Globoki dekolteji in dolge noge že nekaj časa niso več med prvimi očitki kritikov televizijskih programov v Italiji. Izpodrinilo jih je dejstvo, da italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi neposredno ali posredno nadzoruje 90 odstotkov italijanskega televizijskega programa, in to v državi, ki ima v prvem členu ustave zapisano garancijo svobode govora in informiranja. Duopol državne televizije RAI in treh kanalov Mediaset se je dokončno zvalil v naročje enega človeka februarja 2002, ko je potekel mandat upravnemu odboru RAI in je novega po meri desnosredinske vlade imenoval odbor sestavljen iz predstavnikov poslanske zbornice in senata. Berlusconi, ki ima v lasti tri od štirih italijanskih komercialnih televizijskih kanalov (Canale 5, Italia 1 in Rete 4), je tako dobil še posreden vpliv na vodenje nacionalne televizije.

Da ne gre le za navidezen vpliv, dokazujejo podatki, da se je prostor, namenjen predstavljanju opozicijskih stališč, v pol leta po imenovanju novega upravnega odbora skrčil za dobrih deset odstotkov. Potem ko ju je premier okrcal na novinarski konferenci in izjavil, da sta »kriminalna potrata davkoplačevalskega denarja«, sta službo na javni televiziji izgubila politični komentator Michele Santoro in novinar Enzo Biagi, oba znana po nasprotovanju vladni politiki. Oktobra istega leta je cenzura udarila po satirični oddaji Blob, posvečeni medijski spretnosti italijanskega premiera. Iz programa naj bi jo umaknili po naročilu generalnega direktorja RAI. Marca lani je že teden po imenovanju na mesto direktorja RAI odstopil Paolo Mieli, ki si je med drugim prizadeval tudi, da bi Santora in Biagia ponovno uvrstili v program. Ko je v Evropi Berlusconi povzročil plaz očitkov zaradi žalitve nemškega evroposlanca, ki mu je prisodil filmsko vlogo vratarja v koncentracijskem taborišču, in posledično kratkoročno ohladitev odnosov med Nemčijo in Italijo, je javna televizija o incidentu enostavno pozabila poročati.

Medtem ko si je nasmejani in nastopov pred televizijskimi kamerami vajeni italijanski predsednik vlade utrjeval vpliv v RAI, se mu je tresla domača trdnjava. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da je njegovo lastništvo nad tremi televizijskimi komercialnimi postajami nezakonito. V Italiji sicer vse do 1990 niso poznali omejitev lastništva tiska in elektronskih medijev, kar je tudi povzročilo do vzpostavitev duopola, v katerem sta si Mediaset in RAI tržišče delila na polovico. Zakon o radiu in televiziji iz leta 1990 pa je določil, da dnevno časopisje, ki pokrije 16 odstotkov državne cirkulacije, ne sme imeti v lasti televizijske postaje. Tisti, ki pokrijejo od 8 do 16 odstotkov dnevnega tiska, ima lahko v lasti le eno televizijo, tisti pod 8 odstotki pa dve. Ustavno sodišče je zato zahtevalo, da Berlusconijevo televizijsko postajo Rete 4 spremenijo v satelitsko, kar pa bi jo po ocenah vodstva pahnilo v oglaševalski mrk in posledično v ukinitev. Italijansko sodišče še zdaleč ni bilo edino, ki se je spotaknilo ob koncentraciji medijskega vpliva v rokah vrhovnega poglavarja šestega največjega gospodarstva na svetu. Podobno stanje v svojem poročilu opaža tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope, ki ugotavlja, da se je stanje na že tradicionalno političnim strankam podrejeni javni televiziji v Italiji v času Berlusconijeve vlade le še poslabšalo. Mednarodna zveza novinarjev (IFJ) je pozvala Evropsko unijo, naj ukrepa proti takšni koncentraciji moči in konfliktu interesov. »Takšen nadzor na praktično vso televizijo v članici Evropske unije je v nasprotju z načeli moderne demokracije,« je položaj v Italiji komentiral generalni sekretar IFJ Adian White. Enakega mnenja je tudi Roberto Zaccaria, nekdanji šef RAI in profesor ustavnega prava na Univerzi v Firencah, ki je na evropski konferenci o javnih medijih v poročilu evropskemu parlamentu oktobra lani ocenil medijski položaj v Italiji: »Nič ni primerljivo s stopnjo koncentracije medijskega lastništva v Italiji. Običajno je, da poskušajo politiki nadzorovati medije, a Berlusconi je že pred prihodom na oblast nadzoroval večino medijev, kar mu je služilo za doseganje političnih ciljev. Danes nadzoruje 50 odstotkov filmskega in več kot 50 odstotkov oglaševalskega trga, vse tri kanale Mediaseta; prizadeva si za popoln nadzor nad javno televizijo RAI. Položaj, v katerem smo, je grožnja demokraciji.«

Kar je za nekatere grožnja, je za druge odskočna deska. Da bi zavarovala predsednikove poslovne interese, je Berlusconijeva vlada pripravila dva zakona. Prvi, ki govori o konfliktu interesov, določa, da udejstvovanje v profitni dejavnosti ni združljivo z javno funkcijo, vendar se nezdružlivost nanaša le na vodenje podjetij. Ker podjetja vodijo Berlusconijevi družinski člani, po črki zakona konflikta interesov sploh ni. Drugi je novi medijski zakon, ki ukinja omejtive navzkrižnega lastništva tiskanih in elektronskih medijev, povečuje pa tudi prag dovoljenega televizijskega oglaševanja, od katerega Berlusconijev Mediaset že zdaj dobi 63 odstotkov vsega dohodka. Zakon dopušča zakasnitev prestrukturiranja televizijskega kanala Rete 4. Za nameček pa predvideva tudi postopno privatizacijo javne televizije RAI po letu 2004. Nadzor nad javno televizijo bi najverjetneje ostal v rokah vlade, saj bi največji zasebni lastniški delež omejili na en odstotek, spremenilo pa naj bi se tudi število članov upravnega odbora RAI s sedanjih pet na devet članov, od katerih bi jih sedem imenovala parlamentarna komisija, dva pa neposredno ministrstvo za gospodarstvo. Novi medijski zakon, ki ga je pripravil minister Gasparri, se je sicer gladko sprehodil skozi poslansko zbornico in senat, slabše pa so ga sprejeli na ulici in v javni televiziji. Zaradi nasprotovanja zakonu je Luzia Annunziata, predsednica upravnega odbora RAI, zagrozila, da bo ob sprejetju zakona, ki je škodljiv za javno televizijo, takoj odstopila. Junija so italijanski novinarji organizirali enodnevno stavko, da bi opozorili na vladno politiko, ki je postala grožnja svobodi tiska. Decembra lani, ko se je pripravljala zadnja obravnava zakona, je rimske ulice napolnilo nekaj tisoč protestnikov, ki so se zbrali, da izrazijo nasprotovanje medijskemu zakonu.

Italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi, na čigar vrata so trkali predstavniki zaščitnikov svobode tiska in je v nabiralnik prejel tudi poziv mednarodne zveze novinarjev, naj zavrne podpis medijskega zakona, je presenetil Berlusconijevo vlado. S predsedniškim vetom je bil medijski zakon vrnil v ponovno parlamentarno obravnavo, kar ob prepričljivi večini, ki jo ima v rokah Berlusconijeva Forza Italia s koalicijskimi partnerji, pomeni le to, da bo zakon sprejet pozneje, kot je računala vlada. Ustavno sodišče pa je v začetku letošnjega leta za nameček razveljavilo še zakon o imuniteti, s katerim je Berlusconi dosegel zamrznitev procesa proti njemu na milanskem sodišču. Dveh tako močnih zaporednih udarcev si Vitez ni mogel privoščiti. Treba je bilo izdelati nov načrt za rešitev Rete 4. Tokrat je Berlusconiju svoj tretji kanal uspelo obdržati na frekvencah zemeljske televizije z manjšo čarovnijo. Na obisku v Atenah je izjavil, da so profesionalni politiki (sam sebe za kaj takšnega ne šteje) navadni kriminalci, saj je očitno, da imajo jahte in nepremičnine, ki so jih kupili z denarjem, ukradenim iz proračuna. Medtem ko se je medijski prostor pregreval ob debati, ali so politiki kriminalci, je vlada v parlamentu že tridesetič v svojem mandatu posegla po glasovanju o zaupnici, ki mu je pripela še dekret o ohranitvi Rete 4. Tako je bil iz nič ustvarjen obvoz mimo Ciampijevega veta, ob katerem je Berlusconi odkrito priznal, da ni niti prebral predsednikove utemeljitve za zavrnitev podpisa medijskega zakona. Gre za začasni odlok, ki naj bi kanalu Rete 4 zagotovil obstoj na sedanjih frekvencah do maja letos, ko naj bi po predvidevanjih vlade skozi proceduro dokončno spravili novi medijski zakon, ki bo zanj in za zaščito drugih Berlusconijevih medijskih interesov zagotovil trajnejšo rešitev.

Takšna rešitev pomeni odpravo vseh obstoječih (čeprav v praksi neupoštevanih) zakonskih omejitev medijskega lastništva in posledično omogočanje nadaljnje koncentracije medijske in politične moči v rokah Berlusconija in njegovih privržencev. Med njimi je tudi Marcello Dell’ Utri, na Siciliji rojeni senator Forza Italije, ki zaradi blatenja dobrega imena toži Nobelovega nagrajenca Daria Foja, ker ga v novi odrski uprizoritvi z naslovom Dvoglava anomalija upodablja kot mafijca. (Ni zanemarljivo dejstvo, da Dell’ Utriju trenutno sodijo zaradi domnevnega pranja mafijskega denarja skozi Berlusconijevo oglaševalsko hišo Publitalia.) 77-letni Fo, čigar primarna tarča v novi satiri je Silvio Berlusconi, pravi, da je gledališče edini prostor v Italiji, kjer je satira še mogoča, saj so televizijo že zdavnaj očistili vsakršne protivladne kritike, Dell’ Utrijevo potezo pa označuje za »cenzorski terorizem«, ki je namenjen krepitvi umetniške in novinarske avtocenzure. Kljub tožbi Fojevo gledališče nadaljuje z gostovanji po Italiji. Utri na sodišču od Foja zahteva milijon evrov odškodnine, v primeru, da bodo igro zvrteli na satelitski televiziji Sky Italia, pa bo svojo zahtevo povečal na dva milijona. Zakaj je Dell’ Utri v svojo grožnjo zajel le televizijo Sky Italia? Ker je popolnoma jasno, da je vlada gledalce programov Canale 5, Italia 1, Rete 4 in RAI učinkovito zaščitila pred »širjenjem napačnih informacij«. Tudi to je razlog, da so na svoji lestvici svobode tiska v organizaciji Novinarji brez meja Italijo uvrstili daleč za vsemi drugimi članicami EU - šele na 53. mesto.

