Moj prestop iz novinarstva v politiko je bil drzen in tvegan. Drznih potez sem bil v novinarstvu že navajen; to me je v življenju drago stalo, zavedal pa sem se tudi tveganosti te odločitve, saj so jo novinarski kolegi pričakali na nož in tekmovali v komentarjih, kako zame ni več prostora med novinarji in v novinarstvu. Nihče ni ob tem pogledal v preteklost ali se ustavil v sedanjosti: med novinarji je že veliko takih, ki so bili v politiki in so se vrnili v novinarstvo, prav tako ni nihče problematiziral poskusov drugih novinarjev, ki so nastopali na letošnjih volitvah in niso bili izvoljeni, svoje novinarsko delo pa bodo opravljali tudi v prihodnje. V bivši državi so mnogi uredniki, predvsem glavni uredniki velikih medijev, odhajali v politiko. Še bolj pogosto (tudi danes prisotno) je bilo obratno, to je, da politika nastavlja urednike. Meni najbližja je bivša glavna urednica na Večeru Majda Struc, ki je bila profesionalna funkcionarka v socialistični zvezi. Mnogi današnji eminentni pisci in uredniki v osrednjih slovenskih medijih so se kalili v osrednjem partijskem listu Komunist. Tudi po svetu je mnogo primerov, ko novinarji zapuščajo svojo profesijo in gredo v politiko. V Veliki Britaniji je znan Michael Foot, v novejšem času pa politik Jonathan Aitken, ki sicer kot televizijski novinar ni bil tako znan, kot je pozneje zaslovel s korupcijskim škandalom in s tožbo zoper ugledni londonski dnevnik Guardian. Gotovo se je laže iz novinarja preleviti v politika kot pa obratno, nekateri politiki se pozneje poskušajo v talk showih; menda to počne tudi Ivo Hvalica. Skratka, nikakor nisem edini novinar, ki bi bil kontaminiran s politiko. Dvajset let sem profesionalno vpet v novinarstvo in še vedno trdim, da politika vlada novinarstvu, namesto da bi bilo novinarstvo korektiv dela politikov in politike. Slovenski mediji so še vedno pod političnim in gospodarskim nadzorom, ko politika prek lastništva narekuje politiko posameznega medija. Upam le, da smo se izognili nevarnosti, da bi se slovenski mediji znašli pod nadzorom kriminalnih in mafijskih združb. Za mnoge je bilo presenečenje, ker sem odšel iz novinarskega poklica, ki na družbeni lestvici v Sloveniji kotira zelo visoko – po mojem mnenju in izkušnjah si naše novinarstvo tako visokega mesta nikakor ne zasluži –, v politiko, ki je na lestvici ugleda na samem repu. S stanjem v slovenskem novinarstvu sem precej razočaran. Velikokrat gre za en sam spektakel novinarske površnosti in neznanja. V meni niso ubili novinarstva 28. februarja 2001, ko so me zaradi preiskovalnega novinarstva hoteli pokončati. Novinarstvo so v meni ubili pozneje, ko sem spremljal vso to dogajanje in novinarske reakcije in sem se začel spraševati, kaj v tem cehu sploh še iščem. Posamezni mediji in novinarji so nekritično prestopili na stran kriminala, s podzemljem so delali – in to še vedno počnejo – z roko v roki, vse v funkciji tega, da bi primer zrušili. Ne da bi se pri tem zavedali, da si na ta način režejo lastne korenine. V stari maniri so na strani tistih, ki so iz žrtve delali zločinca. Ne bom omenjal plačancev iz rumenega tiska – za to je škoda besed –, žal pa tudi resni mediji niso zmogli toliko novinarske refleksije, da bi se vprašali, zakaj neki mora biti tožilka, ki zastopa primer Petek, policijsko varovana in živeti na tajni lokaciji. Večmesečno fizično policijsko varovanje tožilke, ki ji grozi likvidacija, ker profesionalno vodi primer napada na novinarja, ni vznemirilo nobenega novinarskega kolega, da bi raziskal ozadje. Največ, kar so zmogli, so bile zabeležene cinične izjave odvetnikov obtoženih napada. Nihče se ni spraševal, zakaj mi razvejano mafijsko podzemlje sledi na vsakem koraku in grozi. Spet sem bil precej osamljen (skupaj s publicistom dr. Bernardom Nežmahom in drobno novico na nacionalni televiziji), ko sem moral problematizirati početje celotnega dela eldeesove vlade na čelu z Ropom in ministrico za pravosodje Cerarjevo, ko jih je na njihovem volilnem pohodu po Sloveniji v Slovenj Gradcu pred televizijskimi kamerami sprejel Janko Zakeršnik. Nihče od novinarjev ni pogledal v zakulisje in se vprašal, zakaj skoraj po štirih letih javno znani naročniki še niso prijeti, čeprav se odgovor kar ponuja. Za letošnje volitve sem imel štiri ponudbe, med drugimi tudi s strani dvanajst let vodilne stranke LDS. Benchmark pool mi je v mojih krajih pokazal izjemno visok rating, zato me je za kandidaturo na listi LDS nagovarjala tudi bivša podpredsednica državnega zbora Irma Pavlinič Krebs, s katero sva bila na koncu tekmeca v volilnem spopadu (mimogrede: v času kampanje sem spoznal, da se politični boj v Sloveniji gradi na sovraštvu in ne politični tekmi). Za liberalno demokracijo se nisem odločil, ker je kot dolgoletna vladajoča stranka najbolj odgovorna za korupcijo in klientelizem v tej državi, za erozijo pravne države, kar sem v teh letih tudi sam občutil. Kot novinar sem se proti temu tudi najbolj boril, in to so spoznali tudi volivci: s Krebsovo sva bila v skupnem volilnem okraju, kjer sem dobil 43 odstotkov glasov, Krebsova pa 20 odstotkov manj in je ostala zunaj parlamenta. Sedaj bom politiko spoznaval znotraj nje same. Če v politiki ne bom mogel zadržati svoje drže in če v tej državi ni mogoče doseči, da poštenje spet postane vrednota, potem bom iz politike izstopil. Sedaj se mi ponuja priložnost, da bom z druge plati opazoval odnos med novinarstvom in politiko. Malo je poklicev, ki bi bili v takšni povezavi z novinarstvom, kot je politika. In hkrati malo poklicev, ki bi si bili tako v nasprotju, v trajnem konfliktu. Vendar eden brez drugega ne moreta: novinarjem bi velikokrat zmanjkalo snovi, če ne bi bilo vlade, parlamenta, strank, skratka politike. Politiki pa bi bili brez medijev brezimni. Politiki so novinarjem lahko dobavitelji informacij visokih vrednosti (hkrati pa lahko, kakopak, te informacije dobro nadzorujejo ali lansirajo), novinarji pa morajo po naravi dela vsakodnevno pač zagotoviti določen pritok informacij. Vendar med novinarstvom in politiko, novinarji in politiki, nikakor ni trajne ljubezni. Po moji skromni oceni sta slovenska družba in medijski prostor preobremenjena s politiko. Pri nas se dan in mediji začnejo s politiko: ljudje pa bi si najbrž želeli vsebin, ki bi se ukvarjale z vsakodnevnim življenjem, problemi ljudi in možnostmi njihovega reševanja in izboljšanja.

