Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka V času napada na Irak so bili velike medijske hiše in vojni dopisniki tarče obtožb, da so propagirali protiiraško ali protiameriško stališče do napada na Irak. Izkušnje POP TV so podobne. Opazili smo medijski diskurz nestrpnosti z uporabo lažnih izjav, govoric in napačnih podatkov. V času napada na Irak so bili velike medijske hiše in vojni dopisniki tarče obtožb, da so propagirali protiiraško ali protiameriško stališče do napada na Irak. Izkušnje POP TV so podobne izkušnjam britanske televizije BBC, nemške ZDF ter agencij Reuters in AP. Opazili smo medijski diskurz nestrpnosti z uporabo lažnih izjav, govoric in napačnih podatkov. V Sloveniji je zgleden primer članek Alenke Kotnik v oktobrski številki Medijske preže z naslovom Poročanje o Iraku: »Naši lepo napredujejo«, v katerem je avtorica komentirala poročanje novinarjev dveh osrednjih nacionalnih televizijskih hiš, TV Slovenija in POP TV, v prvih osmih dneh vojne.
Kot strokovni sodelavec Dart Centre Europe (DCE)1 sem se v Berlinu udeležil srečanja desetih britanskih in nemških strokovnjakov s področja medijev. Mark Brayan, eden od urednikov BBC Europe, je izjavil, da je manjši del gledalcev obtoževal BBC protiiraškega ali protiameriškega poročanja (Vir: DCE, maj 2003, Berlin). Podobne izkušnje smo imeli na POP TV. Velika večina gledalcev je v komentarjih hvalila poročanje osrednje dnevnoinformativne oddaje 24 ur, kritičnih odzivov pa je bilo malo. Oddajo 24 ur je tako že v prvih dneh poročanja iz Iraka spremljal 47-odstotni delež vseh gledalcev oziroma kar polovica gledalcev, starih od 18 do 49 let (Vir: Media Services AGB, od 19. 3. 2003 do 28. 3. 2003).
Prve kritike o mojem poročanju
V trinajstih letih mojega poročanja z dvanajstih kriznih žarišč (1992–2003) med številnimi komentarji v slovenskih in tujih medijih ni bilo niti enega negativnega. Zaradi kakovosti dela sem z leti postal sodelavec agencij in televizijskih hiš APTN, Reuters, BBC in Discovery Channel. Šele v času vojne v Iraku leta 2003 pa so se v nekaterih slovenskih medijih – prvič po letu 1992 – pojavile kritike o mojem poročanju. V tiskanih medijih smo zasledili trinajst komentarjev, in sicer jih je osem podalo pozitivno, pet pa negativno kritiko (Vir: Analiza objav tiskanih medijev, od 27. 3. 2003 do oktobra 2003).
Članek A. K. v oktobrski Medijski preži je najboljši primer diskurza nestrpnosti novinarjev do novinarjev z uporabo mehanizmov, kot so manipulacija lažnih izjav, govoric, napačnih podatkov, napačnih citatov in pretiravanj. Kotnikova, ki kot novinarka TV Slovenija trdi, da je napisala »analizo o poročanju dopisnikov obeh slovenskih televizij z Bližnjega vzhoda«, podaja zgolj komentar, ki vsebuje samo štiri navedke, šest virov iz televizijskih prispevkov in komentar v prilogi TV Večer.
Že v naslovu članka, ki poleg komentarjev vsebuje najmanj sedem napačnih podatkov, je avtorica zapisala izmišljeno izjavo »Naši lepo napredujejo« in mi jo pripisala. Poleg tega, da jo je uporabila kot preliminarno navedbo, je v nadaljevanju članka celo zapisala, da je bila objavljena v oddaji Trenja, čeprav je ni mogla najti pri predhodnem razpoložljivem pregledovanju mojih javljanj iz Iraka. Avtorica izjave, na kateri konceptualno temelji ves članek in ki jo opredeljuje kot objavljeno, ni navedla med viri, čeprav sicer v članku vsa druga javljanja opredeljuje s televizijskimi viri. Seveda zaznamek vira v primeru te izjave ni mogoč, ker »famoznega stavka«, kot ga poimenuje, nisem nikoli izrekel, niti med edinim javljanjem v oddajo Trenja z naslovom Napad na Irak (Vir: Ariv Pro Plus, 20. 3. 2003) niti v katerem koli drugem javljanju iz Iraka; objavil sem 52 televizijskih prispevkov za oddajo 24 ur in 102 radijski poročili ter v njih skupno uporabil 23.797 besed (Vir: Arhiv Pro Plus, od 26. 2. 2003 do 8. 4. 2003).
Gibal sem se brez spremstva vojske
Poleg izmišljene izjave je avtorica članek zasnovala na prav tako izmišljeni trditvi, da sem imel v Iraku status t. i. embedded dopisnika. Resnica je, da sem imel status »unilateralnega« dopisnika in sem se na jugu Iraka gibal brez spremstva vojske. V Iraku je delovalo okoli 740 embedded (600 v ameriških in 140 v britanskih enotah) in 120 »unilateralnih« dopisnikov. Od skupaj 1400 »unilateralnih« dopisnikov se nas je namreč v Irak prebilo le prvih 1202, in sicer je to uspelo tistim, ki smo si akreditacije pridobili najmanj dva tedna pred začetkom vojne. Sistem embedded nikakor ni nov. Vojni dopisniki so lahko namreč v vseh vojnah do bojišča prišli izključno z vojaškimi enotami. Leta 1999 se je tako kar 1000 tujih novinarjev pridružilo enotam Nata pri vkorakanju na Kosovo.3 Med embedded dopisniki so bili v Iraku Američani, Britanci, Francozi, Arabci, Italijani, Španci, Švedi, Rusi, Kitajci in drugi. Kotnikova pa je v članku vse embedded dopisnike (tudi arabske, nemške in francoske), ki so na jugu Iraka poročali z ameriških ali britanskih položajev, posplošeno obtožila, da so se »spajdašili z ameriško vojsko«. Takšnega sklepanja si pred desetimi leti, ko je bilo slovensko vojno dopisništvo šele v povojih, ni bilo mogoče predstavljati! Kot če bi za odličnega vojnega dopisnika Marjana Jermana (RTV Slovenija) trdili, da se je »spajdašil z napadalci«, ko je v času etničnega čiščenja nesrbskega prebivalstva poročal tudi s srbskih položajev na Hrvaškem.
