Kocijančiča. Odgovor je lahko tudi v želji največje vladne stranke, ki v novi vladi nedvomno vodi medijsko politiko, po čim hitrejši vzpostavitvi nove strukture vodenja javne radiotelevizije, ki bo v njegove organe in na vodilne položaje pripeljala nove kadre. Nove kadre je minister imenoval tudi v strokovno komisijo za medije in avdiovizualno kulturo, ki je pri ministrstvu za kulturo ustanovljena skladno z zakonom o zagotavljanjem javnega interesa v kulturi. Prejšnjim članom Meliti Zajc, Miranu Zupaniču in Brankici Petković sta se pridružila še Rosvita Pesek in Bernard Nežmah. Komisija deluje v novi sestavi od začetka leta, njena razširitev pa se je izkazala za produktivno. Na čelo direktorata za medije, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, prihaja novi direktor, ker se dosedanji direktor Sašo Gazdić ni prijavil na razpis za to delovno mesto.

Nove finance? Ali bo torej ostal nespremenjen le finančni delež ministrstva za kulturo v državnem proračunu, v katerem so za podporo medijem – ustvarjanje programskih vsebin v medijih in razvoj tehnične infrastrukture ter za avdiovizualne medije – v letu 2005 (kot je razvidno iz javnega razpisa) zagotovljena sredstva v skupni višini 335 milijonov tolarjev (za programske vsebine 130 milijonov, za tehnično infrastrukturo 70 milijonov in za slovenska avdiovizualna dela, namenjena predvajanju na televizijah 135 milijonov tolarjev)?

Namen	Višina sredstev, zagotovljenih v letu 2005	Sredstva predvidena po zakonu o medijih
Sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij	130 milijonov tolarjev	300 milijonov tolarjev (4. in 149. člen)
Sofinanciranje razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev	70 milijonov tolarjev
Sofinanciranje slovenskih avdiovizualnih del, namenjenih predvajanju na televizijah	135 milijonov tolarjev	Predviden proračunski sklad za avdiovizualne medije (110. člen)
Sofinanciranje radijskih in televizijskih programov posebnega pomena	0	Predvidena sredstva iz državnega proračuna in 3 odstotki rtv prispevka (82. člen)
Vir: Zakon o medijih, Ministrstvo za kulturo.

Maja bo minilo štiri leta od sprejetja zakona o medijih, nekatera njegova določila, še posebno tista, ki predpisujejo sofinanciranje medijev (obseg sredstev, vire ipd.), pa niso nikoli zaživela. Zaradi tega je minister napovedal ustanovitev sklada za pluralizacijo medijev, ki da bo »uravnotežil sedanje stanje na tem področju«. Sklad bodo po navedbah ministra ustanovili še letos. Če so predlog novega zakona o RTV Slovenija, naglica, nespretnost in svojevrstna ignoranca njegovih pripravljavcev in predlagateljev znamenje, kako se bo nova vlada lotevala medijske politike, gre za dokaj slabo znamenje. Namreč, če v Sloveniji o sistemu javne radiotelevizije kar nekaj vemo in imamo desetletne izkušnje na tem področju, je sklad za pluralizacijo medijev, ki naj bi ga vlada ustanovila na podlagi načrtovanih sprememb zakona o medijih, povsem nov mehanizem. Zato bi pred ustanovitvijo medijskega sklada morali analizirati in oceniti obstoječe mehanizme podeljevanja proračunskih sredstev za sofinanciranje medijev in njihovih učinkov. Hkrati pa je pred zagonom medijskega sklada potrebna analiza medijskega trga in raznovrstnosti medijskih vsebin na njem, ki bi pokazala, v katere medije in katere programske vsebine usmeriti javna sredstva in jim pomagati, da se ohranijo in državljanom zagotovijo večji dostop do kakovostnih in raznovrstnih medijskih vsebin preko raznih platform. Ključno pa bo seveda zagotoviti neodvisnost medijskega sklada in pozorno izbrati mehanizem, po katerem se odloča o sofinanciranju medijev. Če bo o tem odločala strankarska politika, bo tako kot pri predlogu zakona o Radioteleviziji Slovenija narejen korak nazaj pri zagotavljanju neposredne udeležbe javnosti in civilne družbe pri odločanju o javnih sredstvih na področju medijev in pri depolitizaciji javne sfere. Najboljše bi bilo, da prevlada posredna državna pomoč v obliki davčnih olajšav in neposrednega kritja produkcijskih ali distribucijskih stroškov medijem, ki po jasnih kriterijih prispevajo k zagotavljanju medijskega pluralizma v Sloveniji. Po nekaterih napovedih bo sklad za pluralizacijo medijev razpolagal z milijardo tolarjev na leto, vendar je zelo verjetno, da teh sredstev mediji letos ne bodo videli, sicer ne bi bili razpisi za 335 milijonov tolarjev že objavljeni po obstoječih zakonskih določilih in mehanizmih odločanj, ki jih je vzpostavila prejšnja vlada.

Če obstaja kaj takega, čemur bi lahko rekli evropska medijska politika, potem je Evropska ministrska konferenca o medijski politiki, ki jo organizira Svet Evrope in na kateri ministri iz držav članic Sveta Evrope sprejmejo skupne politične deklaracije, resolucije in akcijske načrte, eden od pomembnejših dejavnikov te politike. Res je, da so direktive evropske komisije in konvencije Sveta Evrope bolj zavezujoči dokumenti, vendar tudi tiste, ki jih na evropski ministrski konferenci sprejmejo pristojni ministri, veljajo za smerokaz in skup na evropski ravni usklajenih stališč in danih zavez na področju medijske politike. Dokumente pred samo ministrsko konferenco tudi več let pripravlja vodilni odbor za medijsko politiko Sveta Evrope, v katerem sodelujejo predstavniki vlad držav članic Sveta Evrope. In teh držav je skoraj dvakrat več kot držav članic Evropske unije. Sedma evropska ministrska konferenca o medijski politiki je bila 10. in 11. marca 2005 v Kijevu. Prejšnja je bila leta 2000 v Krakovu.

