Leta 1999 je bivši albanski notranji minister in funkcionar Socialistične stranke Petro Koçi na sodišču začel kazensko in civilno pravdo zoper glavnega urednika časopisa Rilindja Demokratike Astrita Patozija. V članku pisec, skrit za psevdonimom, bivšega ministra imenuje »bandit Koçi« in navaja, da je leta 1997 sodeloval na strani upornikov v vsesplošnih oboroženih nemirih, ki so sledili padcu denarnih piramidnih sistemov. »Bandit« torej, ker je deloval proti ustavnemu redu in ker je, kot pravi članek, »sodeloval pri požigu nekaj javnih ustanov«. Besedilo, ki ugotavlja, da je s tedaj naropanim denarjem postavil tudi nekaj bencinskih črpalk, je tudi opremljeno s Koçijevo fotografijo na čelu razjarjene množice. Sodnik Tiranskega okrožnega sodišča je najprej sicer pravilno ugotovil, da leži teža dokazovanja morebitne neresnice v članku na tožniku in da članek, ki ga je predložil, še ni dovolj za kazenski pregon. Kljub vsemu pa je Patozija obsodil na 30.000 lekov denarne kazni (220 USD), saj naj bi bil izraz »bandit« neupravičen napad na Koçijevo čast in dostojanstvo. Kljub ekstremnemu izražanju v članku pa je treba povedati, da v določenih primerih, še posebno, ko gre za prevladujoč javni interes, tako albanska ustava kot evropska konvencija človekovih pravic ne le dopuščata, ampak tudi ščitita tudi govor, ki bi sicer lahko »žalil, šokiral ali motil«. V podobnem primeru v Španiji, denimo, ko je pred sodniki stal novinar, ki je kralja imenoval fašist, je špansko ustavno sodišče obsodbo ovrglo. Primer Koçi proti Patoziju se je nato nadaljeval še v civilni tožbi, ki pa je glavnega urednika obsodilo na plačilo 750.000 lekov (približno 5300 USD) odškodnine. To je več kot petdeset povprečnih albanskih mesečnih plač - in vsekakor v velikanskem nesorazmerju s težo morebitne žalitve. Zelo pomenljivo je, da politik Koçi ni niti poskušal ugleda ubraniti z zahtevo, naj časopis objavi opravičilo - vse, kar ga je zanimalo, je bila čim večja materialna škoda, ki naj jo utrpi založnik in ki bi časopis spravila na kolena. Sodni procesi zaradi obrekovanja, žalitev ali dejanj zoper čast in dobro ime so posebno v državah v tranziciji postali pogost ovinek k discipliniranju medijev. Ne gre toliko za dejstvo, ali je medij kakšnemu od javnih osebnosti zares prizadejal moralno škodo, pomembneje je s serijo tožb neprijetne medije spraviti na rob bankrota in jih v primernem trenutku z zadnjo še potisniti preko njega. Če seveda v tem času med politiko in lastnikom medija morda ne nastane kakšen drugačen podmizni dogovor o spremembi zavezništva, kar v teh državah ni tako redka praksa.

Medijska scena v državah v tranziciji v mnogih od njih zares spominja na džunglo. Mediji ne le da niso neodvisni, ampak sami iščejo politične in denarne zaščitnike, se prostovoljno vključujejo v njihove bitke in so za to zaščito praviloma pripravljeni pozabiti tudi na temeljna etična, kaj šele poklicna merila. Črna gora, Bosna in Hercegovina, Albanija, Armenija, Romunija, Azerbajdžan - povsod je zveza med mediji in političnimi ter finančnimi moguli tesna, v njeno krepitev pa se s prilagojenim sistemom vključuje tudi država in njena oblast. Za na začetku omenjena albanska sodišča bi človek pričakoval, da se bodo njihovi sodniki zaradi neomejenega mandata čutili dovolj močne, da delo opravijo zares v skladu s temeljnimi načeli pravne stroke, toda kljub tako zagotovljeni sodnikovi socialni in statusni varnosti se v njihovih razsodbah čuti izrazit politični vpliv in uklanjanje politiki na oblasti.

Oktobra lani je Svet Evrope v okviru programa Stabilizacijskega pakta za jugovzhodno Evropo pripravil poseben posvet o tem, kako zakonska ureditev na področju dejanj zoper čast in dobro ime (žaljiva obdolžitev, kleveta, žalitev itd.) vpliva na svobodo medijev. Povzetek posveta je pokazal, da se prav na tem področju dogajajo radikalni pritiski na svobodo izražanja, da je zakonodaja slaba, kjer pa je zadovoljiva, jo ne uresničujejo tako kot bi bilo treba. Ugotovili so tudi, da pravni sistem ne upošteva primerjalne zakonodaje Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi, da mediji svoje vloge pogosto ne opravljajo v skladu s poklicnimi načeli. Oblastem članic Sveta Evrope so s tega sestanka poslali nekaj priporočil, predvsem to, da je treba nemudoma uvesti moratorij na zakonodajo, ki za kleveto predvideva zaporne kazni. Poleg tega pa še to, da naj sodišča mnogo bolj upoštevajo sorazmernost kaznovanja s storjenim dejanjem in ne izrekajo nenormalno visokih kazni, pa tudi, da je v razsodbi treba upoštevati, ko je novinar ravnal odgovorno in v dobri veri. Med opozorili so tudi taka, da teža dokazovanja vselej leži na tožniku, da ob takih primerih ne more biti posebnega položaja uradnih osebnosti (vključno s šefi držav) in da je v sodbah zaradi klevete treba iskati tudi alternativne možnosti, kot je mediacija, opravičilo, pravica do odgovora.