Kotnikova mi med drugim očita, da sem tretji dan vojne »v duhu svojega statusa« v oddaji 24 ur izjavil: »Iračani so na našo stran izstrelili štiri rakete zemlja-zemlja.« Pri tem pa zamolči, da sem pred tem v prispevku govoril o dopisnikih (Vir: Arhiv Pro Plus, 22. 3. 2003). Novinarji smo se vedno pogovarjali o »naši bazi, naši poti, naši strani« in pri tem mislili izključno na »novinarsko stran«. Avtorica bi mi sicer morda lahko očitala, da sem se dvoumno izrazil. K temu bi dodal samo še to, da sem v vseh 53 objavljenih televizijskih prispevkih in 102 radijskih poročilih iz Iraka (Vir: Arhiv Pro Plus, od 26. 2. 2003 do 8. 4. 2003) samo enkrat, torej edino v tem prispevku, priznam, površno uporabil besedno zvezo »naša stran«.
Poleg lažnih trditev je Kotnikova konstrukt diskurza nestrpnosti dopolnila celo z apokrifnimi izjavami, ki jih ni bilo mogoče zaslediti niti v tabloidnih medijih, češ da »Areh sploh nikoli ni bil v Iraku in je lagal«. Ali pa, da so »Horvatovo nekateri pozneje močno kritizirali, češ da v Amanu ni storila nič, saj naj bi le povzemala agencijske informacije«. Po pregledu prispevkov bi avtorica lahko ugotovila, da Horvatova v Jordaniji nikakor ni le povzemala agencij in da je naredila številne intervjuje in nekaj reportaž (Vir: TV Dnevnik, od 19. 3. 2003 do 28. 3. 2003).
Kotnikova me v članku navaja tudi s temi besedami: »Lahko vam povem, da je okoli Nasirije pravo sranje.« Gre za dober primer, kako je lahko isti stavek razumljen povsem različno. Kotnikova ga komentira: »Novinar, kot kažejo primeri, ni bil nepristranski oz. se za to ni niti trudil, saj je z zgražanjem in odkritim obsojanjem poročal o iraškem odporu, češ da je neupravičen, ko pa jim Američani vendarle hočejo le pomagati.« Nedopustno je, da izjavo interpretira kot »obsojanje iraškega odpora«. To je zavajanje bralcev, saj v svojem partitivnem navajanju ni niti z besedo omenila, da sem naslednji dan v oddaji 24 ur (Vir: Arhiv Pro Plus, 24. 3. 2003) izjavil, kako smo bili »prejšnji dan emocionalni zaradi izgube kolega«. Isti stavek je novinarka Žana Kapetanovič razumela povsem drugače od Kotnikove: »Areh je eden redkih novinarjev, ki je v enem od svojih prispevkov pokazal čustva in celo bojazen ter zaskrbljenost nad usodo novinarjev …« (Vir: Jana, 8. 4. 2003).
Pisanje Kotnikove velja zgolj za dober primer neprofesionalizma in diskurza nestrpnosti, ki pa nikakor ni izjema v slovenskem medijskem prostoru. Velja omeniti še tri komentatorje, ki so uporabili enako manipulacijo. Mateja Hrastar si je prva izmislila »famozni« stavek »Naši lepo napredujejo«. (Vir: Mladina, 7. 4. 2003). Hrastarjeva je zaradi izjave pozivala k zgražanju: »A začuda se gledalci televizije, za katero poroča, niso odzvali s tisočimi protestnimi pismi in oglaševalci niso rekli, da bodo nehali plačevati reklame. Niti Valentin ne bo izgubil novinarske licence …« Avtorica je izmišljeno izjavo dopolnila kar z javnim pozivom k diskreditiranju dopisnika in televizije POP TV, s pozivom oglaševalcem in s pozivom k javnemu linču z odvzemom novinarske licence. Zdi se, da je Kotnikova stavek preprosto prepisala od Hrastarjeve. A to ne spremeni dejstva, da ga je uporabila zavestno, čeprav se je po pregledovanju arhiva oddaj 24 ur lahko prepričala, da ne obstaja. Le štiri dni po objavi članka Hrastarjeve je Vojislav Bercko površno prepisal izjavo in trdil, da sem izjavil: »Naši dobro napredujejo.« (Vir: TV Večer, 11. 4. 2003). Bercko mi na osnovi svojega razumevanja »pravega vojnega dopisnika« očita nepreverjanje informacij, pri tem pa ne navede niti enega mojega neresničnega podatka in mi pripiše izmišljen stavek, ki ga nisem nikoli izrekel. Tudi Simon Kardum je uporabil mehanizem diskreditiranja POP TV z izjavo: »Komercialna POP TV se je tudi tokrat izkazala z ameriškim novinarskim pristopom, naj se ve, kdo je lastnik.« (Vir: Stop, 3. 4. 2003). Gre za diskreditiranje POP TV, urednikov in novinarjev, ki jih avtor s ponižujočo etiketo degradira v nekredibilne subjekte, ki izpolnjujejo interese ameriškega kapitala. Kardum enako kot Hrastarjeva v diskurzu nestrpnosti uporablja pozive k javnemu linču na osnovi izmišljene trditve: »O morali novinarja, ki se pridruži napadalcem, pa pričakujemo na ustrezni televiziji kakšno okroglo mizo.«
Nerelevantne in brezpredmetne kritike
Kritike štirih slovenskih komentatorjev so zaradi sekvencioniranja lažnih izjav in napačnih podatkov z uporabo orodij verbalnega diskreditiranja nerelevantne in brezpredmetne. Tistim, ki delamo za ugledne medije v EU, se nam zdi nesmiselno reagirati na takšne komentarje v domovini, lahko pa služijo (prav tu) kot zgleden primer za diskurz nestrpnosti in neprofesionalizma. Skupna značilnost vseh štirih kritikov je sicer še ta, da nimajo nobenih izkušenj s področja dopisništva.
Tudi agenciji Reuters TV, APTN in televiziji ZDF in BBC so bile deležne enakih kritik, ki temeljijo na lažnih izjavah, govoricah in napačnih podatkih. (Vir: DCE, maj 2003, Berlin). Tako kot v Sloveniji gre tudi v nemškem in britanskem primeru za kritike posameznikov. Kot pravijo uredniki BBC in Reutersa (Vir: DCE, maj 2003, Berlin), je pri tem treba upoštevati dejstvo, da velika večina javnosti in intelektualcev pozitivno ocenjuje medij. Upoštevati je treba kritične analize kredibilnih in relevantnih strokovnjakov. Kritike na podlagi argumentov in resničnih podatkov nikoli niso in ne smejo biti sporne, saj vodijo v nujno, permanentno izboljševanje kakovosti dela. Glede na odzive velike večine slovenske javnosti lahko sodimo, da so Slovenci zelo pozitivno ocenili naše poročanje o napadu na Irak. Oddaja 24 ur je bila po zgledu iz ZDF in BBC sestavljena iz naslednjih vsakodnevnih segmentov:
Slovenske kulturološke in neomarksistične medijske študije niso adekvatne
Kritike manjšega dela javnosti in intelektualcev je treba umestiti v širši kontekst. Slovenske kritične študije množičnih medijev temeljijo na tradiciji in modelih kulturoloških in neomarksističnih študij, ki so jih razvili Lukács, Gramsci, Bloch, Horkheimer in Adorno. Tudi vojne dopisnike preučujejo s tega vidika in pišejo o povezavi politične ekonomije z vplivi medijev. Govorijo o socioloških in ideoloških vplivih množičnih medijev na občinstvo.4 Opozoriti pa moram, da kritike rezonirajočih posameznikov v Sloveniji niso adekvatne s kritičnimi analizami medijskega poročanja o napadu na Irak, ki so dostopne v tujini (BBC, EBU, Oxford, Univerza v Berlinu in Združeni narodi). Zato si velja o medijskem poročanju iz Iraka prebrati kritične analize, kot so: Cardiff School of Journalism in BBC, The role of embedded reporting during the 2003 Iraq war, Cardiff University, London, 2003; Konferenca Združenih narodov, Institute for Media, Peace and security, Lessons to be learned from the 2003 Iraq war, Oxford, 2003; OSCE, Early Warning and Rapid Response: What can the OSCE media representative achieve?, Office of the Representative on Freedom of the Media, 2003 in Europe Broadcasting Union, Dossier: The Media in Times of War, Dunaj, 2003.
