Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Konec Huttonove preiskave je bil tudi konec Dykovega vodenja BBC in konec prepričanja, da je ekonomsko močna javna korporacija neodvisna od političnih pritiskov.
Avgusta 2003 je v svojem javnem nastopu na Mednarodnem televizijskem festivalu v Edinburghu1 zdaj že nekdanji generalni direktor BBC Greg Dyke zavrnil očitke (ki so večinoma prihajali s strani komercialnih medijev, na čelu z Murdochovim BSkyB) o nepotrebnosti plačevanja naročnine in BBC-jevim neutemeljenim razvojem nove digitalne programske ponudbe. Greg Dyke je vodil korporacijo štiri leta in jo prevzel v najbolj dinamičnem obdobju, ko so jo mnogi opisovali kot institucijo, ki je »na robu živčnega zloma«. Njegova vizija je bila ustvariti bolj učinkovito organizacijo, v kateri bo kreativnost prevladala nad birokracijo. Od leta 2000 do 2003 je BBC uspešno zaključil prvo obdobje »digitalne revolucije«. Začeli so z oddajanjem štirih novih televizijskih programov (BBC THREE, BBC FOUR in dva otroška programa), zmanjšali delež režijskih stroškov v celotnih stroških (s 24 odstotkov leta 1999 na 13 odstotkov leta 2003), za 30 odstotkov zvišali delež denarja namenjenih produkciji programov, za 70 milijonov funtov zvišali proračun za regionalne in nacionalne programe, zvišali proračun BBC One za 165 milijonov na leto; od tega je skoraj polovica uporabljena za produkcijo originalnih dramskih del. Leta 2000 so BBC napadali zaradi potratnosti porabe javnega denarja, slabega vodenja, premajhnega vlaganja v programe in pomanjkanja jasne razvojne vizije. Tri leta pozneje, pod Dykovim vodstvom, je BBC postal preveč uspešen, premočan in predvsem preveč konkurenčen. Leta 2003 so »trije najmočnejši možje v državi« (Guardian) – Rupert Murdoch (lastnik dnevnega časopisa Sun z največjo naklado, lastnik največjega tekmeca BBC – BSkyB), Tony Blair (predsednik vlade) in Greg Dyke (generalni direktor BBC) – merili svojo politično moč. Od objave »spornega« poročila A. Gilligana v času afere in Huttonove preiskave je bila pozicija generalnega direktorja BBC jasna – za vsako ceno bo podprl novinarje, zaposlene in BBC. V mesecih preiskave Dyke ni dajal komentarjev. Povedal je, da bo »za to veliko časa v prihodnosti«. In ni se motil. Konec Huttonove preiskave je bil tudi konec Dykovega vodenja BBC in konec prepričanja, da je ekonomsko močna javna korporacija neodvisna od političnih pritiskov. Huttonova preiskava je dejansko merila (in dokončno izmerila) moč med politiki, medijskimi lastniki in javnim servisom. Takoj po objavi poročila in javnem opravičilu vodilnih ljudi BBC vladi so se vrstili odstopi. Huttonovo poročilo je krivdo za razmere pripisalo neustreznemu novinarskemu delu. Zaradi krivde netočnega poročanja je moral odstopiti novinar BBC in avtor poročila Andrew Gilligan. Zaradi neustreznega uredniškega nadzora nad novinarskim delom je moral odstopiti generalni direktor BBC Greg Dyke. Zaradi neučinkovitega preiskovanja »spornega« poročanja je odstopil guverner BBC Gavyn Davies. S tem je menda vsaj s formalnopravne plati zgodba končana. A bila je le uvod v množične proteste novinarjev, medijev in javnosti proti politiki laburistične vlade. Rezultati javnomnenjskih raziskav so kazali, da v primeru spornega poročanja britanska javnost zaupa BBC in ne vladi.

Gilliganovo poročilo
Novinar BBC Andrew Gilligan je 29. maja 2003 objavil poročilo, v katerem je predstavil mnenje o poročilu britanske vlade o orožju za množično uničevanje, ki ga skriva Sadam Husein. V poročilu je navajal, da je vlada vedela, da je trditev o tem, da Sadam lahko uporabi orožje za množično uničenje v 45 minutah, napačna, in vendar je takšno informacijo predstavila javnosti. Prav tako je zatrjeval, da je – po besedah visokega uradnika – dosje, ki vsebuje informacije o množičnem uničevanju, prirejen, saj so na Downing Streetu zahtevali bolj »vznemirljivo« poročilo. Gilliganova zgodba je dobila širše razsežnosti, ko so razkrili njegov vir informacij, dr. Kellyja, uglednega mednarodnega strokovnjaka na področju biološkega orožja za množično uničevanje. Novinarska poročila o domnevnem iraškem orožju pa so dobila neslutene razsežnosti ob samomoru Gilliganovega vira 18. julija 2003. Predvsem iskanje razlogov za samomor dr. Kellyja in poročilo BBC o prirejenih informacijah vlade o grozeči nevarnosti iraškega napada so zahtevali širšo akcijo. Tako je vlada dodelila nalogo Lordu Huttonu, da opravi temeljito preiskavo. Konec januarja leta 2004 je lord Hutton končal preiskavo, ki jo je ves čas skrival pred javnostjo in mediji. A ne pred vsemi. Murdochovem tabloidu Sun je še pred uradno predstavitvijo izsledkov preiskave uspelo objaviti nekaj podrobnosti. Izsledki so bili za BBC porazni, saj so kazali na to, da je krivda za smrt dr. Kellyja pripisana nekorektnemu novinarskemu poročanju in neuspešnemu nadzorovanju novinarskega dela. Novinarju so očitali, da se je skliceval le na en vir, da informacij ni preveril in da je preveč posploševal o vedenju vlade o iraškem orožju. Prav tako je v Huttonovi preiskavi poudarjeno, da so pritiski javnosti preko medijev, predvsem pa dejstvo, da je postal dr. Kelly javna oseba, predstavljali zanj tolikšno breme, da ga ni prenesel in je naredil samomor. Huttonova preiskava je dokazovala, da je novinarsko delo Gillilgana v spornem poročilu pripeljalo do skrajnih okoliščin, ki so bili glavni vzrok smrti dr. Kellyja in omajali zaupanje v vlado. Vsi zaključki lorda Huttona, sostanovalca Tonyja Blaira v študentskih letih, so kazali na to, da je BBC naredil veliko napako: novinarsko, uredniško in managersko. Vlada je zahtevala javno opravičilo vodilnih ljudi BBC in ga dobila. Alistair Campbell, Blairov tiskovni predstavnik, ki je na višku afere odstopil, je po objavi Huttonovega poročila v slogu »versajskega« govora (kot je cinično zapisal novinar Guardiana) izjavil: »Vlada je govorila resnico. Jaz sem govoril resnico. Vodilni ljudje BBC od guvernerja do generalnega direktorja so lagali.« V enem dnevu je najmočnejša medijska institucija v državi ostala brez vodilnih ljudi. Kriza, ki je nastopila, bo imela daljnosežne posledice.

BBC po Huttonu
Morda zadeva še ne bi bila tako vroča, če bi se odstopi končali pri novinarju ali vsaj pri guvernerju, a odstranitev ključne osebnosti BBC, Grega Dyka, je izbila sodu dno. Protesti v podporo generalnemu direktorju so se vrstili v vseh uredništvih BBC. Zaposleni na BBC so 31. januarja v Daily Telegraphu objavili oglas: »Greg Dyke je podpiral pogumno in neodvisno novinarstvo brez bojazni in v boju za resnico.« Odstop generalnega direktorja je v trenutku predstavljal napad na celotno novinarstvo, sploh pa na BBC kot institucijo. Osrednji javni servis v Evropi se je čez noč znašel brez dveh ključnih osebnosti. Grega Dyka je takoj zamenjal v. d. direktorja Mark Byford, ki je do takrat zasedal pozicijo direktorja BBC World Service. Mnogi znotraj BBC mislijo, da je vlada na vsak način hotela znebiti močne osebnosti na čelu BBC, saj so pred vrati težka pogajanja med vlado in BBC o nadaljnji usodi javnega televizijskega servisa. Trenutno veljavna Kraljeva listina, ki se izteče leta 2006, zahteva hitre priprave za oblikovanje nove listine, ki bo določila temelje obstoja, poslanstva in financiranja BBC. Predvsem način financiranja je najbolj polemično vprašanje, saj nadaljevanje dosedanje naročnine ni več samoumevni način financiranja v prihodnosti. Prav tako je očitno, da bodo potrebni drastični ukrepi za odzivanje na konkurenco, ki je zaradi izjemno liberalnega zakona močnejša kot kadar koli doslej. Kulturna ministrica v Blairovi vladi je konec januarja jasno povedala, da bo nova Kraljevska listina »upoštevala ugotovitve iz Huttonovega poročila«. Huttonovo poročilo bo imelo posledice tudi na neodvisno novinarstvo na BBC, ki mu vlada tudi s tovrstnimi preiskavami poskuša omejiti delovanje. Četudi Mark Byford v časopisu Broadcast (februar 2004) zatrjuje, da bo iz te zgodbe BBC izšel še močnejši, kot je bil doslej, najnovejši dogodki kažejo drugače. Direktor informativnega programa Roger Mosey v intervjuju za isti časopis poudarja, da BBC priznava napake, ki jih naredi, a da je tovrstno novinarstvo precej tvegan posel. Poudarja pa, da je nepristranskost v poročanju o vseh zadevah, tako o dogajanju v vladi kot o razmerah znotraj BBC, ključno vodilo pri novinarskem delu, ki poskuša ugotoviti, kakšna je resnica. Predsednik nadzornega sveta BBC Richard Ryder je pokazal nekaj upanja za neodvisnost novinarstva v korporaciji, ko je kmalu po odstopu generalnega direktorja objavil priročnik za novinarje, ki izpostavlja pomembno lastnost novinarja »upati si, da si drugačen« in posveča veliko vlogo individualnosti v novinarskem delu ter poudarja potrebo po tveganju, kjer je to mogoče.

Posledice preiskave v novinarski stroki
Drugi mediji so se različno odzvali na napad na BBC, a večina je izpostavila pomen etike v novinarski stroki. Guardian je celo dopolnil pravila o novinarskem poročanju. Pri pregledu novinarskega poročanja je očitno, da so komentarji zelo premišljeni, v procesu priprave zgodbe pa je preverjanje virov še pomembnejše kot pred Huttonovim poročilom. Bob Satchwell iz združenja urednikov v Guardianu, 30. januarja 2004, zatrjuje, da bo uredniški kodeks, ki ga že dopolnjujejo, upošteval lekcijo, pridobljeno v Huttonovi »aferi«. Očitno je, da je bila preiskava Lorda Huttona izjemno enostranska in se je sklicevala zgolj na natančnost novinarskega poročanja. Izjemno pozornost je posvetila zloglasni »45-minutni« trditvi o uničenju množičnega orožja, a prav nobene pozornosti ni posvetila preiskovanju konteksta novinarjevega poročanja. Namreč: ključni razlogi za novinarjevo poročilo izhajajo iz pomanjkljivih dokazov vlade za napad na Irak, a preiskovalci so osredotočili pozornost na samo semantiko novinarskega poročila. Prav zaradi tega in izjemno pretkane poteze vlade, da preučuje le napake novinarske stroke, je mogoče vso krivdo prenesti na BBC. Očitno je tudi, da BBC nima nobene možnosti pritožbe na sodišču, a na »sodišču« javnega mnenja veljata vlada in Huttonova razsodba za očitna poraženca. Prav zato je pričakovana poteza vlade v začetku februarja, da se začne nova preiskava o tem, ali so dejansko obstajale zadostne informacije o orožju za množično uničenje in ali je odločitev za napad na Irak lahko temeljila na tovrstnih dejstvih. Mnogi bi dejali, da vendarle ključno vprašanje, ki bi se moralo postavljati že Huttonu, prihaja precej pozno. Zagotovo pa to ni zadnja iz te serije preiskav, saj se mnogi že nasmihajo, da bo naposled uvedena še preiskava o preiskavah.

Kriza BBC – kriza javnega servisa?
Posledice Huttonove razsodbe se ne nanašajo samo na kritiko novinarskega dela, temveč predvsem na funkcijo in položaj javnega servisa v prihodnosti. Močen in neodvisen BBC bi bil trden pogajalec pri razpravah o novi Kraljevski listini, ki ureja njegovo delo. Kriza, s katero se sooča danes, ga je postavila v defenzivno vlogo – vlogo šibkega pogajalca, ki bo moral braniti ne samo upravičenost javnega financiranja, temveč tudi upravičenost javne službe. Vse bolj pogoste zahteve po ukinjanju naročnine in omejevanju razvoja digitalnih programov kažejo na izjemno moč, ki jo imajo v razpravah o prihodnosti najmočnejšega javnega servisa veliki (globalni) medijski lastniki in politiki. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je konec januarja sprejela dokument o javnem servisu2, v katerem ugotavlja, da je javni servis kot temeljni element demokracije v Evropi ogrožen. Njegov položaj ogrožajo politični in ekonomski interesi, naraščajoča konkurenca komercialnih medijev, medijska koncentracija in finančne težave. Zato parlamentarna skupščina Sveta Evrope poziva države članice, da na prihodnji ministrski konferenci, ki bo novembra v Kijevu, jasno in odločno sprejmejo stališče, s katerim se bodo obvezale, da bodo omogočile vse pogoje za nadaljnji razvoj javnega servisa v digitalnem obdobju in mu zagotovile popolno uredniško in institucionalno neodvisnost. Neodvisnost od političnih in ekonomskih interesov. Današnje razprave o javnem servisu zastavljajo verjetno najpomembnejše vprašanje za njegovo prihodnost. Kakšen je pomen in vloga javnega servisa oz. kako definirati javni interes, v imenu katerega javni servisi delujejo? Namesto zastarelega argumenta, da idejo javnega servisa opravičuje pomanjkanje radijskih in televizijskih frekvenc (zato, recimo, nimamo javnih dnevnih časopisov in revij), ki je prevladovala na začetku 20. stoletja in ki ne zdrži več kritične presoje v obdobju digitalnih tehnologij, je treba uporabiti idejo, ki je vpisana v temelj delovanja javnih medijev. Demokratične družbe potrebujejo neprofitne, nekomercialne javne servise, ki omogočajo javno razpravo vsem državljanom in državljankam. Profitno usmerjeni mediji in njihovi lastniki nikoli ne bodo predstavljali interesov vseh državljanov in državljank3 – nikoli ne bodo predstavljali interesov večine. Demokracije brez demokratičnega medijskega sistema ni. Zagovarjati idejo javnega servisa danes pomeni zagovarjati idejo demokratičnega, odprtega medijskega sistema, v katerem imajo »vsi glasovi enako težo«. Na sezamu najbolj vplivnih osebnosti v britanski družbi za leto 2003, ki ga pripravlja časopis Guardian4, je bil na prvem mestu generalni direktor BBC in na zadnjem »duh Lorda Reitha«, ustanovitelja in prvega generalnega direktorja BBC.

