Pri ustvarjanju programov in razvoju tehnične infrastrukture mediji lahko ministrstvo za kulturo zaprosijo za finančno pomoč. Z Zakonom o medijih je namreč le-to zavezano k podeljevanju subvencij iz sredstev državnega proračuna. Kakšni projekti se na tovrstne razpise lahko prijavijo in koliko sredstev dobijo? Kakšna so merila za dodeljevanje finančne pomoči in kdo o tem odloča? In ker sklad za avdiovizualne medije že obstaja, preostalim medijem pa se po zakonu tudi deli pomoč, katero vrzel bi, če sploh, potemtakem zapolnil zloglasni predlog ustanovitve še enega sklada za medije? Pri subvencijah na področju medijev gre za dva razpisa, ki sta se končala v začetku julija. Prvi razpis predvideva pomoč pri ustvarjanju programskih vsebin in razvoju tehnične infrastrukture (ki je predvidena v 4. členu Zakona o medijih), drugi razpis pa še dodatno omogoča sredstva televizijskim igranim, dokumentarnim in podobnim programom; to je razpis za avdiovizualne medije (na podlagi 110. člena Zakona o medijih). Na javne razpise ministrstva za kulturo, katerih sredstva izvirajo iz državnega proračuna, je bilo lani prijavljenih 93 projektov, letos pa je na ministrstvo prispelo skorajda 151 popolnih vlog. Svet za medije (ki se oblikuje vsako leto znova, v njem pa sedijo predstavniki medijev, producentov, operaterjev, strokovnjaki ter predstavnik ministrstva za kulturo) na podlagi meril in kriterijev, kot so izvirnost, kvaliteta, aktualnost avtorskega pristopa, pomen za slovensko kulturo in jezik ter uveljavljanje produkcije v tujini odloči, komu in koliko sredstev bo dodelilo ministrstvo.

Skupno so lani na razpisu za sofinanciranje programskih vsebin podelili čez 126 milijonov - prijavljeni so prosili za nekaj čez 276 milijonov -, iz česar je razvidno, da so projekti dobili relativno visok delež sredstev. Na razpisu za avdiovizualne medije pa je ministrstvo razdelilo skoraj 97 milijonov. Subvencije za ustvarjanje programov in razvoj infrastrukture so torej dobili tako rekoč vsi, ki so zanje zaprosili. Najverjetneje zaradi relativno nizkega števila prijavljenih. Med njimi pa so bili s strani države izdatno financirani tudi projekti, kot je denimo Trafika (skoraj 13 milijonov tolarjev od zaprošenih 29 milijonov) in sporni propagandni Evro, Nato kviz na RGL-u (736.078 tolarjev, kar je tudi vsota, za katero je RGL zaprosil). Omenjamo ju namreč zato, ker naj bi bila sredstva iz razpisa namenjena »razvoju slovenske medijske krajine«, financirani projekti pa so izbrani tudi na podlagi kriterija »pomen projekta za razvoj slovenske kulture in slovenskega jezika« (cit. Uredba o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev). Tako se na seznamu odobrenih sredstev skupaj znajdejo projekti, kot so Popovi zdravniki (en milijon), Romskih 60 (nekaj manj kot tri milijone), Radijska oddaja Filmanija (slab poldrugi milijon), Zenit (2 milijona) in, denimo, Kako smo so se Slovenci osamosvajali (5,6 milijona). Svet oz. strokovna služba je sicer zavrnila projekt Pod eno streho, v katerem je družba POP TV, d. o. o., zaprosila za 78 milijonov, zastavlja pa se vprašanje, zakaj se pomoč namenja projektom brez kakršne koli kulturne koristi, posledično pa jo zmanjkuje za druge. Projekt Trafika je namreč iz proračunske malhe dobil največji delež izmed vseh prijavljenih vsebin, več sta dobila le projekta programskih vsebin namenjenih gluhim (malo manj kot 14 milijonov) in slepim in slabovidnim državljanom (nekaj čez 15 milijonov). Zgodba s Trafiko pa se še nadaljuje.

V letošnjem razpisu je ustvarjanju programskih vsebin in razvoju tehnične infrastrukture namenjenega bistveno manj denarja. Skupaj borih (v primerjavi z lansko vsoto 126 milijonov) 69 milijonov tolarjev. Zakaj? »Ker so sredstva omejena, nekaj lanskih izplačil pa je šlo že iz letošnjega proračuna, ker je vlada lani ustavila izplačila, pogodbe pa so nas kljub temu obvezovale,« pojasnjuje Marko Jenšterle, svetovalec vlade in tajnik Sveta za medije. Če poenostavimo: denarja je manj, ker so morali plačati tudi zgrešene projekte. Poleg tega vlada krši še lastne zakone. Republika Slovenija naj bi namreč po 149. členu Zakona o medijih za razpis ustvarjanja programskih vsebin zagotovila najmanj 300 milijonov tolarjev na leto. Po besedah Marka Jenšterleta je »realna vsota desetkrat manjša. Svet za medije je na svojih sejah že dvakrat opozoril ministrico za kulturo na neizpolnjevanje zakona in zahteval, da opozorilo prenese tudi predsedniku vlade.« Enaka zgodba se ponovi na drugem razpisu - za avdiovizualne medije. Tudi tu je letošnja vsota nižja (lani je bilo podeljenih 96 milijonov, letos je predvidenih sredstev za 56 milijonov). »Proračunska postavka je letos nižja, ker se je izplačilo lanskega razpisa ‘zajedlo’ v letošnjo postavko,« pojasnjuje svetovalec ministrice na ministrstvu za kulturo Tone Frelih. Ne izpolnjuje pa se še en člen Zakona o medijih. V njem je namreč pod 110. členom zapisana ustanovitev Sklada za avdiovizualne medije, v katerega naj bi se stekala sredstva s treh naslovov: proračuna, pristojbine izdajateljev radijskih in televizijskih programov (107. člen Zmed) ter odstotka pristojbine operaterjev (112. člen Zmed). Po besedah Toneta Freliha so se v sklad v lanskem in letošnjem letu stekla zgolj sredstva iz državnega proračuna, »ostali vplačniki pa svojih zakonskih obveznosti še ne izvršujejo«. Sankcije? Ni jih ...

