Prve aretacije v primeru Petek
Po več kot dveh letih in pol je policija sredi septembra priprla sedem oseb, ki jih sumi sodelovanja pri brutalnem napadu na novinarja Večera Mira Petka. Poleg sedmerice obravnavata tožilstvo in policija še dva osumljenca, ki sta že priprta zaradi suma storitve drugih kaznivih dejanj. Na tiskovni konferenci, na kateri so predstavili napredek sta generalna državna tožilka Zdenka Cerar in generalni direktor policije Marko Pogorevc obtožila novinarje, da so ovirali preiskavo. Grega Repovž, predsednik DNS, je to komentiral z naslednjimi besedami: »Oba funkcionarja sta spet pokazala, da ne razumeta funkcije medijev. Prepričani smo, da bi brez pritiska javnosti primer odšel v pozabo. Da pa so imeli težave z uhajanjem podatkov v javnost, pa ni problem novinarjev, ki so te podatke objavljali. To je problem policije in tožilstva, ki morata zagotavljati varovanje pomembnih podatkov. Še pred novinarji so namreč podatke dobivali osumljeni.«

Majda Struc odstopila
Odgovorna urednica dnevnika Večer Majda Struc je sredi septembra odstopila - uradno iz osebnih razlogov. Po odstopu je direktor Večera Boris Cekov pojasnjeval, da je Strucova podala odstopno izjavo z mesta glavne in odgovorne urednice časnika Večer iz osebnih razlogov. Neuradno je slišati, da so odstopu Strucove botrovale zapletene razmere na Večeru.

Nova kolektivna pogodba
Sindikat novinarjev Slovenije je pred letom dni začel pripravljati analizo obstoječe kolektivne pogodbe za poklicne novinarje ter s pripravljanjem podlag za pripravo nove kolektivne pogodbe, ki bi upoštevala na eni strani razvoj panoge in spremenjene (boljše) gospodarske pogoje v državi. Tudi zaradi dolgoletnega pasivnega funkcioniranja novinarskega sindikata in pasivnosti novinarjev pri uveljavljanju pravic - na drugi strani pa agresivnega poseganja v pravice novinarjev s strani uprav -, je namreč ta poklic začel zaostajati za primerljivimi ter z njihovim plačnim in siceršnjim standardom. Delovne obveznosti novinarjev so se namreč izredno povečale, osebni dohodki pa so kljub dobičkonosnosti panoge tudi realno padali. Predsednik sindikata novinarjev Iztok Jurančič je tako z izvršilnim odborom sindikata ter nekaterimi zunanjimi sodelavci pripravil predlog nove kolektivne pogodbe za novinarje ter njegovo osnovno besedilo že verificiral pred skupščino sindikata. Skupščina je imenovala tudi posebno strokovno skupino, ki bo v naslednjih mesecih, ko interna javna razprava v novinarski skupnosti še traja, pripravila nekatera pogajalska izhodišča ter pogajalsko taktiko. Ker pa je že zdaj jasno, da delodajalci ne bodo kar tako pripravljeni pristopiti k pogajanjem, se sindikati novinarjev po medijskih hišah že pripravljajo tudi na možnost stavke. Zaradi zaostrenih razmer ter vse bolj arogantnih vodstev medijev, ki poskušajo pomen novinarskega poklica zmanjšati (tudi z ignoranco pravice do lastne kolektivne pogodbe), tako ni mogoče izključiti možnosti, da bi prišlo v naslednjem letu tudi do kolektivne oziroma nacionalne novinarske stavke. Sicer pa predlog nove kolektivne pogodbe vključuje tudi nekatere v slovenskem prostoru doslej relativno zanemarjane pravice novinarjev: tako natančneje opredeljuje pravice, ki izhajajo iz avtorstva, ter s kolektivnimi določili določa avtonomijo uredništva ter opredelitev razmerij med uredništvom in upravnim delom medijske hiše ter znotraj uredništva.