1 Organizacijo sta leta 2002 ustanovili televizija BBC in agencija Reuters.
2 International Press Institute (IPI), Caught in the Crossfire: The Iraq war and the media, Dunaj, 2003, str. 4, EBU, Dossier, str. 11, in Reuters, 15. 5. 2003. 3 Europe Brodcasting Union (EBU), Dossier: The Media in Times of War, december 2003, str. 11. 4 V EU morajo priznani strokovnjaki za vojno dopisništvo izpolnjevati določene kriterije. Imajo dolgoletne praktične izkušnje v dopisniškem delu v najbolj uglednih medijskih hišah, kot so na primer Reuters, AP ali BBC. Imajo teoretično znanje in akademsko izobrazbo. Priznani strokovnjaki na univerzah od Harvarda in Oxforda do Pariza in Berlina podajajo verodostojne kritične analize, ki jih zaposleni v največjih evropskih medijskih hišah tudi upoštevamo. V Sloveniji žal ni strokovnjaka, ki bi izpolnjeval omenjene visoke kriterije in zato žal nimamo ustreznih kritik vojnega dopisništva. Opomba uredništva: V Medijski preži 17/18, ki je izšla oktobra 2003, smo objavili članek redne sodelavke Alenke Kotnik o poročanju dopisnikov TV Slovenija in POP TV prvi teden vojne v Iraku. Iz službe za odnose za javnostmi POP TV so nas opozorili, da je v članku napačna navedba, da je njihov dopisnik iz Iraka Valentin Areh izrekel stavek »Naši lepo napredujejo.« Pri pregledovanju arhiva POP TV in Pristopa smo ugotovili, da tega stavka v poročilih dopisnika POP TV iz Iraka v obravnavanem obdobju ni bilo. Pred objavo v Medijski preži sta navedbe o tem novinarjevem stavku navajala tudi Večer in Mladina, vendar niso bile nikoli demantirane. Pozvali smo Valentina Areha, da objavi svoje razmišljanje o kritikah njegovega poročanja iz Iraka in se mu hkrati opravičili za navedbo stavka, za katerega se je izkazalo, da ga ni izrekel. Druge navedbe in kritike naše redne sodelavke pa so po našem mnenju kakovostna refleksija in dobrodošlo izhodišče za razpravo o vlogi in delu dopisnikov iz kriznih žarišč. Kako razumeti embedding? Vsaka podobnost prakse embedding s tradicionalnim televizijskim poročanjem s kraja dogajanja je skrajno zavajajoča in nevarna. Ta praksa nima več nič skupnega s poročanjem v pravem pomenu besede, ki bi želelo osvetliti, kaj se dogaja, s primerjanjem izraženih stališč udeležencev konflikta, pa naj bodo govorci, ki jih reporter pokaže in jim da besedo, žrtve ali akterji. Embedded novinar pa je sam neizogibno akter – napadalec. Vemo, da je bila najočitnejša novost poročanja o lanskem napadu ZDA in njenih zaveznic na Irak pod oblastjo Sadama Huseina v primerjavi s prejšnjimi ameriškimi vojnami – od Vietnama do Kosova – praksa, da je napadalec novinarske ekipe fizično vključil v svoje enote, tako da so lahko spremljale osvajanje dežele iz položaja vojakov (zlasti torej motoriziranih enot) na fronti.
Če poskušamo to prakso pojasniti, smo – glede na raziskovalno perspektivo, glede na bralce ali glede na dostopne informacije – lahko bolj pozorni bodisi na organizacijo vojne kot politični, tehnični in ideološki okvir, ki se mu je moralo prilagoditi televizijsko poročanje, če je hotelo biti na kraju dogajanja; bodisi na produkcijski proces televizijskega poročanja samega, njegove institucionalne podmene in programske strategije; bodisi končno na predvajanje poročil iz Iraka in njihov sprejem pri gledalcih. Kljub povezanosti teh vidikov med seboj pa ne smemo verjeti, da je mogoče vpeljavo prakse embedding1 in njeno učinkovanje na gledalce pojasniti iz zornega kota enega samega dejavnika ali ravni v tej vzročni verigi, ki sega od globalne strategije ZDA preko medijske politike Busheve vlade in strategije in taktike komercialnih medijev, ki so imeli dostop do direktnega poročanja, do učinkov, ki jih utegne imeti tako poročanje na gledalce (v poročanju o vojni so se posnetki in raporti s fronte soočili s poročanjem z oblegane strani, iz sosednjih dežel, z diplomatskih sestankov in nenazadnje s protivojnih demonstracij).
To, da so novinarji in snemalci nameščeni v vozilih vojske na pohodu, je novo samo v primerjavi s tem, kako so mediji (zlasti torej ameriški mediji v dogovoru s Pentagonom) poročali iz vojn, v katerih je vojska ZDA sodelovala v nekaj več kakor zadnjem desetletju. S fronte so poročali, odkar obstajajo sodobni tisk, vojni dopisniki in fotografija, torej vsaj od krimske vojne sredi 19. stoletja naprej. Z bojišč so poročali v večini nedavnih vojn (še na primer v Afganistanu). Embedding je novost, ki jo je treba pojasniti samo v kontekstu vojn ZDA po Vietnamu.