Na tem področju je še posebno aktivna organizacija Člen 19 (Article XIX), ki je ime in celotni načrt delovanja prevzela po 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: »Vsak ima pravico do svobode mišljenja in izražanja; ta pravica pa vključuje svobodo ohranjanja prepričanja brez vmešavanja, pravico zahtevanja in dajanja informacij ter stališč prek katerih koli medijev in ne glede na meje.« Pri Členu 19 opozarjajo, da je obstoj kriminalizacije klevete eden od najresnejših problemov ne le medijev v tranzicijskem območju, temveč tudi v državah članicah Evropske unije, kjer se sicer le redko dogaja, da bi novinarja obsodili na zaporno kazen. Obstoj takega določila v zakonodaji lahko prav povsod meče dolge sence. Ta organizacija se je postavila na stališče, da je kriminalizacija klevete v nasprotju z zagotovili o svobodi izražanja, da jo je treba opustiti in nadomestiti, kjer je to morda vendarle potrebno, z ustrezno ureditvijo v civilnem zakoniku. Po njihovem je treba uveljaviti naslednja načela:

• nihče ne more biti obsojen za kaznivo dejanje klevetanja, če tožnik zunaj vsakršnega razumnega dvoma ne dokaže navzočnosti vseh prvin žalitve;
• dokler ni dokazano, da so objavljena stališča napačna in da so bila predstavljena kljub zavesti, da so lažna, pa da so ob tem namenoma hoteli škodovati žaljeni stranki, ne more biti obsodbe zaradi klevete;
• uslužbenci javnosti, vključno s policijo, javnimi tožilci ne morejo tožiti v kazenskih procesih zoper klevetanje, četudi gre za osebnosti, ki so na visokih položajih;
• med kaznimi zaradi kršitve zakonodaje o kleveti ne smejo biti nikoli uporabljene zaporne kazni, omejitve pravice do izražanja v katerem koli mediju ali omejevanje novinarskega delovanja.

Dejstvo, da imajo mnoge evropske države v kazenskih zakonikih še vedno pregon nekaterih dejanj zoper čast in dobro ime, je skorajda redni izgovor tranzicijskih vlad, ko z enako ali celo bolj domišljeno zakonodajo izvajajo pritisk na medije. V Armeniji ali Romuniji seveda nihče od oblastnikov ne poudarja, da so v razviti Evropi kazenski postopki na tem področju izjemoma redki, izgovor je praviloma ta, da so se pri oblikovanju zakonodaje pač zgledovali po zahodu. Spreten uradnik pravosodnega ministrstva bo iz množice evropskih kazenskih zakonikov že znal najti cvetober določil, ki omogočajo vsaj zastraševanje medijev, če ne represijo nad njimi. Sicer pa je tudi v državah razvite demokracije kaj najti. Avstrijski kazenski zakonik kaznuje žalitev države in njenih simbolov, pa tudi če je žaljena ali zlonamerno prikazana kakšna od njenih zveznih dežel. Kakšno čudovito polje represije se odpira spretnemu politiku, če to prenese v neke zakavkaške ali balkanske razmere. Decembra 2001 je, denimo, romunski državni tožilec objavil, da razmišlja, ali ni morda prepevanje madžarske narodne himne na zasebnih srečanjih (v Romuniji namreč živi močna madžarska narodna skupnost) kršitev 236. člena romunskega kazenska zakonika, ki govori o žalitvi nacionalnih simbolov. Če bi se odločil za pregon, je pevcem grozila kazen do treh let zapora. Če se vrnemo k avstrijski zakonodaji: človek se vpraša, kako hudo morajo biti užaljena avstrijska zastava, himna ali njen grb, da odidejo na sodišče in tožijo sramotitelja. Avstrijska kazenska zakonodaja ščiti tudi nekatere oblastne institucije - zvezni parlament, na primer, in armado, pa tudi določene javne osebnosti. Avstrijska sodišča praviloma tudi ne priznavajo obrambe, da je v pisanju o javni osebnosti šlo za javni interes (na primer, da je nekdanja obsodba politika zaradi povzročitve smrtne nesreče med vožnjo v pijanosti pomembna za kredibilnost pri opravljanju njegove politične funkcije). Tudi Nemčija varuje čast ugleda predsednika države, ob njem pa še zveznih in deželnih zakonodajnih organov, vlade, ustavnega sodišča in njihovih članov. Pred žalitvami, obrekovanjem so zakonsko zaščiteni tudi diplomatski predstavniki tujih držav ter njihove zastave in grbi. Kljub temu pa so nemški politiki zaradi teh določil prav tako dotakljivi in kritika njihovega početja je pogosto nadvse ostra - pa se ob tem sodišča še zganejo ne, saj upoštevajo prednost javnega interesa. Celo liberalna Danska pozna zaporno kazen za žalitev, poskus diskreditacije ali napad na človekovo čast - vendar ta ne sme presegati šest mesecev.

