»Zgodba« o radijskih in televizijskih programih posebnega pomena se ni začela z odločitvijo ustavnega sodišča o razveljavitvi drugega odstavka 82. člena zakona o medijih (Zmed) iz začetka tega leta, pa tudi ne z odločitvijo RTV Slovenija, da ne izplača treh odstotkov sredstev iz rtv-prispevka namenjenih financiranju teh programov. »Zgodba« o programih posebnega pomena je predvsem rezultat pomanjkanja kakršne koli medijske politike, ki je svojo formalno podobo dobila v leta 2001 sprejetem zakonu o medijih.

V Sloveniji danes deluje 110 radijskih in televizijskih programov, med katerimi jih ima 24 status programa posebnega pomena. Temeljno vprašanje je, ali Slovenija potrebuje toliko radijskih in televizijskih programov oz. ali lahko slovenski radiodifuzni trg lahko »preživi« tolikšno število programov? Enako vprašanje so si že leta 1999 zastavili člani ekspertne skupine Sveta Evrope (v sestavi Anthony Hewitt, Karol Jakubowicz in Thomas Kramler) v svojih komentarjih na prvi predlog zakona o medijih. Njihovo opozorilo je bilo jasno: velikost slovenskega radiodifuznega trga ne bo prenesla tako velikega števila radiodifuznih organizacij na lokalni in regionalni ravni. Pomanjkanje natančno začrtane medijske politike je v zadnjem desetletju postalo »nenapisano« vodilo delovanja številnih institucij, ki na različne načine nadzorujejo delo medijev. Če ni skupne politike, to še ne pomeni, da ni nobene politike. Dobimo pač posebno obliko množice parcialnih interesov, ki se včasih (kar pa je zelo redko) strinjajo o določenih vprašanjih. V zadnjem desetletju je to načrtno ne-vodenje medijske politike pripeljalo do sedanjih razmerij na radiodifuznem trgu. Če med 110 trenutno delujočih radijskih in televizijskih programov »izločimo« programe, ki jih ustvarja javni zavod RTV Slovenija in tri komercialne televizijske programe z nacionalno pokritostjo, potem kot »preostanek« dobimo množico lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih programov, ki morajo preživeti na skrajno omejenem trgu: tako poslušalcev/gledalcev kakor tudi oglaševalcev. Preden poskušamo sestaviti nekaj predlogov za urejanje položaja programov posebnega pomena najprej poglejmo, kako so nastale sedanje »težave«.

Leta 1990 je v Sloveniji delovalo okrog 40 radijskih programov, ki so bili večinoma ustanovljeni kot lokalni »javni« mediji po vsej Sloveniji. Z zakonom o privatizaciji so se vsi ti programi olastninili, ideja v ozadju »modela« lastninjenja pa je bila, da preidejo v last zaposlenih oz. nekdanjih zaposlenih in lokalnih skupnosti. Njihova sedanja, skrajno nepregledna lastniška struktura je ena od prvih posledic prej opisane »medijske politike«. zakon o javnih glasilih (IV. poglavje) – sprejet leta 1994 – je na radiodifuznem področju uvedel razliko med nacionalnimi, nekomercialnimi lokalnimi in komercialnimi rtv-programi. Nacionalne programe je ustvarjal javni zavod RTV Slovenija, lokalni nekomercialni programi pa so bili namenjeni obveščanju prebivalcev ene ali več lokalnih skupnosti o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo. Lokalni nekomercialni rtv-program se je lahko oddajal za območje ene ali več lokalnih skupnosti, vendar največ do polovice ozemlja Republike Slovenije. Kot vir financiranja lokalnih nekomercialnih programov je zakon navajal: dejavnost organizacij, ki ustvarjajo oz. oddajajo te programe in sredstva lokalnih skupnosti. Če smo tem programom dodali še študentske nekomercialne rtv-programe, potem so bili vsi preostali delujoči programi komercialni. Do leta 2001 je takšen status imelo več kot 20 izdajateljev. Od leta 1998 so potekale prve razprave o spremembah zakona o javnih glasilih. Temeljni razlog za spremembo zakona ni bila toliko analiza obstoječega stanja (predvsem analiza negativnih posledic izvajanja zakona o javnih glasilih), temveč prilagajanje slovenske medijske zakonodaje evropski. V predlogu zakona o medijih za drugo obravnavo (4. julij 2000) je pripravljavec zakona (ministrstvo za kulturo) v oceni finančnih posledic sprejemanja novega zakona zapisal: »Za kvalitetno delovanje radijskih in televizijskih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, katerih osnovni namen je informirati in kulturno osveščati prebivalce lokalnih skupnosti in spodbujati zlasti lokalne medije k medsebojnem povezovanju v regionalne programe, je treba nadomestiti negativni dohodek, ki ga bodo ti mediji izgubili zaradi zakonskih omejitev obsega oglaševanja in drugih programskih zahtev (zlasti glede obsega lastne produkcije, ki jih določa zakon. V primerjavi s t. i. komercialnimi mediji, kjer so te omejitve manjše (poleg tega pa razširjajo manj zahtevne programe, ki so praviloma irelevantni za razvoj slovenske kulture), imajo programi posebnega pomena pomembne informacijske, kulturne in druge naloge, povezane z uresničevanjem javnega in posameznih lokalnih interesov. Delovanje regionalnih programov, povezano z razvojem lokalne samouprave, pa je tudi v interesu države, zato bi morala država iz sredstev državnega proračuna skupaj z občinami posebej sofinancirati vsaj del projektov teh medijev. /…/ Ocenjujemo, da bi znašal ustrezni minimalni znesek za namene iz te točke 300 milijonov tolarjev sredstev iz državnega proračuna letno.« Iz tega lahko vidimo, da je pripravljavec novega zakona prvič jasno postavil temelje bodoče medijske politike na radiodifuznem področju in poskušal tudi nakazati mogoče sistemske rešitve za urejanje finančnega položaja bodočih programov s statusom programa posebnega pomena. Žal, v postopku sprejemanja novega zakona se je izkazalo, da obstajajo različni interesi, kako to vprašanje čimbolj učinkovito urediti. Ena od številnih »parcialnih« medijskih politik je namreč prevladala.

Po skoraj enem letu javnih razprav, spreminjanja posameznih členov zakonodaje in posledično samega namena regulacije tega področja je vlada v tretjo obravnavo poslala naslednje besedilo 4. (javni interes na področju medijev) in 82. člena (programi posebnega pomena) predloga zakona o medijih (Poročevalec DZ RS. 16. 3. 2001, št. 19, str. 23–63). V 4. členu je bilo zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:

• za uresničevanje pravic državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
• za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete;
• za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
• za razvoj izobraževanja in znanosti;
• v regijah in lokalnih skupnostih, kjer delujejo nekomercialni radijski in televizijski programi.
• Republika Slovenija podpira razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev.
• Republika Slovenija posebej podpira razširjanje programskih vsebin, namenjenim slepim in gluhonemim, v njim prilagojenim tehnikam, ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.

Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za kulturo, določi pogoje, merila in postopek izvedbe rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture s sredstvi iz državnega proračuna, v skladu z določbami zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. V 162. členu pa je bila določena tudi višina teh sredstev – 300 milijonov tolarjev na leto. V 82. členu, ki je urejal financiranje programov posebnega pomena, je vlada predlagala naslednje besedilo: 1. Republika Slovenija v skladu s 4. členom tega zakona podpira dejavnosti radijskih in televizijskih programov posebnega pomena, ki so posebnega pomena za slovensko kulturo. 2. Za programe iz prejšnjega odstavka kolektivna organizacija avtorjev določi posebne znižane tarife za uporabo avtorskih del, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo avtorske in sorodnih pravic. Na drugem nadaljevanju tretje seje Odbora DZ za kulturo, šolstvo, mladino in šport, ki je bila 27. 3. 2001, je bilo jasno, da je prav pri 4. in 82. členu potekalo največ lobiranja za njuno spremembo. Pet dni pred sejo skupščinskega Odbora za kulturo je predsednik odbora prejel amandmaje skupine poslancev (od 14 podpisnikov je večina bila poslancev vladne koalicije) na 82. člen. Po njihovem predlogu naj bi zakon uvedel novi vir financiranja programov posebnega pomena – rtv-prispevek. Predlog novega drugega in tretjega odstavka 82. člena je bil takšen: Za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih programov se izloči tri (3) odstotke sredstev rtv-prispevka. Za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena se sredstva zagotovijo iz državnega proračuna. V svoji obrazložitvi so poslanci zapisali, da je »glede na pomembnost lokalnih in regionalnih radijskih programov v luči uresničevanja pravice do obveščenosti in krepitve lokalne demokracije potrebno tudi z neposrednim vzpodbujanjem za pripravo teh programov uresničevati javni interes države na tem področju. Priprava določenega odstotka lokalnih oziroma regionalnih vsebin, na primer 30 odstotkov pomeni 18 minut govornega programa na uro oddajnega časa, je dražja v primerjavi s pripravo programov, ki nimajo takšnega deleža lokalnih in regionalnih vsebin. Zato kot vir predlagamo rtv-prispevek ter sredstva republiškega proračuna predvsem za izgradnjo vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje teh programov. Podobno prakso imajo tudi v državah EU.« Leta 2001 je seveda »argument EU« imel posebno težo ne glede na to, da nihče ni konkretno poskrbel s podatki, katere države članice EU imajo prakso, da s sredstvi rtv-prispevka in državnega proračuna sofinancirajo programe, ki jih ustvarjajo zasebne gospodarske družbe. Odgovor na to vprašanje, če bi koga takrat zanimal, bi bil – nobena. Besedilo in obrazložitev 82. člena, ki ga je kot amandma vložila skupina 14 poslancev, je bilo v bistvu besedilo amandmaja, ki ga je predsedniku skupščinskega Odbora za kulturo 20. marca posredovalo Združenje za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije (GIZ nekomercialnih radijskih postaj). Njihovo besedilo amandmaja se je od predloženega poslanskega amandmaja razlikovalo samo na eni točki – GIZ nekomercialnih radijskih postaj je predlagal petodstotni delež rtv-prispevka namenjen financiranju programov posebnega pomena. Na seji parlamentarnega odbora sta tako ministrstvo (pripravljavec zakona) kot sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve DZ opozorila, da bi sprejetje predlaganega amandmaja 82. člena, ki kot vir sredstev določa rtv-prispevek, pomenilo poseganje v drugi zakon (zakon o RTV Slovenija), ki posebno ureja delovanje javnega zavoda RTV Slovenija. Enostavno povedano, poslancem so odsvetovali sprejemanje tega amandmaja. Po končani razpravi na odboru je vlada v parlament poslala nespremenjeno besedilo 82. člena. Ne glede na opozorila pa so poslanci na svoji seji aprila 2001 sprejeli Zmed, ki v 82. členu kot vir financiranja programov posebnega pomena določa tudi rtv-prispevek. Za ta amandma so glasovali tako poslanci opozicije kakor tudi vladne koalicije. Nadaljnji potek dogodkov pa je znan: pritožba RTV Slovenija, odločitev ustavnega sodišča, nezainteresiranost poslancev, da spremenijo 82. člen Zmed in poiščejo ustrezne rešitve (v šestih mesecih niti ena od parlamentarnih strank ni predlagala nobenih sprememb), odločitev RTV Slovenija, da teh sredstev ne izplača, nesposobnost ministrstva, da jih izterja … Po treh letih lahko samo zastavimo vprašanje poslancem DZ, ki so sprejeli zakon o medijih: Kdo je odgovoren za nastalo situacijo?

Da bi lahko razumeli »učinke« Zmed na tem področju, moramo najprej razložiti, kdo ima oz. lahko pridobi status programa posebnega pomena in kakšne »ugodnosti« (razen financiranja iz rtv prispevka) tem programom ponuja zakon. Med radijske in televizijske programe posebnega pomena sodijo: radijski in televizijski programi, ki jih izvaja javni zavod RTV Slovenija, lokalni in regionalni radijski in televizijski programi ter študentski in nepridobitni radijski in televizijski programi. Radijski in televizijski programi RTV Slovenija, ki imajo po Zmed avtomatično status programa posebnega pomena, regulira še poseben zakon – zakon o RTV Slovenija. Vsi ostali izdajatelji pa za status morajo zaprositi in ga pridobijo, če zadostijo programskim zahtevam, ki jih določa Zmed. Za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena država zagotovi sredstva iz proračuna, kolektivna organizacija avtorjev določi posebne (do največ dvajset odstotkov) znižane tarife za uporabo avtorskih del, Svet za radiodifuzijo pri podeljevanju novih frekvenc prednostno upošteva izdajatelje programov s statusom programa posebnega pomena, operaterji morajo omogočiti njihovo neodplačno razširjanje, lahko pa aplicirajo na javnih razpisih za sredstva iz 4. člena Zmed in Sklada za avdiovizualne medije. Poglejmo samo, kaj se je dogajalo s sredstvi namenjenim za redni letni javni razpis za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture programov, ki so pomembni za javni interes RS na področju medijev. Za sredstva iz 4. člena lahko zaprosijo vsi mediji, ki delujejo v RS (po podatkih iz medijskega razvida, ki ga vodijo pri ministrstvu za kulturo v Sloveniji deluje več kot 800 medijev). Pogoj za sofinanciranje programskih vsebin je, da so te pomembne za uresničevanje obveščenosti pripadnikov manjšin, za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev, za kulturo javnega dialoga, za utrjevanje pravne in socialne države in za razvoj izobraževanja in znanosti. Glede na striktno politiko EU do vprašanja razdeljevanja državnih pomoči (in sredstva, ki se razdeljujejo na tem javnem razpisu, so državna pomoč, kot je tudi državna pomoč rtv-prispevek) je dovoljeno financirati samo tiste programske vsebine (oz. medije), ki delujejo v javnem interesu (public remit). Drugače povedano, država lahko sofinancira samo tiste programske vsebine, ki so posebnega pomena za državljane in državljanke in jih komercialni mediji (zaradi popolnoma drugačnega imperativa pri ustvarjanju programskih vsebin) ne zadovoljujejo. V konkretnem slovenskem primeru pa imamo dvojno sofinanciranje. Najprej vsi državljani in državljanke s plačevanjem rtv-prispevka financirajo programe, ki jih ustvarja javni zavod RTV Slovenija, hkrati pa še država dodatno sofinancira programske vsebine javnega interesa. Zakaj je to potrebno? Že zakon o RTV Slovenija javnemu zavodu natančno nalaga obveznosti pri opravljanju javne službe, med katere sodijo tudi programske vsebine iz 4. člena Zmed. Ali to pomeni, da RTV Slovenija v svojih programih ne zadovoljuje tem programskim zahtevam in jih potem (s pomočjo državnih sredstev) zadovoljujejo ostali programi posebnega pomena? Ali pa država izhaja iz tega, da je tudi zasebnim medijem potrebno zadovoljevati določeni javni interes, ki ga država potem sofinancira? Če je odgovor na prvo vprašanje potrdilen, potem imamo situacijo, v kateri javno službo (interes) zadovoljujejo tako javni zavod s svojimi programi kakor tudi (deloma) programi posebnega pomena. Če to drži, potem ni nobenega razloga, da se njihovo delovanje v javnem interesu financira (med ostalim) tudi iz rtv prispevka. Ampak formalnopravno to pomeni, da bi tudi zakon o RTV moral te programe »prepoznati« kot upravičence do financiranja iz prispevka in posledično tudi kot programe, ki so del javne službe. Skrajna posledica tega pristopa je, da moramo na določeni točki priznati, da imamo en javni zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti« (Zakon o RTV Slovenija, 1. člen), ki je hkrati nacionalni program posebnega pomena (Zmed, 76. člen), in 24 ostalih programov posebnega pomena večinoma organiziranih kot gospodarske družbe v zasebni lasti, med katerimi je 16 radijskih in šest televizijskih lokalnih in regionalnih programov posebnega pomena, en študentski in en neprofitni program. Natančno branje Zmed pokaže, da je bil namen zakonodajalca drugačen – namreč določbo 4. člena Zmed je treba razumeti kot »dodatno« zahtevo države po zagotavljanju javnega interesa na področju medijev, ki jo formalno zadovoljuje kateri koli medij, če v svojih programih ustvarja programske vsebine javnega interesa. Še več, država je definicijo javnega interesa razširila na podporo razvoja tehnične infrastrukture in podporo razširjanja programskih vsebin namenjenim slepim in gluhonemim v njim prilagojenim tehnikam ter za razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.

