Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
V programskem, organizacijskem, institucionalnem in kulturnem smislu je ogrožena kontinuiteta Radia Študent - V procesu celostne sanacije RŠ morajo vpletene strani zagotoviti to kontinuiteto
Radio Študent (v nadaljevanju RŠ), svojevrstna radijska posebnost v slovenskem medijskem prostoru, je z oddajanjem radijskega programa na frekvenci 89,3 Mhz začel 9. maja 1969 in je tako letos zaznamoval 34-letnico neprekinjenega delovanja. Namen tega pisanja pa je na kratko predstaviti in osvetliti pravno-statusne dileme, nedelovanje poklicanih inštitucij in nadzornih mehanizmov, ki so pripeljale do današnjega stanja, v katerem je v programskem, organizacijskem, institucionalnem in kulturnem smislu ogrožena kontinuiteta medijske ustanove RŠ. S tem pa se postavljajo tudi številna vprašanja, na katera si sodelavke in sodelavci RŠ, ki se prizadevajo za celostno sanacijo medija, sami ne morejo in ne znajo odgovoriti. Razmere še nekako najbolje ponazarja trditev, da je RŠ preživel lastninjenje - neolastninjen.

Dejstva
RŠ pravno formalni status pridobi leta 1974, ko je v sodni register vpisan 31. 1. 1974 sprejet Sklep o ureditvi ustanoviteljskih odnosov med »Radiom Študent« in Skupnostjo študentov LVZ.

»Radio Študent je izredno pomembno komunikacijsko sredstvo v atomizirani univerzitetni sredini, ki je razbita na stotine strok, oddelkov, organizacij, šol in fakultet. Univerza je univerza samo pod pogojem, da je integrirana in da resnično zajema celoto človekovega življenja. Radio Študent pomeni pomemben integrativen faktor ljubljanske univerze. /.../ Radio Študent je tudi pomembna vez med študenti in ostalimi deli mlade generacije, ki jih seznanja in povezuje z univerzitetno sredino.« (iz 1. člena Sklepa o ureditvi ustanoviteljskih odnosov med »Radiom Študent« in Skupnostjo študentov LVZ)

Sklep o ureditvi ustanoviteljskih odnosov določa temeljno vsebinsko zasnovo RŠ, razmerji med Univerzo in RŠ ter RTV Ljubljana in RŠ, dejavnost RŠ, kadrovsko politiko, stalne sodelavce, glavnega in odgovornega urednika, družbene organe upravljanja in financiranje. Program RŠ je politično-informativnega, kulturno-izobraževalnega in zabavnega značaja. Ukvarja pa se z ustvarjanjem in oddajanjem radijskega programa za študente ljubljanskih visokošolskih zavodov in za druge poslušalce na področju svoje slišnosti, organizacijo in prirejanjem javnih kulturnih in drugih prireditev, izdajanjem posebne publikacije z izborom najpomembnejših oddaj in prispevkov iz programa radia z naslovom II. program RŠ, pripravljanjem in oddajanjem ekonomske propagande, opravljanjem drugih komercialnih in tehničnih uslug. Ob nastanku pa se financira iz sredstev, ki mu jih zagotavlja ustanovitelj iz okvira dotacije Republiške Skupnosti študentov, iz dotacij Kulturne skupnosti, iz sredstev, ki mu jih zagotavlja univerza, iz lastnih dohodkov (ekonomska propaganda, prireditve itd.), iz pogodbe z RTV in iz drugih virov. Naslednji za pravno-formalni status RŠ pomemben dokument je Akt o spremembi ustanovitelja (27. 2. 1975), s katerim ustanovitelj postane Univerzitetna konferenca ZSMS, ki je kot ustanovitelj navedena tudi v zadnjem temeljnem pravnem aktu RŠ vpisanem v sodni register - Statut DO Radio Študent (31. 12. 1986).

