Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Konec septembra lani se je v Kopru zgodilo posilstvo. Domnevnega storilca je policija prijela, obvestila novinarje, ti pa so osumljenca s polnim imenom in priimkom dejanja javno obtožili in mu že tudi sodili. Kriv je, so brez sence dvoma sklenili mediji in pri svoji sodbi vztrajali celo, ko so policisti in tožilstvo sporočili, da so prijeli napačnega in po krivem osumljenega izpustili na prostost.
»Koprčani šokirani« je pisalo z velikimi črkami v levem delu ekrana sredi osrednjega televizijskega Dnevnika 6. oktobra 2003 na TV Slovenija, ko je napovedovalec oznanil izpustitev »domnevnega posiljevalca«. Edinega osumljenca »okrutnega posilstva mlade Koprčanke« je namreč tistega dne tožilstvo spustilo na prostost in zoper njega ustavilo preiskavo. Novinarji in uredniki TV Slovenija pa so očitno podvomili v pravilnost tožilčeve odločitve, saj, kot so dejali, »dejstva kažejo, da je policija prijela pravega storilca« (podč. a.). In medtem ko žrtev doma okreva, se »osumljeni 35-letni bosanski begunec (tu je novinarka navedla polno ime in priimek osumljenca, op. a.) neovirano sprehaja na prostosti«.

Kriv je Medtem ko so gledalci na televizijskih ekranih nacionalke opazovali sprehod moških nog na osamljenem kraju (noge morda hodijo ravno po kraju zločina in delujejo zastrašujoče) in si ogledali hišo, v kateri domnevni posiljevalec živi, so mimogrede izvedeli še za popolno identiteto človeka, ki takrat niti ni bil več osumljen očitanega mu dejanja. Televizijski prispevek je bil opremljen še z besednimi zvezami, kot so: zverinsko se je izživljal, dejanje je priznal, osumljeni ima v kartoteki že zabeležen spolni delikt, je begosumen in ga morda niti ni več v državi (podč. a.). Podobne besedne zveze so se pojavljale tudi v dnevnem časopisju. Pri tem je novinarka še pristavila, da se »DNK osumljenca naj ne bi ujemal z vzorci, ki so jih našli pri dekletu« (podč. a.). Takšno besedno zvezo se v novinarskem žargonu (po prof. Korošcu) uporablja za nedokazana dejanja, torej dejanja, o katerih sumimo. Namesto da bi jo uporabila pri opisu domnevnega početja osumljenca, je novinarka izrazila dvom v policijske dokaze in pri tem dodala, da sta se policija in tožilstvo zavila v molk, ker jim je »menda spodrsnilo nekje v preiskavi«. Mar ni morda spodrsnilo novinarki in urednikom? Po Kodeksu novinarjev RS namreč omemba imen storilcev v preiskovalnih in sodnih postopkih »načeloma ni upravičena«. Varstvo osebnih podatkov ščiti tudi 38. člen Ustave RS. Po Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenije pa novinarji in uredniki lahko razkrijejo identiteto osumljenega, kadar bi jo bilo zaradi drugih podatkov, ki so jih dali uradni organi in omogočajo prepoznavo, »nesmiselno zamolčati«. Jasno: če so policisti že sporočili polno ime, so pač novinarji brez krivde. In če objavimo še posnetek prebivališča osumljenega, je varovanje identitete človeka, ki je bil v času poročanja že izpuščen (torej kot nedolžen), očitno nesmiselno.

Ima domnevni kriminalec pravico do zasebnosti? Očitno ne. Vsaj tako so sklepali mnogi novinarji tudi v dnevnem in revijalnem tisku. Ko je dnevno časopisje že poročalo, da so policisti »Priprli nedolžnega« (Delo, 7. 10. 2003) in se »DNK osumljenca ni ujemal« (Dnevnik, 6. 10. 2003), so v Jani 7. oktobra še vedno pisali o »trpinčenju«, »poniževanju« in »nagnusnem dejanju«. Popolnoma so prezrli novinarski kodeks in objavili ime, priimek, starost, državljanstvo in kraj prebivanja »osumljenega posiljevalca«. V posebnem okvirčku so še poudarili, da so pravzaprav vsa naša dekleta v hudi nevarnosti in da je pametno »vsakega mimoidočega naskrivaj obdolžiti, da ti hoče kaj hudega. In se nasršiti.« (Jana, 7. 10. 2003). No, napako so teden dni pozneje »popravili«, če temu lahko tako rečemo. V članku Čas krivde in čas nedolžnosti so 14. oktobra v Jani pod oznako »ekskluzivno« zapisali: »Izmislil sem si njegovo ime. Naj bo Hamid, čeprav so njegovo pravo ime javno objavili in iz njega naredili posiljevalsko pošast. Vsaj zdaj, ko ni več kriv, ima pravico do anonimnosti.« (podč. a.). Kakšna sprevržena logika je novinarjem narekovala objavo imena in priimka v predkazenskem postopku (ko naj bi za vsakogar veljala domneva nedolžnosti), po dokazani nedolžnosti pa pranje ugleda pod izmišljenim imenom?! »Hamid je preprosto nedolžen človek,« so zapisali in prikladno »pozabili«, da so na straneh lastne revije pred tednom dni sami trdili ravno nasprotno …

Po kodeksu Novinarji bi morali znati razsoditi med »interesom javnosti in pravico posameznika«, piše v Kodeksu. So tudi pri Dnevniku (6. in 8. 10. 2003) in Nedeljskem dnevniku (12. 10. 2003) presodili, da je pravica javnosti, da izve za popolno identiteto osumljenega v predkazenskem postopku, nad njegovo pravico do zasebnosti? Prijetemu osumljencu, ki je bil, kot so zapisali, že izpuščen, so s polnim imenom v članku Oda vsem Irenam pripisali zločin, za katerega je eden od kriminalistov dejal: »Ne spominjam se tako brutalnega, nasilnega in gnusnega izživljanja nad žensko.« (Nedeljski dnevnik, 12. 10. 2003) Razen škode, ki jo utrpi domnevni osumljenec in njegovo sorodstvo, nima objava takšnih podatkov nobenega učinka. Ali pa je varovanje identitete tujega državljana res sekundarnega pomena? Gre morda res za posledice nestrpnosti, kot so pisali v Mladini (13. 10. 2003): »Zakaj so mu s takšno lahkotnostjo pripisali krivdo za okruten zločin. Pač, je idealen osumljenec. Sklada se s stereotipi o Bosancih, ki so v Sloveniji usidrani že desetletja.« Kako se počuti žrtev takih medijskih linčev, smo tokrat izvedeli izjemoma, saj je bil osumljenec pozneje izpuščen. »Kriminalisti so za posilstvo osumili nedolžnega in ga s tem popolnoma psihično strli,« je pisalo v Dnevniku (8. 10. 2003) dva dni zatem, ko so do podrobnosti popisali njegovo domnevno »zverinsko« dejanje (Dnevnik, 6. 10. 2003). Bi lahko »plašni osebi, ki se zaradi dogodkov v vojni boji uniformiranih ljudi« (Dnevnik, 8. 10. 2003) vsaj delno ublažili posledice, če ga ne bi mediji javno obsodili in kamenjali?

N. N. Žrtve in storilce v črni kroniki je treba še posebno varovati. »Pravica do obveščenosti ne sme ogrožati pravice do zasebnosti« in »ni dopustno podlegati senzacionalizmu,« piše v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenije. V analiziranem primeru pa je bil poleg posiljene žrtev tudi osumljeni in nato izpuščeni domnevni posiljevalec. Najprej žrtev napake policistov, ki so novinarjem posredovali njegovo popolno identiteto, in nato še žrtev javnega medijskega linča. Kodeksa in ustaljene novinarske prakse, ki zagovarja zgolj objavo začetnic, so se držali zgolj novinarji Slovenskih novic in Dela. Bo nova policijska praksa varovanja osebnih podatkov onemogočila tovrstne zlorabe v prihodnosti? Novinarji so se ji uprli, kajti dolžnost novinarjev je, »da branijo načelo svobode zbiranja in objavljanja informacij«, kot je za Društvo novinarjev Slovenije povedal njegov predsednik Grega Repovž. Zagotovo je nevarno, kot misli Repovž, »če je nadzor nad osebnimi podatki prepuščen posameznikom v javnih institucijah«, vendar pa primer osumljenega in nato izpuščenega domnevnega posiljevalca kaže, da novinarji v želji po senzaciji ali pretirani vnemi kršijo celo lastna etična načela. Neuradno naj bi se tudi po novi policijski praksi še vedno lahko izvedelo za imena osumljenih, trdijo novinarji. Vendar bo vedno manj člankov, v katerih si bo »novinar ‘upal’ objaviti ime in priimek nekoga, ki bo osumljen storitve kaznivega dejanja«, je v Dnevniku (19. 1. 2004) zapisal Rajko Gerič, novinar in urednik na TV Slovenija. Le upamo lahko, da jih bo resnično manj in bodo novinarji bolj kot v koprskem primeru znali preceniti med pravico do obveščenosti in varovanjem zasebnosti.

nazaj

Urška Mlinarič

O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Anton Rop na TV Koper: »Na mestu, kjer bi to motilo kogar koli, to pač ne more biti. Kot sam poznam iz medijev, naj bi to bilo nekje na obrobju mesta, a dvomim, da bo do te džamije prišlo, ker teh sredstev po mojem ni.«
Pomenljivo je, da pri problemu izgradnje džamije dva najpomembnejša politika v slovenskem prostoru, ki imata moč in odgovornost, da bi mirila politične strasti in obsodila nestrpnost do pripadnikov muslimanske vere, ki se razrašča med politiki in v velikem delu slovenske družbe, tega nista storila. Še več, z zasajanjem dvoma v financiranje izgradnje islamskega centra in distanciranjem od problema sta le še spodbudila nestrpneže v njihovi prepričanosti, da imajo prav. V začetku leta 2003, ko se je debata o izgradnji džamije ponovno razplamtela zaradi izjave ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta na POP TV ob božiču 2002, da »džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane«, da je »džamija v islamskem pojmovanju politični, kulturni, socialni in verski center« in da je »vprašanje zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo«, je predsednik države Janez Drnovšek dolil olje na ogenj s svojo izjavo o financiranju izgradnje džamije.

Izjava Janeza Drnovška
V intervjuju za Radio Triglav je Drnovšek dejal, da se načeloma strinja s svobodo verskega izražanja, vendar »tudi v večjih zahodnoevropskih državah, v zadnjem času sem takšno razpravo zaznal v Franciji, je ravno pomislek okrog financiranja in vprašanja, ali to financiranje v tem primeru prinaša kaj več. Francozi se sprašujejo tudi, ali gre samo za vero, ali gre še za kaj več? V času terorizma, pri njih je še ta element prisoten in še kje drugje. To bo treba na neka način rešiti in navsezadnje tudi zagotoviti, ampak to v tem trenutku ni samo naše vprašanje.« (Mladina, 3. 2. 2003).

Izjava Antona Ropa
Še dlje pa je šel v zelo občutljivem času, tik pred odločanjem na mestnem svetu, ali bodo svetniki akt o razpisu referenduma sprejeli ali ga zadržali in se obrnili na ustavno sodišče, predsednik vlade Anton Rop, ki je na vprašanje gledalke TV Koper nonšalantno izjavil: »Občanka očitno misli, da jaz gradim džamijo v Ljubljani, kar je smešno in nima nobene zveze z realnostjo. S tem vlada, država nima nič in se ne more vmešavati. To je stvar mesta Ljubljane in tisto, kar je pri tem pomembno, je, na kakšnem mestu se gradi. Na mestu, kjer bi to motilo kogar koli, to pač ne more biti. Kot sam poznam iz medijev, naj bi to bilo nekje na obrobju mesta, a dvomim, da bo do te džamije prišlo, ker teh sredstev po mojem ni.« Ropova izjava jasno kaže, da se od problema ni želel zgolj distancirati. To je še posebno nerazumljivo, če vemo, da je Rop predsednik stranke LDS, ki ni le že več kot desetletje največja vladna stranka, temveč je več kot desetletje Ljubljana imela župana oziroma županjo iz njenih vrst, pa tudi sedaj je največja svetniška skupina in je potemtakem to tudi stvar, ki zadeva njega. Zelo na trhlih nogah pa je tudi njegova argumentacija, da sam nasprotuje sedanji lokaciji, ker se z njo ne strinja del tamkajšnjega prebivalstva. Povsem jasno je namreč, da se ne s sedanjo ne s katero od prihodnjih možnih lokacij nikoli ne bodo strinjali vsi, vendar v tem primeru argumentacija, da lokacija ni prava, predstavlja zgolj poskus, da se vprašanje gradnje džamije preloži za nedoločen čas. To potrjujejo argumenti, ki so jih navajali nasprotniki izgradnje džamije, češ da lokacija ni primerna, saj je »poplavno ogrožena, postavitev džamije z minaretom na sedaj določeno lokacijo bi zakril pogled na silhueto Ljubljane z gradom, pa tudi sicer takšna zgradba ne spada v naš podalpski prostor«. Poleg tega so pobudniki referenduma na svoji spletni strani celo pozivali k podpisovanju obrazcev z geslom: »Veliko muslimansko središče z mošejo v Ljubljani? Ne, hvala.«

Varnostni razlogi
Še dlje pa so šli v svojih izjavah nekateri politiki, ki so gradnjo džamije in islamskega centra povezali z možnostjo širitve islamskega fundamentalizma in terorizma. Tako je Andrej Umek, član SLS, na januarski novinarski konferenci dejal: »Izgradnja džamije je v tem trenutku iz varnostnih razlogov popolnoma nesprejemljiva. Zato je treba priprave na izgradnjo takoj in nepreklicno ustaviti, o gradnji pa bi lahko znova razmišljali po dokončni zmagi nad islamskim fundamentalizmom in terorizmom. Z izgradnjo džamije bi namreč Ljubljana vede ali nevede širila infrastrukturo Al Kaide in drugih terorističnih organizacij. Teroristične organizacije se v veliki meri financirajo s preprodajo drog, zato bi izgradnja džamije nesporno povečala trgovanje z drogami.« Pozneje se je sicer vodstvo SLS od njegove izjave distanciralo, vendar je bila škoda že narejena. Nič bolj strpni pa niso bili v izjavi za javnost 20. 1. 2004 v Civilni družbi za demokracijo in pravno državo in Združenju za demokratizacijo javnih glasil: »Mošeja predstavlja zahteve, ki niso v skladu s človekovimi pravicami, poleg tega pa je mošeja tujek v našem narodnem, kulturnem in urbanem področju. Mošeja zato krši človekove pravice vsem ostalim državljanom, saj imamo pravico do ustreznega in neobremenjenega okolja,« je v imenu obeh zapisal Peter Vodopivec. Med izjavami so bile tudi takšne, namenjene diskreditaciji samega muftija islamske skupnosti Osmana pozneje zanikal.

