Ko je medijski prostor v 90. letih po socialistični dobi postal trg, kamor vstopajo številni akterji in kjer veljajo »žurnalističnodarwinovske« ideje preživetja najmočnejšega, najbogatejšega, je novinarstvo dobilo številne nove identitetne poteze. Kolizija dveh pravic, in sicer novinarsko »svete« pravice javnosti do obveščenosti in pravice do zasebnosti, je postala dnevna in zmeraj aktualna dilema, ki se vedno manjkrat razrešuje v prid slednje. Profitna logika medijske prodaje narekuje uredniške odločitve in novinarsko presojo, s tem pa se demokratični standardi, kot sta svoboda tiska in izražanje mnenj, kdaj zlorabljajo prav zaradi ozkih profitnih nagibov. Meje med resnim, kvalitetnim tiskom, kamor med dnevniki nedvomno uvrščamo Delo, Večer in Dnevnik, in t. i. popularnimi žurnalističnimi izdelki, kamor se poleg ostalih umeščajo Lady, Slovenske novice, Nova, pa, žal, postajajo vse tanjše. Ob tem pa žanri v novinarskih izdelkih slednjih vse manj ustrezajo klasičnim definicijam novinarstva in dobivajo vse bolj hibridne poteze. Slovenske novice, ki so po letu 1991 prevzele pionirsko vlogo v t. i. popularnem žurnalizmu (pred tem je že v nekdanji Jugoslaviji principe infotainmenta ubiral tednik Kaj), so trenutno dnevnik z največjo naklado v Sloveniji. In medtem ko raziskave kažejo, da je naklada treh slovenskih splošnoinformativnih dnevnikov Večera, Dnevnika in Dela leta 2003 padla za dva odstotka, se je na drugi strani prodaja Slovenskih novic povečala za skoraj sedem odstotkov. Ob teh podatkih je morda upravičena bojazen, da se bodo tudi (po neformalnih definicijah) resni časopisi zgledovali po najbolj prodajanem časniku in zniževali raven svojega pisanja. Dr. Sandra Bašić Hrvatin je za Sobotno prilogo Dela v članku Matije Graha »Vse bolj porumeneli časopisni papir« dejala, da časopisne hiše bralca dojemajo kot nekoga, ki potrebuje razvedrilo, zato postaja podcenjevanje inteligence bralcev skoraj maksima vodstev časopisnih hiš. In v tem primeru ne govorimo le o manj kvalitetnem tisku, ampak se podobni simptomi kot dokaz komercializacije komunikacijske sfere, ki generira kastrirano, plehko in senzacionalistično novinarstvo, pojavljajo mestoma že tudi v pregovorno resnem časopisju. O drugem pomembnem segmentu, ki je generator vedno večjega navala rumenega tiska med rjuhe in štiri spalnične scene individuuma, je tudi tiranija udarne vesti, o kateri je za Delo govoril Aidan White, generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev. Pritiski biti prvi in ekskluziven, hkrati pa šokanten, je grobar ohranjanja standardov kvalitete. Novinarski teoretiki zato velikokrat določijo mejo med resnim in popularnim časopisjem, ki je nedvomno bolj nevtralna oznaka kot rumeni tisk, temu pa ostaja jasna slabšalna konotacija. Za popularni tisk je agenda novičarskih faktorjev nedvomno drugačna, kot bi jo definirala resna uredništva. Tako imenovana popular press, ki lahko zelo subtilno in za površnega bralca neprepoznavno prehaja v rumeni tisk, izbira novičarske vrednote, ki poudarjajo negativna stališča in dejanja. Kot pravi dr. Breda Luthar, se kriteriji, kdaj bo nek dogodek postal novica, pri popularnem in pri kakovostnem tisku razlikujejo. Nove dimenzije zabavljaškega, informativno revnejšega novinarstva pri nas je bilo opaziti predvsem po prihodu tednika Nova in tedenske priloge Slovenskih novic, Bulvarja. Slovensko novinarstvo je z demokratizacijo pred trinajstimi leti dobilo možnost za refleksijo, kako uravnotežiti finančno uspešnost, ki v tržnem modelu novinarske ureditve pogojuje preživetje, in kakovostno, korektno poročanje, ki zajema spoštovanje temeljnih profesionalnih in etičnih norm novinarstva. Menimo, da je zadnja radikalizacija novinarske tabloidizacije, ki je nedvomno evidentna, tudi posledica tega, da ta refleksija ni bila učinkovita in da se novinarski ceh dolgo ni ukvarjal z nekaterimi generičnimi vprašanji definiranja novinarskega statusa in samoregulacije na številnih področjih ter da univerzalni kodeks novinarjev ne more vsega tega nadomestiti. Pod dežnikom novinarske pluralnosti se, denimo, skriva toliko oblik novinarstva, ki bi jih definicijsko uvrstili v popularni žurnalizem, a jih bralci velikokrat prepoznajo kot kredibilnega informatorja. Postavitev jasnih meja med resnim in tabloidnim novinarstvom znotraj stroke, bi tudi javnosti nakazala razliko. Tako pa se lahko strinjamo z Lutharjevo, ki pravi, da je »popularni žurnalizem danes eden glavnih kolonizatorjev razuma«.

Dr. Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo FDV meni, da sta ravno omenjeni ediciji Nova in Bulvar v slovensko novinarstvo, v tisti popularni del, prinesli marsikaj novega. »Že v Jugoslaviji so obstajale edicije, ki bi jim pogojno lahko rekli rumeni tisk. Šlo je za popularni tisk, ki je temeljil na zapisih o tujih zvezdnikih, čeprav je bilo tudi nekaj poročanja o domači estradi. Ne govorim le o revijah, kot so bile Stop ali Antena, spomnimo se tednika Kaj, v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu so že od začetka 70. let izhajale številne revije, ki so objavljale trače o slavnih, od Lepe Brene, Radeta Šerbedžije, Frana Lasića … Prelom pri nas v devetdesetih zato niti ni bil tako radikalen kot v nekaterih drugih postsocialističnih državah. A danes se situacija dejansko ‘radikalizira’. Menim, da ravno Nova in Bulvar nosita velike ‘zasluge’ ali ‘krivdo’ za takšen razvoj. Kdaj bo do te ‘rumene radikalizacije’ v novinarstvu pri nas prišlo, je bilo le vprašanje časa, saj akterji nenehno iščejo tržne niše. Ne glede na dejstvo, da naj bi bili slovenski bralci nekoliko bolj zadržani, da naj ne bi želeli toliko rumenih in škandaloznih vsebin in da naj bi bili bolj naklonjeni do svojih znanih, smo pravzaprav pričakovali, da se bo pojavilo nekaj bolj udarnega, včasih provokativnega, včasih vulgarnega, agresivnega, nekaj, kar posega v zasebnost ljudi. Včasih morda upravičeno, velikokrat pa seveda tudi ne. Revije objavljajo namige, trače, nepreverjene govorice …« Milosavljević pravi, da je treba ločiti med rumenim in popularnim tiskom. Popularni tisk je bolj nevtralen izraz, a obravnava iste topike: »Piše se o znanih osebah in njihovih škandalih. A gre za časopisje, ki je bolj kvalitetno od rumenega tiska. Pri pisanju o slavnih so veliko bolj temeljiti, naklade so lahko podobne. National Enquierer je v ZDA, recimo, veliko bolj agresiven, kot so nekateri drugi časopisi, ki sodijo pod oznako popular press. Tudi v Veliki Britaniji so razlike precejšnje. Daily Mirror in Daily Express sta precej zmerna, The Sun in News of the World se nagibata že bolj v čisto rumenost. Daily Sports je še bolj ekstremen, saj kljub naslovu nima nobene zveze s športom. Tudi med njimi obstaja hierarhija oz. kategorizacija. Biti popularen še ne pomeni, da si nekvaliteten. Obravnavati slavne ni ekvivalentno biti cenen. Vse skupaj se lahko počne na osnovi preverjenih informacij, uravnoteženega poročanja, novinarji se lahko držijo kodeksov. Paparaci lahko fotografirajo ljudi le na javnih mestih, kjer je to pač dovoljeno, ali pa jih pošlješ, da plezajo čez ograje, se skrivajo v grmovju … Tudi pri nas se spomnimo novinarjev in fotografov, ki so lezli po grmovjih nudističnih plaž.«

Milosavljević meni, da sama črta znotraj popularnega tiska in prehod v čisto – ceneno in plehko – rumenost pri nas še ni jasna, da se bo to izkristaliziralo z razvojem še hujših pojavnih oblik rumenega tiska. Če bodo pionirji tega tiska pri nas postali uspešni in profitni, se lahko zgodi, da bodo tudi drugi šli po njihovi poti. »Če pa bodo manj uspešni zaradi zadržkov občinstva ali zaradi sodnih kazni, se lahko trend ponovno obrne nazaj proti mehkejšemu profilu popularnega tiska. Tudi nekateri mediji »sredinske struje« – sem sodi, denimo, Lady – se težko povsem jasno uvrstijo celo v zahodne definicije popularnega tiska. Lady je bolj zabavnjaški tisk kot popularni. Popularni tisk namreč nenehno govori o neprijetnih dogodkih in stvareh, a je način dela kvaliteten. Zabavnjaški tisk o znanih govori le na njim prijazen način in ne razkriva neprijetnosti. V Lady gre za povsem nedolžne in neškodljive informacije o tem, kdo je bil kje na morju, kdo in kako so proslavljali rojstni dan … To je bliže ‘zabavnjaštvu’, popularni so le po nakladi,« razmišlja Milosavljević. Urednica Lady Jelka Sežun pravi, da napadanje znanih oseb ni perspektivno. Drugi rumeni časniki, ki so bolj ostro naperjeni zoper osebe, o katerih pišejo, naj bi tako že imeli težave pri iskanju sogovornikov, saj pevci, igralci… menda več ne želijo sodelovati z njimi. Pri Lady so zato bolj prijazni, saj si ne želijo zapraviti zaupanja estradnikov: »Zavedamo se, da drug drugega potrebujemo in da se v tako majhnem ‘ribniku’ ne izplača nakopati sovražnikov.« Urednica Lady je še zagotovila, da se v njihovem uredništvu držijo profesionalnih novinarskih načel, denimo, da od osebe, ki jo določena sporna informacija zadeva, poskušajo dobiti odziv. »Trudimo se, vprašanje pa je, če dvignejo telefon,« je še dodala Sežunova. Po Milosavljevićevem mnenju bi za popolnoma »rumena« lahko označili Novo in Bulvar, ki se po principih upovedovanja vsebin in njihovega prezentiranja bralstvu najbolj približujeta rumenemu novinarstvu. »Ne želim reči, da v vsebini obeh ni nič novinarskega. A številni članki temeljijo le na govoricah, so kot ‘boben’ v neki vasi, kjer se ne govori o javnih zadevah in zakonih, pač pa o tem, kdo je kje bil s kom na kavi. Opazovanje ljubljanskih kavarn in zapisovanje, koga so s kom videli, ni novinarstvo. Nekatere druge zgodbe so nedvomno bolj novinarske, a so večinoma narejene površno, netemeljito, iz enega samega vira,« poudarja raziskovalec novinarske profesije. Pravi še, da je škoda, ker zgodbe o tem, kaj politiki, gospodarstveniki in ostale znane osebe počnejo zunaj svojih pisarn, niso narejene bolj profesionalno. Še posebno, ker bi lahko razkrivali morebitno dvoličnost javnih oseb, ki bi lahko tako v javnosti zastopali stališča, ki so v popolnem nasprotju z njihovim ravnanjem v zasebnem življenju. »Zabavnjaški tisk tega ne opravlja in služi le kot trobilo in sredstvo za promocijo.«

Zadnja odmevnejša primera, ki sta ju sproducirala trenutna paradna konja tabloidnega novinarstva pri nas, sta poskus »razkrivanja« lažnih seksipilnih atributov estradnice Natalije Verboten (Nova) in domnevne ljubezensko-pretepaške afere urednika razvedrilnih in športnih programov na TV Slovenija Vanje Vardjana (Bulvar). Ta naj bi posilil in pretepel glasbeno menedžerko Moniko Viti. To sta nedvomno primera, ki sta požela ogromno medijskega zanimanja in javnega zgražanja. Zgodbi so povzele tudi druge revije, a ju niso predstavile na tako nizki novinarski ravni oz. so imele bolj nevtralno in manj vnaprej opredeljeno držo. Po razkritju afere 4. avgusta 2004 novinar Bojan Požar teden dni pozneje v Bulvarju zapiše, da je šlo za dokumentirano zgodbo. Tudi v poznejšem spremljanju afere, ko Bojan Požar poroča o začetku preiskave, zgodba temelji na govoricah in navedbah, kjer novinar Slovenskih novic ne razkrije vira. Iz vsebine je bolj ali manj jasno, da gre za izpoved domnevne žrtve Monice Viti, a Požar tega izrecno ne zapiše. Sicer je že v »dokumentirani zgodbi« objavil številne podrobnosti samih dogodkov, tudi iz Vardjanove zasebne sfere. Požar izrazito enostransko razkriva afero, ki jo prvič objavi 4. avgusta 2004, saj ne ponudi možnosti pojasnil tudi drugi strani, kar zahteva 2. člen Kodeksa slovenskih novinarjev. V članku z naslovom »Monica 4-ever« novinar ne daje zgolj informacij, ampak številne vrednostne sodbe o osumljenem, hkrati pa v dogajanje vpleta tudi ostale družinske člane, za oris Vardjanovega karakterja uporablja tudi nekatere govorice iz preteklosti – vse zato, da bi znižal raven osebnostne kredibilnosti. Pravzaprav v času pisanja članka kazenska ovadba proti Vardjanu še ni bila vložena. Vardjan je v tem članku označen kot »brutalni nasilnež nad ženskami«, pri tem pa Požar ne upošteva niti domneve nedolžnosti, s čimer bi morda deloma omilil obtožbe. Požar objavlja tudi SMS sporočila, ki da jih je Vitijevi poslal Vardjan. To je grob poseg v zasebnost in namigovanja brez informativne vrednosti. Javnost bi nedvomno imela pravico izvedeti, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja uslužbenca javnega zavoda, v tem primeru pa je informativna vrednost nizka, ker gre za domneve oz. zgodbo, verjetno ustvarjeno po pripovedih oseb, ki niso transparentno navedene kot vir informacij. »O tem, ali zgodbo objaviti ali ne, smo temeljito razmislili. Kocka v prid objave je padla iz več razlogov. Prvič, Vanja Vardjan je javna oseba, zato odpade profani izgovor prevelikega poseganja v zasebnost. Evropska sodna praksa je jasna. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se avtomatično zmanjša za toliko, kolikor posameznik vstopi v javno življenje oz. v stik z drugimi zavarovanimi interesi. Vardjan je to storil že večkrat, nazadnje v reportaži za Lady, kjer je razložil domala vse familiarne intimnosti. Drugič, kršili bi novinarski kodeks in bili nevredni izjemne naklade Slovenskih novic, če bi zamolčali to, kar se je dogajalo Moniki Viti. Ne moremo in ne smemo prikrivati dejstva, za katera ima pravico izvedeti tudi javnost. In tretjič, Vardjan je eden najpomembnejših urednikov RTV Slovenija, ki je javna televizija. Od ljudi na stolčkih, ki odločajo o davkoplačevalskih milijardah in vzgoji televizijskega avditorija, pa upravičeno pričakujemo, pravzaprav zahtevamo primerno dozo kredibilnosti,« je v uvodniku Bulvarja 11. avgusta zapisal urednik Bojan Požar, ki tako opravičuje objavo vseh navedb. Tudi odgovorni urednik Slovenskih novic Marjan Bauer je v oddaji Studio City (6. septembra, 2004) zagovarjal objavo članka in poudaril, da v zgodbo o ravnanju Vanje Vardjana trdno verjamejo. Zatrdil je še, da bi takšno zgodbo objavili tudi o kom drugem, tudi o visokih političnih predstavnikih, če bi imeli izjave oškodovanke, ljubimke … Poudaril je, da s svojimi zgodbami tešijo radovednost ljudi ter meni, da bralci razumejo, da so Slovenske novice specifičen časnik, ki jim zmeraj ne gre verjeti 100-odstotno. Sežunova, urednica Lady, je zatrdila, da oni te zgodbe ne bi objavili, vsaj ne na tak način kot Bulvar.

Z novinarskega stališča je bil nekoliko manj sporen članek o uvelem oprsju Natalije Verboten, čeprav za slovensko javnost prav tako velik šok, saj takšnega zlonamernega slikanja znanih oseb doslej pri nas ni bilo. Tudi v Novi sicer hkrati s fotografijami niso objavili odziva Verbotnove, a fotografije so nastale na javnem mestu, na njenem koncertu v Kranju. Uredniški direktor pri Burdi Boštjan Jevšek je bil gost iste oddaje Studio City kot Bauer. Menil je, da so bili pri objavi korektni in nepristranski, saj da so objavili samo tisto, kar je bilo videti na sliki. Medtem ko je za slovensko javnost tak način objavljanja šokanten, so v tujini stalni napadi na znane ljudi nekaj običajnega. Urednica revije Nova Maruša Penzeš je ob tem v izjavi za Tednik (9. septembra 2004) navedla primer nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, ki so mu novinarju sledili praktično v spalnico in poudarila, da so bile fotografije posnete na koncertu, torej na javnem prostoru, pri opravljanju pevkinega posla. Temu je pritrdil tudi pravnik Jaka Repanšek, ki je prav tako menil, da je oder njeno delovno mesto, ob tem pa »prikaz ovelega oprsja nikakor ne nedopusten poseg v njeno zasebnost, še zlasti, ker je dekle prav na tem atributu gradilo kariero«. Jevšek je še o tematiki revije Nova dodal, da ne izbirajo oseb, ki jih bodo »razsuli«, temveč ustrezajo bralcem, pišejo o tem, kaj počnejo bralcem zanimivi ljudje. V Novi so nato 13. septembra 2004, ko je Verbotnova v vseh ostalih medijih zatrjevala, da so fotografije fotomontaža, znova objavila serijo fotografij oprsja Verbotnove v članku »Natalija nima prav, novi dokazi, nove fotografije«. Zanikali so njene izjave, da fotografije niso pristne, in še dodali, da » resnica ni vedno najbolj prijetna. Zvezde so pač visoko nad oblaki in iz njihove perspektive se pač zdi resnica včasih drugačna.« Fotografiji k članku pa so pripisali, da so se v modnem svetu razširile govorice, da Natalijine prsi niso več čisto popolne in da je zaradi tega marsikateri ženski odleglo. Penzeševa je dan po objavi tega članka v oddaji E+ na Kanalu A Verbotnovo pozvala, naj pride pogledati negative fotografij. Verbotnova je odgovorila, da je zanjo zadeva zaključena in še dodala, »da bo ta revija na to temo še naprej producirala, da bo še montirala in objavljala, dokler se bo to prodajalo«. Sicer pa je Verbotnova je že veliko pred objavo fotografij izjavljala, da so podtikanja predvsem posledica njenega uspeha, ki najbrž nekomu ni všeč. »V tujini so zvezde menda celo dogovorjene z mediji, da lansirajo določene informacije zato, da so v središču pozornosti, da se o njih piše in govori vse mogoče. Vendar Natalije to ne zanima. A se o njej piše in govori, če hoče ali ne. Zato ker je dobra pevka, ker je lepa in prijazna ženska, ker je priljubljena in zadnje čase tudi zato, ker je zmagala na Slovenski popevki.« (Večer, 1. avgust, 2003) Ta zapis je v nasprotju z izjavo urednice revije Lady, ki je dejala, da je pevka po objavi fotografij v Novi poklicala v njihovo uredništvo in želela, da objavijo članek o tem, da je z njenimi prsmi vse v najlepšem redu. Potem so članek in fotografije Natalije na morju v kopalkah resda objavili. Teden zatem so znova zapisali, da s pevkinima »prijateljicama« ni nič narobe. V 38. številki, 22. septembra 2004, pa se na naslovnici znova sprašujejo, ali je Natalija naredila stilistično napako, torej oblekla neustrezna oblačila. Sežunova je povedala, da tudi drugi slovenski estradniki in javne osebe precej kličejo in pošiljajo fotografije, ki bi jih želeli videti objavljene.

