Odgovarjati na medijski linč post festum je brezpredmetno, saj je objekt že afirmiran. Za primere rumenega in sovražnega tiska (diskurza) je mogoča absolutna napovedljivost, da bi bil kateri koli argument, ki ne bi izhajal iz pozicije moči, nerazumljiv ali (kar je še nevarneje) napačno razumljen. Odgovarjanje sovražnemu diskurzu (tisku) le reproducira obstoječi diskurz, le redko tudi izstopi iz njega ali prinese novo kvaliteto. Medijski linč aktivistov Živega ščita pa se je izkazal kot najprikladnejša medijska zgodba o državi, ki ji je grozila imperialna vojna, ki da jim bo prinesla »svobodo in demokracijo«.

Prispevek je hitra refleksija akcije Živi ščit v Iraku, ki je poskušala s svojim delovanjem vzpostaviti avtonomni informacijski center, ki bi ji zagotovil avtonomno poročanje. Analizira 'zahodne' korporacijske in arabske medije, njihove interese, zanimanje in angažiranost. Prispevek predstavi Rumsfeldovo strategijo izganjanja živega ščita, ki ga izvedejo mediji, ter tako namesto zgodbe o predvojnem Iraku v svet ponesejo zgodbe o mirovnikih, njihovih osebnih in finančnih razmerah. Mediji so Rumsfeldovim zgodbam nasedli že v Afganistanu, nato v Iraku, verjetno je ugibanje o naslednji vojni in medijskem poročanju odveč! Medtem ko gospodar vojne pobija Iračane in pripravlja zapore za udeležence živega ščita v Iraku, so se mediji sprijaznili z Bushevo razglasitvijo 'konca vojne' in se pripravljajo na nove.

Pred začetkom akcije Živi ščit v Iraku so se aktivisti dogovarjali o ustanovitvi neodvisnega informacijskega centra v Bagdadu. Tudi s tega vidika bi bila ta akcija Živega ščita drugačna od preteklih, predvsem kvalitativno in kvantitativno bolje predstavljena svetovni javnosti, vendar se napovedi niso uresničile. Za avtonomni informacijski center ni bilo potrebne tehnične opreme (satelitski telefoni, nemotena internetna povezava, kamere, diktafoni, skenerji, računalniki itn.), ki pa si je udeleženci akcije kljub zbiranju donacij niso mogli privoščiti. Vsak novinar mednarodnih medijev je imel vsaj satelitski telefon. Aktivistom so prijatelji novinarji v Mednarodnem tiskovnem središču kdaj solidarnostno omogočili, da so uporabili opremo. Kljub temu so aktivisti iz vsake države skrbeli za ažurno informiranje domačih medijev o aktivnostih v Iraku. Aktivnosti so bile raznolike, od pritiskov na vzvode hegemona (ZDA, VB) in njihove podpornike s peticijami, javnimi pismi, pozivi, poročili, kar so izvajali kot ad hoc organizirani politični subjekti, do obveščanja o akcijah, demonstracijah, razobešanja transparentov, doživljanja Iraka in Iračanov, njihovih stališč o vojni, režimu, demokraciji - torej s kritičnim raziskovalnim novinarstvom. Večina je za domače medije objavljala prispevke, dnevnike, odgovarjala na intervjuje, podajala izjave, pošiljala kratke filme in fotografije. Kljub vsem zapletom, nepoznavanju razmer oz. možnosti dela v Iraku so akcijo Živi ščit aktivisti medijsko pokrivali predvsem sami s številnimi internetnimi stranmi1 in z objavljanjem lastnih člankov.2 Zaradi slabih spletnih povezav iz Bagdada ter slabe tehnične opreme so bile novice javnosti posredovane večinoma z večdnevnimi ali celo tedenskimi zamudami. Po začetku agresije na Irak in po padcu telekomunikacijskega sistema pa so jih v pisarno Živega ščita v Aman prinašali aktivisti, ki so zapuščali Bagdad. Večina aktivistov, ki so objavljali prispevke za medije, je bila s stani iraške nevladne organizacije zaprošena, da zapusti Irak. Aktivisti so najprej uporabljali svojo