Pomembna novost pri snovanju dokumentov, ki so jih na evropski ministrski konferenci sprejeli ministri, pristojni za medijsko politiko, je bila, da so bile v pripravo dokumentov v sklepni fazi vključene številne nevladne organizacije. Svet Evrope je poleti 2004 na svoji spletni strani www.coe.int/media pozval nevladne organizacije, da pošljejo svoje predloge in stališča. Pozneje jih je tam tudi objavil. Hkrati je Svet Evrope dal možnost nevladnim organizacijam, da se nekaj dni pred začetkom 7. evropske ministrske konference sestanejo na t. i. forumu NGO, razpravljajo o predlogu dokumentov in predlagajo zadnje spremembe. Amandmaje nevladnih organizacij je nato dan pred začetkom ministrske konference vodilnem odboru Sveta Evrope za medijsko politiko predstavil Gabriel Nissim, predstavnik nevladnih organizacij; številne med njimi so člani vodilnega odbora upoštevali. Foruma NGO se je udeležilo približno 30 predstavnikov nevladnih organizacij iz 16 evropskih držav in še približno 10 predstavnikov nevladnih organizacij iz države gostiteljice – Ukrajine. Število nevladnih organizacij, ki so se udeležile foruma, je bilo razmeroma majhno, verjetno zato, ker so si morali predstavniki nevladnih organizacij sami kriti stroške udeležbe. Število bi bilo še manjše, če ne bi za približno 10 predstavnikov nevladnih organizacij iz postsocialističnih držav stroške udeležbe plačal Open Society Institute. Najbolj dejavni predstavniki nevladnih organizacij so prihajali iz SIGNIS-a, Svetovnega katoliškega združenja za komunikacije, mreže manjšinskih medijev in njihovih zagovorniških organizacij On Line/More Colours in the Media, mreže medijskih centrov in inštitutov iz jugovzhodne Evrope South East European Network for Professionalisation of the Media, Evropskega foruma skupnostnih medijev, Evropskega združenja javnih radiotelevizij – European Broadcasting Union itn.

V dokumentih, sprejetih v Kijevu, so nevladne organizacije prispevale v največji meri k določilom, ki poudarjajo potrebo po zagotavljanju ozaveščenosti in aktivne udeležbe državljanov, uporabnikov medijev v medijski dejavnosti, zagotavljanju neodvisnosti medijev in regulacijskih teles, kot so agencije za radiodifuzijo, upoštevanju kulturne raznolikosti v medijski dejavnosti, zagotavljanju transparentnosti medijskega lastništva in preprečevanju medijske koncentracije, ohranjanju in nadaljnjemu razvoju javnih radiotelevizij in zagotavljanju podpore nepridobitnim medijem, namenjenim posameznim skupnostim, kot so na primer manjšinske skupnosti v Evropi.

Nevladne organizacije so bile vključene tudi v sam program 7. evropske ministrske konference, in sicer tako, da je o vseh treh osrednjih temah konference in sprejetih resolucij – po uvodnem poročilu ene od vladnih delegacij in po uvodnem govoru neodvisnega strokovnjaka – sledil govor predstavnika nevladnih organizacij. Šlo je za tri teme; glede svobode izražanja in obveščanja v obdobjih krize je uvodno poročilo predstavil minister iz Turčije Bes¸ir Atalay, sledila mu je predstavitev ugledne novinarke BBC Kate Adie in nato še govor Gabriela Nissima, predstavnika nevladnih organizacij. Šele potem so se o tej temi zvrstile razprave drugih vladnih delegacij. Pri drugi temi o kulturni raznolikosti in medijskem pluralizmu v času globalizacije je po uvodnem poročilu predstavnice švedskega ministrstva Kerstin Persdotter-Källqvist sledilo predavanje profesorja Bena H. Bagdikiana z Univerze v Katiforniji, ZDA, in nato še govor predstavnice nevladnih organizacij Brankice Petković. Temu so sledile še številne razprave vladnih delegacij, med drugim tudi razprava slovenskega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Pri tretji temi o človekovih pravicah, regulaciji medijev in novih komunikacijskih storitvah v informacijski družbi je uvodno poročilo predstavil poljski minister Waldemar Dabrowski, sledilo je predavanje raziskovalke z Univerze Central Lancashire in nato še govor predstavnika nevladnih organizacij Eda Kluta. V nadaljevanju predstavljamo vsebino politične deklaracije in treh resolucij, sprejetih na 7. evropski ministrski konferenci v Kijevu. Več informacij o konferenci pa je mogoče najti na spletni strani Sveta Evrope www.coe.int/media. Trenutno je tam objavljen tudi poziv javnosti, naj sodeluje v razpravi o predlogu sprememb Konvencije Sveta Evrope o čezmejni televiziji. Pripombe in predloge lahko organizacije in posamezniki pošljejo do 15. maja 2005 v angleškem ali francoskem jeziku. To je še eden primer iz delovanja Sveta Evrope, ki je lahko zgled na področju vključevanja širše javnosti in nevladnih organizacij v razprave o dokumentih, ki določajo medijsko politiko.