Zmožnost vzdrževanja distance
Za začetek bi bilo dobro, da ločimo med poročanjem iz vojn, kjer so mediji in novinarji bili ali direktno v službi propagandnega aparata vojskujoče se države (in to trdno velja za oba bloka v obeh svetovnih vojnah 20. stoletja), ali pa so prostovoljno sprejeli tako vlogo (kakor ameriški komercialni mediji), in poročanjem iz vojn, v katere države, iz katerih so prišli mediji in poročevalci, niso bile neposredno vpletene. Samo v slednjem primeru so bili novinarji zunaj konflikta in so lahko bolj ali manj vzdrževali distanco do vpletenih strani in avtonomijo v poročanju. V prvem primeru so bili podvrženi tako ciljem kot nadzoru in usmerjanju »svoje« vlade in vojske, kakor tudi samocenzuri in prostovoljnemu vpreženju v »pravično stvar«.
V Vietnamu se je zgodilo vladi in vojski neljubo presenečenje, da se je povsem izginilo sožitje med vojsko in mediji, ki so ga na podlagi izkušenj iz 2. svetovne vojne in iz korejske vojne samoumevno pričakovali. Odpor nasprotnika je bil nepričakovan, v povojnem obilju zrasla baby-boom generacija pa vojne ni vzela za svojo. Šele zato aranžma odnosov med Pentagonom in mediji, ki je omogočal televizijski sliki in besedi dokaj prost dostop do vojakov, civilnega prebivalstva in oblasti ter precejšen, čeprav omejen, dostop do bojišč (vsaj po bojih, če že ne med njimi), ni dal patriotskih rezultatov, marveč pacifistične: kazal je trpeče nedolžne žrtve, demoralizirane vojake, nesmisel vojskovanja brez pozitivnih rezultatov namesto nesebičnega navdušenja osvoboditeljev, pozdravov osvobojencev in zmagoslavja. Skratka, notranji družbeni konflikt v ZDA je šele naredil medije in publiko kritično do »lastne« vojne in jo naredil za »tujo« vojno.
Avtonomija medijev ni trajna pridobitev
Medijski kritiki in analitiki so takrat doseženo avtonomijo medijske agende do načrtov vlade in vojske pravilno razumeli kot pomemben civilizacijski dosežek – družbeno soglasje, da so temeljne pravice ljudi nad interesi trenutnih oblastnikov in da je zato razkrivanje samovolje ali celo »državnih skrivnosti«, kadar brani temelje demokracije, v bolj temeljnem interesu državljanov kakor pa doseganje domnevnih interesov države s sredstvi, ki ogrožajo ali celo odpravljajo temeljne pravice. Motili pa so se, če so mislili, da je avtonomija medijev v ZDA in drugih razvitih kapitalističnih družbah trajna pridobitev.
Vojaška strategija ekipe, ki je pod starejšim Bushem dobila oblast najprej v Cii in Pentagonu, potem pa z republikansko vladavino v ZDA in svetu od 1981, si je za temeljni cilj postavila tudi podreditev ameriških medijev svojim strateškim ciljem. To ji je žal tudi uspelo. Ni podredila medijev vojaškim ciljem, ampak je podredila bojevanje in javno komuniciranje globalnim strateškim ciljem ZDA, kakor jih vsiljuje velekapital, ki obvladuje vojnoindustrijski kompleks ZDA. Bistveni vidik te strategije, ki so jo najprej preskusili v nekaj manjših konfliktih, predvsem z invazijo na »komunistično« Grenado, potem pa udejanjili v polnem obsegu v zalivski vojni 1991, je selektivna izbira in sprožanje konfliktov v interesu vzdrževanja vojnoindustrijskega kompleksa tako, da glede na potrebe popularnosti predsednika izberete v primernem trenutku zanesljivo premagljivega »zlega« nasprotnika s čim bolj nevidnimi umazanimi posledicami vojne in z nadzorom nad poročanjem, zlasti televizijskim. V vojaški strategiji je to povzročilo izbiro nasprotnikov, kjer so Američani iz zraka uničili nasprotnikove cilje, kjer so bili za opazovanje in bombardiranje cilji vidni kot konfiguracije na ekranu, zadetki pa kot orgazmične eksplozije. Vojna je bila videti kot računalniška igrica, vojaki brez slabe vesti, saj nikoli niso naleteli na trupla, žrtve, civile, operacija je bila videti estetska in hkrati anestezirana. Satelitski posnetki in posnetki videokamer iz letal so gledalcu na televiziji sliko oddaljili in jo hkrati derealizirali (saj se vizualno ni razlikovala od video in računalniških igric) in očistili človeških dimenzij in človeške realnosti (satelitsko posredovana slika je abstraktna, topografska kakor zemljevid; kaj pa so gledalci sploh smeli »videti«, so vojaki ne samo izbrali, ampak so prav oni – včasih kot »neodvisni strokovnjaki« v studiih CNN ali ameriških televizijskih mrež – tudi pojasnjevali!).
Mediji v ZDA vezani na strategijo Pentagona
K temu je treba dodati, da je v tem času vojnoindustrijski kompleks trdneje zadrgnil svoj nadzor nad zabavno industrijo. Medtem ko spektakli, ki slavijo ameriško vojsko (od Top Gun naprej) hkrati ko sejejo patriotizem, oglašujejo zmagovito orožje, so dejanske vojne materializacija računalniških igric, tehnološke pridobitve vojaške elektronike pa se sproti predelujejo v produkte zabavne industrije, od zmogljivejših čipov do prepričljivejše simulacije pregona sovražnika. Med obema področjema torej vlada »sinergija«, kot bi rekli menedžerji, to pa obilno potrjujejo tudi lastniški deleži v zabavni elektroniki, televizijskih mrežah in najpomembnejših časnikih.
Televizije in časopisi kot potencialni poročevalci v ZDA so na strategijo Pentagona vezani še bolj neposredno. Aktualne oddaje, posebno dnevniki, morajo prinašati profit, in med ofenzivami ZDA gledanost neposrednih prenosov, pa tudi drugih oddaj v zvezi z vojno, silovito naraste, hkrati pa tudi stroški poročanja (ki so šli v desetine, če ne milijone dolarjev, za slab mesec dni poročanja). Kdor hoče poročati z bojišč live in real time, mora imeti velikanski proračun (zato so neodvisne televizije vnaprej izločene), zakupiti mora satelite (ki jih nadzira Pentagon), za dostop do kraja samega se mora podrediti pogojem, ki jih postavlja napadalec (spet Pentagon). Tako okvir delovanja kakor neposredne okoliščine delovanja torej izsiljujejo od medijev kolaboracijo in jih silijo v položaj propagandnega aparata Pentagona. Glede vsega tega se je vzorec »sodelovanja« vzpostavil že v času zalivske vojne, ko so celo najbolj vdani mediji komajda imeli dostop do ameriških taborišč pod povsem cenzuriranimi pogoji, nikakor pa niso mogli blizu dejanskemu bojišču. Prav popolna vdaja medijev leta 1991 je republikansko vlado prepričala, da je leta 2003 ukročenim medijem v vojni propagandi lahko določila bolj »aktivno« vlogo.