»DO Radio Študent je samoupravna organizacija delavcev in sodelavcev, ki ustvarjajo in oblikujejo dejavnost, za katero je bila DO ustanovljena.« (1. člen statuta DO Radia Študent)

Statut Delovne organizacije Radia Študent določa, da je DO ustanovila skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, katere pravni naslednik je UK ZSMS. Organ upravljanja DO je zbor delavcev. Zbor sestavljajo po načelu ločenih skupin vsi delavci DO ter delegati družbene skupnosti.V DO pa delo združujejo novinarji, glasbeni in kulturni ustvarjalci, propagandisti, napovedovalci, tehnični in administrativni delavci, katerih delo je organizirano v delovne enote: služba tonske tehnike, služba za napovedovanje, ekonomsko propagandna služba in uredništvo. Zaradi uspešnejšega in učinkovitejšega opravljanja dejavnosti DO pa so organizirani še naslednji deli delovnega programa: vodstvo DO in organizacijsko izvedbeni del ter programski del. Po Statutu DO Radio Študent so vsi pravni dokumenti RŠ vpisani v sodni register zgolj še spremembe zastopnika, zadnja sprememba pa je Imenovanje direktorja (28. 10. 1997, imenovan za 4 leta - SRG 4737/97). Radio Študent je tako še danes registriran kot Radio Študent, p .o., Cesta 27. aprila 31, blok 8, in je bil statusno nazadnje usklajen z veljavno zakonodajo s še sedaj veljavnim statutom iz leta 1986, in sicer z Zakonom o združenem delu. Po osamosvojitvi in zamenjavi družbeno-političnega sistema je RŠ statusno pravno ter za potrebe notranje organizacije začel smiselno uporabljati Zakon o zavodih, ki v 62. členu določa, da obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija nadaljujejo delo od 1. aprila 1991 kot zavodi pod pogoji, pod katerimi so vpisane v sodni register. Nadalje 64. člen določa, da navedene organizacije, ki opravljajo dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena, nadaljujejo delo kot javni zavodi, če je ustanovitelj družbenopolitična skupnost, oziroma kot zavodi s pravico javnosti, če je ustanovitelj druga pravna oseba. Pri tem se po istem določilu, dokler ne bodo s posebnimi zakoni ter občinskimi oziroma mestnimi odloki opredeljene javne službe, za javne službe štejejo dejavnosti oziroma zadeve, ki so z zakonom ali odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, določene kot dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena. RŠ pa ne le da je določila Zakona o zavodih smiselno uporabljal za svojo notranjo organiziranost, temveč se je z njim poskušal uskladiti z Aktom o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti z dne 8. 11. 1993, ki ga je sprejela Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOU). Z njim utemeljeni notranji organ upravljanja - Svet zavoda, v katerem so bili zastopani delavci in sodelavci RŠ, predstavniki ŠOU in predstavniki javnosti, je sprejel tudi pripadajoči Statut Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, po katerega določilih je bila izpeljana tudi zadnja v sodni register vpisana sprememba zastopnika RŠ, p. o.