pisarno v hotelu Andalus, pozneje v hotelu Palestina. V pisarni je bila omogočena uporaba Outlooka, vendar le za pošiljanje, ne pa tudi za sprejemanje elektronske pošte, ter stacionarna in mednarodna telefonska linija. Nekaj tednov pred vojno telefonski liniji nista več delovali, tudi elektronska pošta le redko. Pisarno je nevladna organizacija FPS (Friendship Peace and Solidarity)3 za nekaj dni zaprla in prepovedala koordinacijo. Pozneje je pisarna služila predvsem za shranjevanje materialov, fotografij, medsebojno obveščanje in koordiniranje aktivistov v Bagdadu. Kot poceni dostop do interneta (branje spletnih medijev in elektronske pošte) so aktivisti uporabljali zmogljivosti v hotelih Palestina in Al Rasheed, kjer so internetne storitve uporabljali tudi tuji novinarji, ali v 'internetnih kafejih' v mestu. Dostop do interneta je bil omogočen od šestih zjutraj do desetih zvečer, vendar je bilo zaradi preobremenjenosti delo na internetu navadno mogoče šele po peti uri. Nekateri ponudniki storitev elektronske pošte so bili onemogočeni ves čas (Yahoo, Hotmail). Elektronsko pošto so aktivisti lahko prejemali na naslov hotela, prav tako so morali pošiljali iz elektronskega naslova hotela. Kljub blokadam dostopa do določenih spletnih strani in uradnim prepovedim dostopa do spletnih strani za pregledovanje elektronske pošte, pa je bil dostop do nekaterih (tudi za pregledovanje elektronske pošte) nemoten (npr. http://www.arnes.si, http://www.siol.net, ki so ju uporabljali slovenski aktivisti), njihova uporaba pa uradno prepovedana. Internetnim blokadam bi se lahko računalniško spretni verjetno izognili ter omogočili nemoten dostop do vseh spletnih in poštnih strežnikov, vendar zaradi pomanjkanja znanja in informacij tega ni mogoče trditi z gotovostjo. Tudi če bi akterji Živega ščita imeli tehnično opremo, ki bi omogočala vzpostavitve resnega, ažurnega in tudi informacijsko polnega javljanja prek internetnih strani, internetnih radijev ali televizije, jim to ne bi uspelo zaradi vseh indikatorjev režima, ki so pomembno vplivali tudi na delovanje tujih medijev v Mednarodnem tiskovnem središču, ter druge nevladne organizacije in skupine v Iraku, predvsem kar je zadevalo izdajo in podaljševanja vizumov, možnost gibanja po Iraku ... Podobno kot so gostoljubje v Iraku odpovedali številnim aktivistom, je to veljalo tudi za predstavnike medijev. Številni so morali v zadnjih tednih pred vojno zapustiti Irak. Skupini Voices in The Wilderness so postavili ultimat, da mora zapustiti Irak ali pa ga varovati kot živi ščit. FPS je naredila še eno pomembno napako. Večini aktivistov je na meji iz Iraka pobrala vso dokumentacijsko gradivo (audio, video, foto, vsa gradiva vezana na Irak in akcijo, tudi zemljevide in beležke), ki so jih aktivisti zbirali za predstavitev akcije, prebivalcev, posledic embarga4 ... v domačih državah. Kljub tej nelagodni izkušnji so aktivisti ob vrnitvi pripravili vrsto konferenc in razprav, na katerih so predstavili akcijo in delovanje v Iraku.5 Katera koli naslednja akcija Živega ščita bi bila bistveno uspešnejša z močno avtonomno informacijsko bazo, predvsem tehnično (novinarskega, analitičnega in reflektivnega znanja aktivistom ni manjkalo, kot tudi ne znanja tujih jezikov in žanrskih spretnosti), ki bi bila temeljni vir za vse tuje medije. Vendar so imperialne vojne predvsem na tistih območjih, kjer je komunikacija z vladnimi strukturami izjemno težavna (npr. Afganistan, Palestina ...), kar pa prinaša tehnične in druge omenjene ovire.

