Vojni reporter slovenske komercialne postaje POP TV je bil prvi dan vojne, 20. marca, še v Kuvajtu, dopisnica nacionalke RTV Slovenija Horvatova pa, ker ni dobila iraškega vizuma, v sosednji Jordaniji kot večina novinarjev, ki so čakali na zeleno luč. Valentin Areh se je prvi dan vojne v oddajo 24 ur javil v živo dvakrat, preko videofona. Informacij o prodoru ameriške vojske v Irak, o katerih so dvomili v studiu, Areh ni mogel potrditi, četudi je po njegovih besedah »dan preživel z ameriškimi marinci /.../ Tokrat gre zares, verjemite mi, občutki niso prijetni!«[1] Ksenija Horvat, posebna poročevalka RTV, se je v osmih analiziranih dneh v živo v Dnevnik javila dvakrat, sicer pa je pošiljala poročila. V prvem dnevu je bilo to poročilo o iraških izseljencih na delu v Jordaniji. Njeno poročanje se je bolj kot na vojne tehnikalije in opisovanje prodora čet, ki so jih bila polna Arehova poročila, osredotočilo na to, kako so vojno doživljali ljudje. Dokaj zanesljive informacije o tehničnih podrobnostih so medijske hiše namreč dobivale od drugih svetovnih agencij in jih komentirale v studiih z vojaškimi analitiki. In če drugi dan vojne od Horvatove na nacionalki ni bilo glasu, pa je bil vojni reporter na komercialki toliko bolj izčrpen. Z ameriškimi četami se je premikal po južnem Iraku. In če je bila prvi dan telefonska zveza nejasna in so jo prekinjali šumi, pa so tokrat in vse naslednje dni analiziranega obdobja gledalci imeli občutek, da se Areh javlja iz sosednje sobe. Ameriška vojska je »zmlela prvo iraško obrambno črto /.../, strla manjše iraške žepe odpora,«[2] je poročal in deloval nekako vzvišeno, s pozicije bodočega zmagovalca. »Lokalci« naj bi po njegovih besedah »ploskali in vriskali Američanom«. Ko se je Areh tistega dne drugič javil v oddajo, so z voditeljema Pucerjem in Zgončevo načeli temo njegovega statusa. Takrat je poročevalec poleg famoznega stavka, da »naši lepo napredujejo« [podč. a.], ki ga je objavil v Trenjih, morda zagrešil največjo neumnost. Zatrdil je namreč, da je omejitev, ki jih ameriška vojska postavlja novinarjem, »kar nekaj, se pa vsi dopisniki strinjamo, da so te omejitve povsem razumljive in v dvanajstih letih, kar sem vojni dopisnik, še nisem videl take svobode gibanja«.2 [poud. a.]. Se je dopisnik mar norčeval iz svobode tiska? Se je smejal v brk novinarjem, ki se niso hoteli spajdašiti z ameriško vojsko? Ob vsem pisanju, ki smo mu bili priča ob najnovejši strategiji komuniciranja z javnostjo, ki si jo je izmislil Pentagon in jo zakril z embedded novinarji, se zdi poteza Areha, ki je najverjetneje želel le opravičiti svoje delo, tragikomična. Najprej tragična, ker je morda res verjel v svoje besede, in nato komična, ker so se pozneje pojavila ugibanja, da v resnici le ni potoval z ameriškimi četami, ampak je ves ta čas »udobno sedel v prestolnici Kuvajta«[3] in lagal ... No, če verjamemo televizijski realnosti in predpostavimo, da se je dopisniku vendarle uspelo prebiti v vrste okoli 600 posvečenih novinarjev, je tretji dan v duhu svojega statusa poročal: »Iračani so na našo stran izstrelili štiri rakete zemlja-zemlja.«[4] [poud. a.]. In medtem ko je Horvatova poročala o človeški plati vojne, beguncih, njihovem doživljanju vojnega Iraka, protivojnih demonstracijah v Jordaniji in arabskem utripu, pa je Areh nadaljeval s propagando v čast osvoboditeljem. Četrti dan vojne so Iračani zajeli nekaj ameriških vojakov, arabska televizijska postaja Al Džezira pa je objavila necenzurirane posnetke posledic bojev med Iračani in Američani. Areh je v svojem javljanju v oddajo 24 ur večkrat uporabil besedo »grozno«, omenjal ženevsko konvencijo, ki jo kršita iraška televizija in Al Džezira. Slednja je namreč, kot je poročal vojni reporter, »eno uro, več kot eno uro kazala razkosana trupla ameriških vojakov. Kazali so luže krvi, obraze, iraške bolničarje, ki vrtajo po truplih in se režijo.«[5] [poud. a.]. Skliceval se je na ženevsko konvencijo ravnanja z ujetniki, medtem pa pozabil, da so jo tudi ZDA kršile, denimo v Guantanamu. Horvatova se zaradi pomanjkanja zgodb četrti in peti dan vojne v oddaje informativnega programa TV Slovenija ni oglasila. Nekateri so jo pozneje močno kritizirali, češ da v Amanu ni storila nič, saj naj bi le povzemala agencijske informacije. In še biser četrtega dne vojne na POP TV: »Lahko vam povem, da je okoli Nasirije pravo sranje.« [poud. a.]. Novinar, kot kažejo primeri, ni bil nepristranski oz. se za to ni niti trudil, saj je z zgražanjem in odkritim obsojanjem poročal o iraškem odporu, češ da je neupravičen, ko pa jim Američani vendarle hočejo le pomagati. »Ne vem, kaj naj vam še rečem,« je zaključil javljanje v oddajo, voditeljica Darja Zgonc pa je patetično zažugala proti ekranu: »Pazi nase. Ampak res!«5 In čeprav se je napis na ekranu vseh osem dni ob javljanjih dopisnika glasil »Z juga Iraka«, so voditelji teatralno poudarjali, da gre za »novice s prve frontne črte«.[6]

Kljub temu smo utrip vojne bolj in bolje začutili na TV Slovenija kot pa na komercialki, ki je s pretiranim navijaštvom za »našo stran« zagotovo izgubila na objektivnosti in verodostojnosti. Pretresljivi in nerazumljivi arabski realnosti smo bili tako priča še v zadnjem dnevu analize. Osmi dan so v Dnevniku TV Slovenije objavili poročilo dopisnice z jordansko-iraške meje o Iračanih, ki se domov vračajo branit svojo domovino. Mnoge izjave odhajajočih so bile pospremljene s komentarjem novinarke. Prav nič žaljivo ali obsojajoče. Brez navijanja. Realnost zabeležena za elektronski medij, v katerem govorijo slike, ki so pokazale, da »vsak dan odpelje več deset avtobusov in taksijev«.[7] Brez nepotrebnega teatra in patetike. Novinarsko. Česar ne moremo reči za POP TV. Ali, kot je zapisal kritik Večera: »Areh, go home.«[3] Ta je v zadnjem dnevu analize ugotovil, da ga Američani ne spustijo do prvih bojnih črt, da imajo ta privilegij le večji mediji. Voditeljica v studiu je skorajda samoironično, čeprav dvomim, da je bilo tako mišljeno, zaključila: »Objektivnost je pod vprašajem.«[6] So torej neobjektivni le tisti novinarji, ki so lahko poročali s prvih vojnih črtah, tisti, ki so se zadrževali v ameriških bazah, spili in jedli z vojaki, pa premorejo dosti višjo stopnjo novinarske nepristranosti in objektivnosti? Stara floskula, ki smo jo v prvih dneh vojne večkrat slišali, pravi, da je v vojni prva žrtev resnica. V iraški pa je bila na listi za odstrel med prvimi tudi novinarska objektivnost.

Pred nekaj meseci sem v kolumni v Mladini primerjal gonjo proti odločbi našega ustavnega sodišča v prid izbrisanim s haiderjansko gonjo proti odločbi avstrijskega ustavnega sodišča v prid slovenski manjšini. Takrat sem zapisal, da so v odporu demokratične javnosti do takšne prakse v Sloveniji častne izjeme med komentatorji Miha Kovač, Igor Mekina in Mile Šetinc, med novinarji zlasti Borut Mekina v Večeru in še nekaj novinarjev Dnevnika in Dela. Zlasti novinarji lokalnih in podobnih rubrik so bili od lanske ustanovitve Društva izbrisanih pravzaprav zelo naklonjeni, objavili so vrsto pretresljivih individualnih zgodb - a očitno vse zaman. V kolumni za Mladino sem tudi zapisal, da se je tema z zadnjo odločbo US preselila na prve strani časopisov in ko je desnica začela groziti vsem, ki ne upoštevajo domnevnih političnih in patriotičnih implikacij te zadeve, in ko so varčnim Slovencem preračunljivo začeli trkati na denarnico, se je tudi medijska »klima« ohladila. Drugje morda niti ne tako izrazito, v Delu pa tako zelo, da je 16. aprila ob poročilu o prvi reakciji ministra Bohinca na odločbo US bil objavljen na prvi strani tudi uvodnik Jane Taškar pod naslovom »Povedno sporočilo« - o tem torej, kaj nam s to odločbo sporoča ustavno sodišče. Kot sporočilo te odločbe, »ki si ga je treba vzeti k srcu« - torej kot v moralnem smislu osrednje sporočilo - je novinarka iz 15 strani dolge odločbe izbrala stavek, da »ureditev statusa izbrisanim ni le v interesu prizadetih, ampak je tudi v interesu države, da na njenem ozemlju ne prebiva toliko nikogaršnjih ljudi«. No, recimo, da je izbira enega stavka iz dolge odločbe kot tistega, »ki si ga je treba vzeti k srcu«, pač stvar okusa - o okusih pa naj se ne bi razpravljalo. Toda pojasnilo novinarke, zakaj ji je prav ta stavek od vseh v odločbi najbolj pri k srcu, pa ni več le stvar njenega okusa - še zlasti, če nam to na elitnem mestu ponuja resen politični časnik. Glasi pa se to pojasnilo dobesedno takole: »V urejenih razmerah je namreč veliko laže poseči po vseh možnih ukrepih zoper posameznike, ki lažejo, kradejo, nočejo delati, in sploh počno slabe stvari, pa naj imajo katerokoli državljanstvo.« Za osrednji politični časnik te države osrednje »povedno sporočilo« te zgodbe o izbrisanih ni karkoli v zvezi s spoštovanjem ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic ali morda kaj v zvezi s politično odgovornostjo za trpljenje in stiske 18.000 družin ali za težke milijarde, ki bodo sedaj šle iz naših žepov za odškodnine. Ne, osrednje »povedno sporočilo« Dela, »ki si ga je treba vzeti k srcu«, se glasi: v državi mora biti birokratski red, kajti v urejenih razmerah bomo lažje našli tiste, ki lažejo, kradejo in nočejo delati! Ampak Delo tu ni edino. V TV dnevniku nacionalne televizije je na koncu razgovora z ministrom za notranje zadeve Bohincem voditeljica dnevnika s svojim značilnim sladkim glasom in nasmehom vprašala ministra nekako takole: »Ampak ti izbrisani vendar niso bili vsi enaki - nekateri med njimi so bili vendar proti osamosvojitvi Slovenije ... ; Ali bodo sedaj tudi oni dobili vrnjen status za nazaj?« No, če novinarka misli, da so socialne pravice lahko odvisne od tega, kakšne politične poglede izražaš, je to sicer žalostno - če temu potem celo notranji minister indirektno pritrdi z odgovorom, da bo tudi to seveda upoštevano v zakonu, se pa lahko samo še zgroziš.