Tudi slovenski kazenski zakonik v 18. poglavju Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime uvaja kazensko odgovornost za razžalitev, obrekovanje, žaljivo obdolžitev, opravljanje, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, sramotitev Republike Slovenije, sramotitev tuje države ali mednarodne organizacije ter sramotitev slovenskega naroda in narodnih skupnosti. Kot država bi padli na testu organizacije Člen 19, saj za ta dejanja - sicer alternativno - ob denarni - predpisujemo tudi zaporno kazen. Ta se najpogosteje podvoji, če je kaznivo dejanje storjeno v medijih. V najhujšem primeru je zagrožen zapor do enega leta. Pregon se, ko gre za zasebnike, začne na zasebno tožbo, če pa gre za dejanja proti državnemu organu, se pregon začne po uradni dolžnosti, le za pregon sramotitve tuje države ali organizacije mora najprej priti dovoljenje z ministrstva za pravosodje. Tako oblikovana zakonodaja bi v drugačnem demokratičnem okolju ponujala oblasti neverjetne možnosti pritiskov. Vsak uradniček bi praktično lahko od tožilca zahteval sodni pregon proti medijem, ki bi pisali neprijetne stvari o uradnikovem opravljanju dolžnosti in ob za oblast kooperativnih sodiščih bi slovenske medije v ne prav dolgem času, podobno kot v drugih tranzicijskih državah, uspeli spraviti na kolena. K sreči je slovensko sodstvo v zadnjih trinajstih letih, ki so se začela z eksplozijo tožb proti medijem, oblikovalo prakso, ki je porezala prevelike politične pa tudi odškodninske apetite in v mnogočem upoštevalo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravnanje v drobi veri, dotakljivost javnih osebnosti, odgovorno ravnanje (upoštevanje profesionalnih meril) so denarne kazni - ali celo morebitnega zapora - obvarovale marsikaterega novinarja. To pa seveda ne pomeni, da ni bilo kakšnih izstopajočih primerov, v katerih sodišča ne bi ubirala inovativnih poti mimo sicer dokaj uveljavljene prakse. Eden najbolj razvpitih, ob katerem se je dvignila slovenska intelektualna srenja, je bila obsodba kolumnista Mladine dr. Bernarda Nežmaha, ker je o dvojnem funkcionarju - poslancu in ljubljanskem županu dr. Dimitriju Ruplu - v rubriki Pamflet zapisal tudi tole: »Prava blaznost pa je izgleda udarila po enem najvišjih funkcionarjev LDS, gospodu Dimitriju Ruplu. Po časopisih pripoveduje o prividih, ko se vidi izrezanega iz TV posnetkov. Potem zapada v shizofrenijo, ko najprej trdi, kako lahko hkrati opravlja župansko, poslansko in bogvekatero funkcijo še, potem pa v isti sapi zaključi, kako bi te funkcije najraje predal komu drugemu.« Sodišče na prvi stopnji je Nežmaha obsodilo na mesec dni zapora, pogojno za eno leto, višje sodišče pa je sodbo potrdilo. Na zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vrhovno sodišče podvomilo, da je Nežmah članek pisal z namenom zaničevanja, čeprav je menilo, da so uporabljeni izrazi zares žaljivi in razveljavilo pravnomočno obsodbo, primer pa vrnili v določanje drugemu senatu. Mimogrede - celo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki sicer dopušča »močnejše« izražanje, ko je to v funkciji prepričevanja bralca, je v enem od romunskih primerov, ko je takšno izrazje uporabil novinar v kritiki treh učiteljev, menilo, da je besednjak preveč zaničevalen in mediju ni pritrdilo. Primer Rupel proti Nežmahu je doživel še eno obravnavo pred okrožnimi sodniki, ki so kolumnista Mladine to pot oprostili. Dr. Rupel, ki je medtem že odšel na mesto veleposlanika v ZDA, se je sicer na novo sodbo pritožil - višje sodišče jo je razveljavilo, toda preden je prišlo do nove obravnave, je tožnik tožbo umaknil - verjetno tudi zato, ker je bil protest iz njemu bližnje intelektualne javnosti premočan in za prihodnjo politično kariero potencialno škodljiv.

Tako kot ugotavlja organizacija Člen 19, da so namreč signali, ki jih z ohranjanjem kriminalizacije klevete v zakonodaji za demokratični razvoj tranzicijskih držav, pa tudi trdnost sistema v državah razvite demokracije, škodljivi, bi morala sprožati naša ureditev vsaj pri demokratičnih politikih v Sloveniji podobna vprašanja. Še posebno, ker je vojna v Iraku pokazala, kako zlahka je mogoče suspendirati nekatera demokratična načela in to s podporo javnosti - če si le dovolj prepričljiv, ko volivcem dopoveduješ, da je država v stalni nevarnosti - od zunaj in od znotraj. Tako kot so stvari postavljene v Sloveniji danes, predstavljajo zaradi dovolj demokratične prakse slovenskih sodišč samo spečo nevarnost. A tudi speči se enkrat prebudijo. Volitve v večstrankarskem sistemu naplavijo pač politike vseh vrst, prepričanj in demokratičnih opredelitev. Naj z enim (romunskim) primerom pokažem, da demokratičnost volitev še ne pomeni nujno izbiro najbolj demokratičnih politikov. Ko so maja 2002 romunski novinarji povzeli pisanje Wall Street Journala, ki je opozarjal, da so romunske varnostne službe prepletene z nekdanjimi agenti zloglasne Securitate, je tamkajšnji obrambni minister možem iz medijev, ki so o tem pisali, dejal: »Življenje je prekratko in vaše zdravje preveč pomembno, da bi tako zlahka razpravljali o čustveno visoko obremenjenih temah.« Teden dni pozneje, ko je videl, da se je zaletel, se je zaradi te izjave sicer javno pokesal in dejal, da so ga razumeli napačno, saj se je poskušal samo pošaliti. Hec pa tak!