Subvencioniranje oz. finančna pomoč medijem, o kateri je bilo v zadnjem času toliko napisanega, torej nekako že obstaja. Sredstva deli ministrstvo za kulturo, včasih so merila in odločitve strokovne komisije res malce čudna, pomoč pa razdeljena nespretno. A vendar so denar lani dobili skorajda vsi, ki so se prijavili. Leta 2002 so bile na razpisu za ustvarjanje programov in razvoj tehnične infrastrukture tako zavrnjene le tri prošnje, letos pa kar 41 projektov. Tuje države, ki ustanavljajo medijske sklade in tako v obliki neposredne pomoči sofinancirajo medije, le-to izvajajo zunaj ministrstev. Zadnje pobude za ustanovitev sklada za medije pa se utemeljujejo tudi na potrebi medijev za razvoj tehnološke infrastrukture. Kljub temu, da natanko taka pomoč že obstaja - sredstva so zakonsko utemeljena -, pa denarja ni. Poleg tega zgledi iz tujine kažejo, da je podeljevanje direktne finančne pomoči medijem za zagotavljanje, kot jo predlagatelji radi poimenujejo, »pluralnosti«, neučinkovito. Oziroma, kot piše Marko Milosavljevič, se evropske države, »ko razmišljajo o pomoči množičnim medijem, večinoma najprej odločijo za nediskriminatorno pomoč in šele nato za neposredne subvencije«.1 Sklad za medije je namreč »oblika diskriminatorne pomoči, ki jo prejmejo le nekateri. Največ držav raje ponuja nediskriminatorno pomoč, namenjeno vsemu množičnemu tisku. Ta se ne kaže v neposrednem državnem (so)financiranju ali pomoči, temveč v posredni obliki«2, denimo v obliki znižanja davkov, cen poštnih storitev ali oprostitve dajatev pri nakupu tehnične opreme. Pomoči pa so deležni vsi množični mediji in države se tako izognejo barantanju. Katero vrzel bi torej zapolnil sklad za medije, ko pa so določene oblike finančne pomoči že zagotovljene? In kako naj bi novi sklad deloval, če pa imajo že obstoječi težave s pridobivanjem sredstev, četudi so ta zakonsko predpisana, plačniki pa kljub temu svojih obveznosti ne izpolnjujejo?

Osnovni pogoj za napredek avdiovizualnega področja je celovita in koherentna povezanost vseh subjektov, ki v njem delujejo. Pri tem je bolj kot vprašanje institucionalne povezanosti pomembno vprašanje vsebinske razmejitve in koordinacije nalog, ki jih opravljajo posamezni subjekti ( Filmski sklad, Filmski studio Viba film, Slovenska kinoteka, Slovenski filmski arhiv). Avdiovizualna kultura se odraža tudi v zahtevnosti uporabnikov avdiovizualne kulture. Da bi se ti standardi dvignili, bo potrebno poskrbeti za širitev prikazovalske in distribucijske mreže, ki je namenjena kvalitetni kinematografski ponudbi.

Ukrepi:

• na podlagi nove zakonodaje preoblikovati sedanji Filmski sklad RS v Sklad za avdiovizualno kulturo in pridobitev dodatnih izvenproračunskih sredstev za spodbujanje produkcije in mednarodne koprodukcije AV del
• dvig ravni slovenske AV kulture s stimuliranjem distribucije kakovostnih filmov in vzpostavitev mreže art kinov ( na podlagi zakona o »kulturnem tolarju«).

Kazalci:

• večja produkcija slovenskih avdiovizualnih del in njihov povečan delež v avdiovizualnih medijih
• pritegnitev mednarodnih produkcij in koprodukcij,
• povečan delež kvalitetnih filmov v kinematografih.
• povečano število kinematografov (v art-mreži), ki bodo v svoj avdiovizualni repertoar uvrščali kvalitetnejša dela.

Vprašanje medijskega pluralizma je v prvi vrsti vprašanje, kako - kljub nezadržnemu procesu koncentracije lastništva v medijih - zagotoviti čim bolj raznoliko ponudbo medijskih vsebin in čim večjo odprtost medijev za izražanje različnih mnenj in stališč. Programom posebnega pomena (lokalnim, regionalnim, študentskim ter nepridobitnim radijskim in televizijskim programom) je potrebno zagotoviti dodatno finančno podporo. Dokončno bo potrebno vzpostaviti celovit pregled nad slovensko medijsko krajino (razvid medijev, razvid novinarjev, razvid neodvisnih producentov, seznam kabelskih operaterjev) in učinkovit inšpekcijski nadzor.