»V državah, kjer spoštujejo svobodo tiska, ljudje živijo v blaginji tudi brez radikalnih reform, v državah, kjer ni svobode govora in tiska, pa tudi radikalne reforme ne morejo pripeljati do blaginje,« pravi V. V. Bervi-Flerovski. Rusija je, kot je znano, država številnih revolucionarnih sprememb, toda blaginja naroda je kljub temu še vedno nedosegljiv cilj. Spominja namreč na horizont, ki se nenehno oddaljuje. In posledično tudi beseda v tej državi nikoli ni bila svobodna. V takšnem dobesednem pomenu, kot ga je v zgornjem citatu že v davnem letu 1869 omenjal napol pozabljeni ruski filozof in pravnik Flerovski. In svobodna ni niti danes. Prav to bom poskušal dokazati s tem mojim člankom. V razpravah o ruskih medijih preži na zunanjega opazovalca nevarnost, na katero bi še pravi čas rad opozoril bralca. Predstavljajte si, da ste - raca. Svobodno krožite nad jezerom in iščete primerno, udobno mesto za prenočevanje ali počitek. Na mirni jezerski gladini nenadoma zagledate vaše vrstnice, ki se mirno hranijo in vabljivo gagajo. Podoba, ki vas prepričuje, da ste res našli pravi kraj za počitek. Toda bog ne daj, da bi nasedli temu raju. Takoj ko bi se približali gagajočim sorodnicam, bi se iz grmičevja oglasili neusmiljeni streli lovcev. To so namreč - podtaknjene race. Vaba za naivneže. Res je: race, ki ste jih opazili, so na las podobne vam samim. Po vodi ravno tako radoživo čofotajo kot ve, toda z nevidnimi, vendar krepkimi vrvicami so trdno privezane k bregu. V angleščini »law« pomeni »zakon«. Vsak slovar vam bo potrdil točnost tega prevoda. Za Anglosaksonce je zakon sveta stvar. Tudi ko gre za tako nepomembno zadevo, kot so denimo prometni predpisi. Toda zakon je zakon in Angleži bodo tudi v prometu dosledni tako kot povsod drugod v življenju. V Rusiji je podoba povsem drugačna. Zakoni tod očitno obstajajo zgolj zato, da bi jih kršili. To velja tudi za tako pomembne in (moralno) zavezujoče “norme”, kot je denimo deset božjih zapovedi. Zato pri nas slovarjem ne gre pretirano zaupati. Raca na vrvici in raca v svobodnem letu sta namreč dve povsem različni bitji. Pa naj slovarji o tem trdijo, kar hočejo. In če se vam morebiti zazdi, da so problemi v zvezi z dostopom do novinarskih informacij v čečenski vojni ravno takšni - ali pa vsaj podobni - kot so bili v vojni Perzijskem zalivu, takoj odprite oči ali pa se prekrižajte, kajti tu ne more biti nikakršnih logičnih primerjav. Brž se spomnite na lovce v grmovju in ne nasedajte na gladino tega varljivega raja. Zakaj?

Prvič: Zato, ker je v Perzijskem zalivu res divjala vojna. Vsi so vedeli, kdo so nasprotniki in kje poteka frontna črta. V Čečeniji ni vojne. Tam niti izrednih razmer niso razglasili. V Čečeniji že vrsto let divja zgolj tako imenovana “protiteroristična operacija”, v kateri ni bojujočih se strani, frontna črta pa ne gre le skozi Grozni ali Urus-Martan, ampak jo je mogoče čutiti tudi v Moskvi ali Rjazanu. Drugič: Dostop do določenih informacij je bil med vojno za Irak v resnici omejen. Po vzajemnem soglasju med vojsko in novinarji. Dogovor je bil zapisan na papirju, črno na belem, veljal pa je le določen čas. V Čečeniji režim dostopa do informacij določajo zgolj vojaki, pri čemer si ta dostop vsaka sodelujoča stran zamišlja kar po svoje. V armadi veljajo ena pravila, v enotah notranjega ministrstva velja spet nekaj drugega, po svoje so te stvari urejene tudi v obveščevalnih in drugih tajnih službah. Ko gre za roke, do katerih naj bi veljale omejitve, na primer še zdaj ni odgovorov na vprašanja, ki so jih novinarji pristojnim zastavljali še v letih 1994-95, torej med prvo čečensko vojno, ko so bili odnosi med vojsko in novinarji v bistvu še dokaj liberalni. Tako še dandanes niso znana imena več sto padlih in pogrešanih vojakov ter drugih žrtev takratnih spopadov, med katerimi je bilo tudi precej novinarjev. Kakšen je odnos vojakov do novinarskih informacij iz Čečenije nadvse zgovorno dokazuje izjava nekega majorja, ko je televizijskim novinarjem, ki so snemali na njegovem območju, kaseto s posnetimi materiali besno odvzel s temile besedami: “Vse, kar ste posneli tukaj, je laž, ki nima nikakršne zveze z resničnimi dogajanji...!” Tretjič: Za ameriškimi in evropskimi novinarji stojijo velikanske in v praksi že neštetokrat preverjene in potrjene izkušnje iz njihovih demokratičnih okolij. Za ruskimi novinarji so predvsem dolgoletne izkušnje s totalitarno oblastjo in le dobro desetletje življenja in dela v demokraciji (in tržnih razmerah), ki pa je pri nas doslej opravila le nekaj skromnih korakov. V praksi se to pomanjkanje demokratičnih izkušenj še posebej drastično manifestira v presenetljivem odnosu do zakonov, ki sem ga že omenjal, posledično pa tudi v nekakšni nedodelanosti in v nerazumevanju etičnih norm, ki jih tudi zaradi pomanjkanja ustreznih navad nihče ne spoštuje. Četrtič: Zahodni tisk se kljub svojemu egoizmu in prizadevanjem po samozadostnosti in neodvisnosti že kar organsko razglaša za nekakšen instrument in sestavni del civilne družbe, medtem ko si ruski tisk že leta in leta zastavlja predvsem tole vprašanje: ali v državi sploh obstaja civilna družba? Odgovor je seveda v glavnem negativen. Ruski mediji - v popolnem nasprotju z izkušnjami iz zahodnega sveta - nemalokrat ponosno, toda povsem neupravičeno kar sami sebe razglašajo za civilno družbo. In celo za nekakšno četrto vejo oblasti.