Kje je torej meja, ki jo mediji lahko prestopijo, da zadostijo pravici do obveščenosti? Pevka Irena Vrčkovnik misli, da je ta meja odvisna od posameznika, torej, koliko sam razkrije iz svoje zasebnosti. »Prav ničesar ne skrivam.Veliko novinarjev in fotografov sem že sprejela v svojem domu in jim praktično vse pokazala. Vsakdo odgovori točno to, kar hoče povedati,« je v intervjuju za revijo 7 dni pojasnila Vrčkovnikova. Pravnik Jaka Repanšek o tem pravi, da je običajno ta meja določena tako, da je nedotakljivo posameznikovo stanovanje in družina. Še posebno so zaščiteni otroci, partnerji malo manj, še posebno, če se sami veliko pojavljajo v javnosti. Sicer pa mejo zasebnosti določa več dejavnikov. V prvi vrsti gre za ustavno pravico posameznika do zasebnosti, ki pa je ves čas v konfliktu z ustavno pravico do svobodnega izražanja. Eden od dejavnikov je tudi sodna praksa, zlasti evropskega sodišča za človekove pravice, ki to mejo določa različno za običajne ljudi, ki z življenjskim slogom ne iščejo pozornosti, ter za javne osebnosti, kjer znova veljajo različne kategorije (običajne javne osebnosti, kot so pevci, igralci, plesalci ...) in politiki, za katere velja najnižja stopnja varovanja osebnostnih pravic. »Pravno je težko določiti to mejo. Sodišča praviloma odločajo, da mora biti poseg v zasebnost izzvan ali vsaj ponujen. Vrhovno sodišče (zadeva RS II Ips 524/95) je v tem primeru odločilo, da se zahteva po spoštovanju zasebnosti zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje. Pomembno je tudi, da že sam položaj v družbi postavlja meje dovoljenosti posega v zasebnost. Sodišče tako pravi, da je eno od meril, ko konkurirata pravica do obveščanja s pravico do časti in dobrega imena, tudi status posameznika, ki se na svojo osebnostno pravico sklicuje,« meni pravnik. Tako je vrhovno sodišče v enem od primerov razsodilo, da mora direktor, kot ena od v spor vpletenih strani, prenesti več negativnih vrednostnih kritik kot navaden posameznik. (Vrhovno sodišče RS II Ips 300/98). Temu Repanšek še dodaja: »Seveda pa se lahko kritika oziroma poseg v zasebnost in osebnostne pravice nanaša le na tisti del zasebnosti, ki ga posameznik sam ponudi javnosti oziroma je dan kritični presoji javnosti v zvezi z delom, ki ga opravlja.« Ena zanimivih sodb, ki jo je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice, je povzročilo pravi preplah pri nemških novinarjih in založnikih. Sodišče jih je namreč pograjalo, da preveč posegajo v zasebnost znanih ljudi. Na sodišče se je obrnila Monaška princesa Caroline, ki je bila med leti 1993 in 1997 pogosto fotografirana za nemške revije Bunte, Neue Post in Freizeit Revue. Na fotografijah je bilo princesa med nakupovanjem na tržnici, na smučanju z možem in otrokoma. Na nemških sodiščih je Caroline dosegla skromen uspeh. Zvezno ustavno sodišče je leta 1999 sicer grajalo neavtorizirano objavo fotografij, vendar je hkrati poudarilo, da se mora princesa kot oseba javnega zanimanja sprijazniti z objavo takšnih fotografij. Pritrdili so ji pozneje na evropskem sodišču za človekove pravice. Fotografiranje znanih oseb po razlagi sodišča ni sporno le, če so fotografije posnete na javno dostopnem prostoru, denimo v coni za pešce. Osebe zgodovinskega pomena, med katere – poleg ostalega plemstva, politikov in vrhunskih športnikov – sodi tudi Caroline, sicer uživajo manjšo zaščito, ko gre za pravico do zasebnosti, a po mnenju strasbourškega sodišča je te dovoljeno fotografirati le v povezavi z njihovo uradno funkcijo. Teniškega igralca, na primer, med igranjem tenisa, slikarja na otvoritvi razstave njegovih slik in podobno. Sodba tako precej omejuje poročanje o ljudeh, ki so občinstvu zanimivi. Nemški novinarji so se zbali, da bo preiskovalno novinarstvo in z njim odkrivanje afer in škandalov v politiki in gospodarstvu s tem zelo oteženo. V sodbi tako vidijo nezaslišan napad na svobodo tiska. Kanclerja Gerharda Schröderja so zato pozvali, naj se nemška vlada zoper sodbo pritoži. Repanšek dvomi, da bi ta primer bistveno vplival na sodno prakso v Sloveniji. Poleg njenega primera obstaja namreč še cel kup primerov, ki novinarjevega manevrskega prostora ne omejujejo tako močno kot v tem primeru. Sodnih primerov v Sloveniji ni veliko. Nekaj zasebnih tožb zoper rumene časnike sicer je bilo, največ si jih je nakopal Požar, a so se te večinoma končale s poravnavo ali pa sodišče toženega ni obsodilo nedolžnega. Odškodnino so Požarju tako prisodili le zaradi članka, objavljenega pred leti v njegovi nekdanji reviji Lahki in, v katerem je pisal o domnevno spornem početju slovenskih manekenk v Milanu, kamor jih je pošiljala ena od slovenskih modnih agencij. Požarja so obsodili, ker so bili njegovi dokazi le posredni. Sicer pa po Repanškovih besedah slovenska sodna praksa ne razlikuje med kršitvami osebnostnih pravic v t. i. rumenem tisku in tistimi v »resnih medijih«. Je pa to razlikovanje opaziti pri presoji višin odškodnin.

Predsednik novinarskega častnega razsodišča (NČR) pri Društvu in Sindikatu novinarjev Slovenije Vili Einspieler trdi, da kodeks slovenskih novinarjev v 20. členu natančno določa, da mora novinar spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogibati senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Strinja pa se, da kodeks pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki hočejo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, dopušča malo več. Predsednik NČR meni, da zlasti to velja predvsem za vrhunske politike, ki imajo veliko možnosti, da javnost seznanjajo s svojimi pogledi in poskrbijo za svojo javno podobo. Razsodišče se doslej še ni ukvarjalo s kakšno pritožbo zaradi vdora tabloidnih časnikov v zasebnost posameznikov. Tudi zaradi omenjenih primerov razsodišče še ni prejelo pritožbe. Einspieler predvideva, da bi se razsodniki tudi v takšnih primerih držali načel, ki jih narekuje kodeks novinarjev. To pomeni, da si novinarji rumenih časnikov ne morejo privoščiti nekoliko več. »Bržčas je res, da ljudje vzamejo v zakup, da z rumenimi časniki, ki živijo tudi na račun lastne neverodostojnosti, ni vredno izgubljati časa in se zato ne pritožijo,« je izpostavil predsednik NČR ter dodal, da so se predvsem pri tako imenovanih rumenih časnikih že »soočili s primeri, ko novinarjem in njihovim urednikom ni bilo mar, kako opravljajo svoje delo. Z napakami, ki so jih zagrešili, pa se ne upajo ali nočejo soočiti.« Po izkušnjah v razsodišču tudi pritožniki pogosto ne ločijo med posameznikovo pravico do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti. Tako se dogaja, da se na neupravičen poseg v zasebnost sklicujejo posamezniki, ki so s svojimi dejanji posegli v skupnost. Na kršitev 20. člena kodeksa sta se, na primer, med drugim v svoji pritožbi sklicevala tudi nekdanji rektor mariborske univerze, zdaj veleposlanik pri Svetem sedežu Ludvik Toplak in njegov sin Jurij. S pisanjem in televizijskim poročanjem o bivanju Jurija Toplaka v kadrovskem stanovanju občine Maribor so novinarji menda posegli v njegovo zasebnost. Pritožnika sta se strinjala, da je nekdanji rektor javna oseba, a njegov sin menda ni. Razsodišče je razsodilo, da novinarji niso kršili kodeksa, saj je šlo za lastnino mariborske občine, s tem pa je bilo obveščanje v javnem interesu. Ena od pritožb, s katero se je ukvarjalo razsodišče, je tudi primer medicinske sestre, ki je menila, da so na radiu posegli v njeno zasebnost, ko so omenili njeno ime ter mnenje poslušalca, da je bila v nočni dežurni službi nekorektna do bolnikov. NČR je odločilo, da omemba imena še ne pomeni posega v zasebnost. So pa v NČR obsodili ravnanje voditelja radia, ki je informacijo spustil v eter, ne da bi jo prej preveril in s tem upošteval norme resničnosti.

Daljša analiza medijskih tekstov v revijah tovrstnega profila bi gotovo potrdila (to nakaže že površno tedensko opazovanje), da so v tovrstnih časnikih največkrat na udaru ljudje, ki se v Sloveniji ukvarjajo s šovbiznisom, manj pa politične in gospodarske eminence. Milosavljević, recimo, za nekatere rubrike v Nedelu pravi, da so kot izložba za razkazovanje novodobnih slovenskih japijev in gospodarskih tajkunov pa lokalnih političnih veljakov, sicer pa so v ostalem popularnem in rumenem tisku estradniki glavni subjekti (ne)novinarskega upovedovanja. Urednika Jevšek in Bauer, kot je bilo že omenjeno zgoraj, sta poudarila, da oseb ne izbirajo načrtno, temveč tešijo zanimanje svojih bralcev ter da bi, če bi imeli dokaze, takšne zgodbe objavili tudi o ljudeh v visoki politiki. Ljudje, ki se jih rumeni tisk nenehno loteva na podlagi govoric, načrtnih diskreditacij, namigov in neargumentiranih sodb, neradi govorijo o tem, zato smo imeli velike težave pri iskanju sogovornikov. Tudi Mario Galunič, voditelj nedeljske zabavne oddaje Spet doma na TV Slovenija, ki se je velikokrat znašel v vrtincu principov »rumenega novinarstva«, je težko privolil v pogovor. Nato pa je na svojem primeru pravzaprav potrdil to spremembo slovenskega novinarstva in zmeraj večjo drznost rumenih časnikov, ki jo podpira tržna logika, o čemer smo uvodoma pisali. Galunič se strinja z oceno, da se ti mediji nosilcev kapitala in politične moči ne dotikajo. »Vsaj ne v tistem surovem smislu, pač zato, ker bi dregnili v interese lastnikov medija in torej sami vase. To lahko argumentirano trdim. Najbolj primerne žrtve so seveda z denarjem in političnim vplivom nezaščiteni estradniki, ki živijo čisto povprečno življenje z ne ravno bajnimi zaslužki in brez vplivnega zaledja, ki bi jim ščitil hrbet. Hkrati so tudi najbolj prepoznavni med ljudmi, potemtakem odličen material za rumeno pisanje. Seveda bo vsakdo ob natančni analizi opazil, da se nekateri ljudje s te iste estrade pojavljajo pogosteje, nekateri pa sumljivo redko ali nikoli,« je menil in domneval, da za to obstaja več razlogov. »Nekateri so se odločili za vezano trgovino: za prodajo informacij o svojih ‘estradnih kolegih’, s čimer si zagotovijo blage in dobrohotne članke o sebi, prav tako pa v malem medijskem prostoru igrajo opazno vlogo zveze, prijateljstva, družinske vezi, partnerstva, skratka osebno zasebne povezave, ki jih ni malo. Pravih ‘žrtev’ je pri vseh teh omejitvah za toliko časopisov seveda premalo. Zato se je tudi ostrina napadov tako hitro krepila, saj je bil porast konkurence bliskovit, število medijsko zanimivih ljudi pa ne tako zelo.« Galunič je v medijski svet in s tem v središče zanimanja medijev, ki se ukvarjajo s popularnimi temami, vstopil leta 1992, ko je bila po njegovem mnenju pozornost časopisov zares neprimerljiva s tem, kar lahko opažamo danes. Prepričan je, da so bili to še časi relativno naklonjenega, benignega tiska, ki je večinoma pisal to, kar smo »zvezdniki« sami povedali oz. hoteli povedati. »Z drugimi besedami, novinarji so bolj ali manj capljali za nami in stregli zvezdniškemu življenju. Z novimi mediji, oddajami in predvsem ostro konkurenco med njimi se je začela postopoma začela izrisovati tendenca zaostrovanja in ‘rumenenja’, ki traja še danes in zagotovo ni dosegla skrajne točke. Bitka za bralce (gledalce), torej za denar, je prinesla tudi več surovosti in premikanja nekoč nepredstavljivih meja. Tozadevno smo se približali medijski situaciji visoko razvitih zahodnih družb seveda samo po eni strani. Življenje in pozicija medijsko izpostavljenih ljudi se nikakor ni tako in toliko premaknila. Edini ljudje, ki v naši deželi živijo zvezdniško, so novodobno obogateni tajkuni, podjetniki, denacionaliziranci in privatiziranci ter seveda politiki. Vseh teh se na novo pridobljena ostrina rumenih medijev (še) ne dotika.« Tudi sam misli, da sta Bulvar in Nova gotovo na vrhu tistih, ki s senzacionalnostjo, tendencioznostjo in ‘šokantnostjo’ poskušajo doseči primat. »To tekmovanje, kdo si upa več, je obrodilo tudi nekaj medijskih afer, ki se verjetno splačajo. Predvidevam, da se z vročo zgodbo naklada dovolj dvigne, da se splača potruditi. Ne morem zapisati, da se splača tvegati, saj je naš sodni sistem do te mere neučinkovit in benevolenten do vsakršnih novinarjev, da so morebitne sodbe obsojene na propad. Prav ta neuravnoteženost dela situacijo precej nemogočo. Mediji potiskajo zvezdnike v situacijo, ko morajo ščititi svoje dostojanstvo, ki pa ga ni mogoče doseči, saj se na sodišču dokazuje nedolžnost, kazni so smešne in zakonik na strani ‘krvnika’. Sodni proces se nujno obrestuje tem istim medijem, za žrtev je slej ko prej mučen.« Vdorov v zasebnost znanih je nedvomno vedno več, tudi pri nas, in voditelj na TV Slovenija misli, da je glede na današnjo situacijo povsem nepomembno, kje si človek sam postavlja prag zasebnega. Sam je zmeraj precej natančno vedel, kje se začne njegov svet. »Nikoli nisem nobenega novinarja povabil k sebi domov ali mu omogočil prisotnost na zadevah zasebnega, družinskega, prijateljskega značaja. Zavedal sem se, da je v mojem poklicu potrebno govoriti tudi o stvareh, ki so zunaj mojega posla, a kljub temu do nekaterih meja. Novinarji v pogovoru z menoj to jasno začutijo in jih praviloma sploh ni potrebno artikulirati. Seveda obstaja zraven tega še vzporedni svet, na katerega nimam(o) odločilnega vpliva. Sam se z njim prav veliko ne ukvarjam, ker sem spoznal, da v ničemer bistveno ne spreminja mojega življenja in dela. Seveda to ne pomeni, da ne bi pravice oz. bolje: resnice iskal na sodiščih. Seveda ob upoštevanju zgoraj naštetih omejitev, se za kaj takega (še) nisem odločil. Večkrat sem že ponovil, da bi moral človek (celo estradnik) imeti pravico do resnice. Predstavniki rumenega pisanja celo javno razglašajo, da se jim zdi zelo pripravno, če določena oseba z njimi ne sodeluje, saj imajo potem proste roke, da o njem/njej pišejo kar koli. In to se tudi dogaja. Jaz nimam z nobenim tovrstnim medijem nobenih stikov in si jih tudi ne želim. Z njimi enostavno ne sodelujem na noben način, ker se mi zdi, da tako ohranim največ dostojanstva, ne glede na to, kaj pišejo. Vidim, da bi o meni kljub moji ignoranci radi pisali in zato objavljajo večinoma izkrivljene resnice, polresnice in tudi čiste laži. Verjetno z namenom, da bi pritegnili mojo pozornost do te mere, da bi začel z njimi komunicirati. Velika večina mojih kolegov to tudi počne. In jih zaradi tega seveda pomilujem,« je razmišljal.

Kako sami vidite lok razvoja rumenega žurnalizma pri nas glede na to, da sami že več let opazujete in spremljate medijski prostor? Tako ali drugače! Zdi se, da s pojavom revije Nova in tedenske priloge Slovenskih novic Bulvarja takšno novinarstvo dobiva dodatno potenciranost, prihaja do vedno bolj »agresivnih« vdorov v zasebnost znanih. Kako bi sami opredelili profil takšnega tiska pri nas? Mar že dosega tiste znamenite »angleške standarde« The Suna in Daily Mirrorja?
Poskus začrtati vsaj grobe obrise razvoja »rumenega« novinarstva v Sloveniji, ali »resnega« novinarstva ali celo novinarstva na sploh, ni enostavna naloga. Ko govorimo o razvoju novinarstva, je najprej treba razlikovati več ravni obravnave, nujno pa je izpostaviti vsaj dve. Prva je raven novinarske samoopredelitve. Slovenski novinarji so se s kodeksom iz leta 1991 razglasili za »predstavnike javnosti«, kodeks iz leta 2002 je to usmeritev potrdil. Kodeks prepoveduje oz. odsvetuje marsikaj ali večino tistega, kar je za ustvarjanje rumenega novinarstva nujno. Vendar novinarska praksa seveda kaže, da se ta samopodoba novinarstva – lahko bi jo imenovali klasična paradigma novinarstva – v praksi ne uresničuje, kar nas pripelje do druge ravni obravnave. Komercializacija komunikacijske sfere, ki je temeljni pogoj za razvoj »rumenega novinarstva«, odpira za novinarstvo kot profesijo ključno vprašanje, in sicer – kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo? Ne samo, kaj je »resno« in kaj »rumeno«, ampak – kaj sploh je novinarstvo. Velik del navidezno novinarskega prostora je prepuščen zgodbam o življenjskih stilih, informacijam, ki so namenjene potrošnikom, kriminalu, tragedijam, nesrečam, zabavi … Za objavo so izbrane oz. ustvarjene glede na pričakovano dobičkonosnost in ne zaradi služenja legitimnim interesom državljanov. Po načinu zbiranja in izbiranja informacij ter upovedovanju izbranega ta besedila pogosto ne izpolnjujejo nujnih pogojev za uvrstitev v »klasični« novinarski diskurz. Sicer obstajata dva pogleda o tem, v katero smer se novinarski, zlasti novičarski diskurz pomika, kar je, denimo, raziskoval Ian Connell. Prvi zagovarja trditev, da so tabloidi morda postali bolj senzacionalistični, vendar to ni vodilo v posplošitev njihovih praks na celotnem področju novinarstva; obstajala naj bi polarizacija novičarskih diskurzov. Drugo stališče govori o homogenizaciji: senzacionalistično novinarstvo je »okužilo« vse novičarske medije, kar pomeni zbliževanje oziroma podobnost med tabloidnim in kakovostnim novinarstvom. Manca Košir v slovenskem novinarstvu ugotavlja težnjo homogenizacije: lastnosti komercialnih in elitnih medijev se po njenih besedah že tako prepletajo, da ne moremo več najti razširjenega množičnega medija, ki bi ga brez zadržkov uvrstili v kategorijo resnih. Moja ocena se pridružuje ugotovitvam o homogenizaciji – da »rumeno« novinarstvo vdira tudi tja, kjer ga morda še pred leti ni bilo, da so torej meje med »rumenim« in »resnim«, če sploh še lahko uporabljamo to delitev, ki je posebno problematična zlasti zaradi odsotnosti »resnega« in odsotnosti enotne definicije »rumenega«; po drugi strani pa se delno strinjam tudi z ugotovitvijo o polarizaciji: medtem ko nekateri mediji poskušajo bolj ali manj vztrajati pri zastavljeni usmeritvi, bodisi »prijazno rumeni« ali »vsaj navidezno resni«, drugi povsem odkrito in izrecno iščejo drugačne rešitve, kar seveda lahko pripišemo pogosto neusmiljenim tržnim pritiskom in boju za obstanek na medijskem trgu: senzacionalizem se stopnjuje v vseh fazah novinarskega procesa, tako pri zbiranju informacij (npr. t. i. paparaci) kot tudi pri izboru in zlasti pri upovedovanju. Bulvar in Nova gotovo potrjujeta to težnjo razvoja, vendar – poudarjam – tega ne moremo posplošiti na razvoj »rumenega« novinarstva v Sloveniji nasploh. Mediji, ki so bili tradicionalno sicer vedno »rumeni«, vendar prijazni, so očitno ugotovili, da jim ni treba spreminjati uredniške politike, da ohranijo doseženi krog bralcev, ki so na tak pristop navajeni in drugačnega ne pričakujejo, morda bi se od njega celo odvrnili in odšli drugam.

Se vam zdi, da so pri nas pri obravnavi v rumenih revijah nekateri bolj nedotakljivi od drugih? Je mogoče naročiti obračun z nekom preko rumenega tiska?
To je vprašanje, ki tudi nas, raziskovalce novinarske prakse, zelo zanima. V neformalnih pogovorih, ki jih imam z uredniki in novinarji, pa tudi nekaterimi akterji, ki so na drugi strani teh »tržnih razmerij«, pogosto slišim, da je obračune možno – za ustrezno ceno, ki je lahko izražena v denarju, lahko pa tudi v različnih uslugah, – naročiti. Tako kot je mogoče nekoga pozitivno promovirati, je mogoče drugega »uničiti«, na podlagi resničnih dokazov ali tudi brez njih, saj kot »merilo resničnosti« v percepciji naslovnikov pogosto šteje že dejstvo javne objave – ko je nekaj slabega o nekom objavljeno, je njegov ugled oblaten, in te škode ne morejo popraviti nobeni popravki ali podobni ukrepi. Ker gre za prakso, ki je skrajno neetična, mi takih primerov – kar je razumljivo in pričakovano – sogovorniki uradno niso pripravljeni potrditi, zato jih ne morem uporabiti za namen znanstvene razprave. Gre pač za metodološko zadrego, s katero se raziskovalci srečujemo.

Zakaj se večinoma vdira v zasebnost znanih voditeljev, novinarjev, pevcev, precej manj na udaru so menda politiki?
Verjetno bodo na to vprašanje laže odgovorili uredniki oz. novinarji, če bodo seveda hoteli. Na podlagi metodološko veljavnih raziskav, ki smo jih opravili, na to ne morem zanesljivo odgovoriti, lahko pa sklepam, zlasti upoštevajoč neformalne pogovore s predstavniki medijev. Odgovor je večplaten: zasebnost t. i. medijskih zvezd se po ugotovitvah tistih, ki nam te podobe ponujajo, še vedno bolje prodaja kot zasebnost politikov, razen če gre za zelo izpostavljene politike ali zelo hude škandale iz zasebnega življenja. Politikov, ki bi tako trajno in vztrajno pritegovali našo pozornost – s porokami, ločitvami in pomirjenji, otroki, oblekami, nagradami, domačimi ljubljenčki in še marsičem, kot npr. Pika Božič ali Boštjan Romih, je pravzaprav malo. Sicer pri obravnavi javnih osebnosti razlikujemo več skupin, ki pa se v zadnjem času vedno bolj prepletajo. Na primer glasbeniki in drugi iz sveta zabave sodijo v skupino znanih osebnosti, ki jih publiciteta ustvarja in ohranja: brez publicitete ne bi bile to, kar so, zato pri zahtevah po zaščiti svoje zasebnosti ne morejo biti dosledne; zato je pričakovati, da bodo pri dopuščanju vpogleda v svojo zasebnost bolj odprte. Čeprav se javno nad posegi v svojo zasebnost pogosto zgražajo, javno prikazovanje potrebujejo, včasih ga celo »naročajo« ali uredništvom same ponujajo, kot so mi potrdili nekateri kolegi iz novinarskih krogov. Včasih je celo nenaklonjeno pisanje bolj zaželeno od nobenega. Potrebujejo ga bolj konstantno kot politiki. Skratka, menim, da gre bolj za tržno odločitev kot karkoli drugega.

In če hkrati poskušava še opredeliti značilnosti teh napadov na znane. Gre za govorice, pavšalne ocene, diskreditacije, laži?
Glede značilnosti teh napadov – ali gre za laži, sicer težko sklepam. Včasih za direktne laži, drugič za govorice, za pomanjkljivo preverjene ali celo nepreverjene informacije, včasih za točne informacije, ki pa v določenem kontekstu oz. ob namernem ali nenamernem zamolčanju drugih informacij vodijo k napačnim zaključkom. Pogosto gre tudi za površne ocene, zaradi pomanjkanja časa, znanja, tudi novinarjeve nenatančnosti, ki je ni možno opravičiti z ničemer.