Kaj storiti s predvolilnimi soočenji na javni televiziji? Naj bodo čim bolj odprta in naj ponujajo čas in prostor vsem političnim akterjem, ne glede na njihovo velikost in relevantnost, ali naj se omejijo na nekaj najpomembnejših strank ali kandidatov, ki so se najbolje izkazali na predhodnih volitvah ali v javnomnenjskih raziskavah? Odločitev za prvo možnost je v skladu z ideali grške in rousseaujevske demokracije. Vsem zagotavlja enake pogoje in možnosti ter prepušča gledalcem-volivcem, da se odločijo resnično svobodno in da spoznajo vse kandidate, vse programe in vse ideje. Toda hkrati je prva možnost izjemno težko izvedljiva, saj izenačuje težo vseh pogledov, s tem pa diskriminira tiste poglede, ki so bolj relevantni oziroma razširjeni, in tako favorizira manjšinska stališča na škodo večinskih. V takšni uravnilovki dobi vsak kandidat in pogled enako težo, ne glede na kompetentnost in pomembnost. Odločitev za drugo možnost je bistveno bolj elitistična v smislu establishmenta, saj daje prostor in čas utrjenim, uveljavljenim akterjem, ignorira pa nove kandidate in ideje, ki bi lahko bili potencialno izjemno pomembni in/ali kakovostni, a imajo težavo s prebojem v javnost in do volivcev. Toda hkrati pokaže, kateri so tisti najbolj uveljavljeni pogledi v določeni družbi in kateri akterji so bili doslej najbolj kompetentni za razpravo o neki problematiki. Nepregledno množico kandidatov in pogledov zoži na skupino nekaj najbolj popularnih in preverjenih akterjev, ki jih volivci večinoma že poznajo in jim bodo po vsej verjetnosti namenili največji delež svojih glasov. Tako pravzaprav popularizira politiko in politično debato, saj jo naredi pregledno, bolj privlačno in udarno, zaradi manjšega števila predstavljenih kandidatov in idej ter zaradi njihove večje poznanosti in prepoznavnosti. Seveda pa se v drugi možnosti skriva nevarnost ujetosti v šablone, krčenja političnega prostora in javne debate, ohranjanja statusa quo med nekaj etabliranimi političnimi akterji, na škodo potencialnih novih kvalitetnih in inovativnih, a še ne (toliko) znanih strank ali kandidatov. Izbira med prvo in drugo možnostjo je lahko izbira med količino in med kakovostjo. V prvem primeru lahko dobimo večjo količino in raznolikost, a ni nujno, da dobimo tudi večjo kakovost in kompetentnost razprave. V drugem primeru lahko dobimo višjo kakovost (in običajno tudi večjo atraktivnost) soočenja, a na škodo demokratične odprtosti in ohranjanja odprtih vrat za nove ideje in akterje.

Premalo kakovostne debate in jasnosti idej Trenutno stanje predvolilnih soočenj na RTV Slovenija (ki je po zakonu obvezana, da mora omogočiti neparlamentarnim strankam oziroma kandidatom tretjino skupnega programskega časa, ki ga televizija določi za vse politične stranke in kandidate) govori bolj v prid drugi možnosti; bolj elitistični, s tem tudi bolj konservativni, a hkrati bolj pregledni in bolj privlačni za gledalce-volivce. Število politikov, ki jih namreč gledamo v predvolilnih soočenjih javne televizije, odstopa od prakse komercialnih televizij, ki imajo to svobodo (ali pa nevarnost oziroma potencialno zlorabo), da se lahko odločajo, koga bodo povabile in koga ne. Zato so postala praktično neobvladljiva in negledljiva. Hkrati to število nastopajočih nujno vpliva tudi na kakovost razprave. Veliko manj je lahko dejanske debate med posameznimi nastopajočimi, jasnost idej in razprave se izgubi v množici replik na prvega, petega in osmega sogovornika, na kar se nato odzove četrti, sedmi in tretji kandidat, iz česar nastane nepregledna godlja, za katero niti voditelj ali voditeljica soočenja nima več ideje in moči, da bi jo razrešila. Usluga, ki jo takšna razprava naredi volivcu, odločenemu ali še neodločenemu, je izjemno problematična. Namesto jasnosti idej in stališč ter oddaje, v kateri bi lahko spremljal resnično zanimivo soočenje pogledov ter njihovemu konfrontiranju, neposrednim replikam in jasnim rezultatom glede tega, kdo ponuja boljši program in je boljši govornik, dobimo veliko izjav, govorov ali pa očitkov, ki običajno ostanejo brez odgovorov ali pa rezultirajo v obrobnih, partikularnih obračunavanjih med posameznimi politiki, kjer se ostali kandidati in voditelji zdijo povsem odvečni ali nerelevantni. Široka, vsevključujoča razprava, kakršno ponujajo predvolilna soočenja na RTV Slovenija, je sicer izjemno demokratična in pravzaprav pohvale vredna zaradi svojega poskusa vključujočnosti. Pomembno je, da javna radio in televizija ohranjata odprta vrata tudi za nove, še neuveljavljene politične in družbene akterje. Toda predstavljati nove stranke ali kandidate zgolj ali šele v času pred volitvami je prepozno in premalo. To bi se morali zavedati tudi tisti akterji, ki se za svoj angažma odločijo šele v zadnjih tednih pred volitvami; takrat pač ne morejo računati, da bodo nadoknadili vse tisto, kar so zamudili s svojo nedejavnostjo od zadnjih volitev pred štirimi leti. Tisti, ki se želijo prebiti v nekaj tednih pred volitvami, ne morejo zahtevati privilegiranega položaja, ki bi bil enakovreden nekomu, ki deluje in se dokazuje že leta, ne zgolj v predvolilnem času. Javna RTV bo volivcem naredila večjo uslugo, če jim bo ponudila dobro tempirane in vodene razprave o najpomembnejših družbenih in političnih vprašanjih z nekaj ključnimi političnimi akterji, ki bodo razpravljali čim bolj kompetentno, pa hkrati tudi za gledalce-volivce zanimivo in privlačno. Le tako se lahko poveča teža tovrstnih predvolilnih soočenj, ko gre za popularizacijo demokracije, volitev in volivne udeležbe. Letošnja udeležba na evropskih in parlamentarnih volitvah relativno mladi, še ne petnajstletni demokraciji pač ne more biti v čast ali zadovoljstvo.

Politične stranke so se tudi v predvolilni kampanji za letošnje državnozborske volitve očitno odločile, da vseh zmožnosti interneta ne bodo izkoristile, torej da kampanja na spletu ne bo pomemben del njihove predvolilne kampanje. Pravzaprav že takoj lahko poudarimo, da so splet v letošnji kampanji izrabljale celo manj kot v volilni kampanji leta 2000.