Embedding in proameriška vizualna podoba vojne
No, s tem smo končno že pri pogojih za vpeljavo embedding. Prva predpostavka je vnaprejšnja gotovost vlade, da bodo glavni mediji aktivno podprli vojno propagando, vneto »pokrivali« tiskovne konference, katerih vloga je bila bolj sprotno preusmerjanje in sploh orkestriranje pozornosti medijev, kakor pa informiranje (kdo se je pa zmenil, če so dogodki naslednjega dne demantirali trditve od včeraj?), in »interpretirali« dogajanje v okviru pričakovanj napadalca (večina »neodvisnih ekspertov« je bila tako ali drugače povezanih s to ali prejšnjimi vojaškimi administracijami ZDA ali/in s proizvajalci orožja).
Druga, za gledalce še pomembnejša podmena je bila, da so že vnaprej kondicionirani tako, da bodo vizualno dogajanje dojemali proameriško, če bodo kamere in poročevalci potovali skupaj z oklepniki in tanki napadalcev. Ustavimo si pri tem nekoliko podrobneje.
V nasprotju z varljivim spominom, za katerega so za nazaj vizualne reference na Vietnam kritični filmi Coppole, Stonea ali Kubricka, ameriška televizija ni dosegala kritičnega odziva gledalcev z neposrednim kazanjem bojev ali sploh s kakšno nenehno budnostjo do stališč in podatkov, ki so jim jih posredovali častniki. Že kakšen posnetek apatičnega ali ciničnega vojaka ali požgane vasi, izjalovljena ofenziva ali poročilo o masakru nad civilisti so ob številnih žrtvah in ob televizijskem demonstriranju nasilja policije nad mladino v ZDA zadoščali, da so razkrili nepremostljiv prepad med propagando in dejanskim stanjem. Skratka, navzočnost kamer in novinarjev med vojaki niti v Vietnamu nikakor ni že sama na sebi proizvedla kritičnega razmerja medijev do vojne.
Navzočnost kamer na kraju samem pa je vedno imela pomembno vlogo v retoriki poročil in ideologiji televizijskega poročanja, saj zagotavlja gledalcem obstoj tistega, o čemer se poroča. Tu je vedno treba dodati: kaj na televiziji vidimo, za gledalce vedno definira diskurz poročanja. Ta je prepričljiv le takrat, kadar se na daljši čas ujemajo avtoritativni diskurzi o tem, ki jih organizira in njihovo konsistentnost poskuša zagotoviti televizijski program, ki o dogajanju redno poroča: poročevalci s kraja dogajanja, intervjuvane priče, komentatorji, voditelji, gostje.
Kot oglas za vojno industrijo
Navzočnost na kraju samem pa je nekaj povsem drugega, če reporter na pogorišču hiše, ki jo je zadel izstrelek, pokaže civilistko, ki je izgubila svojce, in ji da besedo, kakor če novinar v uniformi napadalne vojske ob vozilu in zastavi, ki delujeta kot (ne)prikrita oglasa za ZDA, Pentagon in vojno industrijo, komentira posnetek puščave ponoči, kjer morda na nebu zaslutimo raketo ali v daljavi slišimo rafale. Prvi način je doma v navadnih televizijskih poročilih ali v nevtralističnem, objektivističnem poročanju s prizorišč katastrof, ki so se že zgodile, pa naj je šlo za potres ali za pogrom. Reporter in kamera ponudita z njim gledalcu v identifikacijo pozicijo žrtve vojne – delujeta na sebi pacifistično, in potrebna je protiutež (na primer »uravnovešenje« poročila o nasilju ene strani v konfliktu s poročilom o nasilju nasprotne strani), da se takšno učinkovanje omili ali izniči.
Drugi način postavi gledalca a priori v pozicijo napadalca. Iz te pozicije večinoma ne vidi ničesar spektakularnega. A prav zato je tu reporter, ki se v takem trenutku odzove natančno tako kot reporter z nogometne tekme, kadar se zaradi prekinitve nič ne dogaja: praznost slike napolni z gostobesednostjo. Posnetek iz kabine vozečega vozila pa gledalca postavlja v položaj, ki je identičen s položajem igralca računalniške igrice. Polje, ki ga odkriva televizijski ekran, je dojeto kot polje ekrana osebnega računalnika med igrico. Gledalec/igralec se docela identificira z očesom kamere, izenačenim z orožjem, ki strelja (reporter in vojaki ob vozilu se izenačijo s figurami »naše strani« v igrici). Polje ekrana v igrici je polje, ki ni nikoli nevtralno in nikoli prazno: navidezna praznost je vedno le znamenje skritosti sovražnika in je tako rekoč docela nabito s sovražnostjo. Pogled gledalca je pogled, ki išče, da bi uničil, preden pomisli – če čaka, je lahko uničen.
Militarizirana amerikanizirana pop kultura
Embedding se vpisuje v prakse igranja in gledanja v militarizirani amerikanizirani pop kulturi, kjer ni nevtralnega pogleda in polja ekrana. Pogled je vedno že vnaprej pogled, ki mora prepoznati in uničiti sovražnika, ki se lahko pojavi kjer koli, kadar koli, preden bo sam uničen (in ali ni s tem pogledom identificiran tudi pogled ameriškega okupacijskega vojaka v Iraku, ki strelja na vse, kar nepričakovano zagleda?). Televizijski gledalec, ki je že igralec igric, je histeriziran: embedded tv-posnetki mu lahko cele minute kažejo nič, pa ga to ne bo prevaralo, saj »ve«, da iz te praznine nanj preži nevidni pogled sovražnika … Hkrati je pozicija gledalca enaka kot pri športnih prenosih meddržavnih tekmovanj: vedno že navija za svojo stran, neumorni glas komentatorja kot sidrišče ves čas »gradi« ozračje, dobavlja »informacije« in tako drži gledalca kot navijača za pravo stran v primernem suspenzu. Da je tako, je najbolj brutalno med ameriškimi televizijskimi mrežami že v Afganistanu pokazal Fox, za katerega je uničenje oporišč Al Kaide v živo prenašal razvpiti športni komentator Geraldo Rivera. Foxova poročila iz Iraka so imela med mrežami v ZDA največjo gledanost …
Vsaka podobnost prakse embedding s tradicionalnim televizijskim poročanjem s kraja dogajanja je torej skrajno zavajajoča in nevarna. Ta praksa nima več nič skupnega s poročanjem v pravem pomenu besede, ki bi želelo osvetliti, kaj se dogaja, s primerjanjem izraženih stališč udeležencev konflikta, pa naj bodo govorci, ki jih reporter pokaže in jim da besedo, žrtve ali akterji. Embedded novinar pa je sam neizogibno akter – napadalec. Iz te pozicije za sogovornika v polju ekrana sploh ni prostora; tam so le skriti sovražnik in »cilji«, pri katerih uničevanju je reporter soudeležen. Hkrati ostaja dogajanje, ki ga gledalec iz te pozicije opazuje, enako derealizirano kakor satelitski ali video pogled iz letala (ali pogled »pametne bombe«) še iz časa prve vojne Bushev: modus računalniške igrice/športnega dvoboja odvzame realnost vprašanju, za kaj v vojni sploh gre. Nasprotniki so dojeti na način doseženih točk, dogajanje pa kot simulirano in poljubno ponovljivo, pri čimer ima vsakdo v vsaki igri več življenj. Derealizirana sta življenje in smrt. Če bi lahko slišali, kaj pomisli voznik ali novinar, ko vozilo zapelje na mino, bi to najbrž bilo: »Uf, koliko življenj še imam?« Ali sploh utegneta pomisliti, da nobenega več?