Dvakratna Trenja – priložnost za »strokovne argumente« o islamski arhitekturi kot »sranju«
Mediji, ki s svojimi prispevki lahko in pogosto tudi prispevajo k dodatnemu razpihovanju nestrpnosti, pa so v tem primeru odigrali korektno vlogo, saj so s svojimi prispevki in zapisi v časopisih poskušali umirjati strasti. Ena redkih izjem v tem primeru je gotovo oddaja Trenja na POP TV, kjer so ustvarjalci tako v prvi oddaji 23. januarja 2003 kot tudi v drugi 11. decembra 2003 z izbiro gostov pripomogli k spodbujanju negativnih občutkov in stališč glede pobude za izgradnjo džamije in se je oddaja sprevrgla v nestrpne izpade brez primere. Tako je bilo mogoče v sami decembrski oddaji slišati domala šokantno izjavo Mihaela Jarca, pobudnika referenduma proti izgradnji džamije, ki je tajniku Islamske skupnosti Nevzetu Poriću, ko mu je ta pokazal, da ima slovenski potni list in je torej tudi on slovenski državljan, pojasnil: »Drži, ampak vi ste južnjak, jaz pa Slovenec.« V poplavi skorajda neverjetnih konstruktov, ki so govorili o ogroženosti slovenskega naroda, pa se je izkazala tudi Angelca Žerovnik, ki je poudarila, da so »Slovenci zelo trpeli, ko so bili vdori Turkov in pobijanja«. O sami islamskih arhitekturi pa je svoj »strokovni argument« navedel arhitekt Fedja Košir: »Zdaj lahko da kdo, ki je bil na začasnem delu v Iraku, pravi, da mu je to sranje všeč in fino in prelepo, meni pa to ni všeč.« Kot bistven argument proti izgradnji centra pa je navedel: »Veste, Slovencev z islamsko kulinariko ne boste navdušili, ker islam prepoveduje alkohol.« Da so bili ustvarjalci oddaje uspešni pri razvnemanju strasti ne le gostov oddaje, temveč tudi gledalcev pred malimi ekrani, pa je pokazala končna anketa. Od 130.000 tistih, ki so poklicali v oddajo, jih je kar 73 odstotkov nasprotovalo izgradnji džamije.

POPRAVEK V članku Urške Mlinarič "O silhueti džamije in trpljenju Slovencev", ki je izšel v aprilski 19. številki Medijske preže, je prišlo do napake, kjer je za izjavi Civilne družbe za demokracijo in pravno državo in Združenja za demokratizacijo javnih glasil napisano, da ju je podpisal Peter Vodopivec, moralo pa bi pisati Vinko Vodopivec. Napako smo v spletni izdaji revije po opozorilu odpravili. Za napako se iskreno opravičujemo.

nazaj

Gorazd Kovačič

Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Januarska oddaja Trenja na POP TV o izbrisanih se je začela s prispevkom, v katerem so anketirani izbrisani in mimoidoči državljani govorili o odškodninah, ne pa o samem izbrisu, o vračanju statusov ali podobnem – S to uredniško potezo je bil problem izbrisanih, izbrisa in njegove poprave interpretiran kot finančni problem zastrašujočih razsežnosti
Razprave o urejanju statusa izbrisanih prebivalcev RS od začetka obravnave t. i. tehničnega zakona v državnem zboru so pokazale, da se politiki, pravniki in mnenjski voditelji delijo na dve glavni skupini. Prva soglaša z razsodbo ustavnega sodišča (US), da se je izbris zgodil in da ga je torej treba razveljaviti in popraviti krivice. Druga skupina pa trdi, da izbrisa pravno sploh ni bilo in da se je mogoče le v imenu pravičnosti pogovarjati o političnih bonitetah posameznim izjemam, ki so pri urejanju svojih statusov naletele na objektivne ovire (pridobivanje dokumentov z vojnih območij, neobveščenost o republiškem državljanstvu, čeprav so bili rojeni v Sloveniji ipd.) Povedano bolj enostavno: temeljna razlika je, ali je do izbrisa sploh prišlo ali ne. US je odločilo, da je bil izbris tistih prebivalcev, ki niso aktivno vložili niti zahteve za državljanstvo niti za status tujca, iz registra tujcev z legalnim prebivališčem nezakonit in da ni imel podlage niti v osamosvojitvenih zakonih niti v ustavi. Država bi morala avtomatično legalizirati status tistih, ki niso pridobili državljanstva, tako da bi ohranila vse njihove obstoječe pravice na ozemlju RS vključno s stalnim bivališčem. Upravni organi bi morali tem osebam 26. 2. 1992 izdati ugotovitvene odločbe o statusu tujca s pravico do stalnega bivanja v RS. Namesto tega so ostali brez statusa tujca in vseh s tem povezanih pravic, posledično pa tudi apatridi. Tisti del politike in pravne stroke, ki se s to uradno interpretacijo US ne strinjajo, pa trdi, da bi si morali izbrisani sami, aktivno urediti status tujca. Ker si ga niso, naj bi bili sami odgovorni za svoj brezstatusni položaj. Izbrisa naj sploh ne bi bilo in zato uporabljajo sintagmo »tako imenovani izbrisani«, US pa očitajo spolitiziranost. V DZ se menda nimajo o ničemer dogovarjati, razen morda o reviziji posameznih primerov, katerih vložene vloge za državljanski ali tujski status so bile neupravičeno zavrnjene. Ker je bila dilema o tem, ali se je izbris zgodil ali ne, nerešena samo do odločbe US 4. 2. 1999 in še ene 3. 4. 2003, se je razprava, ali se je izbris zgodil ali ne in kako ga popraviti, spremenila v polemiko z najvišjo ustanovo sodne oblasti. Nasprotniki odločbe US tako poskušajo utemeljiti legitimnost svojega nelegalnega prizadevanja, da bi izigrali aprilsko odločbo US, z zunajpravnimi utemeljitvami: US da je spolitizirano, privrženci US da so si prizadevali le za nove volivce; retroaktivno vračanje statusov naj bi odprlo pot nepravičnim visokim odškodninam, ki bi jih morali plačati pošteni državljani. Izbrisani naj bi bili sami krivi za svoj položaj ali so menda celo kršili zakone. Poleg tega naj bi bili sovražni ali vsaj nelojalni do osamosvojitve in države. Nasprotniki odločbe US se spretno izogibajo kvalifikaciji problema po nacionalnem ključu, uporabljajo pa argumente pravičnosti, javnega mnenja oz. demokratične volje večine, finančnih posledic in državljanskih načel. Pri tem pa imajo vsaj eno logično težavo: hkrati z argumentacijo v imenu državljanstva (oz. »poštenih državljanov«) vpletajo tudi protidržavljansko merilo domnevne politične primernosti oz. odnosa do nastanka države (nepošteni nedržavljani). Izbrisa naj ne bi bilo; če je že bil, se je neupravičeno zgodil le v posameznih primerih; če se je morda res zgodil, menda ni bil nezakonit; če pa je že bil nezakonit, je bil pravičen, saj je prizadel napadalce v vojni za Slovenijo in špekulante; in tudi če je bil nepravičen in ga je treba popraviti, je treba pri tem najti čim več pravnih zapletov in omejitev, da bi ustregli pritiskom javnosti; in če bo izbris že treba v celoti retroaktivno popraviti, si oškodovanci ne zaslužijo odškodnin, ker so bodisi sami odgovorni bodisi bi bile odškodnine neprimerljive z odškodninami za druge krivice (žrtve vojne, nacionalizacija), ali pa javni interes ne omogoča takšnih izdatkov. To je veriga sprenevedanja, po kateri so na različnih mestih razvrščene različne politične opcije, skupaj z vladnimi (minister za notranje zadeve, predsednik vlade, predsednik DZ)!

Naloga medijev
Spolitizirano razpravo o urejanju statusa izbrisanih bi morali javni mediji – in njihova naloga je, da pojasnjujejo in posredujejo okvirje za razumevanje raznih političnih stališč – razčleniti v samih izhodiščih. US je zavezujoče opredelilo izhodišče in definiralo okvir pravnih in političnih posledic. Politika pa se lahko pogovarja o raznih rešitvah v tem okviru: o načinu poprave krivic, ugotavljanju različnih kategorij ter kriterijih in omejitvah višine odškodnin. Vsak drug pristop – ali zavrača izhodišče (dejstvo nezakonitega izbrisa) ali pa se izogiba popravi krivic v imenu spornih posledic (na primer odškodnine) – že pomeni rušenje legitimnosti US in pravnega reda. Če se uredniška politika nekega javnega medija odloči za promoviranje prizadevanj proti neprijetnim posledicam izvajanja pravnega reda (na primer finančnih posledic popravljanja ugotovljenih krivic), s tem že sodeluje pri rušenju pravnega reda samega. To se je pokazalo ob oddaji Trenja na POP TV 15. januarja 2004, v kateri so sodelovali predstavniki vseh parlamentarnih strank, minister za notranje zadeve dr. Rado Bohinc ter nekdanja ustavna sodnika in pisca ustave, dr. Tone Jerovšek in dr. Lojze Ude.

Preveliko poudarjanje odškodnin
Oddaja je pokazala, da vse politične stranke in strokovna javnost soglašajo, da je višino odškodnin zaradi plačilne sposobnosti države treba omejiti, a oddaja je bila zasnovana tako, da je v središče pozornosti postavila nevarnost visokih, celo izjemno visokih odškodnin izbrisanim. Vladni predstavniki in pravniki so pojasnjevali, da so temeljne dileme drugje, da tehnični zakon ne prinaša ničesar glede odškodnin in da veljavno obligacijsko pravo že omejuje možnosti izbrisanih, da v velikem številu dokažejo in izterjajo upravičenost do odškodnin. Po mnenju ministra Bohinca so izbrisani tako upravičeni do odškodnin le, če so že v preteklosti uporabili vsa pravna sredstva za revizijo uradnih postopkov, če so že pred relativno kratkim zastaralnim rokom vložili zahtevke ali tožbe za odškodnine in predvsem, če jim uspe dokazati neposredno vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo. Ker so bile te obligacijske obveznosti izbrisanih večinoma neuresničene, je Bohinc ocenil, da kaj dosti odškodnin ne bo, predvsem velikih ne. Poleg tega bi lahko v sistemskem zakonu postavili še dodatne kriterije in omejitev najvišjega zneska odškodnin. S tem so bile bojazni pred enormnimi odškodninami nevtralizirane, a voditelj Uroš Slak je z novinarskimi prispevki Petre Kerčmar stopnjeval pritisk na udeležence oddaje, zlasti vladne. Celo prvo polovico oddaje je namenil izpostavljanju odškodnin in njihove višine in pri tem v nedogled ponavljal eno in isto vprašanje: odškodnine – da ali ne in ali jih je mogoče omejiti. Oddaja se je začela s prispevkom novinarke Petre Kerčmar, v katerem so anketirani izbrisani in mimoidoči državljani govorili o odškodninah, ne pa o samem izbrisu, o vračanju statusov ali podobnem. Predvajane izjave mimoidočih so govorile proti vsakršnim odškodninam. Nekateri so izpostavili moralno neuravnoteženost oškodovancev v primerjavi z lastniki nacionaliziranega premoženja. Po uvodnih nastopih Bohinca in Janeza Janše je sledila najava telefonskega glasovanja o vprašanju »Ali bi na referendumu podprli t. i. tehnični zakon o izbrisanih?« Do tistega trenutka ne voditelj ne novinarka nista pojasnila, za kaj pri izbrisu gre in kakšna je vsebina tehničnega zakona. Še več: naslednji prispevek novinarke je predstavil nekaj konkretnih šokantno visokih tožbenih zahtevkov za odškodnino zaradi izbrisa. Eden od izbrisanih toži državo za 277 milijonov tolarjev odškodnine in obresti, in sicer za 153 milijonov za premoženjsko (predvsem izguba podjetja in prihodkov) in za 74 milijonov tolarjev za nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine). Odprti so še trije zahtevki v skupni višini 272 milijonov in ena tožba v višini 70 milijonov tolarjev. Novinarka je vse številke posebno poudarila. Nevarnost visokih odškodnin je podkrepila z izsekom izjave zastopnika izbrisanih mag. Matevža Krivica, da so pripravljeni podpreti porazdelitev izplačevanja odškodnin na daljši čas, saj iz enega letnega proračuna mogoče poravnati škode, ki je nastajala 12 let.