Poglavje o dejanjih zoper čast in dobro ime je treba videti v širšem zgodovinskem okviru nastajanja današnjega kazenskega zakonika. Redna profesorica za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in izredna članica slovenske akademije in znanosti dr. Alenka Šelih je bila v skupini, ki je pripravljala zasnovo slovenskega kazenskega zakonika. Pravi, da je ta začel nastajati okoli leta 1990. Pred tem pa so strokovnjaki iz Slovenije predlagali že nekatere spremembe tedanjega jugoslovanskega zveznega kazenskega zakona. Takole pravi: »Elemente v njem smo želeli opredeliti bolj natančno, lahko bi rekli bolj v skladu s človekovimi pravicami. Nekaj podobnih predlogov smo imeli tudi za poglavje Kazniva dejanja zoper oborožene sile. Predlogov seveda niso sprejeli. Zato se je rodila zamisel, da bi sami pripravili kazenski zakonik. Tega smo, če se prav spomnim, začeli oblikovati sredi devetdesetega leta, delo pa končali 1992, je pa potem trajalo zelo dolgo, da ga je parlament tudi sprejel. Za temelj je bil pri pripravi resda tedaj veljavni zakon zvezni zakon s splošnim in posebnim delom in slovenski zakon, ki je obsegal posebni del. Vendar pa sta bili ob tem najmočnejši spodbudi in usmeritvi, ki sta tedaj vladali v družbenem vzdušju nasploh, pa tudi v strokovni skupini, ki je bila sestavljena zelo raznoliko, dve: da se dezideologizira kazensko pravo, da se odpravijo vse tiste inkriminacije, ki so bile povezane z ideološkimi vprašanji politične ureditve; in drugič, da se zagotovi varstvo človekovih pravic in da se zagotovi vladavina prava oziroma pravna država, na področju kazenskega prava. Zato je prišlo do pomembnih sprememb. Ne toliko v splošnem delu zakonika, zares velike spremembe so bile v posebnem delu, kjer smo spremenili že sistematiko zakona, tako da so zdaj na prvem mestu kazniva dejanja zoper posameznika in njegove pravice, v drugem delu pa so kazniva dejanja zoper družbene vrednote, kazniva dejanja zoper, denimo, državo. Precej pa so bila spremenjena poglavja o kaznivih dejanjih zoper pravice in svoboščine, nekaj sprememb je tudi v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, zlasti pa pri kaznivih dejanjih zoper premoženje, kjer se je spremenila celotna zasnova zaradi neobstoja družbene lastnine, pa tudi kazniva dejanja zoper gospodarstvo, zoper oborožene sile in seveda zoper ustavno ureditev.«
Medijski prostor najbolj zadeva 18. poglavje tega zakonika - dejanja zoper čast in dobro ime. Zakaj ste ga sploh ohranili v kazenskem zakoniku in stvari niste prepustili civilnemu?
Morda je prav, da pogledamo malo v preteklost. Kazenski zakonik, ki ga je dobila Kraljevina Jugoslavija, je bil sprejet leta 1929. Kljub temu da so bili posamezni deli po letu 1945 precej spremenjeni, smo prvi zares novi kazenski zakonik dobili leta 1953, obilnejša novela pa je prišla še leta 1960. Prvi zakon iz leta 1929 je bil precej naslonjen na nemški kulturni in pravni krog in na švicarski zakonik, ki je bil zelo moderen in za takega velja še danes. Tej usmeritvi smo ostali zvesti tudi pri pripravi novega kazenskega zakona. Kazenski zakoniki iz te skupine držav, Avstrije, Nemčije, Švice (pa tudi nekateri drugi) imajo - kot tudi sicer kontinentalno pravo - kazenska dejanja zoper čast in dobro ime vključena v kazenski zakonik. V njih so tudi kazniva dejanja storjena s tiskom, s tem da so v zakoniku tudi merila o tem, kdaj tako dejanje ni kaznivo. Ta koncept smo ohranili tudi mi.
V razviti demokraciji takšna ureditev večidel ne prinaša velikih problemov, ker sodišča sama izločajo pretirane zahteve, upoštevajo nekatera posebna merila. Pač pa nastane problem, ko ta model preneseš v države na pragu tranzicije, v katerih se pogosto hitro povampiri. Te države, v katerih so demokratični standardi bistveno nižji, pa se potem sklicujejo prav na dejstvo, da so pravzaprav samo prepisovali zakonike razvitih demokracij.
Tudi pri nas se je pokazalo, da so bila dejanja zoper čast in dobro ime v prvih letih po osamosvojitvi pogostejša. Pozneje pa je njihovo število upadlo, prizadetosti na tem področju so se preusmerile v področje, ki ga zajema civilno pravo. Nimam vtisa, da bi bila v Sloveniji stopnja demokratičnosti, pa tudi neodvisnosti sodstva, tako nizka, da bi se lahko bali, da bi lahko prišlo do povampirjenosti na tem področju, oziroma do kakšne zares hude kršitve medijske svobode, prav zaradi obstoja teh kaznivih dejanj.
Sodišča v razviti demokraciji predvsem upoštevajo nekatera načela: da breme dokazovanja leži vselej na tožniku, da je treba upoštevati, ko je novinar ravnal v dobri veri, da so informacije, ki jih je dobil, resnične, da je novinar ravnal odgovorno in profesionalno, ko je podatke preverjal pri več virih. Pa čeprav bi se na koncu izkazalo, da je resnica drugačna, so novinarji navadno, če upoštevajo ta načela, oproščeni krivde. Tudi slovenska sodišča večinoma že uveljavljajo tako prakso.
Ta praksa se je, mislim, v zadnjem desetletju res že oblikovala. Naj pa vendarle dodam: govorite o razvitih demokracijah. Za takšno nedvomno velja Velika Britanija, pa je prav za njo značilno, da ima kar veliko omejitev in nadzora nad svobodo tiska. Njen sistem potemtakem še zdaleč ni brez urejenosti, kot se posplošeno misli, res pa je, da so žalitve v anglo-ameriškem sistemu civilne kršitve, ne pa kazniva dejanja. Naša sodišča so začela resneje in z demokratičnimi merili in merili pravne države presojati kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (zlasti, kadar je šlo za žalitve javnih oseb) sredi osemdesetih let. Spominjam se, da sem leta 1986 objavila članek o kazenskopravnem varstvu ugleda in časti oseb iz javnega življenja. Že takrat so bili nekateri sodni judikati, ki so kazali na to, da mora oseba iz javnega življenja dopustiti večji poseg v svojo zasebnost, prav zato, ker je na mestu, na katerem je. Že takrat se je družbena klima v Sloveniji zelo odprla, bilo je nekaj primerov, ko tožilci sploh niso vložili zahteve za pregon in ko so tudi sodišča tu in tam izrekla oprostilno sodbo. Res pa sta v našem zakoniku rešitvi, ki bi lahko bili sporni. Prva je ravno prav vprašanje dokaznega bremena pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve. Pri nas še imamo rešitev, da mora obdolženi dokazati resničnost svoje trditve ali pa, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost tega, kar je trdil (t. i. dobra vera). Podobno je to urejeno v Avstriji. Avstrije sicer ravno ne jemljem za kakšen posebno svetel zgled, njihova praksa pa je pomembna zato, ker je bila vrsta odločb Evropskega sodišča za človekove pravice povezana z novinarji, ki so bili tam obsojeni. Evropsko sodišče je pri njih ugotovilo, da je šlo pri obsodbi za kršitev človekovih pravic - to je, denimo, znameniti primer Lingens. Prav pri teh primerih govori Evropsko sodišče o tem, da ni dopustno, da bi obdolženi moral dokazovati dejstva, saj je to naloga tožilca in da je zato naše pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v nasprotju s prakso tega sodišča. To je ena od stvari, ki bi jo morali v naši zakonodaji nedvomno tudi spremeniti. Druga rešitev, potrebna spremembe, je omogočanje prakse, da žalitev javne osebe preganjamo po uradni dolžnosti, pa čeprav mora - da se to zgodi - obstajati predlog prizadetega. Ko smo pripravljali zakon, je bila temeljna zamisel te rešitve, naj tisti, ki se čuti oškodovanega, sam sproži postopek, ne pa, da se ta samodejno sproži po uradni dolžnosti. Eden od motivov za to je bil najbrž tudi to, da je pri državnih funkcionarjih primerneje, da v vlogi tožnika ne nastopajo sami, ampak naj to naredi državni organ - državni tožilec. Omenili ste tudi druga dodatna merila. Naša sodišča so v tem času že kar oblikovala nekatera merila. Zlasti, da je treba razlikovati med dejstvi in mnenji, da mnenja ne morejo biti niti žaljiva niti resnična niti neresnična, da je neresničnost vezana na dejstva. Kar zadeva ravnanje v dobri veri - pri nas res še nimamo take judikature kot druge države -, ko gre tam za dokaz resničnosti, zadošča ugotovitev resničnosti same, ali pa, da je novinar verjel, da gre za dejstvo, ki je resnično. Temelji za to, da takšna merila oblikujemo tudi v naši sodni praksi, torej že obstajajo.
Slovenska zakonodaja - pa ni edina, poznajo jo tudi države z razvito demokracijo - dopušča za dejanja, storjena zoper čast in dobro ime, tudi zaporne kazni. Organizacija Člen XIX, priporočilo pa so sprejeli tudi v Svetu Evrope, predlaga, naj bi na tem pravnem področju vse države sprejele moratorij na dosojanje zaporne kazni. Se vam zdi, da je v slovenskem kazenskem zakonu zaporna kazen, ko gre za tovrstna dejanja, zares še upravičena, čeprav je določena samo kot alternativa denarni kazni?
Najprej: nisem človek, ki bi zagovarjal zaporno kazen in po mojem bi denarna kazen povsem zadoščala. Res pa je delež izrečenih denarnih kazni v petnajstih letih padel z 31 odstotkov v vseh primerih na približno 8 odstotkov. To je popoln zasuk in povsem v nasprotju s siceršnjimi evropskimi tendencami izrekanja kazni.
V državah zgodnje tranzicije - bolje poznam razmere v Albaniji - tožniki sprožijo postopek na obeh sodiščih, kazenskem in civilnem. Dobljena pravda v kazenskem postopku (pri politikih je to skorajda pravilo) skorajda nujno prinese tudi zmago v civilni pravdi.
To pa v Sloveniji še zdaleč ni tako.
Sicer pa, ko govorimo o zaporni kazni: ne spomnim se veliko primerov, da bi slovenska sodišča v kazenskih postopkih dosojala zaporne kazni. Natančneje: spomnim se samo enega - dr. Dimitrij Rupel proti kolumnistu Mladine dr. Bernardu Nežmahu, kjer je sodišče na prvi stopnji obsodilo Nežmaha, resda pogojno, na mesec dni zapora. Pozneje je razvoj dogodkov pripeljal do umika tožbe. Mislim pa, da bi bile obsodbe z zapornimi kaznimi v takih primerih v slovenski javnosti tudi sicer pričakane na nož.
Upoštevati velja, da je pogojna obsodba samostojna sankcija in ne kazen zapora. Z javnostjo je pa takole: na njene opredelitve močno vplivajo mediji, njihovo poročanje o kriminaliteti, z načinom, ki ga pri tem uporabljajo, pa med ljudmi pogosto vzbujajo strah. Normalna reakcija človeka na tak strah je zahteva: »Dajte jih v zapor.« Združene države Amerike, ki imajo v zaporih daleč največje število ljudi, so to dosegle z oblikovanjem javnega mnenja, da je treba take ljudi pač onemogočiti in izločiti iz skupnosti, da bomo MI na varnem. Po mojem mnenju za kazniva dejanja te vrste res ni upravičeno izrekati kazni zapora.
Če lahko za države z razvito demokracijo rečemo, da sodna praksa izniči zlorabo na videz preveč represivne zakonodaje (skandinavska Danska, denimo, ko gre za dejanja zoper čast in dobro ime tudi pozna zaporno kazen), pa to še ne pomeni, da smo pred zlorabami take zakonodaje varni za vedno. Spomnimo se samo hitrih izrednih ameriških zakonov po 11. septembru, pa če hkrati upoštevamo, da se v ljudeh še vedno skriva »majhen represivni diktator«, je obstoj take zakonodaje vendarle vsaj deloma nevaren.
Nedvomno. Mislim, da je lahko na medijskem področju ta splošno preventivni, strah zbujajoči občutek, ki ga nosi v sebi predpisana kazen zapora, res lahko sporen. Če nič drugega, lahko sproži samocenzuro. Ali bi lahko prišli do izrekanja zares strogih kazni, si težko predstavljam. Toda danes smo priča splošnemu vzdušju, da je treba kazni poostriti (značilnost predlaganih novih sprememb kazenskega zakonika je predpisovanje strožjih kazni), a to rabi samo za pridobivanje simpatij dela prebivalstva za potrebe določene politične skupine. Znano in dokazano je, da visoka predpisana kazen nima takšnega splošnega preventivnega učinka, kot jo ima hiter izrek kazni. Hitra izvedba postopka in čim večja gotovost, da bo do postopka in do ugotovitve storilca prišlo, in čimprejšnji izrek kazni. Res pa je zviševanje kazni najpreprostejše dejanje.
Ali se vam res zdi smiselno, da so v našem kazenskem zakoniku posebno zaščiteni državni simboli: zastava, grb, himna? Dobro, lahko govorimo o žalitvi domoljubnih čustev, a s tem vstopamo v nevarno široko polje, kjer je za premajhno domoljubje mogoče obsoditi vse, ki mislijo drugače in je prostor za ribarjenje v kalnem skoraj neomejen.
Ta dejanja so prevzeta ne le iz prejšnjega, ampak iz zakonika, ki je veljal še pred šestdesetimi, sedemdesetimi leti. In pri tem nismo sami. Ali je to smiselno, je drugo vprašanje. Morda se boste spomnili, da so imeli v Združenih državah tak primer, kjer je šlo za sramotitev državne zastave, pa je sodišče obtoženca oprostilo. Ne spomnim se, da bi kakšen tovrstni primer imeli pri nas. Seveda: lahko je sporno in lahko prihaja tudi do manipulacij. Okvir prepovedanega je tukaj gotovo zelo odprt, saj imamo danes modne obleke, na katerih so državni simboli - to vse bi potem sodilo v okvire kazenskega zakona.
Ali sem vas torej prav razumel, da je slovenski kazenski zakon v poglavju, ki zadeva čast in dobro ime, vendarle potreben prenove.
Je. Zlasti ko gre za vprašanje dokazovanja resničnosti, ki za današnje standarde ni več dobro urejeno. Pa tudi vprašanje pregona po uradni dolžnosti bo potrebno drugače premisliti. Nisem prepričana, da je to sploh še v skladu s sedanjo stopnjo demokratičnosti v naši družbi.