Naiven, kot sem, sem celo mislil, da je bila ta ministrova indirektna pritrditev navedenemu novinarkinemu stališču morda bolj posledica ministrove premajhne pazljivosti v naglici televizijskega pogovora kot tega, da bi »levo-socialdemokratski« minister (ki je hkrati celo doktor prava!) v resnici in zavestno pritrjeval omenjenim škandaloznim zahtevam. Vse iluzije o »levo-socialdemokratskih« in pravniških kvalitetah tega ministra je dokončno razpršil on sam, ko je v daljšem pogovoru za Delo z že omenjeno novinarko Jano Taškar (Delo, 4. septembra) na njeno sugestivno vprašanje »Bodo upoštevana ne redko izražena stališča, da statusa ni mogoče podeliti ljudem, ki so škodovali Sloveniji?« odgovoril takole: »Upravičena je zahteva tistih, ki menijo, da med upravičence za pridobitev statusa stalnega prebivalca ne bi smeli soditi tisti, ki so ravnali zoper interese slovenske države in državljanov, ki so na neki način špekulirali s politično usodo samostojne Slovenije. Prav imajo tisti, ki terjajo, da se najde pravno sredstvo za izključitev teh ljudi iz kroga upravičencev.« Razpravljanje o tovrstnih škandaloznih stališčih »levo-socialdemokratskega« (!) ministra Bohinca sicer ni predmet tega zapisa - je bila pa objava tega intervjuja še en jasen znak, kam uredništvo Dela (ali vsaj tisti njegov del, ki podpira stališča Taškarjeve, Ježa in podobnih) v tej zadevi »taco moli«. Sama objava intervjuja z odgovornim ministrom je seveda odlična stvar - toda stališče novinarke in uredništva je razvidno npr. iz že citiranega tendencioznega vprašanja (ki je tudi že spretno vključevalo, da ne pozabimo, ministrovo zavajajočo retoriko o »podeljevanju statusa« izbrisanim - kot da bi jim bilo treba sedaj nekaj na novo podeljevati, ne pa najprej vrniti to, kar jim je bilo nezakonito odvzeto leta 1992). Pa iz poudarka v podnaslovu »Čas je dozorel, da to uredimo civilizirano, mirno, brez ulice« - kot da so se izbrisani po ulicah pretepali s policaji za svoje pravice ali kaj podobnega. Pa iz naslova drugega članka o izbrisanih na isti strani »Hitro uresničevanje ustavne odločbe«: potem ko je minister pet mesecev zavajal javnost z izjavami, kdaj da bodo začeli izdajati dopolnilne odločbe (ki bi jih morali izdati neposredno na podlagi odločbe US, brez dodatnega zakona), ga Delo »pohvali« z zavajajočim naslovom »Hitro uresničevanje ustavne odločbe«. Pa s poudarjenim poročanjem na 2. strani Dela, z veliko sliko, o zbiranju podpisov za referendum »proti špekulantom, ki so zapustili državo, sedaj pa so se vrnili in zavohali denar«: pravno povsem neresni, politično pa izrazito hujskaški akciji daje resni politični časnik Delo težo resnega političnega dogodka. In tako dalje, in tako dalje. No, bodimo pravični: sredi julija je Delo na enako poudarjenem mestu, prav tako z veliko sliko (v pomanjkanju drugih novic - ali morda tudi zato, ker je izbrisanim nenaklonjeni del uredništva odšel na dopust?), poročalo tudi o pohodu skupinice izbrisanih peš iz Portoroža na skupščino društva v Ljubljano. Sredi slike je blestel nehoteno ironični napis na transparentu pohodnikov, plod jezikovnega neznanja, ne zavestne ironije: USTAVNA ODLOČBA. Kot bi bili že vedeli, da jim minister Bohinc res že pripravlja odložitev, ne pa uresničitev njihovih pravic. Ko je nato 9. avgusta v sobotno prilogi Dela izšel odlični članek Grege Repovža o izbrisanih, sem spet zapadel v naivno pričakovanje, češ, no, pa so vendarle tudi pri Delu končno spoznali, za kaj pri zadevi izbrisani v resnici gre. Zmota - to je spoznal le Grega Repovž - in tudi njegov »sunek s strani« prekooceanske ladje Dela seveda ne more skreniti z njene trdno začrtane smeri. Ali, da ponovim že zgoraj zapisano »insinuacijo« - vsaj tistega dela uredništva ne, ki odločno podpira mentaliteto in pisanje Taškarjeve, Ježa in podobnih. Da gre očitno (tudi na tem polju) za boj dveh struj znotraj uredništva, po svoje potrjuje še en odličen komentar na ugledni mnenjski strani Dela (6. septembra) - tokrat izpod peresa novinarja, ki »pokriva« Štajersko, Franca Milošiča, katerega izbrisanim zelo naklonjeni članki so bili doslej pretežno omejevani na lokalno rubriko. (Upam, da zaradi tega mojega prikaza, kaj vse se v Delu dogaja drugo ob drugem, ne bo kdo prišel celo na idejo, da je Delo treba celo pohvaliti zaradi pluralizma mnenj, ki da ga dopušča in goji celo med lastnimi novinarji. Mislim namreč, da je za resen politični časnik kakršnekoli politične usmeritve prava civilizacijska sramota, če tudi samo del njegovih vodilnih novinarjev v njem poudarjeno nastopa s takimi stališči, kot so stališča Taškarjeve o izbrisanih, uredništvo pa temu asistira še z drugimi potezami, od katerih vse tu niti omenjene še niso bile.) Trije drugi tiskani mediji - Mladina, Večer in Dnevnik - so bili tu v zadnjem letu in pol trdno na strani odkrivanja resnice o sramotnem izbrisu in njegovih tragičnih posledicah, in imajo neprecenljive zasluge za to, da »stran izbrisanih« ni bila doslej politično in medijsko popolnoma zlomljena in izničena. Še zlasti so bile tu pomembne tako močne poteze, kot jih je v Dnevniku prispeval kolumnist Miha Kovač s kolumnama o »malem slovenskem fašizmu«, v Večeru novinar Borut Mekina z vrsto komentarjev, zlasti pa z odkritjem »izvirnega greha« cele zadeve, namreč demosovsko zavrnjenega amadmaja k zakonu o tujcih junija 1991, kar je bilo deset let (hote?) potisnjeno v pozabo - v Mladini pa novinar Igor Mekina z nepregledno vrsto člankov, ki se začne že v letih takoj po osamosvojitvi, ko so o problemu še vsi drugi molčali, in trenutno nadaljuje s serijo člankov o individualnih usodah izbrisanih, kar na bralce (žal jih Mladina nima toliko, kot bi si mi želeli) učinkuje močneje kot vsi načelni članki in komentarji.

Toda, kaj vse to pomaga, ko pa, kot je znano, vsi tiskani mediji skupaj vplivajo na deset odstotkov javnega mnenja, elektronski mediji, predvsem televizija, pa na preostalih devetdeset odstotkov.. Nacionalni radio je tu sicer opravil kar spodobno in pošteno vlogo - ravno nasprotno pa je bilo pri nekaterih lokalnih radijskih postajah, ki so, prilagajajoč se najnižjemu skupnemu imenovalci svojih slabo informiranih in s političnim hujskanjem zavedenih poslušalcev, tudi opravljale bolj vlogo hujskanja in dezinformiranja kot pa nepristranskega informiranja. Glede televizijskega informiranja o problemu izbrisanih sem letos spomladi v informaciji komisarju Sveta Evrope za človekove pravice Gil Roblesu zapisal samo telegrafsko: »Obe televiziji (nacionalna in komercialna) - previdnost in konfuzija (zmeda)«. Voditeljico informativne oddaje Odmevi na nacionalni televiziji sem neposredno po eni od oddaj, v kateri sem sodeloval kot zastopnik izbrisanih, opozoril na nekaj ključnih napak in nerazumevanj, ki se pri tej temi kar naprej ponavljajo. Opozoril sem na huda zavajanja v vnaprej pripravljenih uvodnih stavkih. (Kdo to pripravlja? Urednik?) Namesto nepristranskega prikaza o tem, kaj zahteva odločba US, so v Odmevih gledalcem kot resnico servirali točno tista neverjetna zavajanja ministra Bohinca, ki sem jih že v Delu razkrinkal kot naravnost škandalozna: da bodo izdali dopolnilne odločbe 7310 izbrisanim, za »preostalih« 4205 pa da bodo pripravili zakon. Kam so pa skrili preostalih skoraj 7000 od skupaj 18.305 prizadetih? Odločba US je jasna, Bohinc jo na naravnost neverjeten način izkrivlja, jaz na to v Delu opozorim - novinarji Odmevov pa televizijski publiki (ki 90 odstotkov časopisov sploh ne bere) servirajo kot »objektivno informacijo« Bohinčeva sprenevedanja in zavajanja. Opozoril sem tudi na neprestano - skrajno nekorektno - verbalno in vizualno enačenje »izbrisani = oficirji JLA« - in celo znotraj tega simboliziranje oficirjev JLA z (od večine osovraženo in dobro znano) podobo Aksentijevića, čeprav je njegova zgodba popolnoma netipična in BISTVENO različna od vseh drugih. Tudi ko sem nastopal v oddaji Odmevi se je vizualna predstavitev teme začela spet s sliko Aksentijevića. Slučajno? Enako se dogaja tudi na POP TV. Odločba US je jasno povedala, da je za »paketno« zagrešeno krivico potrebno tudi »paketno« odpravljanje te krivice, hkrati pa TVS v Odmevih sprašuje predstavnika vojnih veteranov Srečka Lisjaka, zakaj on nasprotuje »paketnemu« reševanju. Kot da je to ena od dveh legalnih in legitimnih opcij, ki jih svobodno izbiramo - in kot da ni najvišje sodišče že povsem jasno in brezprizivno ukazalo prav paketnega reševanja!!! Pri čemer široki, pravno neuki publiki niti poveste ne, da se s tem Lisjak izrecno upira izvrševanju odločbe US! V enih prejšnjih oddaj Odmevi, v kateri so se o temi izbrisanih »soočila« državni sekretar Bojan Bugarič in predsednik društva izbrisanih Aleksandar Todorović, so predvajali uvodni prispevek, v katerem v enem stavku nanižejo kar pet dezinformacij. Besedilo se je glasilo: »26. februarja je - tako trdijo - MNZ na podlagi zakona o državljanstvu (1. dezinf.) iz registra prebivalcev in stavb (2. dezinf.) administrativno izbrisalo štiri do 83.000 ljudi (natančnih podatkov o tem ni) (3. dezinf.), ki so pred tem prebivali (4. dezinf.) v Sloveniji, a niso hoteli v takratno vojno proti JLA (5. dezinf. - še več: popolna neumnost!) oz. niso zaprosili za slovensko državljanstvo.« Prva dezinformacija: ne na podlagi zakona o državljanstvu, pač pa so se (naknadno) zgolj izgovarjali na zakon o evidenci prebivalstva, kjer pa nobene osnove za izbris ni bilo - ustavno sodišče je (1999) te njihove izgovore izrecno zavrnilo in zapisalo, da »za izbris ni bilo zakonite podlage«. Druga dezinformacija: pravilno bi bilo iz registra stalnih prebivalcev Slovenije (tudi tujci so lahko stalni prebivalci RS - in »pravim« tujcem leta 1991-1992 je država ta poprej pridobljeni status avtomatično priznala, novoustvarjenim »jugo-tujcem« pa ga je povsem nezakonito, celo brez vsake odločbe odvzela). Tretja dezinformacija: Od 20. maja 2002 (tiskovna konferenca MNZ) so na razpolago točni uradni podatki (številke sem zaokrožil): 29.000 vseh izbrisanih, toda 10.700 med njimi »pomotoma« (ker so se že prej ali malo kasneje »izbrisali«, tj. odjavili sami, prostovoljno) - iz česar sledi, da je bilo v resnici (proti svoji volji) izbrisanih 18.300 oseb. ...; Četrta dezinformacija: pravilno bi bilo »stalno prebivali« (imeli stalno prebivališče) v Sloveniji - tistih z začasnim prebivališčem tu ne štejemo, ti ne spadajo med »izbrisane«. Peta dezinformacija je najbolj podla (če je bila zavestna) oziroma najbolj neumna (če ni bila zavestna): »očita« namreč tem ljudem, da v obdobju po končani vojni »niso hoteli v to vojno« (pa niti takrat, ob izbruhu te »vojne«, ni bila razglašena splošna mobilizacija, ki bi se ji bili ti ljudje izmaknili ali kaj podobnega). Nekoliko manj neumen, a v javnem mnenju in medijih zelo razširjen očitek tem ljudem je, da so imeli 6 mesecev časa za vstop v državljanstvo, a da tega niso hoteli. Tu pa skupina 18.300 izbrisanih razpade v dve skupini: v eno manjšo: nekaj sto pripadnikov JLA, večinoma tu poročenih s Slovenkami, ki so hoteli še naprej živeti z družinami v Sloveniji in so zato zaprosili za državljanstvo, a jim je bilo NEZAKONITO zavrnjeno; in v drugo skupino, skoraj dvajsetkrat večjo, v kateri so nevojaške osebe (»civilisti«), ki pa se res niso prijavili za slovensko državljanstvo. Zakaj ne, je lahko spet ena novinarska tema - toda mnogo pomembnejše je to, da tudi tistim med njimi, ki državljanstva RS res niso hoteli (mnogo je bilo namreč tudi neznanja, dezinformacij, nevednosti itd.) zaradi te politične opredelitve država ne bi smela odvzeti socialnih pravic! Kdor se je zavestno odrekel državljanstvu, se je s tem odrekel samo političnim pravicam (volilni pravici itd.), socialnim pravicam (do dela, pokojnine, zdravstvenega varstva itd.) pa seveda nikakor ne. In prav to, da je tej ogromni masi ljudi država POVSEM NEZAKONITO odvzela njihove socialne pravice, je zanjo SRAMOTA IN ŠKANDAL BREZ PRIMERE. Če bo kdo drug imel namen ali bo še prišel na idejo, da bi temeljiteje raziskal, kako so slovenski mediji prikazovali problem izbrisanih, naj mu ta moj priložnostni zapis ne vzame poguma. Mislim, da bi bila temeljitejša analiza zelo dobrodošla in zelo zgovorna.