Ukrepi:

• priprava celovite strategije razvoja na področju medijev, celovit pregled nad medijsko krajino in tekoča medresorska komunikacija.
• podpora iz AV sklada in iz sredstev za razširjanje programskih vsebin programom posebnega pomena in slovenskim avtorskim projektom
• prednostna podpora projektom na področju »avdiovizualnega izobraževanja« in »medijske vzgoje«.

Kazalci:

• preverjanje uresničevanja programskih vsebin in s tem ohranjanja pestrosti slovenske medijske krajine
• povečan doseg občinstva slovenskih medijev
• povečan doseg občinstva slovenskih in evropskih AV del v radiodifuznih programih
• transparentnost, racionalnost in gospodarnost porabe javnih sredstev v medijih
• število in obseg projektov na področju »avdiovizualnega izobraževanja« in »medijske vzgoje«.

Ukrep: Statusno preoblikovanje Javnega zavoda Filmski studio Viba film. Filmski studio Viba film že deluje kot tehnična baza za snemanje slovenskih filmov: zagotavlja scensko tehniko in gradbeno-scenski servis, zagotavlja filmsko snemalno tehniko in svetlobni park, zagotavlja prostorske kapacitete za snemanje v studiu. Investicija, s katero bo studiu zagotovljena vsa potrebna nepremična infrastruktura, bo predvidoma zaključena v letu 2005. Že v letu 2003 bi se studio moral preoblikovati iz javnega zavoda v gospodarsko družbo, katere ustanovitelj in lastnik bo Republika Slovenija.

Pričakovani učinki: S tem preoblikovanjem bodo zagotovljeni pogoji, da se bo studio obnašal kot tržni subjekt in da bo v čim večji meri nastopal tudi na tujem trgu, hkrati pa bo preko instrumenta lastništva zagotovljen tudi javni interes na področju kulture oziroma nacionalne kinematografije.

Kazalci:

• rast slovenske produkcije AV del
• rast števila mednarodnih koprodukcij
• rast števila produkcij AV del tujih producentov v Sloveniji.

Čas in obremenitev proračuna: Predvidena sredstva za dokončanje investicije v nepremično opremo Filmskega studia Viba film 2003 558.000.000 SIT 2004 245.000.000 SIT 2005 150.000.000 SIT Poleg tega je za delovanje Vibe v letu 2003 z odločbo že določenih 158.750.000 SIT v letu 2003.

Ukrep: Ustanovitev Filmske »komisije« RS kot medresorskega povezovalnega organa. Namen filmske »komisije« ( odbora/ sveta), je promovirati in koordinirati lokacijsko, kadrovsko in tehnično ponudbo Slovenije kot prizorišča filmskih produkcij in koprodukcij.- Slovenija lahko zaradi relativne geografske majhnosti in pestrosti na svojem teritoriju ponudi najrazličnejše lokacijske možnosti.

Pričakovani učinki: Finančni učinek tuje produkcije ali postprodukcije na državno in lokalno gospodarstvo je zelo velik, dodati je treba turistično promocijski učinek, ki ga s takimi delovnimi obiski dobi država neposredno, posredno pa kot lokacija, kjer so nastajale mednarodne koprodukcije. Učinek se bo pokazal tudi v večji zaposlenosti slovenskih filmskih delavcev in uporabi ustrezne tehnike različnih ponudnikov, v povečani neposredni potrošnji, v povečanem DDV zaradi večje potrošnje in storilnosti, v večji prepoznavnosti Slovenije v svetu, ki bo koristila predvsem turističnemu gospodarstvu.

Kazalci:

• število produkcij in koprodukcij
• povečanje števila zaposlenih oziroma vključenih v projekte na filmskem področju.

Čas in obremenitev proračuna: 2003 10.000.000 2004 7.000.000 2005 5.000.000 2006 3.000.000 Proračunska sredstva se zmanjšujejo, ker se povečuje delež zunaj proračunskih prihodkov.

Ukrep: Z medresorskim dogovorom (MŠZŠ) in ob podpori mednarodnih skladov (Media Plus) doseči boljši gmotni in strokovni položaj na področju izobraževanja kadrov, AV in medijske vzgoje zlasti v šolah. Ministrstvo za kulturo preko Filmskega sklada RS sofinancira tudi program AGRFT, ki je osrednja izobraževalna institucija na tem področju, vendar sedanje rešitve v zvezi s položajem akademije niso ustrezne. Z ministrstvom za šolstvo, znanost in šport bi bilo potrebno doseči dogovor o ustreznejši obliki financiranja (umetniških) akademij, ob asistenci mednarodnih izobraževalnih programov, zlasti v sklopu Medie Plus, Eurimage-a in drugih skladov, bi lahko omogočili normalne izobraževalne procese in ponovno spodbudili AV vzgojo v šolah, ki sedaj temelji zgolj na voluntarizmu posameznih zanesenjakov.

Pričakovani učinki: Pričakujemo, da bi se s tem ukrepom dvignila raven izobraževanja na AV področju, ki je izredno organizacijsko in finančno zahtevno, zapolnile vrzeli pri posameznih profilih kadrov na AV področju in povečalo število osnovnih in srednjih šol, na katerih načrtno skrbijo za AV vzgojo ( filmski in video krožki, šolske filmske predstave).

Kazalci:

• število izšolanih strokovnih kadrov
• povečan obseg porabljenih sredstev na študenta na AGRFT
• povečanje števila vzgojnih oblik na šolah

Čas in obremenitev proračuna: Omenjene rešitve ne zahtevajo dodatnih obremenitev proračuna, ker bi se po grobi projekciji trenutno predvidena proračunska sredstva za leto 2004 z zagotovitvijo dodatnih izvenproračunskih virov na podlagi nove zakonodaje na AV področju lahko podvojila.