Skrajni čas bi torej bil, da se novinarji poglobijo v vprašanje etične sprejemljivosti embedding, preden jih nadomestijo športni komentatorji (po možnosti adikti na igrice). Na BBC so novinarji, ki so pri tem sodelovali, kot glavno opravičilo navajali, da je bila to edina možnost za dostop medijev do odločilnega dogajanja v vojni, in se tolažili, da bo mogoče po koncu vojne odkrito povedati, kaj in kako se je v resnici dogajalo. O tem je mogoče dvomiti najprej zato, ker so vsaj v ZDA novinarjem, ki so se med zalivsko vojno 1991 izpostavili z lastnim kritičnim mnenjem, sistematično onemogočali, da bi lani poročali iz Iraka.2 Drugič pa medijev in medijskih publik ne zanima pretirano resnica o nečem, o čemer so sproti sporočali nekaj drugega od morebitne resnice pred nekaj tedni, meseci ali leti …3
So tudi drugi modusi poročanja o Iraku
Bolj obetavno za poročevalce in za analitike medijev je, da je bilo poročanje na način embedding vendarle en sam med več neusklajenimi modusi poročanja o Iraku. Celo dominantni zahodni mediji so relativno veliko poročali iz napadenega Iraka in dali besedo tudi navadnim ljudem; poročali so o odzivih ljudi v islamskih deželah in o protivojnih demonstracijah; zaradi splošnega nasprotovanja vojni v zahodnoevropskih deželah so nekatere televizije (na primer nemške, francoske, švicarske) poročale diametralno drugače od ameriških in predvajale, na primer, intervjuje z družinami padlih koalicijskih vojakov, reportaže o bogati kulturni dediščini Mezopotamije in o ropanju muzejev po zasedbi itn.
Sprotni pogled na iraško vojno, kakor so ga proizvedli mediji v Evropi (tudi v Sloveniji), je bil prej kalejdoskopski kakor pa poenoten. Zasedba s spremembo agende, pa tudi z zmanjšanjem medijske pozornosti in njihovo preusmeritvijo na probleme upravljanja dežele, s tem pa na drugačne moduse navzočnosti medijev, zabrisuje in hkrati spreminja spomin na načine poročanja o obdobju vojnih operacij. Vendarle pa ostaja embedding v spominu praktikov in teoretikov televizije in poročanja vsaj zato, ker nelagodno opozarja, kako je dominantni način poročanja na ameriški televiziji postal bistveno drugačen od prevladujočega v Evropi. Kar nas bi moralo skrbeti, niso toliko razlike v vsebini poročil, marveč bistvena razlika v družbeni vlogi in v načinih poročanja medijev, predvsem televizije. Zaradi tega komunikacijskih nesporazumov med EU in ZDA s koncem iraške vojne še nikakor ni konec. Morda se šele začenjajo.
1 V slovenskem strokovnem tisku se je pojavila povsem zmotna trditev, da termin embedding izhaja iz in bed with. V resnici pa v angleščini to nikakor ni nova beseda, ampak je stara že nekaj stoletij in udomačena tako v navadni govorici kakor v različnih strokovnih žargonih. Bed med drugim pomeni geološko plast, in od tod izvirata glagolnik embedding in pasiv oziroma pridevnik embedded. Plast, ki je vrinjena oziroma vstavljena med plasti z drugačnim izvirom, sestavo ali starostjo, je torej embedded. Po tej analogiji se danes na najrazličnejših področjih, od tehnike do družboslovja, za vse pojave, ki so se znašli kot vrivek ali vstavek v heterogenem okolju in postali njegov razločen, vendar pa ustaljen in neodstranljiv del, reče, da so embedded, medtem ko je embedding ime za proces ali operacijo, ki je do tega pripeljala, ali pa kar ime za stanje samo. Prevajalce v slovenščino bega to, da v slovenščini v različnih žargonih proces, stanje in lastnost pojava navadno poimenujemo z nesorodnimi besedami. Medtem ko bi procesu rekli umeščanje in operaciji umestitev, in bi stanju rekli umeščenost ali vpetost ali celo usklajenost, bi za pojav rekli, da je umeščen, vstavljen, vpet, da se vklaplja v okolje ipd. Da se izognem nesporazumom, bom v Medijski preži kot strokovnem mediju dosledno uporabljal izraza v angleškem izvirniku. Njun pomen za prakse poročanja v iraški vojni je povsem jasen: embedding pomeni, da so novinarske ekipe sredi vojaških enot heterogene po izvoru in po svojih notranjih značilnostih, da pa so postale usklajen del celote, ki jim določa mesto in jih vklaplja v svoje delovanje.
2 Novinar Peter Arnett, ki je 1991 poročal za CNN iz Iraka in je vseskozi vztrajal pri resničnosti poročil o letalskih napadih, od katerih je eden zmasakriral ljudi v zaklonišču, drugi pa uničil tovarno mleka v prahu, je bil na zahteve »od zgoraj« lani suspendiran zapovrstjo na dveh televizijskih mrežah, za kateri naj bi spet poročal iz Iraka. 3 Zgledna in natančna analiza, kako so ZDA is svojimi mediji 1991 izpeljale »osvoboditev« Kuvajta, je: Douglas Kellner (1992): The Persian Gulf TV War, Westview Press, Boulder, Col., 1992, ki je tudi temelj za razumevanje sodobne povezanosti vojnoindustrijskega kompleksa, Pentagona in medijev v ZDA. Kellner je prepričljivo dokazal, da so že šest mesecev po koncu takratne vojne bili javno znani podatki o lažnosti nekaterih propagandno bistvenih sprotnih poročil, pa vendar to ni nič spremenilo medijskega »spomina« nanje: vedelo se je, na primer, da so Američani namenoma ignorirali iraške mirovne ponudbe, da je bila točnost ameriških bomb bistveno nižja od deklarirane, da so bile znamenite rakete Pioneer docela neučinkovite, da je bila propaganda o iraškem pobijanju dojenčkov v kuvajtskih inkubatorjih izmišljena itn. »Privrženo novinarstvo« v vojni V februarski številki revije Prospect je John Lloyd, urednik revije FT, analiziral vojne poročevalce. Načela objektivnosti so najpogosteje žrtev slavnih novinarjev, kadar se ti odločijo, da bodo zagovarjali neko politiko, namesto da bi poročali. Analizo Johna Lloyda smo v uredništvu skrajšali in priredili. Triinštirideset mesecev trajajoči obroč okoli Sarajeva med leti 1992 in 1995 je bil tudi za novinarstvo ena glavnih sodobnih etičnih preizkušenj. To so bili časi, ko je – z besedami Martina Bella – novinarstvo postalo »razsodnik morale«, in časi, ko je novinarstvo dobilo odločilno bitko proti velikemu tekmecu, politiki. Ta dva poklica doslej še nista zmogla obnoviti notranjega ravnovesja. Mnoge politike še vedno preganjajo občutki krivde, številni novinarji pa še vedno čutijo samozadovoljstvo. Bitka za moralno prevlado – trenutno v obliki iskanja resničnih razlogov za britansko in ameriško vojno z Irakom – se nadaljuje.
