Na spletnih straneh Fair (Fairness & Accuracy in Reporting, www.fair.org poročajo o tem, kaj je na splošno narobe z ameriškimi mediji - na primer to, da so pretirano domači z ekonomskimi in političnimi silami, ki naj bi jih nadzorovali, in da številne združitve medijskih korporacij samo še dodatno zožujejo spekter različnih stališč v medijih. V zadnjem letu so veliko prostora namenili tudi vojni v Iraku.

Na spletnih straneh Faira so že od samega začetka zastavljali vprašanja, ki so spodbujala dvom v pravilnost odločitve za vojno. Med drugim so opozarjali, kako so novinarji radi zaupali besedam Colina Powella, ker je v njihovih očeh veljal za zanesljivega človeka, ki ne bi bil kar tako naklonjen vojni. Niso pa razmišljali, da je to človek, ki je v svoji avtobiografiji podprl streljanje neoboroženih kmetov v Vietnamu. Marca so novinarjem svetovali, naj preverjajo Pentagonova sporočila. Trditve, da so njihove bombe natančno zadele cilj, bi morali preveriti pri neodvisnih virih. Namesto tega so voditelji televizijskih dnevnikov in novinarji, ki poročajo iz Pentagona, ponavljali izjave vojaških predstavnikov, kako so Američani s kirurško natančnostjo bombardirali samo cilje, ki so jih hoteli, in da zato civilisti niso bili nedolžne žrtve napadov. Kadar so slučajno poročali o nedolžnih žrtvah med civilisti, so tovrstne trditve pripisali Iračanom: »BBC in Al Džezira sta poročala o žrtvah, za katere Iračani trdijo, da so bili civilisti.« Ameriške medijske hiše so celo podprle napad na iraško televizijsko postajo. »Zakaj še nismo zbombardirali iraške televizije,« sta se spraševala Foxova novinarja Bill O’Reilly in John Gibson, poleg njiju pa še novinar MSNBC David Shuster, novinar CNBC Forrest Sawyer, novinarka NBC Nightly News Andrea Mitchell in drugi. Po drugi strani je Aidan White, generalni sekretar IFJ, dejal, da bi morali uvesti preiskavo, ki bi pokazala, ali niso morda kršili Ženevske konvencije. »Demokratični vojaški in politični voditelji so znova napadli novinarsko hišo, ker jim ni bilo všeč njihovo sporočilo.«

Aprila je kolumnist Norman Solomon zapisal, da so si najbolj drzni glasovi v Pentagonu upali vprašati kvečjemu to, ali niso Američani poslali v Irak premalo vojakov. Drugih neprijetnih vprašanj skoraj nihče ni zastavljal. Navedel je sicer nekaj izjem, med njimi oddajo Nightline na televizijski mreži ABC, v kateri je novinar John Donvan razkrival podatke, ki so jih njegovi »embedded« kolegi ponavadi izpustili. Donvan je potoval sam in iz mesta Safwan je Američanom sporočil: »Čeprav Iračani ne marajo Huseina, to še ne pomeni, da marajo nas, ker ga hočemo vreči s položaja. Ravno nasprotno. Čeprav so se z nami najprej prijazno pogovarjali, so sčasoma postali napeti. Ti ljudje so zelo jezni na Ameriko. Hoteli so nam tudi povedati zakaj. Zato ker so Američani pobili njihove someščane.« Solomon je dodal, da za razliko od britanskih in francoskih novinarjev ameriški nekritično ponavljajo uradne izjave ameriških voditeljev. Poleg tega o iraških vojaških enotah poročajo kot morilskih tolpah, o ameriških vojakih pa kot o plemenitih bojevnikih. Iraški izstrelki puščajo za seboj razdejanje, ameriški pa so zdravilo proti tiraniji.

Na straneh Faira so zapisali, da je New York Times, ki je pred vojno v Iraku v svojem uvodniku zapisal, da je proti vojni, ki je ne bi podpirala mednarodna skupnost, s tem obveljal za goloba miru med ameriškimi novinarji. Toda v poznejših prispevkih so novinarji Timesa zmanjševali pomen protivojnih demonstracij in poveličevali podporo, ki naj bi jo imel George W. Bush.