Javna RTV služba se mora prilagoditi novim razmeram na medijskem trgu in zahtevam pravnega reda Evropske unije. Opredeliti je potrebno nacionalni interes, ki bo vezan na programske vsebine, za njegovo uresničevanje pa je potrebno zagotoviti stabilen vir financiranja. Javna RTV sluľba mora pripravljati in razširjati programe, ki so v javnem interesu in sicer tako, da so vidni in slišni na celotnem ozemlju Slovenije.

Ukrep: Nove zakonske rešitve, ki bodo opredelile položaj in vlogo javne RTV Slovenija na podlagi 4.člena Zakona o medijih, v katerem je definiran javni interes na področju medijev.

Pričakovani učinki: Pričakujemo, da bo javna RTV dosledno uresničevala pravice državljanov Slovenije in Slovencev v zamejstvu in po svetu do javnega obveščanja in do obveščenosti, da bo ohranjala slovensko nacionalno in kulturno identiteto s programi, namenjenimi različnim ciljnim publikam (otroci, mladina, starostniki, ljudje s posebnimi potrebami), da bo zagotavljala raznolikost programov s programskimi vsebinami, namenjenimi razvoju kulturne ustvarjalnosti, izobraževanja in znanosti, ter da bo vzpodbujala kulturo dialoga.

Kazalci:

• število ur predvajanja letno kulturnih in izobraževalnih programov
• število ur predvajanja letno lastnega programa
• število ur predvajanja letno slovenskih in evropskih AV del
• število ur predvajanja del neodvisnih producentov

Čas in obremenitev proračuna: Ni predvidenih neposrednih obremenitev proračuna, ker bo predvidoma tudi novi zakon o financiranju RTV temeljil na neposrednih prispevkih prebivalstva in prihodkih od trženja.

V osnutku analize stanja v medijih in avdivizualni kulturi in osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007 najdemo pomanjkljivosti v obravnavi radia in televizije, v delih, ki obravnavajo kinematografijo, pa manjkajo video in ostali segmenti avdiovizualne produkcije. Menim, da bi morali bolj upoštevati digitalizacijo produkcijskih in distribucijskih tehnologij ter posledice, ki jih ta prinaša tako za medije kot za avdiovizualno produkcijo in kinematografijo. Strokovna telesa ministrstva bi se morala bolj povezati z vsemi, ki vzpostavljajo sistemske okvire za delovanje novih distribucijskih in produkcijskih platform.

Če bi poljudno prikazali osnutek nacionalnega kulturnega programa za področje medijev in avdiovizualne kulture bi lahko rekli, da ta dokument medije razume skozi tisk, avdiovizualno kulturo pa skozi kinematografijo. To pomeni, da ima odlične temelje, vendar pa zapostavljanje televizije in izpuščanje video produkcije daje vtis, da so digitalni mediji in elektronske vsebine - torej nov razvojni cikel medijev in avdiovizualne kulture - stvar znanstvene fantastike. To seveda ni res, za velik del populacije so del vsakdanjega življenja, razlog, da jih ni v osnutku NKP pa je, kot dobro vemo, pomanjkanje sredstev oziroma strokovnjakov na MK, najbrž pa tudi posledica tega, da vsi zainteresirani po malem upajo, da jim bo odsotnost pravil prišla prav. Običajno imajo od tega korist zgolj najmočnejši, a ko bo to tudi za ta primer mogoče brez pogojnikov zapisati, bo prepozno. Korekcije pa bodo takrat zahtevale še več sredstev in več strokovnjakov.

V strateških dokumentih ministrstva za kulturo, ki obravnavajo področje medijev in avdiovizualne kulture pogrešam podatke, ki nazorno pokažejo, da se konstantno veča delež tistih gledalk in gledalcev v Sloveniji, ki gledajo tuje televizijske postaje. Med temi tujimi televizijami prevladujejo tako nacionalni programi sosed, zlasti HTV, kot tudi specializirane postaje, kot sta CNN in MTV. Kaže torej, da slovenske televizijske postaje ne izkoriščajo vsega potenciala, torej bi bili najverjetneje lahko njihovi programi kulturno veliko bolj raznoliki kot dejansko so; na drugi strani pa je to tudi pokazatelj tega, čemur se z Nacionalnim kulturnim programom želimo izogniti, torej prevladi kulturnih dobrin tuje produkcije med kulturnimi uporabniki v Sloveniji. Druga ugotovitev je, da konstantno pada delež gledalk in gledalcev, ki gledajo prvi in drugi program TV Slovenija. V veliki večini evropskih držav je ugotovitev, da nacionalna televizija s svojimi programi ne dosega niti polovice občinstva, sprožila dvom v upravičenost, da prejema celoto televizijskega prispevka, ki ga to občinstvo plačuje. Pri tem seveda ne gre za komericalna merila, temveč nalogo države, da zagotovi ne le produkcijo kvalitetnih, raznolikih kulturnih in drugih vsebin, temveč tudi, da zagotovi pogoje za to, da te kvalitetne vsebine tudi dejansko dosežejo državljanke in državljane v čimvečjem obsegu. V nasprotnem primeru (brez občinstva) je investicija (plačevanje RTV prispevka) brez haska, ustvarjalni potenciali zaposlenih na RTVS in drugih ostajajo neizkoriščeni, občinstvo pa je prepuščeno komercialnim interesom, ali pač drugim (ne nacionalnim) ponudnikom kvalitetnih vsebin. S tem, ko nacionalna televizija izgublja večino svojega občinstva, pa je seveda ogrožen tudi temeljni, prvotni razlog obstoja in razvoja javnega radiodifuznega servisa - da s sistemom oddajnikov »pokrije« celoto ozemlja države in s tem zagotovi sprejem signala, torej svojega programa, celotni populaciji. Ta razlog (popolna dostopnost na celotnem teritoriju države), je tudi eden od argumentov za to, da evropske države vlagajo v digitalizacijo javnega radiodifuznega servisa - tema, ki tudi v Sloveniji že prihaja na dnevni red. Zaradi vsega navedenega mednarodno uveljavljeni standardi kvalitetne avdiovizualne produkcije ne ločujejo med kvaliteto in popularnostjo, temveč je šele njuna sinteza znak prave kvalitete programa javnega radiodifuznega servisa - ne kvalitetno ali popularno, temveč kvalitetno in popularno.