Petič: Dajte, odmaknimo se nekoliko od vojne. In ker smo že omenjali oblast, je ob tem treba dodati, da je odsotnost demokratičnih tradicij v oblastnih strukturah čutiti še bolj kot pa v tisku. Mediji v državni lasti, ki so v Ameriki in v Evropi že prava redkost, se plodijo in cvetijo podolgem in počez po vsej državi. Država si tako ali drugače lasti - ali pa prek ustreznih mehanizmov vpliva nanje - do 70 odstotkov časopisov in revij in več kot 80 odstotkov vseh televizijskih postaj. Vse velike tiskarne in absolutna večina radijskih postaj so v neposredni lasti države. Na ta način oblast - posredno in neposredno - odločilno vpliva na vsebino časnikov ter radijskih in televizijskih oddaj. V Ruski federaciji so republike, kjer ni mogoče natisniti ene samcate strani opozicijske ali kako drugače nenadzorovane publikacije. Ta popolna odvisnost od oblasti je povsem iznakazila informacijsko zrcalno sliko ruskih medijev, v kateri se država, o kateri pišejo in poročajo, kaže kot nekakšen neproporcialno zgrajen debil, pri katerem na velikansko glavo (oblast) odpade kar 70 odstotkov prostora, drobnemu telesu - torej vrsti izjemno zapletenih in žgočih socialnih in družbenih problemov - pa ostane na voljo vsega 30 odstotkov medijskega informacijskega zrcala. Zaradi takšnih nesorazmerij se seveda neusmiljeno podira tudi sistem vrednot. Danes sredstvom množičnega obveščanja (z rusko kratico SMI) denimo zaupa samo še 20 odstotkov prebivalstva. V prvih letih perestrojke so bile te številke tudi štirikrat večje. Šestič: Ker tržni mehanizmi za medije v Rusiji v bistvu ne veljajo, saj je z njimi mogoče upravljati na vse (drugačne) možne načine, so časopisi v naši državi v bistvu sila neresen posel. Država krmi z dotacijami in različnimi olajšavami svoja sredstva množičnega obveščanja. Medije, ki niso v lasti državi, obvladujejo oligarhi, toda njihov posel je v veliki meri spet odvisen predvsem od državne oblasti. Reklamni trg je prav tako popolnoma deformiran: več kot 70 odstotkov denarja se namreč vrti v Moskvi, tako da se regionalni tisk tudi po tej plati ne more svobodno razvijati. Enake možnosti za vse torej še naprej ostajajo zgolj privid, ki se zlepa ne bo uresničil.

Novinarstvo v Rusiji je že od začetka devetdesetih leti sila nevaren poklic. Tak ostaja tudi danes. Po številu pobitih novinarjev je Rusija že lep čas na vrhu statistik različnih mednarodnih organizacij za človekove pravice. Sodne tožbe proti novinarjem in redakcijam so postale prava mora za svobodne medije. V Rusiji so gubernatorji (voditelji regij in pokrajin), ki na leto tožijo tudi deset in več novinarjev ali njihovih hiš. Nanje se praviloma spravijo že zaradi povsem nepomembnih ali celo izmišljenih razlogov. Izkušnje z ukinitvijo oblastem nelojalnih televizijskih postaj NTV in TVC so jasno pokazale, da se v Kremlju ne nameravajo šaliti z drugačemislečimi. Metode obračunavanja z neodvisnimi mediji so vse bolj izpopolnjene. Oblast se pri tem ne zateka le k sodnim in administrativnim ukrepom, ampak je začela klicati na pomoč tudi davčno policijo, sanitarno inšpekcijo, varnostne organe in celo tajne službe. Oblast v Rusiji je od izvolitve Vladimira Vladimiroviča Putina za predsednika iz dneva v dan bolj avtoritarna. V državo se je spet prikradel strah, kar zagotovo zelo negativno vpliva na kvaliteto informacij, na pogum pri ocenah dogajanj in na neodvisnost analitičnih prispevkov. V Rusiji ni zakona o svobodnem dostopu do informacij. Prav tako ni zakona o televiziji. Zakon o sredstvih množičnega obveščanja iz leta 1991, ki je medije varoval pred vrnitvijo v komunistično enoumje, je zastarel. In kar naenkrat se lahko zgodi, da ga bo čez noč zamenjal nov zakon, pisan na kožo oblasti in medijskih oligarhov. Prvi osnutki zakona, ki ga pripravljajo v ministrstvu za tisk, kažejo, da gre - v primerjavi s predhodnikom iz leta 1991 - za velik korak nazaj na tem področju. Takratni zakon se namreč ni ukvarjal z lastninskimi odnosi v sredstvih množičnega obveščanja, kar je bilo po svoje razumljivo, saj je takrat obstajal samo en lastnik - sovjetska država. Novi zakon, ki ga pišejo in narekujejo novi lastniki, v tem primeru torej tudi država, bo njihove interese in pravice branil do zadnjega. Seveda v škodo samostojne uredniške politike in neodvisnega novinarstva. Podstavljene race, ki jih tako radodarno krmijo lovci, so iz dneva v dan bolj mastne in okorne. Mnoge med njimi sploh ne morejo več leteti. In resnici na ljubo - nekatere med njimi so že zdavnaj opustile tovrstne želje. Toda trdnih niti, s katerimi so za vselej privezane k bregu in o katerih je bil govor v tem prispevku, iz ptičje perspektive preprosto ni mogoče opaziti. In tragedija ruske demokracije je prav v tem, da jo Zahod praviloma vselej opazuje zgolj iz višin, od koder tako usodnih podrobnosti, žal, ni moč videti.

V modernem času, ko smo ljudje zasičeni z raznimi informacijami, je težko ločiti med kvalitetnimi in nekvalitetnimi novicami. Medije vedno bolj kritizirajo, da ne predstavljajo več protimoči, ampak da delujejo v službi bogatih lastnikov in majhnih elit. To pa pomeni grožnjo pluralnosti mnenj. Kajti ni veliko ljudi, ki bi po internetu ali v knjižnicah iskali različne poglede svetovnih časopisov o določeni problematiki. Zato je zelo pomembno, da so mediji neodvisni in da novinarjev ne vodi potlačena samocenzura. Le Monde se je po plazu očitkov in obtožb, ki so leteli ne samo nanj ampak tudi na druge svetovne medije (The New York Times in Gazeta Wyborcza), odločil raziskati, kakšna je bila planetarna medijska slika leta 2003. Ali lahko svetovne družbe in ekonomije res varčujejo, ko gre beseda o poglobljeni informaciji? Ali so mediji res lahko popolnoma svobodni v primerjavi s tako močnimi ekonomskimi skupinami? Dejstvo je, da v ospredje prihaja popularen tisk z velikimi naslovi in markantnimi fotografijami, besedila pa so skrajšana na minimum. Slike govorijo zgodbe in ustvarjajo mnenja. Tabloidni format vse bolj zamenjuje velikega. Tisk se, po besedah direktorja Le Monda Jean-Marie Colombanija, srečuje s tremi izzivi. Prvi je novinarstvo samo. Problematična je globina informacij, ki potujejo po svetu, njihova hitrost, aktualnost, na katero vpliva tehnologija s svojim neulovljivim inovativnim ritmom, ki omogoča, da v istem hipu, ko se dogodek zgodi, o njem poročajo na drugi strani sveta. Pomembna pa so še količina informiranja, volja do preverjanja novic in umetnost izražanja. Drugi izziv je sama institucija medijev kot četrte veja oblasti. Vedno bolj pomembna so vprašanja, katera protimoč medijem stoji nasproti, ker dobijo vse večji vpliv in so brez nadzora. Lahko namreč postanejo prikrita močna sila, ki vsiljuje svoje poglede, brez prave protiuteži. Tretji izziv je digitalna revolucija in razcvet interneta, ki zdaj posega na področje knjige, tiskanih medijev, kinematografije, radia in televizije. Raziskava Le Monda, ki je izšla kot priloga francoskega dnevnika 5. decembra 2003 (Le tour du monde en 80 journaux - V 80 časopisih okoli sveta), je pokazala, da si ve čina redakcij po svetu želi obdržati določeno idejo demokracije in svobode v vesolju prenovljene tehnologije in ekonomije. To je naloga, ki jo lahko izpolni le tisk sam. Želeli so pokazati, kaj se dogaja z mediji po vsem svetu, ali izpolnjujejo svoje poslanstvo in s kakšnimi problemi se soočajo.