Internet, ki je omogočil spremembo narave političnega komuniciranja iz enosmernega v dvosmernega, je za politične stranke tudi v tako pomembnem obdobju, kot je predvolilni čas, še vedno ostal prostor, kjer na svojih spletnih naslovih objavljajo samopredstavitvene tekste, volilne programe, kontaktne informacije in morda še kakšno anketno vprašanje, redke pa tudi možnost spletnega foruma, ki je sicer ena izmed interaktivnih možnosti spletnega medija. Devetega septembra 2004, dan po tem, ko je potekel rok za prijavo kandidatnih list za letošnje volitve v državni zbor, je bila vsebina na spletnih straneh slovenskih političnih strank, ki so se prijavile za volilno tekmo, še povsem »nevolilna«, vsaj v večini primerov. Na strani Slovenske nacionalne stranke volitve v DZ sploh niso bile omenjene, kljub temu da so bile sicer na njihovi strani objavljene ostale aktualne novice, na strani SLS prav tako, SMS na ta dan, na primer, sploh še ni imela objavljenega seznama kandidatov, na strani Demokratske stranke so bile najbolj ažurne informacije tiste, ki so napovedovale, da kandidirajo za volitve v evropski parlament, prav takšno stanje pa je bilo tudi na strani stranke Glas žensk. NSi je imela na svoji strani sicer objavljene novice o predstavitvah kandidatov po različnih krajih Slovenije, vendar popolnega seznama vseh njihovih kandidatov ni bilo mogoče najti. Najboljšo predstavitev vseh kandidatov za volitve je na ta dan imela na svoji spletni strani SDS, ki je absolutno prednjačila z najboljšo (najbolj popolno, informativno) predstavitvijo vseh kandidatov, ter ZLSD, ki je izstopala s privlačno grafično predstavitvijo na spletišču; uporabnik se je s pomočjo miške lahko sprehajal po zemljevidu Slovenije, ki je bil grafično razdeljen v volilne enote in nato še okraje, ko se je s kurzorjem ustavil na določeni volilni enoti, se mu je izpisal seznam kandidatov stranke, ki kandidirajo v tej enoti, njihova fotografija, življenjepis in še nekatere druge informacije. Obe stranki, SDS in ZLSD, sta imeli za ta namen posebna spletna naslova, namenjena samo volitvam, medtem ko so ostale stranke volilne aktivnosti predstavljale na svojih običajnih straneh v medmrežju. Seveda so se sčasoma, ko se je bližal višek predvolilne kampanje, tudi spletne strani začele »prebujati«; na ažuriranje smo najdlje čakali pri spletni strani SNS, saj, na primer, 28. septembra – pet dni pred volitvami – še vedno ni bilo nobene novice o volitvah v DZ, spremembo smo dočakali dva dni pred volitvami, ko se je na njihovi strani pojavil predvolilni plakat stranke. Izplen intreneta s strani političnih strank je bil v tem času izredno slab in neinovativen, z zares redkimi izjemami. Nobena od političnih strank volivca ni nagovarjala osebno in mu ni dopuščala, da bi kakor koli sodeloval v razpravi. Stranke tudi niso izkoristile možnosti, kakršne ponuja svetovni splet; predvsem na svojih spletnih straneh niso vključile interaktivnosti, saj obiskovalec ni imel možnosti, da bi z mnenji in predlogi sodeloval v volilni kampanji ali se vključil v razprave oziroma v intervjuje pred volitvami. Na svojih straneh so tako objavljale kandidatne liste, koledar predvolilnih prireditev in predstavitev kandidatov, fotografije s predvolilnih srečanj, kontaktne informacije, program, statut, vodstvo ter povezave z nekaterimi drugimi stranmi v spletu. Novost, ki se je pojavila v letošnji kampanji glede načina predstavitev kandidatov, so bile spletne strani posameznikov, ki so kandidirali v okviru stranke, vendar so se predstavljali na samostojnih spletnih straneh. Največ je bilo takšnih kandidatov iz strank ZLSD, SJN, SMS in SLS. Na svojih straneh so nekateri objavljali celo številko svojega mobilnega telefona, fotografije poroke, svoje pesmi in podobno. Kandidat Anton Štihec je na podstrani svoje spletne strani www.stihec.net objavil posebno »zabavno« anketo, kjer so na vprašanje »Koga bi volili?« obiskovalci strani lahko izbirali med tremi imeni, med katerimi je seveda bilo tudi njegovo. Če se je uporabnik s kurzorjem postavil na imena drugih dveh kandidatov in hotel glasovati za njiju, se je celotna stran pričela tresti, imena pa izmikati. Ko je obiskovalcu-glasovalcu vseeno uspelo označiti eno od imen, pa je na koncu glas kljub temu dobil Štihec, saj se je ob kliku njuno ime spremenilo v njegovo. Branko Grošl, kandidat stranke SDS, pa je na svoji osebni strani www.brane-grosl.net objavil celo besedilo svoje pesmi Novi svet. Kljub vsemu je internet tudi v času letošnje predvolilne kampanje ostal le oglasna deska v elektronski obliki.

Edini interaktivni možnosti, ki so jih ponujale politične stranke na svojih spletnih straneh, pa še to le redke, sta bili spletna anketa in forum. Letos zelo presenetljivo ni bilo prav na nobeni spletni strani katere od političnih strank neposrednega oz. t. i. on-line pogovora s predsednikom ali člani stranke. Spomnimo se, da je pred štirimi leti to bilo najbolj pogosto na spletni strani stranke LDS, ki je letos povsem pozabila na interaktivne možnosti. Edine on-line pogovore smo letos zasledili na posebni volilni podstrani Siola; soočili so Francija Keka (AS) in Janka Šoparja (SJN), Gregorja Golobiča (LDS) in Milana Zvera (SDS) ter Luko Jurija (ZLSD) in Jerneja Pavlina (NSi). Vprašanja dvojicam so lahko zastavljali spletni obiskovalci. Spletno anketo so letos ponujali na straneh strank ZLSD, NSi, DeSUS (posebnost spletne strani DeSUS je bilo zagotovo očitno oglaševanje spletne strani časnika Dnevnik v celotnem obdobju predvolilne kampanje), Junijska lista, AS in SEG. Zanimive so bile predvsem tiste volilno obarvane, saj je bilo iz izidov anket mogoče sklepati, da na spletnih straneh aktivno glasujejo predvsem člani in simpatizerji strank. Na strani ZLSD so tako obiskovalce spraševali, kdo je po njihovem mnenju najboljši kandidat za mandatarja. Predsednik ZLSD Borut Pahor, ki sicer sploh ni kandididiral na volitvah, saj je bil maja letos izvoljen za evropskega poslanca, je dobil največ glasov, in sicer kar 61 odstotkov, medtem ko se za njim zvrstili Anton Rop s 17 odstotki glasov, Janez Janša s 14 in Andrej Bajuk z 8 odstotki glasov medmrežnih glasovalcev. Na strani Nove Slovenije so, na primer, postavili vprašanje, katero stranko bi volili. Zmagala je NSi s 44 odstotki, sledile so ji stranke SDS (22), AS (8), LDS (6), SLS in ZLSD (obe 5) ter SNS (3). Če v primeru anket ni bilo nikakršnih večjih spletnih »diverzij«, ki bi s posebnim programiranim glasovanjem lahko spreminjale rezultate anket v prid kakšne druge konkurenčne politične stranke, je bilo dogajanje na forumih spletnih strani političnih strank precej bolj aktivno. Forum kot interaktivno obliko komuniciranja na svetovnem medmrežju je na svoje spletne strani v času predvolilne kampanje uvrstilo le pet političnih strank: SDS, SLS, NSi, SJN in SEG. Pri SJN forumu je bila potrebna posebna registracija, forum tudi sicer ni bil zelo obširen, tudi forum SEG je bil bolj slabo obiskan – z le nekaj objavljenimi »posti«, malo bolj aktiven je bil forum SDS, medtem ko je bil presenetljivo zelo dobro obiskan forum na strani Nove Slovenije. LDS v letošnji kampanji ni imela foruma, so pa imeli na svoji strani posebno rubriko »kiosk«, kjer so objavljali stališča članov LDS, ki so jih obiskovalci lahko tudi komentirali, pa vendar takšne možnosti ni izkoristil skoraj nihče. Ob našem obisku smo lahko prebrali le tri kratke in en sicer daljši komentar, ki pa je bil kritičen odziv na kandidaturo Junijske liste kot civilne iniciative, češ da civilna iniciativa nima kaj iskati na volitvah.