Za potrebe strateških dokumentov ministrstva za kulturo bi kazalo pridobiti konkretne podatke glede zastopanosti lastne produkcije v programih RTVS (kot to predpisuje Zakon o medijih), in ob tem opozoriti, da ni enotne metodologije za meritve. Na primer, interpretacija tega, kaj sodi pod oznako »lastne produkcije« je trenutno precej poljubna in podrejena želji po doseganju predpisanega deleža za vsako ceno. Nemara bi na tem mestu kazalo navesti tudi podatek o upadanju deleža lastne produkcije igranih oddaj in programov v okviru RTV Slovenija. Prav tako analiza ne omenja, da je bil leta 2002 prekinjen sporazum med RTV Slovenija in Filmskim skladom, ki je narekoval sodelovanje RTV Slovenija pri produkciji slovenskih celovečernih filmov v deležu do 20 odstotkov. Prekinitev je bila posledica dejstva, da je bilo leta 2001 s strani RTV Slovenija prekinjeno sleherno finančno sodelovanje pri projektih Filmskega sklada, tako da je delež RTV Slovenija z 20 odstotkov padel pod 5 odstotkov (op: ne gre za finančne vložke, temveč nudenje storitev). Prav tako je glede kulture na programih slovenskih televizij značilen podatek, da slovenski celovečerni film v njih nima posebnega mesta, prav tako ne kratki. Večinoma je slovenske filme predvajala RTV Slovenija, saj je pravice pridobila s sodelovanjem pri njihovi produkciji - le to pa, kot rečeno, od leta 2002 ni več samodejno zagotovljeno. Slovenske kratke in video filme je RTVS predvajala v okviru oddaje Terminal, ki pa je bila z junijem 2003 ukinjena in od takrat v programih RTVS tudi kratki filmi nimajo svojega posebnega mesta. To pa velja tudi za filme in video dela študentov AGRFTV, ki jih RTV Slovenija, čeravno sodeluje pri njihovem nastajanju, vrti poljubno, brez stalnega termina v programski shemi. Dela študentov videa na Likovni akademiji pa, odkar je ukinjen Terminal, ostajajo v celoti brez možnosti predvajanja v programih slovenskih televizij. Naj dodam, da je možnost predvajanja, torej javne prezentacije najboljša vzpodbuda za razvoj lastne, slovenske produkcije sodobnih avdiovizualnih vsebin, kar pa je strateškega pomena za razvoj slovenske avdiovizualne kulture.