1. Ministri držav, sodelujočih na 7. Evropski ministrski konferenci o medijski politiki (Kijev, 10. in 11. marec 2005);
2. Odločeni, da zaščitijo in promovirajo temeljne vrednote, na katerih temelji evropska zgradba – človekove pravice, demokratično ureditev in vladavino prava, še posebej pa svobodo izražanja in obveščanja;
3. Odločeni, da poudarijo bistveno vlogo medijev pri oblikovanju pluralistične javne sfere, ki vključuje dejavno komunikacijo v družbi;
4. Prepričani, da morajo biti te vrednote in ideje aktivno podprte v informacijski družbi;
5. Prepričani, da mora Svet Evrope glede na proces širitve Evropske unije kot edina organizacija na panevropski ravni, ki se ukvarja s človeško in demokratično razsežnostjo komunikacije, nadaljevati svojo osrednjo vlogo pri krepitvi teh vrednot in načel, posebej z oblikovanjem skupnih panevropskih minimalnih standardov na tem področju;
6. Poudarjajo tudi, da ima Svet Evrope bistveno vlogo pri promociji medsebojnega razumevanja med ljudmi različnega kulturnega in verskega izvora, tako znotraj evropskih družb kot tudi med Evropo in drugimi regijami;
7. Opozarjajo na nujnost varovanja neodvisnosti medijev in zagotavljanja njihove svobode pred vmešavanjem političnih oblasti;
8. Zavedajoč se globokih sprememb, ki vplivajo na današnjo družbo, predvsem na:
   • naraščajoče mednarodne napetosti in vse večje grožnje terorizma, ki predstavljajo neposredno nevarnost miru in družbeni stabilnosti ter vrednotam demokratične družbe;
   • globalizacijo gospodarstva in komunikacijskih sredstev, migracije in naraščajoče medkulturno delovanje, individualizacijo načina življenja in posledično spremembo družbenih odnosov;
   • tehnološke spremembe, ki temeljno spreminjajo oblike družbene komunikacije in medije.
9. Zavedujoč se, da imajo lahko te spremembe dolgoročne posledice za nacionalne države in kulturne ter narodne identitete, socialno kohezijo, sistem varovanja človekovih pravic in demokracije ter mednarodne odnose;
10. Zavzeti torej za promocijo, inter alia prek avdiovizualnih in medijskih politik, pozitivnega vpliva, ki jih lahko imajo nekatere od teh sprememb, prek sredstev komuniciranja, na napredek evropskih družb in osebni razvoj posameznikov, ki živijo na njihovih območjih, posebej ko gre za zaščito in promocijo človekovih pravic, svobodnega razširjanja informacij, idej in mnenj, pluralizma in raznolikosti informacij, dostopa do znanja in kulture, kot tudi medsebojnega razumevanja, ki mora biti podprto z medkulturnim in medverskim dialogom;
11. Pozdravljajo aktivnosti Sveta Evrope na medijskem področju v času po zadnji ministrski konferenci, ki je bila v mesecu juniju 2000 v Krakovu;
12. Odločeni, da bodo sprejeli tri resolucije in akcijski načrt, ki so dodani tej deklaraciji in ki obravnavajo predvsem promocijo svobode izražanja, pluralizem in raznolikost komunikacijskih storitev in njihove vsebine, kot tudi zaščito človekovih pravic in podporo najširše možne vključitve vseh posameznikov v informacijsko družbo;
13. Zahtevajo od Odbora ministrov Sveta Evrope uresničevanje akcijskega načrta, sprejetega na tej ministrski konferenci, ki redefinira mandat Vodilnega odbora za množične medije (CDMM) tako, da bo lahko v celoti vključeval nove informacijske in komunikacijske tehnologije in ga temu primerno preimenuje v Steering Committee on the mass media and New Communication Services-CDMC (Vodilni odbor za množične medije in nove komunikacijske službe);
14. Poudarjajo, da naj se s strani CDMM-a posebna pozornost posveti spremljanju konkretnih ukrepov vlad posameznih držav članic v zvezi z implementacijo prej omenjenih resolucij kot tudi pravnim in drugim pobudam, ki bi jih CDMM lahko sprožil zaradi izpolnitve akcijskega načrta te konference.

1. Ministri držav, sodelujočih na 7. Evropski ministrski konferenci o medijski politiki (Kijev, 10–11. marec 2005);
2. Odločeni, da se odzovejo izzivu, ki ga krizne situacije, kot npr. vojna in terorizem, predstavljajo za demokratične ureditve in njihovo spoštovanje svobode izražanja in pravice do obveščenosti;
3. Potrjujejo, da svoboda izražanja in pravica do obveščenosti ter medijska svoboda morajo biti spoštovani v kriznih situacijah, kajti pravica javnosti, da je obveščena o delovanju javne oblasti in vseh vpletenih, da jih tako lahko nadzoruje, je še posebno pomembna v teh situacijah;
4. Poudarjajo, da mora vsako poseganje v novinarsko delo v takih situacijah ostati izjema, ki mora biti izrecno v skladu s pogoji, določenimi v relevantnih mednarodnih instrumentih spoštovanja človekovih pravic;
5. Obsojajo napade na svobodo izražanja, svobodno in neovirano opravljanje novinarskega dela ter telesno integriteto novinarjev, ki so bili zelo pogosti v kriznih situacijah;
6. Prepričani, da mediji, kadar promovirajo razumevanje in strpnost, lahko pomagajo pri preprečevanju nastajanja kriznih situacij;
7. Ponovno potrjujejo njihovo odločenost, da v kriznih situacijah zagotovijo spoštovanje svobode izražanja in pravice do obveščenosti kot osnovnega elementa demokratične in pluralistične družbe;
8. Ponovno potrjujejo njihovo zavezo k spoštovanju in implementaciji standardov Sveta Evrope na področju svobode izražanja in pravice do obveščenosti v času kriznih situacij, kot so določeni v »Deklaraciji o svobodi izražanja in objavljanja informacij v medijih v kontekstu boja proti terorizmu«, ki jo je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel dne 2. marca. 2004, kot tudi v Priporočilu No.R (96) 4, ki ga je Odbor ministrov sprejel leta 1996 in ki obravnava zaščito novinarjev v konfliktnih ter kriznih situacijah;
9. Se strinjajo, da mora biti novinarjem omogočeno, da brez oviranja in ogrožanja njihove varnosti, svobodno in neodvisno poročajo o kriznih situacijah, brez da bi se jim ta pravica omejila preko meja, določenih v relevantnih mednarodnih aktih;
10. Se strinjajo, da sta varnost in zaščita medijskih delavcev vedno pomembna dejavnika, predvsem v kriznih obdobjih, zato je potrebno vse primere nasilja proti novinarjem ali medijem temeljito in nepristransko raziskati. Strokovnjaki za medije in njihove stanovske organizacije naj bodo pri tem deležni ustreznega sodelovanja, da bodo sprejeti ukrepi za zmanjšanje tveganja medijskih delavcev;
11. Se strinjajo o pomembnosti vzpostavitve, na evropski ravni, novih oblik redne izmenjave informacij in izkušenj med vladami in vsemi drugimi zainteresiranimi, zavedajoč se, da bo boj proti terorizmu tudi v prihodnosti vplival na svobodo izražanja in obveščanja, zato je potrebno sprejeti vse potrebne ukrepe za zaščito te svobode;
12. Se strinjajo, da mora biti sodelovanje vzpostavljeno na evropski ravni, da bodo izboljšane razmere tam, kjer se bodo medijski delavci držav članic znašli v nevarnem položaju ali bo ogrožena svoboda izražanja, ko bodo poročali o kriznih razmerah na ozemlju druge države članice;
13. Se strinjajo, da morajo biti veljavni zakoni in predpisi o svobodi izražanja in obveščanja v kriznem obdobju, ali tovrsni zakoni in predpisi v pripravi v državah članicah, v skladu z uveljavljenimi evropskimi načeli;
14. Se strinjajo, da bodo promovirali v vseh drugih mednarodnih primerih, kjer se bo razpravljalo o svobodi izražanja in obveščanja v kriznem obdobju, demokratična načela, ki jih je na tem področju uveljavil Svet Evrope.