Hkrati so aprila na Fairovih straneh nanizali še seznam novinarjev, ki so imeli težave, ker so odkrito povedali, da se ne strinjajo z vojno. Med njimi so bili tako lokalni kot nacionalni novinarji. V istem mesecu so objavili sporočilo, da so ameriški mediji bodisi spregledali bodisi zanikali ameriško bombardiranje tržnice v Bagdadu, kjer je umrlo 60 civilistov. Tisti, ki so zabeležili bombardiranje, so svoje prispevke zaključili s trditvijo Pentagona, da Američani niso odgovorni za pokol, ali pa so zapisali, da je nemogoče ugotoviti, kaj je povzročilo eksplozijo.

Fair je tudi opozoril, da nekateri novinarji in njihove hiše med poročanjem o vojni niso želeli uporabljati zgodb iz prve roke, ampak so uporabljali prijaznejšo uradno različico. Navedli so primer članka iz Washington Posta, ki je edini poročal, kaj se je v resnici zgodilo v Nadžafu, kjer so ameriški vojaki pobili družino, ker niso pravočasno izstrelili opozorilnega strela. Medtem ko so drugi novinarji poročali, kakšen je običajen postopek (približali so se kontrolni točki, vojaki so izstrelili opozorilni strel, ker se kljub temu niso ustavili, so ustrelili v motor, in ker se še vedno niso ustavili, so streljali v vozilo), je novinar William Branigin objavil stavek, ki ga je bil izrekel vodja enote Ronny Johnson: »Pravkar ste ustrelili družino, ker niste pravočasno izstrelili opozorilnega strela.«

V maju so objavili, kako so ameriški novinarji minimalizirali in racionalizirali število civilnih žrtev. O njih so poročali veliko redkeje kot evropski kolegi. V ameriških medijih ni bilo omenjeno, da je tako obsežna vojna tudi humanitarna katastrofa za civilno prebivalstvo, ki ostane brez domov, bolnišnic, šol in infrastrukture. Spet je bila izjema oddaja Nightline, kjer so poročali o milijonih, ki bodo potrebovali vodo, hrano in zdravila. Toda tudi v Nightline, v drugih oddajah pa sploh, so o civilnih žrtvah govorili zgolj kot o stranski posledici vojne. Krivde za humanitarno katastrofo nikakor niso pripisovali ZDA.

V istem mesecu je Seth Ackerman v svojem članku Kam je šlo orožje opozoril, da so mediji spregledali ključni članek, ki ga je marca objavila revija Newsweek. V njem je iraški prebežnik Husein Kamel, zet Sadama Huseina in vodja iraškega programa za izdelavo orožja za množično uničevanje, dejal, da je Irak uničil vse kemično, biološko in jedrsko orožje. Ackerman je opozoril, da torej ni nič čudnega, če tega orožja nihče ni našel. Mediji pa so se kljub temu zgolj čudili, zakaj so bili sprva inšpektorji (ki so obveljali za nesposobneže) in pozneje vojaki tako neuspešni.

V juliju, ko je začelo prihajati na dan, da Irak ni kupoval urana v Afriki, bi morali novinarji začeti preverjati številne Busheve trditve; med njimi denimo nikoli dokazano povezavo med Huseinom in Al Kaido. Namesto tega so se osredotočili samo na zgodbo o Nigru. Ackerman je v članku Mediji so vedeli, da je tam - toda kje se skriva naštel še številne novinarske povzetke uradnih izjav, po katerih naj bi v Iraku našli takšno ali drugačno orožje, s katerim naj bi potrdili in upravičili vojno, ki pa so se vse po vrsti izkazale za neresnične. Zdi se, da so številni ameriški novinarji in medijske hiše kot papagaji ponavljali nepreverjene trditve. Pri tem so šli tako daleč, da niso več poročali o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga imel Irak, ampak so poročali o orožju, ki ga ima Irak. Ker do konca maja niso našli tega orožja, so Američani upanje obesili na mobilna laboratorija, v katerih bi lahko ustvarjali orožje. Toda v nobenem od njiju niso našli niti sledu sestavin, ki bi to potrjevale.