Ko osnutki strateških dokumentov o medijih in avdiovizualni kulturi ministrstva za kulturo omenjajo kinematografijio, izpuščajo »področje avdiovizualnih del na nefilmskih nosilcih, analognih in digitalnih,« z argumentom, da je digitalna tehnika v Sloveniji »v začetni fazi in zato ne omogoča nobenih komparativnih analiz«. Navedba glede digitalne tehnike nezpodbitno drži, ne velja pa to za analogne nosilce. Video umetnost nastaja v Sloveniji od vpeljave magnetoskopa sredi šestdesetih let, ko so prve umetnine nastajale in bile predvajane v okvirih televizijskih programov takratne RTV Ljubljana, takrat še brez te oznake, kot glasbeni, plesni, baletni video. Kot samostojna ustvarjalna smer se video umetnost pojavi z nastopom prenosnih snemalnih naprav na začetku sedemdesetih let. Vrhunec doživi v letih 1983, 1985 in 1987 z organizacijo Video CD Festivala v Ljubljani. Festival je nastajal v koprodukciji med RTV Ljubljana in Cankarjevim domom, kot prvi zahtevnejši mednarodni projekt takrat novozgrajenega Cankarjevega doma. Posebnost festivala je bila ta, da so vabljeni video umetniki iz celega sveta imeli tekom festivala priložnost ustvarjanja novih del. Med temi deli so bila tudi taka, ki so zaznamovala domačo in svetovno video umetnost, na primer video S.He ameriškega umetnika Bila Seamana je uvrščen v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Arhiv, ki je bil doslej na u-matic kasetah shranjen v arhivu Cankarjevega doma, je zaradi kvalitete hrambe (10-letni rok trajanja u-matic kaset) trenutno v procesu presnemavanja na bolj primeren Beta SP format na RTV Slovenija, postavlja pa se vprašanje, kdo je najprimernejši skrbnik tega arhiva, zlasti z vidika dostopnosti tega, nedvomno pomembnega dela nacionalne kulturne dediščine. Podobno bi pri ugotovitvi stanja na področju video produkcije morali upoštevati, da dejavnost varovanja dediščine na tem področju video ustvarjalnosti delno opravlja Sorosev center za sodobne umetnosti, ki je bil ustanovljen iz Sklada za odprto družbo. V tem okviru je nastal VIDEODOKUMENT, dokumentacijski projekt pregleda video umetnosti v slovenskem prostoru, ki zajema katalog s predstavitvijo avtorjev in njihovih del, zgoščenko z odlomki posameznih video del in knjigo esejev, ki podrobneje osvetljujejo različne vidike tega fenomena. Ko se razpravlja o finančnih potencialih na področju kinematografije se v celoti izpušča televizijo, čeprav so te tudi del stanja na področju filma, in to vsaj z vidika distribucije/prikazovanja. Zaradi aktualnih sprememb na področju kinematografije bi bilo namreč z razvojne perspektive koristno, da bi pri distribuciji in prikazovalcih vključili tudi vidik prikazovanja (slovenskih) filmov po televiziji. Televizija (radiodifuzna, kabelska) je resen uporabnik filmske produkcije (mnogo filmov nikoli ne pride v kino in so sploh predvajani samo na TV) in kot take bi kazalo obravnavati tudi televizijske postaje, ki delujejo na področju Slovenije. Prvič bi tako morebiti izboljšali položaj distributerjev kvalitetne art in/ali evropske produkcije, drugič pa je to mehanizem za uveljavitev interesov slovenskega filma tako doma kot v tujini. Seveda je to povezano z že omenjenim vidikom produkcije in iz tega izhajajočih pravic za predvajanje - na račun sodelovanja pri produkciji si je doslej RTVS samodejno pridobila tudi pravice za predvajanje slovenskih filmov, trenutno neurejena razmerja med FS in RTVS tudi tu puščajo situacijo povsem nedorečeno. Posledice so opazno negativne, na primer - med evropskimi javnimi televizijami, članicami EBU (npr. ZDF, DR…) vlada izjemno zanimanje za celovečerne filme iz novih držav članic EU, glede na trenutno stanje pa ni praktičnih možnosti, da bi to zanimanje izkoristili.

V Sloveniji je po zadnjih podatkih 30 televizijskih in 81 radijskih programov. Pred 10 leti jih je bilo najmanj trikrat manj. Letos pa slabimo tudi 75 letnico nacionalnega radia in 45 letnico Televizije Slovenija, mineva pa tudi 50 let, ko se je oglasila prva lokalna radijska postaja. Pred dnevi pa je Svet za radiodifuzijo po dobrih 27 mesecih, odkar velja zakon o medijih oziroma po dobrih 15 mesecih, odkar so bile posredovane prve vloge, odločill o podelitvi prvih petih statusov regionalnih radijskih programov posebnega pomena. Radiodifuzni mediji so se v postopku lastninskega preoblikovanja lastninili med zadnjimi, po sprejemu zakona o javnih glasilih pa je začelo z delom veliko novih radijskih in televizijskih programov. Izdajatelji (ki so bili praviloma gospodarske družbe) so se zato kasneje vključili v GZS in še nimajo zadosti izkušenj skupnega nastopanja in uveljavljanja interesov. Zato morda ne preseneča, da se niso bolj aktivno vključili v javno razpravo o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007. V tem programu mediji po mojem mnenju niso zadosti upoštevani, predvsem z vidika opredelitve različnih vrst medijev (tiskani, radiodifuzni, elektronski). Opredelitev v programu je pomembna tudi zaradi specifične vloge, ki jo imajo in jo bodo imeli na področju uporabe in ohranjanja slovenskega jezika, slovenske glasbe, na področju avtorskih pravic in tudi z vidika zagotovitve potrebnih sredstev. Glede na to, da je analiza zakona o medijih predvidena šele po 4 letih izvajanja zakona, torej v letu 2005, menim, da jo je potrebno narediti čimprej, vsekakor pa v letu 2004, da bi dobili tudi izhodišča za dopolnitev tega programa. Upoštevati je potrebno, da gre na področju medijev za kompleksno problematiko, kjer se srečujejo različni interesi dela, kapitala, države, civilne družbe in tudi politike.

Če na medijskem področju kdo potrebuje podporo, so to predvsem lokalni in regionalni mediji, predvsem radiodifuzni, tudi v luči različnih stroškov, ki jih imajo v zvezi s pripravo programa (prednost univerzitetnih središč in s stroškovnega vidika tudi študentskega dela). Poleg tega bi bilo bilo dobro, da bi bilo ministrstvo za kulturo pobudnik analize o dodeljevanju sredstev različnim medijem iz proračunskih sredstev posameznih ministrstev. Na tej podlagi bi morda lahko predlagalo oblikovanje enega sklada za spodbujanje priprave programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev. Ob tem bi bilo dobro na podlagi analize stanja na področju medijev, strategije razvoja in dosedanjih javnih razpisov oblikovati tudi dodatne kriterije za spodbujanja razvoja na področju tehnične infrastrutkrue in za delitev programskih sredstev: kaj želi država kot del EU pravzaprav podpirati - komercializacijo, pripravo različnih programskih vsebin v slovenskem jeziku, kulturno-umetniško ustvarjanje, pa tudi: izobraževanje, zdravje, varovanje okolja, varnost v najširšem pomenu besede, bralne navade, odpravljanje funkcionalne nepismenosti, manjšinsko politiko, politiko enakih možnosti, varstvo pri delu, etnološko in kulturno dediščina, vključevanje marginalnih skupin, sredstva za vzpodbujanje vsebin , ki prispevajo k regionalnemu razvoju itd.? Ob tem je nujno potrebno opredeliti tudi možne olajšave, subvencije in dotacije - komu in katere.