Seveda se je del negativne kampanje na spletu odvijal prav na internetnih forumih. Na forumu SDS je, na primer, nekdo obvestil ostale uporabnike, da DeSUS na svoji strani objavlja anketo o možnosti izvolitev posameznih strank v DZ, v njej pa ni opcije SDS, in tako vse ostale pozval k invaziji z elektronsko pošto na stran DeSUS. Na tem forumu je potekalo tudi »soočenje« med simpatizerjem SDS, katerega vzdevek je bil »Slovenec«, in simpatizerjem LDS, ki se je poimenoval »partizan«. Sicer pa so vse sodelujoče na forumu, ki so bili kritični do SDS, ostali imenovali »komunisti« in jim namenjali sporočila: »Komunisti, pojdite domov in vprašajte svojega firerja (Ropa), na kakšen način bo povrnil škodo, ki jo je napravil Sloveniji.« Na forumu NSi, kjer je bilo – kot že omenjeno – največ obiskov in sporočil, se je v začetku predvolilne kampanje pojavila očitna »vojna« proti SDS: kako je Pavel Rupar kradel občinski denar ali pa: »Jaz sem zadovoljen s kandidatom SDS v mojem okraju, ker je popoln bebec, ne bo delal konkurence kandidatom demokratičnih strank!« Ko so se začela televizijska soočenja, pa so jih na forumu najbolj pogosto komentirali. Na primer: »Rous (Anton Rous – DeSUS, op. p.) je jack! Tako se že dolgo nisem smejal. Pa ta človek ni čisto pri sebi.« Na forumu Nove Slovenije se je pojavilo tudi daljše pismo, ki je domnevno razkrivalo ozadje SNS ter v zaključku opozorilo obiskovalce foruma: »Zaveden Slovenec, ne nasedaj SNS, ki to ni, za kar se predstavlja. Svoj glas daj SDS ali NSi.« Na medmrežju, katerega sama narava zaradi anonimnosti dopušča več možnosti za negativno kampanjo, so se pojavile tudi posamezne internetne strani, ki so bile v celoti namenjene negativni kampanji. Na strani www.geocities.com/nekorupcije so, na primer, anonimneži pozivali obiskovalce, naj ne volijo LDS, ker je LDS enako klientelizem in kraja, na strani pa je bila objavljena tudi povezava na drugo spletno stran, kjer je bil objavljen domnevno avtentičen tonski posnetek sporočila Antona Ropa na telefonski tajnici poslanca SLS Franca Kanglerja z naslednjo vsebino: (domnevni glas Antona Ropa) »Poslušaj, ti Kangler trapast, da ti zdaj tole povem: lažeš se po cajtengih in garantiram ti ta moment, da te bom tožil. Nimaš enega dokaza, da sem lobiral, nisem lobiral! Lažeš se po cajtengih, sram te je!« Na isti strani so avtorji objavili tudi nekaj plakatov, grafično predelanih z računalniškim programom, ki naj bi predstavljali predvolilne plakate LDS. Na enem lahko vidimo velikega morskega psa s sloganom »Vredni vašega zaupanja«, na drugem je Anton Rop v vlogi Jamesa Bonda s sloganom »He knows no fear, he knows no danger, he knows nothing!« (v prevodu: Ne pozna strahu, ne pozna nevarnosti, ne ve ničesar!) Bolj konkreten primer negativne kampanje se je pojavil na spletnem naslovu prevara.5u.com, kjer je anonimnež podpisan kot »razočaran Postojnčan« opozarjal ostale Postojnčane, da ne smejo voliti kandidata na listi SDS, g. Černača, saj se počutijo izdane. Na prejšnjih volitvah so ga volili zato, ker je kandidiral kot nestrankarski kandidat, ki je poudarjal, da v Sloveniji ne potrebujemo strank, letos pa je prav on kandidiral pri politični stranki.

Kaj so bile torej letošnje novosti oziroma presežki v predvolilni kampanji na internetu? Na strani LDS so v času predvolilne kampanje objavljali t. i. bloge – internetne dnevnike, ki so se na medmrežju kot nov format pojavili prav v zadnjih letih. Če so bile v predvolilni kampanji leta 2000 na spletu zelo razširjene različne igrice, so se letos pojavile spletne stavnice (na primer Mladinina spletna stavnica Volitve 2004, kjer so za vsako pravilno napoved obljubili nagrado – DVD film) ter borzna igra na spletni strani Financ (kjer so organizirali trgovanje s političnimi strankami in njihovim pričakovanim izidom, zmagovalec pa naj bi prejel 100.000 tolarjev), ki pa so jo morali zaradi umetnega ustvarjanja prometa s stranko AS še enkrat začeti. Novost je bil tudi Volilni stroj na spletni strani RTV Slovenija, kjer so obiskovalci lahko odgovarjali na 25 vprašanj, njihove rezultate pa je računalnik potem primerjal z odgovori političnih strank, ki so odgovarjale na ista vprašanja. Uporabnik je na koncu lahko videl, katera stranka mu je najbliže. Internet kot informacijska cesta pa je bil na letošnjih volitvah tudi pripomoček za iskanje – v letošnji kampanji tako priljubljenih – avtobusov na asfaltnih cestah. Na spletni strani LDS je namreč uporabnik s klikom miške v vsakem trenutku lahko izvedel, v katerem kraju Slovenije oziroma na kateri ulici v določenem kraju je trenutno avtobus Slovenija Ekspres, ki je kandidate LDS prevažal po Sloveniji. Ob kliku se je namreč prikazal zemljevid kraja ter točka na njem, ki je označevala točno pozicijo avtobusa. In ne samo LDS, večina strank se je letos odločila, da je neposredni stik z volivci najboljši in se tako s posebnimi avtobusi vozila po Sloveniji. Na neposredni stik preko medmrežja, ki je prav tako mogoč in je prav tako lahko tudi zelo učinkovit, pa so slovenske politične stranke letos pozabile, pa čeprav so vse po vrsti v svojih predvolilnih programih poudarjale, kako pomemben je za Slovenijo razvoj novih tehnologij.

V sklopu političnega oglaševanja ostaja plakat eno najbolj uporabljanih sredstev komuniciranja z volivci, čeprav nekateri avtorji opozarjajo, da ni ravno idealen in najbolj učinkovit, saj ne dovoljuje zapletenih sporočil.1 Biti mora vizualno izstopajoč z eno dominantno podobo ter vsebovati preprost, jasen in kratek tekst, saj mimoidoči nimajo veliko časa za racionalne razlage sporočil. Sporočilo mora komunicirati hitro, učinek mora biti takojšen in neposreden, tako kot pri klasičnih propagandnih sporočilih z elementi iracionalnosti in emocionalnimi naboji, s katerimi vplivajo na podzavestne procese ljudi. Primarno merilo dobrega predvolilnega plakata pa ni njegova vrhunska (avtorska) estetska, umetniška in kreativna dimenzija, zaradi temeljnega cilja – osvojitev glasov največkrat povprečnih ljudi – državljanov, je to predvsem njegova funkcionalna dimenzija; da opravi svojo volilno funkcijo ali k temu prispeva k sodelovanju z drugimi promocijskimi sredstvi. Predvolilni plakat učinkuje v širokem spektru medsebojne in multimedijske kampanje oziroma sistema integralnega prepričevanja, hkrati je njegova učinkovitost odvisna od celotne ravni strokovnosti, kompetentnosti in kulture politične komunikacije. Pri tem ne drži preprosta logika, da so najboljši plakati tiste zmagovalne stranke in strank, ki so osvojile največje število glasov.2 Zato bom v tem članku poskušala analizirati predvolilne plakate slovenskih strank, ki so kandidirale na parlamentarnih volitvah oktobra letos, zlasti skozi prizmo njihove funkcionalne vrednosti in učinkovitosti v celotnem spletu predvolilnih komunikacijskih dejavnosti in kampanj. Analiza gre po vrstnem redu strank glede na njihove neuradne volilne rezultate – s tem bi želela poljudno pokazati, da zgolj na podlagi kvalitete posameznega predvolilnega plakata še ne moremo sklepati o vzorcih volilnega odločanja, saj na končno volilno odločitev/rezultat vpliva celotni kontekst in preplet družbenega dogajanja, aktivnosti in komuniciranja političnih akterjev. Iz te perspektive se zdi manevrski prostor za učinkovito politično oglaševanje že bolj ali manj izkoriščen, vsi se namreč zavedajo, da plakati in sploh predvolilne kampanje niso ključni dejavnik za volilno odločanje, vendar to kljub temu vsi počnejo in se pri tem vzajemno spodbujajo, kot je komentiral neimenovani kreativni svetovalec za komunikacijske kampanje.