Novo staro vodstvo častnega razsodišča
Novinarsko častno razsodišče, neodvisni organ, ki razsoja o etičnosti delovanja novinarjev, katerega delovanje financirata društvo novinarjev in sindikat novinarjev, je septembra dobilo novo vodstvo. Tako kot prejšnje mandatno obdobje bo NČR naslednja štiri leta vodil Vili Einspieler (novinar Dela), podpredsednik je postal Gojko Bervar (novinar Radio Slovenija), sekretarka pa Špela Šipek (novinarka POP TV). Ostali člani, ki so jih poleti izvolili organi DNS in SNS, so Peter Jančič (Večer), Ranka Ivelja (Dnevnik), Dušan Rogelj (samostojni), Brigita Mohorič (Radio Maribor), Nada Ravter (Večer) in Jože Možina (TV Slovenija). Organizacijski vodja in generalni sekretar častnega razsodišča pa ostaja Špela Stare, sicer generalna sekretarka društva novinarjev.

Košir odgovorni urednik Dela
Po več letih vztrajnih poskusov je predsedniku uprave Dela Juretu Apihu uspelo predčasno razrešiti Mitjo Meršola, odgovornega urednika Dela - to je storil kljub nasprotovanju večine novinarjev. Glavni razlog za razrešitev je bila osebna nekompatibilnost med prvim človekom uprave Dela in prvim človekom medija Delo, v ozadju pa se skriva tudi odločitev o spremembi ciljev delovanja družbe Delo (strategija razvoja dnevnika Delo, kot jo je pred leti začrtala uprava, se kaže predvsem v večanju števila in obsega tako imenovanih oglasnih prilog, osnovnemu izdelku pa se poskuša zmanjšati moč znotraj podjetja). V zadnjih letih se namreč družba Delo (namenoma ali pa samo po sebi) iz medijske družbe spreminja v tiskarsko družbo, torej v družbo, ki svojo prihodnost vidi predvsem v tehnološkem razvoju tiskarske in nanjo vezane tehnologije. Čeprav kritik na delovanje Mitje Meršola tudi v novinarskih vrstah ni bilo malo (glavni očitki so bili nedejavnost ter premalo aktivno ščitenje pravic novinarjev), pa so bile te kritike drugačne od kritik uprave - celo več, nasprotne. Delo kot družba se tako v zadnjih letih razvija in javno uveljavlja predvsem kot prva tiskarna v državi ter kot motor oglaševalske panoge. Na internem razpisu za novega odgovornega urednika so svoje kandidature oddali urednik centralne redakcije Dela Darijan Košir, urednik avtomobilistične priloge Dela Janez Kovačič ter nekdanji predsednik uprave in Apihov svetovalec Tit Doberšek, Apih pa je v skladu s predhodno napovedjo predlagal Koširja. V septembru so se o Koširju pozitivno izrekli novinarji, dokončno odločitev o njegovem imenovanju je s potrditvijo predloga sprejel nadzorni svet družbe. Košir je v svojem programu sicer poudaril zlasti tehnološki razvoj, ki ga omogoča nova tiskarna, ki jo bo Delo prevzelo prihodnjo pomlad.

Novi dnevnik (prvi projekt)
Družba Delo je skupaj s Primorskimi novicami, Gorenjskim glasom, Ptujskim tednikom, NT&RC in Murskim tednikom ustanovilo posebno asociacijo, ki naj bi sedanje regionalne tednike spremenila v regionalne dnevnike. Ohranili naj bi imena, sicer pa naj bi šlo za mutacijski dnevnik: večina strani tega regionalnega dnevnika naj bi bila torej vsebinsko enakih, del strani pa naj bi se prilagajalo pokrajini, v kateri izhajajo (te strani naj bi urejali novinarji dosedanjih uredništev regionalnih tednikov, strani časopisa, ki bodo enake, pa skupno uredništvo, ki naj bi bilo stacionirano v Ljubljani, sestavljeno pa naj bi bilo delno iz novinarjev regionalnih dnevnikov ter delno iz nekaterih sedanjih novinarjev Dela). Javno projekt sicer predstavlja in vodi direktorica Primorskih novic Barbara Verdnik, v ozadju pa na projektu delujejo trije predstavniki družbe Delo: predsednik uprave Jure Apih, član uprave Ivo Oman ter svetovalec uprave Tit Doberšek. Družba Delo s tem poskuša predvsem ohraniti oziroma povečati delež medijev, ki jih tiska v svojih tiskarnah, med prednostmi pa naj bi bilo tudi skupno oglaševanje, kar naj bi prinašalo sinergične učinke. Dvomov v projekt je veliko, veliko vprašanj ostaja odprtih. Na primer: bodo delo ohranili vsi dosedanji novinarji regionalnih tednikov? Bodo naročniki tednikov pripravljeni plačevati več? Bo prišlo do osipa bralcev Dela? Bo prišlo do osipa bralcev pri regionalnih tednikih? Namene Dela kot tiskarskega monopolista je sicer delno že prekrižal Dolenjski list, kjer so večinski delničarji izrazili nezaupanje do družbe Delo ter delnice prodali konkurenčni rotacijski tiskarni Set. Dolenjski list tako nedvomno ne bo vključen v projekt regionalnega dnevnika (kar je bil prvotni načrt), prav tako pa bo po izteku pogodbe tisk Dolenjskega lista prenešen z Dela (kjer se je tiskal doslej) v Set. Vendar je dvomov v racionalnost te odločitve kljub vsemu veliko: Delo namreč kljub svoji tržni moči ne velja za tako krutega lastnika oziroma poslovnega partnerja.

