Izolacija od realnega življenja je najslabše, kar se lahko zgodi novinarski šoli – »Želim, da ostane izobraževanje novinarjev osredotočeno navzven v svet, ne pa navznoter v profesijo,« pravi James Carey, predavatelj na Columbia Journalism School
V luči trenutnih pobud in razprav o reformi študija novinarstva na priznani Columbia Journalism School v New Yorku se Brent Cunningham, urednik Columbia Journalism Review, v njeni zadnji številki preteklega leta (november/december 2002) sprašuje, kakšna da je idealna šola novinarstva. Danes se namreč ameriškim novinarskim šolam očita, da je razkorak med teorijo in prakso prevelik, da na eni strani akademiki, posebno komunikologi in medijski teoretiki, tipično ne razumejo novinarskega in uredniškega delovanja, na drugi strani pa se novinarji in uredniki izogibajo zunanje kritike, zlasti s strani predavateljev novinarstva. Novinarske šole preprosto ne predstavljajo raziskovalnih centrov (think tankov), ki bi ustvarjali nove, uporabne ideje in pomagali novinarjem reševati njihove praktične dileme.
Novinar in urednik, diplomiranec in predavatelj newyorške novinarske šole je trdno prepričan, da znanj novinarstvo ne predstavlja določljivega korpusa kot na primer pravo, fizika ali zgodovina, temveč da gre primarno za proces kritičnega vpogleda, preverjanja in osmišljanja zadev iz realnega sveta. Še vedno verjame, kar so ga učili v študentskih letih, tj. da lahko novinar, oborožen z beležnico, pisalom in zdravo mero skepticizma pokriva karkoli; vse, kar potrebuje, pa spozna z zgodbo samo. Zato je zaskrbljen nad aktualnimi razmišljanji in stališči predsednika Columbia Journalism School Lee Bollingerja, češ da je učenje novinarskih veščin pomembno, ne pa zadostno. Ta najbolj priznani in tudi najdražji program študija novinarstva – vsako leto se vpiše okoli 300 študentov in za deset mesecev podiplomskega študija odšteje 31.698 dolarjev – bi želel novi predsednik šole prenoviti z več teorije in zgodovine novinarstva, politične in ekonomske teorije, razumevanjem umetnosti in znanstvenih praks. »Skrbi me, da bo šolo spremenil v mesto, kjer študentje ne bodo več pokrivali revnega življenja v Južnem Bronxu, temveč bodo sede razpravljali o zadevah, kot na primer Vplivi povezav, tipov zgodb in osebnostnih spremenljivk na percepcijo bralcev in uporabo zgodb o kriminalu v spletnih časopisih.« Da bi objektiviziral lastne predstave ter hkrati uravnotežil večna nasprotovanja med praktiki in teoretiki, avtor članka išče recept za primerno izobraževanje prihodnjih novinarjev v zgodovinskih konceptih, v nadaljevanju pa tudi v primerjalni analizi aktualnih programov študija novinarstva na ameriških univerzah.
Ravnotežje med prakso in vsebino
»Samo znanje kot samo pisanje sta orodji, ki sami po sebi novinarji le malo pomenita, tako kot polovica škarij krojaču, ki poskuša ukrojiti obleko,« je ugotavljal že prvi direktor Columbia Journalism School Talcott Williams daljnega leta 1912, ko se je začel študij novinarstva na tej šoli. Sam pobudnik in ustanovitelj slovite šole v New Yorku Joseph Pulitzer, po katerem se podeljujejo tudi najbolj eminentne nagrade za dosežke v novinarstvu, je podobno poudaril, da je pri dodiplomskem izobraževanju novinarjev ključno ravnotežje med različnimi vsebinskimi in praktičnimi oz. obrtnimi znanji. Že leta 1902 je zapisal: »Zakaj ne bi poučevali o zadevah, ki naj zanimajo vsakega pravega novinarja? Zakaj ne bi poučevali na primer o politiki, literaturi, vladi, ustavnih načelih in tradicijah (posebno ameriških), zgodovini, politični ekonomiji; prav tako o zgodovini in moči javnega mnenja in javnih storitev, ki bi jih ilustrirali s konkretnimi primeri, ki kažejo na poslanstvo, dolžnost in priložnost, da tisk postane moralni učitelj. Poleg tega je potrebno učiti o praktičnih straneh zbiranja informacij, urednikovanja in novinarskega pisanja, sloga, kompozicije, natančnosti, o vsem, celo do oblikovne podobe časopisa.« Eden izmed poznejših dekanov Columbia Journalism School Carl Ackerman je v članku, objavljenem v New York Timesu leta 1932, utemeljil poslanstvo novinarske šole: »Moramo težiti k temu, da premagujemo prepad med varovanim okoljem, v katerem se izobražujejo novinarji, in odprtim, nezavarovanim okoljem časopisnega življenja ...« Podobno misli današnji predavatelj na Columbii in priznani avtor s področja novinarskih študij, James Carey: »Želim, da ostane izobraževanje novinarjev osredotočeno navzven v svet, ne pa navznoter v profesijo.« Izolacija od realnega življenja je namreč najslabše, kar se lahko zgodi novinarski šoli.