Poleg aktivistov so o akciji poročali tudi svetovni mediji. Kampanjo za množično migracijo v Irak, ki je potekala konec januarja in začetek februarja po prestolnicah Evrope, so pozdravili s presenetljivo mero medijskega prostora. Prevladovala je solidarnost, kar je v sodobnem novinarstvu težko opaziti. Sicer pa so bila pogosto na delu tudi različna vrednotenja akcije, provokacije (podporniki Huseina, samomorilci), intervjuji začinjeni s patetiko (primer norveške mirovnice, o kateri je v Istanbulu eden od častnikov zapisal: 'Kdo bi ubil takega angela?') ... Iraški (tudi arabski) mediji so se od ostalih tujih medijev bistveno razlikovali. Aktivnosti Živega ščita so spremljali redno; ključna vprašanja so se nanašala na motive za prihod v Irak, pomen akcije Živi ščit, odnos aktivistov do režima in prebivalcev, na nastanitvene točke, na čas delovanja v Iraku ... Prispevki o Živem ščitu so bili slikovno polno opremljeni (tako v televizijah kot tiskanih medijih). Iraški mediji so bili 'režimski', vendar so aktiviste presenetili z nepristranskostjo in s kritično refleksijo.6 Svetovni mediji so imeli raje ljubezenske, življenjske, intimne zgodbe7 aktivistov iz časov pred Irakom in v Iraku; zanimal jih je njihovih družbeni status, čustva, kako je njihovo odločitev sprejela družina, prijatelji ... Čeprav so bili tuji mediji kvantitativno množično prisotni na aktivnostih Živega ščita, so o njih tudi kvalitativno (glede na delo in norme novinarstva) bistveno manj poročali kot arabski mediji. Nekatere tuje televizijske hiše so na infrastrukturne točke med aktiviste poslale filmske ekipe, da so pripravljale dokumentarne filme o Živem ščitu, vendar javnosti niso bili predstavljeni niti pred vojno niti med vojno ali po njej. Številni novinarji so se radi pohvalili, da bodo zgodbe o Živih ščitih aktualne tedaj, ko bodo aktivisti mrtvi. 11. aprila je bil v Palestini ustreljen 21-letni Anglež Tom Hurndall, pred tem udeleženec Živega ščita v Iraku. V Palestini je pred obstreljevanjem izraelske vojske reševal dve palestinski deklici v begunskem centru Yibna.8 Tragedija ni bila medijsko zanimiva, saj se je z agresijo ZDA v Iraku prekinilo tudi poročanje z območji permanentne vojne, kot je na primer Palestina, ali zaostrovanje razmer v Afganistanu ...; Mediji so iz globalne paradigme luščili parcialne zgodbe, namesto da bi jih umeščali v svetovni kontekst, pri čemer pa bi se morali spopasti z resnimi problemi, s katerimi se sooča sodobni kapitalizem. Glede na količino materiala, ki so ga pripravljali svetovni mediji, je bila njegova uporaba izjemno skromna. Novinarji, ki so delovali znotraj Živega ščita, so se pritoževali nad ignoranco domačih urednikov. Njihovi materiali, ki so poleg akcij obravnavali družbeno realnost Iraka, pogosto niso ustrezali zahtevam naročnikov in niso bili dovolj zanimivi ali aktualni. Na poročanje tujih medijev o Živem ščitu je pomembno vplival tudi FPS: s prepovedjo samokoordinacije Živemu ščitu so tujim novinarjem onemogočili neposreden dostop do aktivistov. Novinarji so se morali za intervjuje z aktivisti dogovarjati z iraškimi predstavniki FPS, ta pa je zanimanje tujih medijev aktivistom pogosto zamolčala. Vse pogosteje so tuje novinarje spremljali iraški policisti v civilu ... Internetna stran Živega ščita je bila zaradi opisanih razmer nekaj dni blokirana. Tuji mediji so nemudoma članke naslovili z ekskluzivnim 'Živi ščit zapustili Irak' - in s tem se je medijska zgodba o Živem ščitu počasi zaključevala. Zadnjih štirinajst dni pred vojno je čez 150 aktivistov, ki so še ostali v Iraku, začelo ofenzivo z akcijami, nogometnimi turnirji, manifestacijami, demonstracijami - dnevno so organizirali več kot tri aktivnosti. Na infrastrukturnih točkah so se vključili v programe vrtcev, osnovnih šol, bolnic, združenj, lokalne skupnosti ..., v Bagdadu pa vse aktivnosti koncentrirali pred Mednarodno tiskovno središče, poslopje OZN, hotel Palestina ter druge točke, kjer so bili nastanjeni ali prisotni referenti za informiranje tujine. Dnevno so z odprtimi pismi in peticijami pozivali domače predsednike, vlade, zunanje ministre, predvsem pa politični in vojaški anglosaksonski konglomerat, 'misije', ki so vse intenzivneje napovedovale vojno, tik pred začetkom spopada pa aktiviste sveta ponovno pozvali k množični migraciji v Irak. Kljub ambicijam aktivistov, da morebiti pripomorejo k zavlačevanju vojne, so mediji večino akcij ignorirali. Tudi večina posnetih prispevkov v tem času ni bila objavljena. Medije (svetovne in arabske) so že polnile vojne vsebine, posnetki zalivske vojne iz leta 1991. Večina novinarjev je tudi zapustila Bagdad (po iraški volji ali volji njihovih uredništev). A zakaj so tuji medije polnili posnetki iz leta 1991? Poleg izgonov planiranih s strani FPS je bila še ena premišljena tehnična spletka, ki so jo imperatorji medijem podtaknili začetek marca. Iz Pentagona so tujim novinarjem, ki so delali v Mednarodnem tiskovnem središču in bili nastanjeni v hotelu Al-Rasheed, poslali sporočilo Rumsfelda, da bosta kot prvi točki - brez utemljitve - napadeni prav omenjeni dve lokaciji. Novinarji so tako v zadnjih dneh vso opremo premeščali v hotel Palestina, kjer je bila tudi pisarna Živega ščita ter nevladne organizacije FPS. Njihova oprema niso bile samo tehnikalije, temveč tudi hrana, zdravila, obleke v primeru vojne. CNN je imela v Palestini rezervirana štiri nadstropja ter zaklonišča za svoje novinarje. Novinarji so se morali ukvarjati s transportom in novo nastanitvijo - namesto z Iračani in Irakom.