Kje vi kot teoretik potegnete ločnico zasebnega in javnega?
Verjetno me sprašujete za javne osebnosti ... Ključno vprašanje, ki naj pomaga pri odločitvi, ali je neko dejstvo objavljivo ali ne, naj bi bilo, ali vpliva na sposobnost te osebe za opravljanje dela, ki ga ima ali poskuša dobiti. Če da, ima novinar odgovornost do javnosti, da ga objavi. Če ne, je novinarjeva odgovornost, da ne posega v zasebnost te osebe z objavo. Splošno navodilo je zelo ohlapno: Resolucija Sveta Evrope št. 1003 o novinarski etiki, denimo, določa, da imajo ljudje, ki so v javnem življenju na vidnih položajih, pravico do zaščite svojega zasebnega življenja, razen v primerih, ko to lahko vpliva na javno življenje. Dejstvo, da nekdo deluje v javnem življenju, še ne pomeni, da mu je odvzeta pravica do varovanja zasebnega življenja. Tudi Kodeks slovenskih novinarjev določa, da je pravica javnosti do obveščenosti širša pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost. Vendar ta interpretacija ne sme napeljavati k zaključku, da ima pravica do obveščenosti v primeru javnih osebnosti vedno prednost pred njihovo pravico do zasebnosti. Dopuščanja podrobnejšega vpogleda v zasebnost javnih osebnosti namreč ne bi smeli razumeti kot popolno zanikanje te pravice. Ločiti moramo tudi različne »vrste« javnih osebnosti, ki jim pripadajo različne stopnje zasebnosti. Ključnega pomena je, da je dovoljeno posegati le v tisti del njihove zasebnosti, za katerega utemeljeno – v skladu s profesionalno novinarsko kompetenco – presodimo, da lahko vpliva na njihovo javno življenje in delovanje. Se pa strinjam, da je to splošno navodilo v praksi včasih zelo težko operacionalizirati. Gre za klasično dilemo v primeru Billa Clintona: ali je lahko »dober« predsednik kljub »grehu« iz zasebnega življenja? Pomembnosti zasebnega življenja za javno tudi ne moremo presoditi, če ga ne raziščemo. Gre tudi za argument psihološke in moralne dvojnosti: ali je javna oseba drugačna od zasebne? Bolj kot konkretno politikovo nemoralno zasebno dejanje je lahko problematično njegovo »hinavstvo« oz. »dvojna merila«. Pri medijskih zvezdah je treba upoštevati tudi dejstvo, kakšno je bilo njihovo prejšnje dopuščanje vpogleda v zasebnost – ali so novinarje sprejeli v svoj dom in v uredništva nosili fotografije s poroke ..., čeprav tudi strinjanje z enkratnim posegom v zasebnost še ne pomeni, da se je oseba za vedno in za vse primere odrekla pravici do zasebnosti. Treba je tudi upoštevati, ali so – četudi le kot spremljajoče osebe – v zgodbo vpleteni otroci, mladoletniki. Veliko je dejavnikov, ki jih je treba premisliti pri vsakem primeru posebej.

Bi lahko dejali, da so nekateri tabloidni časopisi pri nas, recimo Lady, bolj družabnokroniški, recimo Nova pa ubira bolj senzacionalistične prijeme? So diverzifikacije jasne tudi znotraj rumenega tiska?
Na splošno se strinjam s tem; te primerjave so se v seminarski nalogi že lotili študenti novinarstva, prijavljena je tudi diplomska naloga, ki bo to raziskovala. To je videti zlasti v večjem prizadevanju Nove, predvsem pa Bulvarja, pri zbiranju informacij – v želji biti prvi oziroma ekskluziven. Videti je, da – po drugi strani – ustvarjalcev Lady ne moti tako zelo, če objavijo nekaj, kar je že bilo objavljeno drugje. In seveda gre za razlike v upovedovanju, kar se je zelo nazorno videlo v primeru Vanje Vardjana, če primerjamo Lady in Bulvar, in v primeru Natalije V., če primerjamo Lady in Novo. Vendar so tudi v Novi sami obravnave podobnih – resničnih ali domnevnih – »grehov« različnih akterjev različne: včasih jih ocenjujejo kot vredne obsojanja, drugič jih prikazujejo kot nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur ... Zakaj je tako, bi pokazale analize razmerij iz ozadja, ki iz besedil samih seveda niso razvidna. Za dokončne sodbe bo treba narediti podrobnejše analize, vendar že zdaj lahko rečemo, da se razlike znotraj rumenega tiska gotovo kažejo.

Se pri nas za rumenih tiskom skriva večinoma profitna logika?
Da, seveda. Novinarjeva temeljna obveznost v praksi rumenega tiska pač ni slediti pravici javnosti do čim boljše obveščenosti, ampak pridobivati čim večje dobičke za medijske lastnike in druge pomembne nosilce ekonomske moči ter oblasti. Novinar primarno ni odgovoren javnosti, ampak ekonomskim, političnim in drugim vplivnim, zlasti elitnim akterjem v družbi. V tej luči lahko problematiziramo ne samo novinarsko etiko, ampak zlasti novinarsko in medijsko avtonomijo kot eno od ključnih postavk profesije. Slovenski novinarji so se po letu 1991, osvobojeni »boja za socializem«, začeli bojevati za druge vrednote – za dobiček in preživetje na medijskem trgu. Njihova avtonomnost je, kot je leta 1992 zapisal Slavko Splichal, morda najbolj ogrožena s podrejanjem načelu povečevanja dobička, in to morda celo bolj kot za najbolj razviti del sveta velja za nekdanje socialistične države, torej tudi za Slovenijo. Ekonomska odvisnost množičnih medijev je v Sloveniji po letu 1991 utrla pot poceni in popularnim infozabavnim pristopom k novinarstvu. Meje med obveščanjem in zabavo so najbolj zabrisane pri poročanju o kriminalu, nesrečah in tragedijah, kar razkriva že površen pregled slovenskih medijev. Tržno naravnano novinarstvo je usmerjeno k temam, ki naj bi bile zanimive širokemu krogu občinstva, k senzacionalističnemu upovedovanju in k poudarjanju čustvenih vidikov zgodb.

Je svoboda tiska pri nas preveč absolutna in zasebnost premalo pravno zaščitena?
Slovenski novinarji svoje neetične načine delovanja in upovedovanja pogosto prikazujejo kot svojo pravico – kot izraz demokratizacije družbe in medijev, kot svobodo tiska. Po državni osamosvojitvi pridobljena svoboda izražanja, z ustavo zagotovljena kot temeljna človekova pravica, se v novinarski praksi večkrat kaže kot brezmejna oziroma absolutna, njeno omejevanje z odgovornostjo pa je interpretirano kot nedopustno ogrožanje novinarske avtonomije. Ne strinjam se, da je svoboda tiska pravno preveč zaščitena; je pa dejstvo, da je v ravnanjih in percepcijah novinarjev (pre)pogosto zlorabljena. Kar pa zadeva pravno regulacijo, menim naslednje: novinarstvo naj bi bilo etično čim bolj usmerjano, pravno pa čim manj. Novinarji morajo samoregulirati svoje presoje in ravnanje, kar je bolje, kot da jih regulirajo drugi. Poleg tega ima človek tudi moralno pravico do zasebnosti. Zato se mi zdi tehtna zahteva po »etiki zasebnosti«, ki izhaja tudi iz nekaterih pomanjkljivosti pravnega varstva.

Se v zadnjem času (primeru Natalije Verboten, Vanje Vardjana ...) v slovenskem rumenem tisku pojavljajo nove narativne oblike, novi agresivnejši pristopi? Kako jih vidite?
Ne obstaja enotna opredelitev novinarstva, kar je velik problem opredeljevanja novinarske identitete. Obstajajo le prevladujoči načini opredeljevanja »klasičnega« novinarstva, ki pa zanemarjajo številne sporočanjske oblike, na primer infozabavo, teletabloide, pogovorne oddaje, infooglase idr., ki so v praksi pogoste, v teoriji množičnega sporočanja pa njihovo mesto obvisi v zraku. Tudi v »rumenem« novinarstvu se pojavljajo nove oblike, katerih »status« za zdaj ostaja nejasen, čeprav se množijo in tudi oblikujejo pričakovanja občinstva. Ugotavljam, da je bilo to področje med slovenskimi raziskovalci doslej zanemarjeno, vendar se zavedamo, da mu je v prihodnjih raziskavah treba posvetiti zadostno pozornost. V neformalnih pogovorih, ki jih imam z uredniki in novinarji, pa tudi nekaterimi akterji, ki so na drugi strani teh »tržnih razmerij«, pogosto slišim, da je obračune možno – za ustrezno ceno, ki je lahko izražena v denarju, lahko pa tudi v različnih uslugah – naročiti.

Sodba v zadevi monaške princese Caroline1, ki jo je sprejelo Sodišče za človekove pravice Sveta Evrope (ESČP) junija 2004, je pomemben premik v praksi tega sodišča glede varstva pravice do zasebnosti v konkurenci s svobodo izražanja. Predsednik ESČP Luzius Wildhaber je v zaključku svojega predavanja o judikaturi tega sodišča glede 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki govori o svobodi govora, na univerzi v Dublinu 11. oktobra 20012, takšno usmeritev sodišča na nek način že napovedal. Analiziral je vse ključne sodbe ESČP, ki govorijo o tehtanju med pravico izražanja in drugimi pravicami iz EKČP, od zadev Handyside (1976) in Lingens (1986) do novejših. Evropsko sodišče je večkrat odločilo, da so države kršile 10. člen EKČP, ko so njihova sodišča novinarje obsodila zaradi obrekovanja politikov. Znani so zlasti primeri iz sosednje Avstrije (Lingens in Oberschlick), kjer so bili novinarji obsojeni na podlagi tožb, ki so jih sprožili politiki. ESČP pa je z analizo primerov in z rabo meril iz drugega odstavka 10. člena EKČP, ki določa pogoje, pod katerimi se svoboda govora lahko omeji, utemeljilo, zakaj so te obsodbe pomenile kršitev EKČP. Pravica svobodnega izražanja, ki zajema svobodo misli ter sprejemanja in širjenja sporočil, ima po mnenju ESČP ključno mesto v demokratičnih družbah. Na podlagi omenjenih primerov je bilo očitno, da je sodišče doslej dajalo izjemno velik poudarek in zaščito pravici do svobodnega izražanja. Ta zaščita vključuje tudi pravico do šokiranja, žaljenja ali vznemirjanja3, ki opravičuje prispevke v razpravah o javnih zadevah. Tudi ekscesni izrazi o posameznikih zaslužijo zaščito, kadar zbujajo pozornosti javnosti in služijo javnim razpravam o pomembnih družbenih vprašanjih. Ob tem pa je predsednik ESČP opozoril, da teh usmeritev ne smemo peljati predaleč. Z izjemno močjo in vplivom, ki ga imajo sodobni mediji, se povečuje tudi potencialno uničujoč učinek javno izrečenih besed. Ugotavlja, da so se mediji zelo spremenili od časov, ko je sodišče odločalo v zadevi Lingens. V razmerah ostrega konkurenčnega boja sodobnih medijev se je poudarek od širitev idej, ki naj pospešujejo demokratične procese, usmeril v nujnost prodaje medijskega izdelka in oglasnega prostora. To po njegovem mnenju lahko vpliva na prihodnje tehtanje ESČP med pravico do izražanja in drugimi pravicami iz ESČP, med katerimi je na prvem mestu pravica do časti in ugleda. Njegova napoved se je uresničila s sodbo v zadevi Monaške princese Caroline. Premike pri tehtanju med pravico do zasebnosti in svobodo govora so napovedovali zlasti dogodki po tragični smrti princese Diane konec avgusta 1997. Javnost je vzroke za njeno smrt pripisovala tudi vsiljivosti in zasledovanju novinarjev in fotografov komercialnih medijev. Ta primer je spodbudil razpravo o nedopustnih metodah rumenega tiska celo v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope septembra 1997. Razpravam o tej temi v Svetu Evrope je sledila resolucija Parlamentarne skupščine št. 1165 (1998) o pravici do zasebnosti. Resolucija izraža zaskrbljenost zaradi šibkega varstva pravice do zasebnosti v razmerju do medijev in priporoča državam, ki tega še niso storile, da sprejmejo zakonodajo, ki bo zagotavljala učinkovitejše (sodno in drugo) varstvo osebnostnih pravic posameznikov. Med priporočili je zlasti zanimiv predlog, da naj se uvedejo gospodarske kazni (economic penalties) proti založniškim skupinam, ki sistematično kršijo pravico do zasebnosti. Mišljeni so seveda komercialni (rumeni) mediji. Očitno je bilo, da so primer princese Diane izkoristili v svoj prid tudi nekateri politiki, ki so še posebej »gorki« do medijev. Takrat so bili v razpravi celo predlogi, da bi o (ne)dopustnosti posegov v zasebnost s strani medijev sprejeli posebno mednarodno konvencijo. Ta predlog ni dobil podpore iz več razlogov. Ugotovili so, da so tudi tiste države (na primer Velika Britanija), ki nimajo zakonov o varovanju zasebnosti, ratificirale EKČP, ki je tako del njihovega notranjega prava. Evropska konvencija pa z 8. členom zadovoljivo ščiti tudi osebnostne pravice, in to ne le vertikalno, v razmerju do oblasti, ampak tudi horizontalno, v razmerju med posamezniki in osebami civilnega prava, med katere sodijo tudi mediji. Predvsem pa ni bil sprejet zaradi nasprotovanja samih medijskih akterjev, združenj založnikov, novinarjev in nevladnih organizacij s področja svobode izražanja (na primer Article 19), ki so v tem predlogu videli potencialno nevarnost za posege v svobodo (medijskega) izražanja. Obravnavana sodba, skupaj s še nekaterimi odločitvami organov Sveta Evrope v zadnjem času, daje dovolj podlage za ugotovitev, da se je nihalo, ki je bilo dolgo – predvsem zaradi pomembnosti medijev v političnem življenju in demokratizaciji – na strani svobode izražanja, obrnilo v drugo smer, v smer večjega varstva osebnostnih pravic posameznikov.

Monaška princesa Carolina si je več kot desetletje prizadevala, da bi omejila vdor novinarjev rumenega tiska v njeno zasebno in družinsko življenje. Nadležni so bili zlasti fotografi, ki so ji sledili skoraj na vsakem koraku in jo s teleobjektivi snemali tudi v najbolj intimnih trenutkih. Na ESČP je, potem ko je izkoristila vse pravne poti v Nemčiji, vložila pritožbo zaradi treh serij fotografij, ki so bile objavljene v nemških tabloidih (Bunte in Freizeit Revue). Prva serija fotografij je iz leta 1993 in jo prikazujejo v moški družbi v kotu restavracije, ko jaha na konju, pri čolnarjenju z otroci, pri nakupovanju in kolesarjenju. Druga serija fotografij je iz leta 1997. Posnete so bile na smučanju, na obisku konjskih dirk in pri igranju tenisa. Tretja serija fotografij, ki je bila posneta, ko se je kopala na kopališču zasebnega kluba v Monte Carlu, je tudi iz leta 1997. Princesa je zahtevala prepoved objave in razširjanja navedenih fotografij in ukrepanje proti izdajateljem pred nemškimi sodišči. Večina fotografij je bila sicer posneta v Franciji, objavljene pa so bile v Nemčiji, saj ima Francija zelo strogo zakonodajo o varstvu zasebnosti. Brez dovoljenja prizadetih, tudi če gre za tako imenovane javne osebe, se ne smejo objaviti fotografije iz njihovega zasebnega in družinskega življenja. Izjema so fotografije posnete ob uradnih dogodkih. Navedla je, da jo zasledujejo paparaci (žal v slovenščini nimamo drugega izraza za lovce na posnetke znanih ljudi), takoj ko zapusti stanovanje, ko hodi po cesti, spremlja otroke v šolo, nakupuje, se sprehaja ali igra športne igre. Zaradi nejasnega koncepta zasebnega prostora (in eine örtliche Abgeschiedenheit, secluded place) mora po nemškem pravu dokumentirati vsak svoj korak, da bi lahko pozneje uveljavljala svoje pravice. V vseh teh zadevah je vodila postopek v Nemčiji, od regionalnih sodišč, prek višjih in zveznega do nemškega Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht). Kljub delnim uspehom v teh pravdah, ko je dosegla prepoved objave posameznih fotografij, pa je tudi Zvezno ustavno sodišče v osnovi sprejelo stališče, da kot absolutni javni osebnosti (eine »absolute« Person der Zeitgeschiche, figure of contemporary society »par excellence«) njena pravica do zasebnosti preneha na vhodnih vratih njene hiše.

Na prvostopenjskem in pritožbenem sodišču je Princesa Carolina izgubila tožbo za prepoved objave skrivaj posnetih fotografij z utemeljitvijo, da mora trpeti objavo brez soglasja, ker to izhaja iz legitimne pravice medijev, da obveščajo javnost. Zvezno sodišče je odločilo v njen prid v primeru fotografij, ki so bile posnete očitno skrivaj, ko je bila v skritem kotu restavracije v Provansi skupaj z nekim gospodom Lindonom. Zvezno sodišče je argumentiralo, da imajo tudi absolutno javne osebe, med katere naj bi sodila, pravico, da se umaknejo v zaseben prostor, kjer niso na očeh javnosti. Čeprav je bil prostor v javnem objektu, kot je restavracija, pa je s tem, ko se je umaknila v odmaknjen kot gostilniškega vrta, jasno izrazila voljo, da hoče biti sama brez radovednih oči in kjer se lahko vede drugače, kot bi se sicer na javnem mestu. Glede ostalih fotografij pa je Zvezno sodišče zavrnilo njene predloge z utemeljitvijo, da ima javnost pravico vedeti, kako se kot »absolutno javna oseba« vede v javnosti.

Sodba nemškega Zveznega ustavnega sodišča iz 15. decembra 1999 je zanimiva, ker v praksi uporablja teorije o sferah zasebnosti in o javnih osebah, ki so nastale na podlagi obsežne nemške sodne prakse in imajo vpliv tudi na slovensko teorijo4 in sodno prakso. Zanimiva pa je tudi zaradi poskusa opredelitve ustavnega pomena rumenega tiska, ki ga imenuje zabavni tisk. Nemško ustavno sodišče meni, da zabavni tisk tudi izpolnjuje poslanstvo oblikovanja javnega mnenja. Meni, da se razlike med tako imenovanim »informativnim« in »zabavnim« tiskom vse bolj brišejo in da mnogi bralci dobivajo informacije prek zabavnega tiska. Ta naj bi imel pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja in tako opravljal pomembno socialno funkcijo. Po mnenju ustavnega sodišča zato zabavni tisk ni nepomemben ali odvečen, saj na ta način zadovoljuje nekatere temeljne ustavne pravice. Nesporno ima javnost legitimni interes za spremljanje zasebnega življenja politikov, kar prispeva k večji preglednosti in demokratičnemu nadzoru, vendar pa mora to veljati tudi za druge javne osebe, ne le za politike. Tisk lahko prikazuje javne osebe tudi zunaj opravljanja njihovih funkcij, saj s tem zadovoljuje interes javnosti, da je objektivno seznanjena tudi z njihovim vedenjem v zasebnih zadevah. Mnogi posamezniki oblikujejo svoj življenjski slog in podobo na podlagi vzorcev, ki jih dobijo od medijskih zvezd. To naj bi opravičevalo javni interes za prikaz različnih podrobnosti njihovega življenjskega sloga. Sodišče priznava medijem pravico do velikega manevrskega prostora pri odločitvi, katere osebe so zgodovinsko ali politično pomembne. Meni tudi, da ima javnost pravico vedeti, ali se javne osebe v trenutkih zasebnosti vedejo drugače, kot se v javnosti. To pa ne velja za odmaknjene prostore »zunaj štirih sten doma«, kjer lahko tudi javne osebe uveljavljajo svojo pravico do počitka in uživanja v miru. To je sodišče ugotovilo le za fotografije, ki so bile posnete na odmaknjenem delu restavracije, ne pa tudi za ostale fotografije, ki so bile posnete na javnih mestih (v trgovini, na teniškem igrišču, ob bazenu). Posebna merila, tudi po mnenju ustavnega sodišča, veljajo za fotografije, kjer je bila pritožnica posneta s svojimi otroki. Za te primere je sodišče potrdilo, da ima pravica do mirnega uživanja družinskega življenja prednost pred svobodo izražanja.