Slovenski predvolilni plakati 2004 v svojih izhodiščih sledijo podobnim smernicah: tako je na večini v ospredju osebnost/obraz vodilnega kandidata, slogani pa pogosto govorijo o Sloveniji, (notranjih) spremembah in (domačih) zmagah, ne omenjajo pa več Evrope in drugih mednarodnih izzivov naše države. Tako letos ni bilo opaziti bistvenih razlik v podobah in sporočilih, ki so jih prek plakatov komunicirale stranke vladne koalicije in opozicijske stranke. Zdi se, da so pri tem vse velike parlamentarne stranke skoraj učbeniško upoštevale deset predvolilnih zapovedi »guruja« političnega marketinga, Jacquesa Seguelaja:3 1. Volimo za osebo in ne za stranko. 2. Volimo za prihodnost, nikoli za preteklost. 3. Volimo za idejo, ne za ideologijo. 4. Volimo zase in ne za kandidata. 5. Volimo za spektakularen in ne za banalen nastop. 6. Volimo za spremembe in ne za kontinuiteto. 7. Volimo za avtentičnost in ne za ponaredek. 8. Volimo za vrlino in ne za funkcijo. 9. Volimo za zmagujočega in ne za tistega, ki izgublja. 10. Volimo za vizionarja in ne za reakcionarja.

SDS so na svojih plakatih predstavili prijaznejšo, nasmejano podobo svojega predsednika, pri čemer so poskušali spomniti tudi na njegovo zgodovinsko, državotvorno vlogo pri osamosvajanju Slovenije - v spodnjem levem kotu so pomanjšane dokumentarne fotografije »Aretacija Janše« (fotograf: Tone Stojko, 1988) in tedanji obrambni minister v uniformi Teritorialne obrambe (1992). Letošnji slogan »Slovenija na novi poti.« in »Zmaga je vaša.« kot konkretno in tudi učinkovito sporočilo predstavlja kvaliteten premik od ustaljene, preveč abstraktne komunikacijske matrike, pri kateri je stranka vztrajala v preteklih letih: »Čas je za Demos« (1990), »Skupaj bomo zmogli!« (1992), »Za slovensko pomlad!«, »Čas je za spremembe!« (1996) in »Čas je za Slovenijo« (2000). Bolje kot lastovke in cvetje na plakatih ob prejšnjih volitvah funkcionirajo žive podobe ljudi – letos na skupinskih fotografijah se ob predsedniku kot blagovni znamki stranke predstavljajo kandidati v vsaki volilni enoti. Tovrstni »ljudski« vzorec pa je SDS že večkrat preizkusila: ob lokalnih volitvah 2002 (»Vsak človek je najpomembnejši. Ko voliš zase«), ob volitvah v Evropski parlament junija letos (»Slovenija, moja domovina. Tudi v Evropi.«) in za vabilo na Zbor republike septembra letos (»Za sproščeno Slovenijo.«). Za zanimivost: medtem ko so ob volitvah 2000 na RTV Slovenija zavrnili predvajanje televizijskega spota SDS na RTV Slovenija, ker so v njem nastopali otroci mlajši od 14 let, je SDS ob letošnjih volitvah sredstva za televizijski spot namenila oškodovanim ob potresu v Posočju in o tem objavila 10 sekundno tele-op obvestilo.

LDS je v predvolilni kampanji 2004 nastopila z novo celostno podobo (zeleno zvezdo, ki naj bi ponazarjala ekološko osveščenost stranke) in tudi s sloganom, ki predstavlja odmik od prejšnjih vzorcev. V primerjavi z odločnimi »Slovenija, zgodba o uspehu!«, »Ne levo ne desno, na bolje!« (1992), »2000 gremo!« (1996), »Slovenija gre naprej!« (2000) in nenazadnje, »Za nove slovenske zmage« ob volitvah v Evropski parlament (2004), je letošnji »Skupaj spreminjamo Slovenijo« izzvenel bolj kot sporočilo, prevzeto od opozicije, ki je v podtonu že napovedoval umik, sestop z oblasti. Medtem ko se je obraz vodilnega politika, tj. predsednika stranke in vlade, zamenjal (prej Drnovšek, zdaj Rop), je ostala splošna kompozicija in estetika na predvolilnih plakatih enaka kot v prejšnjih letih: predsednik stranke na portretu z naravnim ozadjem in skupinska fotografija z vidnimi kandidati-ministri v gibanju. Podobno so komunicirali tudi v televizijskih spotih, obenem pa je LDS svoje televizijske oglaševalske termine namenila tudi poročanju o postankih njihovega avtobusa »Slovenia Express«.

NSi je letos presenetila s kvaliteto svojih plakatov, zlasti če drži, da je predvolilno kampanjo pripravljala sama s pomočjo nekaterih zunanjih sodelavcev.6 Podoba predsednika stranke je bistveno izboljšana v primerjavi z zamegljeno fotografijo na plakatih iz leta 2000. Na skupinski fotografiji ni nastopila več predana žena dr. Bajuka, temveč živobarvna skupina ljudi različnih generacij, statusov in poklicev - nosečnica, kmet, študentka in podjetnik (tako tudi v televizijskih oglasih), med njimi tudi priljubljeni evropski poslanec Lojze Peterle, kar naj bi nekako preračunano zbujalo široke simpatije pri različnih ciljnih skupinah volil in volivcev. Hkrati je letošnji slogan »Nova smer, nova priložnost, nova Slovenija« bolj vsebinski in je kot tak lahko funkcioniral bolje kot zgolj »Beseda velja!« iz leta 2000 (ki spominja na slogan SKD iz leta 1996 »Stojimo za svojimi besedami!«).

Medtem ko poskuša biti ZLSD v svojih vsakokratnih predvolilnih sloganih inventivna, pa je ostala enaka njena podoba v osebi predsednika stranke Pahorja, ki se je kot najbolj prepoznavni in privlačni obraz pojavil na plakatih ne glede na to, da ni kandidiral na parlamentarnih volitvah (tako je bilo tudi v primeru predsedniških volitev 2002, ko je nastopal ob predsedniškem kandidatu Levu Kreftu). Čeprav je letošnji slogan »Prihodnost za vse!« precej širok, pa se zdi za volilce veliko bolj oprijemljiv kot »Levo zgoraj združeni!« (1996) in »Nova energija. Voli modro!« (2000), ki je bil ob prejšnjih volitvah podkrepljen še z abstraktno podobo črnega minusa in modrega plusa. Opazen je tudi rdeč širok rob, ki okvirja celoten plakat s podobo in sloganom ter tako vizualno podčrtuje celotno sporočilo stranke volivcem.

Podoba in sporočilo SLS na letošnjih plakatih sta predstavljala povprečen oglaševalski produkt: korektna fotografija predsednika stranke z enostavnim sloganom »Ohranimo Slovenijo«. Gotovo pa je ta kot celota pozitivno odstopala od izrazito slabih plakatov, s katerimi se je nova združena stranka (SLS +SKD - Slovenska ljudska stranka) predstavljala na volitvah 2000: shizofrena podoba (F. Zagožen in I. Bizjak) in z nedoločnim sloganom »Za Slovenijo s ponosom«, ki nikakor ni mogel ponoviti uspešnosti slogana »Za Slovenijo z ljubeznijo!« s simpatično podobo Marjana Podobnika in njegove hčerke iz leta 1996. V SLS so v prvi polovici 2004 sicer poskušali z negativnim političnim oglaševanjem (televizijski spot zoper LDS; plakat »Pridi ven iz svojega levega kota« ob volitvah v Evropski parlament junija letos), vendar so najbrž spoznali, da tovrstno oglaševanje ni apriori nagrajeno s strani slovenskega volilnega telesa.9

Manjše, zlasti nove in izvenparlamentarne stranke, ki se nenehno borijo za pozornost, za vsak glas volivcev in v končni fazi za prestop parlamentarnega praga, morajo biti v svojih plakatnih podobah in sloganih bolj izvirne, drugačne, provokativne. Pri tem so na različne načine poudarjale svojo specifičnost, naslavljale volilce z direktnimi sporočili (obljubami) in jih pogosto pozivale k akciji. Kvaliteta njihovih končnih produktov pa je bila gotovo omejena s finančnimi, kadrovskimi in kreativnimi potencialov, ki jih imajo te stranke na razpolago le malo.