Šestnajstega septembra sem na prvem programu nacionalke prvič po 25 letih življenja v Sloveniji gledal nekaj, kar bi si brez zadržkov upal imenovati oddaja, v kateri (mi) je zares bilo nekaj dano. Šlo je za predreferendumsko oddajo o nedeljskem delu trgovin. Kot gledalec sem sodeloval v nečem, o čemer nihče med nami ne bi smel biti tiho. Po mojem mnenju je v oddaji, ki se je začela ob osmih zvečer, po dveh plateh (»formalni in vsebinski«) prišlo do nečesa korenjaško novega, kar preprosto ne bi smeli spregledati, kaj šele zamolčati, kot je to sicer v navadi v tukajšnjem okolju.

Najprej nekaj o formi oddaje, kar se mi zdi posebno pomembno izpostaviti. Na videz je oddaja uporabljala izrabljeno in znano formo pro et contra, kar je bila preverjena formula starega dobrega Abelarda, ki pa jo tukaj večinoma in zlorabljajo za to, da bi prikrili neinventivnost, strah, zabitost, nedelo in vse tisto, kar je tako običajno za družbeno institucijo vseh institucij. Tokrat pa je - po toliko oddajah, ki sem jih bil bolj ali manj ex professo prisiljen gledati, bila zadeva bistveno drugačna, predvsem tako, da je bila pripravljena in je vedela, kaj hoče; v njej se je čutila investicija želje, delo in kreacija vseh, ki so ob njej in v njej sodelovali. Oddaja je bila tudi temu primerna: kot vrhunski izdelek ljudi, ki se tokrat ne obnašajo običajno, torej kot obglavljene kokoške v televizijskem kurniku, ki po svoje nemišljenje tekajo od nezmotljivega papeža do tega ali onega Gospoda Predsednika. Vse, kar tokrat televizijcem, ki so sodelovali pri oddaji, lahko rečem - in kar tudi moram povedati - je: bravo! To še posebno velja za voditelja Slavka Bobovnika. Ravno zato, ker je zadeva bila tako (čudežno ali profesionalno, to bomo videli v nadaljevanju) dobro izpeljana, je bilo vse skupaj videti radikalno preprosto ter na trenutke celo »naravno«. Kaj hočem reči? Predvsem to, da se je tokrat zgodilo, da televizije kot medija skorajda sploh ni bilo opaziti: kot da bi je ne bilo, kot da bi izginila, kot da bi se podvojeni atenski amfiteater znašel v funkciji agore, in sicer sredi naših domov (oikos). Gledalec si je lahko privoščil, da je »padel v televizijo« po lastni izbiri. Bilo je podobno, kot se zna (seveda silno redko) zgoditi z najboljšo filmsko glasbo (to je takrat, ko je v filmu sploh ne slišiš), z najboljšim nogometnim sodnikom (ko ga ob dobri tekmi sploh ne opaziš) ali pa v primeru najbolj naličene ženske oz. moškega, na obrazu katere/ga ličila sploh ne opaziš, niti ga ne vidiš. In ravno takrat, ko si kot gledalci lahko privoščimo biti v položaju, za katerega velja, da »medija kot da ne bi bilo« (to značilno virtualno »samoizničenje«, kar je šele prisotnost, je vrhunski medijski dosežek), se lahko zgodi, da je najbolj prisotno ravno tisto, za kar bi naj sploh šlo - recimo, da to napačno (to je narobe, ker je pri mediju sama forma enaka vsebini) poimenujem vsebina. In ravno to se je tokrat zares čudežno (?) pripetilo - vsebina je »zalaufala«. Ker je bila tokrat televizija »najboljša« (upam, da se za to ne moram zahvaljevati bogovom in čudežem, temveč konkretnim ljudem, ekipi, ki čudež lahko morebiti celo ponovi - kar bi se potem lahko imenovalo profesionalnost), so lahko ljudje, ki so nastopali, prišli do izraza kot močne in televizijsko neprisiljene posameznice in posamezniki, ki so ohranili svojo integriteto, hkrati so lahko ustrezno artikulirali svojo pozicijo in argumentacijo, za katere je (za vse) bilo zadosti prostora in časa ...;

In zakaj je šlo na ravni vsebine? Udeleženke in udeleženci, dobrih deset, so se pogovarjali o neznansko pomembni zadevi, pravzaprav o eni najbolj pomembnih stvareh sploh, ki nas (tudi kot generacijo) kot problem in naloga šele čaka v naslednjih desetletjih. Pogovarjali so se - pa naj so se tega zavedali ali ne - o ključnem vprašanju razmerja med (političnim) državljanom na eni in potrošnikom in kapitalom na drugi, o možnostih »dobrega življenja«. Pravzaprav so premišljevali, kako bomo živeli v naslednjih letih, česar pa se večji del populacije - tako kot se v zabitem kraljestvu družbenega tudi spodobi - najbrž sploh ne zaveda, kaj šele, da bi jo kaj takega zanimalo. Na površju so se resda soočale argumentacije v zvezi z referendumom o »nedeljskem obratovalnem času«, o »prodajalkah« in podobnih skrajno oprijemljivih in neizmerno pomembnih rečeh, dejansko pa je nenehno šlo za dvojno argumentacijo, ki se je hkrati ukvarjala predvsem z elementarnim človekovim odnosom do tiste pošasti, ki jo po 19. stoletju imenujemo različno, a ji po vsem svetu najpogosteje pravijo kapital, »pošasti«, ki ji je bilo zadnja leta žrtvovano toliko življenj po vsem svetu in še posebno v deželah t. i. tranzicije. Tu, na ravni vsebine oddaje, pa se je prvič zares zgodila javno televizirana streznitev (zdaj vsi vedo, da je cesar nag!), ko so si po dobrem desetletju kolektivne zapitosti s tranzicijo nekateri le upali naravnost povedati: dost' mamo. Posebno rad bi poudaril to, kar se mi je zdelo osrednjega pomena na ravni tako nakazane vsebine. Vprašal se bom najprej takole: kdo si je sploh upal povedati, da imamo dost', ker je to tokrat zelo pomembno (in je zgodovinski novum)? Najprej sindikati (pa ne vsi!), nato Rimskokatoliška cerkev ter nenazadnje slovenska politična desnica - posebno Nova Slovenija! Najprej: čestitke vsem! Tako jasnih, preprosto in prepričljivo izpeljanih ter ubesedenih argumentov, ki postavljajo elementarno človeško mejo kapitalu in kapitalskim izdelkom ter vsaj nekaterim njegovim značilnim iztrebkom, še nisem slišal v tukajšnjih medijih množičnega poneumljanja. Hvala in vzklik navdušenja velja tako za predstavnike različnih sindikatov (predvsem »Semoličevega«), za dr. Stresa kot predstavnika RKC ter posebno za argumentativno prepričljivega mag. Drobniča (NSi). Toda prisotnost, ki sem jo le nakazal, je v oddaji imela še neko dodatno, nemara celo pomembnejšo dimenzijo: opozorila je namreč na neko vnebovpijočo neprisotnost, celo zamolčanost, ki pa bi jo rad pokazal in opisal. Vprašal se bom: kaj utegne pomeni to, ko na takšen način politično strukturirani govorci govorijo o nečem, kar je par excellence »leva tema« (»boj zoper kapital« je bil skozi zgodovino imenitna levičarska tema)? Kje je (bila) tukajšnja levica? Kaj hočem reči? To, da nam je oddaja prinesla na pladenj neko dodatno spoznanje ne le o tem, kar je, temveč tudi o tem, kaj in česa ni. Torej o neprisotnosti, v tem primeru o tem, da levice tukaj pravzaprav ni! Pa ne tega razumeti, kot da levice ni (bilo) na televiziji (virtualni prostor). Ne, še zdaleč ne: zadeva je dosti hujša in bi jo kazalo dojeti dobesedno tako kot da levice tukaj na Slovenskem nasploh ni, da je iz »realnega« prostora preprosto odsotna. Ravno to, da je ta odsotnost levice postala vidna, pa je po moje ena osrednjih ugotovitev, okoli katere bi bilo treba oblikovati utemeljitev vrhunskega pomena oddaje kot take, oz. tistega »v« oz. »na« oddaji, kar nikakor ne bi smeli spregledati, kaj šele zamolčati in kar nam je oddaja (ne da bi hotela?) razkrila. Drugače rečeno, sedaj tudi največji slepci vidijo, da ta prostor levice ne premore. »Smrt« levice, njena odsotnost, njen manko - imenujte to, kakor hočete - v neki konkretni družbi in državi pa (domnevam, da to ni treba posebno utemeljevati) pogostokrat pomeni politično smrt; in nad tem bi se morali resno zamisliti.