Novi dnevnik (drugi projekt)
Novi dnevnik naj bi s skupino investitorjev (delno slovenskega in delno avstrijskega porekla) pripravljal tudi nekdanji novinar Dela, nekdanji urednik Naših razgledov, nekdanji kolumnist Sobotne priloge ter zdaj kolumnist Jane in Financ Marko Crnkovič. Šlo naj bi za konservativnejši dnevnik, ki naj bi konkuriral zlasti Delu in Dnevniku, poskušal pa naj bi zasesti domnevno tržno nišo, ki naj bi jo predstavljali bolj konservativni bralci (raziskave medijev sicer ne pritrjujejo obstoju te tržne niše, o njej govorijo zlasti predstavniki desnih političnih strank). Crnkovič je k projektu že povabil nekatera zveneča novinarska imena.

Novi statut družb
Vse medijske družbe še vedno niso uskladile svojih statutov z določili zakona o medijih. Prvo je sicer to storila družba Delo, kjer so pogajanja med upravo, nadzornim svetom in novinarji potekala kar šest mesecev. Statut Dela je tudi najbolj dorečen. Izmed večjih medijskih družb je svoj statut v roku uskladila še družba Primorske novice, družba Večer pa je rok zamudila predvsem zato, ker je družba Leykam, ki ima v lasti več kot četrtino delnic, svojo podporo novemu statutu pogojevala z podpisom nove pogodbe o tiskanju Večera. Na drugi, izredni skupščini je Leykam podprl statut, ki uvaja avtonomijo uredništva, kot jo predvideva zakon o medijih, o kompromisu, ki sta ga zato sklenila uprava in Leykam, pa javno ni veliko znanega. Zgodba se je ponovila v družbi Dnevnik: KD, ki ima v lasti več kot četrtino delnic družbe, je od pretežnega lastnika DZS zahtevala odkup svojih delnic družbe po ceni 18.000 tolarjev. Ker DZS zahteve ni sprejela, je KD že na dveh skupščinah družbe glasovala proti sprejemu statuta, ki določa novinarsko avtonomijo, in tako blokirala njegov sprejem. Družba Dnevnik tako ostaja neusklajena z zakonom o medijih. Ministrstvo za kulturo sicer še vedno nima pregleda nad dejansko usklajenostjo aktov medijskih družb, to stanje pa opravičuje s pomanjkanjem kadrov, ki bi se tega projekta lotili. Vendar kot problematične ne izstopajo velike medijske hiše, temveč srednje in manjše. Večina odgovornih urednikov tako ni bila imenovana v skladu z zakonom (obvezno mnenje), nima sprejetih določb o razmerju med uredništvom in upravo in nima določil o stopnji avtonomije. Ministrstvo pa nič.