New York Times je konec februarja zapisal, da »na iraških ulicah ni mogoče najti civilista, ki bi nasprotoval vojni«. Balkan sobranje je zaradi zlorabe mnenja iraškega ljudstva dan po objavi pripravila akcijo. Zasedbo Mednarodnega tiskovnega središča. Okrog petdeset aktivistov Živega ščita je s kamerami vdrlo v novinarske pisarne ter zaposlene intervjuvalo z vprašanji o vojni in mnenju Iračanov: »Ali želite vojno?« Z bobni in kitaro so s hrupom za nekaj minut prekinili delo novinarjev, stene tiskovnega središča pa prelepili z izjavo za javnost, v kateri so medije pozvali proti manipulaciji ter k sodelovanju: »Le z akcijami milijonov ljudi po svetu, aktivisti v Iraku in objektivnimi, angažiranimi in odgovornimi mediji je mogoče graditi mir in svet mnogoterih svetov. Pokažite svetu natančno, verodostojno in pravično sliko Iraka.« NYT je bil le eden od tiskanih medijev, ki je podlegel pripravljenemu scenariju medijske manipulacije, ki ga je tudi v primeru Afgnistana pripravil odbor pod taktirko obrambnega ministra in ki ni zajemal le predvojno, temveč tudi medvojno in povojno obdobje. Imperator je za napad uporabil vsa sredstva upravičevanja nelegitimne in nelegalne vojne. Mesijansko vlogo - uvoz demokracije - je dosegel z dehumanizacijo Iračanov. Iračani kot živali, ki potrebujejo socializacijo in ‘uvoz demokracije’, so postali predmet okupacijske odrešitve. To je imperatorjem uspelo z izjemno taktizirano medijsko kampanjo, ki je čez noč sprejela obrat v ameriški politiki: napad zaradi orožja za množično uničevanje so zadnje dni redefinirali v napad za ‘osvoboditev Iračanov’ in ‘uvoz demokracije’; vojaško/varnostni motiv je zamenjal mesijanski in to brez najmanjše kritike večine medijev. Na poti k dehumanizaciji so imperatorju stale številne ovire, tudi akcija Živi ščit, ki je vsak dan znova slikala družbeno realnost Bagdada, tudi ali predvsem tisto, da Iračani nasprotujejo imperialni vojni in da jih lahko vojna pahne v nova desetletja pomanjkanja, da se ‘demokracija ne more uvoziti’ z vojno. Pa tudi resnico, da v Iraku veliko prebivalcev nasprotuje Sadamovemu režimu. Aktivisti so zbrali vrsto gradiva o nasprotovanju Iračanov Sadamu in Bushu.9 Vojna industrija je morala domačo javnost pripraviti na civilne žrtve: »ZDA poskušajo še pred napadi zlorabiti akcijo Živi ščit, da bodo ob napadih lažje upravičili civilne žrtve pred ameriško javnostjo. Trenutno operirajo z dvema neresnicama: da so vojaške baze v neposredni bližini vrtcev, bolnic in šol, ter da aktivisti kršijo mednarodno vojno pravo.«10 Skupaj z mediji so diskreditirali akcijo Živi ščit (skupina samomorilcev, ki se bo obešala na militaristične objekte, podporniki/privrženci Sadamovega režima, teroristi, izdajalci, kršilci vojnega prava) in udeležence akcije … Posledice Rumsfeldovih groženj so zgovorne: primer Judith Karpove pove, da je ob vrnitvi iz Bagdada kot državljanka ZDA prejela denarno kazen v višini 20.000 dolarjev zaradi kršenja embarga. Judith v Bagdad ni prinesla zdravil, knjig ali drugi stvari, ki jih prepoveduje embargo, temveč PR sposobnosti in svoje telo. Ob vrnitvi je začela z odlično medijsko kampanjo proti agresiji svoje države. Faith Fippinger, 62-letna upokojena učiteljica iz ZDA, je obtožena na 12 let zapora ali 10.000-20.000 dolarjev kazni, če ji dokažejo, da je v akciji Živi ščit sodelovala s Sadamovim režimom. Faith je živela v naftni rafineriji Daura in pomagala v bolnici do konca vojne. Maja 2003 se je po sedmih letih vrnila v ‘domovino’. Faith se za razliko od Judith ne namerava upreti grožnjam z zaporom. Zapor razume kot akcijo, v kateri bi sodržavljanom dokazala, kakšna je njihova demokracija.11 »Rumsfeld vzpodbuja veliko laž o Živem ščitu,«12 so pisali redki kritični mediji. Rumsfeld je protivojne aktiviste obtožil, da bodo za svoje »sledenje Sadamovim ukazom in izkoriščanje civilistov za žive ščite drago plačali«. »To ni kriket, uporaba civilistov za živi ščit ni vojaška strategija, to je kršitev zakonov o oboroženem konfliktu«.13 »Namestitev živih ščitov ni vojaška strategija, to je umor, kršitev vojnega prava in zločin proti človečnosti, in kot taka bo tudi obravnavana. Tisti, ki sledijo ukazom za uporabo živih ščitov, bodo plačali visoko ceno«.14 Od tu dalje pa so novinarji prožilu polemiko, ali se »Sadamu izplača izkoriščati civiliste za živi ščit«,15 in ugotavljati, v kolikšni meri in zaradi katerih interesov so aktivisti vpleteni v podporo Huseinu, kakšni so njihovi teroristični ali finančni motivi … Mediji na Rumsfeldove manipulacije niso bili pripravljeni, čeprav je obrambni minister že ob napadu na Afganistan špekuliral, da »talibi uporabljajo civiliste za živi ščit«.16 Zavzemanje obrambnega ministra, da bi pred ameriškim javnim mnenjem opravičil morebitni poboj civilistov ob napadu ZDA, in njegova obsodba aktivistov Živega ščita sta bila razloga za akcijo Balkan sobranje. Ko je Rumsfeld ‘živi ščit’ označil za »zločin proti človečnosti in kršitev vojnega prava«, je v nedeljo, 23. 2. 2003, dopoldne v Bagdad vstopila skupaj z okrog trideset aktivisti Živega ščita v poslopje OZN. Z zvezanimi rokami in povezani v verigo so od predstavnikov Razvojnega programa zahtevali, da Rumsfeldovo neutemeljeno obsodbo OZN ustrezno sankcionira ter da javno pismo preda generalnemu sekretarju OZN Kofiju Ananu skupaj s podpisi aktivistov. Zadnja manipulacija s strani ZDA je bilo korektno formalno pismo, naslovljeno na Voices in The Wilderness in Živi ščit, v katerem so OZN obveščali vse nevladne organizacije, da morajo zapustiti Irak, ker da se bo vojna začela v 24 urah. Akterji Živega ščita so informacije preverili neposredno pri OZN, saj je bila velika verjetnost, da bo Bush napadel brez napovedi. Inšpektorji so zaradi grožnje nenapovedane vojne imeli na bagdadskem letališču priskrbljen prevoz in so za izhod iz Iraka - odhod na letališče in zapustitev iraškega zračnega prostora - potrebovali pet ur. Pismo je bilo, po preverjanju na OZN, manipulacija, da bi čimveč tujih državljanov in državljank zapustilo Irak. Kljub temu, da je bilo ponaredek, je imelo originalne grbe in podpise.