V julijsko/avgustovski številki, ki je bila sicer posvečena novinarski objektivnosti, prinaša revija Columbia Journalism Review tudi serijo razmišljanj, ki jih je spodbudila afera Jayson Blair. Pet tednov po razkritju, da je novinar New York Timesa prepisoval iz drugih časopisov, si izmišljeval izjave in poročal o krajih in dogodkih, ki jih ni obiskal, sta morala odstopiti najpomembnejša urednika Howell Raines in Gerard Boyd. Novinar Paul D. Colford, ki pokriva medijsko prizorišče za časopis New York Daily News, je predstavil zakulisje dogajanja v uredništvu in razkril, s kakšno težko roko je Raines vodil Times in kakšne posledice je njegovo ravnanje povzročalo v uredništvu. Profesorica novinarstva na Univerzi Duke Susan E. Teft je razložila, kakšno vlogo je pri »padcu« urednikov igral internet. »Če so bili izvršni uredniki nekoč nedotakljivi kralji, so zdaj premierji, ki jih lahko odpokličejo, kadar izgubijo zaupanje svojih sodelavcev,« je zapisala. Prav nezaupanje je spodbudilo številne zaposlene, da so pošiljali pisma na spletno stran, ki jo ameriški novinarji poznajo kot zbiralnico informacij o dogajanju na medijskem prizorišču. Na strani Romanesko http://www.poynter.org/romanesko so tako razkrivali številne napake pri vodenju in upravljanju »stare sive dame«, kot imenujejo New York Times. Sčasoma se je tudi zaradi teh pisem izdajatelj Arthur Sulzberger ml. odločil, da bo treba nekaj spremeniti. Teftova poudarja, da v medijskih hišah sicer ni demokracije, saj mora nekdo poskrbeti za vizijo in na koncu sprejeti pomembne uredniške odločitve, kljub temu pa si zdaj s pomočjo interneta lahko vsak novinar, redaktor in honorarni sodelavec olajša dušo in svetu razkrije, kakšne krivice se mu godijo. Urednika NYT sta na svoji koži spoznala, da jima moč daje samo zaupanje uredništva. Ko sta ga izgubila, sta morala oditi.

Toda izkušnja NYT je pomembna še zaradi nečesa drugega: novinarji so se morali soočiti tudi z odgovorom na vprašanje, zakaj je lahko Jayson Blair toliko časa zavajal svoje nadrejene, kolege in javnost. Eden od razlogov je bil, da je malokdo od prizadetih poklical na uredništvo in povedal, kaj se mu je zgodilo. Tisti, ki so to storili, pa večinoma niso naleteli na uho, ki bi jim prisluhnilo. Nič čudnega, da se je v raziskavi, ki so jo opravili pri Associated Press, izkazalo, kako bralci ne sporočajo napak, ker se jim zdi, da se zanje nihče ne zmeni. Novinarji so v njihovih očeh postali nekakšni nedosegljivi birokrati. Richard C. Wald, profesor novinarstva na Kolumbijski univerzi, opozarja, da je prepad, ki je nastal med bralci in novinarji, tako velik, da škodi obojim. »Ko postane javnosti vseeno, kdo ji dostavlja informacije, saj so v njenih očeh ‘vsi enaki’, je civilna družba v hudih težavah,« je zapisal. »Naša družba temelji na informacijah, ki jih sprejemamo kot verodostojne in potrebne. Kadar začnemo misliti, da niso resnične in da se o njih ne splača prepirati, se znajdemo pred težavo, ki presega Jaysona Blaira ali NYT.« Adeel Hassan je predstavil nekatere »Blairove žrtve«. Ugotovil je, da so eni preprosto zamahnili z roko, ko so opazili njegove napake, drugi so novinarju uspeli sporočiti popravke, ki pa večinoma niso bili objavljeni v časopisu, tretji pa so nekomu v uredništvu poskušali povedati, da Jayson Blair sploh ni govoril z njimi, ko je pripravljal članek o njih. Slednji so obupali, ker jih nihče ni poslušal ali pa se ni nič zgodilo, potem ko so povedali svojo zgodbo.