Martin Bell je bil v tistem pomembnem sarajevskem obdobju glavni televizijski poročevalec BBC. Človek pri petdesetih, z energijo in fizičnim pogumom za uspešno vojno poročanje. V 90. letih je napisal dve knjigi (In Harm’s Way in An Accidental MP). Lani je izdal še Through Gates of Fire. V zadnji knjigi se zelo opira na moralni kapital, ki ga je menda dobil kot vojni poročevalec, neodvisni poslanec in antizvezdniški novinarski zvezdnik. Zlasti v zadnjih dveh vlogah se predstavlja kot oster kritik omejitev, ki jih nalagajo stranka in politične ambicije, kritizira pa tudi pomanjkanje morale političnega in medijskega razreda. V prvi vlogi predlaga »privrženo novinarstvo«. Takšno, ki opisuje zločine in namerno trka na vest javnosti in politikov, ki imajo moč in oblast, da bi zločine preprečili.
Bell se pritožuje nad trivializacijo resnega novinarstva. Ko je bil v El Salvadorju v začetku 80. let, je opazil, da je edini norec, ki še poroča iz strelskih jarkov. Nekateri so to že počeli s hotelskih streh, druga alternativa pa so bili »elegantno oblečeni fantje pred videosteno«. To je za Bella dokaz, da direktorji televizij želijo več nadzora nad novinarji, torej nad ljudmi, kot je on.
Kaj je »privrženo novinarstvo«?
Misli, da neodvisne televizije opuščajo resno poročanje in da je BBC prepreden z zvezdništvom, ki daje prednost obliki, ne pa vsebini. Štiriindvajseturna televizija je povzročila, da »vse več ljudi vedno manj ve, kaj se v resnici dogaja«. Bellovo glavno profesionalno načelo – »privrženo novinarstvo« – ima možnost, da postane temeljno za sodobno novinarstvo. Najprej ga definira z negacijo. Pravi, da ne gre za polemično novinarstvo. John Pilger (novinar, ki trdi, da je ameriški imperializem največja nevarnost na svetu) je zanj preveč polemičen. »Hočem novinarstvo, ki pozna stvari in ki mu ni vseeno.« Bell je vedel, da vojna v Bosni spodbuja pokole, posilstva, rope in bedo. To ga je tako prizadelo, da je prekršil pravila reportaže in države, ki bi pokol lahko ustavile (predvsem Britanijo, kjer je bilo njegovo glavno občinstvo), pozval, naj posredujejo.
Bellu sem predstavil hipotetični primer novinarja, ki je prepričan, da bo članstvo v EU uničilo britanske vrednote. Če ima za to tudi dokaze, ali ne bi bilo torej prav, da v svojih člankih javno pozove k izstopu Britanije iz EU? »To je naloga kolumnista,« pravi Bell. Toda ali se ni postavil prav v takšno vlogo, ko je aprila 1996 v svojem zadnjem poročilu iz Bosne pozval k neposrednim političnim in vojaškim ukrepom? »To odločitev sem sprejel po treh in pol letih izkušenj.« V tem času vlade Evrope in severne Amerike, še zlati Britanije, niso hotele posredovati. Uradna politika je bila, da je Balkan pač prostor starodavnih sovražnosti, zato se ni dobro vmešavati. A mnogi drugi novinarji so se odločili za drugačen pristop. Allan Little, zdaj urednik dopisništva BBC v Parizu in nekdanji poročevalec v bosanski vojni, se ne strinja s konceptom »privrženega novinarstva«. »Strinjam se z Bellom, da je bila vojna grozna in da bi moralo priti mednarodno posredovanje. Tudi sam mislim, da je bila politika ‘vsi so krivi in nič se ne da storiti’ grozljivo napačna. A Martin je mislil, da je mogoče vojno ustaviti z aktivnim, verbalnim nasprotovanjem. Sam sem menil, da bi moralo moje poročanje pokazati, da je bila gonilna sila vojne srbska želja po širitvi ozemlja, in ko bo to enkrat pokazano, bi moralo govoriti samo zase. Ne moreš biti zagovornik neke politike in delati za BBC. Guardian ali Independent to lahko počneta, toda ne BBC.«
Položaj BBC
Problem položaja BBC ne le v odnosu do drugih britanskih, ampak tudi v odnosu do svetovnih medijev, je tu najbolj pomemben. BBC je ujet v paradoks. To je radiotelevizijo, ki jo financira država, od te pa mora biti neodvisna, če hoče ohraniti privilegije, kakršne ima medij, ki ga financira država. Britanska država bi izgubila svoj ugled, če bi imela pokoren javni servis; parlament tega ne bi podpiral. Hkrati pa neodvisnost BBC ne more biti takšna, kot je v primeru britanskih časnikov, saj bi polemike in komentarji ogrozili njegovo neodvisnost.
Neodvisnost BBC lahko gotovo najdemo v vrsti novinarstva, ki jo Bell zavrača. V novinarstvu, ki sklepa na obstoj resnice in jo želi odkriti, a se odreče izrekanju sklepov. Mnogi novinarji v resnico več ne verjamejo, če pa že obstaja, je za novinarje nedosegljiva. Lanska spletna debata na domači strani Open Democracy je predstavila razne poglede novinarjev in analitikov novinarstva o tem, kako naj prakticirajo svojo obrt. Dopisnik BBC David Loyn je trdil, da si je za absolutno resnico treba prizadevati tudi takrat, kadar morda ni dosegljiva. Takšno stališče je sprožilo val posmeha tistih, ki mislijo, da so mediji že v svoji strukturi pristranski. Danny Schechter, urednik mediachannel.org, je novinarje pozval, naj se bolj osredotočijo na reševanje konfliktov in ne le na kri in poboje. Jake Lynch, katerega nevladna organizacija Reporting the World si prizadeva za promoviranje »mirovniškega novinarstva«, pa je opozoril, da so »novinarji že tako vpleteni, če jim je to všeč ali ne.« Za takimi argumenti so polemike Pilgerja, Noama Chomskega in režiserja Michaela Moora, ki trdijo, da je objektivnost bodisi nemogoča ali pa da glavni mediji popačijo objektivno stvarnost, ker je to želja raznih političnih ali ekonomskih interesov, ali pa kar obojih. Redki so trdili, da je objektivnost zaželena ali vsaj teoretično mogoča. Morda je zgovoren podatek, da glavni predstavnik takega pogleda ni bil novinar ampak filozof Julian Baggini.