Številni aktivisti so Bagdad predčasno zapustili zaradi medijskega linča ali medijskega pritiska na njihove družine in prijatelje. Večina aktivistov je doživela diskreditacijo domačih medijev. Izjema so bili argentinski mediji, ki so štiri argentinske aktiviste razglasili za heroje. Največji pritisk - predvsem kot zlorabo intervjujev ipd. - so občutili aktivisti iz ZDA in VB, za katere je Rumsfeld napovedal obsodbo za terorizem. Kako so mediji posredno ali neposredno izganjali 'žive ščite', pojasnjujejo ti trije primeri:

• Norveška študentka na praški akademiji za film, ki je bila tudi udeleženka Balkan sobranje in akcije Živi ščit, je Bagdad zapustila zaradi medijske manipulacije z njeno družino. Tudi ostala močna norveška zasedba aktivistov se je pritoževala nad poročanjem domačih medijev. Njihove izjave in intrervjuje so mediji postavljali v nove kontekste, jih prostovoljno krajšali in prirejali, naslovi člankov so imeli negativna sporočila ... Norveški aktivisti že po drugem tednu bivanja v Iraku za domače medije niso več dajali izjav.
• Študent iz Argentine, Rodrigo, maneken v Milanu, ki si z delom plačuje študij tržnega komuniciranja, je podobno kot večina aktivistov družini zamolčal udeležbo v akciji v Bagdadu. Argentinska televizijia je v komercialno oddajo Show the Yoryina (voditeljica Yoryina Barbarrossa) povabila Rodrigovo družino, sliko in zvok Rodriga v živo iz hotela Palestina, iz Bagdada pa je v Argentino prenašala španska CNN. Celotna oddaja bi lahko bila opisana kot najbolj cmerava predstavitev aktivista in njegove družine - skratka, Jerry Springer Show. To se je Rodrigu zgodilo po tretjem tednu bivanja v Iraku, na večer pred manifestacijo iraških otrok, katere pobudnik in glavni organizator je bil. Rodrigova mama se je jutro po oddaji odločila, da odleti v Aman in od tam k sinu v Bagdad. Kljub medijski represiji je podprla sinovo odločitev ter želela biti soudeleženka akcije. Rodrigo je predčasno odpotoval v Jordanijo, kjer je do konca vojne deloval v amanski pisarni Živega ščita, po vojni pa se je vrnil v Bagdad, kjer skupaj z nekaterimi aktivisti ščita, ki so del mednarodne nevladne organizacije, oskrbujejo prebivalce s pitno vodo.
• Angell, sociolog s Švedske, je bil doma najprej razglašen za pogrešanega, pozneje pa za ugrabljenega civilista, ki so ga v Iraku namestili kot 'živi ščit'.

Slovenskega primera se avtorica prispevka ne bo lotila konkretneje zaradi dveh temeljnih razlogov: ker je bila sama objekt medijskega linča in se zato tudi ob vrnitvi iz Iraka ni dotaknila rumenega tiska in člankov, za katere je bila opozorjena, da so sovražni. Za to obstajajo trije objektivni razlogi: da je na vsak medijski linč post festum brezpredmetno odgovarjati, saj je objekt že afirmiran. Drugič, ker je v primeru Maga, Slovenskih novic ipd. napovedljivost, da bi bil kateri koli argument, ki ne bi izhajal iz pozicije moči, nerazumljiv ali (kar je še nevarneje) napačno razumljen, absolutno mogoča. In tretjič, da odgovarjanje sovražnemu in rumenemu govoru reproducira obstoječi diskurz, le redko pa tudi izstopi iz njega in prinese novo kvaliteto. Iz vseh naštetih razlogov je čas in energijo bolj pomembno vlagati v neodvisne in aktivistične medije, ki jih trenutno prebirajo zgolj angažirani in kritični posamezniki in posameznice, na daljši rok pa imajo veliko in odprto možnost dostopa do širše javnosti, predvsem zaradi izjemnega upada kvalitete informacij v tako imenovanih informativnih in komercialnih medijih, predvsem zato, ker postajajo informacije za izključene in »matretirane« sloje preživetvenega pomena in ne več le informativnega, zabavnega, razvedrilnega. Nobena od medijskih hiš v času pred agresijo ZDA ni imela v Bagdadu nobenega poročevalca. Mediji so namesto uporabe slovenskih virov informacij sami s seboj in med seboj razpravljali o slovenskih aktivistih, njihovem preteklem delu, kjer so izpuščali relevantne informacije, plasirali pa tiste, ki so se na aktiviste daleč najmanj neposredno nanašale.17 Zakaj so si mediji dovolili odločati o »življenju in delu« aktivistov v Bagdadu (ali preprečijo vojno ali umrejo v Bagdadu), zakaj so omenjeni mediji zavračali relevantne informacije iz Bagdada, objekt medijskega linča analizira kot nemožnost razumevanja mednarodne solidarnosti in izjemen antikozmopolitizem. Posebnost nekaterih medijev (ne le slovenskih) je bila, da solidarnostne geste aktivistov niso bili sposobni umestiti v globalni kontekst, niti v kontekst predvojne/predagresorske igre moči. Če bi aktivisti doma zbirali prostovoljne prispevke in jih poslali v Irak, ali če bi demonstrirali na domačih ulicah, bi bila njihova solidarnost v mejah sprejemljivega. Oditi v Irak (v državo, o kateri je bilo v zadnjih letih slišati največ nekorektnih informacij in katero je vodil diktator) kot raziskovalec, aktivist in svoje telo, znanje, izkušnje ... uporabiti proti prvi vojaški sili sveta, je bilo preveč noro. Takšna solidarnost ali aktivizem sta bila razumljena tako: »gotovo imajo neke interese«. Toda kakšne!? Objekt medijskega linča v Sloveniji so v Irak peljali številni motivi, ki se bistveno razlikujejo od tistih, ki so jih javnosti vsiljevali slovenski mediji. Samo eden od njih pa je bil, da je bil objekt skupaj s tremi ostalimi udeleženci Živega ščita edini vir informacij iz potencialno vojnega žarišča. Vendar za medije prav te informacije niso bile atraktivne! Analizo medijskega linča Maga je objekt tega linča natančneje izpeljal v Večerovem pismu bralcev (Najmanj branemu Magu, 20. 5. 2003), kjer je novinar Kršinar poskusil še z avtoričino nostrifikacijo medijskega linča. Novinarju so se v pismu zgodili še novi lapsusi, podobni tistim, ki jih je na komercialni televiziji prodajal Valentin Areh. Mlado raziskovalko obtoži ‘mirovniške misije’, v času ko se je ‘mesijanstvo’ igral (in ga še igra) edino le gospodar vojne, George W. Bush. Ta gospodar vojne je nelegalno in nelegitimno vojno utemeljeval z ‘uvozom demokracije’, hkrati pa še danes onemogoča demokratično ureditev ‘povojnega Iraka’ 24 milijonom prebivalcem.