Pa še en presežek je bilo moč zaslediti v oddaji. Svojo zgostitev je doživela v izjavi značilno ekonomsko fundamentalistično podkovane gospe, ki je v razpravi branila - naj tega »Nekdo«, dejansko pa ta »Nekaj«, poimenujem v novi latovščini - »(slovenskega) potrošnika«. Ko je branila »tega« menda skrajno ogroženega osebka, ki da je tako rekoč »vsakdo med nami«, je - verjetno zato, ker se ni zavedala daljnosežnosti lastnega besedišča - dejala (navajam po spominu), da na referendumu »državljani ne bi smeli odločati o potrošnikih«. Trdila je, da so - tu nekje je skrit nori radikalizem neokonservativizma, ki ga desetletja poučujejo na tukajšnjih heavy metal fakultetah (ekonomija, pravo in FDV), o katerem pa je zavedanje pičlo ali nikakršno - potrošniki bili suvereni (»vrhovni«) glede na državljane! S to fundamentalistično iznajdbo, ki je vredna Nobelove nagrade za ekonomijo, pa se skoraj dobesedno znajdemo onstran dobrega in zla. Preselimo se namreč v sanjsko kraljestvo naddržavne in nadržavljanske (globalizacija v malem) Indije Koromandije, ki jo tukaj in zdaj že premoremo v formi nakupovalnega centra! S to izjavo ter njej primernim načinom antimišljenja se naravnost decentriramo iz realnega sveta, v katerem smo, žalibog, takšni in drugačni, različni, torej bogati in revni, večvredni in manjvredni, moški in ženske, stari in mladi … Katapultiramo pa se (pazite, tukaj je zdaj štos »suverenosti potrošnika«!) v Indijo Koromandijo, v nekakšen »ne-več-realen-svet«, kjer da smo vsi - pazite, kot »potrošniki«, se ve! - pravzaprav enaki in enakopravni. Onstran realnosti, v virtualnem svetu porabništva, nas lahko zanima le še zabava in užitek (užitek na komando kot vojaško »naređenje-izvršenje«). V čem je »haklc« in norost tega pristno ekonomskega (neoliberalnega = neokonservativnega!) antimišljenja? Kajpada v tem, da je rokohitrski in da zamolči ključno: da v tej in takšni potrošniški Indiji Koromandiji (vladajoče elite vidijo postsocializem naravnost kot potrošniško cesarstvo, zato je pomembna presežna ekonomska ubeseditev, ki jo je proizvedla gospa!) resda gre za zabavo in užitek, toda, pazimo, za zabavo in užitek le tistih, ki imajo, ki premorejo in/ali so premožni. Še več, stvar je ta, da gre v takšni Indiji Koromandiji hkrati tudi za ničenje in izničevanje (v bolj ali manj dobesedni obliki) vseh tistih, ki nimajo, ki so nezmožni in nepremožni. »®ivalsko kraljestvo« bi s tem bilo seveda dokončno doseženo, obstoječi svet tostranskega trpljenja pa naposled transcendiran, raj bi se udejanjil v tostranstvu. Pravzaprav: koliko bolj se bomo - »kot družba«, jasno - borili za osvoboditev (emancipacijo) tako neznansko ogroženega potrošnika, toliko bliže bomo Indiji Koromandiji! Bistvo tega, v kar so nas hoteli prepričati zagovorniki Njegove visokosti Potrošnika, je bilo na moč preprosto: naš ubogi in skrajno ogroženi Potrošnik namreč nima dovolj časa, da bi se ustrezno samouresničil; namesto šest dni za uresničevanje svojega pravšnjega (brezmadežnega) življenja brez dvoma potrebuje še sedmi dan, torej tudi tistega, ko je Bog ustvaril svet! Še več, naš skrajno ubogi Potrošnik - to smo videli tudi v neposrednem televizijskem posnetku - ne potrebuje le dan, temveč za svoje uresničevanje nujno rabi tudi noč - tudi sedmo noč, o čemer pa Sveto pismo žal zaenkrat še molči.

Toda če le za las preskočimo omejitve tega norega in infantilizirajoče managerskega katekizma, katerega destrukcije se bomo morali šele lotiti, ter kot zvedavi otročički vsaj malo pokukamo temu nesramnemu novoreku pod krilo namesto nedolžne gospodične pravzaprav odkrijemo (koga drugega kot) starejšega hetereseksualnega »uspešnega managerja«! Torej osebo z - per definitionem - velikanskimi jajci (in še večjim avtomobilom), presenetljivo podobo, ki pa nam poskuša prikriti nekaj bistvenega: mastne (lastne in ne »naše«, zasebne in ne »družbene«!) kapitalske zaslužke! Odkrijemo, dalje, da je gospodična, ki nam čveka o katekizmu bleščečega potrošništva, pravzaprav možakar z debelim bančnim računom, da pa je razvpiti manager samo slabo okinčani kapitalist. Še več: pod kiklo blebetavega leporečja in katekizma managerskega novereka najdemo osebe, ki nam neusmiljeno pravijo, češ da »ne bodo dovolili govoriti« o nepomembnih podrobnostih, kot so »izkoriščanje«, »zavajanje«, »pritiski« ..., ker da oni imajo nadvse »radi svoje sodelavce«. Podlost managerskega diskurza je tukaj dosegla vrh, a je razmeroma preprosta za dešifriranje. Na hitro povedano: nekdanji »delavci/proletarci«, poznejše »delavke in delavci«, nato »zaposlene in zaposleni« sedaj postanejo - to je revolucionarni obrat, ki nam ga je oddaja prinesla na pladnju - »Sodelavci«, tako rekoč brothers in arms. V tem kontekstu besede o »izkoriščanju« (»eksploatacija«) in podobne postanejo menda neustrezne in (vsaj) zastarele, če že ne nespodobne. Ko pa vprašaš, zakaj pa sedaj gre, če to ni (več) izkoriščanje, ti začno vezati otrobe o nekakšni managerski »teamski vzgoji«, nekakšni želji po »učinkovitem« ter globoko v razvoj najboljših človekovih (beri potrošnikovih) potenc potunkanem posamezniku. Skratka, v tem ježkovskem narobe svetu velja, da kolikor bolj je nekdo (»zgrešeno« rečeno) izkoriščan, da to danes v postsocializmu pomeni, da je toliko boljši in »ljubši sodelavec«, ki napreduje in se razvija v smeri obljubljene potrošniške Indije Koromandije: svakog dana sve više i to u svakom pogledu! Le da za svojo izpopolnitev in dovršitev potrebuje le še sveti dan: nedeljo. In ker je bila vsa perverzija managerskega novoreka, s tem pa samo bistvo postsocializma, tako plastično, »do nazga« razkrita in postavljena pred noge vsakemu gledalcu oz. gledalki, s čemer se je prikazala kot imenitni spomenik sedanje in tukajšnje postsocialistične pozno kapitalske norosti, je pred »Bobovnikovo oddajo« nujno treba dati kapo dol. Še posebej zato, ker je prišla do - jasno, ne da bi to hotela - point of no return: po tej oddaji ni nič več tako, kot je bilo doslej. Čas za molčanje in zamolčevanje, za sprenevedanje je dokončno minil. Cesar je nag! Nedolžnost, tudi in predvsem medijska (tu je ključni poudarek!), je s to oddajo dokončno izgubljena. Kdor molči in zamolčuje, ta sodeluje.