Zaplet
Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti pa ni bil nikoli vpisan v sodni register, ker je temeljil na kar nekaj zmotnih ugotovitvah. Status zavoda s pravico javnosti lahko v skladu z 23. členom Zakona o zavodih dobi le posamezen zavod, ki opravlja javno službo, te pa se opravljajo le z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja v javnem interesu republika, občina ali mesto. Prvi odstavek 62. člena pa kot organizacije, ki nadaljujejo svoje delo naprej po zakonu kot zavodi, opredeljuje organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva, od medijskih organizacij pa le RTV Slovenija. Vse ostale medijske organizacije pa bi se glede na veljavno zakonodajo morale lastninsko preoblikovati po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da se zakon izrecno uporablja za podjetja z družbenim kapitalom in se po 2. členu izrecno uporablja tudi za lastninsko preoblikovanje podjetij oziroma drugih pravnih oseb, ki opravljajo časopisno, radijsko in televizijsko, časopisno-agencijsko, filmsko-informativno dejavnost in založniško dejavnost, razen dejavnosti, ki so z zakonom opredeljene kot javne službe. Zakon oziroma odlok občine ali mesta, ki bi RŠ opredelil kot javno službo, pa ne obstaja. S 1. 5. 1998, ko v veljavo stopi Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij prenehal veljati in s tem je bilo lastninsko preoblikovanje v državi zaključeno. Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, ki ga je sprejela ŠOU Ljubljana, nadalje ni imel nikakršne pravne osnove za vpis v sodni register tudi zaradi dejstva, da je Zakon o skupnosti študentov, ki ureja položaj delovanje in dejavnost samoupravne skupnosti študentov Slovenije (Študentska organizacija Slovenije), ter je pravna podlaga za nadaljnje pravno konstituiranje Študentskih organizacij Univerz v Ljubljani in Mariboru Državni zbor RS sprejel 20. 6. 1994, torej dobrih sedem mesecev po datumu prvega poskusa sprejema Akta o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti (8. 11. 1993). Ne glede na to, da se tako ŠOU v Ljubljani kot ŠOU v Mariboru v preambulah statutov sklicujeta, da sta pravni naslednici Skupnosti študentov ljubljanskih in mariborskih visokošolskih zavodov, pozneje Zveze študentov Slovenije, ki se je ob združitvi z Zvezo socialistične mladine Slovenije preimenovala v Univerzitetni konferenci ZSMS Ljubljana in Maribor, pa 13. člen Zakona o skupnosti študentov pravi, da Študentska organizacija Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) kot taka, torej širša od ŠOU v Ljubljani, s tem zakonom kot pravna naslednica Zveze skupnosti študentov Slovenije prevzame vse njene pravice in obveznosti, ki jih je imela pred združitvijo v ZSMS, oziroma jih je pridobila v obdobju, ko je delovala v okviru ZSMS in njenih organizacijskih oblik, ter je tako prav tako ne moremo neposredno enačiti z ustanoviteljem RŠ - UK ZSMS. Zakon o skupnosti študentov pa določa še, da se v roku enega meseca po njegovi uveljavitvi ustanovi komisija, v katero enako število članov imenujeta Vlada RS in ŠOS, ki na podlagi ugotovljenega premoženja v roku šestih mesecev sprejme delitveno bilanco. Kot so potrdili tudi najvišji predstavniki ŠOS in kabineta ministrstva za šolstvo, znanost in šport, se ta komisija nikoli ni tudi dejansko sestala in sprejela delitveno bilanco, kot to določa Zakon o skupnosti študentov. Pravna možnost, po kateri je študentska organizacija sploh lahko izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, ali obeh teh programov, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, pa je v zakonskem redu RS omogočena šele z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMED), ki je začel veljati 26. 5. 2001, ki v svojem 150. členu določa, da se mora vsak izdajatelj medija po tem zakonu vpisati v razvid medijev, ki se vodi pri ministrstvu za kulturo, v enem letu od uveljavitve zakona.