Vse dosedanje predvolilne kampanje SNS so temeljile prvenstveno na imidžu predsednika stranke in populističnih provokacijah, ki imajo takojšnje, neposredne učinke: tako je SNS leta 1992 prvič prepričala slovenske volile s slogani »Naredimo to deželo spet slovensko«, »Slovenijo Slovencem«, »Bodi Slovenec in voli nas«, na zadnjih parlamentarnih volitvah 2000 pa je Jelinčič s slovenskim piščančkom v eni roki in z oskubljeno evropsko kuro opozarjal »Prihodnost dežele je v vaših rokah«. Na letošnjih predvolilnih plakatih se je stranka oglaševala kot »Brez dlake na jeziku« z opozorilom »Voliti druge je lahko nevarno«, v čitalniškem ambientu pa ob sproščenem predsedniku stranke tokrat stojita še urejena poslanca Sašo Peče in Bogdan Barovič. Podoba, ki jo je SNS tako posredovala, morda nakazuje intelektualistično (tako že Zmago Jelinčič ob predsedniških volitvah 2002), konstruktivno ali celo državotvorno držo stranke v prihodnjem sklicu parlamenta oz. vladni koaliciji.

DeSUS se je letos predstavljal s celostno podobo lipovega lista in gesla »DeSUS za vse generacije«. Njihovi predvolilni plakati so izstopali po barviti, naravni (brez »stylinga«) fotografiji predsednika stranke, ki so ga obkrožale gospe starejše generacije, predstavnice DeSUS, pod skupnim sloganom »Na mladih in modrih svet stoji. V DeSUS dobrodošli vsi.« Zanimivo, da je to edina stranka, poleg NSi, ki je na svojih plakatih uporabila ženske (druge stranke so le predstavile svoje kandidatke) in jih s tem tudi naslavljala. Tovrstni oglaševalski produkt pa je dovolj izviren in profesionalno izveden, zlasti če se spomnimo naivnega pristopa na prejšnjih volitvah (2000): preprostega, neprivlačnega plakata s slabo vidno fotografijo družine več generacij in s enostavnim sloganom »Volite zase! Volite DeSUS!«11

SMS je bila v prejšnjih predvolilnih kampanjah prepoznavna po svojih odličnih kreativnih prijemih in direktnih sporočilih: na parlamentarnih volitvah 2000 je na primer pozivala »DOST ‘MAM« in »Zbud’ se SLO(n)!«, na lokalnih volitvah 2002 pa »Zaupaj sebi.« Podobno se je tudi letos predstavila s kvalitetnimi oglaševalskimi produkti: na predvolilnih plakatih so pod sloganom »Slovenija stoji. Na mladih.« (op.p. 1. pika je podkrepljena z rdečo barvo) upodobljene otroške nogice, ki stojijo na odraslih. Specifično ciljno skupino je naslavljal tudi plakat »Mladi na volitve. Ne presliši, spreglej, povej naprej«, kjer trije mladi simpatično gestikulirajo čute sluha, vida in govora ter s tem posredno apelirajo na politično vključenost in aktivnost mlade populacije. Tokrat ni sporočila in vizualizacije o novi ekološki usmeritvi stranke kot ob volitvah za Evropski parlament junija 2004: na skupnih plakatih SMS in Zelenih Slovenije so bila ob vodilnem sloganu »Ti odločaš.« v zelenih pravokotnikih zapisana programska gesla »Za enake možnosti«, »Za prihodnost mladih«, »Skupaj smo močnejši«, »Z nami bo Evropa boljša«. Zanimivo je, da se sicer osrednja, najbolj prepoznavna (in zgovorna) osebnost stranke, t.j. njen predsednik Dominik S. Černjak na plakatih nikoli ne pojavlja.

AS je vstopila v slovenski politični prostor pred volitvami 2004 s provokativnim in zgovornim sloganom »Skrajni čas za nove obraze«, ki ga je na veliki barvni fotografiji predvolilnih plakatov ilustriral prijazen obraz predsednika stranke Franci Kek, ki so ga kontrastirali s črnobelimi karikaturami »starih« slovenskih politikov. Naveličano, apatično in posledično, apolitično mlado populacijo je naslavljal tudi njihov televizijski spot »Gremo volit?« z modernim glasbenim vložkom. Na sploh je predvolilno kampanjo AS odlikoval njihov drugačni pristop v komuniciranju in akcijah - tako so se po Sloveniji vozili z vlakcem, ne pa z avtobusom kot vse druge stranke.

SJN se je že na volitvah v Evropski parlament junija letos predstavila z zanimivo in privlačno celostno podobo: najbolj opaženi so bili plakati Popaja in Olive s sloganom »Vaš glas je naša špinača.«, kandidatka Alja Brglez in predsednik stranke Boris Popovič pa sta se predstavljala na skupni fotografiji pod sloganom »V Sloveniji je moč.« V tem smislu so konsistentno in učinkovito komunicirali tudi plakati ob letošnjih parlamentarnih volitvah: slogan »Zavihajmo rokave« so ločeno ponazarjali predsednik stranke Borisa Popoviča in kandidati z zavihanimi rokavi na oranžni podlagi, kar je kot celota v pravi meri privlačilo pozornost mimoidočih.

»Dobronamernost« Junijske liste se je izražala v njenem predvolilnem sloganu »Ambasadorji ljudi«, ki je na plakatih skladno funkcioniral ob fotografiji znanih in priljubljenih osebnosti Mance Košir (»duše« stranke) in Boris Cavazza (ambasadorja UNICEF). Jagoda je sicer prepoznan znak stranke, vendar pa ima po mojem mnenju prešibko vsebinsko in simbolno vrednost, da bi jo volilci širše sprejeli in da bi na njih učinkoval. Nekatere je zmotila brošura Junijske liste, v kateri so bili posamezni kandidati namesto s poklicem identificirani s svojim handikapom.

Plakati t. i. Četvorke (koalicija Glas žensk Slovenije, Zveza za Primorsko, Zveza neodvisnih Slovenije in Nova demokracija Slovenije) in Zelenih Slovenije so primeri dobre zasnove, vendar slabe izvedbe. Tako je Četvorka nastopala pod geslom »Skupaj zmoremo več« in sloganom »Slovenija zbudi se«, ki pa sta svojo učinkovitost izgubila na neprivlačnih plakatih, podobnim sindikalnim letakom: obris Slovenije v ozadju, z napisom »Skupaj v koaliciji na državnozborske volitve 2004«. Slogan Zelenih Slovenije »Barva pove vse« je zvenel prazno, skoraj podcenjujoče na nizko kvalitetnem plakatu zelene barve, v popolnem nasprotju s sicer kreativno odlično celostno podobo, ki je razvidna na njihovi spletni strani.

Na letošnjih parlamentarnih volitvah so kandidirale tudi stranke, ki so bile tako v svojih predvolilnih kampanjah sloganih in plakatih kot tudi volilnih rezultatih obrobne in skoraj neopazne. Demokratska stranka se je kot edina med vsemi strankami v svojem sloganu osredotočala na novi evropski okvir Slovenije »Slorealizem in evrorealizem«. Stranka ekoloških gibanj se je predstavljala kot »Varuhi okolja«, s plakati, ki so v treh raznobarvnih in prepletajočih krogih ponazarjali tri elemente: zemljo, vodo in zrak. Združeni za samostojno pravično Slovenijo s koordinatorjem Jožetom Horvatom so ponujali »Tokrat zares drugače«, ZAPS: Za podjetno Slovenijo pod okriljem Obrtne zbornice Slovenije »Moder odgovor prihodnosti«. Stranka slovenskega naroda pod vodstvom kontroverznega Boruta Koruna pa je komunicirala kar sama po sebi (za sebe), brez slogana.