Uredniški pristop problemu izbrisanih kot finančnem problemu
S to uredniško potezo je bil problem izbrisanih, izbrisa in njegove poprave interpretiran kot finančni problem zastrašujočih razsežnosti. Snov za dramatizacijo so dali podatki, ki jih je navedla Kerčmarjeva, formo dramatizacije pa je s taktiko kopičenja ene in iste teme in ponavljanja istega vprašanja izpeljal voditelj Slak. Politični kontekst dramatizacije odškodninskega vprašanja so prispevali desni politiki (opozicijski, pa tudi predstavnika Desus in SLS) z obtoževanjem vlade oz. LDS in ZLSD, da sta zaradi lastnega koristoljubja trmasto vztrajali pri slabem tehničnem zakonu, ki da odpira vrata špekulantskim izbrisanim, ki bi se radi prekomerno in neupravičeno okoristili na račun večine poštenih državljanov. Šele zatem je Kerčmarjeva predstavila, kakšne življenjske zgodbe, težave in stroški so v praksi povezane z izbrisom. Ena od izbrisanih prebivalk ji je kazala visoke račune za samoplačniško zdravljenje, pomoč odvetnikov pri urejanju statusa ipd. Sledila je pravna razlaga pomena tehničnega in sistemskega zakona ter število izbrisanih. Novinarka je poudarila nezakonitost izbrisa in povzela vsebino nedavne odločbe US o nepotrebnosti tehničnega zakona in referenduma, ki ni zavezujoč. A voditelj oddaje je nadaljeval z zasliševanjem vseh gostov po vrsti na temo odškodnin: ali bo mogoče iztožiti tako visoke odškodnine, kot so bile predstavljene, ali jih je mogoče omejiti, na kakšen znesek jih je smiselno omejiti itd. Posledica je bila ta, da so desni politiki kljub pojasnilom vladnih predstavnikov vse bolj prevzemali pobudo, širili obtožbe na račun vlade oz. levosredinskih strank in vnašali retorične primerjave bodisi z drugimi skupinami oškodovancev v Sloveniji (Janša) bodisi z Bangladešem, Zimbabvejem in »banana republikami« (Zmago Jelinčič Plemeniti). Stopnjevali so se tudi napadi na same izbrisane: po Jelinčičevi sodbi gre za »gospode, ki so tolkli po nas, zdaj pa bodo še nagrajeni«, in to naj bi bilo krivično predvsem do »poštenih slovenskih državljanov«, ki so si v nasprotju z izbrisanimi »uredili papirje in ki plačujejo davke«. Janša pa je omenil izbrisane kot tiste, ki so takoj po osamosvojitvi začeli »rušiti državo«. Pravnika dr. Jerovšek in dr. Ude sta poskušala preusmeriti diskusijo k pravnim izhodiščem. Jerovšek je zagovarjal stališče, da so imeli izbrisani na podlagi 13. člena ustavnega zakona o samostojnosti in neodvisnosti RS dolžnost, da uredijo status tujca ali status državljana. Zaradi tega izbrisa ni bilo, US pa da je s svojimi odločbami napadlo ustavni red. Kljub izzivalni pravni tezi, s katero je poskušal na ustrezni strokovni ravni polemizirati naslednji govorec, dr. Ude, je voditelj Slak ob predaji besede poudaril, da hoče najprej razčistiti vprašanje odškodnin. Ko je Ude začel razvijati nasprotno pravno argumentacijo, da 13. člen osamosvojitvenega zakona ni uredil položaja izbrisanih, da je tu zavezujoča odločba US, ki ima pristojnost izdajanja interpretacij ustave in da gre ne glede na različna politična stališča za spoštovanje delitve oblasti, mu je v besedo nenehno posegal Jelinčič. Udetu je med drugim naročil, naj si prebere ustavo, takoj zatem, ko mu je napadeni odvrnil, da jo je vendar pisal, pa mu je zabrusil, da jo potemtakem napisal slabo. Slak je Jelinčiča ustavil šele po več podobnih ekscesih, a z besedami, ki so razveljavile namen Udetovega nastopa: »Gospod Ude ima besedo glede odškodnin.« Na Udetovo repliko, da je novinarka za prispevek izbrala zahtevke za odškodnino v popolnoma neutemeljeni višini, pa je odvrnil: »Takšni so.« Tudi naslednjega govorca, dr. Janeza Podobnika, ki je izpostavil problem, da se stranke dogovarjajo o kočljivi vsebini preveč na očeh javnosti, kar stopnjuje politizacijo, je Slak prekinil, rekoč: »Pogovarjamo se o omejitvi odškodnin.« Potem ko je dr. Slavko Gaber pojasnil, da je treba najprej ugotoviti, s kakšnimi primeri in kakšno škodo imamo opravka, in ko je poudaril, da neizplačanih pokojnin in zdravstvenega varstva ne bo mogoče ignorirati, je voditelj tudi naslednjega gosta, dr. Andreja Bajuka, nagovoril z besedami: »Ste za omejitev odškodnin?« Enako vsiljevanje teme je ponovil pri Miranu Potrču, ko je ta poudaril, da enostavni odgovori niso mogoči in da je na prvem mestu ustavno korektna poprava izbrisa. Slak: »Da ali ne omejitev na dva milijona?« Sledilo je pregovarjanje med Janšo in Potrčem, ki sta se strinjala, da se je treba zadeve lotiti pri pravnem korenu, v vsem ostalem pa ne. Janša je atmosfero izkoristil za obtožbe vlade oz. levosredinskih strank, da nista bili pripravljeni na dialog in popravke tehničnega zakona. Začelo se je pristavljanje lastnega piskra na račun izbrisanih kot škodljivega, odvečnega ali sorazmerno nepomembnega problema. Predstavnik SMS Dominik Černjak je izpostavil bivalne kapacitete za študente in razvojno prihodnost Slovenije (tudi Černjaka je Slak vmes prekinil: »Omejitev da ali ne?«), Anton Rous iz Desusa pa raven plač in pokojnin. Izbrisani so začeli postajati finančni grešni kozel za težave drugih socialnih skupin. Hkrati so posamezni gostje poudarjali, da je vendarle treba najti rešitev in končati temo o izbrisanih. Po uspešno vzpostavljeni klimi prepirov in strahu pred finančnimi posledicami poprave krivic je Uroš Slak na grotesken način zavrnil večkratna opozorila gostov, da ravno takšna polarizacija pred televizijskimi kamerami otežuje razumen dogovor: »Tukaj smo zato, da najdemo rešitev. Politika je ni mogla najti deset mesecev.« S tem se je voditelj znašel v perverznem položaju: navzočim politikom je očital konfliktnost in nesposobnost za oblikovanje dogovora, hkrati pa je s formo oddaje spodbujal polarizacijo.

Vztrajanje pri zahtevi po enostavnem opredeljevanju
Drugi del oddaje je bil namenjen možnosti za dogovor o kompromisni rešitvi, s katero bi uredili vsa sporna vprašanja in se izognili referendumu. Tako navzoči pravniki kot tudi večina politikov so poudarili, da je jedro spora v različnih izhodiščih in da se je najprej treba dogovoriti o skupnih vsebinskih temeljih reševanja položaja izbrisanih. Šele zatem pride na vrsto oblikovanje zakonskih ureditev posameznih spornih vprašanj in nazadnje še formalna pot uveljavitve soglasja, s katero bi se izognili nekoristnemu referendumu (sprememba poslovnika DZ in razveljavitev odloka o referendumu ali ustavni zakon). Kljub temu je voditelj oddaje Uroš Slak uporabil isto taktiko postavljanja enostavnih dvopolnih vprašanj tipa »kompromis – da ali ne«. Sklop se je začel s pravno polemiko med Jerovškom na eni in Udetom, Bohincem in Potrčem na drugi strani. Razpravljali so o dometu omenjenega 13. člena in interpretacije statusa in pravic tistih, ki do 26. 2. 1992 niso vložili zahteve za državljanstvo. Voditelj jo je prekinil s preusmeritvijo na drugotno, politično vprašanje: »V kakšnem primeru ne bo referenduma?« Janša je odgovoril, da opozicija ne more umakniti podpisov, potem ko je DZ že sprejel odlok o razpisu referenduma. Slak je vztrajal pri perspektivi političnih kupčkanj, ne upoštevajoč pravni okvir: »Na kaj bi torej pristali?« Janša: referenduma formalno ni več mogoče odpovedati, razen če se spremeni ustavni okvir. Gabrovi opozorili, da je US poudarilo, da referendum ne bo prinesel ničesar in da se je treba dogovoriti predvsem o vsebini rešitve, šele nato pa o formalni poti za njeno uresničitev, sta ostali brez komentarja. Sledil je novinarski prispevek o neodgovornosti politike, ki ne zna najti rešitve. Jedro so sestavljale izjave predsednika republike dr. Drnovška, ki je svaril pred polarizacijo in v imenu odgovornosti do ugleda državnih institucij pozval politike k dialogu, da bi se izognili referendumu. Sledila so nasprotujoča si stališča o vsebinskih okvirih rešitve in o odgovornosti posameznih strani za nastali politični položaj. Bajuk, Janša in Jelinčič so pri tem nadaljevali z izpostavljanjem odškodnin, čeprav je Gaber opozarjal, da to ni stvar tehničnega zakona, temveč sistemskega, o katerem se poskušajo ravnokar dogovarjati z opozicijo. Jelinčič je izkoristil kontekst Slakove oddaje: »O čem se pogovarjamo že ves čas?« Janša: »Kdaj smo se to dogovorili?« Nekdanja ustavna sodnika sta poskušala diskusijo preusmeriti k drugim vprašanjem: obramba legitimnosti pravnega sistema in možnost ustavnega zakona, ki bi povzel in nadgradil nepopolni 13. člen osamosvojitvenega zakona. Slak je diskusijo, razcepljeno med prepire o vzrokih in prepire o posledicah, brez osnove povzel takole: »Videli smo nek kompromis. Je to ta rešitev?« – čeprav je bilo očitno, da so sprte strani daleč od kompromisa in še dlje od skupne rešitve v vsebinskem okviru odločbe US in ne proti njej. Nadaljnji nastopi Podobnika, Potrča in Gabra so izzveneli v ponovnem poudarku pomena vsebine dogovora. Potrč: »Kompromis da, vsebina je pa bistvena.« Vmešal se je Jelinčič s primerjavo Slovenije z »Zimbabvejem in banana republikami, kjer se politične opcije prerivajo, da bi pobasale še več denarja in potem s polno ritjo tolčejo po poštenjakih«. Slak ga s posegom ni opozoril na nedostojnost in nizko raven govorice, Jelinčič pa je še razširil napad na Drnovška: »Izgleda, da bo postal predsednik 18.305 ljudi, ne pa državljank in državljanov Slovenije. /.../ Hvala lepa za predsednika, ki ne ščiti državljank in državljanov Slovenije.« Tudi tokrat Slak ni ukrepal. Po zadnjem spopadu med Gabrom ter Janšo in Bajukom glede napovedanega neposrednega izdajanja odločb o vračilu statusa izbrisanim za nazaj so bili objavljeni končni rezultati glasovanja: 94 proti 6 odstotkom. Voditelj Uroš Slak pa je opravil še zaključni krog kratkih komentarjev – a zopet s serijo vprašanj tipa: »Ali bo kompromis?« oz. »Kompromis: da ali ne?«. Gostje so povedali kratke sklepe svojih dotedanjih argumentacij, voditelj Slak pa ni naredil pravega vsebinskega zaključka; le napoved nadaljevanja koordinacije parlamentarnih strank za naslednji dan.