Razplet
RŠ, p. o., je 24. 5. 2002 podal vlogo za priglasitev medija v razvid medijev, kar je bilo v roku, ki ga določa Zakon o medijih, in v njej zahteval priglasitev medija - RŠ, torej radijskega programa. RŠ je vlogi priložil zahtevano programsko zasnovo radijskega programa, ne pa tudi temeljnega pravnega akta izdajatelja, zato je bila vloga presojena kot nepopolna in RŠ je bil z dopisom MK z dne 20. 6. 2002 (vročenim 2. 7. 2002) pozvan k dopolnitvi v roku 30 dni. RŠ se je že v svoji vlogi zavedel te pomanjkljivosti in že v njej navedel, da bo predložil temeljni pravni akt o ustanovitvi Zavoda radiotelevizija Študent v Ljubljani, takoj ko bo ta akt usklajen z ZMED in ko bo registriran na sodišču, torej vpisan v Sodni register zavodov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. RŠ je dne 30. 7. 2002 dopolnil svojo vlogo za priglasitev medija v razvid medijev s Pogodbo o ustanovitvi Zavoda Radiotelevizija Študent (v nadaljevanju RTVŠ), ki sta jo 29. 7. 2002 sklenila ŠOU v Ljubljani in zadnji v sodni register vpisan zastopnik RŠ, p. o., Zavod RTVŠ je tako nov pravni subjekt, ki sta ga ustanovila RŠ, p. o., in ŠOU v Ljubljani. Ta pa ne omogoča pravne kontinuitete radijskega programa na 89,3 Mhz, katerega izdajatelj ni ne ŠOU v Ljubljani in ne Zavod RTVŠ, temveč RŠ, p. o. Postopek sprejemanja Pogodbe o ustanovitvi Zavoda RTVŠ znotraj RŠ, p. o., je temeljil na predpostavki, da so do sodelovanja upravičeni zgolj štirje redno zaposleni delavci iz vodstva in organizacijsko izvedbenega dela RŠ, p. o. V rednem delovnem razmerju tako ni niti v. d. odgovornega urednika, ki zadnjih nekaj let to funkcijo opravlja kot s. p. na podlagi podpisane pogodbe z zadnjim v sodni register vpisanim zastopnikom RŠ. Programski del RŠ, p. o. - trenutno v procesu ustvarjanja radijskega programa na 89,3 Mhz sodeluje več kot 100 rednih sodelavcev (novinarjev, glasbenih opremljevalcev, napovedovalcev in tehnikov) - pa je bil iz postopka sprejemanja Pogodbe o ustanovitvi Zavoda RTVŠ kljub več pripombam na besedilo, ki ne zagotavlja pravne, programske, organizacijske, institucionalne in kulturne kontinuitete RŠ, p. o., izključen. Ker so po zadnji spremembi zastopnika in Imenovanju direktorja (28. 10. 1997) ena za drugim opuščana tudi smiselno uporabljana določila Zakona o zavodih za potrebe notranje organizacije, med drugim je razpadel tudi organ nadzora in upravljanja Svet Zavoda RŠ, redne sodelavke in sodelavci RŠ znotraj medijske hiše že več let nimajo nobenih notranjih vzvodov in mehanizmov soupravljanja. Zavod RTVŠ je bil tako pri Okrožnem sodišču v Ljubljani registriran 30. 9. 2002 - SRG 2002/7577. Zato je 41 rednih programskih sodelavcev RŠ, p. o., ki svoj status rednega sodelavca na podlagi frekvence navzočnosti v programu dokazujejo s Pravilnikom o statusu rednega sodelavca Radia Študent, ki ga je 5. 6. 1996 - na isti seji, na kateri je ugotovil, da le prijava zadnjega v sodni register vpisanega zastopnika RŠ ustreza razpisnim merilom - sprejel Svet pravno neobstoječega Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, 7. 10. 2002 vložilo Pritožbo na odločbo o registraciji Zavoda RTVŠ pri sodnem registru, ki so jo s podpisi 54 sodelavcev 25. 11. 2002 dopolnili z Dopolnitvijo pritožbe. Sodišče se o upravičenosti pritožbe še ni izjasnilo, četudi ne bo imelo nobenih pomislekov glede vpisa novega pravnega subjekta Zavoda RTVŠ v sodni register, sporno ostaja, da se s Pogodbo o ustanovitvi Zavoda RTVŠ z ničemer ne razrešuje vprašanje medijske kontinuitete radijskega programa na 89,3 Mhz. Njegovemu izdajatelju RŠ, p. o., pa glede na obstoječo zakonodajo grozi izbris iz sodnega registra ter posledična izguba radijske frekvence, kot se je zgodilo v primeru Radia Marš, mariborskega študentskega radia. Pogodba o ustanovitvi Zavoda RTVŠ pa v 57. členu določa, da se v primeru, da eden od ustanoviteljev preneha z delovanjem ali izgubi interes, vse njegove ustanoviteljske pravice prenesejo na drugega ustanovitelja, torej v primeru, da je RŠ, p. o., izbrisan iz sodnega registra, na ŠOU v Ljubljani. To pa ne drži tudi za izdajateljstvo radijskega programa in uporabo radijske frekvence. Pogodba v 71. členu sicer določa tudi, da s sklenitvijo te pogodbe o ustanovitvi oba soustanovitelja imenujeta doc. dr. Dejana Jelovca za direktorja do imenovanja novega direktorja, ki je tudi zadnji nosilec v sodni register vpisane sprememba zastopnika - Imenovanje direktorja (28. 