1 Celoten zapis javnega nastopa Grega Dyka je dostopen na http://media.guardian.co.uk.
2 Public service broadcasting, Recommendation 1641 (2004) http://assembly.coe.int/Documents/Adopted Text/TA04/EREC1641.htm
3 Robert W. McChesney (2003): »Public Broadcasting: Past, Present and Future«. V: Public broadcasting and the public interest. New York: M. E. Sharpe, Inc. Str. 10–25.
4 http://media.guardian.co.uk

nazaj

Sonja Merljak

ZDA: Američani o aferi BBC
Fox News: »Protiameriški BBC dobili na laži!« National Public Radio: »BBC gojil sovražna čustva do vlade, cilj je opravičeval sredstva«.
Reakcije Američanov na poročilo Huttonove komisije so bile burne: britanski dnevnik Independent je na svoji medijski strani objavil, kako so ga, na primer, sprejeli na televiziji Fox. Independentov kolumnist Vincent Graff je v uvodu zapisal: »Skoraj nemogoče je, da doslej niste opazili, kako sramotno je poročilo Huttonove komisije, kako žalostne so njegove posledice in kako strašno je gledati samozadovoljnega Alastairja Campbella.« V nadaljevanju pa je povzel, kako je o dogajanju, ki je spremljalo objavo poročila, poročala televizija Fox News. Postaja, ki je imela med vojno v Iraku na zaslonu ameriško zastavo in je vojake koalicije imenovala »junaki« ali »osvoboditelji«, svojim gledalcem zatrjuje, da je neodvisna in uravnotežena. »Če vas zanima, zakaj mora Fox News poudarjati svojo nepristranskost, naj vas spomnim na njihovo poročilo pred letom dni. Ko se je milijon Londončanov zgrnilo na ulice, da bi protestirali proti načrtu premiera Tonyja Blaira – ta je želel poslati vojake na Bližnji vzhod –, je Fox News poročilo o tem dogodku pospremil s podnapisom Marčevska norost,« dodaja Graff.

Poročanje Fox News o izsledkih Huttonove komisije
John Gibson, voditelj enourne oddaje The Big Story, ki po zagotovilih televizije Fox gledalcem ponuja poglobljene analize najpomembnejših zgodb dneva, je pet ur po objavi izsledkov Huttonove komisije dejal: »BBC je moral plačati za svoje antiamerištvo pred in med vojno v Iraku. Za razpenjeno antiamerištvo, ki je bilo obsesivno, iracionalno in nepošteno. BBC je bil med največjimi kršitelji med britanskimi mediji ne le zato, ker je zasmehoval Američane in Georgea W. Busha, ampak tudi zato, ker je lagal. In ko so ga pri tem zalotili, je celo podpiral svoje lažnive novinarje in menedžerje. V dogodek je vpleten novinar Andrew Gilligan, ki se je osmešil že, ko so Američani prispeli v iraško prestolnico. Gilligan, proiraški in protiameriški novinar, je zatrjeval, da se je iraška vojska herojsko upirala nesposobnim ameriškim vojakom. Video našega dopisnika Grega Kellyja, ki prikazuje ameriško vojsko v Bagdadu, bo to postavil v pravo luč. Po vojni je Gilligan v Londonu dobil tipa po imenu David Kelly, ki mu je povedal nekaj stvari o predvojnih ocenah o iraškem orožju. Gilligan je zadevo napihnil. Kelly je nato naredil samomor. V BBC krivde niso prevzeli nase, ampak so trdili, da je imel Gilligan pravico lagati in pretiravati. BBC je vedel, da je vojna napačna, zato je moralo biti vse, kar je potrjevalo to razmišljanje, pravilno. Preiskava britanske vlade je udarila BBC po prstih in BBC-jeva menedžerja sta odstopila, da bi pokazala, da so razumeli sporočilo. A niso.« Graff nato dodaja, da je v tej točki Gibson zagrabil kokardo na svoji jakni in jo usmeril proti kameri. Nato je omenil trditve BBC, da se je med vojno povečala gledanost programa BBC World zaradi nepristranskega poročanja, in nadaljeval: »Torej ko naslednjič slišite hvalisanje BBC, kako Britanci bolje podajajo informacije od Američanov, ki nosijo kokarde, se spomnite, da so njih ujeli pri laži.« Svojo kolumno je Graff zaključil s povzetkom Foxovega slogana: »Mi poročamo, vi odločate« in dodal: »Če boste še kdaj razmišljali, zakaj se je vredno boriti za BBC, se spomnite, da bi brez njega sedem dni v tednu poslušali poročila, kot jih podaja gospod Gibson. Nenadoma je 116 funtov naročnine kar dobra zavarovalnina, mar ne?«

Ombudsman NPR razočaran nad BBC
Nekoliko drugače je o dogajanju na BBC razmišljal ombudsman National Public Radia (NPR) Jeffrey A. Dvorkin. Zapisal je, da se je BBC soočil z nevarnostmi, ki prežijo na raziskovalno novinarstvo, in omenil, da se novinarji niso mogli soočiti z njimi, na kar kažeta njihov obrambni položaj in zanikanje napak. Po Dvorkinovem mnenju so reakcije novinarjev BBC zgrešile bistvo. Dvorkina moti, da so se spotaknili ob izsledke Huttonove komisije (zapisali so, denimo, da je vse skupaj spominja na uničenje hiše, kjer se je zgodila drobna tatvina), nihče pa se ni vprašal, zakaj je imel novinar tako proste roke, da je lahko objavil, kar je hotel, ne da bi ga vodil vsaj urednik. Zdi se mu, da so v BBC gojili sovražna čustva do vlade in da je pri njih cilj opravičeval sredstva. Opozoril je še, da novinarju nihče od urednikov ni zastavil ključnega vprašanja: »Kako vemo?« Dvorkin je nato naštel pravila, ki naj bi se jih po njegovem mnenju morali držati raziskovalni novinarji. Med njimi so: »Novinarji morajo biti pogumni in previdni. Uredniki morajo biti po drugi strani previdni in pogumni; članek je treba dobro urediti. Raziskovalnim novinarjem se namreč zdijo bistveni prav vsi podatki; izogibajte se domnev. Gilliganov padec se je začel, ko je izrazil domnevo, namesto da bi podal izsledke raziskovalnega dela, bralcem pa pustil, da pridejo do zaključka sami.« Nazadnje jim je še položil na dušo: »Priznajte svoje napake.« Dvorkin je v svojem prispevku omenil, da so poslušalci NPR primerjali afero BBC in afero Jayson Blair ter spraševali, ali ne bi bilo smiselno prekiniti predvajanje BBC-jevih poročil na NPR. Pojasnil jim je, da NPR uporablja zelo malo BBC-jevih poročil, in sicer predvsem iz tistih krajev, kjer nima svojih dopisnikov. Dodal je, da je po njegovem mnenju BBC podobno kot New York Times še vedno močna ustanova, četudi nekoliko poškodovana. Upa, da bosta lahko oba popravila svoj ugled in da se bosta kaj naučila iz obeh primerov. Po njegovem se lahko poslušalci NPR še naprej zanesejo na obe medijski hiši, vendar si morata obe povrniti njihove zaupanje. »Za zdaj bom še naprej poslušal BBC in prebiral Times. Vendar sem razočaran in bolj previden,« je še dodal Jeffrey A. Dvorkin.

nazaj

Neva Nahtigal

Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Iračani so se veselili poštenih in uravnoteženih novic, zdaj pa je vse bolj razširjeno mnenje, da je v medijih vse po starem, razen tega, da jih obvladujejo drugi avtokrati – Novinarske organizacije opozarjajo, da začasne ameriške oblasti posegajo po metodah, ki bi jih morale pokopati skupaj s starim režimom.
Ko sta Hans Blix in Mohamed el Baradei novembra predlani odšla v Irak, se je slutnja vojne že trdno zasidrala v razprave o prihodnosti te zalivske države, zato je misijo inšpektorjev Združenih narodov preko medijev lahko spremljal skoraj ves svet. Iraški mediji njihovega prihoda niso omenili niti z besedico, kar je le ena od tisoč možnih ilustracij dejstva, da so bili Iračani več desetletij odrezani ne le od dogajanja po svetu, ampak tudi doma. Mediji v Iraku pod Sadamom Huseinom1 niso bili namenjeni informiranju, ampak krepitvi kulta osebnosti velikega diktatorja in poveličevanju njegove vladavine. Prve strani časopisov so zasedale njegove velike fotografije, državna televizija je pela hvalospeve njegovi neizmerni modrosti in ljubezni do domovine in rojakov. »Sadam in Irak sta eno in isto. Predsednik je edini, ki razume Iračane in lahko govori v imenu vseh,« se rdeče niti medijskih vsebin spominja Saad Al-Bazzaz, nekdanji vodja iraške televizije, ki je pred 12 leti pobegnil v Anglijo. Satelitske antene so bile prepovedane in servilnosti državnih medijev je bilo mogoče ubežati le skrivaj, s poslušanjem tujih radijskih postaj, česar pa si v ozračju strahu in krute represije ni upalo tvegati veliko ljudi. Nad iraško medijsko pokrajino je visel črn oblak propagande, cenzure, političnega kadrovanja in brutalnega obračunavanja s kritičnimi glasovi. Svobodo tiska je učinkovito dušilo ministrstvo za kulturo in informiranje, ki je moralo odobriti vse medijske vsebine, »ustreznost« kadrov so zagotavljale tajne varnostne službe. Neposlušne so utišali z aretacijami, dolgimi pripori in mučenjem, več sto novinarjev in drugih ustvarjalcev so usmrtili. Smrtna kazen je bila že prej realna, od leta 1986 pa tudi legal(izira)na grožnja za vsakogar, ki bi žalil ali kakor koli kritiziral predsednika, njegove sodelavce, vladajočo stranko, Revolucionarni svet ali vlado. Pod ukaz (št. 840), ki ga je sprejel Revolucionarni svet, se je podpisal sam Husein. V 90. letih prejšnjega stoletja je (p)oseben pečat medijskemu dogajanju dal še Sadamov starejši sin Udaj, ki se je utrdil povsem na vrhu medijske lestvice. Poleg tega, da je imel v lasti ali pod neposrednim nadzorom več deset tednikov in dnevnikov (najbolj znan, bran in vpliven je bil Babel) ter radijskih in televizijskih postaj, je od leta 1992 tudi vodil Zvezo iraških novinarjev. Novinarjem in urednikom je diktiral vsebino in način poročanja in hitro postal še mogočnejši cenzor kot minister za informiranje. Njegova neprikrita okrutnost in dostop do strahotnih mučilnic sta bila dodatna vzpodbuda za disciplinirano enoumnost medijskih sporočil.