Novinarsko častno razsodišče (NČR) v preteklih dvanajstih mesecih ni obravnavalo veliko pritožb, povezanih z obrekovanjem, klevetanjem, žaljivo obdolžitvijo in podobnim. Namerno in zavestno žaljenje in klevetanje je namreč izredno težko dokazati. NČR največkrat obravnava pritožbe, v katerih je novinarjeva napaka posledica malomarnosti ali nezadostnega preverjanja informacij, včasih pa tudi prevelikega zaupanja v samo en vir informacij. Razsodniki zelo redko ocenijo, da gre za zavesten namen novinarja, da v svojem prispevku nekoga javno razžali ali oblati. Častno razsodišče sicer skrbi, da bi člani slovenskih novinarskih organizacij in novinarska skupnost spoštovali profesionalna pravila in novinarske etične norme. Na razsodišče, ki ga sestavlja devet izvoljenih novinarjev, se lahko pritoži kdor koli, ki je prepričan ali ocenjuje, da je bil kršen Kodeks slovenskih novinarjev. Na tak način poskušajo pritožniki zaščititi svoje pravice in doseči, da bi novinarji in njihova uredništva ravnali bolj profesionalno. Sproženi postopki pred razsodiščem - ti potekajo javno - zahtevajo razmislek, ali je bilo ravnanje in delo novinarjev in uredništev medijskih hiš pravilno, prav tako pa razsodbe sprožijo odmev in razprave predvsem v novinarski javnosti. Novinarska skupnost je lansko leto sprejela nov kodeks novinarske etike, ki za razliko od starega, katerega deveti člen se je nanašal neposredno na prepoved klevetanja (objavljanje neosnovanih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet, je v nasprotju z novinarskim kodeksom), nima eksplicitne določbe, ki bi se nanašala na klevetanje, vendar takšno vedenje novinarjev v mnogih drugih točkah opredeljuje kot nedopustno. Področje klevetanja, blatenja in razžalitev sicer pokriva tudi medijska zakonodaja. Praksa odločanja in primerov na častem razsodišču tudi pokaže, da novinarji (kot rečeno težko dokazljivih) namenov žaljenja večinoma nimajo, tega jim tudi pritožniki večinoma neposredno ne očitajo. Prva trditev, ki jo v pritožbah navajajo pritožniki, je prepričanje, da so novinarji in njihovi mediji objavili neresnico. Šele v nadaljevanju nekaterih pritožb je zaznati prepričanje, da je v primeru teh novinarskih prispevkov šlo tudi za klevetanje. Sicer pa se novinarsko razsodišče pri razsojanju ne osredotoča na iskanje resnice, temveč na iskanje profesionalnih napak novinarjev. Iskanje resnice tudi ni naloga razsodnikov. Ti poskušajo ugotoviti, ali so imeli novinarji dokaze, ali so informacije preverjali in ali so poiskali tudi stališče druge strani. Presojajo torej, ali se je avtor novinarskega dela držal etičnih meril, ki jih določa kodeks, in ali je postopek ustvarjanja svojega prispevka opravil korektno. Glavni predmet presojanja častnega razsodišča torej niso klevetanje, razžalitve ali obdolžitve. Verjetno najbolj odmeven primer v zadnjih dvanajstih mesecih, v katerem je bilo v ospredju prav klevetanje, je bil primer Pesek zoper Požar. V ostalih primerih neposredne obtožbe, da bi šlo za takšno dejanje, večinoma ni bilo. Čeprav je bilo moč elemente oziroma obtožbe klevetanja zaslediti, razsodišče ni našlo zadostnega dokaza, da bi lahko novinarja nedvoumno obsodilo tovrstnega ravnanja. Razsodbe in prakso NČR, povezano s tem področjem, najdete na spletni strani NČR http://www.razsodisce.org.