10. 1997) RŠ, p. o. Kljub v več členih predvidenih postopkih, kako naj se vzpostavijo skupni organi Zavoda RTVŠ, se to ni zgodilo, izplačila programskim sodelavcem pa so bila s 1. 1. 2003 preko novih avtorskih pogodb in študentskih napotnic prenesena na Zavod RTVŠ. Preko RŠ, p. o., pa se še naprej opravljajo izplačila sodelavcem za oglaševalske storitve za zunanje naročnike, katere so bile v prejšnjem desetletju pomemben vir preživetja nekomercialnega radijskega programa. Zato je bila 3. 3. 2003 na Gospodarski oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani vložena Zahteva za začasno zadržanje poslovanja Zavoda Radiotelevizija Študent. Predstavniki sodelavcev RŠ, p. o., so opravili tudi več informativnih razgovorov z morebitnimi pravnimi nasledniki ustanovitelja UK ZSMS (Mesto Ljubljana, ŠOS, ŠOU Ljubljana, Univerza v Ljubljani), predstavniki Oddelka za medije in avdiovizualno kulturo pri ministrstvu za kulturo, kabineta ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter drugimi za programske vsebine RŠ zainteresiranimi nevladnimi institucijami ter posamezniki. 3. 3. 2003 so v Prijavi kršenja pravic novinarskih sodelavcev Inšpektorja za medije pri ministrstvu za kulturo pozvali, da naj kot organ nadzora in uveljavljanja zakonitosti za področje medijev, v skladu s svojimi pristojnostmi preveri usklajenost Pogodbe o ustanovitvi Zavoda RTVŠ z ZMED. RŠ, p. o., je 6. 6. 2003 iz Oddelka za medije in avdiovizualno kulturo prejel zahtevo po uskladitvi vpisa v razvid medijev, v kateri se ugotavlja, da svojega temeljnega pravnega akta še ni uskladil tako, kot to zahtevata Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev in ZMED. V 2. členu tega pravilnika je namreč določeno, da mora izdajatelj, ki je vpisan v razvid medijev na dan uveljavitve pravilnika, svoj temeljni pravni akt uskladiti v roku 6 mesecev od njegove uveljavitve. V skladu z 2. odstavkom 5. člena pravilnika pa je temeljni pravni akt izdajatelja tisti pravni akt, ki ga sprejme najvišji organ izdajatelja in v katerem poleg prvin svoje organiziranosti in delovanja kot pravnega subjekta ureja tudi vprašanja, ki jih določa zakon o medijih (statut, družbena pogodba, pravila, razmejitev med izdajateljem in uredništvom ...) Ker izdajatelj radijskega programa RŠ, p. o., nima najvišjega organa, v medijski razvid pri ministrstvu za kulturo pa je predlagatelj vpisa RŠ, p. o., kot temeljni pravni akt prijavil Pogodbo o ustanovitvi Zavoda RTVŠ, so se sodelavke in sodelavci RŠ, p. o., s Peticijo Državnemu zboru RS in vso dokumentacijo obrnili še na Komisijo za peticije DZ RS, na katero so jih med iskanjem ustreznih rešitev in mogočih pravnih poti za sanacijo RŠ napotili številni institucionalni predstavniki in različni organi RS. 18. 8. 2003 je predstavnik sodelavk in sodelavcev RŠ, p. o., prejel Obvestilo o ukrepu inšpektorja na Prijavo kršenja pravic novinarskih sodelavcev RŠ, p. o., v katerem ta ugotavlja, da se odločba ministrstva za kulturo št. 006-494/2002 z dne 8. 8. 2002 o vpisu medija RŠ v razvid medijev v obrazložitvi opira na zmotno ugotovitev, da je lastninsko nepreoblikovani izdajatelj, tj. RŠ, p. o., prijavi za vpis medija v razvid medijev priložil tudi njegov temeljni pravni akt. Zato je organu, katerega pristojnost za področje medijev je utemeljena s 33. členom Zakona o državni upravi, predlagal, da ministrstvo za kulturo obnovi postopek vpisa medija Radio Študent v razvid medijev, saj so podani razlogi za uporabo izrednega pravnega sredstva, tj. za obnovo postopka. Z obnovo postopka vpisa medija RŠ v razvid medijev, če se mu naj zagotovi pravna kontinuiteta 34 let delujoče medijske ustanove, je osnovni problem sanacije RŠ po zamenjavi družbenega sistema v vprašanju, kdo vse je dandanašnji pravni naslednik zadnjega v sodni register vpisanega ustanovitelja - UK ZSMS. RŠ je pred osamosvojitvijo odigral pomembno vlogo tudi pri demokratizaciji in pluralizaciji slovenske družbe, v današnjih razmerah tržnega gospodarstva pa kot nekomercialna radijska posebnost daje legitimnost pluralnosti slovenskega medijskega prostora. Zato bo vsekakor nujno, da bo do nadaljnjega obstoja in statusa RŠ ter odgovornosti vpletenih stališče zavzela tudi država in njeni nadzorni mehanizmi.