Novo (jalovo) upanje
Le nekaj mesecev zatem, ko je organizacija Novinarji brez meja Irak umestila med deset, v letu 2002 svobodi tiska najbolj sovražnih držav na svetu2, je okupacija demokracije končala strahovlado diktature. »Iraška svoboda« je prišla iz države, kjer je svoboda tiska utemeljena v ustavi in eden temeljev demokratične družbe, zato je bilo veliko upanje, da se bodo po padcu Huseinovega režima razvili mediji, novinarstvo in javna razprava. Iračani so se v desetletjih zatiranja kritičnih glasov dodobra zavedli pomena svobode govora - sodelujoči v javnomnenjski raziskavi so avgusta lani skoraj enoglasno menili, da bi morala biti ta posebno zagotovljena tudi v novi ustavi.3 Na prvi pogled je videti, da je šel razvoj dogodkov po prihodu glasnikov demokracije v pravo smer. Ameriško-britanska koalicija je napovedala razvoj javne radiotelevizije, po načelih in standardih podobne PBS in BBC. Začasni upravitelji so razpustili zloglasno ministrstvo za informiranje in ustanovili Iraško medijsko mrežo. ZDA so zanjo namenile največji proračun za tuje medije v ameriški zgodovini. V nekaj mesecih se je pojavilo več kakor 200 takih in drugačnih publikacij, skoraj vsi Iračani imajo lastne televizijske sprejemnike, več kot tretjina si jih je priskrbela tudi dostop do satelitskih anten. Podatki so videti vzpodbudni, ker so iztrgani iz širšega konteksta. Ta je, kot so pokazale številne analize razmer na medijskem področju4, vse prej kot navdušujoče. Zgovorna je uvrstitev ameriških upraviteljev Iraka na lestvici spoštovanja svobode tiska: Novinarji brez meja so jih na koncu lanskega leta umestili šele na 135. mesto5 (od skupaj 166). »Najbolj nas skrbi, ker ta hip sploh ni jasne medijske politike, prav tako ni neodvisne organizacije, ki bi združevala iraške novinarje. Veliko je tudi nezadovoljstva nad nekaterimi sprejetimi odredbami in dejanji prehodne vlade, uprejenimi proti medijem - zlasti tistim, ki o ameriški prisotnosti v Iraku poročajo z arabske perspektive, kar zelo vznemirja Bushevo administracijo. Tako smo priča odkritim napadom na postaje, kot sta Al Džezira in Al Arabia, ki se kažejo v odločitvah začasnih oblasti glede obeh postaj. Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da se politiki še niso izrekli za samoregulacijo medijev, v razpravah o novi medijski politiki pa ni slišati avtentičnih mnenj iraških novinarjev,« pravi Aidan White, generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev. Izvršni direktor Institute for War and Peace Reporting Anthony Borden ob pogledu na iraško medijsko krajino vidi tri velike razloge za zaskrbljenost6 (in s tem izpostavlja prevladujoč ton kritik nekonstruktivne, nedomišljene in že kar nevarne politike do medijev v Iraku): pristranskost skoraj vseh novih medijev, nizka stopnja podpore svobodi tiska s strani glavnih političnih akterjev in pomanjkanje usposobljenih kadrov.

Iraška medijska mreža v primežu Američanov
O problematičnosti novih medijev Borden pojasnjuje, da jih v sesutem gospodarskem sistemu večina sredstva črpa iz političnih strank, frakcij ali verskih skupin, zato so vsebine izrazito pristranske. Širša slika ostaja zamegljena, kar ima v povojnih razmerah lahko velik destabilizacijski učinek. Vse še poslabšuje dejstvo, da ni močnega osrednjega ponudnika informacij, kot je, na primer, v Veliki Britaniji BBC. Američani so to poskušali premostiti z lansiranjem televizijskega in radijskega programa ter nacionalnega časnika (Al-Sabah), a nobeden ni osvojil toliko iraških src, da bi lahko uravnotežil pristranskost neameriških medijskih novincev. Ti poskusi so sicer del velikega projekta, imenovanega »Iraška medijska mreža«. S projektom so Američani začeli že pred vojno, povzročil pa naj bi prvovrstno medijsko operacijo, ki bi vključevala 24-urni satelitski televizijski kanal, dva »klasična« televizijska in dva radijska programa, nacionalni dnevnik ter televizijske in filmske studie v vseh večjih iraških regijah. Mreža naj bi zagotavljala izčrpne, točne, poštene in uravnotežene informacije, iraškim novinarjem »vcepila« etični kodeks in bila do konca letošnjega leta sama sposobna zagotavljati sredstva za svoj obstoj.7 Malokdo verjame, da se bodo take napovedi sploh kdaj uresničile. Razlag za dosedanji neuspeh je več, vsi kritiki pa se strinjajo, da Američani niso počeli stvari, ki bi jih morali, počeli pa so tiste, ki jih ne bi smeli. »Mislim, da je Iraška medijska mreža polomija, ker ni izšla iz procesa temeljitega posvetovanja z novinarskimi organizacijami ali medijskimi strokovnjaki, ampak se medije dejansko obravnava kot del infrastrukture in predmet pogodbe, ki se ponuja na razpisu. Dejstvo je, da se do resnično neodvisnih in profesionalnih medijev ne pride tako, da se sklepa pogodbe z zasebnim sektorjem,« pravi Aidan White. Za taka opozorila so ameriški upravitelji Iraka nedovzetni. Potem ko je prvi dve pogodbi, za leto 2003, dobila korporacija SAIC (Science Applications International Corporation) z bogato kartoteko sodelovanja s Pentagonom8, a brez vsakih izkušenj z razvojem medijev, je bila na začetku leta kot novi izvajalec neizdelane medijske politike v Iraku izbrana (nekoliko bolj medijsko izkušena) korporacija Harris. Enoletna pogodba je »težka« 96 milijonov dolarjev in vsebuje možnost dveh šestmesečnih podaljšanj (ki bi vrednost pogodbe povišali na 165 milijonov dolarjev). Predsednik korporacije Howard Lance ne dvomi, da jim bo uspelo razviti sodobno medijsko organizacijo, ki bo dobro služila iraškemu ljudstvu: »Prost pretok informacij je odločilnega pomena v vsaki sodobni družbi in naša dolžnost je, da (v Iraku, op. a.) uresničimo ta ambiciozni cilj.«9 Pentagonovi novi izbranci so tudi napovedali, da ne bodo nikogaršnje propagandno orodje; o tem se bodo z ameriškimi oblastmi težko sporazumeli, nič laže ne bo o tem prepričati iraške publike. Don North, ki je lani sodeloval v projektu, misli, da je ameriška civilna uprava že v prvih mesecih popolnoma uničila kredibilnost Iraške medijske mreže10, ki je nepreklicno izgubila zaupanje Iračanov. Ne presenetljivo - North se spominja, da so se takoj po začetku pripravljanja programov začeli prepiri zaradi vmešavanja oblasti v delo urednikov in novinarjev, ki se niso končali v dobro neodvisnosti medijev. Televizija in radio Iraške medijske mreže sta morala ves čas prenašati novinarske konference, izjave in svarila ameriških upraviteljev, v katere iraški novinarji niso smeli niti najmanj posegati. S takimi ukazi so Američani tudi preprečili poročanje o protestih, napadih na koalicijske enote in slabih življenjskih razmerah v Iraku - ob vseh uradnih dogodkih uredniki sploh niso imeli več ljudi in opreme, ki bi jih lahko poslali na ulice. Zdajšnje radiotelevizijske vsebine imajo tako komaj kaj več zveze z resničnim življenjem v Iraku, kot so je imele vsebine v starem režimu; mreže se je že prijela oznaka »propagandno trobilo«. Iračani so se veselili poštenih in uravnoteženih novic, zdaj pa je vse bolj razširjeno mnenje, da je v medijih vse po starem, razen tega, da jih obvladujejo drugi avtokrati.11 Tudi analitiki iraške medijske zakonodaje v okviru globalne kampanje za svobodo govora Article 1912 so opozorili, da Iraška medijska mreža še zdaleč ni dovolj strukturno in organizacijsko neodvisna od koalicijskih oblasti, da bi lahko delovala v javnem interesu Iračanov, kar je posebno vzbuja skrb zato, ker naj bi se prav iz te mreže razvil nacionalni javni radiotelevizijski servis. Da bi bilo sploh mogoče razmišljati o čem takem, bi moral biti mreži nedvoumno podeljen mandat delovanja v javnem interesu (tudi če to ni v interesu trenutnih oblasti), upravljati in nadzorovati bi jo moralo neodvisno telo (in ne ameriški civilni upravitelj Iraka), nemudoma bi se morala končati tudi redna pojavljanja predstavnikov koalicijskih oblasti v programih mreže (ki so najbolj očiten pokazatelj, kdo zares odloča o vsebinah). North izpostavlja tudi dejstvo, da je delovanje medijske mreže - poleg tega, da so lani zanjo vsak mesec porabili štiri milijone dolarjev - finančno povsem podhranjeno. Na televiziji ni denarja niti za osnovno opremo, kot so baterije in stativi za kamere. Zavrnjena je bila celo prošnja za 500 dolarjev za satelitsko anteno, preko katere bi lahko sprejemali posnetke in poročila agencije Reuters. Kronično pomanjkanje sredstev je bilo tudi eden od razlogov, da je avgusta projekt zapustil Ahmed Al-Rikabi, spoštovan in kredibilen iraški novinar, ki je živel in delal na Švedskem, Američani pa so ga najeli za vodenje nove iraške televizije in radia. Ob odhodu je Al-Rikabi povedal, da je najbolje plačani novinar od Američanov dobival 120 dolarjev na mesec, druge arabske mreže pa so novinarjem plačevale najmanj 500 dolarjev. Zaposleni na Iraški medijski mreži so lani dvakrat stavkali, pri tem pa so, tako Don North, upravitelji Iraka pokazali nespoštovanje še enega »ameriškega koncepta« - pravice do kolektivnega pogajanja. Njihovo sporočilo stavkajočim je bilo: »Ali po naše ali pa nasvidenje!« V takih razmerah je pripravljenih delati vse manj ljudi, kadrovske menjave se kar vrstijo, tudi pri samem vrhu, in vse bliže je dan, ko v projekt vključeni mediji od sebe ne bodo mogli dati kaj dosti več, kar že skoraj leto dni daje uradna spletna stran Iraške medijske mreže13: There is no information available at this time. Please check back. Pri vsem tem ni nič nenavadnega, da televizijskemu programu Iraške medijske mreže v bitki za gledalce in njihovo zaupanje ne gre najbolje in mu tudi ne kaže dobro, saj vsaka nova satelitska antena v Iraku še bolj zniža možnosti za uspeh. Med Iračani brez dostopa do satelitskih programov je bilo lansko jesen 59 odstotkov takih, ki so novice o dogajanju v Iraku iskali na Iraški medijski mreži. Med tistimi, ki so že imeli dostop do panarabskih satelitskih postaj, pa jih je Iraško mrežo spremljalo le 12 odstotkov. Al Arabia je s svojimi novicami pritegnila 37 odstotkov iraških lastnikov satelitskih anten, Al Džezira 26 odstotkov. Al Arabia se je zdela Iračanom z možnostjo spremljanja satelitskih programov tudi najbolj vredna zaupanja - zanjo se je odločilo 29 odstotkov tistih, ki so odgovarjali na vprašanja raziskovalcev ameriškega zunanjega ministrstva. Sledila je Al Džezira s 15 odstotki glasov, Iraški medijski mreži pa je najbolj zaupalo le šest odstotkov vprašanih. (Kmalu po objavi teh podatkov so Iraško medijsko mrežo preimenovali v Al Iraqio ...) Raziskovalci organizacije Gallup so ugotovili, da prebivalci Bagdada o obeh panarabskih mrežah mislijo, da novice posredujeta hitreje kot Iraška medijska mreža, pripisujejo jima tudi bolj objektivno in pogumno poročanje.14

Obračunavanje z mediji in novinarji
Odločitve, ki jih aktualne iraške oblasti sprejemajo glede Al Arabie in Al Džezire kažejo, da se njihovo mnenje o panarabskih mrežah zelo razlikuje od mnenja iraških televizijskih gledalcev. Svet iraške prehodne vlade je konec januarja Al Džeziri za mesec dni prepovedal udeležbo na vseh uradnih dogodkih in vstop v vse prostore, v katerih delujejo organi oblasti, in to zato, ker je katarska televizija »pokazala nespoštovanje do Iraka in Iračanov in škodila prominentnim verskim in državnim osebnostim«. Prvi tovrstni ukrep je Svet sprejel že septembra. Takrat je dvotedensko prepoved poleg Al Džezire izdal tudi Al Arabii s pojasnilom, da mreži vzpodbujata politično motivirano nasilje nad člani vlade ter ameriškimi in britanskimi vojaki (konkretnih primerov niso navedli). Najbolj pa je medijski svet vznemiril novembrski ukrep zoper Al Arabio, potem ko je ta objavila domnevne posnetke Sadama Huseina, ki je Iračane pozval k uporu zoper ameriško okupacijo (isti posnetek so zatem objavili tudi številni drugi mediji v arabskem svetu in drugod). Oblasti dubajski televiziji takrat niso le prepovedale pokrivati uradne dogodke, ampak so jo dobesedno izgnale iz Iraka. Policija je zasegla opremo in zapečatila prostore Al Arabie, njenim novinarjem pa je grozila denarna in celo zaporna kazen, če bi še naprej delovali na iraških tleh. Mednarodne organizacije, ki se zavzemajo za svobodo tiska15, so oblasti opozorile, da je njihovo ravnanje sovražno demokraciji, in da gre za prav take metode, po kakršnih je slovel nekdanji režim - da gre, skratka, za nedopustno cenzuro. Ameriški civilni upravitelj Iraka Paul Bremer je »podlago« za take metode ustvaril že junija lani, ko je izdal ukaz o prepovedani medijski dejavnosti. Medijem je prepovedal objaviti vsebine, ki bi spodbujale k nasilju ali zagovarjale vnovičen vzpon nekdanje vladajoče stranke oziroma posredovale sporočila v njenem imenu. Osebju grozijo aretacija, sodni pregon in denarna ali zaporna kazen, medijskim organizacijam pa odvzem dovoljenja za izdajanje, ukinitev delovanja, zaseg opreme in zapečatenje prostorov. Civilni upravitelj se o vsem odloča po lastni presoji in je tudi edini razsodnik v primeru pritožbe. Bremer je ukaz izdal, ker se zaveda pomena zagotavljanja točnih informacij iraškemu ljudstvu, ker je zavezan ustvarjanju okolja, v katerem je posvečena velika skrb svobodi govora in omogočen prost pretok informacij, in ker pozdravlja vzpon svobodnih in neodvisnih medijev v Iraku. Tako piše v uvodu. Novinarske organizacije pa že vse od sprejema ukaza opozarjajo, da pavšalne prepovedi poročanja o določenih pogledih, ki niso v skladu s pogledi in strategijo ameriške koalicije, spodkopavajo svobodo izražanja in so nesprejemljive, pa tudi nelegitimne glede na mednarodne standarde.16 Pozivi k samoregulaciji medijev, ki bi bila edini primeren način za zagotavljanje profesionalizma in odpravljanje neprimernih medijskih praks, še do danes niso bili uslišani. Svet prehodne iraške vlade je iraškim novinarjem celo postavil še vrsto drugih omejitev (tako naj bi bilo v poročilih o napadih in drugem dogajanju v Iraku, na primer, nesprejemljivo uporabljati besedi »džihad« in »upor«). Zato sta konec januarja Mednarodna zveza novinarjev in Zveza arabskih novinarjev na Svet naslovili odprto pismo17, v katerem sta izrazili resne skrbi zaradi drakonskih ukrepov in poskusov diktiranja, kako naj novinarji poročajo o trenutni krizi, ki med drugim izkazujejo zaničevanje medijev in svobodnega novinarstva. Svobodno delovanje novinarjev je v Iraku ogroženo že v fazi zbiranja informacij. Reuters se je januarja pritožil zaradi ravnanja z dvema novinarja in njunim voznikom, ki so jih ameriški vojaki aretirali in pridržali za 72 ur, ker so jih imeli za pripadnike sovražnih enot. Kot v drugih podobnih primerih je tudi v tem notranja preiskava ameriške vojske ugotovila, da je bilo ravnanje vojakov korektno in upravičeno. Omenjeno odprto pismo je tako izpostavilo tudi sovražen odnos do medijev in novinarjev s strani okupacijskih oblasti. Aretacije in pridržanja novinarjev ter zaplembe opreme in posnetega materiala se v Iraku kar vrstijo, odziv oblasti pa je že privedel do prepričanja, da so okupacijske sile v takih primerih nedotakljive. Najbolj skrajni primeri takega odnosa so preiskave o ubojih novinarjev in medijskih delavcev s strani ameriške vojske, ki slednjo vedno operejo vse krivde. Ena prvih in najodmevnejših je bila tajna preiskava o napadu na Hotel Palestina, v katerem sta bila 8. aprila lani ubita ukrajinski novinar Taras Protsiuk (Reuters) in španski snemalec José Couso (TV Telecinco). Novinarji brez meja so izvedli neodvisno preiskavo dogodka in ugotovili, da so bili sklepi vojaške preiskave nepopolni in zavajajoči, zato pozivajo k ponovni obravnavi primera18 - a za zdaj brez uspeha. Mednarodna zveza novinarjev je zato na začetku leta 8. april razglasila za dan žalovanja in protesta zaradi ubojev novinarjev v Iraku (ki se niso končali niti po razglasitvi konca večjih spopadov 1. maja lani). Novinarske in medijske organizacije po vsem svetu je pozvala, naj na ta dan naslovijo proteste na ameriške oblasti in vlade svojih držav, in napovedala, da bo vprašanje varnosti novinarjev sprožila tudi pri Združenih narodih. Po mnenju Zveze oblasti v Iraku z nekaznovanjem napadov na novinarje in medije spodkopavajo prizadevanja za svobodo tiska po vsem svetu, ker kažejo, da lahko politični in vojaški interesi brez posledic prevladajo nad legitimno pravico do svobodnega poročanja.