Za antiglobaliste so se v primeru predvojnega in vojnega Iraka po mojem (pa naj bo sociološkem, aktivističnem ali ad hoc novinarskem) mnenju izkazali predvsem mediji. Sodobna paradigma vojne, kapitalizem in nepravična globalizacija zahtevajo široko poznavanje socialnih, kulturnih, političnih in ekonomskih razmer in tokov v svetu, ki daleč presega nacionalne okvire, in tu se mediji izgubijo v parcialnih zgodbah, nepopolnem poznavanju in neselektivnosti informacij ... Številni se niso znali spopasti s potrebo po mednarodni, vsesvetovni akciji, svetovni mobilizaciji, ki jo je kreiral Živi ščit. »Saj to bi bilo angažirano novinarstvo!« Kapitalizem je umeščen v svetovno zgodbo in ne pozna meja. Prav tako so tudi vse protikapitalistične, proti neoliberalistične akcije, akcije proti nepravični globalizaciji, proti imperialnim vojnam ..., kar pa mediji ločijo v dva tematska sklopa (‘gospodarska rast’ in ‘antiglobalizem’), med katerima ni vzporednic, prežemanj in relacij. »To sta dve povsem ločeni zgodbi.« Pa sta res?

Francisco Ciavaglia, devetindvajsetletni Argentinec, ki je v Buenos Airesu študiral filmsko fotografijo, se je februarja in marca 2003 udeležil akcije Živi ščit za Irak. Devet let je delal kot fotoreporter za različne nacionalne tiskane medije v Argentini, fotografije objavljal v mednarodnih revijah v Latinski Ameriki, pozneje živel in deloval v Salvador Bahii v Braziliji in nato še eno leto v Barceloni v Španiji. Pogovarjali smo se o njegovih izkušnjah družbenopolitičnih sprememb v Argentini, predvsem pa o imperialnem »osvobajanju« Iraka, protivojni Španiji in akciji Živi ščit za Irak.

Kakšna je tvoja izkušnja družbeno-političnih sprememb v Argentini v zadnjem desetletju? Če hočem razložiti zadnje desetletje družbeno-političnega razvoja v Argentini, moram začeti s hiperinflacijo leta 1989, ko sta gospodarski sistem in finančne malverzacije pripeljali do 1,000.000-odstotne devalvacije v manj kot mesecu dni. Cene so zrasle trikrat na dan, kar je povzročilo popoln kaos, ropanje trgovin itn. Takšna situacija je pripeljala do padca radikalnega predsednika Raula Alfonsina in pospešila vzpon na oblast že izvoljenega peronističnega predsednika Carlosa Menema. Gospodarska stabilizacija, ki je skoraj neposredno sledila Menemovemu vzponu, je botrovala državnemu udaru, za katerim je stala klika nosilcev finančne moči, ki so podpirali Menema. Pristaši peronizma, gibanja, ki se je skozi zgodovino uveljavilo kot izrazito antiimperialistično in socialdemokratsko, so se morali šokirani soočiti z ekstremno liberalističnimi tendencami, ki jih je vedno bolj odkrito kazal njihov predsednik. Argentinska valuta je takrat prešla v razmerje ena proti ena nasproti dolarju in Argentina je postala, po mnenju ZDA, model uspešne države, ki bi mu morala slediti vsa Latinska Amerika. Država je v roku izpolnjevala plačilne obveznosti do mednarodnega denarnega sklada na račun privatizacije vseh državnih podjetij in sistemov, kot so telefonija, železnice, plin, pošta, argentinske letalske družbe, sredstva javnega obveščanja, metalurška industrija in nekatera manjša državna podjetja. Država je funkcionirala, bilo je ogromno milijonskih vlaganj zelo sumljivega izvora v avtoceste, nepremičninske projekte, hotele, uvozna podjetja itn. Vlagalo se je v vse razen v proizvodnjo, saj je vezanost valute na dolar onemogočala izvoz. Majhne in srednje velike tovarne so po vrsti propadale, mnoge pa so se preoblikovale v uvozna podjetja. V tistem času je bilo v Argentini že 24 odstotkov brezposelnih, ampak dokler jih je 76 odstotkov še imelo delo, so bili vsi tiho. Takrat je bilo v Argentini zelo lahko začeti kakršen koli posel, težko pa ga je bilo obdržati. Ves državni denar je bil namenjen poplačilu dolgov Mednarodnemu denarnemu skladu, kar je šlo vse na škodo zdravstva, socialnega varstva in šolstva. Ni bilo več državnih vlaganj niti sredstev za vzdrževanje. Toda pranje denarja v velikem obsegu je omogočalo ohranjanje visokih plač in veliko delovnih mest v gradbeništvu, zato, kot so ljudje govorili, »dokler plača prihaja, so vsi zadovoljni«. Menem je bil ponovno izvoljen in takrat so si le redki upali napovedovati katastrofo, ki je bila v prihodnosti neizbežna zaradi popolne izropanosti državne blagajne in vlaganj, katerih edini namen je bil pranje umazanih deviz, ne pa realna gospodarska rast. Čez štiri leta pa je bil položaj že bistveno drugačen. Grozljiva skorumpiranost politične kaste, ki se je vlekla skozi celih 9 let (predsednik, ministri, poslanci in sodniki vrhovnega sodišča so bogateli s pranjem denarja, nižji funkcionarji pa s podkupninami in krajo vsega, kar je šlo skozi njihove roke), in očitna gospodarska stagnacija sta bila usodna za peroniste, ki so leta 2002 izgubili volitve. Novi predsednik Fernando de la Rua pa, brez izdatne finančne injekcije tujih vlaganj in ob velikem nezaupanju domačega kapitala, ni uspel obdržati pod nadzorom že tako krhkega argentinskega gospodarstva, kar je državo pripeljalo do finančnega zloma, ki so ga poimenovali corralito.1