Ustvarjanje vzdušja linča
Mnogi od gostov so poudarili, da gre pri sanaciji izbrisa za zapletena pravna vprašanja, ki jih državljani večinoma ne obvladajo. Poleg tega demokratična volja ljudske večine ne sme rušiti obstoječega pravnega reda, pa še US je v januarski odločbi povedalo, da je referendum o tehničnem zakonu brezpredmeten in nezavezujoč. Opozorili so, da bodo politično rešitev v vsakem primeru morali najti v DZ in da pranje umazanega perila pred javnostjo med pogajanji o rešitvi v predvolilnem letu povečuje nezaupanje in zaplete. Kljub temu je oddaja implicitno oblikovala populistični ton. Oddaja je proizvajala populizem predvsem z že omenjenim izpostavljanjem sekundarnih vprašanj (odškodnine), ki so tako učinkovala kot izhodišče za razsojanje gledalcev o celotni problematiki. Oddaja je izpostavila eno glavnih vprašanj, na katera stavijo tudi nasprotniki ustavne odločbe, saj gre za učinkovito sredstvo za pridobivanje javnomnenjske večine, ki se je med razpravami o izbrisanih zgostila okrog občutljivosti za davkoplačevalski denar in okrog diskriminacije (domnevnih) nasprotnikov osamosvojitve. Pravno jedro zadeve so nenehno zamegljevali populistični prijemi desnih politikov, ki so vlogo rablja pripisali vladi, US ali celo samim izbrisanim, vlogo žrtve pa ljudstvu, »poštenim državljanom«, pravičnosti in celo pravni državi. Še bolj pa je k zamegljevanju in dušenju vsebinske diskusije prispevalo Slakovo vztrajanje pri zastavljanju enostavnih binarnih vprašanj tipa »Omejitev odškodnin – da ali ne?« oz. »Kompromis – da ali ne?«, čeprav so ga nekateri udeleženci večkrat opozorili pred postavljanjem enostavnih vprašanj o zapleteni problematiki. Za največjega demagoga, ki proizvaja največ poenostavljenih dilem in trditev, se je poleg predsednika skrajne nacionalistične SNS izkazal ravno voditelj oddaje Uroš Slak. Voditelj je tudi dopuščal širok prostor politikom Jelinčičevega tipa, čigar retorične bravure in konfliktna klima, ki jo sproža okrog sebe, so že dolgo znano dejstvo, a koncept oddaje Trenja jih po kriteriju čim večje pestrosti in zanimivosti za gledalce tolerira in omogoča. Voditelj je sicer ves čas trdil, da mu gre za iskanje rešitve problema, a toleriral nastope Jelinčiča, ki se očitno ni bil pripravljen pogovarjati o vsebinskih problemih, ampak je priložnost izkoristil za diskvalifikacije zoper vladno garnituro (falcon, SIB, NLB), ki z izbrisanimi nimajo nikakršne zveze. Res je, da časovni obseg nastopov skrajnežev ni odstopal, toda sprevrženost te psevdoliberalnosti je ravno v tem, da medij enako in nevtralno obravnava lažnivce in tiste, ki poskušajo biti konstruktivni: resnica oz. politični dogovor naj bi nastal nekje vmes. Nič čudnega, da lahko skrajneži v razmerah, ko je skrajna govorica postala prevladujoča, napadajo zagovornike doslednega spoštovanja ustavne ureditve kot ekstremiste. Voditelj je ignoriral pozive več gostov k pogovoru o vsebini problema in k vsebinskemu pristopu k iskanju rešitve. Nenehno je ponavljal vprašanje, ali bo prišlo do kompromisa in ali se bomo izognili referendumu, cena kompromisa med stranmi, ki očitno ne soglašajo niti o obstoju problema (izbrisa), pa ga ni zanimala. V tem duhu so bolj suveren vtis napravili tisti govorci, ki so napadali, nasprotovali in kritizirali, kot pa tisti, ki so opredeljevali okvire za rešitev. Politična težava slednjih je v tem, da so odgovorni za ukrepanje, medtem ko nasprotnikom, ki jih pri tem ovirajo, ni treba prevzeti odgovornosti za položaj. Vsaj dokler je javnomnenjska klima naklonjena gonji proti izbrisanim. Slednje pa je potrdil rezultat telefonskega glasovanja. Telefonsko glasovanje, ki ga je določil že uvodni stampedo proti domnevno astronomskim odškodninam kot posledici poprave izbrisa, je ustvarjalo dodatni pritisk na udeležence in gledalce oddaje. Že prvi izid glasovanja je pokazal rezultat 92 odstotkov proti tehničnemu zakonu, 8 odstotkov pa za, vsi naslednji pa celo 94 proti 6 odstotkov. Pri tem se je pokazalo ravno to, na kar so opozarjali predvsem udeleženi pravniki: čeprav tehnični zakon pravno ne more biti sporen, glasovanje o njem (najverjetneje večinsko proti njemu) na referendumu pomeni delegitimizacijo pravnega reda, integritete US in delitve oblasti. Domet tehničnega zakona je omejen in pomeni samo izvedbo 8. člena zavezujoče ustavne odločbe, ne ukvarja pa se niti z odškodninami niti z bolj zapletenimi kategorijami izbrisanih. To naj bi uredil sistemski zakon, do katerega pa politika sploh ni prišla, ker je opozicija z referendumom napadla že enostavnejši tehnični zakon in s tem vsakršno reševanje položaja izbrisanih. Nasprotovanje tehničnemu zakonu je tako v funkciji delegitimizacije in okrnitve poprave izbrisa kot takega. Politični smisel referenduma o tehničnem zakonu je ta, da desna opozicija stisne vlado v kot, zaostri napetosti pred volitvami, onemogoči urejanje položaja izbrisanih in s preoblikovanjem političnega prostora po nacionalistični osi osvoji diskurzivni teren, ki ga obvladuje in na njem žanje naklonjenost volivcev. Oddaja Trenja na POP TV je s telefonskim glasovanjem o podpori tehničnemu zakonu ponovila strategijo parlamentarne desnice. Formalno glasovanje o tehničnem zakonu je bilo interpretirano in predinterpretirano kot glasovanje proti odškodninam in proti politizaciji – odgovornost za slednjo pa je padla na vlado, ker da ni pripravljena na razumen pogovor. V politični realnosti so vsebinske žrtve gonje proti izvrševanju odločbe US realni izbrisani, formalno pa je napadena tudi integriteta US in vladavina prava v Sloveniji. Vse to v imenu ljudske volje, ki je s telefonskim glasovanjem v virtualni reprizi političnega spopada na POP TV dobila nesporno številčno potrditev. Problem izida telefonskega glasovanja ni le v tem, da ustvarja realni pritisk na politike v smeri popuščanja zahtevam tistih, ki trdijo, da izbrisa sploh ni bilo. Problem je tudi v tem, da je tak rezultat nastal in nastaja v demagoškem interpretativnem kontekstu, v katerem so izbrisani prikazani kot problem, ne pa kot oškodovanci. Voditelj oddaje se je zavestno odločil, da bo izpostavil demagoško perspektivo. To je naredil v imenu legitimnosti, ki se v primeru komercialnega medija meri kot gledanost. O odškodninah naj bi govorili zato, ker javnost realno vznemirjajo – a vznemirjajo jo ravno zato, ker se o njih v medijih tako pompozno govori, in toliko bolj, kolikor bolj mediji zaradi večje odmevnosti spodbujajo nizke človeške strasti. Podobno ravnajo tudi mnogi politiki, skupaj z vladnimi: čeprav so se zavedali, da je treba krivice popraviti, so raje zavirali proces, ker je to pač ustrezalo razpoloženju volilne večine. S tem pa so razpoloženje za gonjo le še spodbujali. To je začaran krog, ki poleg poglabljanja konsenza javnomnenjske večine proizvaja realne žrtve: konkretne izbrisane z neporavnanimi krivicami ali celo brez najosnovnejšega statusa. Začarani krog pa ima tudi svojo razvojno dinamiko: mogoče ga je vzpodbujati ali pa zavirati. V politiki na srečo obstaja en del, namreč vlada, ki ima uradno dolžnost, da ob konkretnih problemih ukrepa po načelu varstva človekovih pravic in pravne ureditve. Povratni učinek je ta, da s tem tudi zavira razvoj populizma, sovražnosti in legitimnosti linča. V javnih medijih so te interventne točke, prek katerih se da doseči povratni učinek depopulizacije, še nedorečene. Posledice lahko vidimo v uredniški politiki POP TV do izbrisanih.

nazaj

Lea Širok

Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Podrobno naštevanje stereotipov o Italijanih in molk o dejstvih, ki bi podprla razloge za Battellijev odstop
V medijskih odzivih na odločitev poslanca za italijansko narodno skupnost Roberta Battellija, ki je 31. decembra 2003 odstopil z mesta predsednika Komisije državnega zbora za narodnosti – takrat se je namreč iztekel rok, do katerega bi vlada morala predstaviti analizo vzrokov rezultatov popisa prebivalstva 2002; pokazali so na velik osip pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti –, je bilo pri politikih obeh opcij, strokovni in laični javnosti ter novinarjih mogoče opaziti predvsem zanikanje resnosti problema, na katerega je opozoril poslanec, nato prevlado koncepta Slovenije kot nacionalne države in posledično sprejemanja italijanske manjšine kot nečesa tujega, pravzaprav kot »nujnega zla«, ki pa ga Slovenci, kljub negativnim zgodovinskim izkušnjam z Italijani, vendarle spoštujemo z zgledno urejeno zakonodajo. Poleg zlorabe argumenta reci­pročnosti glede pravic italijanske manjšine pri nas in slovenske v Italiji po načelu »zob za zob« – ali če Slovenci v Italiji nimajo, je še to, kar nudimo Italijanom v Sloveniji, veliko preveč – so se pojavili celo argumenti o tem, da bodo človekove pravice (in torej tudi pravice manjšin do izražanja v lastnem jeziku) rešile kar zakonitosti svobodnega trga. Največ prispevkov (časopisi so jim večinoma namenili drugo stran) in komentarjev, povezanih z odstopom Battellija, je januarja 2004 objavilo Delo, nato Primorske novice (naslovi, napovedi večkrat tudi na prvih straneh), bistveno manj jih je bilo v Dnevniku, tednika Mladina in Mag pa sta vsak v eni številki tej tematiki namenila osrednji prostor. Tokrat sem analizirala tudi pisma bralcev, ki jih je bilo največ v Delu in Primorskih novicah; tudi ta še kako izražajo uredniško politiko, še posebno, če so objavljena brez vsakršnega komentarja, ki bi vsaj deloma zavzel drugačno, bolj strpno stališče do problema ali vsaj opozoril na morebitno izkrivljeno navajanje podatkov.

Vzroki za Battellijev odstop so subjektivni, ne pa objektivni
Vsem komentarjem (razen prispevkoma Vlada Miheljaka v Dnevniku, 14. 1. 2004, in Roberta Škrlja v Primorskih novicah, 9. 1. 2004) je bila skupna temeljna ideja, da so Battellijevemu odstopu botrovali bolj subjektivni kot pa objektivni razlogi. To je razvidno iz dejstva, da so novinarji pri povzemanju Battellijevih izjav nenehno ohranjali distanco s pogojniki, kot »saj naj bi bil«, »po njegovem«, »on meni«, »zanje je menda bolje«, »moti ga zakon o državni upravi, ki je menda v neskladju z ustavo«, »če drži, kar v svoji obrazložitvi trdi Battelli«; ali še »Battellijeva interpretacija rezultatov popisa je ena od možnih interpretacij, ki jo je treba obravnavati zato, ker tako čuti pripadnik manjšine«. (Delo, 7. 1. 2004, str. 2) Implicitni dvom v resnost situacije je bil tu podkrepljen še z argumentom, da gre pri navajanju razlogov le za osebne občutke pripadnika manjšine. V tej ideji je tudi videti poveličevanje slovenskega naroda v tem smislu: pomislite, čeprav gre pri vsem bolj za nekakšno občutenje pripadnika manjšine, bomo položaju vendarle posvetili svoj čas. Sicer pa so se odzivi razlikovali le v argumentiranju in načinu poročanja o dejstvih. Nekateri so izpostavljali poslančevo osebno korist, glede na to, da smo v volilnem letu in da si poskuša pridobiti glasove, ker menda ni naredil dovolj za manjšino; drugi so odstop povezovali s skoraj istočasno polemiko o odloku o izvajanju zaščitnega zakona Slovencev v Italiji, ki ne dopušča uveljavljanja dvojezičnosti v mestnih jedrih Trsta in Gorice, in dokazovali celo teorijo zarote, po kateri da je Battelli tesno povezan s politiki v Italiji in bi na ta način izvajal pritisk na Slovenijo; tretji pa so poudarjali, da je poslanec za italijansko narodnost s svojim medijsko odmevnim odstopom hotel še dodatno očrniti državo, ko naj bi z izjavo, da »v Sloveniji ne vdihavamo evropskega duha /.../, prispeval k mozaiku medijske konstrukcije nestrpnosti in utemeljevanju specifičnega tipa slovenske skupnosti kot druščine sebičnežev, ruralnih zaprtežev, prenapetežev in podobnih, ki s svojim vrednostnim sistemom pravzaprav ne spadajo v Evropo«. (Mag, 14. 1. 2004).

Pripadniki italijanske manjšine: priseljenci, ki se premalo promovirajo
Novinarjem so pritrdili tudi strokovnjaki in intelektualci, ki so sicer potrjevali dejstvo, da je popis 2002 zabeležil veliko manj pripadnikov italijanske skupnosti, kot jih je bilo leta 1991, a hkrati opozarjali, da je »pri interpretaciji teh podatkov potrebna skrajna previdnost«. (Dr. Mateja Sedmak, raziskovalka na ZRS Koper, za Delo, 7. 1. 2004, str. 2) Še več, strokovnjaki so z argumentom znanstvenih dejstev vztrajno poudarjali, da stanje sploh ni tako kritično, ker imamo v Sloveniji popolno zakonodajo s tega področja, da ima Evropska unija v primerjavi z našo državo bistveno manj posluha za manjšine; primerjali so pravice italijanske manjšine v Sloveniji s pravicami slovenske manjšine v Italiji, krivdo za poslabšanje položaja pa je dr. Miran Komac iz Inštituta za vprašanja narodnosti naprtil kar italijanski manjšini, saj, kot je izjavil, »se premalo promovira«. (Delo, 7. 1. 2004, str. 2) A ker so manjšine v večinskih medijih prisotne le takrat, ko se v zvezi z njimi pojavijo problemi in ima novica vsaj okus po senzaciji, Komac ne pove, kje in kako naj bi se italijanska manjšina, če bi se že morala, promovirala, da bi si ob »popolni slovenski zakonodaji« zagotovila obstoj in kakovostno življenje. »Raziskave na narodnostno mešanem območju enotno kažejo, da gojijo prebivalci slovenske Istre bistveno boljši odnos do Italijanov kot do drugih priseljenskih skupin,« (Delo, 7. 1. 2004, str. 2) je »zgleden« položaj italijanske manjšine argumentirala dr. Mateja Sedmak iz Znanstvenoraziskovalnega središča iz Kopra. Ko jo je označila kot priseljensko skupino, je seveda zanikala njeno avtohtonost. V trditvi o tem, kako »lokalno prebivalstvo sprejema pripadnike italijanske manjšine kot domačine, kot ‘naše ljudi’ in italijanski jezik kot samoumevni del okolja bivanja« (Delo, 7. 1. 04), pa je vidna podmena, da italijanska manjšina ni sestavni, organski del obalnega prebivalstva, temveč jo to širokogrudno – in torej strpno – sprejema kot svojo; v tem lahko razberemo tipično opozicijo rasističnega diskurza »mi-oni«. Poleg tega ji je za zanikanje slabšanja položaja Italijanov pri nas dovolj že argument, da lokalni prebivalci »znanje italijanščine v splošnem ocenjujejo kot potrebno, oziroma nujno«.