1. Ministri držav, sodelujočih na 7. Evropski ministrski konferenci o medijski politiki (Kijev, 10-11 marec 2005),
2. Se strinjajo, da priznajo, ohranijo in promovirajo kulturno raznolikost kot skupno dediščino človeštva in poudarjajo pomen kulturne raznolikosti za uresničenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah;
3. Ponovno potrjujejo pomen medijskega pluralizma in uredniške neodvisnosti za popolno izvrševanje svobode izražanja in obveščanja v demokratični družbi;
4. Opažajo naraščajoči trend koncentracije v medijskem sektorju, tako v Evropi kot po svetu, predvsem kot posledico globalizacije gospodarstva;
5. Odločeni, da ohranijo in promovirajo kulturno in jezikovno raznolikost v medijih v prid medkulturnega dialoga, pri čemer posebno pozornost namenjajo pravicam posameznikov, ki pripadajo manjšinam, ter medijem manjšinskih skupnosti;
6. Prepričani o zaželenosti oblikovanja mednarodne konvencije o zaščiti raznolikosti kulturnih vsebin in umetniških izrazov;
7. Upoštevajo, da je zaradi preprečevanja morebitnega škodljivega vpliva medijskih koncentracij na pluralizem morda potrebno, poleg splošnih načel varstva konkurence, oblikovati posebna pravila za zaščito pluralizma in raznolikosti v medijih, upoštevaje posebnosti posameznih držav;
8. Poudarjajo potrebo po transparentnosti v medijskem sektorju, tudi transparentnost lastništva, in pomembnost nadzora medijskih koncentracij tako na nacionalni kot evropski ravni;
9. Prepričani o potrebi po oblikovanju evropskega glasu v mednarodnih razpravah o vprašanju medijske koncentracije na globalni ravni in o zmožnosti Sveta Evrope, da k temu prispeva;
10. Upoštevajo, da je Svet Evrope, kot panevropska organizacija, ki je zavezana zaščiti svobode izražanja in prostemu pretoku informacij, primeren prostor za izmenjavo informacij in izkušenj o vprašanjih medijskih koncentracij in regulacijskih ter drugih odzivih na ta vprašanja, kot tudi za obravnavo transnacionalnih vidikov medijskih koncentracij v Evropi;
11. Prepričani o potrebi po zaščiti bistvenih ciljev javnega interesa, kot sta kulturna raznolikost in medijski pluralizem, tudi v digitalnem okolju;
12. Prepričani tudi o posebej pomembni vlogi javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti v digitalnem okolju, kot elementu socialne kohezije, odsevu kulturne raznolikosti in bistvenem dejavniku za pluralno komunikacijo, dostopno vsem;
13. Se obvezujejo k zagotavljanju in promociji medijskega pluralizma kot enega od osrednjih ciljev njihove nacionalne politike na medijskem področju v naslednjih letih;
14. Se strinjajo, da podpirajo kulturne izmenjave ter prost pretok informacij in v ta namen spodbujajo produkcijo in distribucijo raznovrstnih vsebin, tako v tradicionalnih medijih, kot tudi v novih komunikacijskih storitvah, vključno z uporabo njihovih arhivov;
15. Podpirajo delo, ki se opravlja pri organizaciji UNESCO za sprejem mednarodne konvencije o zaščiti raznolikosti kulturnih vsebin in umetniških izrazov;
16. Se strinjajo, da prost pretok informacij preko meja mora spremljati prizadevanje za promocijo medijskega pluralizma na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;
17. Se strinjajo, da spodbujajo dostop do medijev za posameznike, ki pripadajo narodnostnim manjšinam zaradi podpore strpnosti in povečanju kulturnega pluralizma;
18. Ponovno potrjujejo njihovo zavezanost k spoštovanju in uresničevanju standardov Sveta Evrope v zvezi z vzdrževanjem in razvojem močne in neodvisne javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti;
19. Poudarjajo pomembnost politične, finančne in operativne neodvisnosti regulacijskih teles na področju radiodifuzije;
20. Priznavajo pomen zagotavljanja svobodnega in univerzalnega dostopa do storitev javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti v različnih okoljih ter potrebo po nadaljnjem razvoju programskih zahtev v luči digitalizacije in konvergence;
21. Se obvezujejo k zagotovitvi pravnih, finančnih in tehničnih pogojev, ki bodo omogočili javnim službam na področju radijske in televizijske dejavnosti učinkovito opraviti njihovo nalogo, tako da bodo posebej prispevale h kulturni raznolikosti in medijskemu pluralizmu;
22. Ponovno potrjujejo svojo zavezanost k implementaciji Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope (2003) 9 o ukrepih za promocijo demokratičnega in družbenega prispevka digitalne radiodifuzije, in se strinjajo, da bodo seznanili Svet Evrope z ukrepi, ki so bili sproženi, da se to priporočilo implementira.