Kot profesionalni fotograf si potoval po vsej Latinski Ameriki in delal za različne tiskane medije. O čem se poroča, kaj so najpomembnejše teme, kaj so relevantne vsebine in česa manjka? Moje delo me je vodilo predvsem v notranjost Argentine in v sosednje države Čile, Brazilijo, Peru in Urugvaj. Eno leto sem delal za športno revijo El Gráfico, dve leti za argentinski časnik levosredinske usmeritve La Prensa, nato eno leto za levosredinsko revijo Noticias in pet let za sredinsko liberalni dnevnik La Nación. Najpogostejše teme v argentinskih medijih so šport, naravne nesreče, aktivnosti vlade, manifestacije in protesti, ki jim je odmerjena pozornost glede na njihovo intenzivnost, množičnost, tudi glede na stopnjo materialne škode in števila žrtev, prometne in druge nesreče, spet glede na stopnjo posledic, mednarodno dogajanje, prireditve itn. Korupcija, mafija, policijsko nasilje ipd. so pogoste teme v Argentini, vendar le redko dobijo epilog v institucijah pristojnih za njihovo razreševanje, zlasti na sodišču.

Lahko primerjaš argentinske in španske medije? Katere vsebine prevladujejo v Španiji? Primerjava tudi po številu tiskanih medijev. Med argentinskim in španskim tiskom bi lahko potegnili številne vzporednice, tako glede števila tiskanih medijev kot tudi njihove vsebine. Sicer v obeh državah obstaja približno pet časopisov nacionalnega značaja in osem televizijskih postaj. Pomembna razlika pa je v tem, da je v Argentini bistveno več raziskovalnega novinarstva kot v Španiji. Velikokrat se celo zgodi, da novinarstvo nase prevzame vlogo policije ali sodstva, ker raziskuje kriminal namesto njih. Ker pa novinarji nimajo enakih pristojnosti kot organi pregona, vse to za storilce ostane brez pravih posledic. Poleg tega je razlika tudi v tem, da imamo v Argentini en časopis nacionalnega značaja izrazite levičarske usmeritve in tri politične revije, ki so zelo brane (poleg revij, ki so namenjene modi, svetu zabave in opravljivim družabnim kronikam). V Španiji pa se vsi mediji predstavljajo kot sredinski, ni tudi nobene politične revije, ki bi bila popularna med širšim občinstvom.

Zakaj si se odločil za udeležbo v akciji Živi ščit v Iraku? Kje si dobil informacije o akciji in kako si organiziral odhod? Dovolj imam imperialnih vojn, dovolj imam vseh vojn! Imperialno politiko je treba ustaviti! Ko sem se v Barceloni pogovarjal o možnosti napada ZDA na Irak z nekim znancem, mi je ta rekel, da bi zelo rad sodeloval v Živem ščitu. Najprej sem mislil, da gre za šalo in v šali sem se tudi ponudil za fotografa. Potem mi je razložil, da ni šala in da neka skupina iz Madrida čez nekaj dni načrtuje potovanje v Irak. Potreboval sem dva tedna, da sem stopil v stik z njimi, ker je bilo v medijih zelo malo informacij o tem, še zlasti pa ni bilo nobenih podatkov, kje jih najti. V skupini je bilo deset Kataloncev, večinoma iz Barcelone, in dva Španca. Ko sem navezal stik z njimi, sta do njihovega odhoda manjkala le še dva dneva. Še danes ne znam pojasniti, kako sem se takrat v trenutku odločil, zapustil vse v Barceloni, uredil zavarovanje, zdravstvene preglede in potrebne vize ter odšel z njimi v Bagdad.

Kakšna je bila izkušnja z iraškim ljudstvom, prestolnico Bagdadom? Ko sem odpotoval iz Barcelone proti Bližnjem vzhodu, nisem vedel skoraj ničesar o Iraku in Iračanih, in moram priznati, da sem imel veliko popolnoma napačnih predstav o tej deželi. Najbolj sta me presenetili prijaznost, iskrenost in dobra volja teh ljudi. Nisem odkril kakšnih podobnosti med Argentino in Irakom razen uličnih trgovinic in potujočih trgovcev, morda pa bi se dalo narediti kakšno primerjavo tudi v arhitekturi, vendar ne v slogovnem smislu, temveč zato, ker je Bagdad moderno mesto, vendar se je ustavilo pred desetimi leti, to pa me je močno spomnilo na Argentino.

Danes številni mediji in mirovniki razpravljajo o tem, ali je akcija Živi ščit uspela. Kakšno je tvoje mnenje? Mislim, da akcija Živi ščit ni dosegla osnovnih ciljev, kar se tiče organizacije. V začetku je bila uspešna, toda ko so se vmešale iraške strukture oblasti, se je vse spremenilo. Nevladna organizacija Prijateljstvo, mir in napredek, je izgnala pomembne organizatorje in koordinatorje Živega ščita in onemogočali so samostojno sprejemanje odločitev. Brez avtonomije je bilo nemogoče doseči glavni namen akcije, ta pa je bil ozaveščanje svetovne javnosti prek sredstev javnega obveščanja. Tako da se potem med vojno po svetu praktično ni govorilo o Živem ščitu. Mislim pa, da je bila akcija izjemen poskus izjemnih ljudi.

Koliko aktivistov Živega ščita je bilo iz Argentine, kdo so ti ljudje in kakšen je bil medijski odziv na njihovo sodelovanje v akciji? Kaj so o akciji menili prebivalci in prebivalke? Za Argentino je vojna v Iraku zelo oddaljena. S tem nočem reči, da ljudi ne zanima, vendar jo doživljajo drugače kot v Evropi. Toda argentinski mediji so se na sodelovanje štirih Argentincev v Živem ščitu odzvali s precejšnim zanimanjem - veliko večjim, kot bi si mislili. Njihove reakcije so bile večinoma pozitivne, kot tudi reakcije prebivalcev in prebivalk. Aktivisti trenutno živimo v Evropi, kar pomeni, da v izobrazbenem in ekonomskem smislu sodimo v srednji razred. Stari smo od 25 do 30 let. Dva sta študenta, ki si študij plačujeta z delom, dva sva fotografa.