ESČP ni sprejelo vseh navedenih utemeljitev nemškega ustavnega sodišča, zato je ugotovilo, da je Nemčija kršila 8. člen EKČP, ker ni zadovoljivo zaščitilo monaške princese v njenih pravicah spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Evropsko sodišče je najprej ugotovilo, da zasebnost vključuje tudi elemente osebne identitete, kot sta ime in njegova podoba. Zasebnost vključuje človekovo fizično in psihično integriteto, ki mu zagotavlja razvoj osebnosti v odnosih z drugimi ljudmi brez zunanjih vplivov. Zasebno življenje tako vključuje tudi območje stikov z drugimi ljudmi, zasebno ali javno. Sodišče je ponovilo svoje že večkrat izraženo stališče, da 8. člen EKČP ne določa le negativnih obveznosti države, torej da se država ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, temveč vsebuje tudi pozitivne obveznosti države in nesporno pri uresničevanju pravice do osebnega in družinskega življenja. Pri tem imajo države določeno polje proste presoje (the margin of appreciation). Pri tehtanju med pravico do zasebnosti (8. člen) in svobodo izražanja (10. člen EKČP) je sodišče ponovilo, da svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe. Pri tem informacije in ideje ne vključujejo le tiste, ki so neproblematične, ampak tudi tiste, ki lahko žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. To zahtevajo vrednote pluralizma, tolerance in širokega sprejemanja različnih idej, brez česar ni demokratične družbe. Kljub temu da ima tisk ključno vlogo v demokratični družbi, ne sme prekoračiti določenih mej, še posebno glede spoštovanja pravic drugih. Njegova temeljna naloga je širjenje informacij in idej v vseh zadevah javnega pomena, tudi s pretiravanjem in provokacijami. Ko je sodišče na podlagi teh načel presojalo objavo spornih fotografij, je ugotovilo, da njihova objava ni bila upravičena z vidika javnega interesa. Fotografije iz zasebnega življenja princese Caroline – pri njenih vsakodnevnih aktivnosti – po mnenju sodišča niso v funkciji obveščanja javnosti, ampak zadovoljujejo le radovednost bralcev. Sodišče je komentiralo tudi stališče nemških sodišč, da je monaška princesa absolutno javna oseba, zaradi česar naj bi bile dovoljene objave vseh fotografij zunaj ožje zasebnosti njenega doma. Evropsko sodišče meni, da je princesa le članica kraljevske družine in nima nobene uradne funkcije v državi Monaco ali njenih organih. Zato podrobnosti iz njenega zasebnega življenja ne morejo prispevati k razpravi o relevantnih javnih zadevah v demokratični družbi. Drugače je pri politikih, kjer tisk igra vlogo »psa čuvaja v demokratičnih družbah«, kar opravičuje tudi posege v njihovo zasebnost. Na tej podlagi je ESČP, tudi ob upoštevanju resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o pravici do zasebnosti, opozorilo na nesprejemljivost enostranskih razlag svobode govora, s katerimi določeni mediji opravičujejo posege v zasebnost, ker naj bi »bralci« imeli pravico, da vedo vse o javnih osebah. V takšnih okoliščinah je, po mnenju Evropskega sodišča, svobodo govora iz 10. člena EKČP treba razlagati ožje. ESČP tudi meni, da ima vsakdo, tudi tisti, ki je znan v širši javnosti, legitimno pravico pričakovati varstvo svoje zasebnosti in osebnostnih pravic. Poudarja, da nove tehnologije omogočajo nove oblike posega v zasebnost, zato morajo države aktivno in učinkovito zavarovati pravico do zasebnosti tudi v takšnih razmerah. Pravice iz konvencije, skupaj s pravico do zasebnosti, niso le teoretične pravice ali oddaljeni cilj, temveč pravice, ki jih je treba učinkovito varovati v praksi. Glede absolutnih javnih osebnosti in relativnih javnih osebnosti je ESČP poudarilo, da mora biti meja jasna in vnaprej predpisana, tako da lahko posameznik natančno ve, kako naj ravna. Z drugimi besedami: vedeti mora, kje je izpostavljen očem javnosti, kje pa lahko nemoteno uživa svoje osebnostne pravice. Po mnenju sodišča je tudi pojem prostorske izoliranosti, ki so ga sprejela nemška sodišča, preveč nejasen, da bi na tej podlagi javne osebe lahko učinkovito uresničevale svoje pravice. ESČP je zaključilo, da sodišča v Nemčiji, kljub območju proste presoje pri uporabi določil konvencije, niso korektno pretehtala med pravico do zasebnosti in svobodo govora, zato je Nemčija kršila 8. člen Evropske konvencije o pravici do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Sodišče je pozvalo pritožnico in državo, da se poskušata v šestih mesecih dogovoriti o odškodnini za nematerialno škodo, sicer bo o tem pozneje odločalo ESČP.

Odločitev evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi monaške princese Caroline bo gotovo imela vpliv na ravnanje (komercialnih) medijev v Evropi, predvsem pri objavi obvestil in posnetkov iz zasebnega življenja, tudi javnih oseb. Podobnih primerov, ki bi prišli vse do ESČP, ni veliko. Večina posameznikov, ki so prizadeti zaradi posegov medijev v njihovo zasebnost, nima toliko časa in denarja kot monaška princesa. Tudi sama je za to potrebovala skoraj 11 let in veliko sredstev, ki jih je morala plačati odvetnikom, da so jo zastopali na štirih stopnjah sojenja v Nemčiji in nato še na EKČP. Tudi v prihodnje bodo takšni primeri redki, zato velja opozoriti na obveznost držav podpisnic EKČP, da so dolže norme konvencije vključiti v svoj pravni red. To velja tudi za Slovenijo, kjer so določbe ratificiranih konvencij v skladu z Ustavo RS nad zakoni. Naša sodišča lahko pri odločanju neposredno uporabljajo določila EKČP in sodno prakso ESČP, ki konvencijskim normam šele daje pravo vsebino. Prikazana odločitev ESČP ima torej lahko neposreden vpliv na ravnanje, predvsem komercialnih, medijev v Sloveniji. Eden od bistvenih elementov odločitve evropskega sodišča je v tem, da velja razlikovati med varstvom zasebnosti politikov in drugih javnih oseb. Za prve imajo mediji legitimno pravico, da se do neke mere zanimajo tudi za njihovo zasebno življenje, saj to izhaja iz njihove pravice, da širijo za javnost pomembne informacije. Nimajo pa enake pravice poseganja v zasebnost drugih javnih oseb, ki so postale znane morda tudi proti svoji volji, kadar podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja nimajo nobenega pomena za javno razpravo o pomembnih družbenih zadevah. Zadovoljevanje radovednosti oziroma ponujanje razvedrilnih vsebin, »ki jih zahtevajo bralci«, samo po sebi ne opravičuje posegov v zasebnost. Ta odločitev ne pomeni, da se je sodišče odreklo branjenju svobode izražanja, odreklo se je le zaščiti tistih posegov v zasebnost, ki za razpravo o javnih zadevah niso pomembni. Upoštevalo je realnost v razvoju medijev, ki vedno manj prostora namenjajo informacijam o pomembnih družbenih problemih, vedno več pa zabavnim vsebinam in takšnim, ki zadovoljujejo le radovednost njihovih potrošnikov. Odmevni sta bili tudi dve pritrdilni ločeni mnenji sodnikov ESČP, ki so svojo odločitev sicer sprejeli soglasno. V prvem mnenju se španski sodnik ne strinja z delom obrazložitve sodbe, da monaška princesa ni javna oseba, za katero se medijo ne bi smeli zanimati. Misli, da ni upravičeno razlikovanje med javnimi osebami na političnem in na drugih – kulturnih, gospodarskih ali športnih – področjih. Zlasti pa je bila odmevna opazka v pritrdilnem ločenem mnenju slovenskega sodnika dr. Boštjana Zupančiča, da so (nemška) sodišča pod vplivom ameriške sodne prakse iz svobode tiska do določene mere naredila fetiš. Kakšen bo odmev te sodbe v Sloveniji? Če bi na podlagi omenjenih kriterijev ESČP presojali, na primer, fotografije objavljene v najbolj rumeni prilogi našega rumenega dnevnika, mnoge ne opravičuje objave z vidika obveščanja javnosti o relevantnih družbenih temah. Za objavo večine fotografij, ki so posnete, na primer, v javnih lokalih, bi fotografi zato morali dobiti soglasje prizadetih. Seveda so mnogi tudi veseli (zlasti nekatere dame in gospodje, ki želijo biti »zvezde«), če se njihovi posnetki objavljajo. Drugim, ki jim takšna publiciteta ni všeč, pa preostane le dolgotrajen in drag sodni postopek. Ker ima etičnost v primerjavi z dobičkom pri komercialnih medijih majhno težo, ni veliko upanja, da bodo merila iz sodbe EKČP prostovoljno upoštevali. Pričakujemo torej lahko, da se bodo pri nas razmere glede spoštovanja zasebnosti v medijih vidneje spremenile šele takrat, ko se bo našel junak ali, še bolje, več njih, ki bodo žrtvovali čas, denar in veliko živcev, da bodo uveljavljali poseg v zasebnost pred sodišči. In ko bodo novinarji in založniki za neupravičene posege v zasebnost morali plačevati visoke odškodnine.

Prvega dne letošnjega septembra je Oglaševalsko razsodišče (Slovenska oglaševalska zbornica) na podlagi mnogih pritožb potrošnikov in potrošnic obravnavalo kampanjo Simobila za naročniški paket Orto Smart, ki je z dvema plakatoma jumbo, tiskanima oglasoma in internetno pasico podpirala akcijo pospeševanja prodaje storitev SMS. Pritožbe so se nanašale na 3. (dostojnost) in 12. člen (zaščita otrok in mladoletnih) Slovenskega oglaševalskega kodeksa (SOK). V povzetku pritožb je razsodišče navajalo, da obravnavana oglaševalska sporočila prikazujejo tako žensko kot moškega na žaljiv način. Kot posebno sporna je bila doživeta objava oglasa s fotografijo moških rok na ženskih prsih v Delu (23. 8. 2004) pod člankom Zaradi spolne zlorabe še enkrat na sodišče. Oglaševalsko razsodišče se je odločilo, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na oglaševanje z vizualizacijo ženskega spolnega objekta (ne pa v delu, ki se nanaša tudi na moški spolni objekt), in zahtevalo prekinitev objav. Simobil in agencija Poanta sta se pritožila na razsodbo, 13. septembra ju je Oglaševalsko razsodišče zavrnilo1; zatem je direktor Simobilovega marketinga in prodaje Dejan Turk za medije izjavil, da bodo upoštevali zavrnitev pritožbe. Čez plakate so na spornem mestu nalepili napis »Cenzurirano!« Nonšalanca Simobila je komplementarna s stališčem staroste slovenskega oglaševanja.2 Moč/oblast, čeprav pojmovana foucaultovsko razpršeno tudi zunaj svojih na prvi pogled prepoznanih aparatov, se ne more udejanjati drugače kot skozi človeške akterje in akterke. Javna uklonitev Simobila nacionalni etični instanci oglaševanja je s cenzurnim napisom postala klovnovska gesta. Zasledovanje oblastniških manierizmov je zanimivo detektivsko delo3, vendar se je pričujoča analiza osredotočila na prevladujoče medijske interpretacije prikazov seksualnosti. Raziskovalni minimalizem v primeru Simobil argumentiramo z osrednjo vlogo, ki jo ima dnevnik Delo tudi na področju popularizacije zadev marketinga in oglaševanja. Oglejmo si torej nekatera domačinska pojmovanja spolnosti, posredovana skozi osrednji informativni časopis. Kljub temu da kampanja Simobila komodificira žensko in moško telo (na razločevalen način) in da so v pritožbah Oglaševalskemu razsodišču kot sporni navedeni tudi plakati in oglasi z moško zadnjico, je v opisu kampanje oziroma kreativnega procesa, v katerem je nastala, razdelitev spolnih vlog stereotipna: seksualizacija vsakdanjosti skozi moški pogled na ženska telesa in navajanje metafore za zgrabiti priložnost – »zgrabiti žensko«. Ker pa smo stereotipiziranja seksualnih spolnih vlog in kritike le-tega naveličani, preusmerimo pozornost k pojmovanju odnosa med delovanjem in fantazijo. V Delu naletimo na enačenje dejanja produkcije in diseminacije seksualne vsebine s fantazijo in mišljenjem. Gre za popularno mnenje, ki je hkrati tudi značilna poteza propornografskih zagovorov. Za protiargumentacijo niso potrebne sholastične tirade, dovolj je vpogled v domačo, tujo in mednarodno legislativo, ki v zvezi z reprezentacijami spolnosti pač ne regulira zasebnega mišljenja in fantaziranja, temveč tista dejanja proizvodnje in razširjanja, ki jih kultura dojema kot potencialno ali de facto škodljiva za individuum in družbene skupine z vidika človekovih pravic in za družbo v celoti. S perspektive sodobnega humanističnega govora o reprezentacijah seksualnosti primera Simobil + marketinško-medijska oblast Oglaševalsko razsodišče ni mogoče zvesti na paradigmo grdih proti dobrim. Vsi se gibljejo v okviru preživetega in zastarelega govora in vidnih in nevidnih razmerij moških moči. Na ta način si je mogoče pojasniti diskrepanco med odločitvijo Oglaševalskega razsodišča v navedenem primeru Simobil in primeru televizijskih oglasov za telefonske storitve Amis (gola ženska in oblečen moški v simulaciji spolnega akta).4 Za poenotenje kriterijev bi bilo za začetek treba spremeniti 3. člen SOK, ki se v svoji izhodiščni formulaciji naslavlja na pojem dostojnosti in debato ter odločitve o reprezentacijah seksualnosti v oglaševanju lahko po želji zadržuje v okvirih morale. V tem smislu je odvečno tudi sklicevanje na dober okus v zaključku besedila člena. Zanimivo je, da je potrebni presežek obstoječega najti že v pritožbi proti Simobilu, v kateri je zapisano, da sporno oglaševanje žali človeško dostojanstvo. Semantična razlika dostojnost/dostojanstvo v primeru interpretacije reprezentacij seksualnosti pomeni dva različna kozmosa. Prvega obvladujeta morala in njeno nasprotje: opolzkost oziroma obscenost, drugega človekove pravice – človeška integriteta in njeno nasprotje, tj. ponižanje, razčlovečenje. Za tiste, ki se ne želijo spuščati v razločke in napredovanje prava, naj zadostuje domač jezik in vpogled v SSKJ: dostojnost se nanaša na vedenje, ravnanje, dostojanstvo še na čast in ponos.5 In mimogrede, v prvem kozmosu se pogovarjajo o cenzuri, v drugem o regulaciji. Razlika je v pristopu, instancah, ukrepih in njihovih učinkih. Primer Simobil je koristen ne le zato, ker zastavlja pomnoženi vprašaj Slovenski oglaševalski zbornici in njenemu razsodišču (kodeks, kriteriji, moč razsodb), koristna je tudi sama vsebina razsodbe, ker v nasprotju s pritožbo sankcionira zgolj komodifikacijo ženskega telesa. Ne gre za to, ali je takšna odločitev razsodišča pravilna; s to pozitivno diskriminacijo se izpostavlja, naredi vidna konstruiranost obstoječe spolne razlike v seksualnosti.6 Zakaj »ne« za moško roko na ženskih prsih in zakaj »ja« za žensko roko na moški zadnjici? Najprej pod-vprašaj – kateri so prevladujoči pomeni pričujočih reprezentacij spolnosti? Ženske prsi, izpostavljene na tak ali drugačen način, so kulturno obče prevzet znak seksualnosti in zato tudi seksualni stimulans. To je evidenten vzrok, da so ženske v oglaševanju in medijih pogosto reducirane prav na prsi ali pa so v primeru podajanja celega telesa pri njih le-ta poudarjena. Za moško zadnjico bi kaj takšnega težko trdili. Čeprav v revijah z žensko ciljno skupino ali populističnih rubrikah dnevnega časopisja tu in tam naletimo na prispevek o plastični kirurgiji za moške zadke ali anketo, ki vključuje idejo o potencialni privlačnosti moških zadnjic, in čeprav v aktualnih gejevskih televizijskih nadaljevankah odkrivamo igro pogledov in zadnjih plati, le-ta ni pripoznana kot obči kulturni znak heteroseksualne spolne privlačnosti. Najboljša potrditev teze je nekajdnevni večerni pregled oglasov na televizijskih programih. Čeprav ženska roka na moški zadnjici prav tako kot moška roka na ženskih prsih velja za seksualno gesto, gre za razliko v reprezentaciji prijema. (Ne)senzibilnost dotika kaže, da primera obeh oglasnih sporočil nista identična – prsi kot občutljiv organ so v brezskrupuloznem in posesivnem primežu, na zadnjico kot relativno trpežen del človeškega telesa so ženske roke položene dovolj nežno. Gre za navidezno pikolovske podrobnosti, a odkar je po deželi zavel duh teoretske psihoanalize, zaupamo v njihovo moč izpovedovanja stvari. Nenazadnje razsodba priča ne zgolj o svojem kulturnem kontekstu, temveč tudi o učinku truda žensk za družbeno enakost. Ko bo dovolj oglasov z izpostavljenimi in ranljivimi moškimi telesi7 in se bo komodifikaciji moških prilagodila cela tržna mašinerija, bo to gotovo še en, drugačen prispevek k enakosti spolov; vprašanje je le, če bo medijsko veseljačenje na račun seksualnih apelov še vedno tako brezskrbno in »splošno« sprejeto, ali pa bo regulacija seksualnih vsebin postala zanimivejša in bolj pozitivna tema.

V nočnih urah prvega dne letošnjega junija se je na internetni strani hr.alt.seks pojavila povezava na Severinin seksualni »dokumentarec« (Sanja Modrić v Jutranjem listu), ki ga je posnela na barki Anuška z ljubimcem, hercegovskim gospodarskim mogotcem Milanom Lučićem. Že prejšnjega dne zvečer je portal Index.hr objavil prispevek s fotografijami, ki je pričal o internetnem obstoju filma. Po anketi, ki jo je izvedel Globus, je objavo obsojalo 54 odstotkov od 800 naključnih respondentov.8 Reakcija Severine in njenih odvetnikov je poleg apela javnosti vključevala prijavo kraje kasete, zlorabo avtorskih pravic in vdor v zasebnost. Poleg Indexa.hr in drugih so vpleteni tudi slovenski mediji.9 Medijska konstrukcija afere je vključevala preizpraševanje Severinine obtožbe (kraja?) in pravic (avtorstvo, zasebnost) in sproti tkala še imaginarna ozadja (zgodbe o nastanku videa kot javnega materiala). Hkrati so se v drugem planu spet javno artikulirale dihotomije, ki določajo okvire hrvaškega mainstream govora o reprezentacijah seksualnosti: moralno/obsceno, nizko/visoko, navadna/pornografska spolnost, sramotno/dostojno, intimno-zasebno/javno, seksualna eksplicitnost/decentnost.10 Bogato je bilo tudi medijsko niansiranje v poimenovanju stvari same. Omenimo obe skrajnosti: dokumentarec in porno film. Film je dejansko naredil žanrsko pot od ene do druge klasifikacije prav med medijsko obdelavo. Čeprav je bil posnet kot dokument o spolnem aktu11, je s samo distribucijo postal pornografija. Kot pornografskega ga klasificira objava in sekundarna obdelava z namenom zaslužka brez privolitve njegove soavtorice in soakterke.12 Severinina nemoč v zvezi z objavo in diseminacijo videa jo retrogradno identificira kot nehoteno žrtev v lastnem filmu. Prav degradacija in vloga žrtve (ne pa eksplicitnost in golota/obscenost) sta v skladu s sodobnimi definicijami konstitutivna elementa pornografije.13 Za nas je bolj kot paradigma javnega govora o reprezentacijah seksualnosti, ki se na Hrvaškem z izjemo verbalno domiselnega obilja ne razlikuje bistveno od tiste v Sloveniji, zanimiv element nasilja. Nasilje je običajno vpeto v materialno produkcijo pornografije ali v njeno vsebino, v našem primeru – kar je z interpretacijskega vidika veliko bolj atraktivno – pa je nasilje implicirano v opisani imaginarni in simbolni produkciji Severininega »porno« videa. Na Hrvaškem so afero Severina znali izkoristiti za intelektualni dosežek na področju medijske refleksije o reprezentacijah seksualnosti. Miljenko Jergović je objavo filma označil za začetek informacijsko-posiljevalskega obdobja na Hrvaškem, katerega žrtve bodo zaradi družbeno-kulturnih razmer predvsem znane Hrvatice.14 Možnost transformacije posnetka spolnega akta v pornografski material priča o prepletenosti t. i. normalne seksualnosti s pornografijo oziroma o konstituiranosti spolnosti skozi pornografijo. Nenazadnje je konsumpcija porno filma seksualno dejanje. Glede na učinek, ki ga ima pornografija na medijske in oglaševalske reprezentacije spolnosti, se determiniranosti lastne spolnosti skozi pornografizacijo vsakdanjosti ne moremo izogniti brez refleksije, ki omogoča distanco in iskanje drugih virov navdiha. Nasilje, ki je v opisanem slovenskem primeru skrajno zakrito, naj bi sodilo zgolj v reprezentacije deklariranih S/M seksualnih praks.

Odškodninska odgovornost novinarjev, urednikov in izdajateljev je tema, ki v slovenskem medijskem prostoru postaja vedno bolj aktualna. Razvpiti primeri iz estradne soseščine, izgubljene tožbe politikov proti novinarjem in siceršnja pozornost, ki jo javnost posveča profesionalnosti novinarskega dela, so vzrok tudi vse večjemu pomenu poznavanja posameznih vidikov novinarjeve civilne odgovornosti.

Temelji za odškodnino: Izpuščanje bistvenih dejstev. Ponarejanje informacij. Odgovornost je odvisna od udeležbe samega novinarja oziroma medija pri oblikovanju objavljene informacije. V grobem pa bi lahko rekli, da je odgovornost vezana na samo obliko poročanja. Sodišče je tako odločilo1: »Reportaža (poročanje o nekem dogodku) se sme omejiti samo na tisti dogodek, kateremu je namenjena oziroma, ki ga prikazuje. Ne ustava ne kodeks novinarske etike, pa tudi zakon o javnih glasilih ne zavezujeta ne novinarja ne ustrezne TV-postaje, da morata vedno prikazati vse možne odmeve oz. vsa stališča vseh vpletenih strani o prikazanem dogodku. Za odgovornost toženih strank zato ni pravno odločilno, ali je bila izjava za tožnika objektivno žaljiva ali ne.« Odgovornost pri reportaži je podana, če novinar izpušča bistvena in novinarju znana dejstva, prikriva ali ponarejanja informacije tako, da te vsaka zase ali skupaj ustvarijo sporočilo, ki ni v skladu z dejansko zbranimi informacijami.