1 Séverine Casez: The Iraqi media: 25 years of relentless repression na http://www.rsf.org/IMG/pdf/doc-1919.pdf
2 Irak je končal na 130. mestu lestvice, ki odseva stopnjo spoštovanja svobode tiska v posameznih državah. Sledili so mu le Vietnam, Eritreja, Laos, Kuba, Butan, Turkmenistan, Burma, Kitajska in Severna Koreja. Na http://www.rsf.org/article.php3?id_article=4116
3 V raziskavi neodvisne organizacije Gallup je sodelovalo več kot 1170 prebivalcev Bagdada. Osemindevetdeset odstotkov vprašanih je mislilo, da bi morala nova ustava vsem Iračanom zagotoviti pravico do »izražanja mnenj o aktualnih političnih, družbenih in gospodarskih temah«. Na http://www.cpa-iraq.org/audio/20031118_Gallup-basic-freedoms.pdf.
4 Glej npr. A new voice in the Middle East: A Provisional Needs Assesment for the Iraqi Media na http://www.iwpr.net/pdf/Iraq_Media_Assessment_Report.pdf, »Media Development in Post-war Iraq report« na http://www.iwpr.net/iraq_Media_in_Iraq_Meeting.html, »Framework for Change: Transforming Iraq’s Media Landscape« na http://www.internews.fr/iraq_media_conference/030624_iraq_free_media_framework.pdf.
5 http://www.rsf.org/article.php3?id_article=8247
6 Anthony Borden: Iraq Media Free-for-All na http://www.globaljournalist.org/magazine/2003-4/iraq-media-free-for-all.html.
7 Cynthia Cotts: Is Anyone Watching the Iraqi Media Network? na http://www.villagevoice.com/print/issues/0346/cotts.php
8 Medijski proračun za Irak je del ameriškega obrambnega proračuna!
9 http://www.harris.com/view_pressrelease.asp?act=lookup&pr_id=1262&pf=1
10 Glej Don North: Iraq: Project Frustration. One Newsman’s Take on How Things Went Wrong na http://www.tvweek.com/topstorys/121503iraqproject.html in zapisa pogovorov z Northom na http://www.democracynow.org/article.pl?sid=04/01/14/1555223&mode=thread&tid=25 ter http://www.wnyc.org/onthemedia/transcripts/transcipts_101703_network.html
11 Po Cynthii Cotts.
12 Article 19: Freedom of expression essential to Iraq’s future; Iraq media law analysis na http://www.ifex.org/en/content/view/full/24.
13 http://www.cpa-iraq.org/ministries/information.html.
14 http://www.cpa-iraq.org/audio/20031117_Nov-16-INR-media_habits_survey.html.
15 Glej npr. http://www.ifj.org, http://www.rsf.org, http://www.cpj.org
16 Article 19.
17 http://www.ifj.org/default.asp?Index=2202&Language=EN.
18 Glej npr. Two murders and a lie na http://www.rsf.org.

nazaj

Zorana Baković

Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Kljub procesu privatizacije medijev komunistična partija še vedno izvaja popolni nadzor nad izbiro resnic, ki se smejo pojaviti v tisku.
Vsakič, ko grem mimo vogalnega kioska s časopisi in revijami na križišču ulice Večnega miru in Drugega prstana, se mi v glavi zvrti od obilice naslov in barv. Elle – v kitajščini, seveda –, Bazaar, Cosmopolitan, Forbes. S prve naslovnice se smejijo velika usta Julie Roberts, z druge name s košarkaško žogo meri največji kitajski zvezdnik v NBA Yao Ming, na tretji so razvrščeni svetovni bogataši; vsi skupaj pa ustvarjajo vtis, da Kitajci z ničemer niso prikrajšani za informacije o tem, kar se dogaja na zemeljski obli. No, skoraj z ničemer. Obstanem in začnem prelistavati politične dnevnike. Tu je John Kerry z Alexandro Polier, o kateri se tudi kitajski časopis Global Times sprašuje, ali je Kerryjeva ljubica. Ne manjkajo niti ugibanja o tem, ali bodo Američani nazadnje le ubili Sadama Huseina. Potem se barvitost začenja umirjati. Članki o varnosti na Kitajskem, o požarih v trgovskem centru Jilin (v katerem je umrlo 53 ljudi) in svetišču Zheijang (kjer je v istem dnevu zgorelo 40 starejših žensk), so veliko manj provokativni. Lokalni novinarji v obeh provincah so namreč dobili »nasvet«, naj se pri pisanju o nesrečah, ki bi lahko imele politične posledice, opirajo na poročilo državne tiskovne agencije Xinhua. Prodajalka časopisov in njen sosed klepetata o tem, da je vsa bližnja soseska, v kateri ravno rušijo hiše in pripravljajo zemljišče za izgradnjo luksuznega poslovnega centra, pripadla sinu enega najvišjih kitajskih partijskih voditeljev. Tudi o tem ni mogoče ničesar prebrati na nobeni od tisočih strani, ki jih v kioskih ponujajo bralcem. Komunistična partija čudežno izvaja popolni nadzor na izbiro resnic, ki se smejo pojaviti v tisku.

Izgon medijev iz državnih jasli Kako je takšen nazor sploh izvedljiv v državi, kjer izhaja več kakor 2000 dnevnikov in 9000 tednikov, eter pa s svojim programom zapolnjuje 290 radijskih in 420 televizijskih postaj? Kako je to sploh mogoče, ko je bilo rečeno, da se morajo vsi prilagoditi tržišču, saj zaslužek od prodaje 82 milijonov tiskanih izdaj na dan ne zadošča in država noče več pokrivati izgub založniških hiš? Kitajske oblasti to dosegajo s prefinjeno mešanico monopola nad uredniško politiko v stvareh, ki so neposredno povezane z eksistencialnimi interesi partije, in živopisnostjo vseh ostalih informacij, h kateri pripomore tudi velika konkurenca na trgu. Na Kitajskem je trenutno 81 medijskih skupin, med njimi jih 38 domuje v tiskanih medijih. Vse, z izjemo nekaj tistih, ki še zdaleč niso dovolj močne, da bi bile omembe vredne, so v lasti države. Po kitajskih ocenah medijsko tržišče prinese letno med 16 in 20 milijard juanov (1,9 do 2,4 milijarde dolarjev). Država pokrije med 6 in 10 milijard juanov (725 milijonov do 1,2 milijarde dolarjev), polovica vseh tiskanih medijev pa je odvisna od naročnin, ki jih, iz proračuna seveda, plačujejo partijski in državni uradi na vseh ravneh – od centralne preko provincijske do tiste najnižje, lokalne. Tržni zakoni so po novem vpeti tudi v partijski statut in se spretno vključujejo v sodobno ideologijo, čeprav v njej še ni razpok, skozi katere bi lahko pokukala parlamentarna demokracija. Finančna računica je tako prisilila kitajsko državo k medijski reformi. Lani je začel veljati predpis, s katerim so prepovedali obvezne naročnine za državne časopise (z izjemo Renim Ribao in nekaj drugih), kar je v trenutku povzročilo ukinitev 673 dnevnikov, ki so se dotlej pasli v državnih jaslih. Isti predpis določa, da bodo morali ukiniti tudi vse tiste časopise, ki s prostovoljnimi naročninami dosežejo manj kot 50 odstotkov vseh svojih prihodkov. Tako naj bi državo razbremenili velikega finančnega bremena.

Prihajajo tuji lastniki, ostajajo partijski uredniki
Drugi val reform bo prišel na vrsto, če se bo izkazalo, da časopisi, ki so sicer preživeli prvi šok, niso postali bolj konkurenčni z boljšo kakovostjo vsebin in argesivnejšimi distribucijskimi mrežami. Vrata se bodo odprla tudi domačim in tujim zasebnim vlagateljem, a to ne pomeni, da bodo mediji osvobojeni partijske cenzure. Član stalnega komiteja politbiroja – odgovoren za propagando – Li Changchun je v enem od svojih lanskih govorov izjavil, da je mogoča ločitev med uredniško politiko in poslovnim vodenjem medijskih podjetij. Pred kratkim so televizijske hiše, filmski studii in tiskani založniki prejeli okrožnico, s katero je tujem dovoljena lastniška udeležba v manjšinskih deležih v podjetjih, ki se ukvarjajo s producentskimi, tiskarskimi in distribucijskimi posli. To v praksi pomeni, da bo televizijski gledalec na kitajskem najprej opazil predvsem sodobnejši in privlačnejši videz reklam, potem mu bodo ponudili zanimive reportaže o divjih živalih, večji del večera ga bodo zabavale soap opere, ki bodo boljše kot doslej. Toda ob 19. uri, ko nacionalna himna najavi začetek osrednjih poročil, bo njihovo vsebino še vedno strogo nadzoroval partijski propagandni oddelek in vsak prispevek se bo na poti v studio ustavil v oddelku za cenzuro. Podobno se bo zgodilo tudi s časopisi. Izmed 38 grupacij jih je bilo za nalogo preoblikovanja v medijske konglomerate s profesionalnim managementom in bogatejšimi vsebinami izbranih 6, ki skupno izdajajo 45 časopisov. Primanjkljaj prave svobode tiska bodo prikrile z zanimivimi družbenimi temami, bolj kvalitetnimi kulturnimi prilogami ali privlačnimi analizami novih modelov avtomobilov in mobilnih telefonov. Za poročanje o frakcijskih trenjih v Politbiroju ali o poroki desetletja med hčerjo kitajskega predsednika Huja Jintaa in enim od najbogatejših Kitajcev, ki je 67 milijonov dolarjev zaslužil z lansiranjem spletne strani, ne bodo potrošili niti kapljice črnila. Za popolnoma nezaslišano »razkrivanje državnih skrivnosti« ali vtikanje nosu v zasebne zadeve voditeljev je najmilejša predvidena kazen še vedno izguba delovnega mesta, verjetna pa je tudi zaporna kazen.