Evviva il mercato libero
Najdlje je v razmišljanju o načinih boljšega uveljavljanja manjšinskih in s tem osnovnih človekovih pravic, kakršna je pravica do izražanja v lastnem jeziku, šla dr. Alja Brglez z Inštituta za civilizacijo in kulturo, ki je kot panacejo za probleme italijanske narodnosti ponudila kar tržno ekonomijo. V prispevku Burek di formaggio (Finance, 13. 2. 2004) je namreč ugotovila, da na multikulturnem območju Obale uporabljamo dvojezičnost izključno zaradi dobička, s tem pa samodejno zadostimo tudi človekovim pravicam. Brglezovi se očitno zdi nemogoče, da je lastnik pekarnice, ki je »na enem od piranskih trgov izobesil dvojezični napis SIROV BUREK – BUREK DI FORMAGGIO« (Finance, 13. 2. 2004) le izpolnil obveznost, ki mu jo na etnično mešanem območju narekuje ustava, in prav tako ne upošteva možnosti, da bi lahko bil celo pripadnik manjšine. Ideologija tržne ekonomije jo pripelje celo do tega, da povsem ignorira dejstvo, da je vidna dvojezičnost na trgih in ulicah obalnih mest nekaj povsem običajnega. Najhuje pri vsem pa je, da se avtorici zdi, da je dvojezičnosti lahko zadoščeno že z nekaj osnovnimi trgovsko-gostinskimi frazami, ki jih vsak turist najde v katerem koli vodniku za potovanje v tujino. A to še ni vse. Ko se avtorica nato vpraša, »ob čem naj se Slovenci počutimo velike, če svoje manjšine ne prepoznamo kot manjšine«, implicira, da večina manjšino politično prepoznava le zaradi zdravljenja svojih manjvrednostnih/večvrednostnih kompleksov; takoj zatem poudari, da je trgu dovolj že vedenje o tem, »da ima manjšina, o kateri govorimo, takoj za mejo (ki je kmalu ne bo več) veliko večino, pa se ji bo znal posvetiti«. Slovencem se torej ni treba posvečati manjšini zaradi spoštovanja osnovnih človekovih pravic svojih sodržavljanov, temveč zato, ker je del številčne italijanske potrošniške družbe, kateri bomo s spoštovanjem dvojezičnosti, z učenjem italijanščine v šolah, s poznavanjem italijanske politike in kulture »prodajali ciplje, sobe, bureke in vse ostalo, kar bo pripravljena kupiti«. Tako bomo torej Slovenci ubili dve muhi na en mah: obogateli in hkrati skozi lastno pridobitništvo spoštovali pravice manjšine. Seveda pa svobodni trg, nadaljuje avtorica, nikakor ne bi prenesel tako neprofitnega RTV-centra, kakršen je koprski, in si takoj nato privošči manipuliranje z argumentom številk. Tako zapiše: »V programu, ki je namenjen ‘obveščanju in povezovanju manjšin, razvijanju dobrososedskih odnosov z Italijo in Hrvaško ter odpiranju Slovenije v svet’ (navedeno po www.rtvslo.si), je redno zaposlenih toliko oseb, da bi to v deležu pomenilo 15 odstotkov vseh, ki so se v popisu 2002 izjavili za pripadnike italijanske narodne skupnosti (2258 oseb), TV Koper/Capodistria pa dnevno pripravi šest ur programa.« Pojasnimo samo, da na RTV-centru Koper-Capodistria niso zaposleni samo Italijani, ampak tudi Slovenci (iz Slovenije in Italije), da center dnevno ustvari preko 30 ur radijskega in televizijskega programa v slovenskem in italijanskem jeziku. Popolno avtoričino nepoznavanje razmer na Obali pa se pokaže v njenih trditvah, da bomo odslej, prav zaradi logike profita, bolj obiskovali univerze v Trstu in Padovi. Brglezova očitno ni seznanjena z dejstvom, da tukajšnji študentje od nekdaj odhajajo na študij tudi v Italijo.

Navidezno negiranje šovinizma
Tudi tako imenovani zagovorniki pravic italijanske manjšine so se v svojih odzivih na Battellijev odstop ujeli v zanko navideznega negiranja šovinizma, ko se nikakor niso uspeli izogniti podrobnemu navajanju stereotipov o Italijanih, ki so jih na koncu sicer zavrnili kot neutemeljene, a predvsem zato, da bi si tako rešili obraz in se distancirali od diskurza nestrpnosti. Bralce so v mnogih prispevkih prepričevali o tem, kako trditve, da so Italijani »med vojno streljali in požigali po Sloveniji« (Delo, 7. 1. 2004, str. 2), »da so iztrebek ali prišleki«, »da so fašisti«, niso resnične in da so le »perverzne in grozljive dediščine preteklosti« (Delo, 12. 1. 2004, str. 6), ali, recimo, da »je ves čas visela v zraku teza [avtor govori o razpravi v državnem zboru], da so manjšinci pravzaprav špekulanti, ki se obračajo z vetrom, tja, pač, kjer si kanijo pridobiti več bonitet in privilegijev«. (Mladina, 12. 1. 2004, str. 19) Predvsem pa je zanimivo, da večina novinarjev in politikov v komentarjih ni povzemala dejstev, ki jih je Battelli navajal kot razloge za svoj odstop, in sicer, da se je »porušil sistem solidarnosti«, to je »družbene in pravne domene o tem, da sta manjšini sestavni del države v vseh njenih vidikih« in da je bilo v »zadnjih letih veliko poskusov, da bi ta sistem prek ustavnega sodišča odpravili, izbrisali, ukinili«; prav tako pa so pri razmišljanjih o odstopu izpuščali dejstvo, da je slovenska politika ignorirala zahteve in prošnje Komisije DZ za narodnosti o resni analizi položaja manjšin, še posebno po objavi rezultatov popisa.

Levica in desnica poenoteni: ne gre za strukturni problem
V odzivih politikov na Batellijev odstop v bistvu ni bilo opaziti bistvenih razlik med levo in desno opcijo. Politiki na levici so sicer takšno odločitev pričakovali in razumeli ter načeloma dopuščali možnost, da so izjave poslanca italijanske skupnosti resnične, vendar pa so hkrati izražali dvom o tem, da bi bil položaj italijanske manjšine tako kritičen, kot ga je opisal Battelli, in zanikali dejstvo, da gre za strukturni problem, ki ga je treba reševati na ravni uveljavljanja zakonodaje in ustvarjanja prijaznega ozračja. Tako, recimo, poslanec LDS Tone Partljič (v Delu, sreda, 7. januarja 2004, str. 2; Korak iz obupa – opozorilo na slabšanje položaja manjšin) Battellijevega odstopa »ne razume incidentno in zlonamerno«, saj je posledica rezultatov popisa, ki pa po njegovem ne držijo popolnoma. V izjavah politikov desne opcije se je kot leitmotiv pojavljala kritika, da se Italijani niso poistovetili s slovensko državo, kljub temu da jim je ta dala toliko z ustavo zagotovljenih pravic, kot jih manjšine nimajo nikjer v Evropi; drugi argument je bila recipročnost pravic slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji, očitek, da Battelli že vsa leta sodeluje z vladajočo koalicijo, da politične interese postavlja pred interese italijanske narodnosti, da je za njegovim odstopom le predvolilna računica, ter argument, da je asimilacija Italijanov le davek na demokracijo in gospodarski razvoj. Ponovno se je pokazalo, da je država-nacija nedotakljiva svetinja, last Slovencev, ki pripadnike drugih narodov sicer tolerirajo, a le pod pogojem, da se povsem in za večno zadovoljijo s položajem, ki jim ga je določila večinska etnija in da si v nobenem primeru ne dovolijo kritičnosti do delovanja institucij in države. Ta privilegij imajo seveda samo prvovrstni državljani: Slovenci, namreč. Zgovoren v tem smislu je naslov komentarja Borisa Šuligoja Ne vprašaj, kaj lahko država stori zate (Delo, 9. 1. 2004, str. 5), ki povzema citat J. F. Kennedyja. Potem ko novinar izpostavi dvom v resno poslabšanje položaja manjšin, izpostavi nadstandardno zaščito Italijanov v Sloveniji v primerjavi z zaščito Slovencev v Italiji in ugotovi, da so Italijani ekonomsko privilegirani v odnosu do večinskega naroda in celo dvojezični! Kot da to ne bi bil zakonsko zagotovljen privilegij vseh prebivalcev dvojezičnega območja, zaključi prispevek z ugotovitvijo, da bomo Slovenci z vstopom v Evropo tudi postali manjšina in »bomo preživeli že, če bomo imeli lahko enake možnosti«, kot jih imajo pri nas Italijani. Ker pa te ne bodo odvisne samo od Bruslja, zaključi prispevek s trditvijo, da »tudi v tem primeru velja stara Kennedyjeva misel: Ne vprašaj, kaj lahko stori država zate, ampak kaj lahko k njej prispevaš ti«. Novinar najprej očita Italijanom, da se samo pritožujejo, ne da bi tudi sami ukrepali, hkrati pa vzpostavlja paradigmo romantične države, kjer so državljani oziroma pripadniki naroda v funkciji institucij in ne obratno.

Blut und boden ideologija laične javnosti
V pismih bralcev smo bili priče še dodatni nadgradnji šovinističnega diskurza politike. Avtorji pa so se pri utemeljevanju svojih nestrpnih stališč s pridom sklicevali na komentarje novinarjev. Zelo izrazita je bila polarizacija mi-oni (pri tem so bili v izrazu ‘mi’ zajeti Slovenci v Sloveniji in italijanskem zamejstvu, ‘oni’ pa so bili pripadniki italijanske manjšine), pa tudi drugi značilni argumenti rasističnega diskurza: manjšina je breme in grožnja »našemu narodu«, manjšina ima preveč pravic, bila je celo »jeziček na tehtnici odločanja o pomembnih stvareh za državo«, problemi, povezani z manjšinami, »razdvajajo naš narod, hromijo našo moč, življenjsko silo in zaupanje v vlado« (Delo, 27. 1. 2004), slovenski politiki niso dovolj odločni pri zahtevah po recipročnem položaju Slovencev v Italiji in Italijanov v Sloveniji. Bralci so spretno uporabljali tudi navidezno zanikanje nestrpnosti: »Gremo v Evropo, prav. Toda morali bi črpati moč iz naših korenin. Morali bi utrjevati našo identiteto, predvsem slovenski jezik, slovensko narodno zavest. V naši šolah bi morali uvesti domoljubno vzgojo. Podpiramo pravice Italijanov na Obali, vendar smo za pošteno obravnavo, brez politizacije problema.« (Delo, 20. 1. 2004)

Nestrpnost Slovencev je konstrukt
Tudi Battellijev odstop so politiki in nekateri novinarji s pridom izkoristili za vse pogostejše legitimiranje trditve, da je nestrpnost Slovencev le konstrukt. Najdlje je pri tem šel komentator Boris Jež (Delo, 10. 1. 2004, str. 7), ki je kot edini argument za Battellijev odstop navedel volilno leto, povsem pa je izničil vsakršno resno zaskrbljenost zaradi slabšanja položaja italijanske narodne skupnosti. Po njegovem so namreč »občila pač prisiljena iz vsakega pasjega drekca na domačem dvorišču narediti headline, oziroma top story, in če pravih štorij trenutno ni, jih je treba narediti. Tako se lahko na udarne strani postavi vsakega posameznika, ali vsako eksotično skupinico, če ima le kaj povedati, kar bo javnosti dvignilo pritisk.« Potem ko italijansko narodno skupnost zvede na eksotično skupinico, zminira tudi vsakršno opozarjanje na pojave ksenofobije in druge oblik nestrpnosti: »V modi so predvsem neskončna pogrevanja o ksenofobnosti, homofobnosti, mačkofobnosti, krokodilofobnosti ... Slovencev, ki da so agresivni do čefurjev, Romov, homoseksualcev in, kot zdaj slišimo, tudi do pripadnikov obeh uradnih manjšin. To Battellijevo ‘odkritje’ je zame nekaj docela novega, verjetno tudi za 99 odstotkov ljudi v obalnih občinah. Na območjih, kjer živijo Madžari, ne more biti drugače, zadeva z Romi, pa je seveda nekaj čisto drugega.« Pravi problem je, da se na ta eksplicitno rasistični diskurz niso takoj odzvali ne politiki, ne novinarji, ne bralci. Zato lahko samo pritrdim Vladu Miheljaku, ki je v svojem komentarju (Dnevnik, 21. 1. 2004), v katerem govori tudi o tem, da so se v »uradnem« političnem diskurzu o priseljencih in manjšinah meje netolerance in ksenofobije premaknile do čisto novih razsežnost, zapisal še, da »ob sedanjih nerazumnih divjanjih niso ključni problem ksenofobi, ampak tisti zapriseženi demokrati, ki se s pogromaškimi metodami ne strinjajo, a si kot Parke zatiskajo oči, ušesa in usta«.