Za presojo temelja odškodninske odgovornosti novinarja je pomembno tudi stališče sodne prakse, da serija člankov o neki osebi lahko »predstavlja poseg v osebnostne pravice, pri čemer ni potrebno, da se za vsak posamezen zapis kot del celote ugotavljajo vsi elementi civilnega delikta, izolirano od drugih zapisov«.2 Seveda pa je temeljno vprašanje, kaj sploh je nedovoljen poseg v zasebnost. Sodišča so do nedavnega presojala dopustnost oziroma nedopustnost posega v zasebnost določene osebe s preizkusom resničnosti in preizkusom pomembnosti obravnavanja določenega vprašanja za javnost.3 Odločitev Višjega sodišča v Ljubljani4 je za kratek čas spremenilo naziranje sodišča, saj je sodišče odločilo: »Za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti (je) v obravnavani zadevi nepomembno ugotavljanje, ali je informacija v članku resnična ali ne. Četudi bi tožnica dejansko bila profesionalna prodajalka ljubezni, bi objava te informacije predstavljala poseg v njeno zasebnost. Kršitev pravice do zasebnosti je namreč podana, če se brez privoljenja prizadetega raznašajo dogodki in dejstva osebnega življenja, ne glede ena to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti.«5 Pozneje je sodišče to stališče spremenilo. Pravno najbolj zahtevno je nedvomno postavljanje ločnice med javnim in zasebnim. Sodišča praviloma odločajo, da mora biti poseg v zasebnost izzvan ali vsaj ponujen. Sodišče je tako odločilo: »Zahteva po spoštovanju zasebnosti se (sicer) zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje ...«6 Pomembno je tudi, da že sam položaj v družbi postavlja meje dovoljenosti posega v zasebnost. Sodišče tako pravi: »Eno od meril, ki je pomembno, ko konkurirata pravica do obveščanja s pravico do časti in dobrega imena, je tudi status posameznika, ki se na svojo osebnostno pravico sklicuje. Prav ima sodišče druge stopnje, da mora direktor ene izmed v spor vpletenih strani prenesti več negativnih vrednostnih kritik kot navaden posameznik.«7 Seveda pa se lahko kritika oziroma poseg v zasebnost in osebnostne pravice nanaša le na tisti del zasebnosti, ki ga posameznik sam ponudi javnosti oziroma je dan kritični presoji javnosti v zvezi z delom, ki ga opravlja. Tega pravila ne more obiti niti objava v tako imenovanem rumenem tisku. Tudi za rumeni tisk bi morala veljati enaka pravila. Sodišče tako ugotavlja: »Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je bilo besedilo o tožniku objavljeno v rubriki s satirično vsebino, saj tožena stranka tudi v tej rubriki ne sme nikomur posegati v pravico do osebnega dostojanstva.«8 Pogojnik, da bi morala veljati enaka pravila tudi za rumeni tisk, je bil postavljen zaradi tega, ker sodna praksa upošteva rumenost ali ne-rumenost tiska pri odmeri višine odškodnine. Če poseg naredi »resen« medij, je prisojena odškodnina lahko višja kot sicer.9

Odškodninska odgovornost se v prvi vrsti veže na novinarja, ki je informacijo objavil. Bolj zahtevno in s stališča prava težje pa je določanje, kdaj je za objavljeno informacijo odgovoren tudi medij. Sodišče je, na primer, obrazložilo odgovornost medija takole: »Prva tožena stranka (časopis) je tožniku odškodninsko odgovorna zato, ker je sporni zapis objavila. Z objavo je povzročila, da je drugotoženčev (novinarjev) zapis dosegel bralce časopisa in s tem postal znan javnosti. Šele z objavo je zapis povzročil razžalitev.«10 Objektivno odgovornost odgovornega urednika pa je Višje sodišče v Ljubljani določilo v primeru I Cp 1231/98 : »Iz članka, objavljenega v Dnevniku, ni razvidno, kdo je avtor. Kadar avtor članka ni naveden, odgovarja zanj odgovorni urednik. Pri tem ni pomembno, da je znotraj časopisne hiše sicer znano, kdo je pisec članka, pomembno je, da le-ta ni bil javno objavljen.« Postavlja se seveda vprašanje, kako daleč sega odgovornost medija za objavljene informacije. Menim, da medij ne more biti odgovoren samo zaradi samega dejstva, da je informacijo objavil. Precej primernejše izhodišče za odškodninsko odgovornost medija bi bila odgovornost po 147. členu obligacijskega zakonika11, torej odgovornost za škodo, ki jo je povzročil delavec v zvezi z delom. Takšno izhodišče namreč ustvarja večjo fleksibilnost pri presoji odgovornosti samega medija.

Mislim, da medij ni dolžan cenzurirati besedil. Izjema od tega pravila bi bila morda le v tem, da sme iz besedil izločati neposredne žaljivke (psovke in kletve). Nikakor pa se ne zdi sprejemljivo, da bi bil medij zaradi grožnje, da bo odškodninsko odgovoren iz naslova same objave, prisiljen v cenzuro objavljenega. Premikanje odgovornosti medija v smeri objektivne odgovornosti je sporna in nepotrebna, saj se lahko zagotovi varstvo oškodovanca tudi na druge načine. Še posebno je težnja po objektivni odgovornosti sporna, če upoštevamo, da mediji določene izjave prenašajo tudi neposredno. Težko je namreč naprtiti mediju odgovornost za izjavo, ki jo je, na primer, v živi oddaji dal sogovornik. Največ, kar lahko očitamo mediju ali pa voditelju takšne oddaje, je namreč, da ni bil dovolj skrben pri izbiri sogovornika. Seveda pa je culpa in eligendo že vprašanje krivdne odgovornosti in ne objektivne.

Poseg v zasebnost, dostojanstvo in osebnostne pravice je mogoče pravno zavarovati na več načinov. Poleg kazenskih sankcij je na voljo še možnost objave popravka in odgovora ter seveda odškodninski zahtevek. Obligacijski zakonik daje v 178. členu12 možnost objave sodbe, popravka, dolžnost preklica izjave in podobnih ukrepov, a takšni zahtevki so redki in navadno povezani z zahtevkom po denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Za prisojo kakršne koli odškodnine je treba dokazati, da je prav objava nekega podatka v mediju povzročila škodo. V zadevi II Ips 405/2002 je Vrhovno sodišče odločilo: »Ni namreč nujno, da je vsaka neresnična trditev žaljiva in prav za take primere je v bila v ZJG in je tudi v veljavnem zakonu o medijih (Zmed, Uradni list RS, št. 35/01 - 113/03) predvidena pravica do odgovora in popravka. Za ukrepanje po 199. členu ZOR pa mora toženka poseči v osebnostno pravico, zato je za poseg v čast in ugled potrebna žaljivost. Ta se presoja objektivno (kot pri presoji razžalitve po 169. členu kazenskega zakonika) in ni treba dokazovati tudi subjektivnega trpljenja oškodovanca (kot pri zahtevi za denarno odškodnino po 200. členu ZOR).« 200. člen ZOR je sedaj zajet v 179. člen OZ. 13

V tujini je napol javno znano tehtanje, koliko se splača objava določene informacije, za katero je že v naprej jasno, da je sporna in da bo verjetno izzvala sodni postopek. Slovenska sodišča se s to popolnoma tržno komponento objavljanja spornih informacij še niso ukvarjala. Glede na to, da slovenska sodišča penalne odškodnine ne prisojajo, je tako izračun koristi ali stroškov objave neke informacije relativno preprost. Ker naj bilo določanje pravične odškodnine v bistvu uporabljanje materialnega prava, sodišča iščejo razpone, v katerih naj bi se gibala odškodnina, tako da bi bila znotraj standarda pravične odškodnine. Na primer: »Odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v okvire, ki jih začrtujejo razmerja med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Upošteva pa tudi objektive danosti, kot so obstoječa družbeno-ekonomska razmerja na eni strani ter spremenjeno civilizacijskopravno pojmovanje, vrednotenje in varstvo osebnih pravic na drugi strani.«14 Poglejmo torej še nekaj prisojenih zneskov. Opozoriti je seveda treba, da seznam ni popoln in ne reprezentativen, pa vendarle prisojeni zneski nakazujejo okvire, v katerih se gibljejo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zadevi II Ips15 582/96 je sodišče tako prisodilo odškodnino v višini 600.000 tolarjev, v zadevi II Ips 524/95 500.000 tolarjev, v zadevi II Ips 757/94 700.000 tolarjev , v zadevi II Ips 762/93 600.000 tolarjev , v zadevi II Ips 620/93 200.000 tolarjev, II Ips 120/98 800.000 tolarjev ... Leta 2000 je sodišče v zadevi I Cp 1231/98 prisodilo odškodnino v višini enega milijona tolarjev.

Primer Vladislava Stresa je zanimiv z več vidikov. Na eni strani kot ilustracija nemoči posameznika, ki ga neusmiljeno izkoristi sistem komercialnega medija, v tem primeru televizije. Predvsem pa je zanimiv kot primer uveljavljenja pravice do popravka ali odgovora, ki ga je na novo opredelil Zakon o medijih (Zmed), ki je bil sprejet konec aprila 2001 (Ur. list RS, št. 35/2001). Primerov uveljavljanja pravice do popravka in odgovora prek sodišč ni veliko. Še manj je primerov, da se ta pravica sodno uveljavlja pri televizijskem mediju. Zato je ta primer pomemben za oblikovanje naše sodne prakse o načinu uveljavljanja pravice do popravka, ki je eno od orožij, ki jih lahko uporabi tisti, ki je prizadet zaradi objav v medijih. Med zanimivejšimi vprašanji, ki jih je odprl ta primer, je gotovo vprašanje, ali je popravek dolžan dati odgovorni urednik, ki je bil v tej funkciji v času objave, v času zahteve ali v času odločanja sodišča. Pri opisovanju tega primera se poskušam izogniti vprašanju vsebinske upravičenosti objave popravka, kot ga je predlagal z objavo prispevka prizadeti Vladislav Stres (v nadaljevanju tudi »pobudnik«, »V. S.« ali »tožnik«). O tem bodo zadnjo besedo izrekla sodišča. Gospod Stres je izrecno soglašal z uporabo svojega polnega imena pri predstavitvi svojega primera.

Vladislav Stres je več kot petnajst let učil na srednjih šolah. Želel je javno predstaviti problematiko v srednjih šolah in probleme, kot jih je sam doživel na šoli, kjer je učil. To so bili problemi prisotnosti pri pouku, (ne)discipline, nemoči učiteljev, (ne)dela sindikatov in učiteljske zbornice, porasta kaznivih dejanj z materialno škodo in drugo. Svoje motive za javno predstavitev šolske problematike je predstavil v prispevku »Preverjeno prevaran«, ki je bil objavljen v reviji Medijska preža – marec/april 2004. Na POP TV, kamor se je obračal, so po prvih pogovorih, da bi o tem posneli »Trenja«, prispevek uvrstili v oddajo Preverjeno. Vendar niso sprejeli vseh vsebinskih točk in udeležencev, kot jih je predlagal V. S. Predlagali so le prispevek o njegovem soočenju z učenci »problematičnega« razreda, ki ga je učil zadnje šolsko leto. Čeprav ne docela zadovoljen s takšnim konceptom, je privolil v predlog. Novinar je prispevek posnel v šoli. Najprej z dijaki, nato soočenje med učiteljem in petimi učenci, med katerimi je imel največ besede najbolj »problematičen« dijak, potem še posebej pogovor s pobudnikom in razredničarko. Po soočenju z dijaki je pobudnik zahteval, da se kamera izključi. Luč na kameri je ugasnila, novinar pa je učitelja, kot sam navaja, provociral z dodatnimi vprašanji, na katera se je odzval tudi bolj vehementno, ker je mislil, da odgovarja novinarju osebno, ne pa tudi javnosti. Takrat ni vedel, da je vključena še ena kamera, ki je snemala tudi ta del pogovora. Novinar je posnel še pogovor z razredničarko, ne pa tudi z drugimi učitelji, kot je predlagal pobudnik. Od petih predlaganih se je novinar obrnil le na dva učitelja, ki pa sta po telefonu snemanje zavrnila. Nezadovoljen s potekom snemanja je pobudnik želel pred objavo videti prispevek. Na televiziji so mu dan pred predvajanjem omogočili pregled delno montiranega prispevka. Z rezultatom ni bil zadovoljen. Menil je, da so bile njegove izjave iztrgane iz konteksta in so ga predstavile v luči, ki ga javno kompromitira. Zahteval je, da se prispevek ne predvaja, podrejeno pa, da se zakrije njegova identiteta. S prvim predlogom ni uspel, zato je bil v oddaji predstavljen s pego prek obraza. V končno objavljenem prispevku oddaje Preverjeno 9. 9. 2003 je bil predstavljen z dodatnimi komentarji in animacijo, ki je namigovala na njegovo »nenavadno« vedenje v razredu; novinar pa ga je v svojem komentarju označil kot »učitelja na robu živčnega zloma«. Kljub zakritosti so ga na šoli seveda prepoznali, zaradi česar je imel težave. Prepričan je bil, da je bil v oddaji predstavljen pristransko in tako, da sta bila prizadeta njegova čast in dobro ime, zato je dva dni po objavi zahteval kopijo posnetka oddaje in napovedal uveljavljanje pravice do popravka in odgovora v skladu z Zmed. Po predhodnem plačilu stroškov je prejel zahtevano kaseto s posnetkom oddaje, vendar na posnetku ni bilo uvodne in zaključne »špice« s podatkom o odgovornem uredniku. Ko je po osebnih in telefonskih pogovorih z urednico oddaje Preverjeno ugotovil, da ne bodo sprejeli njegovega predloga – da bi posneli novo oddajo ali vsaj celoten posnetek dialoga med njim in učenci –, je 14 dni po objavi sporne oddaje naslovil na urednika informativnih oddaj in urednico oddaje Preverjeno uradno zahtevo za objavo popravka in odgovora. Na ta predlog POP TV ni odgovorila. Večkrat se je po telefonu in osebno obračal na novinarje in urednike na POP TV, ki pa so se izogibali tako njemu osebno kot odgovoru na vprašanje, ali bodo zahtevani popravek objavili. Navaja, da je takrat še želel spor urediti sporazumno in po mirni poti. Kot je razvidno iz njegovega prispevka »Preverjeno prevaran«, je pri iskanju podatka, kdo je odgovorni urednik na POP TV, uporabljal tudi »detektivske« prijeme in iskal informacije pri različnih virih. Tako je med drugim ugotovil, da odgovorni urednik, ki je kot tak objavljen na spletni strani ministrstva za kulturo, Branko Čakarmiš, ni več urednik in tudi ne več zaposlen na POP TV. Pozneje se je pokazalo, da je bila ta informacija za tožnika morda usodna, saj se je na tej podlagi odločil, da ne bo vložil tožbe proti odgovornemu uredniku, ki je bil takrat vpisan v razvid medijev. Ker uradno ni dobil odgovora, ali bodo predlagani popravek objavili, in ker ni mogel ugotoviti, kdo je »pravi« odgovorni urednik, se je odločil, da bo tožil Alenko Arko kot odgovorno urednico oddaje Preverjeno, Tomaža Peroviča kot odgovornega urednika informativnega programa in Gorazda Slaka kot programskega direktorja POP TV.

V odgovoru na tožbo je odvetnik POP TV oporekal pasivno legitimacijo vseh treh toženih. Nobeden od toženih menda ni odgovorni urednik medija. Ob tem velja pripomniti, da je tožnik svoj zahtevek za popravek, ki ga je poslal priporočeno 6. 10. 2003, naslovil »pristojnemu odgovornemu uredniku«, PRO PLUS, d. o. o., POP TV, spodaj pa pripisal imena toženih, pri tem pa je, kot rečeno, prečrtal ime Branka Čakarmiša in namesto njega napisal Gorazda Slaka. Okrajno sodišče v Ljubljani je s prvo sodbo z dne 26. 1. 2004 zavrnilo tožbeni zahtevek. Sprejelo je ugovor toženih strank, da nobeden od toženih ni odgovorni urednik medija. Sodišče je na naroku dne 26. 1. 2004 opravilo vpogled v razvid medijev na ministrstvu za kulturo in ugotovilo, da je bil kot edini odgovorni urednik naveden Branko Čakarmiš. Zanimiva je obrazložitev sodišča, da dejstvo, da Branko Čakarmiš ni več zaposlen na POP TV, ne more vplivati, saj naj bi bilo relevantno le stanje, kot je razvidno iz javno objavljenega razvida medijev. Tožnik se je na navedeno sodbo pritožil in med drugim uveljavljal, da ima medij lahko več odgovornih urednikov. Sam je tožil tudi odgovorno urednico oddaje Preverjeno in urednika informativnih programov Tomaža Peroviča, kamor sodi ta oddaja. Meni, da mu televizija namenoma ni želela sporočiti podatkov o pristojnem odgovornem uredniku, čeprav je to vseskozi zahteval. Šele v odgovoru na tožbo je POP TV sodišču predložila dopis ministrstvu za kulturo z dne 22. 4. 2003, s katerim je bil za odgovornega urednika programa POP TV imenovan Marijan Jurenec. Višje sodišče je pritožbi V. S. ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje sodišče je menilo, da je stališče sodišča prve stopnje, da je odgovorni urednik le tisti, ki je opisan v razvid medijev, pravno napačno. Višje sodišče meni, da vpis odgovornega urednika v razvid medijev nima konstitutivnega, ampak le deklaratoren učinek. Za vsak konkreten primer je treba raziskati, kdo je odgovorni urednik. Še posebno je zahtevalo, da sodišče razišče zatrjevanje tožeče stranke, da ima medij lahko več odgovornih urednikov na podlagi četrtega odstavka 18. člena Zmed. V pripravljalni vlogi v okviru priprave nove obravnave je odvetnik toženih strank vztrajal, da ima medij le enega odgovornega urednika in da nobena izmed toženih strank ni bila odgovorni urednik v smislu Zmed. Sodišče je na glavno obravnavo 6. 5. 2004 povabilo vse tri tožene stranke. Med njimi se drugotoženi Tomaž Perovič vabilu ni odzval, niti ni predložil dokazila o zadržanosti. Ko je bila kot priča zaslišana prvotožena urednica oddaje Preverjeno Alenka Arko, je med drugim na vprašanje, kdo je njen odgovorni urednik, Perovič ali Jurenec, odgovorila, da misli, da je odgovorni urednik Marijan Jurenec, ni pa »stoprocentna«. Sodišču pove, da je bila s tem vprašanjem spravljena v zadrego in da se »s temi stvarmi ukvarja takrat, ko je to potrebno«. Na zaslišanju tudi ni znala natančno pojasniti, kakšno je razmerje med odgovornim urednikom POP TV in odgovornim urednikom informativnih oddaj, med katere sodi tudi oddaja Preverjeno. Na tej obravnavi se je pokazalo, da tretjetoženi kot programski direktor ni nikakršen urednik. Zaradi zaslišanja drugotoženega pa se je narok preložil. Okrajno sodišče je obravnavo zaključilo in sodbo drugič izdalo 14. 5. 2004, kljub temu da ni zaslišalo drugotoženega T. Peroviča, kot je sklenilo na naroku 6. 5. 2004. Sodišče je ponovno zavrnilo zahtevek tožnika V. S. za odgovor oziroma popravek. Zaključilo je, da tožnik ni dokazal, da bi bil kdor koli od toženih s sklepom družbe POP TV, d. o. o., imenovan na funkcijo odgovornega urednika. Sodišče je sicer menilo, da prizadetemu oziroma tožniku ni mogoče naložiti ugotavljanja dejanskega odgovornega urednika, zato bi objavo odgovora oziroma popravka lahko zahteval od osebe, ki je vpisana kot odgovorni urednik v razvid medijev. Le tako je po mnenju sodišča mogoče zagotoviti pravno varnost in preprečiti izogibanje medija, da bi objavil podatek o odgovornem uredniku. Tožnik ravna pravilno, če toži osebo, ki je vpisana v razvid medijev kot odgovorni urednik, saj ne more nositi posledic zaupanja v javni podatek. Zato se sodišču ni zdelo potrebno vztrajati pri svoji odločitvi, da zasliši tudi drugotoženega. V. S. se je tudi zoper to sodbo pritožil in ponovno navaja ves potek izogibanja tožečih strank, da bi mu posredovali podatek o tem, kdo je pravi odgovorni urednik, čeprav je svoj zahtevek za popravek naslovil na »pristojnega odgovornega urednika«. Ponovno je poudaril, da na koncu oddaje in tudi na zahtevani videokaseti sporne oddaje ni impresuma, čeprav to zahteva 23. člen Zmed. Tožnik je tudi z drugo pritožbo na višjem sodišču uspel. Višje sodišče je menilo, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je zahtevalo, da se opravi zaslišanje drugotoženega, za katerega tožnik trdi, da je odgovorni urednik informativnega programa, v sklopu katerega je tudi oddaja Preverjeno; v povezavi z možnostjo, da ima medij več odgovornih urednikov. Zadeva se je torej vrnila še tretjič na okrajno sodišče. Na glavni obravnavi 2. 7. 2004 je bil končno zaslišan tudi drugotoženi Tomaž Perovič. Priznal je, da je bil v času zaslišanja odgovorni urednik in direktor informativnih in športnih programov. Priznava tudi, da se je tožnik nanj obrnil z zahtevkom za odgovor in popravek, vendar mu ni odgovoril, ker se ni čutil odgovornega za takšen odgovor.