Zmed je v 162. členu naložil vladi, da za potrebe zadovoljevanja javnega interesa na področju medijev iz državnega proračuna zagotovi 300 milijonov tolarjev letno. V letih 2002 in 2003 je država za potrebe sofinanciranja programskih vsebin iz 4. člena Zmed namenila 166 milijonov tolarjev (namesto z zakonom zahtevanih 600 milijonov tolarjev) proračunskih sredstev. Na rednem letnem javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev za leto 2002 je bilo tako razdeljenih 97 milijonov in leta 2003 69 milijonov tolarjev. Treba je opozoriti, da za ta sredstva lahko zaprosijo vsi mediji (približno 800 jih je), ki delujejo v RS, če ustvarjajo (oz. želijo ustvarjati) programske vsebine javnega interesa. Na razpisu iz leta 2003 je devet izdajateljev programov posebnega pomena (v času razpisa tega statusa nekateri še niso imeli) od skupnih 69 milijonov tolarjev pridobilo 22,7 milijona tolarjev oz. 32 odstotkov vseh podeljenih sredstev. Leta 2002 pa je devet izdajateljev programov posebnega pomena (vsi v tem času brez statusa) od 97 milijonov razpisanih sredstev pridobilo 36,9 milijonov tolarjev, kar je 38 odstotkov vseh razdeljenih sredstev. To pomeni, da je devet izdajateljev, ki oddajajo programe s statusom programov posebnega pomena, v letih 2002 in 2003 samo iz naslova letnega javnega razpisa iz 4. člena Zmed pridobilo 59,6 milijonov tolarjev. Temu je treba dodati še sredstva, ki jih je ministrstvo za kulturo razdelilo na dveh letnih javnih razpisih (leta 2002 in 2003) za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije (Zmed, 110. člen) v višini 150 milijonov tolarjev. Med prejemniki sredstev iz tega sklada so tudi trije izdajatelji televizijskih programov, ki imajo status programa posebnega pomena. Trditev, da »država« ni ničesar naredila za podporo delovanja programov posebnega pomena, kratko malo ne drži. Vprašanje pa je, kateri mediji, na kakšen način in za katere programske vsebine so dobili proračunska sredstva? Če ostanemo samo pri razpisih za financiranje programskih vsebin v letih 2002 in 2003 (na podlagi 4. člena zakona o medijih), potem vidimo, da so v komisiji (svetu za medije1), ki je odločala o razdelitvi sredstev, sedeli člani, ki so svojim (to mislimo dobesedno) medijem podelili finančna sredstva za prijavljene programe. Torej imamo komisijo, v kateri sedijo posamezni člani, ki so v popolnem konfliktu interesov, kar pomeni, da zaradi svoje povezanosti z izdajatelji, ki sodelujejo na javnem razpisu, sploh ne bi smeli sedeti v tej komisiji. Ali je kdor koli od medijev, ki na teh razpisih niso dobili sredstva, oz. kdor koli od vseh ostali 800 delujočih medijev kdaj zastavil vprašanje: kako je to mogoče? Ali je kdo na ministrstvu za kulturo podvomil o »nekonfliktnosti« odločanja komisije v takšni sestavi? Kolikor nam je znano ne. »Zgodba« o programih posebnega pomena je zgodba o pomanjkanju politične volje pri sprejemanju medijske zakonodaje, zgodba o lobiranju interesnih skupin in zgodba o sprenevedanju vseh vpletenih – od poslancev, vlade, ministrstva pa tudi programov posebnega pomena. Če pa bi pri vsej zadevi hoteli biti dosledni, potem je vprašanje prihodnosti programov posebnega pomena treba urediti na sistemski ravni. Med javnimi in komercialnimi programi je potrebno urediti prostor za delovanje »tretjega« neprofitnega medijskega sektorja. Gre za radijske in televizijske programe lokalnih skupnosti, ki ustvarjajo lokalne programe javnega interesa. Njihovo financiranje je mogoče urediti iz javnih sredstev tudi iz rtv-prispevka.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je 14. julija letos Javnemu zavodu RTV Slovenija izdalo odredbo za izplačilo finančnih sredstev iz naslova treh odstotkov letne vrednosti vseh sredstev iz rtv-prispevka, radijskim in televizijskim postajam s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena, ki so bile izbrane na letnem javnem razpisu za financiranje programskih vsebin. Do 30. septembra 2004 nobena rtv-organizacija posebnega pomena odobrenih sredstev še ni prejela. Glede na to, da gre za finančna sredstva, ki se zbirajo z rtv-prispevkom večine slovenskih državljanov in ki jih je bila RTV Slovenija na podlagi zakona o medijih, ki je stopil v veljavo leta 2001, dolžna odvajati na posebni račun za izvedbo sofinanciranja radijskih in televizijskih programov posebnega pomena, gre sklepati, da se javni rtv-servis načrtno izmika izvršitvi odredbe ministrstva za kulturo in s tem ogroža nadaljnje delovanje radijskih in televizijskih organizacij, ki so morale vložiti precejšnja sredstva za ustvarjanje programskih vsebin, na podlagi katerih so s strani pristojnih državnih organov pridobile status posebnega pomena in s katerimi so ne nazadnje kandidirale na javnem razpisu za sofinanciranje.

Za lažje razumevanje zagate, v kateri so se zaradi ravnanja RTV Slovenija znašle radijske in televizijske postaje, ki jih je država na podlagi njihovih programov prepoznala kot kvalitetno dopolnitev javne rtv, se je treba ozreti v ozadje tega problema. Po dolgotrajnih usklajevanjih med izdajatelji medijev in državo je leta 2001 naposled stopil v veljavo nov zakon o medijih, ki je ob mnogih drugih spremembah prinesel tudi povsem novo klasifikacijo elektronskih medijev in z njo predvidel ob javni rtv še lokalne, regionalne in študentske radijske in televizijske programe posebnega pomena. Za tovrstne statuse je zakonodajalec predpisal tudi postopke in kriterije za njihovo pridobitev, kar pomeni, da si ga mora izdajatelj medija z določeno kvoto različnih programskih vsebin informativne, kulturne, izobraževalne in podobne narave pridobiti. Ker gre pri tovrstnih vsebinah za produkcijo povezano z višjimi stroški, hkrati pa so tovrstne vsebine pogosto manj zanimive širšemu krogu gledalcev in poslušalcev in s tem tudi tržno manj privlačne, je bilo treba zagotoviti finančna sredstva, s katerimi bi država sofinancirala njihovo ustvarjanje in s tem ustvarila pogoje za ohranitev zahtevnejših programskih vsebin v medijih nasploh. Še posebno, ker je zaradi radodarnega razdeljevanja razpoložljivih frekvenc v preteklosti država omogočila nesluten razmah komercialnih (še posebej radijskih) ponudnikov, je ohranitev in nadaljnji obstoj tovrstnih programov za slovenski medijski trg izjemnega pomena. Zgolj (oglaševalski) trg zaradi močne, pretežno k zabavi orientirane komercialne konkurence ne omogoča ohranitve zahtevnejših programov. Rešitev je zato prinesel zakon o medijih, ki je določil, naj bo 3% zbranih sredstev iz rtv-prispevka namenjenih programom posebnega pomena. Tako je država podprla ohranitev zahtevnejši programov. Država si je zagotovila vir za financiranje programov, ki jim podeli status posebnega pomena, ti programi bi dobili boljše pogoje za svoje kvalitetno programsko delovanje, ljudje bi lahko gledali in poslušali kvalitetnejše programe, RTV Slovenija pa zaradi nekoliko manjšega deleža naročniških sredstev tudi ne bi smela propasti. Pa vendar se je vodstvo RTV Slovenija zaradi nestrinjanja z delitvijo sredstev iz naslova rtv-prispevka za katera smatrajo, da so namenjena zgolj za njihove programe, obrnilo na ustavno sodišče.