Peskova, novinarka TV Slovenija, je na NČR naslovila pritožbo zoper Požarjev zapis Afera Pesek ali pesek v oči. Ta je v članku zapisal domnevo, da je Peskova zaradi prejete podkupnine na konspirativnem sestanku v nekem lokalu z Alfredom Killerjem (članom Sveta RTV) in Markom Pogorevcem (generalnim direktorjem policije) preprečila predvajanje prispevka o aferi Metalka avtorice Pike Simič v oddaji Tednik. Uredništvo Slovenskih novic je v podnaslovu v trdilni obliki tudi zapisalo, da se je sestanek dejansko zgodil. Požar se je skliceval na govorice, ki jih je preverjal na uradu za preprečevanje korupcije, in na vir informiranja, ki ga ne želi razkriti. Razsodniki so odločili, da je Požar kršil kodeks. Obrazložili so, da je, ker je izpustil bistvene in znane informacije, nepopolno obveščal javnost in tako prekršil kodeks, ki ga zavezuje k resničnemu in neponarejenemu obveščanju javnosti. Novinar mora pri objavi informacij, ki vsebujejo hude obtožbe na račun posameznikov, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Ker je novinar dolžan takšno informacijo, zlasti če gre za govorice, ki so lahko le vir za nadaljnjo raziskavo, pred objavo skrbno preveriti, je avtor kršil tudi druga določila kodeksa. Za zgodbo, v kateri novinar dopušča možnost, da je nekdo prejel podkupnino, odgovor prizadetega ni irelevanten, pri čemer ne vzdrži Požarjevo pojasnilo, so zapisali razsodniki, da je bila druga plat zgodbe objavljena že v časniku Delo, ker vsi bralci ne berejo obeh dnevnikov. Čeprav Požar trdi, da uredništvo razpolaga z izjavo enega od udeležencev, ki potrjuje, da je sestanek bil, se v primeru, če informacije ni mogel pridobiti drugače, kot da se je dogovoril o anonimnosti vira, ne bi smel zadovoljiti le z objavo govoric. NČR je Peskovi pritrdilo tudi, da bi bil kršen kodeks z objavo neosnovanih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet. Da gre za klevetanje in ne zgolj za nepopolno in neresnično obveščanje javnosti, dokazuje dvoje: avtor spornega prispevka je lahko štiri dni pred objavo svojega prispevka v Delu prebral, da Peskova zagotavlja, da na odločitev, da prispevek ne bo objavljen, ni vplivala, in da je to Delovemu novinarju potrdila tudi urednica Tednika Barbara Jerman. Na podlagi tega bi lahko Požar (enako) utemeljeno domneval, da govorice o podkupnini niso točne, saj ni bilo motiva za podkupovanje. Kljub temu je neosnovano obtožbo objavil, navedeno pa zamolčal. Da je Peskovo zavestno blatil (klevetal), dokazuje tudi to, da je potvoril vsebino pisnega odgovora vodje vladnega urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka. V tem odgovoru, ki si ga je lahko ogledalo tudi NČR, je ta pojasnil, da so spomladi prejeli anonimno prijavo zoper Peskovo, da pa so jo nemudoma odstopili policiji. Požar ve ali bi moral vedeti, so zapisali razsodniki, da mora omenjeni urad tako ravnati pri vsaki takšni prijavi. Iz odgovora vodje urada torej nikakor ni bilo mogoče sklepati, da obstaja podlaga za sum očitane storitve kaznivega dejanja korupcije, kar v omenjenem prispevku namiguje, v prispevku Novinarka jadikuje, policija preiskuje pa eksplicitno trdi Požar. Ob informacijah, ki jih je Bojan Požar imel in zamolčal, ni mogoče sklepati drugega, kot da je to storil zavestno - zato, da bi od neprepričljive novinarske zgodbe še kaj ostalo. Da je s tem Peskovo javno oklevetal kot koruptivno novinarko, ga od te namere žal ni odvrnilo, so v razsodbi zapisali novinarji.