nazaj

Matej Kovačič

Zmago Jelinčič na RGL
Jelinčič je dobil priložnost za neoviran izbruh nestrpnosti, voditelj pa ga pri tem niti ni poskušal ustaviti – Dosjeji sicer niso kontaktna oddaja in poslušalci nimajo možnosti poklicati in v oddaji povedati svoje mnenje – Očitno pa pravilo, ki velja za »navadne« poslušalce, ne velja za poslanca Jelinčiča.
Kodeks slovenskih novinarjev v 23. členu od novinarja zahteva, da se izogiba diskriminaciji, žalitvi verskih čustev in običajem ter netenju mednacionalnih trenj. Kodeks v 2. členu tudi zahteva, da novinar pridobi odzive tistih, ki jih zadevajo objavljene informacije, ki vsebujejo hude obtožbe. V prispevku želim opozoriti na nekatere primere, ko se lahko zaradi premalo premišljenega ravnanja novinarja lahko zgodi kršitev teh dveh členov. Poleg tega gre v opisanem primeru po mojem mnenju tudi za problem (verjetno neformalnega) pritiska javne osebe, da se ji omogoči izražanje mnenja v nasprotju s pravili oddaje, oziroma da se jo postavi v privilegiran položaj nasproti ostalim poslušalcem. Ker imajo t. i. javne osebe že sicer več možnosti za izražanje svojega mnenja, je takšna praksa po mojem mnenju vsaj problematična. Sedmega novembra 2003 je na radiu RGL med 16.30 in 17.00 potekala oddaja Dosjeji. V oddaji so obravnavali tudi problematiko izbrisanih. Najprej je voditelj oddaje povedal nekaj na splošno o problemu, sledili pa sta vnaprej posneti izjavi poslanca Zmaga Jelinčiča ter Matevža Krivica. Sledil je reklamni blok, nato pa je voditelj oddaje povedal, da je vmes na RGL poklical Zmago Jelinčič, ki bi rad nekaj povedal. Oddaja Dosjeji sicer ni kontaktna in poslušalci nimajo možnosti poklicati na RGL in v oddaji povedati svoje mnenje. Očitno pa pravilo, ki velja za »navadne« poslušalce, ne velja za poslanca Jelinčiča – voditelj ga je namreč spustil v eter. V predhodno posneti izjavi je Jelinčič uporabil precej krepkih izrazov na račun izbrisanih in Matevža Krivica, slednjega je celo označil za psihičnega bolnika.* Ravno tako so bili javnosti, predvsem pa novinarjem že znane predhodne izjave Jelinčiča na to temo, zato bi po mojem mnenju voditelj oddaje Dosjeji moral pričakovati, kaj bo sledilo, če Jelinčiča v nasprotju s siceršnjimi pravili oz. običaji, ki veljajo za oddajo Dosjeji, spusti v eter. Jelinčič je namreč s takšnim ravnanjem novinarja dobil priložnost za neoviran izbruh nestrpnosti, voditelj pa ga pri tem niti ni poskušal ustaviti. Jelinčič je namreč Krivica ponovno označil za psihičnega bolnika in kverulanta ter dodal, da bi ga bilo treba zapreti, ker dela škodo slovenskemu občestvu in državi Sloveniji. Na podobno zaničljiv način je govoril tudi o izbrisanih. Po tem pa se je oddaja mirno nadaljevala naprej, voditelj oddaje Jelinčičevih izjav ni niti komentiral, niti ni omogočil klica v oddajo nikomur od poslušalcev. Seveda s tem tudi ni dal možnosti nobenemu od izbrisanih, niti Krivicu, da se pred Jelinčičevimi izjavami brani. Takoj naslednji dan sem na spletni forum RGL napisal pritožbo ter mu javno postavil šest vprašanj glede tega dogodka. Odgovorov na vprašanja ni bilo, prav tako tudi nikakršne reakcije na moje sporočilo na spletnem forumu. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da so v tem času RGL-ovci ostalim poslušalcem odgovarjali na njihova vprašanja na forumu, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da so mojo pritožbo prebrali. Neodzivanje na kritike na lastnem spletnem forumu po mojem mnenju kaže na omejeno zmožnost sprejemanja kritik na svoj račun, kar vsekakor ni odlika demokratičnega medija. Prav tako v naslednji oddaji, ki je bila na sporedu 13. novembra in ko je bilo ponovno govora o izbrisanih, voditelj oddaje opisanega dogodka z Jelinčičem ni komentiral, niti ni dal možnosti Matevžu Krivicu, da na Jelinčičeve obtožbe odgovori. Zato sem 17. novembra skupaj s skupino za spremljanje nestrpnosti pri Mirovnem inštitutu na novinarsko razsodišče podal pritožbo zaradi suma kršitve 1. člena (nepriznavanje napake), 2. člena (nepridobitev odziva tistih, ki jih zadevajo hude obtožbe) in 23. člena (diskriminatorna obravnava in dopuščanje nestrpnosti). Osemnajstega februarja je pred novinarskim častnim razsodiščem potekala javna obravnava pritožbe. NČR je o tej pritožbi razpravljalo na dveh poznejših sejah, vendar so bila mnenja članov NČR deljena in se do oddaje tega prispevka še niso uspeli uskladiti glede razsodbe. O razsodbi bodo menda ponovno glasovali na tretji seji.

* Ker skupina za spremljanje nestrpnosti pri Mirovnem inštitutu ni uspela pridobiti zvočnega posnetka oddaje, so izjave Jelinčiča navedene po spominu.

nazaj

Sandra Bašić-Hrvatin

Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Izbrisani so tema za naslovnico. O tem je treba pisati in za to je treba ponuditi najboljši časopisni prostor.
V jutranjem programu Vala 202 je novinarka Lada Zei 11. 2. 2004 pozvala poslušalke in poslušalce, da si v novi številki Dela preberejo naslednjo vsebino: »Človek, ki neumorno kuri pod ksenofobnim kotlom Slovenije, nadarjen populistični jezdec Janez Janša, je dobil v današnjem Delu navidezni slavospev. V resnici pa je razmišljanje Janka Lorencija o Janševih izbrisanih, z varekino opranem patriotizmu in volitvah zgolj balzam za vašo dušo, posebno če vas je vse bolj strah, kam bi nas lahko popeljal Janša, očitno nezrel za Evropo. /…/« Na tisti dan Delo ni objavilo komentarja Janka Lorencija. Na naslovnici časopisa v Temi dneva je bil objavljen komentar odgovornega urednika Dela Darijana Koširja. V tekstu z naslovom »Gospodje, mi se ne gremo več« Košir ugotavlja, da so politiki (pozicija in tudi opozicija) zlorabili problem izbrisanih za medsebojne politične igre. »Tudi Delo se je šlo to igro v skladu s temeljnim novinarskim načelom, da je treba bralcem zgodbo predstavljati z vseh plati. Tako smo zavestno postali posredniki brezobzirnega predvolilnega političnega diskurza oziroma že kar trgovine s človekovimi pravicami. A hkrati smo se ves čas zavedali tudi svojega »prispevka« k temu, da se temeljni problem izgublja v politikantski megli. Kolikor je bilo v naši moči, smo zato prav na ta temeljni problem – kršenje človekovih pravic, ki jih je zagrešila demokratična država – poskušali opozarjati. Stališče Dela je bilo ob tem ves čas jasno: demokratična država mora popraviti svoje napake in odškodovati prizadete. Za to gre in pri tem vztrajamo. Hkrati pa smo prepričani, da o tej temi ne vladajoča koalicija ne opozicija ne moreta več povedati nič vsebinsko novega. Zakonodajna in izvršilna veja oblasti pa imata le dve možnosti: odločbo ustavnega sodišča lahko spoštujeta in udejanjita – ali pa jo ignorirata. Zato se nam zdijo nesprejemljive neskončne politične razprave o odločbi ustavnega sodišča, še bolj slepomišenje z referendumom ali celo dvema. Ker so se poslanci očitno odločili priskutiti volivcem demokracijo, pri tem ne želimo več sodelovati. Za tako poniglavo izigravanje pravne države se nam je kratko malo uprlo zapravljati najboljši časopisni prostor.« V celotni zgodbi sploh ni pomembno, ali je (ali pa ni) prišlo do umika članka in zakaj se je to zgodilo. Treba je izhajati iz enostavnega dejstva, da svoboda izražanja ne more obstajati brez svobode medijev. In zgodovina svobode izražanja in svobode medijev je tudi zgodovina njihovih omejitev. V preteklosti je cenzor prepovedoval nekatere vsebine in določal slog oz. slog novinarskega poročanja za tiste vsebine, ki jih je bilo dopustno izražati. Posegi »trde roke« cenzorja so običajno bili vidni na časopisnem papirju kot črno obarvani stavki ali prazni listi papirja. Cenzura nove dobe tega ne počne več. Ne samo zaradi tega, ker večina držav cenzuro izrecno prepoveduje, temveč zato, ker so cenzorski posegi vpisani v (ne)odločitev za objavo posameznega prispevka. Če se v primeru »odkrite« cenzure bralci in bralke zavedajo, da nekaj manjka, da je nekaj prepovedano, v primeru novodobne cenzure tega sploh ne vedo. Cenzorju ni treba posegati v besedilo, ker besedila ni – nikoli ni bilo (ne bo) napisano. Tisto, kar nas zanima, je: pod kakšnimi pogoji se uredništvo medija odloči, da ne bo »zapravljalo svoj najboljši časopisni prostor« za objavo določenih vsebin? Poglejmo, kako in zakaj je do te odločitve prišlo v omenjenem primeru. Časopis trdi, da je »doslej« igral po »pravilih« in bralcem razlagal vse plati zgodbe. Potem so (Na eni točki? Kdaj natančno?) politiki zlorabili medij in njegov sicer (nevtralni) prostor za svoje politične in politikantske igre. Politiki niso več spoštovali »pravil igre«. Težava je, da »pravil« igre v novinarstvu postavljajo izključno novinarji v imenu javnosti. Politiki nikoli ne bi smeli novinarjem postavljati nobenih pravil. Ne zaradi tega, ker jih niso sposobni spoštovati, temveč zaradi tega, ker niso »partnerji«, s katerimi se o tem pogaja. Kakšen pa je bil »prispevek« medija v tej igri? To, da so odprli (medijski) prostor javne razprave, ponudili dostop do javnosti in dali legitimiteto izjavljanja tistim, ki so ta prostor zlorabljali – ne zaradi nabiranja političnih točk (zakaj pa sploh mislite, da so politiki zainteresirani, da novinarji spoštujejo »pravila igre«?), temveč zaradi zlorabljanja določene skupine ljudi in nespoštovanja njihovih temeljnih človekovih pravic. Po tednih »zlorabe« medijskega prostora so se odgovorni odločili, da je zdaj dovolj. Da v tem ne bodo sodelovali več. V imenu koga? Drugih politikov, lastnikov, ali pa oglaševalcev, ki mislijo, da razprave o izbrisanih niso primerno okolje za umeščanje njihovih oglasov? Kdo od oglaševalcev si sploh želi objaviti svoje komercialno sporočilo med »takšnimi novicami«? Če so se odločili namesto nas, bralcev, potem me zanima, kdaj in kdo nas je to vprašal? Zakaj nas niso vprašali prej? Izbrisani so tema za naslovnico. O tem je treba pisati in za to je treba ponuditi najboljši časopisni prostor. Kot za številne ostale teme, ki jih ni, ker nikoli niso bile napisane (in objavljene). Kot je 19. junija 1848 zapisal Marx v Novem renskem časniku: »Kaj preostane od svobode tiska, če to, kar zasluži javni prezir, ne sme biti več prepuščeno javnemu preziru.«1 Moj odgovor je: nič. Članek »Nad domovino z varekino« Janka Lorencija je bil v Delu objavljen 17. 2. 2004.

1 Karl Marx (1984): »Pruski osnutek zakona o tisku«. V: Cenzura in svoboda tiska. Ljubljana: Krt, str. 115.

nazaj

Nataša Velikonja

Spopad stališč kot medijski konstrukt
Da sta nacionalizem in homoseksualnost dejansko neskladna koncepta, se je kot simptom pritihotapilo v samo medijsko dikcijo: STA je tako pisala o gejih in lezbijkah kot o ‘pravih Slovencih’ - z narekovaji.
V letu 2004 se je nadaljevala polemika o istospolnih partnerstvih, konkretno, o predlogu Zakona o partnerski skupnosti (ZPS), ki so ga pripravile Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS ter gejevske in lezbične organizacije. Debata se je odprla s tiskovno konferenco, ki jo je 8. januarja 2004 v ljubljanski Galeriji Škuc organizirala lezbična sekcija Škuc-LL, in na kateri sta aktivistka Tatjana Greif in državna sekretarka Alenka Kovšca obvestili javnost o novostih v zvezi z ZPS. V pričujočem članku bom skušala nanizati nekatere temeljne reprezentacijske strategije, ki jih uporabljajo mediji.