Ustavno sodišče je RTV Slovenija v luči dejstva, da je bil sam zakon v tem delu slabo pripravljen, ugodilo in v začetku leta 2004 razveljavilo tisti člen zakona o medijih, ki govori o financiranju programov posebnega pomena z delom rtv-prispevka. Vendar je sodišče pri tem za začetek izvajanja odločbe določilo september 2004 ter tako dalo državi čas, da zagotovi novi vir financiranja programov posebnega pomena in na ta način preprečilo morebitno ogrožanje njihovega delovanja. Tega pa država kljub pričakovanjem izdajateljev programov posebnega pomena vse do danes ni storila in, kot kaže, tega tudi ne namerava, saj misli, da zadostujejo obstoječa proračunska sredstva (okoli 130 milijonov tolarjev) za financiranje medijskih vsebin, ki jih na podlagi javnega razpisa enkrat letno razdeli ministrstvo za kulturo in do katerih so upravičeni vsi mediji, tudi komercialne rtv-organizacije, tiskani mediji in ne nazadnje javna RTV Slovenija. Z odločbo ustavnega sodišča je torej država izgubila vir, s katerim bi lahko podprla programske vsebine lastne (slovenske) produkcije, ki bi zagotavljale večjo kvaliteto ponudbe na domačem radijskem in televizijskem trgu, kar je velikega pomena v globalizacijskih procesih in z njimi povezano prevlado tujih kulturnih vplivov prisotno tudi oziroma še posebno prav na medijskem področju. Z odločitvijo sodišča, da odloži rok nastopa začetka veljavnosti odločbe o razveljavitvi spornega dela zakona o medijih, je ministrstvo za kulturo ohranilo pravno podlago za izvedbo javnega razpisa za zbiranje ponudb za sofinanciranje programov posebnega pomena s sredstvi, ki so se v ta namen zbirala od začetka veljave zakona o medijih. Pred tem so bili leta 2003 vzpostavljeni tudi potrebni vsebinski in tehnični pogoji za začetek izvajanja postopkov za podelitev statusov posebnega pomena radijskim in televizijskim programom, ki so se zanje potegovali. Pri tem gre v veliki meri za radijske medije, ki so v preteklosti na podlagi stare medijske zakonodaje imeli status nekomercialnih programov in novo nastala lokalna in regionalna zasebna televizijska podjetja. Tisti, ki so uspeli zagotoviti predpisane programske kvote, kar je ugotavljala Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK) z monitoringom njihovih programov, je Svet za radiodifuzijo podelil status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena; s tem so dobili možnost sodelovanja na javnem razpisu za sredstva iz rtv-prispevka. (Status lokalnega, regionalnega ali študentskega radijskega oziroma televizijskega programa posebnega pomena z odločbo dodeljuje APEK, in sicer na podlagi odločitve Sveta za radiodifuzijo ter po predhodnem mnenju ministrstva za kulturo.)

Kot rečeno, v Sloveniji v skladu z zakonom o medijih delimo radijske in tv-programe na radijske in tv-programe ter radijske in tv-programe posebnega pomena. Ob programih RTV Slovenija med slednje sodijo tudi programi, ki so jim bile izdane odločbe o statusu lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena. V tem trenutku ima enega od tovrstnih statusov 17 radijskih in sedem televizijskih postaj. V Sloveniji je 110 radijskih in tv-programov, kar pomeni, da 24 programov posebnega pomena predstavlja manjši del ali natančneje 22 odstotkov vseh programov. V Mariboru je status študentskega radijskega programa posebnega pomena uspelo pridobiti tudi Zavodu Mariborski radio Študent – Marš, ki je tudi edina neprofitna organizacija s tem statusom. Ostali programi posebnega pomena so radio Alpski val, Gorenjska TV, ATV Signal, Koroški radio, Radio Celje, Radio Gorenc, Radio Kranj, Radio Murski val, Radio Odmev, Radio Ptuj, Radio Robin, Radio Slovenske Gorice, Radio Sora, Radio Štajerski val, Radio Trbovlje, Radio Triglav, Radio Univox, radio Studio D, Tele 59 – RTS, TV Idea, TV Novo mesto, TV Primorka, VTV Velenje. Doslej sta bili izdani dve negativni odločbi za pridobitev statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena, v postopku za pridobitev statusa pa sta dva medija, in sicer eden za pridobitev statusa študentskega programa in drugi za regionalni tv-program posebnega pomena.

Med pogoji, ki so jih morale rtv-organizacije izpolniti, da so si pridobile status programa posebnega pomena, Pravilnik o programih posebnega pomena predpisuje naslednje programske kvote: lokalni in regionalni radijskih programi morajo v dnevnem oddajnem času med 6. in 20. uro vsebovati najmanj 30 odstotkov lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije, minimalni čas oddajanja lokalnega televizijskega programa mora biti tri ure na dan in štiri dni v tednu in regionalnega pet ur na dan in se mora predvajati vsakodnevno. V deležu lastne produkcije morajo biti zastopane informativne in kulturno-umetniške programske vsebine ter izobraževalne, otroške in mladinske, verske, športne in kulturno-zabavne vsebine, ki zajemajo tematiko lokalnega oziroma regionalnega območja, kateremu je namenjen določeni lokalni ali regionalni radijski ali televizijski program, oziroma je pomembna za njegove poslušalce in gledalce. Med programske vsebine študentskega programa se prištevajo informacije vseh vrst in avtorska dela, katerih namen je obveščanje ter zadovoljevanje izobraževalnih, znanstvenih, strokovnih, umetniških, kulturnih in drugih potreb študentske in širše javnosti. Iz predstavljenih programskih zahtev za pridobitev statusa je razvidno, da so rtv-organizacije, ki želijo pridobiti status, pred zahtevo po produkciji programskih vsebin, ki so lastne tudi javnemu rtv-servisu. Po besedah odgovornega urednika radia Murski val Marjana Dore imajo vsi mediji, ki izvajajo te programe, sedež zunaj državnega središča (Ljubljane). Hkrati pa predstavljajo edini informativni in kulturni medij za območje, ki ga pokrivajo, ter so tisti, ki obravnavajo lokalne in regionalne probleme, za katere v nacionalnih medijih ni prostora. Po njegovem bi v Sloveniji z ustreznim sofinanciranjem države lahko ustvarili regionalni medijski pluralizem. Podobno mnenje ima tudi vodja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo dr. Sašo Gazdič: »Ti programi so bistvenega pomena za ohranjanje medijskega pluralizma in za višanje stopnje demokracije v družbi ter so na podlagi tega upravičeni do javnih sredstev.« S tem ko se rtv-organizacije odločijo, da bodo ustvarjale programske vsebine, ki po kvaliteti odstopajo od povprečja pretežno k zabavi usmerjene komercialne ponudbe namenjene manj zahtevnemu občinstvu in s tem zavestno prevzamejo tveganje za manjšo tržno uspešnost, gotovo ne posegajo na področje dejavnosti javne rtv, ki jo k tovrstni zahtevnejši programski usmeritvi zavezuje zakonodaja. Nasprotno, lahko bi rekli, da takšni programi (posebnega pomena) kvečjemu širijo polje kvalitetne ponudbe in s tem predstavljajo s stališča gledalcev in poslušalcev dobrodošlo dopolnitev javne rtv. O njihovi upravičenosti obstoja govorijo tudi razmeroma visoki odstotki gledanosti oziroma poslušanosti predvsem s strani lokalnega prebivalstva, saj so s svojim (informativnim) programom v veliki meri usmerjeni prav k lokalnemu dogajanju. O tem pričajo podatki o spremljanju teh medijev, ki govorijo o tem, da jih ljudje potrebujejo in jim tudi zaupajo. Nikakor ne gre odrekati pomena javnemu rtv-servisu za ohranjanje nacionalne samobitnosti, za dvig kvalitete programske ponudbe na medijskem trgu, za informiranje prebivalstva, za skrb za slovenski jezik in kulturo itd., vendar pa je še kako dobrodošlo, da za vse to skrbijo tudi drugi mediji. RTV Slovenija ne more biti samozadostna, še posebno ne v situaciji, ko vse preveč tekmuje s komercialno konkurenco za oglaševalce na račun kvalitete programa. Za RTV Slovenija bi prav rtv-organizacije posebnega pomena morale predstavljati pravo konkurenco, torej programsko, ki pomeni tekmovanje v produkciji kar se da pestrega programa kvalitetnih vsebin in ne prvenstveno za oglaševalce. Sredstev zbranih z rtv-prispevkom ne nazadnje ni malo, vsekakor pa je potrebno z javnimi sredstvi gospodarno ravnati, kar je tudi v primeru rtv-organizacij, ki ustvarjajo programe posebnega pomena, še kako pomembno, če hočejo preživeti na trgu. In to bo morala čimprej sprejeti kot svojo doktrino delovanja tudi javna radiotelevizija, saj bo le tako lahko normalno in kvalitetno delovala tudi v primeru, ko bo po pričakovanem spremenjenem zakonu o RTV Slovenija, ko bo do njega naposled prišlo, del sredstev rtv-prispevka morda ponovno namenjenih tudi za programe posebnega pomena. Še posebno, ker je veliko ljudi že dolgo na žalost zmotno prepričanih, da z denarjem, ki ga mesečno nakazujejo za rtv-programe, plačujejo tudi svoj najljubši radijski ali televizijski program, ki pa zmeraj ne prihaja iz Javnega zavoda RTV Slovenija.