Pri poročanju medijev o prostituciji je opazna izrazita dvojnost v interpretacijah, ki prostitucijo na eni strani reducira na gospodarsko dejavnost, na biznis, ki prinaša zaslužek, in na drugi strani na sporno obnašanje, ki ogroža »javno moralo«. Bipolarnost se je iz parlamenta prenesla v medije in je bila v ospredju tudi v času pogovorov o dekriminalizaciji prostitucije (maj, junij 2003). Pokazalo se je, da takšno pozicioniranje zapira prostor za razpravo oziroma spreminja medijski prostor v areno za legitimiranje ene ali druge parlamentarne opcije. Članki, objavljeni v tiskanih medijih, so, razen izjemoma, ostali ujeti v omenjeno bipolarnost, ki se reproducira s suhoparnim dvojnim videnjem. Kot da ne obstaja nič drugega, kot da o prostituciji ne bi moglo obstajati tretje mnenje, kot da gre za matematično dokazljivo vprašanje, ki potrebuje kalkulabilen odgovor. Medijski prostor so zapolnila mnenja poslancev, podpornikov dekriminalizacije in njenih nasprotnikov, ter komentatorji, ki so bolj ali manj povzemali bipolarnost parlamentarne razprave. Občasno so novinarji objavili mnenje prostitutke, ki pa so ga uporabili za utrjevanje enega od argumentov. Medijsko poročanje o prostituciji je nazoren primer, kako mediji utrdijo določene reprezentacije in jih reproducirajo tudi takrat, ko je govora o spremembah nekih politik. Predlagatelji spremembe zakonodaje so dekriminalizacijo povezali z dvema zakonskima spremembama, ki jih je državni zbor potrdil: spremembo 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je predpisoval kazen do dveh mesecev zapora za tistega, ki se vdaja prostituciji, pri tem sodeluje, jo dovoljuje ali podpira, in spremembo kazenskega zakonika, ki po novem predvideva višjo kazen za zvodništvo in napeljevanje k prostituciji. Te spremembe so bile najprej sproducirane in v medijih reproducirane kot politike dekriminalizacije. Dekriminalizacija, ki sicer zahteva širšo razlago, je postala sinonim za zakonski spremembi, s čimer se je omenjena bipolarnost utrjevala. Mediji so obširno povzemali mnenja pobudnika sprememb, poslanca Romana Jakiča (LDS), ki je poudarjal, da dekriminalizacija »pomeni priznavanje državljanski pravic prostitutkam in prostitutom, da lahko sami izbirajo, ali se bodo ukvarjali s prostitucijo. S tem je odstranjena možnost zapiranja in kaznovanja teh oseb«. Jakič, ki legalizacijo prostitucije razume kot »legalizacijo vseh ravnanj, ki se vežejo na prostitucijo«, torej tudi zvodništva in posredovanja pri prostituciji, je dekriminalizacijo ločeval od legalizacije in poudaril: »Mi smo zgolj želeli omogočiti ljudem, ki se prostovoljno vdajajo v prostitucijo, da za njihovo dejavnost ni zagrožena kazen.« Po Jakičevi interpretaciji gre pri dekriminalizaciji za prostitucijo, »ki jo poganja želja po presežnih materialnih dobrinah« oziroma gre za »visoko ali elitno prostitucijo«. Jakičeve izjave so novinarji potencirali z reduciranjem prostitucije nasploh na biznis, s čimer se je ustvarjal vtis, da gre pri prostituciji samo za zaslužek in prostitutkam samo za denar in lagodno življenje. Mediji so objavljali članke z naslovi: »Podjetniška priložnost - prostitucija, d. o. o.«, »Prostitucija, d. o. o«; prostitutke so bile predstavljene kot »seksualne delavke, ki ... lahko ... uživajo ugodnost državnega sistema socialnega zavarovanja«. Poimenovane so bile »poslovne ženske«, »dame« ki so »odkrile praktično pot do denarja«; pojavljale so se špekulacije o povezavah prostitucije s podjetništvom, na primer, ali si bo prostitutka »omislila svojega menedžerja« in ali bo »prijavila samostojno podjetništvo«. Zvrstile so se predstave o mobitel prostitutkah, »naših«, »slovenskih prostitutkah«, ki da se prostituirajo zgolj zaradi denarja. Druga plat bipolarne zgodbe je pridobila prostor v medijih z referendumsko pobudo. Aleš Primc in skupina volivcev so poudarjali, da je prostitucija tvegana in rizična dejavnost »tako z zdravstvenega in socialnega kot z vidika javne varnosti« in da bi s sprejemom zakonskih sprememb zelo verjetno prišlo do »porasta prostitucije« in »nenadzorovanega širjenja različnih, predvsem spolno nalezljivih bolezni«. Te izjave so klasični primer širjenja nestrpnosti s sklicevanjem na domnevno vseobsežnost nekega pojava, ki naj bi se tako razširil, da bi ogrozil vse prebivalce in oskrunil javno moralo. Mediji so povzemali mnenje poslanca Janeza Drobniča (NSi), ki je prostitucijo označil za »nečastno dejavnost« in dodal, da »trgovina s telesom in dušami ne sodi v področje takšnega reguliranja«; moralo bi po mnenju predlagateljev domnevno morali zaščiti tudi zaradi »nevarnosti«, da bi »osebe, ki se vdajajo prostituciji, svoje storitve ponujale tudi na cesti, ob šolah, šolskih poteh in otroških igriščih«. V oddaji Trenja na POP TV smo slišali tudi, da naj bi se prostitucija »če se jo spusti z vajeti, zagotovo še bolj razširila«, da naj bi Slovenija v prihodnje postala »država spolnega turizma« in da prostitucija pomeni »nekaj slabega« (Aleš Primc). Prostitucija naj bi bila »patološka praksa« in dekriminalizacija naj bi zanjo pomenila »zeleno luč«, Slovenci pa da »tavamo v temi, ker ne vemo, ali je prostitucija družbeno dobro ali zlo« (Alenka Pavlin, SDS). Prostitucija je po tej drugi plati razumljena kot vseobsegajoča grožnja, ki domnevno grozi morali in ogroža vse, še posebej otroke, ki bi prostitutke videli, jih opazili - kot da bi jih morali skriti, zanikati, da ne bi ogrozile »javne poštenosti«. Da je šlo pri liberalistični promociji dekriminalizacije prostitucije, ki se sklicuje na zaščito državljanskih pravic, dejansko za doseganje »točke nič«, kot je v Trenjih rekel Jurij Popov, je postalo očitno v razpravi o referendumski pobudi. Takrat se je pokazalo, da dekriminalizacija, kot se jo promovira, vendarle ni tako ne-moralistična, kot se je skušalo prikazati. Pokazalo se je, da se lahko zaščita državljanskih pravic različno razume v različnih kontekstih, odvisno od tega, katera argumentacija je v določenem kontekstu ustreznejša. Liberalistični zagovori so se znašli v defenzivi, ki je ustrezala kontekstu: Jakič je začel reproducirati moralistične predpostavke, sicer značilne za drugo stran: »le malo je cestne prostitucije, ki bi vznemirjala javnost z javnimi manifestacijami ter motila javni red in mir«. Liberalistična dekriminalizacija je postala moralistična. Jakič je dodal podatek, o katerem se praviloma ni govorilo, da zakon o prekrških zoper javni red in mir v 11. členu še vedno inkriminira pocestno prostitucijo, saj določa, da se kaznuje tisti, ki na »javnem kraju krši javno moralo«. Po tej analogiji se dekriminalizacija lahko bere tudi kot politika »skrivanja« prostitucije, ki ima za predpostavko, da je prostitucija nemoralna. Jakič je povedal tudi, da »organi pregona le redko intervenirajo v primerih prostitucije, saj je nivo prostitucije v Sloveniji visok«. To je na okrogli mizi Problemi in dileme prostitucije v Sloveniji in tudi v Trenjih potrdil Iztok Suhadolnik z Uprave kriminalistične policije, ki je rekel, da se zakonsko določilo o zaporni in denarni kazni za vdajanje prostituciji v večini primerov v praksi ni izvajalo. Pobudniki so dekriminalizacijo reducirali na zakon, ki se v praksi ni izvajal, mediji pa so popularizirali liberalistično predpostavko, pri čemer do širše razprave o dekriminalizaciji (še) ni prišlo.

Poleg medijskih poročil o stališčih zagovornikov in nasprotnikov dekriminalizacije so nekateri mediji objavljali odgovore žensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Izrazito nasprotni sta, na primer, reprezentaciji, objavljeni v Mladini in Jani v člankih »Grdi seks in lepe besede: Iskreni pogovor s profesionalko, ki dobro ve, zakaj slovenski moški zahajajo k prostitutkam in česa si najbolj želijo« in »Slast dopoldanske ljubezni«. Prvi članek promovira trdno ekonomsko pozicijo, ki jo novinar (Max Modic) že znano zagovarja in po kateri so prostitutke profesionalke, ki vejo, kaj hočejo, ki seksajo za denar in pri tem zelo dobro zaslužijo. Članek, objavljen v Jani, na drugi strani in najbrž v skladu z uredniško politiko revije poudarja materinsko vlogo prostitutke, odgovorne ženske, ki mora predvsem skrbeti za otroka. Novinar Mladine je predstavil prostitutko kot »profesionalko«, ki »zgleda sedem let mlajša, kot je v resnici,« ki »se ne spreneveda«, za katero je »čas zelo pomemben« in pri kateri ne moreš »blefirati«. Na drugi strani je novinarko Jane (Žana Kapetanović) presenetila »prijetna lepa ženska, nenaličena, oblečena preprosto in mladostno - niti najmanj izzivalno«. Novinarja Mladine je zanimal seks in njen odnos do seksa in do strank, v Jani je poudarek zgodbe na zasebnosti matere samohranilke. Neimenovana sogovornica Mladine je v rednem delovnem razmerju in se prostituira iz čiste ekonomske koristi, ker ji »država odžira davke«, Maja, sogovornica Jane, je »samohranilka, ki ni končala šole in je v službah doživljanja ponižanja«, prostitutka pa je, ker ni »zaslužila dovolj za potrebe majhnega otroka«. Ekonomistično pretiravanje na eni in požrtvovalno materinstvo na drugi strani. »Profesionalka« v svojem delu ne vidi »nobene filozofije« in preprosto »prodaja spolne usluge moškim, ki so brez žensk, daleč od svojih žen ali partnerk, in moškim, ki imajo žene, te pa ne zberejo dovolj poguma, da bi v postelji poskusile kaj novega«. Te so ženske, ki »med fukom ležijo kot plevel«. Po njenem mnenju gre preprosto za »fuk«, analni seks in za »fafanje, ki mora biti predstava«. Je »spolno osvobojena ženska«, ki ji ustreza, da veljajo »kurbe za moralni škart«, ker to zanjo pomeni več posla. Maja na drugi strani »nikoli ne uživa, posveti pa se užitku moškega«. Je materinska tudi sicer, pogosto je »zgolj terapevtka za žalostne in osamljene«, trdi, da moške goli seks odbija in da uživajo v »pozornosti, pogovoru in nežnosti«.

Z vidika analize argumentacije sta zanimiva tudi komentarja »Prostitucija in puritanstvo« (Simon Tecco) iz Dnevnika in »In nedeljsko delo prostitutk?« (Boris Jež) iz Dela. Komentatorja na eni strani bolj ali manj posredno kritizirata slovensko zadrtost, predstavo o čistunstvu in izogibanju »neprijetnih tem«, na drugi strani pa iz argumentacije, ki jo ponujata, avtorja producirata to isto moralistično pozicijo, še več, proizvajata nestrpne izjave. Tecco začne: »Bilo je zgodaj spomladi ... na periferiji ... Torina. Skupaj z ženo in sedemletnim sinom sem bil na potepu ..., ko smo ... uzrli ... ženske in transvestite vseh barv in ras, oblečene le v spodnje perilo ali nekaj temu podobnega ...« Ustvarjanju »dramske napetosti« na začetku komentarja sledi stališče, tipično za moralistično recepcijo prostitucije, ki sicer generira zavračanje: »Najbolj začuden je bil moj sin in radoveden, kaj pravzaprav počno te ‘gospe’ in ali jih ne zebe, ko so tako pomanjkljivo oblečene.« Avtor doda: »Hvala bogu, v Sloveniji takih prizorov ni in si jih tudi ne bi želel. Vendar ne zato, ker bi menil, da je treba prostitucijo prepovedati in kaznovati, ali zato, ker bi verjel, da je v Sloveniji ni, temveč zaradi človeka ponižujočega pogleda na množico ljudi, ki na Zahodu prodajajo svoje telo, zaradi česar se mi preprosto smilijo«. Tu gre za logiko opravičevanja v slogu, saj nisem, veste, proti prostituciji, kateri, absurdno, sledi, da gre ravno za to, da avtor razvija ravno stališče zavračanja. V nadaljevanju kritizira slovensko puritanstvo, zagovarja dekriminalizacijo in se čudi pobudnikom referenduma. Na eni strani razmišlja o različnih modelih, ki urejajo prostitucijo, omenja prostitucijo kot storitveno dejavnost, na drugi strani pa govori o »družbenem madežu«, »neprijetnih temah« in ženskah, ki da niso »zdrave«, ker preprosto ne morejo uživati v »samouničevanju«. Jež skuša biti na eni strani »ironičen«, ko govori o prostituciji kot o »ekonomski dejavnosti«, tudi »legalizaciji prodajanja ljubezni«, »referendomaniji« in »veselju«, ki naj bi ga vse to povzročalo. Po drugi strani umesti prostitucijo k »zapletenim rečem«, »nravstvenim vprašanjem«, med katerimi omenja »poklanjanje sperme« oziroma »človeške izločke« (v primeru referenduma OBMP je po Ježu šlo za to, da »ljudstvo neporočenih žensk ni osrečilo s poklonjeno spermo«), »sumljiva nagnjenja in podobne dekadentnosti«. Prostitucija je za Ježa najprej biznis, nato postane nekaj sumljivega in dekadentnega. Prostitutke pa avtor loči na tiste, ki jih poimenuje »uboge ženske, s katerimi naj bi se ukvarjale socialne delavke«, »nesrečne ženske«, ki si »s svojim telesom služijo kruh« »revice, ki jim ne preostane nič drugega«, in tiste, ki jih poimenuje »dame, ki so odkrile praktično pot do denarja«. V maju in juniju, v času parlamentarne razprave o dekriminalizaciji prostitucije in referendumske pobude proti, so tiskani mediji ves čas ponavljali iste ali podobne izjave istih političnih akterjev. Argumenti so se iz parlamenta prenesli v medije. Bipolarne postavitve so bile predstavljene na različnih nivojih: dekriminalizacija in proti njej, delitev prostitutk na domače in tuje, na profesionalke in »revice« ali podjetne dame in matere samohranilke. V Mladini je prostitutka brezosebna poslovna profesionalka, v Jani ljubeča mati, ki je zaščitniška tudi do svojih strank. Komentarji so praviloma prispevali k raznim stereotipnim poenostavitvam, ki so jih različni akterji uporabljali za dokazovanje svoje enoznačne razlage.