Kitajska elita je nedotakljiva
Biti novinar ali urednik na Kitajskem je posebna umetnost, ki od človeka zahteva, da ima vsaj tri ušesa. Eno za dobro zgodbo, ki bo pritegnila publiko in povečala prodajo – takšen je bil recimo sarsa ali novejša ptičja gripe. Drugo za posledice, ki jih bodo po objavi utrpeli akterji zgodbe. Na primer: bo družba obolele po objavi zgodbe popolnoma izobčila? In najpomembnejše – imeti mora tretje uho s posluhom za natančno določeno mejo, do katere je o nečem še dovoljeno pisati ali govoriti. Prav tretje uho je izdalo urednika in novinarja guangoškega časopisa Nantang Dushibao (Južna Metropola), ki sta pohitela z objavo novice, da se je sars ponovno pojavil na koncu prejšnjega leta. Ostala sta brez službe. Novinarjem je na Kitajskem vseeno dovoljeno razkrivanje resnice o dogajanju na provincijski ravni. Seveda le če je ta v skladu z interesi centralne oblasti in lahko služi kot opravičilo za odločitve, sprejete v Pekingu. A kadar se v korupcijskem škandalu pojavi ime šanghajskega tajkuna Zhoua Zhenyia, čigar poslovni imperij je zrasel s podporo nekaterih najvišjih partijskih voditeljev, bo v glavi vsakega pametnega Kitajca zazvonil rdeči alarm in povzročil refleksni gib prsta proti gumbu »izbriši«. Tudi če se je dokopal do vročih podatkov, članka ne bo nikoli objavil. Stanje svobode tiska na Kitajskem je pač takšno, da laže trdimo, da ima oblast od njega koristi, kot da je pod njegovim nadzorom. Ko so v Pekingu pripravljali izvedbo kontroverzne predstave Vaginini monologi ameriške pisateljice Eve Ensler, so novinarji dogodku posvetili toliko pozornosti, da so vzbudili sumničavost propagandnega oddelka, ki je odločil, da beseda »vagina« v kitajski družbi sproža preveč hrupa in da je predstavo zato bolje prepovedati. Tako je propadel poskus, da bi s pomočjo mogočnega teksta napadli še enega izmed državnih tabujev. Kajti kitajska družba in država sta pod monopolom moškega spola. Predstava je bila zamišljena kot poziv k širjenju nove morale, ki bi ženski ponudil enakopravnost in ji vrnil dostojanstvo. »Za to, kar se je zgodilo, ste deloma odgovorni tudi vi, predstavniki kitajskih in tujih medijev,« mi je jezno dejala organizatorka predstave v pekinški galeriji Danes, medtem ko je vračala denar za 500 že prodanih vstopnic.

Internetni obvoz okoli cenzure
Eden od najpomembnejših virov informacij današnjih Kitajcev je internet. Na spletnih straneh je mogoče s pomočjo proxijev v kitajščini prebrati skoraj vse, kar o svetu in Kitajski pišejo svetovni mediji, skupaj s tistimi najbolj kritičnimi in najostreje naperjenimi proti komunističnemu režimu. To zaenkrat pri oblasteh ne povzroča posebnega nemira. Internet je namreč omogočil državnemu tisku, da z njega povzema informacije, ki njihove izdaje napravijo bolj zanimive. Internetna policija skrbno nadzoruje, da se pri izmenjavi med stvarnim in virtualnim svetom, kadar gre za politično bolj občutljive teme, spoštujejo ista pravila igre, ki veljajo v tradicionalnih medijih. Te dni je bil aretiran Du Daobin, uslužbenec zavarovalniške hiše, ki je na spletu objavil 28 kritičnih člankov naperjenih proti komunistični partiji. Sodili mu bodo za poskus »rušenja vlade«, za kar ga lahko doleti zaporna kazen. To ni zgolj opomin tistim, ki verjamejo v svobodo kiberprostora, temveč tudi novinarjem, ki bi si utegnili domišljati, da želijo z oblasti medijskimi reformami spremeniti tudi smer nadzora. Da ima država še vedno monopol nad nadzorom tiska, dokazuje tudi 39 novinarjev, ki so jih zaprli, ker so si drznili prestopiti mejo svobode, ki jo vedno znova rišejo režim, njegova služba državne varnosti in propagandni oddelki. V druge poročilu o svobodi tiska po svetu, objavljenem 20. oktobra lani, je organizacija Novinarji brez meja Ljudsko republiko Kitajsko postavila na 161. mesto. Da bo položaj bolj jasen – kitajski mediji so svobodnejši le od tistih v Eritreji, Laosu, Burmi, Kubi in Severni Koreji. Kdo bi si mislil kaj takšnega ob pogledu na pisanost časopisov, ki mimoidočim bode v oči z razstavnih prostorov kioskov. A resnica je, kljub vsej paleti barv, vedno v rdeči obleki partijskega kroja in še dolgo časa bo minilo, preden se bo razgalila tako kot prsi J. Lo na naslovnici kitajskega ženskega časopisa.

nazaj

Tanja Taštanoska

Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Italijanska televizija v Berlusconijevih rokah
Globoki dekolteji in dolge noge že nekaj časa niso več med prvimi očitki kritikov televizijskih programov v Italiji. Izpodrinilo jih je dejstvo, da italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi neposredno ali posredno nadzoruje 90 odstotkov italijanskega televizijskega programa, in to v državi, ki ima v prvem členu ustave zapisano garancijo svobode govora in informiranja. Duopol državne televizije RAI in treh kanalov Mediaset se je dokončno zvalil v naročje enega človeka februarja 2002, ko je potekel mandat upravnemu odboru RAI in je novega po meri desnosredinske vlade imenoval odbor sestavljen iz predstavnikov poslanske zbornice in senata. Berlusconi, ki ima v lasti tri od štirih italijanskih komercialnih televizijskih kanalov (Canale 5, Italia 1 in Rete 4), je tako dobil še posreden vpliv na vodenje nacionalne televizije.

Utišani nasprotniki na javni televiziji
Da ne gre le za navidezen vpliv, dokazujejo podatki, da se je prostor, namenjen predstavljanju opozicijskih stališč, v pol leta po imenovanju novega upravnega odbora skrčil za dobrih deset odstotkov. Potem ko ju je premier okrcal na novinarski konferenci in izjavil, da sta »kriminalna potrata davkoplačevalskega denarja«, sta službo na javni televiziji izgubila politični komentator Michele Santoro in novinar Enzo Biagi, oba znana po nasprotovanju vladni politiki. Oktobra istega leta je cenzura udarila po satirični oddaji Blob, posvečeni medijski spretnosti italijanskega premiera. Iz programa naj bi jo umaknili po naročilu generalnega direktorja RAI. Marca lani je že teden po imenovanju na mesto direktorja RAI odstopil Paolo Mieli, ki si je med drugim prizadeval tudi, da bi Santora in Biagia ponovno uvrstili v program. Ko je v Evropi Berlusconi povzročil plaz očitkov zaradi žalitve nemškega evroposlanca, ki mu je prisodil filmsko vlogo vratarja v koncentracijskem taborišču, in posledično kratkoročno ohladitev odnosov med Nemčijo in Italijo, je javna televizija o incidentu enostavno pozabila poročati.

Ustavno sodišče vs Silvio Berlusconi
Medtem ko si je nasmejani in nastopov pred televizijskimi kamerami vajeni italijanski predsednik vlade utrjeval vpliv v RAI, se mu je tresla domača trdnjava. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da je njegovo lastništvo nad tremi televizijskimi komercialnimi postajami nezakonito. V Italiji sicer vse do 1990 niso poznali omejitev lastništva tiska in elektronskih medijev, kar je tudi povzročilo do vzpostavitev duopola, v katerem sta si Mediaset in RAI tržišče delila na polovico. Zakon o radiu in televiziji iz leta 1990 pa je določil, da dnevno časopisje, ki pokrije 16 odstotkov državne cirkulacije, ne sme imeti v lasti televizijske postaje. Tisti, ki pokrijejo od 8 do 16 odstotkov dnevnega tiska, ima lahko v lasti le eno televizijo, tisti pod 8 odstotki pa dve. Ustavno sodišče je zato zahtevalo, da Berlusconijevo televizijsko postajo Rete 4 spremenijo v satelitsko, kar pa bi jo po ocenah vodstva pahnilo v oglaševalski mrk in posledično v ukinitev. Italijansko sodišče še zdaleč ni bilo edino, ki se je spotaknilo ob koncentraciji medijskega vpliva v rokah vrhovnega poglavarja šestega največjega gospodarstva na svetu. Podobno stanje v svojem poročilu opaža tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope, ki ugotavlja, da se je stanje na že tradicionalno političnim strankam podrejeni javni televiziji v Italiji v času Berlusconijeve vlade le še poslabšalo. Mednarodna zveza novinarjev (IFJ) je pozvala Evropsko unijo, naj ukrepa proti takšni koncentraciji moči in konfliktu interesov. »Takšen nadzor na praktično vso televizijo v članici Evropske unije je v nasprotju z načeli moderne demokracije,« je položaj v Italiji komentiral generalni sekretar IFJ Adian White. Enakega mnenja je tudi Roberto Zaccaria, nekdanji šef RAI in profesor ustavnega prava na Univerzi v Firencah, ki je na evropski konferenci o javnih medijih v poročilu evropskemu parlamentu oktobra lani ocenil medijski položaj v Italiji: »Nič ni primerljivo s stopnjo koncentracije medijskega lastništva v Italiji. Običajno je, da poskušajo politiki nadzorovati medije, a Berlusconi je že pred prihodom na oblast nadzoroval večino medijev, kar mu je služilo za doseganje političnih ciljev. Danes nadzoruje 50 odstotkov filmskega in več kot 50 odstotkov oglaševalskega trga, vse tri kanale Mediaseta; prizadeva si za popoln nadzor nad javno televizijo RAI. Položaj, v katerem smo, je grožnja demokraciji.«

Privatizacija javne televizije in konec lastniških omejitev?
Kar je za nekatere grožnja, je za druge odskočna deska. Da bi zavarovala predsednikove poslovne interese, je Berlusconijeva vlada pripravila dva zakona. Prvi, ki govori o konfliktu interesov, določa, da udejstvovanje v profitni dejavnosti ni združljivo z javno funkcijo, vendar se nezdružlivost nanaša le na vodenje podjetij. Ker podjetja vodijo Berlusconijevi družinski člani, po črki zakona konflikta interesov sploh ni. Drugi je novi medijski zakon, ki ukinja omejtive navzkrižnega lastništva tiskanih in elektronskih medijev, povečuje pa tudi prag dovoljenega televizijskega oglaševanja, od katerega Berlusconijev Mediaset že zdaj dobi 63 odstotkov vsega dohodka. Zakon dopušča zakasnitev prestrukturiranja televizijskega kanala Rete 4. Za nameček pa predvideva tudi postopno privatizacijo javne televizije RAI po letu 2004. Nadzor nad javno televizijo bi najverjetneje ostal v rokah vlade, saj bi največji zasebni lastniški delež omejili na en odstotek, spremenilo pa naj bi se tudi število članov upravnega odbora RAI s sedanjih pet na devet članov, od katerih bi jih sedem imenovala parlamentarna komisija, dva pa neposredno ministrstvo za gospodarstvo. Novi medijski zakon, ki ga je pripravil minister Gasparri, se je sicer gladko sprehodil skozi poslansko zbornico in senat, slabše pa so ga sprejeli na ulici in v javni televiziji. Zaradi nasprotovanja zakonu je Luzia Annunziata, predsednica upravnega odbora RAI, zagrozila, da bo ob sprejetju zakona, ki je škodljiv za javno televizijo, takoj odstopila. Junija so italijanski novinarji organizirali enodnevno stavko, da bi opozorili na vladno politiko, ki je postala grožnja svobodi tiska. Decembra lani, ko se je pripravljala zadnja obravnava zakona, je rimske ulice napolnilo nekaj tisoč protestnikov, ki so se zbrali, da izrazijo nasprotovanje medijskemu zakonu.

Bitka za Rete 4
Italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi, na čigar vrata so trkali predstavniki zaščitnikov svobode tiska in je v nabiralnik prejel tudi poziv mednarodne zveze novinarjev, naj zavrne podpis medijskega zakona, je presenetil Berlusconijevo vlado. S predsedniškim vetom je bil medijski zakon vrnil v ponovno parlamentarno obravnavo, kar ob prepričljivi večini, ki jo ima v rokah Berlusconijeva Forza Italia s koalicijskimi partnerji, pomeni le to, da bo zakon sprejet pozneje, kot je računala vlada. Ustavno sodišče pa je v začetku letošnjega leta za nameček razveljavilo še zakon o imuniteti, s katerim je Berlusconi dosegel zamrznitev procesa proti njemu na milanskem sodišču. Dveh tako močnih zaporednih udarcev si Vitez ni mogel privoščiti. Treba je bilo izdelati nov načrt za rešitev Rete 4. Tokrat je Berlusconiju svoj tretji kanal uspelo obdržati na frekvencah zemeljske televizije z manjšo čarovnijo. Na obisku v Atenah je izjavil, da so profesionalni politiki (sam sebe za kaj takšnega ne šteje) navadni kriminalci, saj je očitno, da imajo jahte in nepremičnine, ki so jih kupili z denarjem, ukradenim iz proračuna. Medtem ko se je medijski prostor pregreval ob debati, ali so politiki kriminalci, je vlada v parlamentu že tridesetič v svojem mandatu posegla po glasovanju o zaupnici, ki mu je pripela še dekret o ohranitvi Rete 4. Tako je bil iz nič ustvarjen obvoz mimo Ciampijevega veta, ob katerem je Berlusconi odkrito priznal, da ni niti prebral predsednikove utemeljitve za zavrnitev podpisa medijskega zakona. Gre za začasni odlok, ki naj bi kanalu Rete 4 zagotovil obstoj na sedanjih frekvencah do maja letos, ko naj bi po predvidevanjih vlade skozi proceduro dokončno spravili novi medijski zakon, ki bo zanj in za zaščito drugih Berlusconijevih medijskih interesov zagotovil trajnejšo rešitev.