Avtor članka se spominja, da mu je med študijem največ dal predmet Poročanje in pisanje, pri katerem študentje pokrivajo soseske od Bronxa do Coney Islanda – poročal je o relevantnih vprašanjih v vzhodnem Harlemu – in se s tem urijo v bogatem, večplastnem novinarskem okolju: »To niso bile zgodbe z enim virom informacij in napisane v obliki narobe obrnjene piramide, temveč učne ure iz realnega življenja, o urbanem razvoju, zdravstvenem varstvu, politiki, rasnih in razrednih vprašanjih kot tudi zapletene naloge v pisanju.« Tako na primer študentje za tedenski spletni časopis Bronx Beat poročajo o področnih temah, t. i. beatih in dogodkih znotraj njih, kot so albanska nogometna liga v Brooklynu, kulinarika v italijanskem delu Bronxa, verske skupnosti in konflikti med njimi, drag queens (moški v bogatih travestitskih kostumih, op. p.) na Mannhatanu idr. Takšno delo se zaokroži v zaključnem magistrskem delu, za katero študentje pripravijo obsežnejši novinarski raziskovalni projekt o relevantnem, aktualnem, življenjskem vprašanju. Pri tem gre po mnenju avtorja za veliko več kot le odgovore na vprašanja Kdo, Kaj, Kje, Kdaj in Zakaj, z njim pa se strinjajo tudi profesionalni novinarji, učitelji veščinskih predmetov na Columbia Journalism School, ki učijo, kako stvari dejansko delujejo, ne pa, kako naj bi delovale.
Specializacija prihodnjih novinarjev
Tega se tudi zavedajo tudi na drugih ameriških novinarskih šolah, ki svoje programe bolj ali manj prilagajajo aktualnemu novinarskemu okolju, sodobnim razmeram in potrebam, na nove izzive pa odgovarjajo z uvajanjem novih (izbirnih) študijskih vsebin in večjo možnostjo specializacije med študijem, kar pa se vedno aplicira v konkretne novinarske izdelke. Velikokrat je ponujena tudi možnost za paralelni študij na komplementarnih fakultetah (pravo, mednarodni odnosi, ekonomija idr.) oz. za programe s t .i. dvojnimi nazivi (dual degree). Na Columbii se lahko študent novinarstva in obratno, študent mednarodnih odnosov, odloči za kombinirani program oz. t. i. funkcionalno koncentracijo za področje mednarodnih medijev in komunikacij, v sklopu katere posluša vsebinske predmete s področja mednarodnih odnosov in mednarodnega komuniciranja (na primer Globalno komuniciranje za svetovne odnose), hkrati pa opravlja številne novinarske naloge v okviru rednih veščinskih predmetov. Tako je tudi Univerzi v Južni Karolini – dva semestra dvoletnega podiplomskega študija novinarstva za vpisanih 126 študentov staneta 17.820 dolarjev –, na kateri predstojnik novinarske katedre Michael Parks hkrati predava na šoli za mednarodne odnose, in sicer predmet z aktualnimi in aplikativnimi vsebinami Pogajanja in poročanje o globalnih spremembah. Tudi na Univerzi Notre Dame so razvili zanimiv dodiplomski program o novinarstvu, etiki in demokraciji, kjer študentje izbirajo predmete iz različnih kateder – novinarskih, filozofskih, zgodovinskih idr.