Novega medijskega sklada ne bo
Ministrstvo za kulturo je sprejelo odločitev, da kljub pritiskom dela političnih strank, ki so zahtevale ustanovitev posebnega sklada, ki bi razdeljeval sredstva novim in obstoječim medijem po političnih kriterijih, tega ne bo storilo. Namesto tega je ministrstvo predlagalo, da se sedanje sofinanciranje medijev prek dveh razpisov le razširi - in sicer tako, da odslej ne bo namenjeno le avdiovizualnim medijem, temveč tudi tiskanim medijem. Kot so napovedali na ministrstvu, naj bi povečali tudi obseg sredstev, namenjenih za financiranje oziroma sofinanciranje medijev. Način konstituiranja komisij za podeljevanje sredstev naj bi ostal nespremenjen. Vendar je ministrstvo pripravilo nekatere druge spremembe zakona o medijih, zlasti tistih, ki zadevajo koncentracijo na področju medijev oziroma medijskega trga. Namen sprememb je preprečiti koncentracijo produkcije, založništva, distribucije in oglaševanja - tovrstne kombinirane koncentracije namreč lahko zelo resno ogrozijo neodvisnost in avtonomijo medijskega poročanja, kar kažejo nenazadnje tudi katastrofalne razmere na ameriškem medijskem trgu. Tam se je to zgodilo v najbolj rigorozni obliki. Vlada in ministrstvo sta tako prisluhnila opozorilom, da medije nadzirajo lastniki in upravljavci velikih podjetij, ki so hkrati njihovi največji oglaševalci, pa lastniki oglaševalskih organizacij, ki kupujejo in prodajajo oglaševalski prostor v medijih, in predsedniki uprav največjih slovenskih podjetij. In kaj predlaga kulturno ministrstvo, da bi uresničili načelo, da so upravičene omejitve nekaterih pravic (predvsem glede prostega trgovanja), ki so nujne za ohranjanje medijskega pluralizma? S predlaganimi rešitvami naj bi v prvi vrsti omogočili boljši nadzor nad koncentracijo v medijskem prostoru. Vsakdo, ki bo želel pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega deleža (ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju) izdajatelja, bo - po osnutku novele zakona - moral pridobiti predhodno soglasje kulturnega ministrstva. Če soglasja ne bo, bodo pravni posli in sklepi organov družbe nični. Soglasje bo lahko ministrstvo tistim, ki bodo želeli pridobiti takšen delež, zavrnilo, če bi tako imela oseba sama ali s skupino povezanih oseb prevladujoč položaj na oglaševalskem ali distribucijskem trgu ali ki bi tako pridobila prevladujoč položaj v medijskem prostoru (doseganje določenega odstotka pokritosti na področju RTV-dejavnosti oziroma doseganje določenega odstotka pri prodaji tiskanih dnevnikov). Med deleže naj bi se prištevali deleži gospodujočega in odvisnih podjetij, deleži, ki jih je pridobila tretja oseba v svojem imenu za račun tistega, ki pridobiva delež v mediju, pa tudi deleži oseb, povezanih s tistim, ki pridobiva delež. Pred izdajo soglasja naj bi ministrstvo pridobilo še podatke dveh agencij: za trg vrednostnih papirjev in telekomunikacije. Ta trenutek še ni jasno, ali se bo pridobivanje vnovičnega soglasja kulturnega ministrstva veljalo za osebe, ki že presegajo 20-odstotno lastništvo - tudi prek povezanih oziroma odvisnih družb. Med kazenskimi določbami predloga zakona je namreč zagrožena kazen najmanj 2,5 milijona tolarjev, če se uskladitev z novimi zakonskimi določbami ne bo zgodila. Da bodo takšna usklajevanja potrebna, je mogoče razbrati iz prehodnih določb osnutka zakona, ki določa, da bodo morali vsi, ki imajo več kot 20-odstotne deleže v medijih (RTV-hiše in tiskani dnevniki), z zakonom uskladiti v pol leta. Predsednik vlade Anton Rop pa je po koalicijskem srečanju, na katerem so zakon že obravnavali, napovedal, da bo do takšne dekoncentracije, če skladnosti z zakonom ne bo, potrebne. Povedal je tudi, da so »za prehodno obdobje predvideli, da se znižajo posamezni lastniški deleži«. Ker je to šele zakonski osnutek, ni rečeno, da bodo zapisane rešitve ostale takšne. Prav pri Ropu je bil julija strokovni posvet o spremembi medijskega zakona. Udeležili so se ga predstavniki kulturnega ministrstva, ministrstva za informacijsko družbo, več vladnih uradov in agencij (za trg vrednostnih papirjev, za varstvo konkurence, za telekomunikacije, radiofuzijo) ter predstavniki društva novinarjev, gospodarske zbornice (združenje za tisk) in združenja kabelskih operaterjev. Sodelujoči na posvetu so se takrat dogovorili, da bodo pristojne institucije in ministrstvo podrobno proučili celotno ureditev kapitalskega dela in pripravili predloge rešitev, z merili in sankcijami vred.