Satira na zatožni klopi
Takšna rešitev pomeni odpravo vseh obstoječih (čeprav v praksi neupoštevanih) zakonskih omejitev medijskega lastništva in posledično omogočanje nadaljnje koncentracije medijske in politične moči v rokah Berlusconija in njegovih privržencev. Med njimi je tudi Marcello Dell’ Utri, na Siciliji rojeni senator Forza Italije, ki zaradi blatenja dobrega imena toži Nobelovega nagrajenca Daria Foja, ker ga v novi odrski uprizoritvi z naslovom Dvoglava anomalija upodablja kot mafijca. (Ni zanemarljivo dejstvo, da Dell’ Utriju trenutno sodijo zaradi domnevnega pranja mafijskega denarja skozi Berlusconijevo oglaševalsko hišo Publitalia.) 77-letni Fo, čigar primarna tarča v novi satiri je Silvio Berlusconi, pravi, da je gledališče edini prostor v Italiji, kjer je satira še mogoča, saj so televizijo že zdavnaj očistili vsakršne protivladne kritike, Dell’ Utrijevo potezo pa označuje za »cenzorski terorizem«, ki je namenjen krepitvi umetniške in novinarske avtocenzure. Kljub tožbi Fojevo gledališče nadaljuje z gostovanji po Italiji. Utri na sodišču od Foja zahteva milijon evrov odškodnine, v primeru, da bodo igro zvrteli na satelitski televiziji Sky Italia, pa bo svojo zahtevo povečal na dva milijona. Zakaj je Dell’ Utri v svojo grožnjo zajel le televizijo Sky Italia? Ker je popolnoma jasno, da je vlada gledalce programov Canale 5, Italia 1, Rete 4 in RAI učinkovito zaščitila pred »širjenjem napačnih informacij«. Tudi to je razlog, da so na svoji lestvici svobode tiska v organizaciji Novinarji brez meja Italijo uvrstili daleč za vsemi drugimi članicami EU - šele na 53. mesto.

nazaj

Aleksej Simonov

Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Država si tako ali drugače lasti - ali pa prek ustreznih mehanizmov vpliva nanje - do 70 odstotkov časopisov in revij in več kot 80 odstotkov vseh televizijskih postaj. Vse velike tiskarne in absolutna večina radijskih postaj so v neposredni lasti države.
»V državah, kjer spoštujejo svobodo tiska, ljudje živijo v blaginji tudi brez radikalnih reform, v državah, kjer ni svobode govora in tiska, pa tudi radikalne reforme ne morejo pripeljati do blaginje,« pravi V. V. Bervi-Flerovski. Rusija je, kot je znano, država številnih revolucionarnih sprememb, toda blaginja naroda je kljub temu še vedno nedosegljiv cilj. Spominja namreč na horizont, ki se nenehno oddaljuje. In posledično tudi beseda v tej državi nikoli ni bila svobodna. V takšnem dobesednem pomenu, kot ga je v zgornjem citatu že v davnem letu 1869 omenjal napol pozabljeni ruski filozof in pravnik Flerovski. In svobodna ni niti danes. Prav to bom poskušal dokazati s tem mojim člankom. V razpravah o ruskih medijih preži na zunanjega opazovalca nevarnost, na katero bi še pravi čas rad opozoril bralca. Predstavljajte si, da ste - raca. Svobodno krožite nad jezerom in iščete primerno, udobno mesto za prenočevanje ali počitek. Na mirni jezerski gladini nenadoma zagledate vaše vrstnice, ki se mirno hranijo in vabljivo gagajo. Podoba, ki vas prepričuje, da ste res našli pravi kraj za počitek. Toda bog ne daj, da bi nasedli temu raju. Takoj ko bi se približali gagajočim sorodnicam, bi se iz grmičevja oglasili neusmiljeni streli lovcev. To so namreč - podtaknjene race. Vaba za naivneže. Res je: race, ki ste jih opazili, so na las podobne vam samim. Po vodi ravno tako radoživo čofotajo kot ve, toda z nevidnimi, vendar krepkimi vrvicami so trdno privezane k bregu. V angleščini »law« pomeni »zakon«. Vsak slovar vam bo potrdil točnost tega prevoda. Za Anglosaksonce je zakon sveta stvar. Tudi ko gre za tako nepomembno zadevo, kot so denimo prometni predpisi. Toda zakon je zakon in Angleži bodo tudi v prometu dosledni tako kot povsod drugod v življenju. V Rusiji je podoba povsem drugačna. Zakoni tod očitno obstajajo zgolj zato, da bi jih kršili. To velja tudi za tako pomembne in (moralno) zavezujoče “norme”, kot je denimo deset božjih zapovedi. Zato pri nas slovarjem ne gre pretirano zaupati. Raca na vrvici in raca v svobodnem letu sta namreč dve povsem različni bitji. Pa naj slovarji o tem trdijo, kar hočejo. In če se vam morebiti zazdi, da so problemi v zvezi z dostopom do novinarskih informacij v čečenski vojni ravno takšni - ali pa vsaj podobni - kot so bili v vojni Perzijskem zalivu, takoj odprite oči ali pa se prekrižajte, kajti tu ne more biti nikakršnih logičnih primerjav. Brž se spomnite na lovce v grmovju in ne nasedajte na gladino tega varljivega raja. Zakaj?

V Čečeniji režim dostopa do informacij določajo vojaki
Prvič: Zato, ker je v Perzijskem zalivu res divjala vojna. Vsi so vedeli, kdo so nasprotniki in kje poteka frontna črta. V Čečeniji ni vojne. Tam niti izrednih razmer niso razglasili. V Čečeniji že vrsto let divja zgolj tako imenovana “protiteroristična operacija”, v kateri ni bojujočih se strani, frontna črta pa ne gre le skozi Grozni ali Urus-Martan, ampak jo je mogoče čutiti tudi v Moskvi ali Rjazanu. Drugič: Dostop do določenih informacij je bil med vojno za Irak v resnici omejen. Po vzajemnem soglasju med vojsko in novinarji. Dogovor je bil zapisan na papirju, črno na belem, veljal pa je le določen čas. V Čečeniji režim dostopa do informacij določajo zgolj vojaki, pri čemer si ta dostop vsaka sodelujoča stran zamišlja kar po svoje. V armadi veljajo ena pravila, v enotah notranjega ministrstva velja spet nekaj drugega, po svoje so te stvari urejene tudi v obveščevalnih in drugih tajnih službah. Ko gre za roke, do katerih naj bi veljale omejitve, na primer še zdaj ni odgovorov na vprašanja, ki so jih novinarji pristojnim zastavljali še v letih 1994-95, torej med prvo čečensko vojno, ko so bili odnosi med vojsko in novinarji v bistvu še dokaj liberalni. Tako še dandanes niso znana imena več sto padlih in pogrešanih vojakov ter drugih žrtev takratnih spopadov, med katerimi je bilo tudi precej novinarjev. Kakšen je odnos vojakov do novinarskih informacij iz Čečenije nadvse zgovorno dokazuje izjava nekega majorja, ko je televizijskim novinarjem, ki so snemali na njegovem območju, kaseto s posnetimi materiali besno odvzel s temile besedami: “Vse, kar ste posneli tukaj, je laž, ki nima nikakršne zveze z resničnimi dogajanji...!” Tretjič: Za ameriškimi in evropskimi novinarji stojijo velikanske in v praksi že neštetokrat preverjene in potrjene izkušnje iz njihovih demokratičnih okolij. Za ruskimi novinarji so predvsem dolgoletne izkušnje s totalitarno oblastjo in le dobro desetletje življenja in dela v demokraciji (in tržnih razmerah), ki pa je pri nas doslej opravila le nekaj skromnih korakov. V praksi se to pomanjkanje demokratičnih izkušenj še posebej drastično manifestira v presenetljivem odnosu do zakonov, ki sem ga že omenjal, posledično pa tudi v nekakšni nedodelanosti in v nerazumevanju etičnih norm, ki jih tudi zaradi pomanjkanja ustreznih navad nihče ne spoštuje. Četrtič: Zahodni tisk se kljub svojemu egoizmu in prizadevanjem po samozadostnosti in neodvisnosti že kar organsko razglaša za nekakšen instrument in sestavni del civilne družbe, medtem ko si ruski tisk že leta in leta zastavlja predvsem tole vprašanje: ali v državi sploh obstaja civilna družba? Odgovor je seveda v glavnem negativen. Ruski mediji - v popolnem nasprotju z izkušnjami iz zahodnega sveta - nemalokrat ponosno, toda povsem neupravičeno kar sami sebe razglašajo za civilno družbo. In celo za nekakšno četrto vejo oblasti.

Mediji v lasti države
Petič: Dajte, odmaknimo se nekoliko od vojne. In ker smo že omenjali oblast, je ob tem treba dodati, da je odsotnost demokratičnih tradicij v oblastnih strukturah čutiti še bolj kot pa v tisku. Mediji v državni lasti, ki so v Ameriki in v Evropi že prava redkost, se plodijo in cvetijo podolgem in počez po vsej državi. Država si tako ali drugače lasti - ali pa prek ustreznih mehanizmov vpliva nanje - do 70 odstotkov časopisov in revij in več kot 80 odstotkov vseh televizijskih postaj. Vse velike tiskarne in absolutna večina radijskih postaj so v neposredni lasti države. Na ta način oblast - posredno in neposredno - odločilno vpliva na vsebino časnikov ter radijskih in televizijskih oddaj. V Ruski federaciji so republike, kjer ni mogoče natisniti ene samcate strani opozicijske ali kako drugače nenadzorovane publikacije. Ta popolna odvisnost od oblasti je povsem iznakazila informacijsko zrcalno sliko ruskih medijev, v kateri se država, o kateri pišejo in poročajo, kaže kot nekakšen neproporcialno zgrajen debil, pri katerem na velikansko glavo (oblast) odpade kar 70 odstotkov prostora, drobnemu telesu - torej vrsti izjemno zapletenih in žgočih socialnih in družbenih problemov - pa ostane na voljo vsega 30 odstotkov medijskega informacijskega zrcala. Zaradi takšnih nesorazmerij se seveda neusmiljeno podira tudi sistem vrednot. Danes sredstvom množičnega obveščanja (z rusko kratico SMI) denimo zaupa samo še 20 odstotkov prebivalstva. V prvih letih perestrojke so bile te številke tudi štirikrat večje. Šestič: Ker tržni mehanizmi za medije v Rusiji v bistvu ne veljajo, saj je z njimi mogoče upravljati na vse (drugačne) možne načine, so časopisi v naši državi v bistvu sila neresen posel. Država krmi z dotacijami in različnimi olajšavami svoja sredstva množičnega obveščanja. Medije, ki niso v lasti državi, obvladujejo oligarhi, toda njihov posel je v veliki meri spet odvisen predvsem od državne oblasti. Reklamni trg je prav tako popolnoma deformiran: več kot 70 odstotkov denarja se namreč vrti v Moskvi, tako da se regionalni tisk tudi po tej plati ne more svobodno razvijati. Enake možnosti za vse torej še naprej ostajajo zgolj privid, ki se zlepa ne bo uresničil.

Novinarstvo - nevaren poklic
Novinarstvo v Rusiji je že od začetka devetdesetih leti sila nevaren poklic. Tak ostaja tudi danes. Po številu pobitih novinarjev je Rusija že lep čas na vrhu statistik različnih mednarodnih organizacij za človekove pravice. Sodne tožbe proti novinarjem in redakcijam so postale prava mora za svobodne medije. V Rusiji so gubernatorji (voditelji regij in pokrajin), ki na leto tožijo tudi deset in več novinarjev ali njihovih hiš. Nanje se praviloma spravijo že zaradi povsem nepomembnih ali celo izmišljenih razlogov. Izkušnje z ukinitvijo oblastem nelojalnih televizijskih postaj NTV in TVC so jasno pokazale, da se v Kremlju ne nameravajo šaliti z drugačemislečimi. Metode obračunavanja z neodvisnimi mediji so vse bolj izpopolnjene. Oblast se pri tem ne zateka le k sodnim in administrativnim ukrepom, ampak je začela klicati na pomoč tudi davčno policijo, sanitarno inšpekcijo, varnostne organe in celo tajne službe. Oblast v Rusiji je od izvolitve Vladimira Vladimiroviča Putina za predsednika iz dneva v dan bolj avtoritarna. V državo se je spet prikradel strah, kar zagotovo zelo negativno vpliva na kvaliteto informacij, na pogum pri ocenah dogajanj in na neodvisnost analitičnih prispevkov. V Rusiji ni zakona o svobodnem dostopu do informacij. Prav tako ni zakona o televiziji. Zakon o sredstvih množičnega obveščanja iz leta 1991, ki je medije varoval pred vrnitvijo v komunistično enoumje, je zastarel. In kar naenkrat se lahko zgodi, da ga bo čez noč zamenjal nov zakon, pisan na kožo oblasti in medijskih oligarhov. Prvi osnutki zakona, ki ga pripravljajo v ministrstvu za tisk, kažejo, da gre - v primerjavi s predhodnikom iz leta 1991 - za velik korak nazaj na tem področju. Takratni zakon se namreč ni ukvarjal z lastninskimi odnosi v sredstvih množičnega obveščanja, kar je bilo po svoje razumljivo, saj je takrat obstajal samo en lastnik - sovjetska država. Novi zakon, ki ga pišejo in narekujejo novi lastniki, v tem primeru torej tudi država, bo njihove interese in pravice branil do zadnjega. Seveda v škodo samostojne uredniške politike in neodvisnega novinarstva. Podstavljene race, ki jih tako radodarno krmijo lovci, so iz dneva v dan bolj mastne in okorne. Mnoge med njimi sploh ne morejo več leteti. In resnici na ljubo - nekatere med njimi so že zdavnaj opustile tovrstne želje. Toda trdnih niti, s katerimi so za vselej privezane k bregu in o katerih je bil govor v tem prispevku, iz ptičje perspektive preprosto ni mogoče opaziti. In tragedija ruske demokracije je prav v tem, da jo Zahod praviloma vselej opazuje zgolj iz višin, od koder tako usodnih podrobnosti, žal, ni moč videti.