Viri:
»Jelinčič: Več seksa, manj neumnosti«, Delo, 28. maj, str. 2.
»Jakič razočaran nad lažmi«, Delo, 7. junij, str. 2.
»In nedeljsko delo prostitutk«, Delo, 9. junij, str. 3.
»Prostitucija ne bo več prekršek«, Delo, 9. julij, str. 2.
»Prostitucija in puritanstvo«, Dnevnik, 21. junij, str. 25.
»Podjetniška priložnost - Prostitucija d.o.o.«, Dnevnik, 29. maj, str. 3.
»En korak naprej in trije nazaj«, Dnevnik, 4. junij, str. 5.
»Prostitucija d.o.o.«, Sobota, 7. junij, str. 14.
»Slast dopoldanske ljubezni«, Jana, 10. junij, str. 24-26.
»Dekriminalizacija zdaj!«, Mladina, 2. junij, str. 32-33.
»Grdi seks in lepe besede«, Mladina, 9. junij, str. 26-27.
Trenja, POP TV, 12. junij.

Nasilje prav nikogar ne pusti čustveno neprizadetega. Tudi novinarka ali novinar, ki, denimo, poročata o nekem dogodku ali predkazenskem oziroma kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (prav v teh treh poglavjih kazenskega zakonika je zajetih največ dejanj, ki vsebujejo takšno ali drugačno vrsto nasilja), nimata lahkega dela, saj poleg pravnih, moralnih oziroma etičnih norm upoštevata tudi druge omejitve. Pri tem je še posebna skrb posvečena zaščiti žrtev kaznivih dejanj, medtem ko se o pomoči in strokovni obravnavi storilcev teh kaznivih dejanj piše le poredko, pa še to največkrat v povezavi z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s to problematiko. Prav na račun pisanja o vsakovrstnem nasilju, še posebno o postopkih zoper storilce spolnih kaznivih dejanj, se v zadnjem času na medije zliva vse več kritik. Nemalokrat povsem neupravičeno. Treba je poudariti, da vsak dober novinar in urednik upravičenih kritik ne bosta preslišala, saj se zavedata, da jima lahko pomagajo pri še boljšem delu, saj gre za silno občutljivo področje novinarskega dela. A pri pavšalnih pomislekih in hudih obtožbah, porojenih iz nepoznavanja novinarskega dela, bosta s povsem mirno vestjo samo zamahnila z roko. Seveda s tem nikakor ne trdim, da novinarji pri delu ne delamo napak, marsikdo med nami je že streljal kozle. Do največjih nesporazumov in težav v vsakodnevni novinarski praksi nedvomno prihaja zaradi razpetosti novinarjev med dve na videz težko združljivi zahtevi: med zahtevo, interesom in pričakovanjem po čimprejšnjem poročanju o določenem dogodku s področja kronike - ki je, mimogrede, v vsakem časopisu in mediju nasploh ena najbolj branih oziroma gledanih ali poslušanih rubrik - in med zahtevo in pričakovanji o upoštevanju omejitev in pravil pri novinarskem delu. Zaradi želje po čimprejšnjem poročanju o določenem dogodku - pogojujejo ga predvsem ostri roki za oddajo člankov v posameznih uredništvih - je včasih težko, če ne celo nemogoče preveriti prav vsa dejstva in podatke o določenem dogodku, tako da lahko že zaradi te objektivne omejitve pride do napak, zaradi naglice pa se nam včasih kljub povsem preverjenim in točnim podatkom zapiše nerodnost. To dejstvo tako zahteva že od samega novinarja, predvsem pa od urednikov, veliko več napora in odgovornosti pri pisanju in seveda objavljanju novinarskih prispevkov, pa tudi pripravljenost, da se za storjene napake opravičimo.

Ob očitku, da mediji poročajo o kriminaliteti v skladu s povpraševanjem občinstva in se namerno odločajo za najbolj krepke in spektakularne izraze, da si večajo naklado, si ne morem kaj, da ne zavzdihnem: o sveta preproščina. Vprašanje, ali je treba pri nasilju ali spolnem nasilju bralcu pomoliti pod nos natančen opis dogajanja, pa je že nekoliko bolj zapleteno. Podrobni opisi nikakor ne pozivajo k linču storilcev, saj se bržkone vsi strinjamo, da je treba opozoriti na pojav in ga tudi obsoditi, ne pa pribiti na križ konkretnega storilca, ki vse do pravnomočne obsodbe velja za nedolžnega. Najhuje pa zaboli pomislek, da gre pri podrobnih opisih spolnega nasilja za sproščanje patoloških instinktov oziroma za željo po ustvarjanju specifičnih odzivov pri bralcih. Novinar ni voajer, ki bi se naslajal nad nemočjo žrtve in spolnimi posebnostmi storilca, prav tako ne popisuje z užitkom vseh anatomskih lukenj. Čeprav se globoko strinjam, da je težko določiti pravo mero in mejo tovrstnega poročanja, pa po drugi strani kaznivega dejanja ne smemo odpraviti zgolj z enim stavkom, denimo, storilec je tri leta zlorabljal žrtev. Kaj to pomeni? Da si je dedek vsaj enkrat na teden posadil vnukinjo na koleno in jo gladil po ritki? Da jo je silil v gledanje pornografskih slik? Ali da jo je spolno zlorabil in najhuje posegel v njeno telesno integriteto? Ob takšnem skopem načinu poročanja javnost tega ne bi zvedela, »zbodla« bi jo le kazen. Kaj, samo pogojno kazen je dobil, bi se zgražali bralci, če ne bi v članku pisalo, da je storilec žrtev »le« otipaval (kar še ne pomeni, da je takšna vrsta spolnega napada zanemarljiva, včasih je prav tako huda za žrtev kot spolni odnos), na policijo in pravosodni sistem pa bi spet letele kritike o nesposobnosti. Zakaj pa so ga obsodili na sedem let, bi se spraševali vsi po vrsti, če ne bi članek razkril grozljivega početja storilca in trpljenja žrtve. Takšni suhoparni opisi bi tudi blagodejno vplivali na tisti del javnosti, ki noče sprevideti, da je nasilje družbeni problem, saj bi krepili prepričanje in številne mite, da se nasilje dogaja zgolj v najbolj problematičnih družinah. Zato je treba tudi z opisi nasilnih dogodkov senzibilizirati javnost. Prav poročila medijev namreč kažejo, da nasilje živi skupaj z nami, zato si pred pojavom ne gre zatiskati oči.

Ali je naključje, se Dragan Petrovec sprašuje v študiji o obsegu in vplivu nasilja v medijih v Sloveniji, da v časopisih, ki jih je vključil v raziskavo, o spolnem nasilju najbolj veristično podrobno pišejo predvsem ženske. Da se pod poročila o policijski obravnavi kaznivih dejanj ali pod članke s sodišč oziroma tekstih o posameznih fazah sodnega postopka podpisujejo večinoma ženske, ni prav nič nenavadnega - razlog za to je treba iskati v kadrovski zasedbi posameznih redakcij kronike. Delo na kroniki še zdaleč ni priljubljeno med novinarji, saj zahteva celega človeka, pa tudi marsikakšno neprespano noč. Pisanje o tragičnih dogodkih, ko se za vsakim imenom skriva pretresljiva usoda, namreč pogosto zahteva svoj davek. Čeprav novinar z leti otrdi, vsak dober novinar pri pisanju dobrega članka, še posebno komentarja, ne bo potlačil svojih čustev, izkušenj ... Pri svojem delu mora iz dneva v dan razsojati med interesom javnosti in pravico posameznika, vendar pri tem ne sme zaiti v drugo skrajnost, da bi pravice posameznika povzdignil nad pravico do obveščanja in širjenja vesti ali obratno. Pravica do obveščanja, svobodnega izražanja in kritike je ena od temeljnih svoboščin vsakega človeka, vendar pa ne gre za absolutno pravico, saj jo omejujejo druge enakovredne človekove pravice. Zato je novinarjevo delo zaznamovano tudi z dilemo, kako določati mejo med dopustnim in nedopustnim. Pri tem ne gre prezreti, da mora novinar pri popisovanju spolnega nasilja dosledno izpuščati podatke, ki bi lahko razkrili žrtev, če gre za sorodstveno razmerje med storilcem in žrtvijo, pa tudi podatke o storilcih. Tu in tam me pokliče kakšen besen bralec, ker nisem napisala imena storilca, čeprav bi si zaslužil, da ga razkrinkamo. Tri četrt vasi ve, da je gospod ta in ta zlorabil hči, mediji pa ga ščitimo, ker je na visokem položaju, slišim očitek. Dragi bralec, udaril si povsem mimo: tisti hip, ko bom zapisala, da je storilec Janez Novak, bodo še preostala četrtina vasi pa še kdo izvedeli, kdo je žrtev - in takrat bodo ljudje za 12-letno Majo kazali s prstom. Kdo jo bo takrat zaščitil? In kdo bo strokovno pomagal storilcu, ko se bo po prestani kazni poskušal spet in spet neuspešno vključiti v okolje? To pa je že povsem druga zgodba, zgodba o črno-belih odzivih ljudi na nasilje.

Zdi se, da takrat, ko se na enem izmed medijskih nosilcev, ki strukturirajo našo slovensko (medijsko) javnost, zaznamo ali preberemo ali celo vidimo besedo Balkan, sproži vrsta verižnih asociacij. Večino teh asociacij lahko razvrstimo v dve skupini: asociacije z negativnim prizvokom, ki se nanašajo na Balkan v vojno-političnem diskurzu, in asociacije, ki se nanašajo na Balkan kot kulturno-življenjski fenomen. Obe asociacijski entiteti sta med seboj neločljivo povezani, saj sta v zadnjih letih del balkanskega vsakdana oz. samonikle logike življenja. Iz tega zornega kota je videti, da »branje« medijsko reprezentiranega specifičnega kulturnega segmenta balkanske kulture (na katerega se bomo osredotočili) - balkanske popularne turbo-folk kulture zahteva ne le poznavanje politike Balkana, ampak tudi razumevanje Balkana v strukturi - opoziciji do ne-Balkana. Ključ do razumevanja identitete »Balkana« je potrebno iskati poleg geografskih in časovnih entitet, ki determinirajo kulturno-ideološki pojem fantomske institucije Balkana, tudi v »mitu o Evropi«, s katerim je določeno samo mesto »Balkana« v strukturi.1 Mesto, ki ga zaseda Balkan v strukturi, je mesto drugega in drugosti, za katerega se vežejo številne negativne asociacije tipa: nacionalizmi, kriminalne združbe, krvave drame, agresivnosti, totalitarizmi, begunci, kršenje človekovih pravic idr. Navedeni »neobdelani balkanski material«, na katerem so diplomirale vse medijske hiše »nove in stare Evrope«, je v politični retoriki s pomočjo medijskega mesijanstva izkoriščen za rekonstrukcijo evropskih kognitivnih zemljevidov oz. kognitivnih zemljevidov bivših postsocialističnih držav. Evropska matrica institucije Balkana zato zahteva dvojno branje: (prvič) institucija Balkana je prikazana kot prvotni element odločilnega pomena za razumevanje in za določanje smisla v evropskem, zahodno-kulturnem verovanjskem ozadju in (drugič) deklarativno distanciranje od institucije Balkana deluje kot prestop meje, na osnovi katerega je (bil) mogoč »izstop« iz prostorskega in časovnega balkanizma. To sta dokazali tudi Slovenija in Hrvaška - državi bivše socialistične Jugoslavije, ki sta deklarativno zapustili balkanistično ideologijo omenjene balkanske institucije in pristopile k srednjeevropski instituciji skupnega kulturno-ideološkega prostora, ki danes ekskluzivno zastopa interese Evrope na Balkanu.2 Vprašanje je, ali je deklarativni politični izstop res prekinil (tudi kulturno) vez Slovenije z Balkanom? Odgovor na to vprašanje bomo poskusili podati s pojasnitvijo retorike »Balkana« - spontane ideologije kulturne reakcije, ki se je v Sloveniji začela sredi 90. let prejšnjega stoletja s ponovnim odkrivanjem »balkanske godbe« kot differentie specifice, ki se je udomačila v krogih medijske alternative3 - kulture odpora do nacionalne kulturne redakcije, ki je poskusila s popularnim tiskom (s proizvodnjo javnega mnenja) zagotoviti kulturno hegemonijo tj. etno-nacionalistično zasnovo slovenske države.