Ne mine leto, ne da bi Evropsko sodišče razsojalo o vsaj enem primeru obsodbe novinarja zaradi žalitev, klevet ali obrekovanja. V vsaki razsodbi sodišče najprej ugotovi, da je bila obsodba novinarja na nacionalnih sodiščih poseg v svobodo izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta namreč ne razlikuje med »zaščitenimi« in »nezaščitenimi« oblikami izražanja. Evropsko sodišče tako ne presoja o obstoju posega v svobodo izražanja, ampak o njegovi dopustnosti glede na pogoje oziroma omejitve, ki jih vsebuje drugi odstavek 10. člena Konvencije. Ta določa, da mora biti poseg predpisan z zakonom, slediti mora vsaj enemu izmed legitimnih ciljev (med njimi je tudi zaščita pravice do ugleda) in biti mora nujen v demokratični družbi (za izpolnjevanje legitimnega cilja). Sodišče pogosto poudari, da mora biti dopustnost omejitev svobode izražanja zelo ozko interpretirana, njihova nujnost pa zelo dobro utemeljena.

Deseti člen Konvencije novinarjev in medijev posebej ne omenja, a so se v dolgoletni sodni praksi oblikovala nekatera temeljna načela, ki jih sodišče upošteva ob vseh nadaljnjih presojah pritožb novinarjev, obsojenih zaradi njihovih novinarskih izdelkov. Sodišče medijem priznava vlogo »javnih psov čuvajev« (npr. Lingens proti Avstriji, 1986), s čimer pojasnjuje dopustnost določene stopnje pretiravanja ali celo provociranja (npr. Prager in Oberschlick proti Avstriji, 26. april 1995). Mediji imajo vlogo posrednika, njihova naloga pa je prenašanje informacij in idej (do katerih ima javnost - kot je sodišče tudi večkrat poudarilo - pravico). Svoboda izražanja obsega tako posredovanje dejstev kot vrednostnih sodb; obstoj prvih je mogoče dokazati, resničnosti slednjih pa ne. V primeru Dalban proti Romuniji (1999) je sodišče zapisalo, da »bi bilo nesprejemljivo, če bi novinarju prepovedali izražanje kritičnih vrednostnih sodb, razen če lahko dokaže njihovo resničnost«. Mediji niso namenjeni le prenašanju vsebin, ki so sprejete z naklonjenostjo ali ocenjene kot nežaljive ali nepomembne. Deseti člen ščiti tudi informacije in ideje, »ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe.« (Handyside proti Veliki Britaniji, 1976). Predsednik sodišča Luzius Wildhaber je pojasnil, da je »pravica do žaljenja« namenjena »zagotavljanju udeležbe v demokratičnem procesu skozi javno diskusijo o vprašanjih splošnega pomena. Obseg zaščite je odvisen od stopnje, do katere je tako izražanje povezano z neposrednim funkcioniranjem demokratične družbe.« Svoboda politične diskusije je v samem jedru koncepta demokratične družbe, svoboda tiska pa je bistvena za oblikovanje mnenj o stališčih in ravnanju političnih voditeljev, zato sodišče že od leta 1986 (Lingens proti Avstriji) sledi tudi načelu, da so meje sprejemljive kritike širše za politike kot »navadne državljane« oziroma zasebnike. »Sodišče se zelo zaveda potencialno zastraševalnega učinka pravnih postopkov v zvezi z dejanji zoper čast in dobro ime, storjenimi s tiskom, kar je posebno očitno, ko so domnevne žrtve obrekovanja politiki,« je povedal Wildhaber.