Velika Britanija. V Veliki Britaniji se resni časopisi z velikim formatom vedno bolj pogosto odločajo za tabloidnega predvsem iz enega razloga: kričeč naslov na prvi strani in atraktivna fotografija privlači pogled povprečnega bralca in bolj verjetno bo ta, postavljen pred izbiro, raje izbral manjši format. Direktor The Independenta Simon Kelner je na najbolj enostaven način razložil preobrazbo časopisa: »Vsako jutro, ko imam vse časopise razvrščene na svoji mizi, so tabloidi tisti, ki zbudijo mojo pozornost. So praktični za branje. Resen format je iz mode. Naslovnice bi lahko imeli v čistem tabloidnem stilu.« Lansiranje malega formata je lastnika, irskega industrialca Tonyja O'Reillyja, stalo pet milijonov funtov, vendar je nova formula dnevno za 45.000 izvodov povečalo naklado, tako da je septembra število izvodov naraslo na 200.000. V komercialnem boju z internetno in televizijsko ponudbo morajo biti časopisi veliko bolj iznajdljivi, da pritegnejo bralce; zato se zelo konservativni Daily Telegraph prizadeva, da bi naredil strani s črno kroniko čimbolj »seksi«, ker meni, da je treba temeljne vrednote narediti bolj dostopne in zabavne, da pritegnejo pozornost kupca. Tudi njegov tekmec The Times se je odločil za tabloidni format, ki doseže več ljudi, Guardian pa se s to možnostjo za zdaj samo spogleduje. Splošno mnenje, notranjepolitične in civilnodružbene razprave kažejo na trpljenje ob tej transformaciji. Teme, ki se bolje prodajajo, nadomeščajo resnejše in poglobljenejše pokrivanje mednarodnih dogodkov. Primer je vojna proti terorizmu, šport je vsepovsod prisoten, dnevne športne strani predstavljajo velik del celotne vsebine. Kriteriji dobrega okusa ali kvalitete niso več pomembni, če se časopis prodaja. Nekdanji direktor The Timesa in sedanji vodja Times Litterary Supplement, Sir Peter Stothard, pojasnjuje ta trend. Za kakovostni tisk je pridobivanje bralcev ključen faktor preživetja, saj prodaja konstantno pada. Resni časopisi s predvsem moško bralno populacijo morajo nujno govoriti o vsakdanjem življenju, da pritegnejo ženske in mladino. Za Stotharda je stroga ločitev resnega tiska, ki ga bere intelektualna elita, in popularnega tiska stvar preteklosti. Ta »mutacija! se je zgodila leta 1979, ko je v Times in Sunday Times posegel Rupert Murdoch s filozofijo, da uspešen časopis ustreza okusu večinske publike; torej da trg določa vsebino. Njegov tip novinarskega poročanja morda zavračajo v visokih londonskih krogih, res pa je, da tak tip novinarstva prinaša denar. Pisatelj Anthony Sampson, nekdanji novinar Observerja, to tendenco odločno zavrača. Časopisi po njegovem temeljijo samo še na zabavi, špekulaciji in čenčah in se ne morejo sklicevati na zgodovinski koncept. Obtožuje jih, da bralcem predstavljajo izkrivljeno podobo sveta, ki nima zveze z realnostjo. Novinarji postajajo kot paparaci na lovu za največjo senzacijo in se ne zavedajo, kako nevaren vpliv ima takšno početje na novinarsko etiko.