Pristop ‘za in proti’: partikularizacija občega
Prispevek Jelene Aščić, ki ga je TV Slovenija objavila istega dne v Dnevniku, se začne z novinarkinim navajanjem, katere pravice obsega predlog ZPS. Informacijo o tem sklene Alenka Kovšca, ki pove, da predlog ponuja »optimalne rešitve«. S tem se zaključi uvodna platforma, začne pa se izmenjavanje kadrov - stališč med Rokom Ravnikarjem, podpredsednikom Nove generacije, podmladka Slovenske ljudske stranke, in Tatjano Greif, aktivistko lezbične sekcije Škuc-LL. Kakšna so stališča, ki jih sooča novinarka? V SLS ne bodo podprli predloga ZPS, saj »menijo, da preveč izenačuje heteroseksualno in homoseksualno skupnost«, pove novinarka. »Zato je treba, po njihovem, določila zakona, ki se nanašajo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, črtati oziroma spremeniti«. Glas ponudi Ravnikarju, ki meni, »da ima zakonska zveza ženske in moškega in družina kot taka poseben pomen med vsemi ostalimi zvezami in ji moramo dajati posebno mesto v družbi in tudi privilegij«. Potem se kamera obrne h Greifovi: »To intervencijo SLS v tem trenutku na nek način gotovo lahko razumemo kot poskus omejevanja pravic oziroma kot poskus zavlačevanja samega postopka«. Nato nadaljuje novinarka: »SLS, ki te obtožbe zanika, mora svoje popravke zakona pripraviti do konca meseca, tako bi ga lahko poslanci obravnavali že v kratkem. Če le ne bo to postal še en umetno ustvarjen politični problem, ki bo v predvolilnem času spet razdelil slovensko javnost«. S tem se prispevek zaključi. Enak pristop je ubrala Katarina Stojanović, novinarka POP TV: po informacijah o predlogu ZPS izmenjuje Ravnikarja, ki pravi, da si SLS želi specialen zakon, v katerem zahteva zapisano, da je tradicionalna družina privilegirana in ima v družbi posebno mesto, ter izjavo Greifove, da gre za omejevanje pravic. Prispevka sta zgrajena kot spopad dveh vpletenih strani: na eni strani stoji SLS, na drugi pa gejevske in lezbične organizacije. Nizanje kadrov med strankinim predstavnikom in lezbično aktivistko ponuja dve enakovredni partikularni mnenji, na gledalstvu pa je, da se odloči, kdo ima prav. A če presojamo stališči iz perspektive državljanske politične kulture, temelječe na načelu univerzalne enakosti – sta to še vedno enakovredni mnenji? Sta to še vedno partikularni mnenji? Iz te perspektive izgledata ponujeni mož­nosti povsem drugače – nista niti enakovredni niti partikularni. Stališče, ki ga zagovarja Škuc-LL, izhaja iz progresivnega, modernega razumevanja državljanskih pravic in svoboščin: te naj se, preko načela enakosti pred zakonom, širijo čez celoten državljanski spekter. Odprava diskriminacije – širjenje sklada pravic in svoboščin na določeno družbeno skupino - je pravzaprav naloga države, ki tako predstavlja obče mesto, branik načela enakosti pred zakonom, svoje ustavne naloge. A v prispevkih je obča pozicija, zagovor enakosti pred zakonom, preoblikovana v partikularno stališče, zgolj mnenje, ki ga zagovarja lezbična sekcija. Država popolnoma izostane kot obče mesto izjavljanja: državna sekretarka nastopi v prispevku POP TV zgolj kot nemočni arbiter: »Drugo pa je, kakšno usodo bi imel pa potem tak zakon, v kolikor ne bi poskušali nekega konsenza doseči. To smo pa že slišali tudi pobude o tem, da se razpiše referendum, in podobne pritiske«. Stališče, ki ga ponuja SLS, ruši načelo enakosti pred zakonom v samih temeljih. Stranka zahteva različno pravno obravnavo določene družbene skupine in specialen zakon zanjo. Televizijska prispevka ne izpostavljata tega izjemno nevarnega rahljanja univerzalnosti prava; nasprotno, POP TV celo dopusti Ravnikarju, da ga zastre: »Naši pomisleki niso neki… ne izhajajo iz nestrpnosti ali kakšnih podobnih zadev, ampak so zgolj tehnični in vrednostni. Če je to možno sprejeti v Sloveniji, potem problemov ne bo«. Mediji torej ponujajo javnosti enakovrednost opcije, ki širi sklad pravic, in druge, ki sklad pravic oži. Te razlike ne poudarijo, temveč jo nevtralizirajo, zato so odgovorni za erozijo moderne državljanske kulture, kar ima lahko nepredvidljive, za socialni mir skrajno destruktivne posledice. Četudi izgleda takšen medijski pristop »nevtralen« (kot »zgolj podajanje stališč«) in četudi je pogosto videti, da so mediji celo naklonjeni prizadevanjem gejevskih in lezbičnih organizacij za preprečevanje homofobne diskriminacije, pa se ta podoba razbije z opisanim načinom reprezentacije, s preoblikovanjem obče pozicije v partikularno ter s podajanjem načela enakosti v presojo javnosti. Enak pristop se je ponovil 27. januarja 2004, ob akciji gejevskih in lezbičnih organizacij, ki so na sedež SLS odnesle košaro koromača, zelišča, ki ga je katoliška inkvizicija podtikala na grmade, na katerih so goreli homoseksualci. Tanja Volmut, novinarka POP TV, je dejala, da so aktivisti in aktivistke gejevskih in lezbičnih organizacij »prepričani, da SLS z argumenti, kot ‘sklenitev istospolnega partnerstva ni človekova pravica’, geje in lezbijke potiska v čas inkvizicije, ne pa v 21. stoletje«. Intonacija je jasna: da je sklenitev istospolnega partnerstva človekova pravica, menijo zgolj homo aktivisti in aktivistke. Ta spopad stališč je medijski konstrukt; še več, mediji puščajo v njem gejevske in lezbične organizacije osamljene. SLS dejansko meni, da sklenitev istospolnega partnerstva ni človekova pravica: po njenem mnenju se namreč 14. člen ustave ne navezuje na istospolno usmerjenost. Četudi to mnenje temeljno posega v obstoječi pravni red in je s stališča pravnih standardov regresiven, s stališča človekovih pravic pa restriktiven, v medijskih prispevkih doslej še ni bilo soočeno s pravno oceno. Nasprotno, obe televiziji, tako POP TV kot TV Slovenija, sta restriktivni in regresivni horizont SLS nevtralizirali s kadrom, kjer Janez Podobnik, predsednik stranke, državotvorno pove: »Vam moram zagotoviti, da bomo v Ljudski stranki zelo odprti in menimo, da je pri oblikovanju teh rešitev v slovenskem prostoru potrebno odpreti sproščen in odgovoren dialog«. Iz kakršnega koli razloga že je medijem pristop spopadanja stališč tako všečen, se bodo morali začeti zavedati njegovih učinkov. Zaenkrat zgleda, da je do tega še dolgo: 2. februarja 2004 so ga spet želeli ponoviti v oddaji Studio City; v tedenskem programu je že bila objavljena napoved soočenja »predstavnika gejevskih in lezbičnih organizacij s SLS«. Zaradi odpovedi sodelovanja gejevskih in lezbičnih organizacij je potem kot Ravnikarjeva sogovornica nastopila državna sekretarka Kovšca. Enakost pred zakonom je državni pečat, ne sredstvo menjave na trgu javnosti.

Kaj je v fašizmu fašističnega
Januarja 2004, ko je bilo dogajanje glede ZPS zgoščeno, so se izpostavili še nekateri drugi elementi medijskega reprezentiranja tematike: poleg partikulariziranja zagovora enakosti še sprenevedanje glede vse večje fašizacije družbe, krepitev nacionalšovinističnega govora ter kalkulacije glede stroškov implementacije enakosti. Ob akciji 27. januarja 2004 sta obe osrednji televiziji, tako TV Slovenija kot POP TV, že v uvodnih stavkih povedali, da je koromač – kakršnega so gejevske in lezbične organizacije prinesle na sedež SLS – uporabljala inkvizicija »v srednjem veku« in z njim zažigala homoseksualce na grmadah. Aktivisti in aktivistke so tovrstno akcijo usmerile k SLS zaradi njihovega zavlačevanja sprejetja ZPS ter odnosa do pravic gejev in lezbijk. Oba televizijska prispevka sta oster podtekst akcije takoj zmehčala z izjavo Janeza Podobnika, ki je sprejel »darilo«, kot je dejal, »na hudomušen način pripravljeno«. Govoriti o hudomušnosti v kontekstu, ko določena družbena skupina uporablja zgodovinsko referenco pogroma nad njo ter z njo opozarja na značaj sedanjosti, je vsaj cinično; pa vendar je poanto o »hudomušnosti« povzela večina medijev. Sprenevedanje glede vse večje fašizacije družbe in države se na splošno zdi trend mnenjskih voditeljev in mediji pri tem ne varčujejo s prostorom. Kolumnist Sobotne priloge Dela, pisatelj Drago Jančar, 7. februarja 2004 – v času, ko nacionalistični vihar že briše državljanske pravice mnogim etničnim, religijskim, spolnim skupinam - piše v tekstu »Analogije z nacizmom«, da »najnovejše slovenske politične obsesije z izbrisanimi in islamskim terorizmom«, nasprotovanje zakonu o istospolnem partnerstvu in podobno res ne gre enačiti z nacizmom. V tem smislu je bilo izjemno zgovorno medijsko pripisovanje narodotvornosti aktivistom in aktivistkam gejevskih in lezbičnih organizacij; ti so namreč prinesli košaro koromača na sedež SLS oblečeni v narodne noše. S tem parodičnim obratom - impersonalizacijo nacionalističnega subjekta, ki prinaša svojemu zastopniku učinkovito sredstvo za uničenje nepravšnjih - so nedvoumno hoteli opozoriti na destruktivne posledice nacionalističnega govora, katerega močan element je tudi homofobija. Mediji so interpretirali homo teater z narodnimi nošami povsem v drugo smer - kot izrecno narodotvorno dejanje. Slovenska tiskovna agencija je še istega dne objavila novico z naslovom »Gejevske in lezbične organizacije: Tudi istospolno usmerjeni so ‘pravi Slovenci’«; Delo je dan kasneje zapisalo, da so »s parom v narodni noši želeli povedati, da so tudi istospolno usmerjeni enakopravni člani družbe in ne drugorazredni državljani«; Dnevnik je zapisal, da so »z narodnimi nošami poudarili, da so enakopravni in enakovredni državljani«. »Oblečeni v narodne noše so poudarjali, da istospolno usmerjeni niso drugorazredni državljani«, je dejala novinarka POP TV. Instrumentalizacija gejev in lezbijk za »prave Slovence« ne govori o vključevalnosti nacionalizma: ne govori o tem, da se nacionalizem razpira imanentnim rušilcem svojega programa. Govori bolj o tem, da se nacionalšovinizem v rizičnem momentu enega od svojih vrhuncev - ob faktičnem, administrativnem genocidu nad sodržavljani in sodržavljankami ali protiislamski histeriji - zateka k izgradnji začasnih koalicij, da se želi krepiti celo s prilastitvijo popolnih konceptualnih neskladij. Da sta nacionalizem in homoseksualnost dejansko neskladna koncepta, se je kot simptom pritihotapilo v samo medijsko dikcijo: STA je tako pisala o gejih in lezbijkah kot o »pravih Slovencih« – z narekovaji. In tako kot pri izbrisanih prebivalcih in prebivalkah Slovenije se tudi okrog predloga ZPS kalkulira z denarjem – s stroški implementacije enakosti. SLS je že v medijskem obvestilu 9. januarja 2004 napisala, da »tematika ni tako preprosta in samoumevna«, dokaz tega pa je »dejstvo, da pristojna ministrstva ter tudi Pravni fakulteti iz Ljubljane in Maribora niso bili pripravljeni oblikovati osnutka zakona in je to na koncu naredila zasebna odvetniška pisarna«. O honorarju, ki ga je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS izplačalo odvetniški pisarni Senica, ki je spisala predlog ZPS, je govorila POP TV v obeh omenjenih prispevkih, tako 8. kot 27. januarja. Novinarka Tanja Volmut je 27. januarja takole zaključila prispevek: »Nenavadno se jim zdi še [SLS, op.av.], da je predlog ZPS spisal odvetnik Miro Senica in ne MDDSZ«. Novico z naslovom »Odvetniška pisarna Senica za zakon o istospolni skupnosti dobila 3,42 milijona tolarjev« je v javnost posredovala STA 15. februarja, v trenutku, ko je bilo videti, da SLS popušča, ko je torej kazalo, da zakon vendarle vstopa v parlamentarno obravnavo. Kalkuliranje z javnim denarjem je v dandanašnjem stanju padca življenjskega standarda večine prebivalstva države in povečevanja revščine izredno učinkovita strategija – tako za iskanje žrtvenega kozla kot za odvračanje pogleda od strukturnih sprememb, ki jih izvaja politična elita, in posledic, ki jih te prinašajo. Denar ne izginja zaradi divjih privatizacij ali vedno bolj trdnih razrednih hierarhij; denar gre za odškodnine izbrisanim ali za kaprice homoseksualcev. To je gotovo temeljni podtekst, ki ga v tem primeru ponujajo mediatorji. Na koncu naj poudarim, da se sodobni konservativizem bojuje predvsem na področju seksualnih, reproduktivnih in družinskih tem, ki jih postavlja v središče svojega političnega programa. Tega poskuša realizirati preko odnosa do načela univerzalne enakosti, ki ga želi spodmakniti in na njegovo mesto uvesti pravno dvosmernost, neke vrste načelo »enako enakim, različno različnim«. Prepis tega načela je zavzemanje SLS, da se novi zakon o istospolni partnerski skupnosti loči od družinskega prava. SLS trdi – kot je zapisal Ravnikar v medijskem obvestilu 29. decembra 2003 –, da zagovarja »pravico državljank in državljanov Slovenije, da istospolnih partnerstev nimajo za enakovredno zvezi ženske in moškega«. Poziva »medije in aktiviste organizacij, ki zagovarjajo interes istospolnih partnerstev, da dopuščajo to svobodo misli in govora«. Tudi te izjave presegajo golo homofobijo – spuščajo se v same temelje moderne politične kulture, v samo definicijo in obseg osebnih pravic in svoboščin, ki veljajo le do pravic in svoboščin drugega. Še več, izjave, ki jih je napisal Ravnikar, pozivajo celo k pravici poseganja v integriteto drugega. Če uspe ta projekt, če uspe ta program, ne bo več dvomov glede vprašanj, kje se pravzaprav kaže fašizem dandanes, bo pa njihova razjasnitev definitivno prepozna.

nazaj

Vladislav Stres

Preverjeno prevaran
Takrat sem posebej zahteval, da se kamera izključi. Novinar me je provociral z vprašanji, kot je, na primer: »Menite, da znate učiti?« Ker sem mislil, da je kamera izključena, sem odgovarjal novinarju in ne javnosti, torej bolj vehementno in glede na raven provocirajočega vprašanja. To je pozneje novinar uporabil za »špico« – napovednik – in uvodno predstavitev prispevka
Bilo je 26. januarja 2004. Dan, ko se navidez ni zgodilo nič posebnega, pa vseeno me je zadelo kot strela z jasnega neba. Ta dan sem bil prvič na sodišču. Tožil sem namreč POP TV zaradi montaže, komentarjev in prispevka v oddaji Preverjeno. Zaradi problemov, ki se na srednjih šolah sistematično prikrivajo, sem želel, da POP TV posname Trenja na temo srednješolske problematike. Tako sem osebno govoril tudi z voditeljem Trenj Urošem Slakom. Toda bilo je tik pred julijskimi počitnicami 2003. Temo so tako prenesli na oddajo Preverjeno. Sam sem imel kar nekaj zanimivih vesti: konec junija je, na primer, odbor za šolstvo v državnem zboru preko predsednika Boruta Pahorja na ministrstvo za šolstvo znanost in šport poslal več problemskih vprašanj v zvezi s srednjim šolstvom, pri postavljanju nekaterih vprašanj sem sodeloval tudi sam. Vprašanja in pomanjkljivi odgovori (na ključna vprašanja ministrstvo niti ni odgovorilo) POP TV niso zanimala. Navajam del teh vprašanj in problemov, o katerih sem želel, da bi novinarji raziskovali in poročali: Na nekaterih šolah kljub hudim težavam ne naredijo niti konference o problemih. Na nekaterih šolah se sindikati SVIZ-a delovno ne sestanejo niti enkrat v 10 letih in več. Člani teh sindikatov so običajno tudi ravnatelji in celotno vodstvo šol. Na šolah se zgodi vse več kaznivih dejanj proti premoženju šol in osebni integriteti udeležencev izobraževanja. Ravnatelji velikokrat kaznivih dejanj sploh ne prijavljajo. Kaj boste storili, da bodo upoštevali zakonodajo in prijavljali vsa kaziva dejanja? V šolah nastaja vse več materialne škode, zelo hitro rastejo materialni stroški, kar je razsipno in kaže na neuspešno vzgojno delo na šolah. Kako to, da učitelji še vedno nimajo učiteljske zbornice? Kljub stalnemu izražanju interesa in zahtev s strani učiteljev do tega ne pride? Kaj boste storili, da učitelji dobijo transparentno učiteljsko zbornico ...