Sledil je preobrat. Okrajno sodišče je v tretji sodbi z dne 2. 7. 2004 v celoti ugodilo tožeči stranki in razsodilo, da je POP TV v prvi oddaji Preverjeno po pravnomočnosti sodbe dolžna objaviti odgovor, kot ga je zahteval tožnik v svoji zahtevi dne 6. 10. 2003. Sodišče se je tokrat postavilo na stališče, da je utemeljenost tožbenega zahtevka treba presojati glede na okoliščine v času obravnavanja zadeve na sodišču. Glede na določbe Zmed je funkcija odgovornega urednika funkcija, ki navzven predstavlja odgovornost za informacije oziroma obvestila, objavljena v določenem mediju. Le odgovorni urednik je tisti, ki je pristojen in dolžan, kolikor so izpolnjeni pogoji po Zmed, objaviti popravek oziroma odgovor na objavljeno informacijo in le odgovornemu uredniku lahko sodišče naloži objavo popravka oziroma odgovora. Če se po vložitvi tožbe pri sodišču zamenja odgovorni urednik medija, sme tožnik do konca glavne obravnave spremeniti tožbo tako, da namesto prvotno toženega toži novega odgovornega urednika (37. člen Zmed). Tako je po mnenju sodišča odločilno, da tožena stranka v času odločanja na sodišču opravljala navedeno funkcijo. Na naroku dne 2. 7. 2004 je Tomaž Perovič sodišču v dokaz svoji trditvi, da ni bil odgovorni urednik medija, predložil sklep direktorja POP TV Roberta Burkeja z dne 18. 12. 2003, iz katerega izhaja, da je bil imenovan na mesto odgovornega urednika informativnega in športnega programa POP TV in da ta sklep začne veljati 20. 12. 2004 in velja za nedoločen čas. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da v času objave spornega prispevka in v času vložitve tožbe drugotoženec sicer ni bil odgovorni urednik informativnega programa na POP TV, vendar pa opravlja navedeno funkcijo v času odločanja sodišča, zato je pasivno legitimiran v tem sporu. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da uveljavlja pravico do odgovora in popravka. Vendar je prvostopno sodišče glede na določbe 26. člena Zmed (ki ureja namen in vsebino popravka) in 42. člena Zmed (ki ureja namen in vsebino odgovora na objavljeno informacijo) ter upoštevaje trditve v tožbi, ugotovilo, da tožnik v konkretnem primeru uveljavlja pravico do objave popravka. V tožbi namreč zatrjuje, da so bile njegove izjave v spornem prispevku močno okleščene in da so izgubile pomen ter da je bil prispevek zanj močno žaljiv. Uveljavlja torej prizadetost svojih osebnih interesov, kar je predmet pravice do popravka po 26. členu Zmed. Pravica do odgovora po 42. členu Zmed pa je vezana na javni interes in je v nekem smislu politična, ne osebnostna pravica. Po določbi drugega odstavka 35. člena Zmed sodišče v sporih glede objave popravka zavrne tožbeni zahtevek, če ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali če je podana kakšna druga okoliščina iz 31. člena Zmed, zaradi katere popravka po zakonu ni treba objaviti. V nasprotnem pa je po mnenju prvostopnega sodišča odgovorni urednik popravek dolžan objaviti. Glede na to, da je bilo v spornem prispevku govora o tožniku in da je pri nastajanju le-tega tudi sodeloval z lastnimi izjavami, čeprav se njegovo ime v samem prispevku ne omenja in čeprav ima čez obraz pego, je po oceni prvostopenjskega sodišča podan njegov interes, da sme od odgovornega urednika zahtevati, da objavi popravek objavljenega obvestila. Smiselno je torej tožnikovo zatrjevanje, da gre za kršitev njegove osebnostne pravice do časti in dobrega imena. Namen popravka pa je ravno v tem, da tisti, ki se čuti prizadetega, odgovori na tiste navedbe sporočila, s katerimi je bil prizadet (četrti odstavek 26. člena Zmed). V spornem prispevku so bile tudi po oceni sodišča določene izjave za tožnika žaljive, saj vsebujejo vrednostne sodbe o tožniku z negativnim prizvokom. Ker je po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotovilo, da je prizadet tožnikov interes oziroma pravica da ni podana nobena od okoliščin, zaradi katere popravka po Zmed ni treba objaviti, je toženemu Tomažu Peroviču kot pristojnemu odgovornemu uredniku naložilo objavo zahtevanega popravka.

S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2004 se je v zadevi zgodil nov obrat. Višje sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Najprej je pritrdilo stališču okrajnega sodišča, da je v zadevi pasivno legitimiran kot toženec odgovorni urednik informativnega programa Tomaž Perovič, ki je bil v tej vlogi v času sojenja. Tudi višje sodišče meni, da mora sodišče ugotoviti odgovornega urednika v trenutku zadnje glavne obravnave, ne glede na to, kdo je bil urednik ob objavi prispevka ali vložitvi tožbe. Šele s to sodbo se je višje sodišče lotilo tudi ocene vsebinske ustreznosti predlaganega popravka. Zavrnilo je vse predloge tožnika po posameznih točkah iz različnih razlogov. V eni točki je ugotovilo, da predlagani popravek predstavlja novo razpravo, čeprav naj bi popravek omogočal le nasprotno trditev na določene trditve; za drugo je ugotovilo, da je predlagani popravek nesorazmerno dolg, za tretjo pa, da popravka ni mogoče dati na osebni komentar novinarja. Višje sodišče je le v eni točki predlaganega popravka ugotovilo, da izpolnjuje vse pogoje iz Zmed, vendar je ugotovilo, da bi objava popravka zahtevala še določene slovnične popravke in povezovalni tekst. Ker pa naj Zmed ne bi omogočal delne ugoditve zahtevku in tekstovne popravke, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Očitno je bilo, da se je POP TV, ko je pobudnik napovedal in pozneje tudi formalno uveljavil pravico do popravka, odločil za taktiko zavlačevanja in skrivanja podatkov o tem, kdo je (pravi) odgovorni urednik oziroma tisti, ki lahko in mora odločiti o objavi popravka. To je bilo očitno že v času, ko je pobudnik neposredno pri mediju uveljavljal pravico do popravka. Iz njegovih navedb izhaja, da so se mu nekateri odgovorni izogibali, niso vedeli ali niso hoteli dati podatkov o odgovorni osebi. Na tej podlagi se je odločil tožiti tri osebe, za katere je domneval, da bi bile lahko v skladu z Zmed odgovorne za objavo predlaganega popravka. Pri tem se je morda preveč zanašal na zdravo pamet in ni tožil osebe, ki je bila takrat vpisana v razvid medijev na MK, ker je medtem zapustila to funkcijo in tudi televizijo. Tudi med sodnim postopkom je tožena stranka sodišču »dozirala« podatke o tem, kdo je odgovorni urednik, ki po Zmed lahko odloči o objavi popravka. Sodišču so zatrjevali, da nihče od toženih ni odgovorni urednik, niso pa povedali, kdo je. Šele po izdaji prve sodbe so predložili sklep o imenovanju Marijana Jureneca za odgovornega urednika, s čimer so očitno zavedli tudi sodišče, da v okviru druge obravnave ni vztrajalo pri svojem sklepu o zaslišanju drugotoženega Tomaža Peroviča, ker je verjelo, da je Jurenec edini odgovorni urednik. Šele ko je višje sodišče vztrajalo, da je treba natančno ugotoviti dejansko stanje in raziskati možnost, da ima medij lahko več odgovornih urednikov, je na zaslišanju 2. 7. 2004 Tomaž Perovič povedal in tudi predložil sklep, da je bil imenovan za enega od odgovornih urednikov: za urednika informativnega in športnega programa POP TV. Ta sklep je bil sprejet že 18. 12. 2003, torej kmalu po objavi spornega prispevka. Še v dopisu sodišču 15. 3. 2004 pa je odvetnik toženih vztrajal, da nobeden od njih ni odgovorni urednik. Zanimivo je tudi vprašanje pravne narave vpisa odgovornega urednika v razvid medijev pri ministrstvu za kulturo (MK). V prvi sodbi januarja 2004 je okrajno sodišče zavzelo stališče, da je odgovorni urednik, ki ga je treba tožiti, le tisti, ki je kot takšen vpisan v razvid medijev in objavljen na spletnih straneh MK. Višje sodišče meni, da je takšno stališče napačno, da vpis odgovornega urednika v razvid nima konstitutivnega, ampak le deklaratoren učinek, da je torej treba v vsakem primeru raziskati, kdo je odgovorni urednik ter morebitno dejstvo, da ima medij več odgovornih urednikov. To vprašanje smo poskušali raziskati tudi pri varuhu. Na našo zahtevo je MK odgovorilo, da ima sam vpis medija v razvid konstitutivne učinke, pred vpisom medij ne sme razširjati programskih vsebin, vendar pa ima vpis posameznih sprememb v razvid le deklaratoren učinek. Za konkreten primer so priznali, da so prejeli 23. 4. 2004 dopis POP TV o spremembi odgovornega urednika, vendar ta sprememba v internetni bazi razvida medijev ni bila izvedena. Kot razlog navajajo organizacijske težave na ministrstvu, pri tem pa dodajajo, da se sedaj podatki v razvid medijev vnašajo ažurno in sproti. Glede konkretnega primera MK še meni, da bi se sodišče moralo držati svoje ustaljene prakse in podatke o tem, kdo je bil odgovorni urednik v določenem trenutku, pisno vprašati na MK, ki vodi kronologijo vseh sprememb posameznega medija. Okrajno sodišče je v tretji sodbi z dne 2. 7. 2004 sprejelo logično razlago, da je za objavo popravka ali odgovora odgovoren tisti odgovorni urednik, ki opravlja to funkcijo v času sojenja, saj lahko le v tem svojstvu zagotovi objavo zahtevanega popravka ali odgovora. Višje sodišče je to stališče okrajnega sodišča, ki bo pomembno tudi za prihodnje uveljavljanje pravice do popravka oziroma odgovora, v celoti potrdilo. Šele potem ko so se sodišča skoraj celo leto, na petih stopnjah sojenja, ukvarjala v glavnem le z vprašanjem, kdo je v tej zadevi pasivno legitimiran kot odgovorni urednik, se je višje sodišče lotilo tudi vsebinske ocene predlaganega popravka. Pri tem je morda spregledalo, da je tožnik uveljavljal tako pravico do popravka kot do odgovora. Višje sodišče je namreč najmanj v eni točki ugotovilo, da ne gre za popravek, ker tožnik izrečenemu dodaja dodatne informacije. Torej bi šlo lahko v tem primeru za odgovor na podlagi 42. člena Zmed, ki omogoča, da »se sliši tudi druga plat«, vendar tožniku te pravice iz neznanih razlogov ni priznalo. Sodišče je tudi verjetno pravilno ugotovilo, da na način, kot je bil popravek oziroma odgovor predlagan, v televizijskem mediju ni mogoče izvesti. Potrebno bi bilo usklajevanje »scenarija odgovora« na način, da bi bil sprejemljiv za televizijski medij. Zmed, kot ugotavlja sodišče, omogoča le ugoditev ali zavrnitev popravka ali odgovora, ne pa tudi njegove prilagoditve naravi medija. V tem pogledu je to verjetno pomanjkljivost samega zakona, če tega ne omogoča. Ni namreč mogoče pričakovati od posameznika, ki je prizadet z objavo, da bo za objavo popravka oz. odgovora pripravil scenarij ali snemalno knjigo. Višje sodišče je v sodbi tudi opredelilo pravno naravo pravice do popravka oziroma odgovora kot ožjo sankcijo v primerjavi z zaščito zaradi posega v čast in dobro ime, ki ga prizadetemu omogoča Zakon o obligacijskih razmerjih. Sodišče je varstvo, ki ga daje Zmed, opredelilo le kot začasno in preliminarno rešitev s posredovanjem informacije prizadetega na drugačno informacijo izdajatelja medija z namenom, da bralec sliši drugo stran in si na podlagi obeh informacij ustvari svoje zaključke. Naš komentar pa bi lahko bil, da je po tej razlagi popravek izgubil svoj pomen že samo s potekom časa od objave osnovne informacije. Zadnja odločitev višjega sodišča je bila sprejeta skoraj natančno eno leto po objavi sporočila, kateremu je tožnik želel dodati popravek oz. odgovor. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšen smisel ima lahko objava popravka več kot eno leto po objavi spornega obvestila, ko je večina nanj že pozabila, škoda ugledu in dobrem imenu pa je bila medtem že storjena. Ob tem velja poudariti, da Zmed zahteva hitri postopek v sporih za objavo popravka. Tako prvi odstavek 34. člena Zmed zahteva, da mora biti prvi narok za glavno obravnavo v osmih (8) dneh od vložitve tožbe na sodišče, v obravnavanem primeru pa je bil prvi narok šele triindevetdeset (93) dni po vložitvi tožbe. Brez posebnih obrazložitev in posledic. Zaplet, ki mu je bil priča prizadeti in tožnik v tem sporu, kaže tudi na nekatere druge vidike delovanja komercialnih medijev. Tožnik je morda preveč naivno pričakoval, da bo medij sprejel njegov predlog za oddajo, s katero je želel opozoriti na nekatere sistemske pomanjkljivosti v srednjih šolah, zlasti v odnosu med učenci in učitelji. Komercialna televizija očitno za te vidike zadeve ni bila zainteresirana, hotela in tudi uspela je predstaviti le zgodbo o konkretnem konfliktu med učenci in učiteljem, ki je bil prikazan kot »učitelj na robu živčnega zloma«. To ji je uspelo tudi s spretnim rezanjem kadrov, komentarji in dodano animacijo. Na ta način je bil tožnik prikazan v slabi luči in prizadet v svoji časti in dobrem imenu. Zanimivo je, da je okrajno sodišče v tretji sodbi priznalo tožniku pravico, da odgovarja na navedbe iz televizijske oddaje, kljub temu da je bil v oddaji predstavljen brez imena in zakrit. Odločitev, ki ji tudi višje sodišče ni oporekalo, je bila dokaj pogumna, vendar razumljiva glede na to, da je bil učitelj prepoznan tam, kjer dela in živi, torej med učenci, kolegi učitelji, znanci in sorodniki. Dejstvo, da ni bil prepoznan v širši javnosti, je zanj manj pomembno, saj je imela negativna predstavitev zanj posledice predvsem v njegovem ožjem okolju. To se je pozneje žal tudi uresničilo, saj je bil – morda tudi s »pomočjo« spornega prispevka – le nekaj dni pred izdajo tretje sodbe na šoli odpuščen iz krivdnih razlogov.

Pravica javnosti do obveščenosti in pravica do varstva osebnih podatkov sta pri komuniciranju sodišč (gre za odgovarjanje na vprašanja o delu sodišča, obveščanje in komentiranje pri posameznih odločitvah sodišč in podobno) in dostopu javnosti do informacij v nenehnem nasprotju. Zakon in praksa s tega področja sta pomanjkljiva. Sodni red sicer slovenskim sodiščem predpisuje obveščanje javnosti o svojem delu, odločbah in stališčih. Sodnikom prepoveduje, da komentirajo primere, ki jih obravnavajo. A je vse urejeno precej na splošno in sodišča imajo možnost, da se sama odločajo, o čem bodo obveščala javnost. Težave pri dostopu javnosti do informacij o delu in odločitvah sodišč pa nastajajo zaradi pomanjkljive informatizacije sodišč. Ustavna določba o javnosti sojenja je popolnoma jasna. Sojenje mora biti javno, kar pomeni, da so vse sodne obravnave – razen postopki zoper mladoletne in otroke ter družinski spori – javne in so na njih lahko prisotni novinarji. Zadeva se zaplete le pri snemanju obravnav, o čemer bomo govorili pozneje. Zakon o medijih pa pravi, da morajo vse državne institucije odprto in pošteno komunicirati z javnostjo in jim seveda, tako kot vsem, omogočati pravico do popravka in odgovora (če se ugotovi, da objavljena informacija ni skladna z informacijo, ki jo je dala institucija ali pa je v mediju neobjektivno prikazano delo te institucije). Sodni red, ki med drugim določa notranjo organizacijo in poslovanje sodišč ter tudi informatizacijo sodišč in velja za vsa sodišča s splošno pristojnostjo (to so prvostopenjska, okrajna in okrožna sodišča, višja sodišča in vrhovno sodišče) ter tudi specializirana sodišča (denimo delovno in socialno sodišče), v 7. členu določa, da sodišče obvešča javnost o svojem delu ter o svojih odločbah in stališčih, ki zanimajo javnost, prek publikacij in drugih javnih glasil, na tiskovnih konferencah ali na drug primeren način. S svojim delom, ugotovitvami in problemi lahko sodišče seznanja javnost na tiskovnih konferencah. Deveti člen sodnega reda pa določa, da se o zadevah, ki so pri sodišču v reševanju, informacije dajejo pisno ali izjemoma v odmevnih zadevah na tiskovnih konferencah le novinarjem, ki se predhodno izkažejo z novinarsko izkaznico. Pisno obvestilo sodišča se medijem pošlje praviloma prek Slovenske tiskovne agencije (STA) – pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj sodni red diskriminira ostale medije, STA je namreč plačljiv servis in vsi mediji nanj niso naročeni – ali neposredno tistim medijem, ki pokrivajo področje, ki mu je obvestilo namenjeno. Pri obvestilih mora sodišče spoštovati določbe o tajnosti postopkov in posameznih delov. Sestavljeno mora biti tako, da varuje ugled, zasebnost in poslovne interese strank in drugih udeležencev v postopku. To so pravila, praksa pa je seveda malo drugačna.

Za obveščanje javnosti o svojem delu in težavah ter spremljanje poročanja medijev skrbi predsednik sodišča ali po njegovem pooblastilu oseba, zadolžena za stike z javnostjo. To pomeni, da bi lahko vsako slovensko sodišče imelo svojo službo za stike z javnostjo. Vendar še zdaleč ni tako. Edino sodišče, ki ima urejeno službo za stike z javnostjo, je na najvišji stopnji vrhovno sodišče (v njegovi pristojnosti je tudi del sodne uprave, kot sta informatizacija sodišča ter izobraževanje in informiranje), na prvi stopnji pa le okrožno sodišče v Ljubljani. Vsa ostala sodišča služb za stike z javnostjo nimajo in komunicirajo prek predsednikov sodišč. Pri tem pa se – kot kaže praksa – večkrat zgodi, da je predsednik sodišča preveč zaseden z drugimi opravili in novinar informacij ne dobi v primernem času. Poleg tega vsa prvostopenjska sodišča (okrajna in okrožna sodišča – prva so pristojna za odločanje v kazenskih zadevah, za katere je zagrožena denarna kazen ali zaporna kazen do treh let, za opravljanje preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj, v civilnih zadevah pa za odločanje na prvi stopnji – denimo v pravdnih zadevah, zapuščinskih in drugih nepravdnih zadevah ter postopkih izvršbe in zavarovanja) ne komunicirajo po elektronski pošti in morajo novinarji prošnje za odgovore na novinarska vprašanja še vedno pošiljati po faksu. Splošna kultura slovenskih sodišč je zaprtost.

Sodni red daje vsem sodiščem možnost, da lahko na določen način komunicirajo z javnostjo. A ker sodišča nimajo specializiranih služb za stike z javnostjo, praviloma ne poročajo niti o najbolj odmevnih oziroma pomembnih primerih. Tak primer je bil, denimo, odločitev sodišča o razveljavitvi sodbe prvostopenjskega sodišča v primeru predsednika uprave družbe Lek Metoda Dragonje; okrožno sodišče ga je lani oprostilo obtožb, da je zlorabil svoj položaj in pravice, višje sodišče – kamor se je tožilstvo na odločitev prvostopenjskega sodišča pritožilo – pa je letos odločitev razveljavilo in primer vrnilo prvostopenjskemu v ponovno odločanje. To je pomemben primer, saj je vanj vpleten predsednik uprave ene najbolj pomembnih gospodarskih družb v Sloveniji, farmacevtske družbe Lek. Vendar so o razveljavitvi sodbe pisali le trije slovenski dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, ki imajo na sodiščih svoje poročevalce. O dogodku ni poročala niti Slovenska tiskovna agencija, prek katere po sodnem redu sodišče obvešča javnost. Višje sodišče namreč o svoji odločitvi ni obvestilo javnosti, čeprav bi po vseh pravilih to lahko storilo – po nekaterih mnenjih morda celo moralo storiti. Seveda šele, ko je odločitev vročena strankam v postopku. Višje sodišče o svojih zadevah odloča na sejah senatov. Odločitev višjega sodišča prejme tudi sodišče prve stopnje, ki v takem primeru, denimo, lahko obvesti javnost.

Sodniki, ki odločajo o posamezni zadevi, seveda te ne smejo komentirati. Vendar pa po sodnem redu nimajo prepovedi nastopanja v javnosti. Sodni red v 13. členu določa, da sodnik, ki nastopa v javnosti, izraža svoje mnenje in nastopa v svojem imenu, če pa nastopa kot predstavnik sodišča, mora izraziti stališče sodišča. Sodni red v tretjem odstavku 8. člena tudi določa, da pri ustnem dajanju informacij ne sodeluje sodnik, ki obravnava zadevo, o kateri se obvešča javnost. To bi lahko veljalo tudi za zaključene zadeve. Slovenska praksa komuniciranja sodnikov z mediji skorajda ne pozna. »Sodniki so že zaradi narave svojega poklica običajno veliki individualisti. Ponavadi želijo delati (soditi) v miru in se izogibajo komuniciranju z mediji tudi v primerih, ko bi bilo to dovoljeno. Tudi v primerih, ko je odločitev v posamezni zadevi že sprejeta, sodniki običajno odločitev ne komentirajo, saj velja, da so razlogi za odločitev vsebovani že v sami odločbi in k njim ni kaj dodati,« nam je povedala predstavnica za stike z javnostjo pri okrožnem sodišču v Ljubljani Maša Kociper. Glede na to, da morajo biti sodniki pri svojem delu neodvisni in strokovni, njihovo obnašanje lahko popolnoma razumemo, saj je meja med izražanjem mnenja in prejudiciranjem primera v teh primerih zelo tenka. »Bistven problem pri komunikaciji med novinarji in sodiščem nastane, ker novinarji ponavadi ne vedo, na koga naj se na sodišču obrnejo. Ponavadi informacijo potrebujejo takoj in zdaj, ne pa čez nekaj dni, kot to pričakujejo sodniki. Komunikacija z javnostjo je največja pomanjkljivost sodišč in prav zaradi tega ima sodstvo slab ugled v družbi. Javnost ga razume kot togo in počasno institucijo. Sodstvo ne sme biti samo sebi zadostno, saj nastopa v imenu ljudi in za ljudi,« je prepričana Nataša Pirc Musar, nekdanja vodja centra za izobraževanje in informatiko pri vrhovnem sodišču, zdaj pa pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja. Če že ne o samih sodniških odločitvah in poteku posameznih primerov, o katerih odločajo sodišča, pa bi sodišče prek sodne uprave (predsednika sodišča) moralo popolnoma odprto komunicirati o upravljanju sodišč. Sodišče je javna ustanova, dogovorna javnosti, v imenu katere sodi. Zato so pristojni dolžni odgovarjati na novinarska vprašanja o sodni upravi oziroma tako imenovanem court management (sem sodi, denimo, vsa organizacija sodišč, od informatike, financ, poslovanja, in podobno). Največji problem tudi slovenskega sodstva je namreč po mnenju poznavalcev prav vodenje sodišč. Ponavadi jih vodijo sodniki v funkciji predsednikov sodišč. Menedžerji pa bi morali po nekaterih razlagah biti poslovni direktorji, ki se spoznajo na finance, vodenje človeških virov, skratka na upravljanje, ne pa zgolj na sojenje. Proračun slovenskih sodišč namreč skupaj znaša dobrih 25 milijard tolarjev in še zdaleč ne sme biti vseeno, kako se s tem denarjem upravlja. Sodišče mora na vprašanja javnosti o razpolaganju s tem denarjem odkrito odgovarjati.