Združene države Amerike. Medijsko sliko v ZDA predstavljajo oligiopoli. Eden takih je agencija Bloomberg, ki pokriva 37 odstotkov svetovnega trga finančnih informacij. Informacije, ki prihajajo iz te agencije, so objavljene v najbolj prestižnih časopisih. Glavni element družbe je informacijski terminal, ki si ga je izposodilo na tisoče bank in finančnih institucij. Agencija deluje skoraj v totalitarnem utripu, nihče od zaposlenih si ne upa govoriti o notranji strukturi, če hoče obdržati službo. Delovne ure se ne štejejo, osebne pisarne in hierarhične titule ne obstajajo. Med ogromnimi bazami podatkov lahko najdemo računovodske dokumente, letna poročila podjetij, ki kotirajo v največjih borzah po svetu. Vse kliente obravnavajo enako, cena storitve stane na mesec 1285 dolarjev. Kvaliteti sicer ne moremo oporekati, saj redko prihaja do napak. Dostopni so 24 ur na dan. Edina resna konkurenca je agencija Reuters, ki pokriva 46 odstotkov svetovnega trga finančnih informacij, ta pa ima težave pri prestopu na intenzivno uporabo interneta. Zgodovinar na Kolumbijski univerzi Alan Brinkley pojasnjuje spremembo na medijskem področju v ZDA. Ameriška populacija že dolgo ni bila tako razdeljena. Ta polarizacija je posledica prihoda G. W. Busha na oblast. Mediji so postali bolj patriotski, pristranski, še posebno z uveljavljanjem ultrakozervativcev s fundamentalističnim protestantskim zaledjem. Začenja se polemika o levici in desnici. Primer je Washington Post. Objava kritičnih člankov je sprožila agresivne reakcije med bralci, ki so začeli dvomiti o njihovem patriotizmu in se spraševati, od kod so si vzeli pravico dvomiti o delu vlade. Zadnje leto so mediji v ZDA očitno podpirali politično moč. Alan Brinkley vidi medije kot vzrok za skrb: informacija je postala spektakel pod vplivom televizije. Veliko koncentracijo medijev, ki jo vodi samo profit. Afera Jayson Blair je povzročila avtorefleksijo ne samo največjega, The New York Timesa, ampak tudi ostalih medijev. Omenjeni časopis je zdaj v fazi okrevanja, na novo je organiziran, na čelu sta dva nova direktorja. Posebna skrb je odslej posvečena zaposlovanju novih sodelavcev. Časopis si je popravil čast, ker se je javno opravičil in najel razne strokovnjake, ki so preverili vse Blairove članke. Zaradi tega dogodka je tudi vedno več vprašanj o izobraževanju novinarjev. Na univerzah bi morala biti v ospredju kakovostna povezava znanj s področij, kot so pravo, ekonomija, znanost, predvsem pa poudarjeno praktično delo, novinarska etika in ločevanje žanrov. Bill Kovach je avtor priročnika oziroma manifesta Elementi novinarstva. Glavna izpostavljena vprašanja so: kaj bi morali novinarji vedeti in publika zahtevati? Novinar mora imeti v glavi jasen cilj svojega poklica. Ali je treba razkriti podatek o pomanjkanju nacionalne varnosti, ki mora ostati skrivnost? Ali lahko objavimo informacije, če ignoriramo interes anonimnega vira o razkritju? Ali moramo od akterjev v politični debati zahtevati, da kakšno temo posebej razčlenijo in utemeljijo, ali moramo biti zadovoljni s ponujeno agendo? Bill Kovach je znan po tem, da je hotel prepovedati izraz off the record, ko je bil na čelu New York Timesa.

Latinska Amerika. Največji časopis v Latinski Ameriki je brazilski Folha de Sao Paulo, ki je iz lokalne prešel na nacionalno raven; ima rekordno naklado milijon izvodov, njegov lastnik pa je Otavio Frias Filho. Razdeljen je na serijo avtonomnih zvezkov, v katerih je veliko infografike in barv. Glavna vodila so: politična neodvisnost, kritično mišljenje in pluralizem. Bere ga urbani srednji sloj. Časopis pa je sestavljen pretežno iz novinarskih kolumn. Tak razcvet je posledica angažiranja za demokratizacijo družbe. Ohraniti hoče kritično distanco do političnih akterjev, ne glede na njihov položaj. Včasih novinarji pretiravajo v kritikah politikov, problem pa je tudi, da so novice zelo skrajšane, kar je posledica pomanjkanja kvalifikacij novinarjev. V slogu se čuti nesramen in prepirljiv podton, ki še skrha kritično distanco in iritira bralce. Otavo Frias vsakih pet let organizira izobraževanje, da bi časopis vendarle obdržali na elitni ravni, hkrati pa stopili v korak s trgom in njegovimi zahtevami. Gabriel Garcia Marquez, ki je leta 1982 dobil Nobelovo nagrado za literaturo, je ustanovil avtonomni prostor za izobraževanje novinarjev, ki ni niti dodatek novinarskemu študiju niti konkurenca sami profesiji. To je Ustanova za novo ibero-ameriško novinarstvo. Svoja vrata je odprla aprila 1995 v Cartageni de Indias, v Kolumbiji. Od takrat se je tam izpopolnjevalo 2350 novinarjev, v 148 delavnicah in seminarjih, v 33 mestih in pod vodstvom 59 profesionalnih svetovno znanih novinarjev. Glavna ideja je, da mora prav vsako novinarstvo najprej temeljiti na raziskavi in da etika ni odvisna od situacije, ampak mora novinarja vedno spremljati. Delavnice omogočajo kolektivno delo okrog specifičnega primera - tehnika, etika, družbena vsebina in kvaliteta. Poudarek je na ločevanju novinarskih žanrov. Sodeluje od 12 do 15 novinarjev dva do pet dni; seminarji so debate o aktualnih temah, kjer je prisotnih od 40 do 50 novinarjev in strokovnjakov iz vse Amerike (severne in južne) in Evrope, trajajo pa dva ali tri dni. To je neprofitna organizacija, čeprav proračun ni majhen. Sodelovanje na delavnicah stane od 500 do 1000 dolarjev, obstajajo pa tudi štipendijski programi, ki ga v večini financirajo privatne organizacije in ki krijejo tudi do 70 odstotkov stroškov.

Indija. Za 125. obletnico časopisa z angleškimi koreninami, The Hindu, 7. novembra 2003, so oblasti Tamil Naduja, države na jugu, kjer je njegov sedež, zahtevale razrešitev treh direktorjev in dveh novinarjev ter terjale 15-dnevno zaporno kazen zaradi domnevnega izkoriščanja svojih privilegijev pri sodni oblasti. Direktor S. Rangarajan se je ovil v molk, prav tako odgovorni urednik N. Ravi. Istega dne so oblasti v prostorih madraškega časopisa naredile hišno preiskavo. Vse to se je zgodilo zaradi precej ostrega uvodnika 25. aprila z naslovom Naraščajoča netolerantnost, ki je lokalni vladi očital, naj prizna svojo »kruto izkoriščanje državne moči«. The Hindu je že od ponovne izvolitve načelo stranke leta 2001 kritiziral ministrico Selvi J. Jayallalithaa, nekdanjo filmsko igralsko, ki prevzela vodenje stranke po razcepu dravidianskega gibanja (zelo vplivnega na jugu). Obtoževal jo je korupcije. Ko se je na sodišču oprala sodbe, je vložila 17 tožb protičasopisu zaradi obrekovanja in zahtevala zaporno kazen za pet novinarjev. Tradicionalne vrednote dnevnika ostajajo iste, predvsem silovite kritike sovražnih politik, pobožnjaštva in šovinizma. Hindu je bil vedno angažiran v Gandhijevem boju za sekularizem. Danes se zavzema za ovadbo ekstremnega hindujskega nacionalizma (primer: poboj muslimanov v Gudžaratu leta 2002). V času napada na Iraku je časopis popolnoma nasprotoval vojni za okupacijo in pošiljanju indijskih vojaških enot v to deželo. Hindu je edini od glavnih dnevnikov, ki se zavzema za to, da bi oblasti potrdile pravico do stavke delavcev, za boljše odnose s Pakistanom in Kitajsko. Zaradi svoje ostrine ima časopis veliko težav z oblastmi. Časopis se v 80 odstotkih financira iz oglaševanja, cena pa je zelo nizka. Omeniti je treba še tiskovnega aktivista Taruna Tejpala, ki ima internetni časopis Tehelka, ki je izredno kritičen do oblasti, popolnoma neodvisen, svoboden in neustrašen, strasten in transparenten. Njegovo poslanstvo je ovadba korupcije in spoštovanje deontoloških pravil.1