N i slišati, da bi se kakšna skupina mladih organizirala in na pravem mestu izpostavila tehtne probleme, kot npr.: zakaj je na večini področij zelo težko dobiti službo primerno izobrazbi, zakaj si mlad človek brez finančne podpore staršev praktično ne more kupiti stanovanja in še bi lahko naštevali. Večina mladih si pod politiko predstavlja zgolj dolgočasen svet članov parlamenta, torej moških poznih srednjih let v sivih oblekah, ki pogosto nastopajo na TV, dolgočasne politične televizijske prenose in debate, v kateri ti možje uporabljajo težko razumljive argumente. Pozornost do politike se nekoliko spreminja v odvisnosti od tekočih dogajanj v domači državi in po svetu, toda povprečna stopnja spremljanja političnega življenja je po podatkih primerjalnih evropskih raziskav relativno nizka. Raziskovalci iz zahodnoevropskih držav ugotavljajo podobne trende tudi med drugimi skupinami prebivalstva; po podatkih različnih anket se od osemdeset do devetdeset odstotkov starejših državljanov ne zanima za lokalno, nacionalno ali za mednarodno politiko, in ne iščejo informacij o politiki, na podlagi katerih bi lahko politično delovali. Nezanimanje mladih za politična vprašanja velja kot pereče vprašanje posebej izpostaviti zato, ker se nenehno zvišuje povprečna starost, pri kateri so mladi ekonomsko in socialno razmeroma samostojni. Mladi ljudje ostajajo vse dlje na obrobju političnega dogajanja, tja do sredine tridesetih let so v okviru prevladujoče političnosti »poldržavljani«, ki imajo le malo dejanskih možnosti za delovanje v okviru institucionalne politike. Ravno zaradi svoje obskurne pozicije pa si lahko dovolijo drugačne poglede in bolj radikalne akcije. Potencialna radikalnost pa predpostavlja, da se zanimajo za politične probleme, kar je v nasprotju s podatki o njihovem razmeroma nizkem poznavanju političnih institucij, političnega sistema, delovanja vlade in ključnih političnih akterjev. Drži, da ne moremo trditi, da so mladi monolitna, nediferencirana skupina – glede na demografsko strukturo so posnetek širše družbe. Razlike med njimi se kažejo tudi v stopnji zanimanja za politiko in pripravljenosti na sodelovanje v različnih oblikah političnih procesov. Ključni argument za raziskovanje odnosa mladine kot posebne družbene skupine do politike se skriva v tem, da je mladina barometer za razumevanje širših družbenih in kulturnih sprememb ter da vsebuje potencial za napovedovanje družbenih tokov, ki jih prinaša prihodnost. Kot pravi pionirka raziskovanja mladine v slovenskem in jugoslovanskem prostoru dr. Mirjana Ule: »Že nekaj desetletij velja ugotovitev, da bo to, kar danes dela, govori, mlada generacija, jutri splošen vzorec obnašanja in delovanja.« V zvezi z oblikami političnega udejstvovanja mladih se postavlja vprašanje, ali upada zgolj institucionalna politična participacija mladih (torej aktivnosti v okviru uveljavljenih političnih institucij, kot so volitve, simpatiziranje s strankami itn.), ali pa konvencionalne oblike politične participacije zamenjujejo nove, katerih pomembni protagonisti so mladi sami (npr. neposredno delovanje, izzivanje političnih elit)? Seveda se implicitno postavlja vprašanje, kako sploh (teoretično in empirično) definirati pojem politična participacija mladih. V obilici literature o demokraciji srečujemo širok razpon razumevanja participacije: od ožjega, ki jo omejuje na sodelovanje na volitvah; do širšega, po katerem – poenostavljeno rečeno – politična participacija presega aktivnosti znotraj uveljavljenih političnih institucij (npr. interesne skupine, nova družbena gibanja, protesti itd.).

Evropska spodbuda za mlade Mladinska politika na evropski ravni obravnava politično participacijo mladih z zaskrbljenostjo in hkrati z upanjem. Bela knjiga Evropske komisije, naslovljena »Nove spodbude za evropsko mladino« (2001), definira participacijo mladih v javnem življenju kot prednostni cilj evropskih in nacionalnih mladinskih politik. Tej knjigi so dodali še Evropsko listino o participaciji mladih v lokalnem in regionalnem življenju (2003), kar po eni strani izraža naraščajočo »živčnost« zaradi neaktivnega državljanstva mladih; po drugi strani pa je dokaz, da vodilni politiki na evropski ravni slutijo, da je udeležba mladih odločilnega pomena v procesih demokratizacije in integracije držav v Evropi. Tako zaželena nova Evropa se zdi uresničljiva le s participacijo nove generacije evropskih državljanov. Ker angažiranje mladih v javnem življenju domnevno veliko obljublja, si tudi gospodje v strasbourških palačah vsaj navidezno razbijajo glavo z vprašanjem, zakaj so mladi nezainteresirani za politiko. Razen peščice mladih, ki zgodaj začutijo slo po sivih oblekah in pisanih sobanah nacionalnih ali evropskih političnih institucij, pa večina mladih svojo pozornost in energijo usmerja na druga manj politična, da ne rečem ne-politična področja.

Infantilizacija mladine na Slovenskem Kar se tiče slovenske situacije, smo na Centru za socialno psihologijo s pomočjo anketiranja reprezentativnega vzorca mladih med 16 in 29 let leta 2000 ugotovili naslednje: šest desetin mladostnikov je izjavilo, da je njihovo zanimanje za politiko nikakršno ali majhno. Da je njihovo zanimanje močno ali zelo močno, je dejalo manj kot deset odstotkov anketirancev. Politika je zelo redko tema njihovih pogovorov, še najpogosteje se o njej pogovarjajo s starši. Anketa je pokazala še, da večina mladih nima občutka, da lahko kakor koli vplivajo na politične odločitve in dejanja političnih elit. Politika se jim zdi preveč komplicirana, da bi jo povprečen človek lahko razumel. Obenem se strinjajo z izjavo, da se politiki tako ali tako zanimajo samo za to, da so izvoljeni, in ne za to, kaj volivci resnično želijo. Ob teh podatkih se zastavlja vprašanje, zakaj večina mladih danes ne občuti potrebe ali pripravljenosti in zavzetosti za spreminjanje obstoječih razmerij družbene moči? Videti je, da so bremena povečanih zahtev po čim višji izobrazbi, zgodnjem načrtovanju kariere in predanosti službi izjemno težka, prav tako je zahtevno in težavno »delo na sebi« ter iskanje svojega prostora pod soncem. Od družbeno, kulturno in življenjsko-stilno definirane generacije se je mladina spremenila v socialno infantilizirano družbeno skupino, ki je odvisna od paternalizma odraslih, zlasti od starševske ekonomske, socialne in emocionalne podpore. Emancipacija mladih je omejena na avtonomnost na tržišču potrošniških in prostočasnih stilov, mode ter oblikovanja in estetizacije telesa. Vendar pa jih ne smemo obtoževati za njihove reakcije, saj niso oni ustvarili globalne negotovosti niti razpršenih ekonomskih struktur, ki povzročajo občutke politične impotentnosti. Le redki mladi dojemajo svojo situacijo kot sedenje v skupnem (vrstniškem) čolnu. Da bi si zagotovili in obdržali zaposlitev, so prisiljeni tekmovati med seboj. Zdi se jim, da vsak upravlja svoj čolniček, vrstniki pa mu predstavljajo zgolj konkurenco. Pri tem spregledajo, da imajo njihovi problemi skupni imenovalec. Vsak posameznik se raje sam sooča z njimi.