Za razumevanje pomena obstoja lokalnih, regionalnih in študentskih programov posebnega pomena je treba predstaviti obstoječe stanje na področju rtv-medijev v Sloveniji, pri tem pa sem se osredotočil predvsem na radijske programe, in sicer na programe javnega radia in komercialnih postaj. Ko govorimo o javnem radiu, imamo v mislih programe posebnega pomena nacionalnega oziroma regionalnega značaja, ki nastajajo v okviru medijske organizacije (pri nas: javni zavod RTV Slovenija) in ki so v javnem in kulturnem interesu Republike Slovenije. Kot takšni so zavezani k lastni produkciji (tudi zahtevnejših) vsebin, namenjenih tako izobraževanju in informiranju kot zabavi. Po resoluciji Sveta Evrope iz leta 1994 naj bi bil javni (rtv) servis dostopen vsem državljanom (stoodstotna pokritost s signalom). Nadalje mora v svojih programih ponujati vsebine, ki zadovoljujejo vse interese in okuse in lahko vsak poslušalec v njih najde tudi kaj zase. Pri njihovem ustvarjanju morata biti glavni kriterij kakovost in pestrost vsebin in ne število poslušalcev. Ker govorimo o javnem radiu, je instrument obveznega prispevka (javno financiranje) mogoče razumeti tudi kot financiranje s strani njegove publike, ki javni radio (in televizijo) skozi predstavnike različnih (interesnih) področij javnega življenja tudi upravlja (pri nas Svet javnega zavoda). Takšen radio naj bi po svoji javni naravi deloval:

• nepristrano in neodvisno od parcialnih (ekonomskih in političnih) interesov, kar naj bi mu zagotavljalo prav javno financiranje (rtv-prispevek in državni proračun).
• izobraževalno poslanstvo, ki poslušalce obravnava kot racionalna bitja, ki so se zmožna učiti.
• dojemljiv mora biti do manjših (narodnostnih in drugih ter deprivilegiranih skupin),
• mora omogočati razvoj inventivnosti in ekperimentalnosti,
• občinstvo pa spodbujati, da delujejo kot državljani, ki se zavedajo svojih dolžnosti in pravic in ne kot potrošniki.1

Zastavlja se seveda vprašanje, ali se direktive in zakonska določila namenjena delovanju javnih radiev udejanjajo tudi v praksi. Že samo število (8) radijskih programov kaže na izpolnjevanje zahtev zagotavljanja vsebinske raznovrstnosti, ki naj zadovolji najrazličnejše interese in okuse. Prvi program (A1) je koncipiran kot splošnoinformativni program, katerega namen je poročati o aktualnih političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih družbenih dogajanjih doma in po svetu. Poslušalci lahko v tedenski programski ponudbi prisluhnejo 632 oddajam s širokim vsebinskim spektrom. Javni radio je zavezan k produciranju raznolikih vsebin in kvalitetnega ter politično nepristranega informativnega programa, za kar ima, v nasprotju z manjšimi lokalnimi, regionalnimi in komercialnimi radiev, tudi veliko boljše kadrovske možnosti (veliko število redno in pogodbeno zaposlenih (oz. honorarnih) novinarjev, domačih in tujih dopisnikov, komentatorjev, vzpostavljena področna uredništva). Pomembni del celotne produkcije predstavlja tudi radijsko umetniško (po)ustvarjanje, kamor se uvrščajo radijske igre, literarni večeri ipd. Seveda bi se slepili, če bi brezpogojno verjeli, da je javni radio (RTVS) resnično povsem neodvisna medijska institucija, ki služi zgolj interesom občinstva (državljanom), kot se od njega sicer pričakuje. Odvisen (po)ostaja tako od politike (oblasti) kot tudi ekonomije (delno podleganje vplivom komercializacije).

Programi javnega radia (predvsem prvi in tretji program) so strogo slogovno in časovno formatirani, kar pomeni, da ne prenesejo eksperimentov in improvizacije sodelujočih, večji del je vse v naprej dogovorjeno (napisano, posneto), časovni okvirji pa so togo predpisani in ne dovoljujejo odmikov. Analitiki ugotavljajo, da javni radii pogosto pri načrtovanju vsebin vzpostavljajo elitistični odnos do občinstva, saj se njihova uredništva (posamezniki) odločajo o občih interesih in okusih. Odločajo torej o tem, kaj bo zanimalo poslušalce, katere vsebine jim bodo ponudili in se pri tem (ob snovanju programa, ki naj bi bil v skladu z zahtevami, ki jih javnemu radiu postavlja zakonodaja) srečujejo z več dilemami kot so, kako sploh definirati kvalitetne vsebine (merila: objektivno – subjektivno), kaj predstavlja javni interes ipd. Javni radio, ki deluje po principu redakcijskega zbiranja informacij s strani (profesionalnih) novinarjev, ki po uredniški presoji izbirajo teme (po prioritetnih lestvicah: nacionalno, lokalno, svetovne zanimivosti itd.) in udeležence v programu, omogoča prisotnost neposrednega ljudskega glasu predvsem skozi (ulične in telefonske) ankete, njihove (parcialne) interese pa ponavadi zastopajo njihovi predstavniki (društev, združenj, sindikatov …), ki osebno ali s svojimi izjavami sodelujejo kot gostje v programih. Vrata radijskih studiov so tako za neposredno samoiniciativno udeležbo slehernika zaprta.3 Javni radio torej zagotavlja reprezentativno zastopanost interesov in izražanje mnenj najširše (večinske) in delno tudi posamičnih (manjšinskih, interesnih ipd) skupnosti. To je v pogojih delovanja s nacionalnim statusom, ki ga javni radio ima, in za zagotavljanje njegove funkcionalnosti seveda povsem razumljivo. Prav takšna narava delovanja javnega radia pa narekuje potrebo po (lokalnih) radijskih programih, v katerih je oziroma naj bi bil mogoč svobodnejši pristop posameznikov (in skupin) do mikrofona in s tem povezane večje dostopnosti do medijev (vira informacij in prostora za javno razpravo) kot zagotovila udejanjanja njihove pravice do svobode govora in javnega izražanja mnenj v praksi. Ob pregledu (poslušanju) treh nacionalnih radijskih programov javnega radia (RTVS) je mogoče ugotoviti, da (ne) ustrezajo naslednjim temeljnim načelom in pogojem za definiranje javnega servisa4: dostopni so vsem državljanom (nacionalna pokritost s signalom), pogojno bi lahko pritrdili tudi zastopanosti vseh interesov in okusov; dejstvo, da ob programih javnega radia deluje še veliko število zasebnih radijskih postaj, ki prav tako privabljajo manjše ali večje število poslušalcev, govori o tem, da ti iščejo določene (lokalno informativne) vsebine tudi drugod, ker jih na javnem radiu ne dobijo v želenem obsegu. Še bolj očitno pa je to pri (ne)zadovoljevanju interesov manjšinskih okusov (subkulturne prakse), ki niso po volji splošno uveljavljenega okusa. Prav te socialne in kulturne manjšine so v slovenskem radijskem prostoru prepogosto zapostavljene. Nimajo enakih možnosti dostopanja do javnosti skozi medije in so tako v deprivilegiranem položaju, kar jih še dodatno potiska na družbeno obrobje. Nadaljnji pregled ustreznosti programov našega javnega radia kriterijem Sveta Evrope pokaže, da je zagotovljen tudi pogoj plačevanja po načelu enakosti (vsi uporabniki javnega radia plačujejo enako visoko naročnino). Ponovno zgolj pogojno bi lahko priznali izpolnjevanje zahteve po nepristranosti in neodvisnosti od parcialnih (političnih in ekonomskih) interesov. Slovenski model financiranja javnega radia namreč predvideva kombinacijo naročnine in zbiranja sredstev na oglaševalskem trgu, kjer je ta prisiljen v tekmo za del oglaševalskega kolača z množico drugih (komercialnih) radijskih postaj. Težko bi v takšnih okoliščinah brezpogojno pristali na deklarativne izjave oz. zagotovila uprave (RTVS) o neodvisnosti (uredništev), če vemo, da oglaševalce v prvi meri zanima zgolj število poslušalcev, ki jih posamezna postaja pritegne nase, kar posledično tudi javni radijski medij vse bolj sili v tržno razmišljanje (prilagajanje zahtevam trga) pri snovanju programskih vsebin (poudarek zagotavljanju številčnosti avditorija na škodo kakovosti ter pestrosti vsebin (bolj prisotno v televizijskih kot radijskih programih), katerih produkcija je dražja in jih gleda/posluša manj ljudi, politične elite pa tudi še zmeraj težijo k ohranjanju vpliva in nadzora (imenovanje urednikov) nad delovanjem javnega radia in televizije. Javni radio se hočeš nočeš nahaja oz. deluje znotraj dveh mogočnih javnih sfer politike in ekonomije, v odnosu s katerima sta mu usojena nenehni konflikt in harmonizacija interesov, kar se kaže predvsem na ravni (težavnega) odnosa: novinarji (zahteve po neodvisnosti) – uredniki (usklajevanje interesov) – uprava (marketing, politična oblast, drugi interesi zastopani v svetu RTVS). Javni RTV servis naj bi bil s svojimi programi dejaven tudi na področju izobraževanja javnosti. V primerjavi s (pretežno k zabavi usmerjenimi) komercialnimi radii, programi RTVS to poslanstvo gotovo bolje opravljajo, saj ponujajo veliko izobraževalnih oddaj (učenje tujih in domačega jezika, kmetijski nasveti, potopisi, spoznavanje domače kulturne dediščine in tujih kultur, znanost, šolstvo, zdravstvo, mladinske oddaje …).