Baggini je oštel Loyna, da je prehitro popustil. Če je namreč novinarska naloga odkrivati resnico, potem mora obstajati tudi resnica, ki jo je treba odkriti. Čeprav je BBC škodoval takemu novinarstvu zaradi sumov, ki jih je razkrila Kellyjeva afera, ima še vedno sredstva in javno ter politično podporo, da razvije informirano perspektivo, ki je potrebna, da to podporo dolgoročno zadrži. S tem ciljem v mislih je Bellovo »privrženo novinarstvo« napačna pot.
Fergal Kean: »Mediji se radi poistovetijo s protivladnimi stališči.«
V intervjuju je Martin Bell omenil svojega kolega Fergala Keana. Letter to Daniel, radijsko pismo svojemu novorojenemu sinu o nasilju in revščini, ki ju je Keane videl v Afriki, je dalo novinarju moralno avro. To se je nekaterim poslušalcem zdelo privlačno, drugim osladno. Bellu je bilo všeč, dejal pa je, da je znotraj BBC številne novinarje z manj talenta, kot ga ima Keane, spodbudilo k posnemanju. Poklical sem Keana, ga vprašal za njegovo mnenje o »privrženem novinarstvu« in pričakoval naklonjen odziv. A bil sem presenečen, ko ga je odločno zavrnil. »Ne strinjam se s tem, da bi novinarji morali biti čemur koli ali komur koli privrženi. Pošteno sem že naveličan aktivističnega novinarstva. Ne maram prepričanja, da nobena vlada nikoli ne more imeti prav. Moje izkušnje na Severnem Irskem in v Afriki kažejo, da se mediji radi poistovetijo s protivladnimi stališči ali z ljudmi, ki jih vidijo kot žrtve. A poglejte Severno Irsko. Ljudje, ki ste jih morali razumeti, so bili ulsterski protestanti. Ali pa predpostavko v Južni Afriki, da so voditelji Afriškega narodnega kongresa vedno dobri fantje. Stvari so dosti bolj komplicirane.«
Ko sem mu omenil, da ga menda kolegi močno in tudi zelo slabo posnemajo, je dejal: »Vsekakor upam, da to ne drži. Vse bolj in bolj se zavedam omejitev novinarstva. Največkrat se zgodi, da letaš od kraja do kraja in si ustvarjaš takojšnja mnenja, ker ti drugega ne preostane. Pri svojem delu sem najbolj ponosen na programe, v katerih raziskujem podatke in jih potem zelo skrbno predstavim.«
Rageh Omaar o sposobnosti spregovoriti v imenu navadnih ljudi
Keane je doživel obdobje zvezdništva in ga, kot kaže, tudi preživel. Danes najbolj »vroč« dopisnik BBC je Rageh Omaar, ki je med vojno poročal iz Bagdada. Tudi on podpira privrženo novinarstvo. Celo očita si, ker se ni še bolj opredeljeval. »Nekaj malega sem se opredeljeval. Konec koncev pokrivam Irak že sedem let. Pred vojno sem v svojih poročilih razlagal, kako dogodke občutijo navadni Iračani. Nikoli pa nisem dejal, da se približuje katastrofa. Mnogi novinarji niso doživeli zadnjih let Sadama Huseina in niso videli, kaj so državi naredile mednarodne sankcije. Nismo opozorili, kako težko bo po vojni prav zaradi tega, kar so sankcije že povzročile Iraku. To bi morali povedati že pred vojno.«
Omaar zdaj končuje knjigo z naslovom Dan revolucije: človeška zgodba o bitki za Irak. V njej poudarja svojo povezanost z navadnimi ljudmi in sposobnost, da spregovori v njihovem imenu. Nedavno je v nekem predavanju kritiziral dejstvo, da se je televizijsko poročanje osredotočilo na odstranitev Huseinovega kipa iz osrednjega bagdadskega trga. Misli, da bi podoba mladih zdravnikov, ki nosijo orožje, da bi zaščitili svoje paciente, bolj zgovorno opisala iraško prihodnost. Omaar ima prav, ko opozarja na ikonske televizijske podobe, a ne nasprotuje njihovi uporabi, temveč samo poziva k uporabi drugih podob, z drugačnim sporočilom. Prizori v bolnišnici bi sporočali, da bodo šle stvari na slabše, odstranitev Huseinovega kipa pa ima drugačno sporočilo: prihodnost bo boljša.
Objektivno novinarstvo?
Misel, da novinarstvo nikoli ne more biti objektivno in da zato mora postati »privrženo« ali »povezano« je zdaj v središču debate. Kolumnist Timesa Mick Hume je prepričan, da so ljudje, kot so Martin Bell, poročevalka CNN Christiane Amanpour, Roy Gutman iz Newsdayja in Ed Vulliamy iz Guardiana, trpeče prebivalce Bosne spremenili v »kanonfuter« v imenu svoje lastne križarske vojne. A Hume in njegovi kolegi se niso zavzemali za objektivno novinarstvo, pozivali so k prosrbskemu novinarstvu, podobno kot drugi radikalci, kot sta Noam Chomsky in Harold Pinter.
Zamisel o privrženem novinarstvu – da bi morali biti novinarji strastne priče, ki jim izkušnje dajejo pravico do opredeljevanja – seveda ni nova. Televizija, še posebno pa BBC, ima veliko izkušenj z oddajami, ki opozarjajo na škandale in grozo in ki posredno ali neposredno pozivajo k ukrepom. Toda to niso informativne oddaje. Problem nastane, ko Martin Bell ali Rageh Omaar s svojo avro objektivnosti začneta govoriti, »da bi bilo nekaj treba storiti«. Videti je, da se BBC ne zaveda bistva problema.
Bell je imel priložnost, pogum in možgane, da bi stvari spremenil. A odločil se je za zvezdništvo – če hoče ugajati okusu javnosti –, ki je obsojeno na nenehno ponavljanje. Little se je odrekel tej poti, Keane, se zdi, da jo je zapustil: Omaar je pred skušnjavo, da nanjo zaide. In če novinarstvo javnih ratiotelevizij še lahko shaja s problematičnim konceptom privrženosti, ga uničuje zvezdništvo.
(priredila Ksenija Horvat) |