Kako se je Španija odzvala na skupino aktivistov, ki so se udeležili akcije Živi ščit? Je vlada nasprotovala odhodu te skupine v Irak? Kako so o Živem ščitu in vojni v Iraku poročali španski mediji? Španska vlada je nasprotovala Živemu ščitu, katalonska pa nas je podpirala. V Irak nas je potovalo sedemnajst. V Bagdadu nas je bilo le 12, pridružila sta se nam še dva Argentinca, pet španskih aktivistov je v Amanu sedemnajst dni čakalo na iraško vizo, ki je niso dobili. Ker niso bili sprejeti v Irak, so nameravali kot Živi ščit v Palestino, kar so naredili številni mirovniki, ki niso uspeli priti v Irak. Španski aktivisti so se pozneje vseeno vrnili v Barcelono. Po vrnitvi iz Iraka je naša skupina razpadla. Večina aktivistov se je vključila v protivojno gibanje, ki je pred in med vojno aktivno delovala v Barceloni. Kar se tiče španskih medijev, jih lahko razdelimo v dve skupini: tisti, ki so odvisni od države, praktično niso poročali o Živem ščitu, neodvisni pa so objavljali informacije o akciji, vendar v veliko manjši meri, kot bi pričakovali.

Kakšne oblike odporov se pojavljajo v Argentini in kakšne v Španiji? Kdo so pobudniki demonstracij, odporov? Kako je Španija reagirala na podporo njihovega predsednika iraški vojni? Kako vojno v Iraku sprejema/zavrača Argentina? Moje sodelovanje v odporih v Argentini sega v čas študentskih gibanj v 80. letih. Pozneje se nisem več aktivno vključil v nobeno gibanje. Zaradi svojega poklica sem sodeloval na mnogih manifestacijah, vendar posredno. Najpomembnejša gibanja odpora v današnji Argentini niso del nobene politične stranke niti uradne organizacije. Med njimi bi izpostavil skupine aktivistov, ki so nastale v notranjosti države, v provinci Neuquen, in se nato razširile po vsej državi. Gre za gibanje, ki je v nenehnem porastu od sredine 90. let do danes. Potem je tu še gibanje odpora znano pod imenom cacerolazo ali apagon2, ki je obstajalo že prej, vendar se je razraslo v času finančnega zloma države in je pripeljalo do padca predsednika Fernanda de la Rue. Vsa ta gibanja so nastala popolnoma spontano. V Argentini sta tako prebivalstvo kot vlada nasprotovala napadu na Irak. V Španiji je vojni v Iraku nasprotovalo 90 odstotkov državljank in državljanov. Vendar kljub temu vlada ni popustila niti za ped, čeprav je na prvem mirovnem shodu 15. februarja 2003, ko so protestniki zahtevali odstop predsednika vlade Aznarja, prišlo na ulice 7 milijonov ljudi, kljub ostremu nasprotovanju vse parlamentarne opozicije, kljub vsakodnevnim mirovnim akcijam, ki so potekale po vsej Španiji pred, med in po vojni, in dejstvu, da je bila Španija ena od držav, v katerih se je mobiliziralo največ prebivalstva v aktivnem nasprotovanju vojaški intervenciji v Iraku. Po vsem tem se sprašujem, kaj je to »demokracija«? Je to res samo možnost, da lahko vsake štiri leta izvolimo nekega diktatorja? Ali pa je to način vladavine, v kateri ljudstvo izbira svoje predstavnike, ki naj bi obstajali ravno zato, da bi preprečili prihod diktatorjev?

Prav vsi aktivisti akcije Živi ščit so po odhodu iz Iraka doživeli večjo ali manjšo krizo. Že med vojno so se povezali prek interneta ter začeli s številnimi aktivnostmi, od pisanja knjig, priprav na nove imperialne vojne, ki lahko pustošijo v Siriji, Iranu ... Kako lahko oz. težko si ti zapustil Bagdad? Če strnem svoje vtise o sodelovanju v Živem ščitu in bivanju v Iraku, me ob tem obdajajo precej nasprotujoči si in mešani občutki. Tisoč razlogov me je navedlo k temu, da sem zapustil Bagdad dva dni pred začetkom vojne. Kraj, kjer sem bil, rafinerija nafte v Dauri, se mi je zazdel samomorilski, niti najmanj mi ni bil jasen odnos iraške vlade do nas in zdelo se mi je, da glede na onemogočenost komunikacije naše delovanje ne more doseči svojega namena, kar se je potem tudi dejansko zgodilo. Moje pomanjkljivo znanje jezika domačinov in slaba angleščina sta se mi zazdela nerešljivi oviri, pa tudi to, da nisem imel potrebne akreditacije za svojo fotografsko opremo in material. V tistem trenutku me v to odločitev ni gnal strah, ampak misel na možnost nesmiselne smrti. Kakor koli že, dejstvo je, da sem odšel iz Iraka in dva dni po vrnitvi v Barcelono me je preplavil grozljiv občutek krivde. Bilo mi je, kot da bi z avtom povozil otroka in ne bi mogel več ničesar storiti, da to popravim. Ni bilo več poti nazaj. Imel sem občutek, da je tej moji odločitvi botroval samo en razlog, vsi motivi, s katerimi sem opravičeval svoj odhod, so se združili v enega samega: strah. Če bi si prej lahko predstavljal, da bom občutil samo pol tiste bolečine, ki sem jo čutil takrat, mi nikdar ne bi prišlo na misel, da zapustim Bagdad. Še nikoli se nisem počutil tako strahopetnega in prepričan sem, da je bila to najbolj napačna odločitev v mojem življenju. Najbolj napačna ne zato, ker sem Irak zapustil kot aktivist Živega ščita, temveč kot fotoreporter.