(Slovenska) politika medijske (tabloidne in kakovostne) kulture pod taktirko ekonomsko-politične strategije je nedvomno v letih po osamosvojitvi spodbujala in legitimirala nove popularne medijske oblike, ki naj bi ustrezale novim oblikam družbenosti. Kulturne reprezentacije kot posredovana popularna kultura, bodisi kot funkcija informiranja bodisi prepričevanja, so bolj ali manj odigrale pomembno vlogo pri (pre)oblikovanju posameznih in kolektivnih kulturnih identitet s tem, da so z medijsko naracijo določale pogoje vključitve in izključitve, identifikacije in razlikovanja.4 Zunanji svet, svet zunaj okvirov nacionalne kulture in države, je (bil) v medijih v skladu z takratno ideologijo reprezentiran na način drugega in na način drugosti.5 Ta način reprezentacije tujega oz. ne-reprezentacije balkanskega v žurnalizmu je bil poskus oblikovanja lokalne skupnosti, ki naj bi sestavljala del t. i. istosti kot konsenzualne nacionalne skupnosti enakomislečih. Vzpostavitev javne kulture enakosti in istosti se je v devetdesetih letih pokazala kot narativna konstrukcija populističnih podob in vrednot, ki so jih promovirale javne osebnosti - pomembni posamezniki domače srenje (medijske osebnosti, politične osebnosti, nosilci moči idr.), ki jih je medijska strategija prikazovala kot navadne ljudi, čeprav so bili prepoznani in priznani kot pripadniki/predstavniki lokalne zvezdniške skupnosti.6 Poenotenje skupnosti, torej brisanje notranje meje tujosti7, je bilo mogoče le s simulacijo kulturnega konsenza, ki naj bi izključeval vse etnično drugo iz našega načina življenja. Na ta način se lahko lokalno medijsko občinstvo - kulturno heterogeni mi (akterji, porabniki), preko diferencijacije/razlike umesti v prostor interpretacijskih vsebin, ki ga oblikujejo medijski teksti. Reprezentacija drugega in drugosti naj bi v tem smislu delovala tudi kot varovalo pred drugim, varovalo pred skupno tujostjo, ki jo predstavlja množica reprezentiranega, na primer balkanskega.8 Toda prav na tem mestu je vzniknilo problematično polje drugosti - balkanoskosti in njegove reprezentacije v slovenski (medijski) javnosti. Izvrženje balkanske (kulturne) drugosti, konstituivne druge prvine v slovenski nacionalni identiteti, iz slovenskega javnega (medijskega) prostora na eni strani in ustvarjanje množične reprodukcije stereotipov o balkanskosti na drugi strani se je izkazalo za notranje politično nujnost po distanci do vsega balkanskega, jugoslovanskega oz nekoč skupnega, s katero bi se pridobilo priznanje o naši slovenski ne-balkanskosti.9 »Slovenski kulturni nacionalizem« je zato nepisana tabu tema, ki je po zaslugi medijev ostal v senci balkanizma - balkanskih nacionalizmov po razpadu skupne države. Zanimiva in aktualna tema za sociološke in druge razprave, ki poskušajo osmisliti fenomen nacionalizma z uporabo primordalističnih in modernističnih teorij, je pripeljala do dveh dejstev: narod se vzpostavi skozi načelo diference in na način zgodovinske hibridizacije. Hibridizacija v tem smislu izključuje čistost naroda, na primer fantazmagorični in metafizični »obstoj slovenstva«, tj. večne nacionalne identitete, saj ga misli na način zgodovinske fiksacije (prepoznanje in priznanje Slovencev s strani drugih tj. Neslovencev) mešanih in kompleksnih zgodovin, kultur, identitet, etničnih skupin idr. Takšna dekonstrukcija slovenske narodne ideologije (osamosvojitve 1991) - fantomske entitete kolektivne identitete - kaže, da nacionalizem ni nič drugega kot zgodovinsko kulturna formacija.

Razbijanje slovenskega nacionalizma/kulturnega hegemonizma se je zgodilo znotraj okvira slovenske kulture oz. države prav z retoričnim učinkom tiste fantomske enititete Balkana -mišljene v njenem kulturniškem pomenu. Revival »Balkan scene« ni povzročil le vrsto ideoloških in simbolnih konfliktov, temveč je tudi nekatere praktične in nujne spremembe potrebne za dojemanje segmenta popularne kulture, ki se implicitno veže za Balkan kot geografsko-časovno entiteto. »Balkan« je v Sloveniji heterogeni označevalec v polju kulture, ki je in še dominira nad vsemi glasbeno-žanrskimi zvrstmi s področja Balkana (ex Jugoslavije). Balkan tako v sebi označuje pop, rock, etno, folk …, torej je skupni označevalec za balkansko popularno sceno, ki je za Slovence in Slovenke diametralno nasprotna danes dominantni globalni zahodni sceni v slovenskem medijskem diskurzu. Naklonjenost dela slovenske, večinoma multikulturne in nacionalno neobremenjene mlade populacije - subkulture »Balkan sceni«, je lahko prepoznan kot »alternativni« odgovor zahodnemu globalno potrošniškem in slovenskemu nacionalističnemu diskurzu.10 Balkan scena je našla svojo »sceno« v multi-kulti Sloveniji, kjer so vsi tisti »medijsko označeni čefurji« in njihovi (slovenski in neslovenski) simpatizerji spontano oblikovali popularni diskurz in izrazili svojo pripadnost s participacijo na Balkan žurih, koncertih in zabavah v diskotekah. Balkan scena je tako dobila svoj »subkulturni status«.

Rehabilitacija »Balkan scene« je nedvomno pomenila odkritje nove tržne niše, ki jo tvori množično medijsko-potrošniško občinstvo - občinstvo izdiferencirane popularne kulture, ki v svojih praksah prestopa bodisi meje okusa bodisi meje žanrske kulture in na ta način tvori občinstvo/potrošnike, ki se diferencirajo glede na uporabo oz interpretacijo kulturnih reprezentacij.11 S tem je povezana zgodba »Balkan scene«, ki se je v zadnjih letih izdiferencirala glede na trg balkanske glasbene produkcije, na katerem sta resnično popularna le dva glasbena žanra - balkanski etno in balkanski (turbo)folk. Balkanski etno je v shemi popularnosti globalnega zanimanja za etno glasbo nasploh dosegel evropsko/svetovno popularnost z glasbo balkanskih etno gurujev, ki so redni gosti evropskih festivalov.12 Turbo-folk-glasba izpeljana iz etno-narodnega melosa z močno simbolno investicijo pa je sproducirana po vzoru MTV in je tržno usmerjena ter reprezentirana najprej na področju bivše Jugoslavije v času državljanske vojne, da bi s pomočjo medijsko-glasbene industrije, televizijske in popularne tabloidne kulture danes poskušala preseči balkanske nacionalne okvire in se uveljavljati tudi na evropskem zahodnem trgu.13 Oba glasbena žanra sta tudi dejansko prisotna v Sloveniji in zaradi tega tudi medijsko reprezentirana v slovenskem medijskem diskurzu.14 To nedvomno pomeni, da je slovenski popularni in novičarski tisk prelomil z nacionalno politiko odločanja in uvrstil tovrstno glasbeno produkcijo in njene nosilce/izvajalce, ki so del t. i. »balkanskega zvezdništva«, v rubrike bizarne globalne scene. In če je to res tako, potem pomeni, da t. i. Balkan kulturo - recimo etno in turbo-folk kulturo - zastopajo in preko zastopništva proizvajajo njeni predstavniki, ki so tekstualno in vizualno reprezentirani v javnih medijih. V tem kontekstu produkcije zvezdniških podob nas zanima predvsem reprezentacija balkanskih zvezd v slovenskih popularnih medijih.