Pakistan. Hameed Haroon, direktor pakistanskega dnevnega časopisa Dawn, ki izhaja v angleškem jeziku, rad poudarja tradicijo, ki jasno ločuje med novinarskim in menedžerskim delom. Takoj ko je prišel na ta položaj, je zmanjšal delež državne publicitete za 7 odstotkov, da se je osvobodil vsakega poskusa uradnega zastraševanja. Njegova vloga je skrbeti za novinarsko neodvisnost. »Odnosi z oblastmi so bili vedno ena mojih glavnih skrbi,« prizna Ahmad Ali Khan, predsednik uredniškega odbora pri Dawnu. Aktualni režim Perveza Mušarafa je veliko bolj toleranten. Doslej se jim še ni zgodilo, da bi jim rekel, o čem pisati in o čem ne, čeprav vojska kljub vsemu še vedno ostaja tabu, kot tudi vse glede obrambe. Nekateri novinarji so imeli težave pri pridobivanju informacij od vladnih agencij, nekaterim so celo grozili, vendar ima na splošno, za vojaško diktaturo, pakistanski tisk določeno svobodo. Dawn nasprotuje vsem skrajnostim. Je zmeren, liberalen in demokratičen. Do družbenih tem, kot so delo otrok, obramba neprivilegiranih razredov in zavzemanje za konec diskriminacije, ima vedno jasno mnenje. Odgovorni urednik Tahir Mirza priznava, da je religija še vedno kočljiva stvar. Zavzemajo se tudi za nadzor rodnosti in vsesplošno izobrazbo. A hkrati je še vedno konservativen. Distancira se od tabloidnega senzacionalizma in nikoli ne objavlja fotografij žrtev nasilja. Največ prostora zavzemajo pakistanske novice, mednarodnim temam sta posvečeni samo dve strani. Dovolj nazoren je primer poročanja o Iraku, ko je redakcija tja poslala novinarja šele deset dni po padcu Bagdada. Največji problem je, kako najti usposobljene novinarje, ki obvladajo angleščino.

Afganistan. Killid je proizvod afganistansko-francoskega tandema - Shahirja A. Zahine, direktorja nevladne organizacije DHSA (Development and Humanitarian Services for Afghanistan) in Christiana Marieja, humanitarnega delavca v Afganistanu. Oba sta želela ljudem nuditi nepristranski vir informacij. To je edini uspešni časopis v novi dobi in izhaja v 25.000 izvodih v 32 provincah. Prva številka je izšla marca 2002 v 5000 izvodih na 24 straneh. Danes ima 58 strani z 8 regionalnimi prilogami za Kabul, Mazar-e-Šarif, Herat, Kandahar, Džalalabad, Gardiz in provinci Takhar in Faryab. Izhaja v dveh glavnih jezikih: dari in pachtou. Ljudi so spodbudili k nakupovanju časopisa. Naslovnica vedno nosi karikaturo - »politično sporočilo«, ki ne prizanaša nikomur. V novem Afganistanu taka svoboda izražanja ne ustreza vsem in večkrat so mu že grozili, tudi s smrtjo novinarjev. Tudi tu je značilno pomanjkanje usposobljenega kadra, zato Christian Marie vabi tuje novinarje, da v kratkem času naučijo tamkajšnje osnov novinarstva. V 80 odstotkih jih financira EU, 20 odstotkov pa Unama (organizacija Združenih narodov v Afganistanu); nima oglasov, zaradi česar nimajo denarja, da bi tiskali višjo naklado. Kljub finančnim težavam so izdali tedenski ženski časopis Morsal (sel) s 15.000 izvodi.

Izrael. Najbolj znan izraelski dnevnik, ki izhaja tudi v angleškem jeziku je Haaretz. Odgovorni urednik je Hanoch Marmari. »To je dnevni časopis, bolj izraelski kot judovski, postsionističen, če hočemo, bolj zainteresiran v prihodnost kot v preteklost,« analizira Daniel Ben Simon, znani novinar, ki raziskuje družbeno civilna vprašanja. Odgovorni urednik se ni nikoli povezoval z nobeno stranko in je po političnem prepričanju bližje levici. »Ne delam časopisa samo za predele severno od Tel-Aviva«, razlaga v skromni pisarni na sedežu časopisa. Haaretz ni mogel spregledati trpljenja ljudi. Sprožilo je bilo napad na Hamro. 6. februarja 2002 je palestinska vojska vdrla v notranjost te kolonije in ubila tri osebe, med njimi majhno punčko in njeno mater. »Ko sem prebral reportažo v New York Timesu, mi je razkošje podrobnosti in predvsem tona, v primerjavi z našim precej suhim časopisom, dalo misliti, da nekaj ne funkcionira dobro«, analizira Hanoch Marmari. Ta empatija je Haaretza približala popularnim časopisom, kot sta tabloida Yediot Aharonot in Maariv, kar za Marmarija nikakor ni kompliment. »Ko nekdanji vodje specialnih služb javno ogovorijo izraelsko vlado, to storijo preko Yeodita in ne Haaretza,« pravi Marmari. Ljudje se pogosto sprašujejo, kje Haaretz stoji. Nanj leti toča ogorčenih pisem bralcev, ki novinarjem kričijo naj se vrnejo v realnost in jih pozivajo, da izberejo med Izraelci in Palestinci. Lastnik časopisa, Amos Schoken razmišlja prav nasprotno od Marmarija in ostaja zvest svojim analizam, ki so postale skoraj radikalne, kar se tiče palestinskega vprašanja. Zgodilo se je že, da so objavili mnenje obratno mnenju celotnega uredništva. Kljub temu je odnos med obema zelo tesen in uredništvu dovoli, da počne kar hoče. Največkrat napadena novinarja sta Gidéon Lévy in Amira Hass, obtožena »sodelovanja s sovražniki«. Prvi piše o trpljenju, ki ga prestajajo Palestinci, ki so ujeti v absurdnost konflikta. Druga je brez dvoma ena najboljših poznavalcev palestinske družbe v Izraelu. Izraelsko javno mnenje se je ustalilo na prepričanjih: »Druga stran noče miru.« in »Nimamo nikogar s katerim bi se lahko pogovarjali.« Ni potrebno še enkrat dodati, da takšne poglede uredništvo časopisa vztrajno zavrača.