Ariel Hart, svobodnjakinja, ki preverja podatke za nekatere ameriške časopise, med drugimi za CJR, poudarja, da bi se morali novinarji sprijazniti s svojimi napakami. Skoraj v vsakem članku se namreč pojavi kakšna in veliko laže bi jih odpravili, če bi jih priznali. Večina napak, pravi, so posledica napačne interpretacije. Pri teh se novinarji ponavadi strinjajo, da jih popravi. Skoraj vsi članki vsebujejo objektivne napake: napačna letnica, napačni podatki, ki jih novinarji povzemajo drug za drugim, ne da bi preverili, ali so resnični; in podatki, ki jih avtor potegne iz spomina in za katere je prepričan, da so resnični, pa ponavadi niso. Pri takih se mora včasih pripraviti na manjši spopad z avtorjem, ki v njej vidi bodisi nebodigatreba bodisi sovražnika. »Novinarji delamo napake, vendar si tega nočemo priznati, ker so novinarske napake stigmatizirane. To je začarani krog. Zdi se mi, da so nekateri uredniki in novinarji prepričani, da ne delajo napak, razen če jim jih ne sporočijo njihovi bralci. Potem mine nekaj časa in znova postanejo prepričani, da so nezmotljivi. Zakaj bi še enkrat preverjali dejstva, če pa je tako lepo živeti v prepričanju, da je vse v redu? Zakaj iskati napake v pisanju, ki je tako dobro? Na nekakšen perverzen način se izkaže, da strah pred napakami zakrivi še več napak,« pravi Hartova. Po njenem mnenju bi morali novinarji na napake gledati kot na jezikovne spodrsljaje, ki jih ni težko priznati. Šele potem bi z lažjim srcem objavili popravke. »Nihče se ne bi smel jeziti, če novinar pokliče dvajset minut po tistem, ko je oddal članek, in pove, ‘počakajte, nekaj sem narobe napisal.’« Še posebno je pomembno iskati napake v člankih, ki so polni podatkov in dejstev, kajti skoraj zagotovo se kje kakšna skriva. Po njenem mnenju bi bilo idealno, če bi se bralci počutili tako povezani z novinarji, da bi lahko poklicali na uredništvo in sporočili, da so kakšno odkrili.