1. Ministri držav, sodelujočih na 7. Evropski ministrski konferenci o medijski politiki (Kijev, 10–11. marec 2005),
2. Pozdravljajo tehnološki razvoj na področju komunikacij, ki povečuje prost pretok informacij znotraj in preko nacionalnih meja in nudi posameznikom nepričakovane in nepredvidene možnosti za izvrševanje njihove pravice do svobode izražanja in pravice do obveščenosti, izboljšuje pa tudi pogoje za kulturno izmenjavo;
3. Odločeni, da zagotovijo, da bo razvoj informacijske družbe v Evropi temeljil na spoštovanju človekovih pravic in vladavine prava, preko skupnega delovanja javnih oblasti in civilne družbe;
4. Poudarjajo vlogo, ki jo na tem področju ima gospodarska panoga novih komunikacijskih storitev, preko ukrepov samoregulacije in neodvisne regulacije;
5. Prepričani, da lahko nove komunikacijske storitve izboljšajo uresničevanje človekovih pravic, na primer preko sredstev e-demokracije, in služijo varstvu človekovih pravic s razširjanjem informacij o kršitvah teh pravic in tako omogočajo hitro ukrepanje;
6. Poudarjajo, da hitrost širjenja informacij po celem svetu zahteva posebno skrb producentov in izdajateljev, da ne bi ob tem prihajalo do ogrožanja človekovega dostojanstva in pravic posameznikov, posebej mladoletnikov;
7. Obsojajo poskuse omejitev javnega dostopa do komunikacijskih omrežij in njihovih vsebin ali poskuse vmešavanja v komunikacije zaradi motivov, nasprotnih demokratičnim načelom in zato opominjajo, da kar zadeva Evropo, morajo biti kakršnekoli omejitve v skladu z 8. in 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah;
8. Ponavljajo njihovo zavezanost k oblikovanju pogojev za enakopraven dostop do novih komunikacijskih storitev za vse posameznike v njihovih državah, zaradi podpore njihovega sodelovanja v javnem življenju;
9. Prepričani, da bodo profesionalni mediji nadaljevali s pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja z zagotavljanjem informacij, ki so bile zbrane in obdelane v skladu s profesionalnimi standardi in na podlagi nadzora nad delovanjem javnih oblasti in drugih nosilcev moči v družbi;
10. Prepričani tudi, da je učinkovita zaščita avtorskih in sorodnih pravic pomemben dejavnik za razvoj medijev in novih komunikacijskih storitev v informacijski družbi;
11. Sklicujoč se na Deklaracijo vrhunskega srečanja o informacijski družbi, ponovno potrjujejo načela, vsebovana v Političnem sporočilu Odbora ministrov vrhunskemu srečanju;
12. Zagotavljajo njihovo zavezanost v skladu z načeli Deklaracije o svobodi komunikacije na internetu, ki jo je sprejel Odbor ministrov 28. maja 2003, da se umakne, kadar je to tehnično izvedljivo, kakršnekoli ovire prostega pretoka informacij preko novih komunikacijskih storitev;
13. Se obvezujejo da bodo regulativni ukrepi, ki jih lahko sprožijo glede medijev in novih komunikacijskih storitev, spoštovali in podpirali temeljne vrednote pluralizma in raznolikosti, spoštovanje človekovih pravic in nediskriminatorni dostop;
14. Se obvezujejo, da bodo povečali napore za zagotovitev učinkovitega in enakopravnega dostopa do novih komunikacijskih storitev, izkušenj in znanja za vse posameznike, še posebej si prizadevali za preprečevanje digitalne izključenosti, kot tudi da bodo spodbujali medijsko vzgojo za splošno javnost;
15. Se obvezujejo, da bodo sprejeli ukrepe, ki pospešujejo dostop javnosti do informacij in dokumentov javnega značaja o aktivnostih oblasti preko novih komunikacijskih storitev, da bi se tako povečala preglednost javnega delovanja in podpiral demokratični proces sprejemanja odločitev;
16. Se obvezujejo, zavedajoč se pomembnosti zaščite mladoletnikov, da povečajo napore in sodelovanje za zmanjšanje tveganja za razširjanje škodljivih vsebin preko novih komunikacijskih storitev;
17. Se strinjajo, da posebej spodbujajo izobraževanje o medijski pismenosti za otroke, ki jim bo hkrati omogočilo izkoristiti pozitivne vidike novih komunikacijskih storitev in se izogniti izpostavljenosti škodljivim vsebinam;
18. Se obvezujejo, da povečajo napore za boj proti rabi novih komunikacijskih storitev za razširjanje vsebin, ki so prepovedane s Konvencijo o kibernetski kriminaliteti in njenim dodatnim protokolom in ki zadevajo kriminalizacijo dejanj rasistične in ksenofobne narave, ki so storjena preko računalniških sistemov.

Predlog zakona o RTV Slovenija, ki ga je 14. aprila 2005 sprejela vlada in ga že teden za tem na izredni seji začel obravnavati državni zbor, vsebuje rešitve, ki namesto da bi prispevale k depolitizaciji in krepitvi javnega interesa v programih in vodstvenih strukturah RTV Slovenija, uvajajo dodatne vzvode politizacije in vpliva državnih organov. Glede na to, da so več let programski delavci, vodstvo in javnost izpostavljali potrebo po nadaljnji reformi javne radiotelevizije v Sloveniji, imajo prizadevanja nove vlade, da že v prvem letu svojega mandata sprejme zakon, ki bo preuredil sistem delovanja in vodenja RTV Slovenija, vso legitimnost in si zaslužijo podporo. Namreč, sprejetje novega zakona ali zakonskih sprememb o RTV Slovenija je bilo že v načrtu prejšnje vlade, vendar ni bilo nikoli uresničeno. Vendar je spornost predloga zakona, ki ga je v obravnavo vložila nova vlada, najprej v naglici, v kateri je pripravljen in poslan v parlamentarno obravnavo brez širše javne razprave. Individualni posveti s predstavniki novinarjev in vodstva RTV Slovenija, ki so morali svoje pripombe narediti spet na hitro, ne pomenijo široke javne razprave. Ko gre za sprejemanje zakonov, ki urejajo področje medijev in s tem področje svobode izražanja in obveščanja, bi morala vlada in parlament omogočiti in tudi sprožiti široko in kakovostno javno razpravo. Tega načela na žalost tudi prejšnje vlade niso vedno spoštovale.