Za informiranje obeh pri nas živečih narodnostnih manjšin (madžarska in italijanska) delujeta v okviru RTVS dva manjšinska radijska programa (Radio Capodistria, Muravideki Magyar Radio), s čimer javni radio zadosti zahtevam po produkciji vsebin za zadostitev interesom (narodnostnih) manjših. Ostale (socialne in kulturne) manjšine bi morale svoje interese zadovoljevati skozi ostale programe javnega radia, vendar je v tem segmentu njegovo delovanje že nekoliko bolj problematično, še posebno če ugotavljamo, da se programska politika nagiba k prevladujočemu (mainstream) okusu. Velik napredek pa je gotovo premik k praksi, da javni radio tem, ki se dotikajo sfer marginalnih skupin prebivalstva, kot so homoseksualci, različna subkulturna gibanja, hendikepirani, antiglobalisti idr. (organiziranih v različne nevladne organizacije), ne obravnava (če jih sploh obravnava) v (a priori) negativni konotaciji. Seveda pa je mogoče izražati negativno stališče (ustvarjati medijsko konstrukcijo) tudi na bolj prefinjenje (prikrite) načine (še posebno pri televiziji z izborom slikovnega materiala – prikazovanje (poudarjanje) podob, ki bodo za večinski okus delovale odbijajoče) ali s (neuravnoteženo) predstavljanjem različnih mnenj (za in proti), na kar ni imuna tudi javna RTVS. Težko bi spregledali ali celo negirali pomen programov javnega radia za pestrost in kvaliteto slovenske radijske ponudbe. Vendar bi vsebinsko dopolnitev njegovih programov, ki pač v praksi ne omogočajo stoodstotnega uveljavljanja imperativa javnega medija: za vse in vsakogar, še manj: od vseh in od vsakogar, morali zagotavljati tudi z večjo prisotnostjo lokalnih neprofitnih skupnostnih radiev, ki pa se v Sloveniji na žalost v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi državami niso razvili (njihovo poslanstvo v programskem smislu delno opravljata oba študentska radia). Javni radio bo najverjetneje tudi v prihodnje deloval v ustaljenih tirnicah in po preverjenih vzorcih ob zmernem uvajanju (manjših) sprememb v vsebini in formi. Od javnega radia gotovo tudi nihče ne pričakuje, da bi deloval po organizacijskih principih lokalnih skupnostnih radiev. Univerzalna dostopnost, enaka ponudba za vse državljane ne glede na njihove materialne zmožnosti, različne programske vsebine, ponujanje prostora javne razprave, odgovornost javnosti in ne državi ali oglaševalcem5 pa so zagotovo načela, ki so sorodna tudi svobodnim in skupnostnim radiom in za upoštevanje katerih je tudi v delovanju javnega radia treba vztrajati.

O komercialnih radijskih programih v programskem smislu ne gre izgubljati besed, saj je njihov edini namen pridobivati denar. Kot takšni so predvsem v službi oglaševalcev in glasbene industrije (radiodifuzne oglaševalske in piar agencije). Zato, da bi si komercialni radii zagotovili kar največje število poslušalcev, v nasprotju z javnimi in tudi lokalnimi, regionalnimi in študentskimi programi, ki si prizadevajo pritegniti njihovo pozornost tudi s kvalitetnim informativnim programom in drugo zahtevnejšo lastno produkcijo, uporabljajo predvsem različne nagradne igre, v katerih jim delijo denar, blago in storitve. Analitiki radijskega in oglaševalskega trga ugotavljajo, da jih je veliko več, kot jih lahko preživi omejen slovenski oglaševalski kolač. So posledica neustrezne ali, bolje rečeno, nikakršne strategije razvoja radiodifuzije v obdobju po osamosvojitvi. V naš prostor so vnesli kopirane vzorce tujih komercialnih radijskih programov (format, ki sloni na izpolnjevanju glasbenih želja poslušalcem, kratke informacije, popularna glasba, dinamika izvedbe …), ki jih naš radijski trg praktično ni poznal. V hipu so osvojili ušesa predvsem mlajše in srednje populacije, ki je vse bolj iskala stične točke z življenjskimi vzorci razvitega zahodnega sveta. Radio je postal sredstvo poceni razvedrila. Nove postaje so se trudile zagotoviti vsaj minimum informativnih vsebin (predvsem lokalnih zanimivosti), za katere se ugotavlja, da najbolj pritegnejo zanimanje javnosti, pri tem pa ne vzpodbujajo poslušalcev h kritičnemu vrednotenju prejetih informacij, temveč gre bolj za tako imenovani infotainment oziroma informacije za zabavo (na tem mestu se zastavlja vprašanje, do katere mere so do tega za žurnalizem škodljivega pojava imuni programi posebnega pomena vključno z javno rtv, ki si večji del sredstev za svoje delovanje vendarle pridobivajo na trgu). Razen poceni zabave in dinamičnega programa pa komercialne radijske postaje v medijski prostor ne vnašajo nove kvalitete v smislu pestrosti vsebin. Večinoma so njihovi programi medsebojno identični, še bolj očitno pa to postaja z njihovim povezovanjem v programske mreže, kjer se vsebine za večje število postaj producirajo na enem mestu. Pregled podeljenih frekvenc od leta 1995 do maja 2001 (ko je Svet po merilih ZJG podelil zadnje frekvence) kaže na to, da je večina novih lastnikov kmalu po pridobitvi frekvenc pristala v eni od radijskih »mrež« in s tem opustila programsko zasnovo, na osnovi katere je pridobila frekvenco.6 Veliko komercialnih radijskih postaj je kljub svoji lokalni naravi pridobilo tudi dodatne frekvence za pokrivanje širšega geografskega prostora. Prav tako se vse bolj ugotavljajo (težko dokazljive) lastniške povezave, ki pomenijo, da se večje število radijskih postaj koncentrira v rokah nekaj medijskih mogotcev. Vse to, predvsem pa nezahtevnost programske ponudbe, močno vpliva na (ne)okus prebivalstva, ki postaja vse manj kritičen in nedojemljiv za zahtevnejše vsebine. Obstoječe komercialne radijske postaje so dejstvo. Spreminjale bodo lastniško sestavo, se povezovale ter ustvarjale svoje nezahtevne zabavne programe tudi v prihodnje. Glede na iztrošenost frekvenčnega fonda, vsaj do uvedbe digitalne radiodifuzije, tudi ne obstaja večja nevarnost nadaljnjega povečevanja njihovega števila, čeravno se lahko zgodi, da bodo pobrale tudi tistih nekaj še preostalih frekvenc. Na podlagi obstoječe ponudbe predstavljenih rtv-programov in ob dejstvu, da slovenski radijski trg nima večjega števila lokalnih nekomercialnih skupnostnih radiev, se potreba po obstoju lokalnih in regionalnih rtv-programov posebnega pomena, ki delujejo znotraj določene teritorialne in interesne skupnosti, potrjuje predvsem z dejstvom, da te laže prepoznavajo problematiko, želje in življenjski utrip v svojem okolju ter s prizadevanji države, da prepreči popolno komercializacijo medijskega prostora in spodbudi tudi z zakonsko urejenim sistemom sofinanciranja lastnike in uprave rtv-podjetij k lastni produkciji kvalitetnejših in bolj pestrih programov (v slovenskem jeziku).