Ko sodišče sodbo spiše, ta postane javna. Sodniki imajo za pisanje sodb tako imenovane instrukcijske roke (okoli 30 dni), ki pa jih ne zavezujejo. Tudi kazenskih določb za prekoračitev tega roka ni. Po zakonu o pravdnem postopku pa je praviloma izrek sodbe takojšen. Vsako sodišče je svoje informacije objavljalo na oglasnih deskah na sodišču (kar sicer še tudi počne, saj mnoge odločbe začnejo veljati, ko jih sodišče nalepi na oglasno desko). Že nekaj časa na spletni strani sodišča objavljajo sezname narokov stečajev, dražbenih narokov in sezname glavnih obravnav v posameznih zadevah. Na internetu so dostopni tudi judikati vrhovnega sodišča, seveda brez imen strank v postopku. Kako okostenela so sodišča glede razvoja interneta in spletne komunikacije ter informatizacije dokazuje tudi podatek, da so slovenska sodišča internetno stran dobila šele leta 2003. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) predpisuje, da morajo biti odločitve in drugi dokumenti sodišč javni. ZDIJZ tudi natančno opredeljuje, kaj je v zvezi s sodišči javno in do česa ima javnost nepreklicen dostop. Vendar pa vrhovno sodišče (ki vodi ta projekt) še vedno ni izdelalo kataloga informacij javnega značaja, dostopnih na internetni strani. Izdelati ga mora do 9. decembra letos. To je za delo novinarjev neprecenljivega pomena, saj so bili prej prisiljeni po te informacije hoditi na sodišče, zdaj pa nekatere že lahko dobijo prek interneta. »Bistvo ZDIJZ je javnosti omogočiti čim več podatkov prek spleta in hkrati razbremeniti državne organe in jim prihraniti čas za druge, tudi pomembne storitve. Eden takih uspešnih projektov je bila informatizacija zemljiške knjige, ki je zelo razbremenila okrajna sodišča, kamor so ljudje hodili po zemljiškoknjižne izpiske,« meni Nataša Pirc Musar, velika zagovornica objavljanja podatkov in dokumentov sodišč na internetu. Slednje pa je uresničljivo le, če je tudi sodišče samo dobro informatizirano.

Informatizacija sodišča šele na začetku

Rak rana v komuniciranju slovenskega sodstva je po mnenju poznavalcev v informatizaciji sodišč, vključno z mrežno komunikacijo znotraj sodišč samih. Za informatizacijo sodišč je odgovorno ministrstvo za pravosodje (zagotavljanje sredstev), za samo izvajanje pa skrbi center za informatiko pri vrhovnem sodišču. Rado Brezovar, direktor centra za informatiko pri vrhovnem sodišču, priznava, da je elektronsko poslovanje sodišč res zelo na začetku, čeprav se po stanju informatike vsaj na nekaterih področjih lahko primerjajo z zahodnoevropskimi državami, denimo Avstrijo. Po njegovih besedah je stanje informatizacije sodišč na posameznih segmentih različno. Nekje je boljše, drugje slabše. »Mi smo le podpora za učinkovito poslovanje sodišč, servis sodnikom in njihovemu delu, zato je najpomembnejša informatizacija tistih delov poslovanja sodišča, ki so najbolj obremenjeni s sodnimi zadevami, postopki in zaostanki,« pravi Brezovar. Taka področja so, denimo, izvršba (s sodnimi zaostanki najbolj obremenjeno področje, saj predstavlja kar 40 odstotkov sodnih zaostankov). Drugo izredno obremenjeno področje je zemljiška knjiga, ki je bila pred štirimi leti še na papirju in popolnoma neobvladljiva. Sodišče je zadnja štiri leta peljalo projekt informatizacije zemljiške knjige, ki je bil letos tudi uresničen. Tako je mogoč vpogled v zemljiškoknjižno stanje za posamezno nepremičnino prek interneta, mogoče pa je tudi naročiti izpisek. Zelo obremenjen je tudi sodni register (zelo pomemben za pravno varnost gospodarskih subjektov) ter področje pravdnih postopkov. Sem spada tudi, denimo, informatizacija vpisnikov. Pravdni vpisniki so informatizirani že po vseh sodiščih v Sloveniji. Neka pravdna zadeva se tako od trenutka, ko pride na sodišče, lahko spremlja prek računalnika (centralna baza podatkov). Kazenski in nepravdni vpisniki (denimo zapuščinske zadeve) niso informatizirani. »Kazenski vpisniki niso tako pomembni, saj statistike kažejo, da sodnih zaostankov kazenski oddelki skorajda nimajo. Vendar projektno dokumentacijo za projekt že pripravljamo,« pojasnjuje Brezovar. Na naše vprašanje, ali informatizirani kazenski vpisniki ne bi preprečili zastaranja zadev, saj bi računalnik lahko opozarjal sodnika na bližajoče se zastaranje primera, Brezovar meni, da ne. »Zastaranje kazenskih primerov je tako resno strokovno vprašanje, da je ne moremo prepustiti računalniku. Informatizirani bi morali biti koledarji, ki bi opozarjali vpisnika ali sodnika. Ti so zdaj ročni. Informatizacija kazenskega vpisnika je le izgovor za zastaranje, saj ima vsak spis označene roke,« meni Brezovar. Stečaji so informatizirani le v Ljubljani, drugje pa ne. Sodni register (register gospodarskih družb) pa je popolnoma informatiziran, a na internetu še ni dosegljiv. Center za informatiko namerava v kratkem vzpostaviti tudi povezavo med področjem stečajev in sodnim registrom. Težava je namreč v tem, da v primeru poteka postopka stečaja, prisilne poravnave ali likvidacije posamezni podatki v sodnem registru niso ažurirani, ker med pisarnama na sodišču – denimo tak primer slabe komunikacije med pisarnama je na ljubljanskem okrožnem sodišču – ni elektronske povezave. Tako se lahko zgodi, da je najnovejši podatek o družbi do sodnega registra potoval več dni. »Ta problem smo zaznali. V predvidoma dveh tednih [z Radom Brezovarjem sva se pogovarjala v začetku oktobra, op. p.] bomo tudi omogočili, da bo informacija o začetku stečajnega postopka, postopka prisilne poravnave ali likvidacije na internetu objavljena takoj, ko bo objavljena v sodnem registru. To bo objavljeno na domači strani vrhovnega sodišča, saj bo register stečajev obsegal zbirne podatke za celo Slovenijo,« obljublja Brezovar. Ker posamezna področja niso informacijsko podprta, imajo sodišča večkrat težave pri posredovanju zbirnih podatkov, ki jih zahtevamo novinarji. Tudi vseh odločitev sodišč na spletu ni objavljenih. Na internetu so za zdaj dostopne sodbe vrhovnega sodišča, center za informatiko pa se dogovarja tudi za objavljanje odločitev višjih sodišč. Oboje so najbolj zanimive in pomembne za strokovno javnost. »Objavljanje odločitev sodišč nižje stopnje na internetu s strokovnega vidika ni upravičeno. To bi bil prevelik zalogaj. Sodišča prve stopnje proizvedejo ogromno sodb. Pri vseh bi morali tudi poskrbeti za anonimnost, preden bi jih dali na internet. To bi bilo prehudo, zato objavljanja sodb teh sodišč na internetu ne moremo pričakovati. Pa tudi prav veliko ne bi pomagalo, če bi to objavljali,« pravi Rado Brezovar. Sicer pa slovenska sodišča lahko dajejo svoje dokumente na internet. »Ta možnost obstaja. Sploh za sodišča, ki niso tako obremenjena z zadevami, to ni težava. Je pa povsem odvisno od vsakega sodišča, ali se bo za objavljanje odločilo ali ne,« meni Brezovar. Sodišča za zdaj objavljajo le sezname sodnih obravnav in narokov, še vedno pa je težava v ažurnosti teh podatkov, saj, denimo, sodišča ne objavijo, če je obravnava odpadla.

Sodniki so ključni za informatizacijo sodišča

Informatizacija sodišča pa ni odvisna le od zagotavljanja programske in druge opreme, nameščanja računalnikov, podpore, temveč predvsem od uporabnikov. »Sodnikom – kakor tudi vsem ostalim zaposlenim – zagotavljamo možnost komuniciranja po elektronski pošti, vendar jih ne moremo prisiliti, da elektronsko pošto tudi uporabljajo,« meni Rado Brezovar. Za izobraževanja za uporabo računalniških sistemov skrbi center za informatiko, nižja sodišča pa imajo tudi strokovne službe za motivacijo uporabnikov (v smeri večje uporabe informacijske tehnologije). »Kako sodišča komunicirajo z javnostjo, je precej odvisno od službe za informatiko, ki jo ima vsako nižje sodišče, od predsednika sodišča, ali sekretarja. Mi se ne izogibamo odgovornosti za pomanjkljivo uporabo informacijske tehnologije sodišč, vendar je veliko odvisno od agilnosti predsednikov sodišč,« meni Rado Brezovar. Tehnične službe in sodna uprava imajo veliko težav pri notranjem komuniciranju s sodniki, saj jih velikokrat ne morejo priklicati niti po telefonu, kaj šele kontaktirati po elektronski pošti, da bi izvedeli za kakšno podrobnost, ki jo morajo sporočiti novinarju. Kot meni Brezovar, bo za dobro komunikacijo med sodišči in mediji treba veliko storiti na področju izobraževanja uporabnikov. Nekatera bolj radikalna mnenja gredo v smeri, da bi bila najboljša rešitev, da sodišče sodnike »prisili« k uporabi elektronske pošte kar z odredbo.

Snemanje na sodišču

Po 19. členu sodnega reda v sodnih zgradbah niso dovoljena slikovna, zvočna ali slikovno zvočna snemanja, razen na tiskovnih konferencah ali v primerih, določenih v zakonu. Diktafoni tako na sodišču niso dovoljeni. Predsednik vrhovnega sodišča sme izjemoma dovoliti slikovno snemanje za posamezno glavno obravnavo le v kazenski zadevi. Dovoli jo s pisnim dovoljenjem (mediji morajo 24 ur pred obravnavo na sodišče posredovati prošnjo za snemanje oziroma fotografiranje), sodnik v zadevi pa mora biti obveščen najmanj dan pred obravnavo. Snemanje lahko omeji le na začetek obravnave ali le na razglasitev sodbe. Za snemanje sodnika in članov senata je treba dobiti njihovo dovoljenje. Poglejmo primer, ki ga je v zvezi s fotografiranjem v sodni dvorani imel časnik Finance. Finance so novembra lani z dovoljenjem sodnice posnele fotografijo iz sodne dvorane, s predzadnje obravnave med pravdnima strankama NK Olimpija in Nogometno zvezo Slovenije (NZS). NZS je zastopal Anton Frantar, funkcionar NZS in tudi vrhovni sodnik. NK Olimpija je NZS tožila za 22 milijonov tolarjev zaradi domnevno neupravičenega zadrževanja denarja. Antonu Frantarju se je objava fotografije iz sodne dvorane zdela sporna, razložil je, da to po njegovem vedenju po določbah sodnega reda v civilnopravnih zadevah ni dovoljeno. Novinarka Financ je okrožno sodišče v Ljubljani prosila za pojasnilo, na kakšni podlagi dovoljuje snemanje obravnav v civilnopravnih zadevah. Okrožno sodišče je pojasnilo, da je sodni red v številnih vprašanjih, ki zadevajo sodelovanje javnosti (medijev) v sodnih postopkih, nedorečen. »Okrožno sodišče v Ljubljani se je zato v svojih prizadevanjih po čim večji javnosti dela oprlo na Ustavo Republike Slovenije in zakon o pravdnem postopku. Ustava v 24. členu (javnost sojenja) določa, da so sodne obravnave javne in da izjeme od tega pravila določa zakon. Zakon o pravdnem postopku v 293. členu prav tako določa, da so glavne obravnave javne ter v nadaljevanju našteva, v katerih primerih je javnost lahko izključena. Snemanje v civilnopravnih postopkih je torej možno, ko to dovoli sodeči sodnik. Določbo 19. člena sodnega reda (kot podzakonskega akta) o javnosti sojenja pa je po našem mnenju mogoče tolmačiti tako, da prepoveduje snemanje zgolj na hodnikih, v sodniških kabinetih in v drugih prostorih sodne zgradbe,« je zapisalo okrožno sodišče.

Javnost avtorskih honorarjev sodnikov

Novinarka Dnevnika je aprila letos ministrstvo za pravosodje prosila za podatke o tem, koliko avtorskih honorarjev je izplačalo predavateljem v sodniških šolah in kateri sodniki so na teh šolah predavali. Ministrstvo ji teh podatkov ni hotelo dati (dalo je le skupne podatke o višini izplačanih honorarjev) in se pri razlagi oprlo na mnenje inšpektorja za varstvo osebnih podatkov Jožeta Bogataja. Ta je razložil, da ministrstvo podatkov ne bi smelo dati, ker za to ni zakonske podlage. Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki je v 12. členu določal, da so plače in drugi prejemki funkcionarjev, ki se izplačujejo iz proračuna, javni, namreč ne velja več. Nadomestil ga je zakon o preprečevanju korupcije, vendar ta, je pojasnil inšpektor, ne vsebuje take določbe. Bogataj možnosti, da bi ministrstvo objavilo honorarje, ni našel v nobenem zakonu. Javnost bi tako lahko znesek honorarjev javnih funkcionarjev lahko izvedela le s pisno privolitvijo posameznika ali če je tako določeno v avtorski pogodbi. Takemu stališču inšpektorata in ministrstva pa so nasprotovali celo sodniki (nekateri vrhovni in višji), ki so bili časniku Finance pripravljeni razkriti višino svojih honorarjev in so to tudi storili. Vendar je v tem primeru obveljalo pravilo, da plače in drugi prejemki funkcionarjev niso javni. Izjeme, ki pa morajo postati pravilo (zakon o sistemu plač v javnem sektorju pa namreč ima določbo o javnosti plač, le da zakon velja, se ga pa še ne uporablja), pa je začrtal pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja v odločbi o javnosti plače direktorjev javnega zavoda RTV Slovenija.

Kako so novinarji zadovoljni s komunikacijo s sodišči?

Novinarji so načeloma zadovoljni s komunikacijo s sodišči. Tako so pokazali nekateri odgovori na vprašanja, ki smo jih postavili novinarjem, ki imajo pogostejše stike s sodišči ali pokrivajo to področje. Vprašanja in odgovori so se nanašali predvsem na komunikacijo sodišč v Ljubljani (vrhovno, višje, okrožno in okrajno sodišče). Kot pravijo, je komunikacija največkrat tekla prek nekdanje direktorice Centra za izobraževanje in informiranje pri vrhovnem sodišču, ki je bila zadolžena tudi za komunikacijo z novinarji. Po izkušnjah novinarjev je dobro opravljala svoje delo, saj je podatke vedno priskrbela, kakor tudi pojasnila kakšnih zakonskih določb. Novinarji so zadovoljni tudi s komunikacijo na drugih ljubljanskih sodiščih (okrožno, okrajno, višje), zgled za sodelovanje z mediji je okrožno sodišče, ki ima tiskovno predstavnico, ki po mnenju novinarjev dobro opravlja svoje delo. Novinarji so zadovoljni tudi, odkar lahko prek spletne strani spletni strani sodišča dobijo razpored glavnih obravnav na vseh oddelkih okrožnega in okrajnega sodišča ali zaprosijo za fotografiranje na obravnavah. Večjih zapletov v komunikaciji po njihovem mnenju ni, kot pravijo, pa jih moti ažurnost podatkov, za katere prosijo. Včasih tudi predolgo traja, preden dobijo odgovor ali zaprošeno sodbo. Novinarji opažajo, da večina ljubljanskih okrožnih sodnikov rado sodeluje z mediji. Obstaja celo nenapisana praksa, da novinarji, ki spremljajo sodne obravnave, dan pred razpisano obravnavo sodnika pokličejo, da se pozanimajo, za kakšno obravnavo gre in kaj se bo dogajalo na njej. Večina sodnikov to prijazno pove, tisti pa, ki tega ne marajo, jih pač ne kličejo. Sodni red je po mnenju novinarjev včasih preveč tog glede sodelovanja z mediji; omenjajo primer, ko je večina slovenskih sodišč s spleta umaknila razpored glavnih obravnav (razen ljubljanskega okrožnega in okrajnega sodišča) zaradi »afere« o varstvu osebnih podatkov.

Dobro leto in pol po uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ (Ur. l. RS, št. 24/03) lahko ugotovimo, da so se doslej spori v glavnem odvijali glede materialnopravnih vprašanj. Praksa pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja kaže, da so prevladovala zlasti vprašanja o razmerju med pravico dostopa na eni ter pravico do varstva zasebnosti na drugi strani. Kljub temu se moramo zavedati, da eno od največjih garancij za spoštovanje pravice dostopa predstavlja natančno določen postopek, po katerem stranke lahko zahtevajo informacije in po katerem se morajo ravnati zavezani organi. Razumljivo je, da primerjalnopravni zakoni zato veliko pozornost namenjajo ureditvi procesnih vprašanj. Tudi slovenski ZDIJZ glede tega ni nobena izjema, saj je ureditvi postopka z zahtevo za dostop do informacij namenjeno celotno poglavje IV oziroma skoraj polovica členov v zakonu (členi 12–30 ZDIJZ). Predvideva dve vrsti postopka, po katerem upravičenci lahko pridobijo informacije javnega značaja. Prvi je t. i. postopek z ustno zahtevo, ki je zamišljen kot kar se dá enostaven in s formalnostmi neobremenjen način dostopa. V ZDIJZ je samo bežno omenjen, zaradi česar ima vrsto pomanjkljivosti. Bolj natančno je predpisana druga vrsta postopka, t. i. postopek s pisno zahtevo, ki edini omogoča pravno varstvo. V tem članku izpostavljam nekatere procesne pomanjkljivosti in težave obeh vrst postopka, ki se v praksi že pojavljajo ali pa jih lahko še pričakujemo.

Postopek z ustno zahtevo je v Sloveniji, milo rečeno, nejasno urejen. Izvirni greh vseh težav je dejstvo, da ZDIJZ v poglavje o pisni zahtevi uvršča vrsto določb, ki bi morale veljati za vsakršno zahtevo, torej tudi za ustno zahtevo. Najprej gre tu za določbo, da upravičencu ni treba pravno utemeljiti zahteve (člen 17/3 ZDIJZ). To je v svetu splošno uveljavljen standard postopka za dostop in mora veljati ne glede na obliko zahteve. Načelo, da upravičencu v ustnem postopku ni potrebno izkazovati pravnega interesa, izhaja že iz same logike ZDIJZ. Če mu tega ni potrebno storiti v postopku s pisno zahtevo, ki je natančno predpisan in omogoča pravno varstvo, mora ta oprostitev še toliko bolj veljati za ustno zahtevo, ki je manj formalna (argumentum a maiori ad minus). Sporno ostaja vprašanje, ali oziroma na kakšen način se v ustnem postopku uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP. Določba, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, subsidiarno uporabljajo določbe ZUP, je namreč umeščena v podpoglavje o pisni zahtevi in bi naj torej po logiki ZDIJZ ne veljala za ustno zahtevo (člen 15/2 ZDIJZ). Ponovno moramo ugotoviti, da subsidiarna uporaba ZUP velja enako za pisni in ustni postopek ter da neustrezna umestitev določbe v ZDIJZ ustvarja napačen vtis. Čeprav je zakonodajalec morebiti želel ustno zahtevo urediti kot povsem neformalen postopek, to po naravi stvari ni mogoče. Tovrstna zahteva po ZDIJZ predstavlja namreč ustno vlogo v smislu 63. člena ZUP. Uradna oseba organa, ki je pooblaščena za posredovanje informacij javnega značaja, le-teh ne posreduje iz osebnih, prijateljskih ali drugih povsem zasebnih nagibov, ampak zato, ker jo k temu zavezuje zakon. Ker odločanje po ZDIJZ v vsakem primeru predstavlja upravno stvar v smislu ZUP, morajo ta zakon uporabljati vsi zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja, kadar odločajo o zahtevah za dostop do tovrstnih informacij.1 Vidimo torej, da ZDIJZ uporabe ZUP za postopek z ustno zahtevo ne more v celoti izključiti. Če bi želel, da se posamezne določbe ZUP za ta postopek ne uporabljajo, bi moral to jasno določiti in ustni postopek podrobno opredeliti. Ker pa tega ni storil, je do morebitne spremembe ZDIJZ zato še najbolj primerno, če se ZUP v ustnem postopku uporablja enako kot v pisnem, tj. subsidiarno.2 ZDIJZ za ustni postopek izrecno predpisuje samo eno, a zelo pomembno posebnost: v nasprotju s pisnim postopkom je tu pravno varstvo izključeno (člen 13 ZDIJZ). Upravičenec v primeru zavrnitve ustne zahteve nima možnosti vložiti pritožbe ali tožbe, ampak mora najprej vložiti novo formalno, to je pisno zahtevo in šele ko je ta z ustrezno pisno odločbo zavrnjena, se lahko pritoži. Takšna ureditev je zelo sporna z vidika ustavne pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva ter z vidika temeljnega načela ZUP o pravici do pritožbe. Namesto pritožbe bi bilo z zakonom sicer možno predvideti kakšen drug način varstva pravic in zakonitosti oziroma drugačno pravno sredstvo, vendar bi moral ZDIJZ to izrecno določiti.3 Čeprav je postopek z ustno zahtevo po ZDIJZ pomanjkljiv, mednarodne tendence na področju prava dostopa do informacij javnega značaja priporočajo, da so formalnosti za zahtevo čim manjše.4 Zato bi kazalo možnost ustne zahteve v Sloveniji obdržati tudi v prihodnje, čeprav jo je potrebno zakonsko natančneje urediti.5

Sprememba ZUP je julija 2004 določila, da se v postopkih za dostop do informacij javnega značaja pisna vloga šteje za ustno, če je to za stranko ugodnejše. Pogoj je le, da je stranka na to predhodno opozorjena ter izrecno ne navede, da želi, da se njena vloga obravnava kot pisna.6 Čeprav je zakonodajalec želel poenostaviti postopek, kadar je to za stranko ugodnejše, se lahko upravičeno vprašamo, kaj v tem postopku bi za stranko sploh lahko bilo ugodnejše oziroma ali takšna poenostavitev ni ugodnejša le za organ.7 Če namreč organ stranki dostop do želenih informacij javnega značaja odobri, je postopek zanjo povsem enostaven, saj ji mora informacije takoj izročiti in to zgolj zabeležiti v obliki uradnega zaznamka. V nasprotnem primeru, kadar se zahteva za dostop zavrne, je za stranko ugoden samo postopek s pisno zahtevo, ker ji samo ta nudi možnost pritožbe. Očitno je torej, da je ustni postopek za stranke koristen le, kadar so organi pripravljeni ugoditi njihovim željam. Zato moramo biti zelo pozorni, da upravičencu s takšno deformalizacijo postopka, ki je zanj morebiti navidezno ugodnejša, dejansko ne povzročimo več škode kot koristi, saj mu s tem odvzamemo možnost vlaganja pravnih sredstev. Vsekakor bi morali organi upravičenca na posledice spremembe vrste postopka vedno opozoriti.