Torej, že ta prijem, ko v postopku priprave zakona za vladno in parlamentarno obravnavo ni bilo razumevanja predlagateljev zakona (ministrstva za kulturo) za pomen javne razprave in javne podpore, pokaže, da tudi pri reformi javne radiotelevizije ne gre pričakovati rešitev, ki bi krepile javni interes, nadaljnje vključevanje in vpliv javnosti na vodenje in ustvarjanje programskih vsebin RTV Slovenija, ter odgovornost vodstvenih in programskih struktur javnosti. Ministrstvo za kulturo bi svoj osnutek zakona lahko vzelo za izhodišče za odprto javno razpravo, v katero bi brez naglice povabilo in vključilo različne interesne skupine, strokovnjake in širšo javnost . To lahko pomeni tudi vključitev evropskih institucij in strokovnjakov, četudi so nekateri slovenski eksperti ravno s področja radiodifuzije vključeni v evropske ekspertne skupine in svetujejo tujim vladam glede medijske zakonodaje z zakoni o javnih radiotelevizijah vred (na primer Sandra B. Hrvatin v ekspertni skupini Sveta Evrope), niso pa bili vključeni v pripravo zakonskega predloga nove slovenske vlade. V čem pomeni Predlog zakona o RTV Slovenija korak k večji politizaciji in vplivu državnih organov?

Ena od rešitev v tej smeri je uvedba tretjega programa, namenjenega prenosu parlamentarnih sej in drugih dejavnosti državnega zbora in državnega sveta. Iz predloga zakona ni jasno, ali gre za novinarsko in uredniško pripravljene vsebine ter kakšna uredniška in finančna struktura je predvidena. Ali se bodo stroški delovanja parlamentarnega televizijskega programa v okviru javne radiotelevizije lahko v celoti krili iz prihodkov od oglaševanja v obliki tv-prodaje, ki jo zakon na tem programu dovoljuje, ali pa bo zanj potrebno vlagati tudi sredstva iz rtv-prispevka? Če se bodo oprema in zaposleni iz državnega zbora, ki zdaj omogočajo neposredne prenose in posnetke sej vsem rtv hišam, po predlogu zakona prenesli na RTV Slovenija, ali je to breme ali pridobitev za javno radiotelevizijo? Kako je predvidena pridobitev frekvence oz. ali je sploh še prosta frekvenca s pokritostjo celotnega ozemja države za uvedbo tretjega, »parlamentarnega« programa? Glede na veliko spremembo, ki jo prinaša uvedba tega programa, bi bilo potrebno natančneje javnosti predstaviti razloge zanj in načrte za njegovo realizacijo glede na uveljavljeno razumevanje poslanstva javne radiotelevizije. Hkrati bi bilo treba predstaviti komparativni pregled ureditve prenosov parlamentarnih sej in poročanja o delovanju parlamentov v okviru javnih radiotelevizij v drugih državah Evropske unije in Sveta Evrope. Nadaljnji razvoj javne radiotelevizije bi – če za to obstaja možnost finančnega kritja – prej pomenila uvedba tretjega programa, namenjenega umetnosti in kulturi, ali pa otrokom in mladini, še posebej zato, ker predstavniki Evropskega združenja radiotelevizij opozarjajo na trend, da mladina v Evropi vedno manj spremlja programe javne radiotelevizije in več programe komercialnih radijskih in televizijskih hiš.

Drugi primer, kako predlog zakona prispeva k večji politizaciji in vplivu državnih organov na upravljanje in delovanje Radiotelevizije Slovenija, je način volitev predstavnikov civilne družbe v programski svet in tudi oženje pristojnosti tega organa. Šesnajst članov, ki bodo predstavljali civilno družbo in javnost v programskem svetu, izbere in imenuje državni zbor. Komisija za volitve in imenovanja državnega zbora bo, če bo zakon sprejet, v 15 dneh po objavi javnega poziva civilni družbi in javnosti, da predlagajo kandidate, izbrala 16 posameznikov in posameznic, ki po oceni poslancev, članov te komisije »s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali katerem koli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobrem delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije, tako v Republiki Sloveniji kot v tujini«. Nato bo državnemu zboru predlagala, da jih imenuje za člane Programskega sveta RTV Slovenija. Torej, poklicni politiki – člani parlamentarnih strank – bodo presojali, kdo ima dovolj znanja in ugleda, da lahko v Programskem svetu RTV Slovenija predstavlja civilno družbo in javnost. Doslej so civilnodružbene organizacije imele možnost neposrednih volitev oz. delegiranja članov v Svet RTV Slovenija. Takšna ureditev se je v nekaterih primerih in točkah izkazala za slabo, vendar se namesto izpopolnjevanja tega sistema z določili, ki bi odpravila opažene anomalije, uvaja politični nadzor nad imenovanjem predstavnikov civilne družbe in tudi možnost, da parlamentarne stranke po tihem dogovoru in nenapisanem kriteriju politične »bližine« ali »naklonjenosti« posameznega kandidata iz civilne družbe ali civilnodružbene organizacije med sabo porazdelijo tudi te sedeže v Programskem svetu RTVS.