Izhodišča za sanacijo Radia Študent
Izhajajoč iz dolgoletne nedorečenosti pravnega stanja RŠ, p. o., in s tem povezane netransparentnosti (tako notranjih kot zunanjih) odnosov in nejasne institucionalne, pravne in ekonomske vpetosti medijske hiše v ostale družbene sisteme, ter v luči konstruktivne naravnanosti vpletenih strani za celostno sanacijo RŠ vztraja Zbor sodelavk in sodelavcev RŠ pri naslednjih okvirjih in ciljih tega procesa: a) Reševanje položaja Radia Študent mora biti usmerjeno k dolgoročni in transparentni umestitvi medijske hiše v širše družbene in materialne sisteme, izpeljano pa tako, da zagotavlja metodološki in vsebinski vpliv ter sodelovanje sodelavk in sodelavcev RŠ. Poleg sodelovanja sodelavk in sodelavcev RŠ mora proces reševanja problematike vključevati tudi zunanjo javnost, kot so na primer zainteresirane civilnodružbene formacije, posamezniki, državne ali paradržavne institucije. b) V procesu celostne sanacije RŠ morajo vpletene strani zagotoviti pravno kontinuiteto (v programskem, organizacijskem, institucionalnem in kulturnem smislu) medijske ustanove. Proces reševanja problematike RŠ mora rezultirati v enovitem subjektu, ki bo organiziran tako, da bo zagotavljal nadaljevanje neodvisne, avtonomne in alternativne produkcije medijskih vsebin. c) Radio Študent bo po končanem procesu celostne sanacije avtonomni medij, ki pokriva alternativne, komercialno neatraktivne ali kako drugače spregledane vsebine, notranje organiziran in zunanje vpet pa bo tako, da bodo programski sodelavci v primerjavi z drugimi komercialnimi ali javnimi mediji imeli sorazmerno večji vpliv na načrtovanje, organizacijo in izvedbo programa.