Avstrijski novinar Oberschlick se je na Evropsko sodišče (drugič) pritožil, ker so ga avstrijska sodišča obsodila zaradi uporabe besede »butelj« (trottel) za vodjo avstrijske svobodnjaške stranke Jörga Haiderja. Oberschlick je v spornem članku pisal o Haiderjevem govoru, v katerem je ta izjavil, da so se vsi vojaki v 2. svetovni vojni borili za mir in svobodo, ne glede na to, na kateri strani so bili, in da so vsi prispevali k osnovanju današnje demokratične družbe. Avstrijska sodišča so menila, da je že sama uporaba oznake »butelj« dovolj za obsodbo zaradi žalitve, Evropsko sodišče pa se s tem ni strinjalo. O Oberschlickovem članku je menilo, da je bil res polemičen, vendar ni šlo za oseben napad na Haiderja, saj je avtor svojo (žaljivo) vrednostno sodbo oblikoval na podlagi govora, ki je bil tudi sam polemičen. Ob upoštevanju širšega konteksta politične razprave, v kateri je Oberschlick oblikoval izraženo mnenje o Haiderju, je Evropsko sodišče presodilo, da je obsodba zaradi žalitve posegla v Oberschlickovo svobodo izražanja (Oberschlick proti Avstriji, 1997). Žaljivi izrazi pa niso dopustni v vseh okoliščinah, kar je pokazal primer izpred dveh let. Estonski novinar Tammer je bil obsojen zaradi intervjuja z drugim novinarjem, ki je pisal biografijo žene pomembnega politika in nekdanje državne uradnice. Gospa Laanaru je Tammerja tožila, ker je med zastavljanjem svojega vprašanja o njej dejal, da je razdrla zakon (nekega politika) in da je neprimerna in neskrbna mati. Evropsko sodišče je presodilo, da so se Tammerjeve opazke nanašale na njeno zasebno življenje, in da bi svojo kritiko njenega ravnanja lahko ubesedil brez uporabe žaljivih izrazov. Za sodišče je bil pomemben dejavnik tudi to, da Laanarujeva v času objave intervjuja ni bila tako pomembna oseba na političnem prizorišču, da bi njeno zasebno življenje zadevalo javnost. Estonska sodišča so po mnenju Evropskega ustrezno pretehtala (Tammerjevo) pravico do širjenja informacij in pravico do zaščite ugleda gospe Laanaru. Tammer tako s svojo pritožbo zaradi kršenja njegove svobode izražanja na Evropskem sodišču ni uspel (Tammer proti Estoniji, 2001). Predsednik sodišča Wildhaber je ob tem primeru izpostavil, da »predmet javnega zanimanja ne more biti zasebno življenje prav vsake osebe, ki je kdaj bila na očeh javnosti«.

Poleg politikov so poseben primer, ko gre za konflikt med svobodnim izražanjem in zaščito ugleda, tudi predstavniki sodstva. Tem Evropsko sodišče priznava večjo stopnjo zaščite in se nagiba k dopuščanju večjih omejitev kritičnega, žaljivega in drugače spornega izražanja. »Medtem ko je delovanje sodnega sistema nedvomno stvar javnega interesa, mora sodstvo uživati zaupanje javnosti; to zaupanje je včasih nujno treba zaščiti pred neosnovanimi destruktivnimi napadi,« je povedal Wildhaber v zvezi s primerom obsodbe novinarja (in založnika) zaradi obrekovanja sodnika, ki po mnenju Evropskega sodišča ni pomenila kršitve 10. člena Konvencije (Prager in Oberschlick proti Avstriji, 1995). Evropsko sodišče vztraja na načelu, da morajo biti morebitne kritične vrednostne sodbe predstavnikov sodstva podprte s trdnim ozadjem dokazano resničnih dejstev, zato večja zaščita ugleda predstavnikov sodstva ne pomeni njihove nedotakljivosti. To dokazuje primer De Haesa in Gijselsa iz leta 1997. Belgijska novinarja sta štiri člane sodišča obtožila pristranosti, strahopetnosti in desničarskih nagibov. Ker sta svojo kritiko dobro utemeljila, se Evropsko sodišče z obsodbo novinarjev zaradi obrekovanja in žalitev ni strinjalo in je razsodilo, da je bila ta v nasprotju z 10. členom Konvencije.

Za spoznavanje prakse Evropskega sodišča, ko gre za primere obsodb novinarjev zaradi dejanj zoper čast in dobro ime, je ilustrativen tudi primer Bladet Tromsř in Stensaas proti Norveški iz leta 1999. Takrat »žrtev« obrekovanja ni bila javna osebnost, ampak skupina posameznikov, Evropsko sodišče pa se je moralo opredeliti do obveznosti novinarjev pri navajanju dejstev (za katera je v nasprotju z vrednostnimi sodbami mogoče zahtevati dokazovanje resničnosti). Časopis Bladet Tromsř je objavil Stensaasov članek, v katerem je ta povzemal poročilo inšpektorja za lov na tjulnje. Zaradi zapisanih dejstev (na primer, da živali žive odirajo) so člani posadke ladje, o kateri je bil govor (v članku niso bili imenovani), na nacionalnih sodiščih dobili tožbo zaradi obrekovanja. Časnik ni preveril resničnosti navedb v inšpektorjevem poročilu, za večino pa se je pozneje izkazalo, da niso držale. Kljub temu je Evropsko sodišče razsodilo, da je bila obsodba zaradi obrekovanja poseg v svobodo izražanja. Časnik se je zanašal na uradno poročilo, zato je bilo po mnenju sodišča dopustno, da ni iskal dodatne potrditve navedb. Kot je sodišče zapisalo v (sicer ne povsem enotni) razsodbi, je bilo bistveno, da je časnik v skladu z novinarsko etiko zapis objavil »v dobri veri«, da so informacije resnične in zanesljive. Glede na okoliščine je sodišče menilo, da nedvomno upravičen interes članov posadke ladje po zaščiti njihove časti in dobrega imena ni mogel odtehtati izpolnjevanja vitalnega javnega interesa po informirani javni razpravi o zadevah lokalnega, nacionalnega, pa tudi mednarodnega pomena. »Sodišče se je moralo postaviti v položaj novinarjev v času objave in oceniti upravičenost objave glede na to, kar so takrat vedeli ali bi morali vedeti. Na tej podlagi sodišče presoja sorazmernost posega (v svobodo izražanja, op. a.) z njegovim legitimnim ciljem. Kot kaže ta primer, se tehtnica močno nagiba v korist svobode tiska,« je razsodbo komentiral Wildhaber. Stopnja zaščite svobode izražanja, ko je ta v konfliktu z drugimi pravicami (na primer s pravico do zaščite časti in dobrega imena), je odvisna od doprinosa zapisanega k javni razpravi v demokratični družbi. »Pravica do žaljenja, šokiranja in vznemirjanja je v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v funkciji demokratične družbe. Prispevek k javni razpravi o zadevah javnega pomena /…/ je deležen zaščite, tudi v primerih, ko je kritično, žaljivo ali obrekljivo izražanje naperjeno proti posameznikom, ki niso del javnega življenja,« je načela razsojanja Evropskega sodišča povzel njegov predsednik.

Vira:
spletna stran Evropskega sodišča za človekove pravice; http://www.echr.coe.int
predavanje Luziusa Wildhaberja The right to offend, shock or disturb: aspects of freedom of expression under the European Convention on Human Rights; http://www.ucd.ie/law/bsl/wilecture.html