Pisna zahteva je tradicionalni in najpomembnejši način dostopa do informacij javnega značaja. Zato ne preseneča, da ZDIJZ postopek s pisno zahtevo podrobno prepisuje (členi 15 – 31 ZDIJZ). Če kakšnega izmed procesnih vprašanj ne ureja, se subsidiarno uporabijo določbe ZUP, ki kot eden izmed najbolj izdelanih slovenskih postopkovnikov pomembno dopolnjuje procesne določbe ZDIJZ. Ob ustrezni interpretaciji določb splošnega upravnega postopka je postopek s pisno zahtevo po ZDIJZ relativno primerno urejen. Takšna interpretacija je, na primer, potrebna glede dolžnosti organa, da upravičencu pri iskanju informacij javnega značaja nudi ustrezno pomoč. Ta je v 2. odstavku 18. člena ZDIJZ zelo ozko zapisana in če bi jo razlagali zgolj gramatikalno, bi se zdelo, da je uradna oseba prosilcu dolžna pomoč nuditi le pri dopolnitvi zahteve. Vendar ta dolžnost za organe dejansko velja ves čas oziroma v vsaki fazi postopka, saj jih k temu zavezuje načelo varstva pravic strank iz ZUP.8 Določbo ZDIJZ moramo razumeti zgolj kot dodaten opomin, da je pomoč strankam na področju prava dostopa do informacij javnega značaja še posebno potrebna in zaželena, kar narekujejo tudi mednarodni standardi.9 Pomoč je dobrodošla ne le pri nejasnih ali nepopolnih zahtevah, ampak tudi za zožitev pretirano obsežnih, ki jih sicer ne bi bilo mogoče obravnavati v predpisanem času. Po določbah ZUP je bila v ZDIJZ prevzeta tudi rešitev, da mora organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja nemudoma, najpozneje pa v roku 3 delovnih dni odstopiti pristojnemu organu, če sam zanjo ni pristojen. Ponovno se velja spomniti, da je za reševanje zahteve po ZDIJZ pristojen vsak organ, ki z zahtevano informacijo kakor koli razpolaga in ne le tisti, ki je dokument ustvaril ali je drugače materialnopravno pristojen za to področje. Če ni mogoče ugotoviti, kateri zavezanec bi z informacijo razpolagal, organ stranki brez odlašanja pošlje sklep, s katerim zahtevo zaradi nepristojnosti zavrže (člen 20 ZDIJZ in člen 65/4 ZUP). V slovenski ureditvi pogrešamo le posebno potrdilo o prejemu zahteve, ki ga morajo v tujih ureditvah organi poslati upravičencu takoj po prejemu zahteve in še pred odločitvijo o njeni vsebini.10 Najpomembnejši procesni del vsake pravne ureditve dostopa do informacij javnega značaja predstavljajo zakonsko predpisani roki, v katerih mora organ odločiti o zahtevi. Prav v tem ključnem delu smo lahko do slovenskega zakona najbolj kritični, saj določa zelo dolge roke. Organ mora o zahtevi odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku 20 delovnih dni od dneva njenega prejema. V izjemnih okoliščinah se rok lahko podaljša za še dodatnih 30 delovnih dni (člena 23 in 24 ZDIJZ). V Sloveniji lahko torej do odločitve organa mine celo 50 delovnih dni, medtem ko ti roki v Evropski uniji ali v Združenih državah Amerike skupaj s podaljšanjem znašajo le 30 delovnih dni.11 Postopek za dostop do informacij javnega značaja mora biti hiter, zato je nerazumljivo, da je rok po ZDIJZ celo daljši kot rok, predpisan za splošni upravni postopek po ZUP, ki znaša en mesec za skrajšani postopek oziroma dva za redni ugotovitveni postopek.12 Slovenska ureditev glede vrste in oblike odločitev o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja sledi sodobnim mednarodnim priporočilom. Te zlasti opozarjajo, da se sme zahtevo zavrniti le, kadar želene informacije predstavljajo eno izmed taksativno določenih izjem. Pri zavrnitvi mora stranka prejeti pisno in obrazloženo odločbo ter biti poučena o pravnih sredstvih, ki so ji na voljo. V nasprotju s tem moderni sistemi dopuščajo, da je pozitivna odločitev o zahtevi lahko zelo neformalna. Zaradi racionalizacije poslovanja se je tako tudi slovenski zakon odločil, da organu v primeru ugoditve zahtevi sploh ni treba izdati odločbe, ampak napravi samo uradni zaznamek.13 Tretja vrsta odločitve organa je kombinacija pozitivne in negativne ter se imenuje odločba o delnem dostopu. V tej organ dostop do zahtevanega dokumenta načeloma odobri, vendar iz njega izloči tisti del informacij, ki jih javnosti ni dopustno razkriti. Izloči jih z brisanjem, kodiranjem, prečrtanjem, prekritjem ipd., vendar v Sloveniji pogrešamo obveznost organa, da na izdanem dokumentu označi mesto in obseg izbrisanega dela. Nekatere tuje ureditve to še zlasti terjajo pri elektronskih dokumentih, pri katerih sicer ni moč ugotoviti, v kolikšni meri so bile informacije v njih izbrisane.14 Ko organ dostop do zahtevanih dokumentov odobri, jih upravičencu v skladu z njegovimi željami dá na vpogled ali mu jih posreduje v obliki prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa.15 V večini mednarodnih oziroma tujih ureditvah morajo zavezani organi informacije posredovati v takšni obliki, s kakršno sami razpolagajo, in jim ni treba ustvarjati nove oblike (ki je sami nimajo), pretvarjati podatkov iz fizične oblike v elektronsko oziroma obratno ali pretvarjati podatke v drugačne računalniške programe. V nasprotju s tem slovenski zakon organom nalaga precej večjo obveznost ter od njih terja, da na zahtevo upravičenca – in ob plačilu določenih stroškov – pretvorijo obliko, v kateri je informacija.16 Kljub zelo liberalnemu pristopu bo praksa najverjetneje pokazala, da lahko to od njih pričakujemo le, kadar je pretvarjanje oblike tehnično izvedljivo in relativno nezapleteno. Zelo zapleteno pretvarjanje informacij bi preveč obremenilo uslužbence organa in s tem ohromilo njegovo redno delovanje. Nerazumna bi bila tudi z vidika temeljnega namena ZDIJZ, ki je v možnosti upravičencev, da se seznanijo z vsebino informacij javnega značaja, ne pa z določeno obliko. Takšno stališče izhaja tudi iz obrazložitve Uredbe o višini stroškov posredovanja informacij javnega značaja, ki je oblike informacij omejila na tiste vrste, za katere organ že razpolaga z ustreznimi tehničnimi pripomočki.17 V bodoče bi kazalo razmisliti celo o vprašanju, ali lahko v določenih primerih tudi v Sloveniji organi svojo dolžnost izpolnijo že s tem, da upravičenca napotijo na alternativne vire informacij, kot so na primer objave na internetu ali v knjižni obliki izdane publikacije, ki so brez težav dostopne.18 V postopku s pisno zahtevo na prvi stopnji bo ne nazadnje zanimivo še vprašanje, kako bodo dolgoročno urejeni stroški za posredovanje informacij javnega značaja. ZDIJZ je namreč zelo kratko in jasno določil, da je vpogled v zahtevano informacijo brezplačen, medtem ko »organ lahko zaračuna materialne stroške« za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa (člen 34 ZDIJZ). Vlada RS pa se je odločila, da neposredni proračunski uporabniki državnega proračuna stroškov sploh ne bodo zaračunavali. Čeprav se zdi rešitev uporabnikom zelo prijazna, je dejanski razlog v nesorazmerni količini dela in previsokih stroških, ki bi nastali z zaračunavanjem in pobiranjem materialnih stroškov za posredovane informacije javnega značaja.19 To v praksi pomeni, da upravičenci od neposrednih proračunskih uporabnikov brezplačno prejmejo ne samo vse informacije, ampak tudi fotokopije in druge nosilce podatkov (diskete, zgoščenke, kasete ipd.). Lahko si zamislimo, do kakšne obremenitve proračuna lahko to pripelje, saj med neposredne proračunske uporabnike spada veliko število najpomembnejših državnih organov, ki so zavezani za posredovanje informacij javnega značaja, kot so na primer Državni zbor RS, Državni svet RS, Ustavno sodišče RS, Vlada RS, vsa ministrstva, vsi državni uradi, vse upravne enote in vsa sodišča. Takšna ureditev je zelo specifična in je ne srečamo v nobenem od bolj znanih pravnih sistemov. Ker poleg tega tudi pri vseh drugih zavezancih velja splošna oprostitev plačila stroškov za prvih 500 fotokopij, se zdi slovenska ureditev skorajda nepojmljivo liberalna v primerjavi s tujimi, ki oprostitve plačila stroškov predvidevajo za prvih 20 strani (EU) oziroma za prvih 100 strani fotokopij (ZDA). Popolna oprostitev plačila stroškov pri neposrednih proračunskih uporabnikih je še toliko bolj nenavadna z vidika dejstva, da ZDIJZ v nasprotju s tujimi ureditvami gospodarske uporabe informacij javnega sektorja sploh ne ureja oziroma zanjo ne predvideva višjih stroškov. Tuje izkušnje namreč kažejo, da največji uporabniki pravice dostopa do informacij javnega značaja praviloma niso »navadni« državljani, ampak gospodarski subjekti.20 Ti informacij ne zbirajo zaradi uveljavljanja kakšnih posebnih pravic, ampak zgolj zaradi njihove tržne uporabnosti in jih nemalokrat drago prodajajo naprej. Država vse davkoplačevalce enako obremeni s stroški zbiranja in obdelovanja informacij, ker te v prvi vrsti potrebuje za svoje delovanje in ker vnaprej ne more vedeti, kdo jih bo zahteval. Vendar pa bi bilo nepravično, če njihovega posredovanja ne bi v večji meri zaračunala tistim, ki državne organe z zahtevami bolj obremenjujejo in imajo od tako pridobljenih informacij tudi večjo finančno korist. V Združenih državah Amerike je bilo zato 20 let po sprejemu Zakona o svobodi informacij (Freedom of Information Act) uvedeno razlikovanje, po katerem morajo komercialni uporabniki za pridobitev informacij plačati občutno višje stroške.21 Čeprav slovenska ureditev trenutno ne dela nobenih razlik med upravičenci, dolgoročno ni izključeno, da se to vprašanje ne bo pojavilo, še zlasti ker nas k ureditvi ponovne uporabe informacij javnega sektorja zavezuje posebna direktiva Evropske unije.22 ZUP zelo pomembno dopolnjuje ZDIJZ še z enega vidika, in sicer glede vprašanja varstva pravic tretjih oseb v postopku. Nekatere izjeme od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 6. člena ZDIJZ so namreč namenjene varstvu zasebnih interesov, predvsem osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti. V Sloveniji je varstvo njihovih pravic možno ob subsidiarni uporabi 44. člena ZUP, ki določa, da mora prvostopenjski organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala. Takoj ko ugotovi, da takšna oseba obstaja, jo mora obvestiti o postopku. Če tretja oseba ustrezno izkaže svoj pravni interes, ima pravico v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. To dejansko pomeni, da ima enake procesne pravice in dolžnosti kot upravičenec, ki je vložil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja (člen 43 ZUP). Organi morajo svojo dolžnost obveščanja prizadetih oseb jemati zelo resno, saj informacije, ki je enkrat razkrita, ni več mogoče »vzeti nazaj« in jo ponovno narediti zaupno. Potencialno prizadeta tretja oseba lahko svoje pravice resnično zavaruje le, če uspe zoper razkritje zaupnih informacij ugovarjati pravočasno, to pa je pred izdajo odločbe na prvi stopnji. Čeprav ZUP vprašanje varstva pravic tretjih oseb ureja, se utegne v praksi izkazati, da postopek za področje prava dostopa do informacij javnega značaja ni predpisan v zadostni meri. Večina tujih ureditev namreč bolj natančno določa, kako rešiti konflikt med interesi upravičenca za dostop do informacij javnega značaja ter interesi prizadete tretje osebe.23

Če upravičenec z odločbo na prvi stopnji ni zadovoljen ali je v predpisanih rokih sploh ne prejme, ima pravico do pritožbe. V Sloveniji je bil v skladu s številnimi mednarodnimi priporočili za reševanje pritožb ustanovljen poseben državni organ – Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja (členi 28-30 ZDIJZ). Zakon o dostopu do informacij javnega značaja postopka s pritožbo ne ureja, ampak se v celoti sklicuje na splošno ureditev pritožbenega postopka v ZUP. Takšna rešitev se zdi ustrezna le na prvi pogled, medtem ko se v praksi dobršen del določb ZUP pokaže za neustreznega oziroma neprenosljivega na pritožbeni postopek za dostop do informacij javnega značaja. V klasičnem upravnem postopku namreč organi prve in druge stopnje pri reševanju pritožb med seboj načeloma mnogo bolj sodelujejo, kot je to zaradi neodvisnosti in nepristranskosti pooblaščenca ter večje kontradiktornosti v postopku pred njim sploh mogoče in primerno.24 Največja pomanjkljivost pritožbenega postopka so nerazumno dolgi roki, ki so povzeti po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja mora v skladu s členom 256 ZUP o pritožbi odločiti brž, ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od njenega prejema. Primerjalnopravno je to izrazito predolg in neustrezen rok, saj imajo institucije v EU in drugostopenjski upravni organi v ZDA celo v primeru izjemnih okoliščin na voljo največ 30 delovnih dni. V Sloveniji rok za odločitev o pritožbi ni primeren za področje dostopa do informacij javnega značaja in bi ga bilo treba skrajšati, saj vsi mednarodno uveljavljeni standardi terjajo, da mora biti na tem pravnem področju postopek revizije hiter.25 Problematična je nadalje izvršba odločbe pooblaščenca, saj naj bi jo v skladu z ZUP izvršil organ prve stopnje sam (člen 289/1 ZUP). Verjetno ni potrebno posebno omenjati, da prvostopenjski organ verjetno ne bo vedno pripravljen izpolniti odločbe pooblaščena, ki nasprotuje njegovemu stališču. Pooblaščenec lahko dejansko uporabi le t. i. izvršbo s prisilitvijo, kar pomeni, da organu naloži denarno kazen, vendar pa informacij od njega ne more fizično izsiliti. Denarno kazen lahko naloži odgovornemu organu in poleg tega še uradni osebi organa, ki v predpisanem roku neupravičeno ne posreduje zahtevane informacije javnega značaja.26 Očitno je, da bo v praksi bolj uporabna le druga sankcija, saj denarna kazen za organ ni pretirano učinkovita, ker gre denar v končni fazi iz proračuna oziroma iz javnih sredstev. To je skregano z logiko in namenom ZDIJZ, da naj se davkoplačevalcem zagotovi večji pregled in manjšo porabo javnega denarja, ne pa dodatno plačevanje kazni za neposlušne organe. Čeprav v tem prispevku ne moremo podrobneje analizirati vprašanja, kako ustrezno uporabljati posamezne institute pritožbenega postopka iz ZUP v pritožbenem postopku po ZDIJZ, pa naj vseeno opozorimo, da bi bilo nujno potrebno dopolniti 3. člen Zakona o tajnih podatkih – ZTP (ZTP - UPB1 Ur. l. RS, št. 135/03). Ta nekaterim nosilcem najvišjih funkcij v državi v zvezi z opravljanjem njihove funkcije podeljuje pravico vpogleda do klasificiranih tajnih dokumentov brez posebnega dovoljenja, to je brez predhodnega preverjanja. Med nosilci teh funkcij pa ne navaja pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja, saj je zakonodajalec pri sprejemanju ZDIJZ oziroma pri ustanovitvi pooblaščenca kot novega državnega organa to očitno spregledal. ZTP je potrebno ustrezno popraviti, saj lahko pooblaščenec v polni meri preiskuje pritožbe in presoja utemeljenost prvostopenjskih odločb le, če ima polna pooblastila za vpogled v tajne podatke, podobno kot to velja za sodnike ali za varuha človekovih pravic. Pooblaščenec bo moral vpogled v tajne dokumente seveda opraviti sam, brez prisotnosti javnosti in strank oziroma in camera, kadar je to potrebno, da se zavaruje njihova zaupnost.27

Zoper odločbo pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja je mogoče vložiti tožbo pri Upravnem sodišču RS (člen 31 ZDIJZ). S tem je slovenska ureditev ustrezno prevzela načelno zahtevo vsakega modernega, demokratičnega sistema svobode informacij, da mora biti v postopku z zahtevo v končni fazi dopustno pravno varstvo pred sodiščem. Malo manj ustrezno je dejstvo, da ZDIJZ za to pravno področje ni predvidel nobenih posebnosti, ampak se v celoti naslanja na določbe Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/00). Takoj na začetku se zastavi vprašanje, kdo so stranke v postopku pred sodiščem. Tožeča stranka bo namreč tista, ki z odločitvijo pooblaščenca ni zadovoljna, kar je bodisi upravičenec bodisi prvostopenjski organ. Po drugi strani člen 18/3 ZUS določa, da je tožena stranka tisti državni organ, katerega akt se izpodbija. To pomeni, da kot toženec nastopa Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, saj se v postopku pred sodiščem izpodbija njegova odločba. Rešitev je zelo nelogična, saj je primarno poslanstvo pooblaščenca kot posebnega, neodvisnega državnega organa reševanje pritožb zoper vse druge zavezance za posredovanje informacij javnega značaja, ne pa da v kateri koli fazi postopka sam postane stranka v njem. Takšen sistem je še zlasti neustrezen, kadar z odločitvijo pooblaščenca ni zadovoljen prvostopenjski organ, ki se odloči začeti upravni spor. Upravni spor namreč ni prilagojen za spore med organi, ampak se praviloma odvija med državljani kot tožniki na eni in organi kot toženci na drugi strani. Kot primer naj navedem samo vprašanje, kako izvršiti odločbo sodišča, da mora zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja le-te razkriti. Poleg že omenjene denarne kazni iz člena 39/3 ZDIJZ so namreč možnosti, da bi organa v to prisilili, zelo omejene, saj ZUS proti državi, lokalni skupnosti ali njunim organom in organizacijam predvideva le izvršbo zaradi denarnega zahtevka (člen 92/1 ZUS). Ne nazadnje naj spomnimo še, da številni mednarodnimi standardi na področju prava dostopa do informacij javnega značaja od sodišč praviloma terjajo, da pri vsaki zahtevi za dostop ponovno in celovito presodijo vse dokaze ter v zadevi de novo odločijo.28 V nasprotju s tem se slovenska sodišča v upravnem sporu praviloma omejujejo samo na vprašanje, ali je upravni organ izdal zakonit upravni akt. Pri tem se ne spuščajo v ponovno presojo vseh dokazov in ne odločajo o pravici upravičenca oziroma obveznosti organa po vsebini. Čeprav ZUS to možnost načeloma dopušča, bi jo moral ZDIJZ izrecno predpisati oziroma bi moralo sodišče samo zavzeti stališče, da je to potrebno zaradi narave pravice (člen 2/1 ZUS). Iz povedanega lahko ugotovimo, da je slovenski sistem dostopa do informacij javnega značaja poskušal slediti modernim pravnim trendom in postopek za pridobitev informacij čim bolj poenostaviti. Kljub temu ostaja ureditev postopka z ustno zahtevo v ZDIJZ zelo nedorečena in s tem problematična. Sprememba ZUP iz julija 2004 je ureditev še bolj zapletla, saj dopušča, da organi tudi pisne zahteve obravnavajo po – zelo nejasnem – postopku z ustno zahtevo. V nasprotju s tem je za postopek s pisno zahtevo precej bolj obsežno urejen v samem ZDIJZ, jasno pa je določena tudi subsidiarna uporaba ZUP za vsa preostala procesna vprašanja. Najbolj problematičen del rednega pisnega postopka na prvi stopnji so zakonsko določeni roki, ki so primerjalnopravno izredno dolgi in bi jih kazalo v prihodnosti skrajšati. Kritično se velja ozreti tudi po trenutni ureditvi stroškov za posredovanje informacij javnega značaja. Čeprav se zdi brezplačnost vseh informacij pri neposrednih proračunskih uporabnikih na prvi pogled zelo liberalna, se moramo zavedati, da to dejansko pomeni prenos finančnega bremena na vse davkoplačevalce, medtem ko v praksi organe z zahtevami za dostop najbolj obremenjujejo komercialni subjekti, ki s tako pridobljenimi informacijami ustvarjajo dobiček. Zelo podobno kot v postopku na prvi stopnji se slovenska ureditev tudi v pritožbenem postopku najslabše odreže pri zakonsko predpisanem roku za odločitev pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Velik izziv za pooblaščenca bo gotovo zagotavljanje izvrševanja njegovih odločb, pa tudi ustrezna interpretacija dobršnega del ZUP o pritožbenem postopku, ki na področju dostopa do informacij javnega značaja niso vedno aplikabilne. Z zanimanjem pričakujemo sodno prakso, ki bo morala odgovoriti na številna vprašanja, začenši z vprašanjem pasivne legitimacije pooblaščenca. Gre za vprašanje, ali se pooblaščenca v upravnem sporu sploh lahko toži ali pa mora prvostopenjski organ morebiti tožiti upravičenca, ki ni prav nič abstraktno, ampak je bilo Upravnemu sodišču RS v praksi že zastavljeno. Namen tega prispevka je načeti nekatere procesne dileme, ki jih odpira novo pravno področje v Sloveniji, to je področje prava dostopa do informacij javnega značaja. Medtem ko bo nekatere zagate morda mogoče rešiti z ustrezno interpretacijo veljavnih določb, bo za pravilno implementacijo drugih verjetno potrebna dopolnitev oziroma sprememba zakonskih določb. Najbolj optimalne rešitve kaže iskati v povezanih spoznanjih teorije in prakse ter nekaterih tujih pravnih ureditev svobode informacij, ki imajo s tem področjem dolgoletne izkušnje.