Druge novinarske fakultete poskušajo zajeti čim več vsebin in hkrati dopuščajo fleksibilen pristop k predmetnikom. »Kitajski meni« ponujajo na Univerzi v Severni Karolini, kjer 25 do 30 vpisanih študentov – za dva semestra dvoletnega podiplomskega študija odštejejo 14.231 dolarjev – skupaj s svojimi mentorji načrtujejo svoj predmetnik glede na zastavljeno cilje in dotedanjo izobrazbo. Novinarska šola na Univerzi U. C. California - Berkeley – cena dveh semestrov dvoletnega podiplomskega študija je za okoli 100 vpisanih študentov 15.753 dolarjev – poskuša ustvariti vzdušje delavnice, kjer profesorji učijo od Shakespeara in klasične glasbe do politične novele in poročanja o humanitarnih intervencijah. Dekan te šole Orville Schell namreč misli, da je treba v predmetnike vključevati vse, kar pomaga oblikovati zavedajočega se, dobro izobraženega novinarja, poudarja pa tudi, da se prihodnji novinar največ nauči, če dela pod mentorstvom talentiranih in uveljavljenih urednikov. Zaradi preobsežnosti predmetnika in preobremenjenosti študentov novinarstva zlasti z izbirnimi predmeti, nekatere novinarske šole pogojno podaljšujejo študij, da bi dopustile več vodene specializacije za prihodnje novinarje. Tako so na Bostonski univerzi – vpišejo 95 študentov in za dva semestra računajo 26.118 dolarjev – uvedli t i. program Pospešenih novinarskih študij (Advanced Journalism Studies), na katerem lahko novinarski diplomiranci in že zaposleni novinarji poslušajo dodatni semester izbirnih predmetov.
Novi izzivi, stari odgovori
Ravno pospešene spremembe v neposrednem novinarskem okolju, zlasti razvoj informacijske družbe in spletnega komuniciranja, narekujejo prenovo programov študija novinarstva kot tudi nov filozofski premislek o izobraževanju novinarjev. V 90. letih prejšnjega stoletja je večina ameriških novinarskih šol ustanovila t. i. on line media centre in hkrati vpeljala konvergentne predmetnike, v okviru katerih se študentje novinarstva hkrati učijo pisanja za tisk in televizijo, upravljanja s kamero in mikrofonom, postavljanja spletne strani, torej morajo razmišljati tako tekstualno kot vizualno. Predstojnik novinarske katedre na Newyorški univerzi Jay Rosen – vpisanih 200 študentov, cena dveh semestrov je 23.684 dolarjev – pa misli, da zgolj dodajanje predmetov z novimi vsebinami ni dovolj: »Novinarstvo mora biti na novo opredeljeno, zato da bi ga lahko študirali na nov način.« Po njegovem mnenju je treba v izobraževanje novinarjev vključiti novo filozofijo, saj novinarji niso zgolj poročevalci, temveč legitimizirajo nekatere ljudi in ideje, druge diskreditirajo, oblikujejo in zamejujejo debate, narekujejo čas in rezultate, dodajajo vrednost dogodkom in pojavom. Zato njihovi študentje v majhnih skupinah na novo razmišljajo o sodobnem novinarstvu, o njegovih omejitvah in eksperimentirajo z novinarskimi zgodbami – za tisk, video in splet –, da bi rešili te dileme. Kot ugotavlja eden izmed predavateljev na tej šoli, Mitchell Stephens, pa z vsemi eksperimenti pridejo do starih pravil in vodil dobrega novinarstva, kot na primer »Pokaži, ne povej!« Prihodnji novinarji se morajo še vedno naučiti treh bistvenih stvari: poročati, pisati in razmišljati.
To poudarja tudi avtor članka v svojem sklepnem razmišljanju o fantazijski novinarski šoli, katere »jedro mora ostati dobro poročanje in pisanje«. Po njegovem mnenju se duša dobrega novinarstva, kljub zahtevam napornega poročanja in jasnega pisanja, ni nikoli spremenila in se tudi ne sme – novinar mora pojasnjevati, kaj se dogaja v družbi, v ekonomiji, politiki, izobraževanju, zdravstvu itd. Sodobni novinar, ki naj razume aktualne procese v svetu, mora biti po njegovem mnenju najprej ustrezno metodološko in tehnološko podkovan, zato naj študentje novinarstva poslušajo predmete iz področja statistike, raziskovalnih metod in informatike, dobro pa naj obvladajo tudi tuje jezike. Potrebni so fleksibilni, »meni« predmetniki študija novinarstva, z veliko možnostjo izbire, specializacije, kombiniranih programov in dodatnega izobraževanja. Pri tem se učitelji novinarstva zavedajo, da ne morejo posredovati znanja na vseh področjih, o katerih bi želeli prihodnji novinarji v svojih karierah poročati, lahko pa jim prenašajo svoje vrednote, presoje in rešitve, ki naj bi jih vodile pri profesionalnem delovanju. Raziskovalni centri pri novinarskih šolah, ki bi se povezovali tudi z doktorskimi programi, bi morali ponujati analitične in aplikativne rešitve, kako izboljšati uveljavljene novinarske prakse, kot tudi odgovarjati na aktualna odprta vprašanja s strani medijev, urednikov in novinarjev.