Dnevnik Le Monde je najuglednejši časopis v Franciji, v Evropi in svetu pa ga radi primerjajo z velikimi imeni, kot so New York Times, Financial Times, El País in La Stampa. Za večino Francozov pomeni dnevno obveznost, informacijski organ, ki ne vzbuja niti malo dvoma. Ustanovitelj Le Monda je Hubert Beuve-Méry, ki je zaslužen za njegov sloves, za model intelektualne resnosti, neodvisnosti in skromnosti. Vendar pa se je od časov Beuve-Méryja do danes marsikaj spremenilo. Nekdaj trezna hierarhija dnevnih dogodkov se je spremenila v informacijski spektakel. Članki so vse krajši in podajajo le kratek oris dogajanja brez vsakršne globine, kar vleče časopis proti modelu fast information, ki ga je moč najti povsod. Internacionalno se vse bolj umika heksagonalnemu, kar pomeni pariškemu. Pierre Péan in Phillipe Cohen sta avtorja knjige La face cachée du Monde - Du contre-pouvoir aux abus de pouvoir (Skriti obraz Le Monda - Od proti-moči do zlorabe moči), ki je izšla 26. februarja 2003 pri založbi Mille et une nuits in do golega razkriva deontologijo vodilne trojke časopisa, ki je stopila na čelo leta 1994. To sestavljajo Jean-Marie Colombani, Edwy Plenel in Alain Minc. Od takrat časopis ni več isti. V 600 strani dolgem poročilu, ki je rezultat dvoletnega raziskovanja krajše zgodovine Le Monda, natančno opišeta šokantne dogodke, ko časopis napada politične osebnosti ali jim je preveč naklonjen, razkrijeta njegovo finančno politiko, pokažeta, kako časopis ščiti svoje novinarje, tudi če podajajo in navajajo dokazano napačne informacije. Ker je, kot pravi Plenel, reportaža samo reportaža. Vsak ima pravico do napake. Vendar pa v realnosti te napake povzročijo veliko škodo, saj je to najbolj bran časopis in ima močan vpliv na druge medije, ki po njem prevzemajo senzacionalne novice. »Izdajo« nove direkcije Le Monda na kratko strnita v štiri osnovne točke: Ovadba na unikaten način - nekdanji Le Monde je spoštoval svoje nasprotnike, današnji ne okleva, da bi jih osramotil in poteptal. Njegove preiskave redko ali pa sploh ne vključujejo argumentov obtožencev. Ko pa beseda teče o njegovem financiranju ali tesnih vezeh, ki jih tkejo vodilni z drugimi osebami ali podjetji, prikriva in laže svojim bralcem. Cinizem - Le Monde ovadi ljudi v imenu morale, ki pa so se je direktorji osvobodili. Medtem ko dajejo lekcije politikom in vodilnim v podjetjih, je generalni direktor časopisa prostovoljno pozabil na te principe in neodkrito predstavlja številke difuzije. Zloraba moči - upravitelji časopisa uporabljajo svoj položaj, da bi od podjetij dobivali ugodnosti, ki bodo izboljšale njihovo upravljanje. Vodilnim v podjetjih grozijo, da bodo proti njim sprožili kampanjo v časopisu in jih tako prisilijo, da podležejo njihovim interesom. Avtokracija - aktualni direktor Le Monda (Jean-Marie Colombani) je bil izvoljen z odprtim glasovanjem vseh zaposlenih in redakcije ter Družbe urednikov (Société des rédacteurs), glavnega delničarja. Pred njegovim prihodom na vrh direkcije je v hiši obstajalo več proti-moči. Vsaka od njih je bila porušena ali nevtralizirana in v uredništvu sedaj vlada strah, ki otežuje vsako interno kritiko vodilnih. S prihodom Colombanija, Plenela in Minca na čelo direkcije se je začel proces sprememb, ki so močno vplivale na delovanje in ugled časopisa. Plenel si je želel reorganizirati in centralizirati uredništvo. Predlagal je princip rotacije kadrov in tako že takoj na začetku razbil enega od opornih stebrov časopisa, na katerem je slonel njegov sloves in ugled: strokovnost in specializacija. Ukine se transparentnost glede plač, ki so bile prej znane in določene po jasnih kriterijih, sedaj pa se drastično spreminjajo po hierarhični lestvici. Izboljšan informacijski sistem ima vlogo panoptikuma, torej obstaja popoln nadzor nad tiskanjem časopisa. Organizacija uredništva se spremeni tako, da časopis postane fleksibilen inštrument v službi tistih, ki mu dirigirajo in ki hočejo po svoje vplivati na francosko družbo. Zaposleni se s to politiko v veliki meri ne strinjajo, vendar se ne upajo upreti, ker v časopisni hiši Le Monde začenjajo veljati vse karakteristike totalitarne institucije. Zunanjega opazovalca bi lahko presenetilo, ko bi opazil Plenelovo nepopustljivost, njegov način javnega nadiranja zaposlenih in da to ne vpliva na njegov ugled.