Poleg teh rešitev pa je skrb zbujajoče dejstvo, da zaradi naglice pri pripravljanju zakonskega predloga, odsotnosti širše javne razprave in osredotočenosti na vprašanja vodenja in upravljanja, Predlog zakona o RTV Slovenija ne vsebuje zagotovil, da bo Radiotelevizija Slovenija v svojih programih in kadrovski politiki v večji meri kot doslej in v skladu z evropskimi standardi odražala kulturno raznolikost slovenske družbe. Tako v 1. členu, kjer je zapisano poslanstvo RTV Slovenija, predlog zakona navaja le italijansko in madžarsko narodno skupnost v Sloveniji in izpušča romsko skupnost, čeprav so Romi v Ustavi RS navedeni kot skupnost, ki se ji zagotavljajo poseben položaj in pravice in čeprav tudi zakon o medijih v 4. členu izraža poseben interes Republike Slovenije za uresničevanje pravice romske skupnosti do javnega obveščanja in obveščenosti. Med popravki predloga zakona, ki so bili v tednu dni »javne razprave« vneseni v predlog zakona, je med dejavnosti RTV Slovenija v 4. členu romska skupnost dodana med taksativno naštete skupnosti, za katere RTV Slovenija »zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje«. Vendar ne gre za določilo, ki bi bolj široko definiralo obvezo ustvarjanja in oddajanja raznovrstnih programskih vsebin za to skupnost in ne le informativnih oddaj. Korak naprej pri definiranju vloge javne radiotelevizijje v Sloveniji v duhu kulturne raznolikosti slovenske družbe bi bilo zakonsko določilo obveze ustvarjanja, pripravljanja in oddajanja raznovrstnih programskih vsebin ne le za italijansko in madžarsko narodno skupnost, temveč tudi za romsko in za druge manjšinske skupnosti v Republiki Sloveniji, kot so albanska, bošnjaška, črnogorska, hrvaška, makedonska, nemška, srbska in druge. Tej navedbi bi moralo slediti določilo, da si mora RTV Slovenija prizadevati in skrbeti, da v ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje vsebin, namenjenih manjšinskim skupnostim, in tudi drugih programskih vsebin, vključuje pripadnike teh skupnosti skladno z načeli spoštovanja enakih možnosti in kulturne raznolikosti. Zakon bi moral vsebovati tudi določilo o nalogah izobraževalnega centra RTV Slovenija, ki naj redno zagotavlja usposabljanje in izpopolnjevanje svojih sodelavcev iz vrst manjšinskih skupnosti, ki sodelujejo pri ustvarjanju, pripravljanju in oddajanju programskih vsebin.

Nazadnje, hiter postopek priprave predloga zakona o RTV Slovenija ni omogočil napredka na področju vključevanja in vplivanja poslušalcev in gledalcev na oblikovanje radijskih in televizijskih programov. Skladno z dobrimi praksami in možnostmi, ki jih zagotavljajo nove tehnologije, bi bilo potrebno skozi javno razpravo dognati in z zakonom določiti učinkovite mehanizme, ki jih mora zagotoviti RTV Slovenija za odzive in pritožbe poslušalcev in gledalcev skladno s programskimi in poklicnimi standardi, kot tudi za njihovo neposredno vključevanje v ocenjevanje, predlaganje in oblikovanje radijskih in televizijskih programov, zlasti tam, kjer to omogočajo nove tehnologije.

Ko je pred petimi leti – maja 2000 – Svet RTVS ob sprejemu pravil profesionalne etike na RTV Slovenija sprejel tudi določilo, da bo imela nacionalka tudi svojega ombudsmana, se očitno ni niti zavedal, kako daljnosežno odločitev sprejema, niti koliko vprašanj bo zastavilo. Ravnodušnost odločitve, da bo pač svet, dokler ne bo imenoval varuha, prevzel njegovo vlogo in nesposobnost uresničitve lastnega sklepa, že nakazujeta, da se je najvišji upravni organ javne radiotelevizije zapletel v problematiko, ki mu ni povsem jasna. Glede na to, da v tem času niti ni bilo veliko vlog naslovljenih na varuha, bi morda lahko tudi sklepali, da problem niti ni kdo ve kako velik, toda dejstvo je, da se bodo ljudje na varuha obračali šele tedaj, ko bodo zares vedeli, da lahko računajo na njegov odziv.

Nasploh pa je tudi skupina, ki je pripravljala kodeks, prav vprašanju učinkovitosti varuha kot porok novinarske profesionalnosti, posvetila sorazmerno malo časa, zadostovalo ji je prepisovanje iz kodeksov drugih javnih radiotelevizij. Zadnja uradna informacija, ki jo imamo o morebitnem imenovanju varuha profesionalnih standardov, je v bistvu uradni dopis, s katerim predsednik sveta RTVS Janez Kocijančič obvešča urad varuha človekovih pravic o tem, da je po prvem strokovnem mnenju, da varuha ni mogoče uvesti brez spremembe zakona o RTVS, svet pridobil še eno – to pa pravi, da gre pri tem pač za notranjo stvar nacionalke in za uvedbo ombudsmana sprememba zakona ni potrebna. Predsednik statutarne komisije sveta Marjan Sedmak pa je v neuradnem pogovoru povedal, da se namerava komisija tega vprašanja lotiti v kratkem – temeljni zadržek pa da je to, da vodstvo RTVS še ni odprlo delovnega mesta ombudsmana. A že ta odgovor je v nasprotju s temeljno zamislijo, ki ji sledi leta 2000 začasno sprejeti poslovnik varuha poklicnih meril, v katerem jasno piše, da je varuh častna funkcija in ne poklic – torej ne potrebuje nobenega delovnega mesta. Poslovnik stvar zaostruje celo do te mere, da za varuha ne more kandidirati nihče, ki ima posredno ali neposredno zvezo z RTV Slovenija. Namesto varuha, ki bi na poklicne standarde gledal kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, predvsem pa novinarstvo in njegove širše etične zahteve, bi po tej logiki izvolili pol-politika, ki bi na RTVS gledal kot policaj. Ključno vprašanje pri tem pa je tudi ombudsmanova avtonomija – ta pa se začne z načinom izvolitve, nadaljuje s položajem znotraj RTVS, notranjimi pristojnostmi, financami in konča s postopkom za odpoklic. Gre za ključne vzvode ombudsmanove »oblasti«, ki ne more biti podrejena programskim delavcem, niti ne sme nanjo vplivati dnevna politika. Zato ga kajpada ne morajo imenovati ali odpoklicati novinarji in uredniki; prav tako bi bilo problematično tudi, če bi o njegovi usodi razpravljala politika. Imenovanje ombudmana na nacionalki je zapleten pravni problem, ki je žal odvisen tudi od konstelacije političnih sil. Rešitev pa mora vsebovati ključno opredelitev, da je ombudsman v bistvu varuh interesov poslušalstva in zato na njegovo izvolitev ali odpoklic ne morejo vplivati tisti, ki bi radi usmerjali programsko politiko nacionalke. Določilo o potrebnem dvotretjinskem soglasju v telesu, ki bo imenovalo varuha poklicnih standardov, kakršno so v začasnem poslovniku prepisali iz določil zakona o varuhu človekovih pravic, se je že izkazalo za oviro in je namesto da bi bilo varovalka, bolj spodbudilo politično trgovanje z glasovi. Ameriško-kanadski model, v katerem ombudsmana imenuje uprava – programski delavci pa na to nimajo vpliva –, bi utegnil v sedanjih slovenskih razmerah odpreti nove probleme, saj določila predloga zakona o RTV Slovenija že nakazujejo verjetnost naveze med politiko in upravo, ki naj bi poleg tega dobila še programske pristojnosti. Če bi ta imenovala še ombudsmana, ki ga sedanji poslovnik postavlja za policaja novinarjev, bi bil nadzor nad nacionalko popoln.