nazaj

Nika Susman

V 80 časopisih okoli sveta
Le Mondova raziskava o položaju časopisov po svetu ugotavlja: Medijska kritika vlade v ZDA razumljena kot pomanjkanje patriotizma. V Indiji pritiski na časopis Hindu zaradi obsodbe hindujskega nacionalizma. V Pakistanu poročanje o vojski še vedno tabu. V palestinskem dnevniku Al-Ayyam v zvezi s samomorilskimi napadi prepovedana uporaba besede terorizem.
V modernem času, ko smo ljudje zasičeni z raznimi informacijami, je težko ločiti med kvalitetnimi in nekvalitetnimi novicami. Medije vedno bolj kritizirajo, da ne predstavljajo več protimoči, ampak da delujejo v službi bogatih lastnikov in majhnih elit. To pa pomeni grožnjo pluralnosti mnenj. Kajti ni veliko ljudi, ki bi po internetu ali v knjižnicah iskali različne poglede svetovnih časopisov o določeni problematiki. Zato je zelo pomembno, da so mediji neodvisni in da novinarjev ne vodi potlačena samocenzura. Le Monde se je po plazu očitkov in obtožb, ki so leteli ne samo nanj ampak tudi na druge svetovne medije (The New York Times in Gazeta Wyborcza), odločil raziskati, kakšna je bila planetarna medijska slika leta 2003. Ali lahko svetovne družbe in ekonomije res varčujejo, ko gre beseda o poglobljeni informaciji? Ali so mediji res lahko popolnoma svobodni v primerjavi s tako močnimi ekonomskimi skupinami? Dejstvo je, da v ospredje prihaja popularen tisk z velikimi naslovi in markantnimi fotografijami, besedila pa so skrajšana na minimum. Slike govorijo zgodbe in ustvarjajo mnenja. Tabloidni format vse bolj zamenjuje velikega. Tisk se, po besedah direktorja Le Monda Jean-Marie Colombanija, srečuje s tremi izzivi. Prvi je novinarstvo samo. Problematična je globina informacij, ki potujejo po svetu, njihova hitrost, aktualnost, na katero vpliva tehnologija s svojim neulovljivim inovativnim ritmom, ki omogoča, da v istem hipu, ko se dogodek zgodi, o njem poročajo na drugi strani sveta. Pomembna pa so še količina informiranja, volja do preverjanja novic in umetnost izražanja. Drugi izziv je sama institucija medijev kot četrte veja oblasti. Vedno bolj pomembna so vprašanja, katera protimoč medijem stoji nasproti, ker dobijo vse večji vpliv in so brez nadzora. Lahko namreč postanejo prikrita močna sila, ki vsiljuje svoje poglede, brez prave protiuteži. Tretji izziv je digitalna revolucija in razcvet interneta, ki zdaj posega na področje knjige, tiskanih medijev, kinematografije, radia in televizije. Raziskava Le Monda, ki je izšla kot priloga francoskega dnevnika 5. decembra 2003 (Le tour du monde en 80 journaux - V 80 časopisih okoli sveta), je pokazala, da si ve čina redakcij po svetu želi obdržati določeno idejo demokracije in svobode v vesolju prenovljene tehnologije in ekonomije. To je naloga, ki jo lahko izpolni le tisk sam. Želeli so pokazati, kaj se dogaja z mediji po vsem svetu, ali izpolnjujejo svoje poslanstvo in s kakšnimi problemi se soočajo.

Velika Britanija. V Veliki Britaniji se resni časopisi z velikim formatom vedno bolj pogosto odločajo za tabloidnega predvsem iz enega razloga: kričeč naslov na prvi strani in atraktivna fotografija privlači pogled povprečnega bralca in bolj verjetno bo ta, postavljen pred izbiro, raje izbral manjši format. Direktor The Independenta Simon Kelner je na najbolj enostaven način razložil preobrazbo časopisa: »Vsako jutro, ko imam vse časopise razvrščene na svoji mizi, so tabloidi tisti, ki zbudijo mojo pozornost. So praktični za branje. Resen format je iz mode. Naslovnice bi lahko imeli v čistem tabloidnem stilu.« Lansiranje malega formata je lastnika, irskega industrialca Tonyja O'Reillyja, stalo pet milijonov funtov, vendar je nova formula dnevno za 45.000 izvodov povečalo naklado, tako da je septembra število izvodov naraslo na 200.000. V komercialnem boju z internetno in televizijsko ponudbo morajo biti časopisi veliko bolj iznajdljivi, da pritegnejo bralce; zato se zelo konservativni Daily Telegraph prizadeva, da bi naredil strani s črno kroniko čimbolj »seksi«, ker meni, da je treba temeljne vrednote narediti bolj dostopne in zabavne, da pritegnejo pozornost kupca. Tudi njegov tekmec The Times se je odločil za tabloidni format, ki doseže več ljudi, Guardian pa se s to možnostjo za zdaj samo spogleduje. Splošno mnenje, notranjepolitične in civilnodružbene razprave kažejo na trpljenje ob tej transformaciji. Teme, ki se bolje prodajajo, nadomeščajo resnejše in poglobljenejše pokrivanje mednarodnih dogodkov. Primer je vojna proti terorizmu, šport je vsepovsod prisoten, dnevne športne strani predstavljajo velik del celotne vsebine. Kriteriji dobrega okusa ali kvalitete niso več pomembni, če se časopis prodaja. Nekdanji direktor The Timesa in sedanji vodja Times Litterary Supplement, Sir Peter Stothard, pojasnjuje ta trend. Za kakovostni tisk je pridobivanje bralcev ključen faktor preživetja, saj prodaja konstantno pada. Resni časopisi s predvsem moško bralno populacijo morajo nujno govoriti o vsakdanjem življenju, da pritegnejo ženske in mladino. Za Stotharda je stroga ločitev resnega tiska, ki ga bere intelektualna elita, in popularnega tiska stvar preteklosti. Ta »mutacija! se je zgodila leta 1979, ko je v Times in Sunday Times posegel Rupert Murdoch s filozofijo, da uspešen časopis ustreza okusu večinske publike; torej da trg določa vsebino. Njegov tip novinarskega poročanja morda zavračajo v visokih londonskih krogih, res pa je, da tak tip novinarstva prinaša denar. Pisatelj Anthony Sampson, nekdanji novinar Observerja, to tendenco odločno zavrača. Časopisi po njegovem temeljijo samo še na zabavi, špekulaciji in čenčah in se ne morejo sklicevati na zgodovinski koncept. Obtožuje jih, da bralcem predstavljajo izkrivljeno podobo sveta, ki nima zveze z realnostjo. Novinarji postajajo kot paparaci na lovu za največjo senzacijo in se ne zavedajo, kako nevaren vpliv ima takšno početje na novinarsko etiko.

Združene države Amerike. Medijsko sliko v ZDA predstavljajo oligiopoli. Eden takih je agencija Bloomberg, ki pokriva 37 odstotkov svetovnega trga finančnih informacij. Informacije, ki prihajajo iz te agencije, so objavljene v najbolj prestižnih časopisih. Glavni element družbe je informacijski terminal, ki si ga je izposodilo na tisoče bank in finančnih institucij. Agencija deluje skoraj v totalitarnem utripu, nihče od zaposlenih si ne upa govoriti o notranji strukturi, če hoče obdržati službo. Delovne ure se ne štejejo, osebne pisarne in hierarhične titule ne obstajajo. Med ogromnimi bazami podatkov lahko najdemo računovodske dokumente, letna poročila podjetij, ki kotirajo v največjih borzah po svetu. Vse kliente obravnavajo enako, cena storitve stane na mesec 1285 dolarjev. Kvaliteti sicer ne moremo oporekati, saj redko prihaja do napak. Dostopni so 24 ur na dan. Edina resna konkurenca je agencija Reuters, ki pokriva 46 odstotkov svetovnega trga finančnih informacij, ta pa ima težave pri prestopu na intenzivno uporabo interneta. Zgodovinar na Kolumbijski univerzi Alan Brinkley pojasnjuje spremembo na medijskem področju v ZDA. Ameriška populacija že dolgo ni bila tako razdeljena. Ta polarizacija je posledica prihoda G. W. Busha na oblast. Mediji so postali bolj patriotski, pristranski, še posebno z uveljavljanjem ultrakozervativcev s fundamentalističnim protestantskim zaledjem. Začenja se polemika o levici in desnici. Primer je Washington Post. Objava kritičnih člankov je sprožila agresivne reakcije med bralci, ki so začeli dvomiti o njihovem patriotizmu in se spraševati, od kod so si vzeli pravico dvomiti o delu vlade. Zadnje leto so mediji v ZDA očitno podpirali politično moč. Alan Brinkley vidi medije kot vzrok za skrb: informacija je postala spektakel pod vplivom televizije. Veliko koncentracijo medijev, ki jo vodi samo profit. Afera Jayson Blair je povzročila avtorefleksijo ne samo največjega, The New York Timesa, ampak tudi ostalih medijev. Omenjeni časopis je zdaj v fazi okrevanja, na novo je organiziran, na čelu sta dva nova direktorja. Posebna skrb je odslej posvečena zaposlovanju novih sodelavcev. Časopis si je popravil čast, ker se je javno opravičil in najel razne strokovnjake, ki so preverili vse Blairove članke. Zaradi tega dogodka je tudi vedno več vprašanj o izobraževanju novinarjev. Na univerzah bi morala biti v ospredju kakovostna povezava znanj s področij, kot so pravo, ekonomija, znanost, predvsem pa poudarjeno praktično delo, novinarska etika in ločevanje žanrov. Bill Kovach je avtor priročnika oziroma manifesta Elementi novinarstva. Glavna izpostavljena vprašanja so: kaj bi morali novinarji vedeti in publika zahtevati? Novinar mora imeti v glavi jasen cilj svojega poklica. Ali je treba razkriti podatek o pomanjkanju nacionalne varnosti, ki mora ostati skrivnost? Ali lahko objavimo informacije, če ignoriramo interes anonimnega vira o razkritju? Ali moramo od akterjev v politični debati zahtevati, da kakšno temo posebej razčlenijo in utemeljijo, ali moramo biti zadovoljni s ponujeno agendo? Bill Kovach je znan po tem, da je hotel prepovedati izraz off the record, ko je bil na čelu New York Timesa.

Latinska Amerika. Največji časopis v Latinski Ameriki je brazilski Folha de Sao Paulo, ki je iz lokalne prešel na nacionalno raven; ima rekordno naklado milijon izvodov, njegov lastnik pa je Otavio Frias Filho. Razdeljen je na serijo avtonomnih zvezkov, v katerih je veliko infografike in barv. Glavna vodila so: politična neodvisnost, kritično mišljenje in pluralizem. Bere ga urbani srednji sloj. Časopis pa je sestavljen pretežno iz novinarskih kolumn. Tak razcvet je posledica angažiranja za demokratizacijo družbe. Ohraniti hoče kritično distanco do političnih akterjev, ne glede na njihov položaj. Včasih novinarji pretiravajo v kritikah politikov, problem pa je tudi, da so novice zelo skrajšane, kar je posledica pomanjkanja kvalifikacij novinarjev. V slogu se čuti nesramen in prepirljiv podton, ki še skrha kritično distanco in iritira bralce. Otavo Frias vsakih pet let organizira izobraževanje, da bi časopis vendarle obdržali na elitni ravni, hkrati pa stopili v korak s trgom in njegovimi zahtevami. Gabriel Garcia Marquez, ki je leta 1982 dobil Nobelovo nagrado za literaturo, je ustanovil avtonomni prostor za izobraževanje novinarjev, ki ni niti dodatek novinarskemu študiju niti konkurenca sami profesiji. To je Ustanova za novo ibero-ameriško novinarstvo. Svoja vrata je odprla aprila 1995 v Cartageni de Indias, v Kolumbiji. Od takrat se je tam izpopolnjevalo 2350 novinarjev, v 148 delavnicah in seminarjih, v 33 mestih in pod vodstvom 59 profesionalnih svetovno znanih novinarjev. Glavna ideja je, da mora prav vsako novinarstvo najprej temeljiti na raziskavi in da etika ni odvisna od situacije, ampak mora novinarja vedno spremljati. Delavnice omogočajo kolektivno delo okrog specifičnega primera - tehnika, etika, družbena vsebina in kvaliteta. Poudarek je na ločevanju novinarskih žanrov. Sodeluje od 12 do 15 novinarjev dva do pet dni; seminarji so debate o aktualnih temah, kjer je prisotnih od 40 do 50 novinarjev in strokovnjakov iz vse Amerike (severne in južne) in Evrope, trajajo pa dva ali tri dni. To je neprofitna organizacija, čeprav proračun ni majhen. Sodelovanje na delavnicah stane od 500 do 1000 dolarjev, obstajajo pa tudi štipendijski programi, ki ga v večini financirajo privatne organizacije in ki krijejo tudi do 70 odstotkov stroškov.