Velik del medijskega diskurza v Sloveniji kolonizirajo »Slavni«. V grobem lahko kategorijo Slavnih sistematiziramo na domače zvezdnike in globalne zvezdnike, med katerimi prevladujejo zvezdniki tovarn sanj - globalne svetovne filmske in kulturne industrije, katerim najpogosteje družbo delajo reprezentativni posamezniki iz sveta politike in gospodarstva. Domači zvezdniki oz reprezentativni posamezniki slovenske družbe so po potrebah/transformaciji slovenske javnosti postali akterji znotraj diskurza političnih in komercialnih interesov medijev in lokalne kulturne industrije. Navsezadnje lahko rečemo, da je slovenska javna kultura medijsko oblikovana in posredovana na način reprezentacije (domačih in tujih) slavnih, s katerim učinkuje na transformacije/konstitucije individualnosti in družbene kolektivnosti v določenem časovno-geografskem/zgodovinskem obdobju. S tem smo določili opoziciji bližine (EU : SLO), nismo pa določili pozicije balkanskega zvezdništva, ki izstopa iz klasične politike in poetike medijske kulture. Balkanska (geografska in ideološka, pa tudi kulturna) bližina je bila na začetku postavljena v razmerje oddaljenosti, danes pa ima poseben medijski status, kar zadeva njeno kulturno dimenzijo. Poseben status lahko opredelimo z optiko fascinacije, prav zaradi obeh prisotnih dimenzij oddaljenosti/bližine - zaradi skupne nekdanje bližnje zgodovine, skupne slovanske kulture in skupnih (političnih) interesov. Tako je (slovenski) popularni tisk na nek način ironično obremenjen s produkcijo balkanskih zvezdniških tekstov, kjer so obravnavane balkanske politične in nepolitične realnosti - razni škandali, kriminalne in politične, zasebne in javne, trivialne in popularne vsebine poenoteno - kot projekcije balkanskih idealov in vrednot. V tem primeru gre za simptomatično branje balkanskega diskurza.15 Diskurzivni režim, v katerem so reprezentirane balkanske zvezde, bolj ali manj tvorijo tabloidni in novičarski časopisi (Novice, Nova, Hopla idr.), nekateri internetni časopisi (Sonček idr.), nekatere revije (Mladina idr.), radijske postaje (Salomon, Radio Študent idr.) in nekatere oddaje slovenskih televizijskih postaj (Pop in, Extra, Nedeljsko popoldne …), torej tisti mediji, ki imajo dostop do slovenskih domov - do privatne sfere. Balkanski zvezdniški sistem je (tako kot Hollywood) prikazan kot metafora svobode, iracionalnosti in moči posameznika, kar pomeni, da so ti teksti dejansko diskurzi o individualnosti, kjer so zvezde reprezentirane kot določene subjektivitete, ki prihajajo iz mase ljudi in so tam za ljudi. Ti reprezentati balkanskega zvezdništva (omenjeni Ceca Ražnjatović, Jelena Karleuša, Stoja, Mile Kitić, Šaban Bajramović, Fejat Sejdić, Goran Bregović …) so na nek način tudi predstavniki okolja družbe in kulture, iz katere prihajajo. Torej so ključni element nacionalne skupnosti, glede na katero se vzpostavlja slovenska skupnost - mi. Vsi zgoraj navedeni mediji so si glede na svojo notranjo politiko različni. Njihova minimalna skupna točka pa je občasno poročanje zanimivih zgodb in mehkih novic o balkanski sceni v času aktualnega zvezdniškega balkanskega kulturnega dogodka v Sloveniji ali škandala povezanega bodisi s politiko bodisi s podzemljem. Takšna medijsko prenesena slika ustvarja podobo trivialnega nevarnega razposajenega Balkana, kjer prevladuje melodramatičnost zgodb, ki slikajo sliko nekega naroda (na primer ko govorimo o Ceci, govorimo o srbskem Hollywoodu, ko govorimo o Jeleni Karleuši, govorimo o plastičnih operacijah, ko govorimo o Esmi Redžepovi, govorimo o humani strani Balkana, ko govorimo o Bregoviću, govorimo o njegovem svetovnem uspehu, ko govorimo o Šabanu Bajramoviću, ne govorimo o romskih problemih v Sloveniji itd.). Prikazana slika je na nek način vedno ideološka, ne glede na to, katera konotacija - politična ali ekonomska - zajema prikazani material. Hkrati takšna povezava med medijem in drugimi družbenimi vidiki dejansko ostaja dvoumna in nedorečena, kar nam dovoli, da jo kot tako označimo za mitološko. Medijski stroj prikazuje balkanski svet, torej svet zunaj nacionalnega prostora, kot drugačen (primer) od globalnega in drugačen od nacionalnega, kar ustreza dvojici svet Okcidenta versus svet Orienta. To bi lahko tematizirali kot zvezo med popularnim tiskom in demokracijo, ki se čudi nad neko vrsto eksotike, ki se je ohranila v bližnjem še ne toliko nam doraslem sosedstvu - Balkanu. Čeprav ta eksotika ni reprezentirana na način humanosti in individualnosti v tolikšni meri kot domače zvezde, reprezentacija balkanskih na nek način zvezd sovpade z reprezentacijo vseh drugih zvezd, katerih skupna točka je tujost. (Bo Madonna Arkanova vdova? V: Lady, 10. 6. 2003, Madonna hoče biti Ceca. V: Hopla, 13. 6. 2003 ali Prva slovenska imitatorka Salome in »originalna« srbska pevka Jelena Karleuša - Salome hoče biti Karleuša. V: Mladina, 28. 4. 2003). Ta tujost pa ni nič drugega kot fantomska entiteta (o kateri smo že govorili), ki združuje pertinentne poteze, po katerih se prepozna, na primer, v našem primeru balkanska zvezda, s čimer določene kulturne konstelacije dobijo svoje naravne utemeljitve.16 V tem smislu je pomanjkljivost tabloidnega tiska njegova neinformiranost oz zmožnost stereotipne reproduktivnosti, ki izhaja iz samih strukturnih pogojev »visoko razvite« demokracije tiska in ni nič drugega kot pozitivna diskriminacija. Povedano z drugimi besedami: popularizacija novice dominira nad diskurzom demokracije. Medijska reprezentacija balkanskih zvezd je postavljena v prostor »tujih dežel«, ki jih karakterizirajo vrste družbenih problemov, nasilja, političnih spletk ipd., tj. ključni elementi prepoznavanja drugačnosti, s katerimi je »onemogočeno« skupno izkustvo kot vrsta empatije (saj oni niso mi). Opisani učinek, ki naj bi ga dosegel pisec scenarija, po katerem naj bi diskurz bralcu besedila omogočil pravo spoznanje, da je objekt reprezentacije nosilec drugih vrednot, je izključitev tretjega na način ne izrekanja izključitve. Prav omenjena žurnalistična praksa na ta način omogoča vzpostavljanje lokalne identitete preko lokalnega odnosa do globalnega in z izključitvijo tistega bližnjega, nekoč skupnega - balkanskega. Konstrukcija »Balkana« v slovenskih medijih nikakor ni enoznačna. Lahko bi rekli, da delitev poteka glede na žanrsko opredelitev, torej glede na pripadnost etno ali turbo-folk »sceni«. Razlika je več kot očitna (primer) tako narativno tako tudi vizualno. Guruji in gurujke etno glasbe so vzpostavljeni kot nosilci avratičnosti svojega dela, s katerim sporočajo »narodne zgodbe«.17 Izpostavljeni so njihovi uspehi, kvalitete in njihove svetovne razsežnosti večinoma v primerjavi z drugo podobno zvezdo, kar dejansko ni nič privatnega, osebnega. Njihova osebna življenja niso zanimiva, zanimive so le zgodbe, ki jih sporočajo. Te zgodbe dopolnjujejo slike - vizualni materiali, s katerimi je dosežena popolna konstrukcija. Prav ta ikonografska podoba predstavlja zvezdniški outlook, ki je pomemben za bralčevo (ne)razumevanje, da »on nije odavde«. Tako vizualni material naturalizira podobo zvezdnika, delo ideologije mu pripiše mesto/kraj, kamor spada - nek konkretni kraj zunaj Slovenije. V ta kraj je postavljena tudi zvezda turbo-folk scene, le da je taki zvezdi s tekstom in vizualizacijo pripisana druga konotacija.18 Narativno in vizualno gradivo, v katerem je reprezentiran balkanski turbo-folk - njegovi izvajalci in vrednote, deluje kot naracija, tj. kot neki partikularni kraj, ki zastopa neko občost - obči kraj.19 Na ta način ustvarja skupna verovanjska ozadja, iz katerih je videti predstavnik turbo-folka kot tipični (individualizirani) reprezent »Balkana v sceni« (na primer Karleuša). Celota - narativni del in vizualni del - je osredotočena na lastnost »tržnega blaga«, ki odstopa od normalnosti, običajnosti oz. vsakdanjosti našega kulturno-družbenega okolja. Reprezentirani so zvezdniško, čeprav je njihov zvezdniški sij pogosto prikazan v povezavi z njihovim škandaloznim privatnim življenjem, ki naj bi zanimal bralce. Torej: prikazani so skupaj s svojo signifikantnostjo, značilnostjo, po kateri so prepoznavni v domačem okolju in katera v drugem kulturnem okolju izstopa. Njihov pravi karakter tako ni dostopen oz. je dostopen le skozi javno zgodbo, saj le malokrat lahko beremo intervju, ki je dejansko narejen z »zvezdo«. Lahko bi rekli, da je zgodba o »posebnih zvezdah« zreducirana na zgodbo o »posebnih situacijah«.20 Občutek, ki naj bi nam ga pričaral tekst, je postavljen v razmerje do vizualnega materiala, ki v igri diskurza dominira ali variira in na ta način ustvarja ustrezen (vizualni) učinek. Od vizualnega materiala je tako odvisen referenčni okvir (na primer Ceca, Karleuša), ki v polju verovanja (slovenske) družbe/kulture ustvarja skupaj z verbalno pripovedjo pogoje razumevanja oz. konstruiranja pomena skozi branje teksta. Fotografija tako konstruira določen background, ki pa je dejansko privilegirana glede na tekst. In prav to konstruiranje pomena je prvotno v medijski kulturi, saj dokazuje »popularno kulturni pristop«, ki dejansko vpliva na okus in ugodje/neugodje pri recepciji konstruiranih pomenov. V grobem povedano, balkanski diskurz gradi način pripovedovanja »novic«, ki je lahko prepoznan kot način aktivne manipulacije ter uporaba vizualnega senzacionalizma (stas in ne glas …). K fascinantnosti popularnega žurnalizma (ko gre za poročanje o »turbo-folk Balkanu«) sodi ugotovitev, da je pomen mogoče interpretirati le na osnovi medsebojne igre dominacije teksta in vizualne podobe. Večinoma fotografija naredi reprezentirano zvezdo turbo-folk glasbe nenaravno, ki potemtakem deluje kot neka oseba, ki ni taka, kot smo vsi mi (saj dejansko ne more biti podobna nam, ker je res drugačna). Po drugi strani pa fotografija deluje kot fiksacija, ki določeni zamrznjeni moment vedno reprezintira na način določenega (fotografskega) žanra. (Balkan) žanr je potem reprezentacijski režim, v katerem je prepletenost polj (političnega, zvezdniškega, podzemlja …) »recept« - retorika prispevka, s katero naj bi bil dosežen učinek pri fiktivnem občinstvu.

Vprašanje »Kako bo Balkan prišel v Evropo?« vsebuje že implicitni odgovor - Balkan je vselej že Evropa, čeprav je drugo Evrope. Slovenski (medijski) nacionalizem je prav prek tega Drugega (balkanskega) pristopil k Evropi, se vzpostavil in živel do trenutka, ko je prav ta Drugi (Balkan) simbolno sprejet/prepoznan kot konstituivni element slovenske (kulturne) heterogenosti izzval prelom znotraj polja ideologije Slovenstva. »Balkan v podobi«: reprezentacija balkanske popularne folklore v slovenskih medijih - o balkanski popularni turbo-folk glasbi/sceni, ki jo producira in plasira v obtok, v javni slovenski medijski prostor, popularni žurnalizem, definitivno kaže na mehanizem mistifikacije in ohranjanja stereotipne (kulturne) podobe »Balkana«. V tem smislu gre za ideološko posebnost slovenskih profesionalnih institucionaliziranih proizvajalcev komercialne kulture, ki konkretne kulturne konstalacije drugosti - konstrukcije pomenov in podob o Drugih - prikazujejo z določenim namenom selektivno, kar je aktivna manipulacija, in na ta način vplivajo na recepcijo pripovedovanja, tj. na same pogoje komunikacije, vpete v vrsto raznovrstnih diskurzivnih praks, ki jih vzdržujejo s svojimi fiktivnimi odjemalci, sogovorniki, potrošniki. Glede na to so se vzroki za tovrstno strateško delovanje institucije popularnega žurnalizma pokazali v njegovi ideološki praksi, ki se je izkazala za nepogrešljivo pri vzpostavljanju določne (slovenske) kulturne identitete na način razlike, distance od tistega, kar po določeni politični ide(ologi)ji ne spada v polje »skupnega sistema« (mi, država, kultura).

Literatura
Althusser, L.: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: CZ, 1980.
Barthes, R.: Camera lucida. Ljubljna: SH, 1992.
Bell, A.: The Language of news media, Oxford: Blackwell, 1991.
Hall, S. and Du Gay, P.: Questions of Cultural Identity, London: Sage, 1996.
Hall, S.: Representations: Cultural representations and signifiying practices. London: Sage, 1997.
Gellner, E.: Nations and Nationalism. Oxford in Cambridge: Blackwell Publlishers ltd., 1983.
Močnik, R., 3 teorije. Ljubljana: cf*, 1999.
Močnik, R.: Alterkacije: Alternativni govori i ekstravagantni članci. Beograd: XX vek, 1998.
Woodward, K. (ur): Identity and Difference. London: Sage, 1997.

nazaj

Simona Bandur

nazaj

Barbara Bizjak

nazaj