Želeli so le soočenje
V uredništvu oddaje Preverjeno so pristali le na moje soočenje s problematičnim razredom. Privolil sem, bolje nekaj kakor nič. A povedal sem zadržke in pogoj – fair play. Učitelj se pred problematičnimi dijaki namreč zelo izpostavi. Zelo me je presenetila izjava, da bodo oddajo posneli kar na šoli, na kateri učim. Zahteval sem, da intervjuvajo še nekaj učiteljev šole glede problemov, ki sem jih navajal. Pozneje me je presenetilo, da je novinar Dretnik le po telefonu govoril z dvema učiteljicama izmed petih, ki sem mu jih interno predlagal. Za tako kočljive zadeve je namreč nujen osebni razgovor. In potem se je oddaja snemala. Najprej več kot uro s štirimi dijaki lanskega 5Ab; prišel sem v učilnico in se pred kamero kakšnih 20 minut pogovarjal z dijaki, nato pa sem pred kamero dal še nekaj izjav. Na žalost je kamera snemala tudi med pavzo, ki je bila po pogovoru z dijaki. Takrat sem posebej zahteval, da se kamera izključi. Novinar me je provociral z vprašanji, kot je, na primer: »Menite, da znate učiti?« Ker sem mislil, da je kamera izključena, sem odgovarjal novinarju in ne javnosti, torej bolj vehementno in glede na raven provocirajočega vprašanja. To je pozneje novinar uporabil za »špico« – napovednik – in uvodno predstavitev prispevka. Posnetke, ki jih je naredil posebej z dijaki, torej v moji odsotnosti, je vključil v sam začetek oddaje. Vsi štirje se predstavijo s kritiziranjem učitelja, torej mene. Na te uvodne očitke nisem imel možnosti, da odgovorim, saj sem jih videl šele dan pred predvajanjem oddaje, ko so me povabili v studio. Tudi na očitke razredničarke, ki se pojavi ob koncu oddaje, nisem imel možnosti odgovora. Celotni 10-minutni prispevek je spremljal skrajno negativen komentar. Kljub pegi preko obraza, so me skoraj vsi, ki me poznajo, prepoznali. Ni me pa prepoznala starejša gospa iz istega bloka, saj ni mogla verjeti očem, da sem ta učitelj lahko jaz. Takrat sem se zavedel, kaj se je zgodilo. Ko sem prišel v šolo, je bila v zbornici »čista tema«. Tudi nekateri dijaki so me gledali čudno; eni potrto, drugi začudeno. V oddaji so namreč slišali, da dijake primerjam z živalmi, da govorim, da so nepismeni, da nenehno vpadam v besedo, da so moja predavanja bedasta, da sem na robu živčnega zloma (to izjavi novinar) … Tako sem moral vsem, ki so mi bliže, razlagati, da je imel glavno besedo v oddaji dijak, ki je bil v 10 letih ravnateljevanja sedanjega ravnatelja edini izključen iz šole (za en mesec), da je imel vsa leta najvišje ukore, v petem letniku pa kar 6 nezadostnih oziroma neocenjenih ocen in da je bil predsednik popolnoma razsutega 5Ab razreda, ki je imel v zadnji konferenci okrog 30-odstotno prisotnost v šoli … Tudi iz razgovora, ki sem ga pred kamero imel z dijaki, se vidi del teh navedb, pa tudi kisli odgovori na le-te, a montaža jih je uspešno izrezala …

Muke po šoli
Torej POP TV je v oddaji Preverjeno 9. 9. 2003 predvajal prispevek Muke po šoli. Takoj po oddaji sem bil izpostavljen zgražanju tistih, ki niso vedeli nič o ozadju … Dijaki v šoli so me gledali začudeno, drugi zgroženo saj so iz medija izvedeli, da jih primerjam z živalmi … Hudo resno sem bil postavljen pred vprašanje, ali je sploh še mogoče oprati svoje dobro ime? Tega sem namreč imel. Prislužil sem si ga tako kot vsi: že 15 let prizadevno poučujem na srednjih šolah, vedno sem veljal za učitelja, ki dijake veliko nauči … Napisal sem tudi več leposlovnih knjig, ker verjamem v drugačen svet … Ena od teh knjig ima pomenljiv naslov Pesmi o Raju. Sedaj pa sem bil v desetih minutah pribit na sramotilni steber, kot da je vse našteto ravno obratno. V oddaji ni niti enega samega argumenta, ki bi govoril v moj prid, tovrstni argumenti so bili izrezani. Komentarji, montaža, animacija, s katero je bila oddaja nekajkrat začinjena, pa so nenehno namigovali na norega in nesposobnega učitelja. Novinar Darč Dretnik na koncu prispevka reče: »Najbrž vam še nisem povedal, da ne maram posploševanj, nestrpnosti in predsodkov. Lahko pa vam zaupam še to, da se v nekaterih stvareh strinjam celo s profesorjem. Profesorjem na robu živčnega zloma.« Cinična pripomba oddaje, ki je polna posploševanj, nestrpnosti in predsodkov. Zato sem na podlagi zakona o medijih zahteval popravek in odgovor. V elektronskem pismu dne 11. 9. 2003 (torej drugi dan po objavi oddaje) sem zahteval kopijo posnetka navedene oddaje in napovednika oddaje ter uveljavljal pravico do popravka in odgovora. Tri dni pozneje (12. 9. 2003) sem prejel elektronsko pismo od urednice Preverjeno Alenke Arko. »Stroški presnemavanja in pošiljanja so 5000 SIT in DDV. Ko nam boste poslali natančne podatke, kam vam lahko izstavimo račun, vam bomo poslali tudi presneti material.« Kot da mojih podatkov niso imeli, saj sem jih sporočal večkrat, tudi v zahtevku po kopiji oddaje. Podatke sem vseeno ponovno poslal. Čez nekaj dni pa sem dobil zahtevek, da sporočim davčno številko. Poslal sem še davčno številko. Tako sem prišel do VHS kopije oddaje. Na posnetku sem pogrešal špico z navedbo odgovornega urednika. Tega podatka mi POP TV ni nikdar sporočila. Torej v nobenem od obeh elektronskih pisem, ki sem jih prejel od zaposlenih na POP TV, podatka nisem dobil na večkratnih pogovorih z uredniki, čeprav sem jih zahteval ...

Pismo uredništvu
Čakal sem in čakal, a odgovora na mojo zahtevo od nikoder. Štirinajst dni po moji zahtevi po popravku in odgovoru 25. 9. 2003 sem preko elektronske pošte na PRO PLUS, D. O. O. oz. POP TV, Tomažu Peroviču, uredniku informativnih oddaj, in Alenki Arko, urednici oddaje Preverjeno, ponovno poslal zahtevo. Tokrat s konkretnimi navedbami, kaj naj se popravi in s predlogom, da se naredi še ena oddaja. Trdil sem, da je posnetega materiala dovolj. Želel sem le, da se pokaže celovit razgovor med menoj in dijaki (v 10-minutni oddaji je neposrednega pogovora med menoj in dijaki manj kot 1,5 minute, če pa odštejemo še uvodno neproblemsko srečanje, pa je tega ok. 1 minuta). Daleč največjo minutažo imajo namreč komentarji, risana animacija, v kateri učitelj pred mirno sedečimi dijaki pleše po katedru … Želel sem, da se čim večji del spora uredi po mirni poti. V tem pismu sem posebej prosil za razgovor. Tudi na to pismo odgovora nisem dobil. Zato sem šel večkrat na POP TV, točneje do vratarjev POP TV na Krančevi ulici 26, kjer je sedež tega televizijskega kanala. Tja sem se odpravil tudi 26. 9. 2003. Tega dne sem Alenko Arko, skupaj z novinarko oddaje Preverjeno Pal, našel pri kosilu v gostišču ob vhodu v POP TV. Počakal sem, da je s kosilom zaključila in že sva se z Alenko Arko pogovarjala o mojih zahtevah. Pogovor je trajal pol ure. V pogovoru sem urednici oddaje opisal svoje probleme. Na vprašanje, ali je prejela elektronsko pismo z mojim predlogom in zahtevami, mi je odgovorila pritrdilno. Odgovorila mi je, da se bo o problemu še posvetovala. Odgovora pa tudi tokrat nisem dobil. Na telefonske klice se ni javljala, podobno je bilo s Tomažem Perovičem – bil je nedosegljiv. Ko sem ga istega dne (26. 9. 2003) srečal na stopnicah poslopja POP TV, je dejal, naj ga pokličem naslednji dan. Naslednji dan je bil nedosegljiv. Toda nisem odnehal. Teden dni pozneje (3. 10. 2003) sem šel ponovno na POP TV in »pri kavici« v kavarni poleg POP TV zagledal Alenko Arko skupaj z Darčem Dretnikom. Počakal sem minuto, dve in jo srečal ob vratih v televizijsko hišo; tu sva spregovorila par stavkov. Dejal sem ji, da so dobili možnost, da naredimo odgovor v obliki oddaje in da rešimo problem dogovorno. Ona pa, da mi ne more povedati nič novega. Zvečer sem na internetu pogledal razvid medijev. Videl sem, da je odgovorni urednik Čakarmiš. Toda pogledal sem tudi datum spletne strani – 1. 1. 2003. Zastareli podatki!? Kaj zdaj!? Nekaj dni pozneje sem raziskoval naprej, kdo je odgovorni urednik pri POP TV, da bi vedel, na koga naj naslovim zahtevek za popravek. Na POP TV sem se počutil že kar domače. Prvega, ki je bil videti kot šef, sem vprašal: »Ali veste, kdo je ...?« Nato sem ves divji in besen iskal naprej. Glej ga, našel sem znanca. Novinar zaposlen na POP TV mi je izdal ime, točneje le priimek. Priimek je »izdal« na konspirativni ravni: »Nikomur ne povej, da sem ti jaz povedal. Odgovorni urednik je Slak.« No, pozneje sem našel Uroša Slaka, našel je čas za klepet in sva šla »na kavico«. Takoj sem ga vprašal. »Ali si ti odgovorni urednik na POP TV?« Dejal je: »Ne! Jaz ne!« »Kdo pa je?« »Ne vem! Glede odgovornosti je tako, da vsak urednik odgovarja za svoje delo. Jaz odgovarjam za Trenja.« Pozneje sem izvedel, da obstaja še en Slak, Gorazd Slak. Tokrat je puščalo pri enem od vratarjev. Mali namig, pa sem vedel. Na POP TV je torej več Slakov. Tako sem na zahtevi za popravek prečrtal Čakarmiša. In – naredil usodno napako. Po sodnem postopku, preko katerega sem želel doseči objavo popravka, mi je odvetnik dejal: »Zajebali so nas, zajebali smo se!« Sam sem mu očital, da so na POP TV krivi, če sem tožil napačno osebo, saj bi mi morali dati informacijo o tem, kdo je odgovorni urednik, da bi morali plačati kazen zaradi onemogočanja izvajanja zakona o medijih, onemogočanja ustavne pravice do zagovora, časti in osebne integritete, da so, kot kaže, zavajali celo sodišče …

Sodba zgubljena – tožil sem napačne osebe
No, prejel sem sodbo prve stopnje. Od oddaje je minilo dobre štiri mesece. Ljudje so na oddajo pozabili, ostala pa je kost – informacije, ki so jih prejeli. »Le kako lahko takšen učitelj uči na šoli,« mi je dejala soseda, ki me ni takoj prepoznala. Sodba je v stilu dogajanj. Sodnica je mimo priznavanja ustavne pravice do informacij, pravice do časti, zagovora … sodila, da sem tožil napačne osebe. Kot da Alenka Arko ni urednica oddaje Preverjeno, kot da Tomaž Perovič ni urednik (direktor?) celotnega informativnega programa … Zanimivo je, da mi je sodnica J. M. med 40-minutno glavno razpravo za hip omogočila besedo, pa sem povedal, da so na POP TV dobili priporočeno pošiljko s potrdilom, na katerem piše »pristojnemu uredniku POP TV PRO PLUS«. Torej bi me lahko obvestili o moji napaki. Čakarmiša pa nisem navajal v tožbi zaradi navedb novinarjev POP TV. Med razpravo na sodišču sem se hotel oglasiti tudi ob predložitvi dokazov. Pa nič – metoda zapiranja ust. Zanimiv je zaključek. Svojemu odvetniku sem ukazal: »Ne podpisuj, zahtevam, da ne podpišeš, dokler zapisnika ne prebereva. Hočem predložiti dodatne dokaze.« Nič. »Če ne podpišete, bomo to zabeležili, dovolj je podpis odvetnika, ki vas zastopa,« je bil odgovor. Tako sem na zapisnik zapisal v vednost in se podpisal. V zapisnik sem takrat želel vriniti svojo trditev o zavajanju glede odgovornega urednika s strani ali urednikov POP TV ali pa njihovega odvetnika (izjave so bile namreč nasprotujoče). Stroški tožbe, ki sem jo izgubil zaradi nepismenosti – koga, presodite sami –, so okrog 120.000 tolarjev. POP TV mi bo za svoje storitve tako poleg izgubljene kariere zaračunala še dodatnih 45.000 tolarjev. Oddaja je bila daleč nadpovprečno gledana. Ja, kdo pa ne bi gledal razpenjenega profesorja, ki govori, da dijakov ni v šoli. Če bi vedeli, da se piše Stres, bi bilo še bolj zabavno. Sedaj gledam v višave višjega sodišča. Priznani pravnik, ki se je zavzel za primer in mi bo pomagal tudi v nadaljnjih postopkih, me je z besedami prijateljsko potrepljal. »Na naših sodiščih je tako, da so nekatera popolnoma neurejena in neučinkovita. Nekateri naši sodniki niti ustave ne poznajo …« S tem mi je namignil, da lahko pogorim tudi v pritožbi. Žalostno je samo to, da sem v šoli, kjer delam, dobil zadnji »opomin pred izključitvijo« oz. točneje – opozorilo delavcu. Blizu sem, da izgubim službo, seveda s krivdnim razlogom, tako da iz tega naslova nimam niti pravice do socialne podpore. Pa smo spet na trdih tleh. In se sprašujem: kakšna presenečenja me še čakajo?

nazaj