Knjiga najbolj šokira v poglavjih, ki opisujejo politične prijatelje in sovražnike dnevnika in kako se do njih vede uredništvo. Takoj po prihodu trojke Colombani, Plenel, Minc na vodilni položaj se pokaže nova osebnost časopisa. Leta 1995 se je bralec znašel v zadregi, saj je časopis za nekaj mesecev postal politična kampanja za predsedniškega kandidata Édouarda Balladurja. To je - če vemo, da je bil Alain Minc, ki je sedaj predsednik nadzornega sveta časopisa, pred tem eden glavnih svetovalcev Édouarda Balladurja - skoraj logično nadaljevanje sodelovanja. Še nikoli v vsej zgodovini časopisa ni bil eden višjih predstavnikov te medijske hiše tako tesno povezan s politično elito. Časopis jasno pokaže naklonjenost Balladurju s tem, da podaja mnenje o svojem kandidatu brez vsakršne distance in kritike in ga tako postavlja v najboljšo luč in opozarja bralce, da drugačna politika ni mogoča. Če je časopis ustrežljiv do svojih ljubljencev, je dvakrat bolj peklenski do svojih sovražnikov. Edwy Plenel bije osebno vojno proti Françoisu Mitterandu še iz časov, ko je sam začenjal svojo novinarsko kariero, končala pa se ni niti še po njegovi smrti. Napisal je na stotine člankov in jih dopolnil s tremi knjigami, v katerih je zelo odkrito napadel Mitteranda. Ko je bil predsednik resno bolan in je imel samo še nekaj mesecev življenja, je v Le Mondu izšel skrajno predrzen in nespoštljiv članek, v katerem avtorja opišeta verjetni razvoj bolezni. Novinarja na zelo grob način opisujeta predsednikovo drobovje, razkrijeta skorajšnjo smrt in jo golo predstavita množici. Le Monde se, po plazu ogorčenih pisem, sicer opraviči bralcem, vendar se brani s pravico ljudi do obveščenosti. Še ena žrtev Le Monda je Jean de Boishue, ki je bil leta 1995 član Juppéjeve vlade, zadolžen za univerze v Franciji. Usoda Jeana de Boishueja se nevarno zamaje, ko ga Le Monde obtoži rasizma. De Boishue je namreč, preden je vstopil v vlado, izdal knjigo Banlieue mon amour (Predmestje - moja ljubezen), v kateri opisuje skrite duše predmestja z veliko mero empatije, previdnosti in zmernosti. Izdano maja, pred vstopom v vlado, to ni sprožilo nobene reakcije, ko pa je postal državni sekretar zadolžen za študente, Le Monde tega nikakor ni hotel izpustiti. Novinar ga v članku poziva na sodišče zaradi rasističnih žaljivk. Članek vsebuje številne citate, ki so iztrgani iz konteksta in velikokrat odkrito okrnjeni. Sami zase zvenijo rasistično, ko pa bralec prebere, kar je dejansko zapisano v knjigi in spozna kontekst, vidi, da de Boishue nikakor ni rasist. Vendar je bila škoda storjena. Le Monde ima močan vpliv na celotno medijsko pokrajino in ker velja za kredibilen časopis, nihče zares ne preveri, ali so obtožbe utemeljene. Decembra je de Boishue obtožen zaradi rasističnega obrekovanja. Stigmatizirani sekretar je takoj za tem odstranjen s položaja brez možnosti pravega zagovora. Le Monde na tak ali drugačen način uniči vsakega, ki se mu upa postaviti pred noge. Ima velik vpliv na francosko javno mnenje in vse, kar je potrebno storiti, če si želi zagotoviti prosto pot svojih interesov, je, da sproži medijsko kampanjo proti tistim, ki mu stojijo na poti.

Zelo opazna pristranskost francoskega dnevnika se pokaže tudi v prilogi Le Monde des Livres ali literarna policija, kot jo poimenujeta Péan in Cohen. To je priloga, ki širši publiki predstavlja nove knjige. S tem ne bi bilo nič narobe, če te ne bi bile izbrane po natančno premišljenem načrtu. Seveda imajo pri opevanju knjig veliko prednost trije velikani Le Monda, ki so vsi skupaj izdali že 45 knjig. Ti seveda niso avtorji enakovredni ostalim in osladne pohvale kar dežujejo. Zgodilo se je že, da je Colombani na prvi strani časopisa ovekovečil pozitivno kritiko lastne knjige. Tudi ko gre za pihanje na dušo komu, ki bi utegnil biti koristen časopisu pri svojih pogajanjih, Le Monde ne okleva. Zvesti bralec si lahko zlahka predstavlja, za kakšne dogovore gre, samo če pozorno spremlja avtorje predstavljenih knjig in meri stopnjo laskanja.