nazaj

Saša Banjanac Lubej

Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Poslušalci pridno »požrejo« vse, saj vse teže razlikujejo reklame od novic. Postajajo si vse preveč podobne, vsaj tiste na »omreženih« lokalnih komercialnih radijskih postajah.
Če bi v Medijski preži pisali v stilu kolegov iz Slovenskih novic, bi bil lahko naslov tega članka »Ko župnik postane direktor radijske postaje«. Tudi to se namreč zgodilo v Sloveniji, natančneje na Radiu Ormož. Res pa je tudi, da je Štefan Križnik v trenutku, ko je bil imenovan za direktorja te postaje (kakopak z blagoslovom župana), zapustil cerkev, se poročil in dobil otroka. Zakaj pa bi Prežo sploh zanimale te podrobnosti iz privatnega življenja magistra pedagogike in diplomiranega teologa, ki je postal direktor lokalne radijske postaje - nedavno preimenovane v Radio Prlek? Zato ker so te podrobnosti zelo negativno vplivale na delo ostalih novinarjev in sodelavcev tega radia ter ustvarjale nenavadno vzdušje v radijski postaji, ki je sedaj samo bleda senca tistega, kar je bila prej. Na škodo tamkajšnje javnosti.

Direktor je namreč v službo prihajal skupaj s soprogo in otrokom, ki sta ga spremljala tudi na terenu, kjer naj bi nabiral oglase za svojo radijsko postajo. Mobitela ni imel: natančneje, sodelavci radia njegove številke sploh niso smeli zavrteti, niti v najnujnejših primerih. Ko pa so ga kljub temu poklicali, so dobili njegovo soprogo. Popolno nepoznavanje medijev ter njihove funkcije in naloge v družbi pa je prišlo na dan tudi ob direktorjevi prepovedi sedaj že nekdanji odgovorni urednici Radia Ormož Dragici Heric, ko ji je zabičal, naj ne spremlja popoldanskih tiskovnih konferenc (celo županove!) zaradi stroškov z nadurami, saj je delovni čas radia od 8. do 15. ure! Zaklepanje pisarne, zamujanje na prej dogovorjene sestanke z različnimi strankami in vrsta nepravilnosti, ki jih je ugotovila delovna inšpekcija - zaradi česar radio programa ni oddajal celo tri dni - predstavljajo vrhunec poklicno neodgovornega obnašanja in hkrati konec zabavnejšega dela te zgodbe. Redni honorarni sodelavci so začeli odhajati, naraščal je konflikt med odgovorno urednico in direktorjem, saj si je slednji lastil tudi funkcijo glavnega urednika, in se dosledno vtikal v vsebinsko zasnovo in program. Radio sploh ni izvedel potrebnih sprememb statuta, kot to nalaga nov medijski zakon. Vse to ni bilo dovolj, da bi ga občinski svet razrešil. Vmes je posegel župan Ormoža, ki je (brez javnega razpisa) angažiral 1.radio d.o.o, podjetje, ki naj bi bilo specializirano za sanacijo neuspešnih lokalnih postaj in ki je prevzelo celotno izvajanje programa, promocijo in trženje Radia Ormož. »Specializacija« je prinesla to, da se od junija na frekvenci 88,9 ne sliši več avtorskih oddaj z lokalno vsebino.

»Sanacija« radia po ormoško
»Spremljali smo aktivnosti vseh krajevnih skupnosti, osnovnih šol, gimnazije, vsa področja v občini, pripravljali informativno oddajo o dogodkih minulega tedna in napovedovali dogodke v prihodnjem tednu. Sedaj se sliši samo glasba in napovedi, ki jih spiker bere brez predhodnega novinarskega oblikovanja,« pravi za Prežo bivša odgovorna urednica Radia Ormož Dragica Heric. Tudi sama se zaveda dejstva, da je Radio Ormož ustvarjal finančne izgube, da ni imel pravega marketinga, da bi morali povečati moč oddajnika ali vložiti zahtevek za novo frekvenco. Dodaja pa, da vsega ni mogla narediti sama in da navsezadnje za to ni bila niti pristojna. Politika je pač nastavila in odstavila še enega direktorja radia, sedaj pa se je spomnila novih oblik delovanja oziroma nagrajevanja (vladajočim) politikom naklonjenih podjetij. Potem ko je dala odpoved zaradi nevzdržnih razmer, ji je večina novinarjev sledila, tudi direktor je le ostal brez službe, ker naj bi to bil, po besedah Hericeve, pogoj podjetja 1. radio d.o.o.. Računica je jasna: občina ves denar, ki ga je prej nakazovala za plače edinih dveh zaposlenih na radiu (direktorja in odgovorne urednice) ter za sicer skromne honorarje sodelavcev, namesto v Radio Ormož preusmerja na račun »sanacijskega podjetja« 1. radio d.o.o. iz Ljubljane. Gre za okrog 1,2 milijon tolarjev na mesec, ki sedaj odhaja v nič. Radijskega - oziroma osemurnega dnevnega avtorskega programa sedaj ni. Mimogrede, za vršilko dolžnosti direktorja je imenovana računovodkinja Zavoda za informiranje Ormož. Odgovorna oseba na radiu torej sedaj opravlja le obračun plač in honorarjev. To kaže, da bo »sanacija« Radia Ormož/Prlek trajala dolgo: občinski denar je več kot solidna osnova za (privatno/podjetniško) izkoriščanje državnih dobrin, ki se imenujejo frekvence. Ne samo, da ni zastonj, pač pa prinaša dobiček tistim, ki jih zakonodajalec ni predvidel v verigi obveščanja občinske javnosti… Že tako malo denarja iz občine Ormož se seli v Ljubljano, brez kakršnegakoli dela za dobrobit tistih, zaradi katerih je radio sploh nastal in bil zelo poslušan. Morda so se zato na radiu Prlek odločili na svoj način oddolžiti poslušalcem: zadnje čase namreč brezplačno predvajajo glasbene želje, ne glede na dejstvo, da s tem bližnjemu Radiu Ptuj ustvarjajo nelojalno konkurenco...