Palestina. Dnevnik Al-Ayyam (Dnevi) je bil prvi na palestinskem območju, ki je objavil ženevsko iniciativo miru, neuradni mirovni načrt, ki so ga pripravili nekdanji pogajalci med Izraelci in Palestinci. Od tedaj je ta razprava nenehno na strani Mnenja. Časopis, ki ima več komentarjev kakor novic, je najboljši primer palestinskega militantnega tiska, v katerem je prepovedana uporaba besed »terorizem« ali »terorističen« v povezavi s palestinskimi operacijami. V zadnjih treh letih je doživljal vpade in policijske ure, ki so preprečile izdajo v 88 dneh v letu 2002.

Rusija. Najbolj popularen časopis v Rusiji je Moskovski Komsomolets (MK) in je verjetno eden najboljših barometrov stanja ruske družbe. Je ekonomsko neodvisen, kar je v Rusiji izjema. To je popularen časopis s privlačnimi naslovi, kratkimi populističnimi teksti; tu in tam se pojavi kakšnima ovadba skorumpiranih funkcionarjev. Zelo popularen je v Moskvi in Sibiriji. Na naslovnici je ponavadi kronika male in velike bede vsakdanjega življenja Rusov. Direktor Pavel Goussev je bil tudi zaslužen za uspeh tiskovne skupine, z 89 časopisi in revijami ter 1600 zaposlenimi. V MK je mogoče občutiti nekoliko ksenofobično in antimuslimansko tendenco. Glede vojne proti terorizmu je Goussev mirno povedal, da pač ne mara Arabcev. MK noče rušiti tabujev, zato ni novic o teroriziranju civilistov v Groznem, o finančnih poneverbah; nekateri oligarhi pa so nedotakljivi. Nekateri novinarji so pripovedovali, kako pogosti so samocenzura in članki po naročilu. Močan val liberalizma je ponovno padel, Goussev pa to opravičuje z odgovorom, da je ruski tisk star samo 13 let in da bo prava svoboda tiska nastopila jutri. Ruski tisk je v rokah oligarhov.

Poljska. »Gazeta Wyborcza na Poljskem oblikuje mnenja elite. To je bogat in kreativen časopis, brez dvoma eden najbolj vplivnih v Evropi. To je več kot časopis, to je stanje duha.« Tako opisuje časopis Bronislaw Wildstein, novinar pri konservativnem dnevniku Rzcespospolita. Direktor Gazete je vplivni Adam Michnik, ki se ga bojijo tudi politiki. Julija 2002 se je glede medijskega zakona na Poljskem zgodil škandal, ki polni strani ostalih časopisov: afera Rywin. Gazeta spada v skupino Agora, ki zajema oglaševanje, internet, založništvo, lokalne radijske postaje, periodične revij za specializirane teme: ženske, avtomobilistične revije … Na varšavski borzi zelo dobro kotira. Ena od dvajsetih največjih medijskih skupin kotira tudi v Londonu. Manjka samo še televizija, da bo medijska pokrajina popolna. Agora je opazila priložnost, ko je veriga privatnih televizijskih postaj Polsat leta 2002 objavila, da išče strateškega investitorja. Problem pa je bil predlog avdiovizualnega zakona v parlamentu, ki je lastnikom dnevnega časopisa prepovedoval, da kupijo televizijsko postajo. Vlada je to odločitev interpretirala kot boj proti koncentraciji. Lew Rywin je 22. julija 2002 v imenu »skupine ljudi na oblasti« od Michnika zahteval 17,5 milijonov dolarjev v zameno, da prepriča premiera, da izbriše odstavke zakona, zaradi katerih Agora ne more kupiti verige Polsat. Michnik je zavrnil izsiljevanje, a o tem pet mesecev ni spregovoril niti besede. V času poskusa izsiljevanja denarja je bil Lew Rywin direktor Canal+ Poljska in upravljal Heritage Films (Pianist - Roman Polanski). Po petih mesecih je Michnik objavil zgodbo v svojem časopisu. Pojavila so se vprašanja, koga ščiti - morda premiera? Michnik je zagovarjal svoje ravnanje, češ da ni hotel povzročiti škandala, ki bi lahko škodil Poljski v pogajanjih z EU in da je najprej hotel sprožiti preiskavo. Od tega dogodka naprej so kritike na račun Michnika pogoste. Razglasil se je za branitelja svobodnega tiska, vendar za zaveso morale skriva svoje interese moči. To je vprašanje denarja in oglaševalskega trga.

Poleg tabloidnega populističnega formata časopisa se je razvil še en trend - brezplačni časopisi, ki jih lahko najdemo povsod. Stockholm služi kot laboratorij brezplačnih časopisov. Na metrojih, železniških postajah ali kioskih jih je polno in vsak je enak drugemu. Glavna sta Stockholm City in Metro. Kratki članki, polno agencijskih brzojavk, fotografij, infografike, praktičnih informacij. Za ta novi žanr je oglaševanje bistveno za preživetje: je edini vir dohodka. Bitka za oglaševalce je torej težka. Številke naklade se skrivajo, metodološki prijemi, s katerimi jih ugotavljajo, pa so problematični. Trend se je že naselil tudi v druga evropska mesta. A videli bomo, če bodo povečali bralno kulturo ljudi.



Vir:
Le tour du monde en 80 journaux, Le Monde, 5. december 2003