Sporno je tudi financiranje uglednega dnevnika. Kot (skoraj) vsi časopisi ima tudi Le Monde željo po oglaševanju, da lahko preživi, vendar mora oglaševanje spoštovati pravila, ki določajo, da se mora oglas jasno ločiti od novinarskega teksta. Tako je časopis objavil že precej prilog, ki predstavljajo različne države sveta. Te za to, da se pojavijo na straneh najbolj spoštovanega dnevnika, drago plačajo, kar pa ni etično, saj časopis tako krši zakon o oglaševanju oziroma prejemanju denarja za usluge. Za vso to promocijo namreč stoji agencija NOA, ki skrbi za koncepte in realizacijo oglaševalskih strani velikih svetovnih časopisov. Letno od časopisa kupi nekaj strani, kar prinese časopisu 150.000 evrov na prilogo. Država, ki bi rada promocijo v časopisu, plača še 20 do 50.000 evrov. Predstavljena dejstva so samo majhen delček tistih, ki jih lahko najdemo v knjigi. Avtorja sta poskušala spodbuditi javno debato in nadaljnje razmišljanje o novih vrednotah medijev. Opozorila sta na nesprejemljivo povezovanje novinarstva s politiko, na sumljive finančne posle vplivnega dnevnika, na pretirane honorarje treh direktorjev (Colombani si je zvišal honorar za 85 odstotkov; tako mesečno dobiva okoli 32.000 evrov!), na tajne dogovore s katero koli močjo, ki še poveča Le Mondovo. Tradicionalno poslanstvo novinarstva v obliki neodvisnosti, poštenosti in nepristranskosti je nadomestila težnja po doseganju čim bolj senzacionalnih novic, ki imajo tudi večjo tržno vrednost. Pred izdajo je Phillip Cohen poslal pismo direkciji dnevnika in jih s tem pozval k sodelovanju, vendar so odklonili z argumentom, da pri tako pristranski raziskavi ne bodo sodelovali. Knjiga je v Franciji vzpodbudila plaz odzivov. L’Express je 20. februarja, torej še pred izidom knjige, ekskluzivno objavil izvlečke sedmih poglavij. Naslovnico so posvetili tej knjigi, ker so bile v dvajsetih letih vse moči (politična, velike institucije, podjetja, cerkve) ena za drugo podvržene medijskemu nadzoru, samo tisk ne, ker je proti-moč in osnovno orožje demokratične transparentnosti. Tega politični, ekonomski, socialni, kulturni in intelektualni akterji vse bolj pogosto kritizirajo, vendar anonimno, ker se bojijo sankcij. (Denis Jeambar, L’Express, 20. 2. 2003, http://www.lexpress.fr Le Canard enchainé je 19. 2. 2003 podrobno predstavil eno razkritje knjige: poglavje Kako je Le Monde »podprl« Jospina. (Un Quotidien de référence? La face cachée du Monde (2): préparatifs de guerre avant parution, 24. 2. 2003, http://acrimed.samizdat.net Le Nouvel Observateur je objavil članek Knjiga, ki straši ves Svet - Monde (Le livre qui fait peur a tout Le Monde). Piše o protestih na televiziji France 2, ker so jim odgovorni hoteli preprečiti, da bi se dobili s Péanom in Cohenom. Novinarji namreč zagovarjajo lastno pravico do odločitve in odločno nasprotujejo takšnim pritiskom nadrejenih. (ibid.) V zvezi s knjigo je v Le Mondu izšel nepodpisani uvodnik, ki diskreditira delo Cohena in Péana in ga primerja s Spinozo, za katerega je bila najbolj nesrečna od žalostnih strasti, sovraštvo. In to sovraštvo biva v knjigi, ki jim je posvečena. (Un Quotidien de référence? La face cachée du Monde (3): la contre-attack préventive de Spinoza, 28. 2. 2003 http://acrimed.samizdat.net Knjiga La face cachée du Monde zahteva pojasnilo. Zahteva javno debato. Novinarji se morajo osvoboditi strahu in začeti na glas govoriti o nepravilnostih in pritiskih, ki se izvajajo v »svobodnih« medijih.