RTV Slovenija varčuje
Javni zavod nadaljuje z varčevanjem na področju novinarskega dela, kar se kaže tako v splošnem nezadovoljstvu kot v odhajanju najboljših novinarjev v druge medijske hiše in ven iz novinarstva. Tako zavod nadaljuje z varčevanjem pri honorarno zaposlenih novinarjih, ki imajo že zdaj izredno nizke dohodke, njihovo število pa se veča (in že zdaj presega število redno zaposlenih). Večina honorarno zaposlenih novinarjev tako nima nobenih socialnih pravic, saj jim raven dohodkov ne omogoča, da bi se pokojninsko in zdravstveno zavarovali kot samostojni novinarji. Še več: visoka poraba v prvih osmih mesecih je vodstvo zavoda napeljala k dodatnemu zmanjševanju sredstev za honorarno zaposlene, ki naj bi tako dobivali še nižje dohodke. Vlada bo morala v kratkem ukrepati: ali s spremembo zakona, ki bi ji omogočila večjo vlogo pri upravljanju (s tem pa tudi zamenjavo vodstva), ali pa z zakonsko uvedbo obveznega zaposlovanja novinarskih in drugih delavcev v produkciji. Vse bolj nesprejemljivo je namreč, da velik del tistih novinarjev, ki so glavni ustvarjalci informativnega programa, nima zagotovljenih osnovnih pravic - čeprav so več let honorarno zaposleni v javnem zavodu, se vodstvo zavoda do njih obnaša neprijazno, kot bi šlo za podjetje zgodnjega kapitalizma. Seveda se vse večja kadrovska podhranjenost in nezanimanje kvalitetnih kadrov za delo na javni televiziji kaže tudi v kakovosti. Pri tem zavod krši tudi davčno in delovno zakonodajo, saj ni nobenega dvoma, da bi lahko honorarno zaposleni, če bi dokazovali svojo trajno prisotnost (opravljanje rednega dela), na sodišču zmagali, zavod pa bi jih v skladu z zakonodajo moral zaposliti ter državi in njim poravnati prispevke in davščine za vsa pretekla leta. V vodstvu Radia Slovenija, ki je sicer del istega zavoda, posluje pa neprimerno bolje kakor televizija, se zato pojavlja vse več idej o ločitvi sedanjega zavoda na dva: televizijskega in radijskega. Nihče namreč ne vidi racionalnega razloga, zakaj bi moral radio nositi breme napak televizijskega dela zavoda.

Visoko, visoko zaupanje
Državljani Slovenije bolj kot tujim medijem zaupajo domačim, še posebno časnikom, je pokazala raziskava nemškega podjetja za tržne raziskave GfK, ki jo je v Sloveniji izvedlo partnersko podjetje Gral-Iteo. Raziskovalci so poskušali ugotoviti, kateremu mediju so državljani posameznih držav, zajetih v raziskavo, najbolj zaupali, ko so poročali o vojni v Iraku. Podjetja skupine GfK so raziskavo opravila med skoraj 20.000 prebivalci 13 evropskih držav, raziskovalci pa so želeli ugotoviti, za katere medije menijo, da so o vojni v Iraku poročali »pošteno, objektivno in točno«. Med tujimi elektronskimi mediji prebivalci Slovenije sicer najbolj zaupajo britanskemu novičarskemu televizijskemu kanalu Sky News - vprašani so namreč ocenjevali tuje televizije in radijske programe ter izbrane nacionalne in lokalne vire informacij. V Sloveniji so vprašani poleg domačih medijev ocenjevali CNN, BBC World, Sky News in Al Džezira. Rezultati so pokazali, da prebivalci Slovenije vendarle bolj zaupajo domačim televizijam, saj vojnemu poročanju nacionalke zaupa 87 odstotkov, komercialnim televizijam pa 84 odstotkov. Kot rečeno, ima največ zaupanja med slovenskimi gledalci britanska televizija Sky News (71 odstotkov), sledita pa britanski BBC World (69 odstotkov) in ameriški CNN s 65 odstotki. Al Džeziri zaupa le polovica vprašanih. Med državami, kjer je potekala raziskava, tako kot v Sloveniji le v Veliki Britaniji bolj zaupajo televiziji Sky News kot CNN, Slovenija je tudi edina med državami, kjer je ugled Sky News nad BBC. V Sloveniji prebivalci nekoliko bolj kot javni in komercialnim televizijam zaupajo domačim časopisom (88 odstotkov), najmanj pa tabloidom (48 odstotkov).

nazaj