Pri spodbujanju in ohranjanju medijskega pluralizma bi kazalo najprej opredeliti, kaj sploh razumemo pod besedama medijski pluralizem, saj o tem veliko govorimo in si vsak predstavlja nekaj svojega. Ko govorimo o medijih, se z izrazom pluralizem razume predvsem lastniško oz. kapitalsko pluralnost (raznolikost). A raznolikost na medijskem področju lahko opazujemo z različnih zornih kotov:

• kapitalska/lastniška (različni lastniki),
• ustanoviteljska (kdo je ustanovitev medija: gospodarska družba, javni zavodi, drugi),
• vsebinska (na primer pri radiodifuznih medijih programi in programi posebnega pomena),
• po načinu razširjanja- tiskani, radiodifuzni (radijski, televizijski), elektronski mediji,
• glede na območje pokrivanja: nacionalni, regionalni, lokalni,
• glede na način posredovanja: s pomočjo oddajnikov in pretvornikov po zdraku, kabla, svetovnega spleta.

Pri opredelitvi, navedeni v osnutku nacionalnega kulturnega programa, da bodo imeli programi posebnega pomena (radijski in televizijski) ustrezno podporo, je potrebno konkretno opredeliti kakšno in iz katerih virov. Je to tudi zakonsko zagotovljeni vir iz 4. oziroma 149. člena, iz 82. člena ali kaj drugega. Prav tako ni jasno razvidna podpora tudi za druge namene, saj niso zagotovljena sredstva niti v višini z zakonom o medijih opredeljeni višini (149. člen, 2. točka - najmanj 300 milijonov SIT).

Med cilji je nujno sistematično, celovito in stalno, ne pa dokončno, spremljanje medijske krajine , saj se le-ta stalno spreminja. Med ukrepi je zapisana priprava celovite strategije razvoja na področju medijev. Manjka pa konkretna opredelitev raznolikosti medijev. V okviru Sveta za radiodifuzijo že pripravljajo Strategijo razvoja na področju radijskih in televizijskih medijev, ki bo prav gotovo dobrodošla kot izhodišče za bodoča ravnanja državnih organov na tem področju. Torej, na katerih področjih načrtujemo strategijo razvoja (ali na področjih, kjer država z dodelejevanjem frekvenc (kot javne dobrine) pomembno vpliva, ali na vseh področjih (tudi tiskani, drugi mediji)? Tudi razmislek o spodbudah oziroma konkretni podpori ni odveč: stimuliranje zaposlovanja novinarjev, sredstva za delno pokrivanje stroškov distribucije, za pomoč pri pokrivanju stroškov za razširjanje na področju radiodifuzije, za investicijski razvoj (tehnični razvoj, začetne investicije v tehnologijo, drugo) itd. Med kazalci je omenjeno preverjanje uresničevanja programskih vsebin, a bi bilo bolje zapisati »delež programskih vsebin in kvot« (v skladu z zakonom o medijih). Pri tem bi bilo potrebno jasno navesti, kaj pomeni pestrost slovenske medijske krajine. Je to vsebinska, kapitalska, regionalna? Nedorečen je tudi kazalec povečan obseg občinstva, saj ni navedeno, s kom ga bomo primerjali, v katerih medijih? Kazalci bi bili lahko: delež spremljanja posameznih medijev, tiskani, radijski, televizijski, elektronski. Med kazalci, ki naj bi s pomočjo ukrepov nakazovali spodbujanje in ohranjanja medijskega pluralizma, so napisani tudi: transparentnost, racionalnost in gospodarnost porabe javnih sredstev v medijih. Pri tem ni popolnoma jasno, ali je mišljena s tem javna RTV hiša (katere vloga in pomen sta premalo jasno opredeljena) , ali tudi drugi mediji in katera javna sredstva so to (pridobljena na podlagi javnih razpisov, glede na ustanoviteljstvo, drugo?). Dejstvo je, da je večina izdajateljev radiodifuznih medijev gospodarskih družb, zato ni jasno, na kašen način, na podlagi katerih kriterijev in kdo bo presojal racionalnost, gospodarnost porabe javnih sredstev v medijih (na podlagi skupnih prihodkov, poslovnih prihodkov, skupnih odhodkovm, poslovnih odhodkov, stroški materiala in blaga, storitev, dela, amortizacija, odpisi, drugi poslovni odhodki) itd? Vsekakor pa presoja ni sporna. Na področju radiodifuznih medijev bi kazalo opredeliti minimalne tehnične, ekonomske in kadrovske standarde izdajateljev za delo na tem področju. Morda bi v tem okviru opredelili kot kazalec tudi enakomeren regionalni razvoj na področju medijev. Med kazalci, ki naj bi kazali uresničevanje cilja spodbujanje in ohranjanje medijskega pluralizma, so navedeni le kazalci na področju avdiovizualnih medijev in na 37. strani javne RTV, ne pa tudi ostali radiodifuznih medijev. Zato kaže med kazalce dodati še: delež poslušalcev, gledalcev, bralcev, število novinarjev ( po pogodbi o zaposlitvi, kot samostojnih novinarjev), obseg sredstev za oglaševanje, plačevanje avtorskih pravic, število medijev na nekem območju, delež slovenske glasbe, število kršitev itd. Posebno poglavje pa predstavlja višina sredstev, ki je potrebna za uresničevanje ciljev na področju medijev. Dejstvo je, da sprejeti proračun za leto 2003 ne zagotavlja z zakonom o medijih predvidenih sredstev iz 4. člena zakona - najmanj 300 milijonov, tudi za leto 2004 je predvideno manj (214,624.000 SIT), zato je potrebno storiti vse za zagotovitev z zakonom določenih sredstev najkasneje v letu 2004. Poleg tega bi bilo dobro opredeliti, koliko sredstev predstavljajo 3 % iz 82. člena zakona o medijih. Nacionalni program bo prav gotovo še deležen pozornosti, zato želim da se s predlogi in dopolnitvami oglasijo tudi drugi predstavniki izdajateljev tiskanim in drugih medijev.