Indija. Za 125. obletnico časopisa z angleškimi koreninami, The Hindu, 7. novembra 2003, so oblasti Tamil Naduja, države na jugu, kjer je njegov sedež, zahtevale razrešitev treh direktorjev in dveh novinarjev ter terjale 15-dnevno zaporno kazen zaradi domnevnega izkoriščanja svojih privilegijev pri sodni oblasti. Direktor S. Rangarajan se je ovil v molk, prav tako odgovorni urednik N. Ravi. Istega dne so oblasti v prostorih madraškega časopisa naredile hišno preiskavo. Vse to se je zgodilo zaradi precej ostrega uvodnika 25. aprila z naslovom Naraščajoča netolerantnost, ki je lokalni vladi očital, naj prizna svojo »kruto izkoriščanje državne moči«. The Hindu je že od ponovne izvolitve načelo stranke leta 2001 kritiziral ministrico Selvi J. Jayallalithaa, nekdanjo filmsko igralsko, ki prevzela vodenje stranke po razcepu dravidianskega gibanja (zelo vplivnega na jugu). Obtoževal jo je korupcije. Ko se je na sodišču oprala sodbe, je vložila 17 tožb protičasopisu zaradi obrekovanja in zahtevala zaporno kazen za pet novinarjev. Tradicionalne vrednote dnevnika ostajajo iste, predvsem silovite kritike sovražnih politik, pobožnjaštva in šovinizma. Hindu je bil vedno angažiran v Gandhijevem boju za sekularizem. Danes se zavzema za ovadbo ekstremnega hindujskega nacionalizma (primer: poboj muslimanov v Gudžaratu leta 2002). V času napada na Iraku je časopis popolnoma nasprotoval vojni za okupacijo in pošiljanju indijskih vojaških enot v to deželo. Hindu je edini od glavnih dnevnikov, ki se zavzema za to, da bi oblasti potrdile pravico do stavke delavcev, za boljše odnose s Pakistanom in Kitajsko. Zaradi svoje ostrine ima časopis veliko težav z oblastmi. Časopis se v 80 odstotkih financira iz oglaševanja, cena pa je zelo nizka. Omeniti je treba še tiskovnega aktivista Taruna Tejpala, ki ima internetni časopis Tehelka, ki je izredno kritičen do oblasti, popolnoma neodvisen, svoboden in neustrašen, strasten in transparenten. Njegovo poslanstvo je ovadba korupcije in spoštovanje deontoloških pravil.1

Osrednja Azija
Pakistan. Hameed Haroon, direktor pakistanskega dnevnega časopisa Dawn, ki izhaja v angleškem jeziku, rad poudarja tradicijo, ki jasno ločuje med novinarskim in menedžerskim delom. Takoj ko je prišel na ta položaj, je zmanjšal delež državne publicitete za 7 odstotkov, da se je osvobodil vsakega poskusa uradnega zastraševanja. Njegova vloga je skrbeti za novinarsko neodvisnost. »Odnosi z oblastmi so bili vedno ena mojih glavnih skrbi,« prizna Ahmad Ali Khan, predsednik uredniškega odbora pri Dawnu. Aktualni režim Perveza Mušarafa je veliko bolj toleranten. Doslej se jim še ni zgodilo, da bi jim rekel, o čem pisati in o čem ne, čeprav vojska kljub vsemu še vedno ostaja tabu, kot tudi vse glede obrambe. Nekateri novinarji so imeli težave pri pridobivanju informacij od vladnih agencij, nekaterim so celo grozili, vendar ima na splošno, za vojaško diktaturo, pakistanski tisk določeno svobodo. Dawn nasprotuje vsem skrajnostim. Je zmeren, liberalen in demokratičen. Do družbenih tem, kot so delo otrok, obramba neprivilegiranih razredov in zavzemanje za konec diskriminacije, ima vedno jasno mnenje. Odgovorni urednik Tahir Mirza priznava, da je religija še vedno kočljiva stvar. Zavzemajo se tudi za nadzor rodnosti in vsesplošno izobrazbo. A hkrati je še vedno konservativen. Distancira se od tabloidnega senzacionalizma in nikoli ne objavlja fotografij žrtev nasilja. Največ prostora zavzemajo pakistanske novice, mednarodnim temam sta posvečeni samo dve strani. Dovolj nazoren je primer poročanja o Iraku, ko je redakcija tja poslala novinarja šele deset dni po padcu Bagdada. Največji problem je, kako najti usposobljene novinarje, ki obvladajo angleščino.

Afganistan. Killid je proizvod afganistansko-francoskega tandema - Shahirja A. Zahine, direktorja nevladne organizacije DHSA (Development and Humanitarian Services for Afghanistan) in Christiana Marieja, humanitarnega delavca v Afganistanu. Oba sta želela ljudem nuditi nepristranski vir informacij. To je edini uspešni časopis v novi dobi in izhaja v 25.000 izvodih v 32 provincah. Prva številka je izšla marca 2002 v 5000 izvodih na 24 straneh. Danes ima 58 strani z 8 regionalnimi prilogami za Kabul, Mazar-e-Šarif, Herat, Kandahar, Džalalabad, Gardiz in provinci Takhar in Faryab. Izhaja v dveh glavnih jezikih: dari in pachtou. Ljudi so spodbudili k nakupovanju časopisa. Naslovnica vedno nosi karikaturo - »politično sporočilo«, ki ne prizanaša nikomur. V novem Afganistanu taka svoboda izražanja ne ustreza vsem in večkrat so mu že grozili, tudi s smrtjo novinarjev. Tudi tu je značilno pomanjkanje usposobljenega kadra, zato Christian Marie vabi tuje novinarje, da v kratkem času naučijo tamkajšnje osnov novinarstva. V 80 odstotkih jih financira EU, 20 odstotkov pa Unama (organizacija Združenih narodov v Afganistanu); nima oglasov, zaradi česar nimajo denarja, da bi tiskali višjo naklado. Kljub finančnim težavam so izdali tedenski ženski časopis Morsal (sel) s 15.000 izvodi.

Bližnji Vzhod
Izrael. Najbolj znan izraelski dnevnik, ki izhaja tudi v angleškem jeziku je Haaretz. Odgovorni urednik je Hanoch Marmari. »To je dnevni časopis, bolj izraelski kot judovski, postsionističen, če hočemo, bolj zainteresiran v prihodnost kot v preteklost,« analizira Daniel Ben Simon, znani novinar, ki raziskuje družbeno civilna vprašanja. Odgovorni urednik se ni nikoli povezoval z nobeno stranko in je po političnem prepričanju bližje levici. »Ne delam časopisa samo za predele severno od Tel-Aviva«, razlaga v skromni pisarni na sedežu časopisa. Haaretz ni mogel spregledati trpljenja ljudi. Sprožilo je bilo napad na Hamro. 6. februarja 2002 je palestinska vojska vdrla v notranjost te kolonije in ubila tri osebe, med njimi majhno punčko in njeno mater. »Ko sem prebral reportažo v New York Timesu, mi je razkošje podrobnosti in predvsem tona, v primerjavi z našim precej suhim časopisom, dalo misliti, da nekaj ne funkcionira dobro«, analizira Hanoch Marmari. Ta empatija je Haaretza približala popularnim časopisom, kot sta tabloida Yediot Aharonot in Maariv, kar za Marmarija nikakor ni kompliment. »Ko nekdanji vodje specialnih služb javno ogovorijo izraelsko vlado, to storijo preko Yeodita in ne Haaretza,« pravi Marmari. Ljudje se pogosto sprašujejo, kje Haaretz stoji. Nanj leti toča ogorčenih pisem bralcev, ki novinarjem kričijo naj se vrnejo v realnost in jih pozivajo, da izberejo med Izraelci in Palestinci. Lastnik časopisa, Amos Schoken razmišlja prav nasprotno od Marmarija in ostaja zvest svojim analizam, ki so postale skoraj radikalne, kar se tiče palestinskega vprašanja. Zgodilo se je že, da so objavili mnenje obratno mnenju celotnega uredništva. Kljub temu je odnos med obema zelo tesen in uredništvu dovoli, da počne kar hoče. Največkrat napadena novinarja sta Gidéon Lévy in Amira Hass, obtožena »sodelovanja s sovražniki«. Prvi piše o trpljenju, ki ga prestajajo Palestinci, ki so ujeti v absurdnost konflikta. Druga je brez dvoma ena najboljših poznavalcev palestinske družbe v Izraelu. Izraelsko javno mnenje se je ustalilo na prepričanjih: »Druga stran noče miru.« in »Nimamo nikogar s katerim bi se lahko pogovarjali.« Ni potrebno še enkrat dodati, da takšne poglede uredništvo časopisa vztrajno zavrača.

Palestina. Dnevnik Al-Ayyam (Dnevi) je bil prvi na palestinskem območju, ki je objavil ženevsko iniciativo miru, neuradni mirovni načrt, ki so ga pripravili nekdanji pogajalci med Izraelci in Palestinci. Od tedaj je ta razprava nenehno na strani Mnenja. Časopis, ki ima več komentarjev kakor novic, je najboljši primer palestinskega militantnega tiska, v katerem je prepovedana uporaba besed »terorizem« ali »terorističen« v povezavi s palestinskimi operacijami. V zadnjih treh letih je doživljal vpade in policijske ure, ki so preprečile izdajo v 88 dneh v letu 2002.

Vzhodna Evropa
Rusija. Najbolj popularen časopis v Rusiji je Moskovski Komsomolets (MK) in je verjetno eden najboljših barometrov stanja ruske družbe. Je ekonomsko neodvisen, kar je v Rusiji izjema. To je popularen časopis s privlačnimi naslovi, kratkimi populističnimi teksti; tu in tam se pojavi kakšnima ovadba skorumpiranih funkcionarjev. Zelo popularen je v Moskvi in Sibiriji. Na naslovnici je ponavadi kronika male in velike bede vsakdanjega življenja Rusov. Direktor Pavel Goussev je bil tudi zaslužen za uspeh tiskovne skupine, z 89 časopisi in revijami ter 1600 zaposlenimi. V MK je mogoče občutiti nekoliko ksenofobično in antimuslimansko tendenco. Glede vojne proti terorizmu je Goussev mirno povedal, da pač ne mara Arabcev. MK noče rušiti tabujev, zato ni novic o teroriziranju civilistov v Groznem, o finančnih poneverbah; nekateri oligarhi pa so nedotakljivi. Nekateri novinarji so pripovedovali, kako pogosti so samocenzura in članki po naročilu. Močan val liberalizma je ponovno padel, Goussev pa to opravičuje z odgovorom, da je ruski tisk star samo 13 let in da bo prava svoboda tiska nastopila jutri. Ruski tisk je v rokah oligarhov.

Poljska. »Gazeta Wyborcza na Poljskem oblikuje mnenja elite. To je bogat in kreativen časopis, brez dvoma eden najbolj vplivnih v Evropi. To je več kot časopis, to je stanje duha.« Tako opisuje časopis Bronislaw Wildstein, novinar pri konservativnem dnevniku Rzcespospolita. Direktor Gazete je vplivni Adam Michnik, ki se ga bojijo tudi politiki. Julija 2002 se je glede medijskega zakona na Poljskem zgodil škandal, ki polni strani ostalih časopisov: afera Rywin. Gazeta spada v skupino Agora, ki zajema oglaševanje, internet, založništvo, lokalne radijske postaje, periodične revij za specializirane teme: ženske, avtomobilistične revije … Na varšavski borzi zelo dobro kotira. Ena od dvajsetih največjih medijskih skupin kotira tudi v Londonu. Manjka samo še televizija, da bo medijska pokrajina popolna. Agora je opazila priložnost, ko je veriga privatnih televizijskih postaj Polsat leta 2002 objavila, da išče strateškega investitorja. Problem pa je bil predlog avdiovizualnega zakona v parlamentu, ki je lastnikom dnevnega časopisa prepovedoval, da kupijo televizijsko postajo. Vlada je to odločitev interpretirala kot boj proti koncentraciji. Lew Rywin je 22. julija 2002 v imenu »skupine ljudi na oblasti« od Michnika zahteval 17,5 milijonov dolarjev v zameno, da prepriča premiera, da izbriše odstavke zakona, zaradi katerih Agora ne more kupiti verige Polsat. Michnik je zavrnil izsiljevanje, a o tem pet mesecev ni spregovoril niti besede. V času poskusa izsiljevanja denarja je bil Lew Rywin direktor Canal+ Poljska in upravljal Heritage Films (Pianist - Roman Polanski). Po petih mesecih je Michnik objavil zgodbo v svojem časopisu. Pojavila so se vprašanja, koga ščiti - morda premiera? Michnik je zagovarjal svoje ravnanje, češ da ni hotel povzročiti škandala, ki bi lahko škodil Poljski v pogajanjih z EU in da je najprej hotel sprožiti preiskavo. Od tega dogodka naprej so kritike na račun Michnika pogoste. Razglasil se je za branitelja svobodnega tiska, vendar za zaveso morale skriva svoje interese moči. To je vprašanje denarja in oglaševalskega trga.

Severna Evropa.
Poleg tabloidnega populističnega formata časopisa se je razvil še en trend - brezplačni časopisi, ki jih lahko najdemo povsod. Stockholm služi kot laboratorij brezplačnih časopisov. Na metrojih, železniških postajah ali kioskih jih je polno in vsak je enak drugemu. Glavna sta Stockholm City in Metro. Kratki članki, polno agencijskih brzojavk, fotografij, infografike, praktičnih informacij. Za ta novi žanr je oglaševanje bistveno za preživetje: je edini vir dohodka. Bitka za oglaševalce je torej težka. Številke naklade se skrivajo, metodološki prijemi, s katerimi jih ugotavljajo, pa so problematični. Trend se je že naselil tudi v druga evropska mesta. A videli bomo, če bodo povečali bralno kulturo ljudi.

1 Tehelko najdete na naslovu .


Vir:
Le tour du monde en 80 journaux, Le Monde, 5. december 2003

nazaj