Odraščanje v oblazinjenih gnezdih tele-družbe Nizka občutljivost velikega števila mladih za žgoča politična vprašanja je med drugim tudi posledica odraščanja v oblazinjenih gnezdih tele-družbe, ki ljudi izdatno servisira s hitrimi in kratkimi informacijami ter intimnimi zgodbami iz življenja javnih oseb. Veščine »javnega življenja« se tako skrčijo na javno prikazovanje zasebnih afer in javna priznanja zasebnih sentimentov (bolj ko so te izpovedi intimne, bolje za politika). Politična informacija pa je za demokratično politiko to, kar je denar za ekonomijo. Stališča o političnih problemih se primarno ne izoblikujejo preko medosebnega vpliva, temveč igrajo pomembno posredovalno in interpretativno vlogo v oblikovanju teh stališč medijska sporočila. Razvoj modernih informacijsko-komunikacijskih tehnologij po eni strani obeta izboljšanje ravni splošne obveščenosti. Nove tehnologije teoretično omogočajo, da je politika bolj dostopna in transparentna ter da je lahko vsak državljan obveščen. V težnji po obveščenosti je odvisen od znanja, ki mu ga posredujejo očividci, vpleteni, analitiki, komentatorji; torej od njihovega dostopa do dejstev in njihovega vrstnega reda relevantnosti. Zaradi dovzetnosti množičnega občinstva za medijske vplive pa imajo mediji poleg dvigovanja stopnje informiranosti tudi možnosti manipuliranja s stališči javnosti. Medijem se pogosto celo pripisuje krivdo za politično odtujitev državljanov. Največ ljudi, predvsem med mladimi, najpogosteje gleda televizijo, torej najmanj kognitivno zahteven medij. Večina jih gleda televizijo za zabavo, ne z namenom, da bi pridobili pomembne informacije. Tudi politika se pakira kot oblika zabave (t.i. infotainment). Izpostaviti velja tudi, da je sodobni medijski diskurz pod velikim vplivom političnih in ekonomskih elit. Ta diskurz s pomočjo marketinško-piarovskih prijemov prej namenoma odvrača pozornost državljanov od relevantnih in aktualnih političnih tem, kakor da bi skrbel za njihovo dobro obveščenost. Številne revije, televizijski kanali, filmi, radio in drugi mediji obravnavajo svoje mladinsko občinstvo kot apolitično in zainteresirano samo za materialne, neresne teme. Delna izjema je mladinska glasba, ki je manj centraliziran medij. Pogosto jo proizvajajo mladi ali mladi odrasli, ki včasih skozi njo izražajo teme politične vsebine. Najbolj centralizirani mediji – časopisi in televizija – pa ne igrajo konstruktivne vloge, da bi pomagali integrirati mlade v politično življenje oz. javno sfero.

Demokratični potencial interneta še neizkoriščen Posebej velja izpostaviti internet. V primerjavi z drugimi mediji je internet disperzen, decentraliziran in recipročen medij. Zaradi teh lastnosti je bolj prikladen za pospeševanje proste izmenjave informacij; poleg tega povečuje možnost, da lahko tudi navadni ljudje povzročajo in podpirajo družbena gibanja. Internet zmanjšuje pomen hierarhij pri komuniciranju. Je področje, na katerem mladi niso stigmatizirani zaradi svoje starosti in kjer njihov status ni ovira za participacijo. Kljub njegovemu potencialu za vzpostavljanje bolj demokratičnih in odprtih struktur pa je njegova v te namene zaenkrat omejena na zelo majhen delež ljudi. Kaj pomeni pomanjkanje interesa in vitalnih informacij za stabilnost in trajnost demokratične oblike vladanja, ki izhaja iz idealnotipične predpostavke o obveščeni in racionalni javnosti? Ali demokracija lahko preživi navzlic splošni ljudski ignoranci in apatiji do konvencionalne politike, še posebno, če se z odraščajočimi generacijami še večji delež ljudi ne bo zanimal za politiko? Če upoštevamo še neuspeh (oz. nepripravljenost) medijev za spodbujanje zanimanja za politiko, demokracija ni deliberacija, temveč borba, ki temelji na sposobnosti medijev za oblikovanje javnega mnenja.

Nova družbena gibanja kot oblika participacije Kljub frustracijam ljudi s tradicionalno politiko ali ravno zaradi njih si mnogi želijo izboljšati pogoje v skupnosti in se želijo aktivno ter aktivistično ukvarjati z vprašanji, ki se tičejo njihovega vsakodnevnega življenja. Izgrajevanje take oblike demokracije poteka problem po problemu in projekt za projektom. Ljudje, ki se spoznajo na politična vprašanja, in ki občutijo učinke svojega delovanja, imajo večje zaupanje v politični sistem. Slednji lahko postane bolj dovzeten, korekten in zadovoljiv. Tudi nezanimanje mladih za institucionalno politiko ne pomeni, da med mladimi ni vsaj peščice takih, ki izražajo zanimanje za vprašanja človekovih pravic, enakosti med spoloma, ekoloških vprašanj, globalne pravičnosti ipd. Različne evropske raziskave vse po vrsti sicer beležijo nizek delež takih, ki pa vztrajno narašča. Oblike politične participacije, ki pritegnejo sodobne individualizirane posameznike, so nova družbena gibanja, ciljno usmerjene problemske kampanje, mednarodna omrežja, skratka ohlapno organizirana, fleksibilna in specifična zavezništva. Primer relativno uspešnega organiziranja mladih so alterglobalizacijska gibanja (ta termin od januarja 2002 vse hitreje zamenjuje pojem antiglobalizacijska gibanja, da bi poudarili, da ta gibanja niso proti globalizaciji kot taki, temveč predvsem proti neoliberalni globalizaciji), ki predstavljajo poskus, kako spraviti mogočne ekonomske sile pod družbeni nadzor. Čeprav verjetno precej mladih ljudi, ki protestira na takih shodih, niti ne razume vseh posledic, ki jih globalizacija prinaša, so Seattle, Praga, Milan, Genova, Porto Alegre, Quito, Firence, Cancun itd. koraki posameznikov v imenu mednarodne solidarnosti, ki od globalnih krojiteljev usode zahtevajo, da prisluhnejo težavam najrevnejših ljudstev in narodov. Te stopinje mladih aktivistov opozarjajo, da kljub pesimistični sliki, ki jo dajejo podatki iz večine raziskav, med mladimi obstajajo predispozicije za politično participacijo. Mladi so na čelu precejšnjega števila družbenih gibanj, npr. okoljevarstvena, mirovniška, gejevska gibanja. Ta gibanja največkrat skušajo doseči razširjenje pravic zatiranih ali si prizadevajo zaščititi naravno in družbeno okolje pred pretečimi grožnjami, zlasti pred grožnjo izgube osebne varnosti in svobode. Da mladi niso otrpli, pričajo tudi potrošniški bojkoti (ki so pogosti v nordijskih državah), internetni kanali, pa tudi bolj lokalne oblike družbenega delovanja: formalno prostovoljno delo, različna neformalna omrežja v skupnosti oz. soseski, posamezna altruistična dejanja, skrbstveno delo itd., prek katerih se mladi udejstvujejo v skupnostih in vplivajo na svet okrog sebe. Mladi so skupina, od katere se da marsikaj naučiti. Zgodovinski spomin govori, da je v preteklosti njihovo aktivno udejstvovanje v družbenem življenju že spremenilo in »pomladilo« družbo, četudi so se potem razmeroma hitro zlili z novimi prevladujočimi konstrukti uradnih ideologij in žrtvovali kritično dimenzijo za status quo. Kljub temu, da mit o velikem poslanstvu mladih ne vzdrži, pa so nove oblike participacije mladih, pa tudi nove vsebine starih oblik svetle točke v mozaiku evropskih raziskav mladine. Ali bodo mladi pomladili oblike politične participacije ni samo teoretično vprašanje. Bržkone je v dobi naraščajoče individualizacije, kulturne raznolikosti in globalizacije gospodarstva napočil čas, da prav vsak pomete pred svojim pragom in da se zavemo, da nas mora prav vse državljane zanimati tudi javna sfera in politična arena. V političnih procesih za doseganje stabilnosti, zmanjševanja prepada med revnimi in bogatimi, ohranjanja okolja, pomirjanja etničnih sovražnosti in vzpostavljanja ravnotežja med globalizacijo in kulturnimi tradicijami so potrebne nove, sveže, mlade ideje, inovativni pristopi, pri čemer pa niti najmanj nimam v mislih propagandistično-piarovskih prijemov kakšnih prijaznih, všečnih, retorično spretnih, skratka marketinško izpiljenih »mladcev«. Le tako si politika lahko zagotovi legitimnost in ni samo stvar peščice karieristov, ki skušajo vse bolj suvereno pometati z nami.