Vodstvo RTV Slovenija svoje neizpolnjevanje odredbe ministrstva za kulturo o nakazilu sredstev rtv-organizacijam s statusom programa posebnega pomena, ki so jim bila odobrena sredstva na javnem razpisu, utemeljuje s pravico in dolžnostjo zaščite lastnih interesov, na podlagi katere je vložila na ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti tiste določbe zakona o medijih, ki se nanaša na izločitev treh odstotkov iz rtv-prispevka, saj to predstavlja poseganje v financiranje javnega zavoda in s tem v finančno in posledično tudi v programsko ter organizacijsko samostojnost javnega zavoda. Tolmačenje odločbe ustavnega sodišča predstavnikov javnega zavoda in ministrstva za kulturo se razlikuje v točki, kjer je zapisano, da se izpodbijane določbe ne morejo več uporabljati za razmerja, če do dneva razveljavitve (21. 9. 2004) o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Kot je znano, je RTV Slovenija pred pristojnim upravnim sodiščem izpodbijala vse odločbe o dodelitvi sredstev ministrice za kulturo. Ne glede na odločitev upravnega sodišča pa so na ministrstvu za kulturo prepričani, da ni ovir za izvršitev odredbe o nakazilu sredstev, saj javni zavod RTV Slovenija ni stranka v postopku in torej nima možnosti pritožbe. Potem ko je pretekel rok, ki ga je ministrstvo za kulturo z odredbo o izplačilu sredstev dalo RTV Slovenija in je vse bolj postajalo jasno, da ta finančnih sredstev namenjenih financiranju programov posebnega pomena ne namerava nakazati upravičencem, se je začel stopnjevati pritisk rtv-organizacij s statusom programa posebnega pomena na ministrstvo za kulturo in seznanjanje širše javnosti s težavami, s katerimi se zaradi tega srečujejo. V sklopu teh aktivnosti so bile s problemom seznanjene vse politične stranke v državnem zboru in vlada RS. To je pripeljalo do tega, da je ministrstvo za kulturo na davčno upravo poslalo zahtevek za začetek postopka za izvršbo sredstev iz računa RTV Slovenija, vendar se temu ukrepu tam izmikajo, saj bi po njihovem mnenju bila za to potrebna odločitev sodišča. To ponovno daje vtis, da uslužbenci ministrstva za kulturo bodisi ne vedo, kako se stvari streže (nepoznavanje zakonov), ali pa zavestno ravnajo v smeri zavlačevanja in torej proti interesom rtv-organizacij, ki jim pripadajo sredstva za sofinanciranje programov. RTV organizacije z odločbo o statusu posebnega pomena so pristojne državne organe s problematiko sofinanciranja svojih programov seznanile takoj po odločitvi ustavnega sodišča (februar 2004), da je njihovo financiranje s sredstvi iz rtv-prispevka v nasprotju z ustavo. Na podlagi zahteve ustavnega sodišča, da mora vlada poiskati druge vire za njihovo financiranje, so ji bili predstavljeni predlogi, po katerih bi se v zakon o medijih vključil tudi člen, ki bi določal proračunsko financiranje programov posebnega pomena, in višina sredstev, ki bi predstavljala ekvivalent trem odstotkom rtv-prispevka. Izdajatelji programov posebnega pomena torej zaradi odločitve ustavnega sodišča, da ne morejo participirati na rtv-prispevku, pričakujejo, da bodo v kratkem času sprejete sistemske rešitve. Te vidijo v spremembi in dopolnitvi zakona o RTV Slovenija z vključitvijo sofinanciranja programov posebnega pomena iz rtv-prispevka, v spremembah in dopolnitvah zakona o medijih in opredelitvijo prednostnega sofinanciranja programov posebnega pomena na podlagi 4. člena zakona o medijih, ter z zagotovitvijo najmanj 300 milijonov tolarjev na leto, kot jih določa 149. člen zakona o medijih za ustvarjanje programskih vsebin in za razvoj tehnične infrastrukture iz 4. člena zakona o medijih. Ministrstvo za kulturo vseskozi zastopa stališče, da za financiranje programov posebnega pomena v zakonu o medijih ni potrebno določati posebnega sklada, saj je financiranje rtv-programov (med njimi tudi programov posebnega pomena) že zakonsko urejeno in se z letnim razpisom za financiranje programov in tehnične infrastrukture tudi izvaja. S tem je po njihovem prepričanju zadoščeno zahtevi ustavnega sodišča, da država poišče nov vir za financiranje programov posebnega pomena. V to pa rtv-organizacije s programi posebnega pomena niso prepričane in vztrajajo na svoji zahtevi, da se natančno opredeli vir in višina sredstev za sofinanciranje tovrstnih programov, za to si bodo še naprej prizadevale.

Vse rtv-organizacije s statusom programa posebnega pomena – razen Zavoda Mariborski radio Študent – so gospodarske organizacije in kot takšne zakonsko obvezane do članstva v Gospodarski zbornici Slovenije, kjer v okviru Združenja za tisk in medije uveljavljajo svoje interese. GZS je združenje delodajalcev in posledično je namen povezovanja v skupnem zagotavljanju najboljših pogojev za poslovanje teh družb (v razmerju do sindikatov, kolektivnih organizacij za uveljavljanje avtorskih pravic, državnih organov …). Na področju radijskega medija je bilo v sklopu GZS ustanovljeno Strokovno združenje radijskih postaj posebnega pomena (podobno združenje imajo tudi tv-programi), v katero je bil povabljen tudi Zavod Marš, ki lahko na sestankih in pogajanjih sodeluje, ne more pa glasovati ali se pogajati v imenu združenja (zavodi niso člani GZS). Na ta način se je v skladu z novo medijsko zakonodajo prejšnje Strokovno združenje nekomercialnih radijskih postaj ustrezno preimenovalo. Za predsednico združenja je bila imenovana Irma Benko, direktorica Podjetja za informiranje, d. d. (Murski val), za njeno namestnico pa direktorica Radia Triglav mag. Rina Klinar. Poleg pogajanj s kolektivnimi organizacijami za uveljavljanje avtorskih pravic (Sazas, IPF) glede višine tarif je bila v letu 2004 najpomembnejša stična točka delovanja članov združenja prav reševanje problema financiranja programov posebnega pomena in težave zaradi neizvrševanja izplačila sredstev s strani RTV Slovenija. V programskem smislu obstaja med radijskim programi sodelovanje v obliki mreže radijskih postaj, ko na eni izmed postaj gostuje predsednik države, parlamenta, vlade ali ombudsman ter pri pripravi skupnih nočnih programov (SNOP). V projektu sodeluje devet postaj, med katerimi poteka uredniška koordinacija, ki se sestaja približno štirikrat na leto. Uredniki so povabljeni tudi na sestanke direktorjev znotraj Strokovnega združenja, kadar se razpravlja o programih. Vendar tako pri radijskih kot tv-organizacijah (ad hoc povezovanje) ne moremo govoriti o tesnejšem sodelovanju v smislu programskega sodelovanja, obstoja skupnega internetnega portala za izmenjavo vsebin ipd., kot je to, na primer, praksa v primeru združenja nemških (in združenja avstrijskih) svobodnih radiev (posebnega pomena), kjer dajejo ob organizacijskih vprašanjih velik poudarek tudi programskemu sodelovanju pri načrtovanju in izvajanju skupnih projektov in svobodni izmenjavi programskih vsebin. Mariborski radio Študent priložnosti za takšno sodelovanje išče predvsem med sebi organizacijsko in programsko sorodnimi mediji, med katerimi je v Sloveniji gotovo ljubljanski Radio Študent (ki (še) nima statusa programa posebnega pomena), zunaj naših meja pa skupina radijskih postaj povezanih v mrežo Cross Radio (predvsem iz prostora bivše skupne države) ter nemške in avstrijske svobodne radijske postaje (http://www.freie-radios.de), s katerimi se s skupnimi projekti prijavlja tudi na razpise pri evropskih skladih in si prizadeva za vzpostavljanje pogojev za nadaljnji razvoj tovrstnih lokalnih neprofitnih radijskih postaj tudi na področjih, kjer jih doslej še ni, a je zanje interes ter za njihovo priznanje in sistemsko ureditev tudi v okviru evropske medijske zakonodaje (t. i. tretji radijski sektor).