Komercialne mreže prispevajo k centralizaciji Slovenije
»Vsak dan so na moji mizi najrazličnejše ponudbe marketinških agencij, ki s svojimi storitvami unificirajo radijski prostor,« pravi direktorica Radia Triglav Rina Klinar in dodaja, da nekomercialne postaje čutijo največji pritisk na področju prodaje oglaševalskega prostora, saj agencije znižujejo cene. Klinarjeva opozarja, da se zaradi vse večje koncentracije komercialnih postaj siromaši in izginja lokalna vsebina, saj so poročila centralno pripravljena in računalniško posredovana. »Praviloma smo bile nekomercialne postaje izven centra. To, kar se zdaj dogaja z ustvarjanjem radijskih komercialnih mrež, pa je samo še en prispevek centralizaciji Slovenije, zagotovo ne njenemu bolj enakomernemu regionalnemu razvoju, poudarja Klinarjeva, ki opozarja, da bo ob takšnih procesih še teže zadržati mlade ljudi v manjših okoljih.

Najbolj kvaliteten radijski servis
»Radijske novice 24 ur« ustvarja mlada sedemčlanska novinarska ekipa, v kateri nihče ni redno zaposlen. Radijske novice skupaj z internetnim časopisom 24ur.com sodijo v projekt POP On-line, katerega izdajatelj oziroma producent je PRO PLUS. Direktor projekta POP On-line Vasja Zupan meni, da je »mreža lokalnih nekomercialnih postaj po svoji naravi drugačen način sodelovanja kot servis 24ur-radijskih novic, katerih osnovno poslanstvo je zagotavljanje najkvalitetnejšega nacionalnega radijskega informativnega programa«. »Mrežo lokalnih nekomercialnih postaj vidimo kot komplementarni in ne konkurenčni model,« zagotavlja Zupan in trdi, da tistih 16 radijskih postaj, ki prevzemajo servis 24ur-radijske novice, še vedno ustvarjajo tudi lasten program. »Verjamemo da lahko 24ur-radijske novice najkvalitetnejše pokrijejo aktualne informacije nacionalnega in svetovnega pomena, medtem ko lokalne radijske postaje še naprej pokrivajo informacije, pomembne za ožjo lokalno skupnost,« pravi Zupan. Model sodelovanja z radijskimi postajami je domena dela oglasnega prostora znotraj posamezne oddaje 24ur-radijske novice za vsebino 24ur-radijskih novic. V praksi to izgleda tako, da novinarji pripravijo »paketke«, dolge največ pet minut, znotraj katerih se nahajata tako novinarska vsebina kot reklame. Novinarska poročila so dolga največ tri minute, medtem ko so oglasi na vsako polno uro od 6. do 21. ure dolgi dve minuti. Poslušalci pridno »požrejo« vse, saj vse težje razlikujejo reklame od novic. Postajajo si vse preveč podobne, vsaj tiste na »omreženih« lokalnih komercialnih radijskih postajah.

nazaj