Zmeda v poslovniku kajpada ne razčisti niti vprašanja, kakšen profil človeka v resnici zahteva to mesto. Razmišljanje, da je problem varuha profesionalnih standardov samo v tem, kako zvesto bo prebiral zapisani kodeks RTVS (ki je tako ali tako potreben prenove) in zakonodajo, kakor lahko razumemo začasni poslovnik, je seveda daleč od njegove prave vloge. Ombudsman ni samo (oziroma predvsem ni to) policaj, ki pregleduje novinarske prispevke in potem enega pohvali, drugega pa pokara. Njegovo vlogo je treba razumeti navzven in navznoter. Navznoter je njegova vloga predvsem izobraževanje – novinarje opozarja ne le na napake, ampak na boljše možnosti pristopa h kakšnemu profesionalno občutljivemu problemu. Zato mu je treba zagotoviti tudi možnost posveta s pravnimi strokovnjaki in strokovnjaki za profesionalno etiko. Je tudi spodbujevalec odziva urednikov, če se ti ne odzovejo na prvo gledalčevo ali poslušalčevo pritožbo. Tudi navzven je ob tem, da predstavlja sicer pritožno raven, njegova naloga predvsem izobraževanje za medije. V rednem stiku z gledalci in poslušalci jim pojasnjuje bistvo etičnih in profesionalnih načel, izraža lastne, ne hišne poglede na stanje etike v nacionalki in pojasnjuje profesionalne argumente, zakaj je nek prispevek novinarsko korekten, drugi pa ne. Zato ga v tiskanih medijih na zahodu tudi najpogosteje namestijo kot »urednika bralcev« (readers editor), človeka, ki skrbi za to, da tudi občinstvo razume, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki. Varuh na RTVS torej ni sodnik in ne odreja kazni, praviloma se vse konča pri opozorilih in stvar urednikov je, ali bodo posvarjenega tudi kaznovali. Toda najmanj, kar njegov položaj zahteva, je, da so opozorila vsi dolžni poslušati in se poskusiti iz vsega tudi česa naučiti. Začasni poslovnik RTVS pa bi vse skupaj opravil z enim letnim poročilom, varuhovo delo bi naredil kar se da tajno, kar je v popolnem nasprotju s pravo funkcijo ombudsmana na javni RTVS.

Predlog novega zakona o RTVS, ki si jo očitno izbral drugačne tarče, o ombudsmanu ne reče nič. Čeprav je prav zdaj priložnost, da tudi zakon – zaradi javnega statusa RTVS – posebej tudi v formalni obliki zahteva oblikovanje poklicnih in etičnih meril, torej sprejem kodeksa programskih delavcev RTV Slovenija ter utiri profesionalno usposobljenega varuha teh meril, kar bi utrdilo odgovornost do gledalcev in poslušalcev. Pa zakon z varovanjem pravic občinstva po celoviti in poklicno neoporečni informaciji opravi samo na splošni ravni – v nedoločni zahtevi po nepristanskosti, objektivnosti. Še huje: namesto da bi izrecno zahteval, da se s pritožbami gledalcev in poslušalcev ukvarja za to usposobljen organ – kolektivni ali individualni ombudsman –, vse prepušča novemu programskemu svetu RTV Slovenija, ki ga – poglejmo realno – imenuje v parlamentu vladajoča koalicija. Programski svet naj bi po tem zakonu sprejemal in obravnaval pritožbe občinstva in potem obvezno izrekel mnenje. Ker je programski svet najpomembnejše telo pri presoji prgramske politike, si lahko zlahka predstavljamo, da lahko z organizirano akcijo ene od vladnih strank (kratko malo naročijo svojim članam naj RTVS zasujejo s pismi proti programski politiki tega ali onega odgovornega urednika) vlada odstavlja vsakogar, ki ji politično ne ustreza in se pri tem sklicuje na nezadovoljstvo gledalcev ali poslušalcev. To, kajpada, nima nobene zveze s programskimi standardi, ampak z linčem, ki ga predlog novega zakona utirja kot rezervni ovinek pri oblikovanju vladni koaliciji naklonjene vodilne garniture. Zato bo otrplost sedanjega sveta v pričakovanju skorjašnje zamenjave seveda tudi povzročila, da bo vprašanje ombudsmana RTVS ostalo še ena nedokončana – ali natančneje, bati se je da za nekaj let že pred uresničitvijo kar končana zgodba o prizadevanjih za stabilne in učinkovite poklicne in etične standarde novinarjev in drugih ustvarjalcev na RTV Slovenija.