Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Če obstaja področje, na katerem je proces širitve Evropske unije zatajil, so to mediji.
Če obstaja področje, na katerem je proces širitve Evropske unije zatajil, so to mediji. Prvega maja bo deset novih držav postalo del EU, a glede informacijske politike bo razširjena Unija zbor držav brez jasno definirane zaščite javnih medijev in novinarskih pravic. Lani je evropski komisar Günter Verheugen, človek, ki je vodil pogajanja za širitev, to priznal vsaj delegaciji Evropskega združenja novinarjev (European Federation of Journalists). Po njegovih besedah ni bilo vloženega dovolj truda, da bi dosegli sporazume in podporo strukturnih sprememb, ki zadevajo medije v novih državah. Ko so se pogajalci prebijali skozi težavne pravne podrobnosti ekonomskih in socialnih strukturnih reform, ki so jih morale sprejeti nekdanje komunistične države, da bi ustrezale kriterijem evropskega članstva, so kulturno dimenzijo, predvsem medije, večinoma ignorirali. To ima lahko hude posledice za prihodnost kakovostnega novinarstva v Evropi. Na Poljskem, Madžarskem, Češkem in drugih državah se je že zgodila invazija na medijsko področje, kjer sta dragulja – privatna radiotelevizija in nacionalni tisk – že večinoma v tuji lasti.1 Skoraj nobeni od držav pristopnic ni uspel gladek prehod od državne radiotelevizije do priznanega javnega televizijskega in radijskega sistema zahodnega tipa. Še več, nekateri državni televizijski in radijski ponudniki so na robu propada, ker nimajo denarja zaradi malomarnega odnosa politike. Politična kultura – vsaj glede manipulacije medijev – spominja na stare čase. Primer sta Madžarska in Češka, kjer so bili uredniški proračuni zelo zreducirani in kjer si javni radijski in televizijski sistem komaj privošči ustvarjati lokalne programe – kulturne ali dokumentarne – v lokalnih jezikih. Namesto tega je vsebina vse bolj sestavljena iz množično izdelane in slabo prirejene programske sheme iz Združenih držav. Ta kriza je nedoumljiva, za to pa je v veliki meri krivo nezanimanje Bruslja. Problemi radiotelevizije so značilne posledice mnenja, ki je spodneslo razvoj medijev v mnogih državah pristopnicah – da je »javno« sinonim »državnemu« in zato je ideja javnih medijev, kot jih poznajo v večini zahodnih in severnih evropskih državah, težko razumljiva med politično elito v večini novih držav. Neodvisnega in pluralističnega »javnega servisa«, kot je na primer BBC, si večina evropskih politikov ne more predstavljati – tudi v Italiji, kjer so burleskna dejanja medijskega magnata in prvega ministra Silvia Berlusconija ogrozila možnosti Evropske komisije, ki jo vodi njegov tekmec Romano Prodi, da bi zaščitila javni medijski sistem pred privatnimi plenilci. Evropska unija ima v svojih pogodbah in izjavah vse prave politike in deklaracije, realnost njene predanosti kvalitetnim in pluralističnim sistemom množičnih medijev pa je samo spodbudila vlade v državah pristopnicah, da zavlačujejo z medijsko reformo. Privatni sektor je najbolj izkoristil to praznino z izčrpavanjem sredstev, občinstva in talenta iz javnega sektorja, medtem ko je hkrati ogrozil socialne in profesionalne razmere, v katerih delujejo novinarji in drugi medijski ustvarjalci. Če bi obstajala medijska agenda za Evropo – in EU nujno potrebuje novo vodstvo, ki priznava socialno, kulturno in demokratično vrednost medijev v družbi –, potem se bo morala osredotočiti na obrambo vrednot javnega servisa in zlasti promocijo javne radiotelevizije. Amsterdamska pogodba s svojim protokolom o javni radioteleviziji daje Evropski uniji priložnost za izvedbo reforme v nacionalni radiodifuzni pokrajini nove Evrope, ki gre prek meja direktive Television Without Frontiers, ki pa je pod pritiskom interesov privatnega sektorja na regionalni in mednarodni ravni. Nastati bo morala učinkovita kampanja, ki bo obravnavala problematiko na dnevnem redu nove komisije, ko bo ta še letos prevzela vodilno vlogo, saj je veliko novih držav pokazalo malo interesa za sprejemanje izziva. Skrb zaradi medijske politike se počasi kaže tudi v nedavnih odločitvah Evropskega parlamenta glede medijske koncentracije – kar je navdihujoče – zaradi zadrege, ki so jo povzročila dejanja Silvia Berlusconija v Italiji. Parlament tudi pripravlja poročilo o svobodi izražanja in medijskih pravicah. Hkrati novinarji sami prevzemajo pobudo zaradi nedavnega zagona nacionalne kampanje o kvaliteti medijev v Nemčiji in zaradi februarske objave posebnih pravil delovanja za novinarje in medije, ki delajo v Bruslju. Ta dejanja so pozitivni koraki in izziv vedno večjemu »poneumljanju« in večanju političnega in komercialnega pritiska, ki ga mora prenašati novinarska etika po vsej Evropi.2 Na dnevnem redu novega parlamenta in komisije bodo tudi pozivi k večji odprtosti in transparentnosti z novim pritiskom na Bruselj, da vzpostavi svoboden dostop do informacij. Novinarske skupine že pozivajo k bolj odprti vladi in javni registri privatnega sektorja že pritiskajo na Evropsko unijo. Razprava o ponovni okrepitvi medijske politike, ki odseva demokratična kot tudi ekonomska načela, je nujna zaradi vedno večjega prepada med bruseljskimi institucijami in evropskimi državljani. Če Evropa pomeni spremembo v življenju ljudi, to pomeni, da bodo morali biti bolje obveščeni o tem, kar se dela v njihovem imenu; to pa pomeni izpopolnjevanje obsega, kvalitete in pluralizma medijev. Toda malo verjetno je, da se bo to zgodilo, razen če se bo v prihodnjih letih v EU medijsko problematiko obravnavalo bolj resno.

1 Glej Poročilo o medijski koncentraciji, European Federation of Journalists, 2004, http://www.ifj.org.
2 Podrobnosti tega razvoja lahko najdete na http://www.ifj.org ali pri Evropskem združenju novinarjev na tel. 0032 2 235 2200.

nazaj