V poglavju osnutka nacionalnega kulturnega programa 2004-2007, ki obravnava medije in avdiovizualno kulturo, bi cilj, ki zadeva javno RTV Slovenija, moral odražati potrebo po izboljšanju razmer, kar je v interesu tako javnosti kot tudi ustvarjalcev programov RTV Slovenija. Vendar bi bilo treba ta cilj, po mojem mnenju, definirati drugače, kot je v osnutku nacionalnega kulturnega programa. Ne gre namreč za nove razmere, kot piše v programu, pač pa za izboljšanje položaja, perspektive in vloge RTVS kot javnega radiodifuznega servisa.

Glede medijskega pluralizma bi se bilo potrebno zavedati, da gre za izraz, ki ga je zaradi pravilnega razumevanja potrebno natančneje oprediliti. Po mojem mnenju mora imeti nacionalni kulturni program na področju medijev cilj razviti regulacijske in druge mehanizme zagotavljanja razpršenosti medijskega lastništva in raznolikosti medijskih vsebin v Sloveniji. To sta dve komplementarni, a različni zadevi. V tujini za razpršenost lastništva/kapitala uporabljajo termin »media pluralism«, za raznolikost medijskih vsebin, tj. možnosti izbire in dostopa do raznoličnih medijskih vsebin, pa »media diversity«. V tem kontekstu bi bilo dobro v nacionalnem programu omeniti programe/vire državne pomoči oz. subvencij medijem, ki so že zapisani v zakonu o medijih. Minimalni ukrep bi moral biti izvajanje/uresničevanje členov veljavnega zakona, ki govorijo o obsegu in namenu te pomoči, lahko pa se navede tudi dodatni ukrep - da se po podrobni analizi medijskega lastništva in profila ponujenih medijskih vsebin preučijo in predlagajo novi modeli državne pomoči/subvencij (direktne in indirektne) za spodbujanje medijskega pluralizma (v obeh pomenih). Ko gre za dostopnost in pogoje za izobraževanje na področju izobraževanja kadrov, ugotavljam, da za razliko od drugih držav - tako zahodnih kot vzhodnih - v Sloveniji ne deluje niti eden medijski center oz. center, ki redno zagotavlja priložnosti za dodatno usposabljanje novinarjev in drugih medijskih delavcev, tj. seminarje, delavnice, tečaje za izpopolnjevanje poklicnih znanj in veščin. V tujini temu rečejo »mid-career training centers« ali samo »media training centers«. Res je, da te centre v tujini v dobri meri preživlja medijska industrija ali profesionalne organizacije, vendar menim, da spodbuda za zagon sorodne institucije s pomočjo javnih sredstev v našem primeru ne bi bila napačna, ker je v interesu družbe in »uporabnikov« medijev, da imajo novinarji/ustvarjalci medijskih vsebin dostop do izobraževanja in tudi izpopolnjevanja.

Ko gre za položaj novinarjev, bi usmerila pozornost na izjemno pereče vprašanje položaja in statusa samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji. V sodelovanju s Sindikatom novinarjev izvaja Mirovni inštitut projekt, v okviru katerega preučujemo razmere, jih primerjamo z rešitvami v tujini, sprožamo javne razprave itn. Posebno nevzdržen je položaj in status tim. svobodnih novinarjev oz. honorarcev. Ta položaj in dejstvo, da politika zaposlovanja v medijih načrtno poriva številne novinarje v negotov in neurejen položaj honorarcev brez zavarovanja, socialnih in drugih pravic, kliče po ukrepanju. O tem je med javno razpravo govoril tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije Grega Repovž, kjer se tudi soočajo s to problematiko. Državna politika bi morala ukrepati v smislu, da bi spodbudila uvedbo mehanizmov za zagotavljanje obveznega socialnega in zdravstvenega varstva za vse samostojne in svobodne novinarje, pri čem bi si breme delili delodajalci, samostojni oz. svobodni novinarji in tudi država (v določenem odstotku ali v obliki olajšav delodajalcem).

Nujno potrebno je v nacionalnem kulturnem programu na področju medijev in avdiovizualne kulure med cilje ali vsaj med ukrepe v okviru cilja Spodbujanje medijskega pluralizma navesti spodbujanje dostopa etničnih in drugih manjšin do medijev (do ustanavljanja lastnih medijev in ustvarjanja v osrednjih medijih, predvsem javni RTVS). Ko gre za etnične manjšine, v mislih imam Rome in tudi t. i. nove manjšine iz držav nekdanje Jugoslavije. Menim, da se bodo kulturna, jezikovna in medijska politika morale hitreje in primerneje spoprijeti s tem vprašanjem.