Trenutno zaostrovanje odnosov na relaciji izdajatelji programov posebnega pomena – RTV Slovenija – ministrstvo za kulturo izvira iz dveh doslej izpeljanih javnih razpisov, na podlagi katerih izdajatelji izvajajo programske vsebine, ki so bile izbrane za sofinanciranje in zahtevajo izplačilo odobrenih sredstev. Kot rečeno, so se sredstva treh odstotkov zbranega rtv-prispevka od začetka veljave zakona o medijih (2001) zbirala na posebnem računu RTV Slovenija, ki bi jih morala po odredbi ministrstva za kulturo nakazati izdajateljem programov posebnega pomena. Zaradi dolgotrajnih postopkov podeljevanja odločb o statusu programa posebnega pomena (tudi zaradi nepripravljenosti pristojnih organov), ministrstvo za kulturo vse do decembra 2003 ni objavilo javnega razpisa, ko pa je to bilo naposled storjeno in so se izdajatelji nanj s svojimi programi prijavili, je prišla znana razsodba ustavnega sodišča. Kljubrazsodbi ustavnega sodišča so na bili na ministrstvu prepričani, da obstaja pravna podlaga, da se do tedaj zbrana sredstva lahko razdelijo in so nadaljevali s postopki za izvedbo razpisa za leto 2003, v katerem pa je bilo določeno, da gre za programe, ki se bodo izvajali v letu 2004 in za katere je namenjeno 250 milijonov tolarjev. Strokovna komisija v sestavi Marko Milosavljević (predsednik), Tanja Lesničar Pučko, Tomo Vran, Rudi Cipot in Nataša Goršek Mencin (tajnik), izbranimi po ključu, kot ga določa pravilnik (predstavnik DNS, Sveta za radiodifuzijo, Gospodarskega interesnega združenja, kulturniške zbornice in ministrstva za kulturo), je med prijavljenimi programi izbrala projekte, ki bodo sofinancirani s sredstvi iz rtv-prispevka. Iz dokumentacije ministrstva za kulturo je razvidno, da so si podporo prislužile predvsem informativne in kulturne oddaje, ki so predstavljale tudi največji delež razpisanih sredstev. Še preden so bile podpisane pogodbe med izvajalci programov posebnega pomena in ministrstvom za kulturo za sofinanciranje izbranih programov na podlagi prvega razpisa, je slednje v maju 2004 objavilo nov (drugi) razpis, ki je tokrat predvideval 450 milijonov tolarjev namenjenih prav tako za projekte, ki se izvajajo v letu 2004, kar je prenekateremu izdajatelju povzročilo težave, saj razpis zahteva 50-odstotno lastno udeležbo financiranja; to pomeni, da je vsaj tistim rtv-organizacijam, ki nimajo veliko lastnih sredstev (na primer neprofitni Zavod Marš, ki zaradi svojega nekomercialnega programa ni tržno zanimiv), bilo preprečeno, da bi lahko prijavili večje število sicer kvalitetnih projektov oziroma so v nasprotju s kapitalsko bolje stoječimi izdajatelji za isto delo lahko obračunali neprimerno manjše stroške (honorarji). Ob dejstvu, da se je z drugim razpisom zgodba o financiranju z delom rtv-prispevka do nadaljnjega zaključila, so tudi pogoji in način izvedbe razpisa sedaj obrobnega pomena.

V trenutku, ko sofinanciranje programov posebnega pomena s strani države ni urejeno tako, da bi zadovoljevalo potrebe in želje rtv-organizacij, ki te programe producirajo, in ko se ne izpolnjujejo pogodbene obveznosti ministrstva za kulturo kot podpisnika pogodb o sofinanciranju iz naslova treh procentov rtv-prispevka, je položaj izdajateljev programov posebnega pomena nadvse nezavidljiv in ogroža njihovo tekoče poslovanje, še bolj pa je negotov njihov položaj v prihodnje. Težko je namreč pričakovati, da bodo brez pripravljenosti države ohranjali dosežene programske kvote predpisanih vsebin, ki so jih vzpostavili za pridobitev statusa posebnega pomena. Brez urejenega sofinanciranja države to enostavno ne bo mogoče, saj trg produkcije takšnih vsebin ne more ohraniti v tem obsegu. To pa seveda pomeni, da lahko ponovno pričakujemo negativni trend nadaljnje komercializacije radiotelevizijskega medijskega prostora, kar pa je v nasprotju z nacionalnim kulturnim programom in dosedanjimi prizadevanji države, da pripomore h kvalitetnejši ponudbi rtv-programov. Brez finančne podpore države bo ohranjanje statusa programa posebnega pomena za večino rtv-organizacij breme, ki ga ne bodo zdržale. Med izdajatelji programov s statusom prevladuje mnenje, da je treba čimprej sistemsko urediti vir in višino sofinanciranja njihovih programov; pri tem se zdi vztrajanje na zakonsko urejeni vrnitvi na participacijo na rtv-prispevku najboljša rešitev. Po besedah Johannesa Wilmsa iz nemškega Radia Kampagne (www.radiokampagne.de) v Nemčiji, kjer ima sicer vsaka zvezna dežela ali zvezna regija samostojno zakonodajo glede nekomercialne in lokalne radiodifuzije, okvirni državni zakon narekuje, da so lahko lokalne in nekomercialne radijske postaje javno podprte le do določenega zneska. V Nemčiji obstaja osrednja agencija, ki pobira prispevek od vseh (oz. večine) radijskih in televizijskih uporabnikov; 98 odstotkov zbranih sredstev je namenjenih za delovanje javnih rtv-programov, dva odstotka pa za t. i. posebne pomene, med katere se uvrščajo nekomercialne in lokalne postaje, ki dobijo delež teh dveh odstotkov. Ob vztrajanju na ureditvi sofinanciranja se seveda vsi izdajatelji zavedajo, da bo pot do takšne oziroma neke druge ustrezne rešitve težavna, saj gre za politično vprašanje; pri tem so v igri različni interesi in merjenje moči različnih (tudi političnih) strani. Ali bodo izdajatelji v negotovem vmesnem času vzdržali, pa je seveda drugo vprašanje, s katerim pa se pristojni organi (ministrstvo za kulturo) ne ukvarjajo preveč.

Izdajatelji programov posebnega pomena so ­– potem ko se rešitev njihovih težav vse bolj odmaknila (parlamentarne volitve) – najvišjim predstavnikom države sporočili, da se počutijo opeharjene in da vse bolj razumejo celotno dogajanje kot zaroto proti lokalnim rtv-organizacijam, s katero bi se po besedah Irme Benko predvsem RTV Slovenija s pomočjo nekaterih njej naklonjenih pomembnih sodelavcev ministrstva za kulturo rada znebila »nadležne« konkurence. Zastavlja pa se tudi vprašanje strokovne usposobljenosti uslužbencev ministrstva za kulturo in njihovega poznavanja zakonodaje ob dejstvu, da se primer seli (vrača) iz ene državne inštitucije v drugo, ne da bi kdo jasno povedal, kako in kaj storiti za njegovo razrešitev.

nazaj

Tomaž Dimic

nazaj

Alexander Baratsits