Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni Kako se za avtonomijo bojevati, se bodo morali novinarji učiti sproti. Že zdaj pa je jasno, da ob pritiskih kapitala z ene in politike z druge strani to ne bo niti najmanj lahko – Boj za avtonomijo na Primorskih novicah ni pomemben samo za novinarje in lahko postane »referenca« predvsem za lokalne medije Zapletom, ki izvirajo iz obsežnega, hkrati pa v marsičem pomanjkljivega zakona o medijih, ni videti konca. Čeprav zakon velja skoraj dve leti, v razvid medijev še vedno niso vpisani vsi mediji na način, kot ga določa zakon. Razlog: definicija oz. različna tolmačenja pomena temeljnega pravnega akta izdajatelja. Ta mora vsebovati varovalke za obstoj avtonomije novinarskih uredništev, čemur so se mnoge uprave medijskih hiš v začetku bolj ali manj spretno izogibale.
Potem ko je lani na ministrstvu za kulturo prevladovalo tolmačenje, da je izdajateljem (beri upravam) prepuščena svobodna odločitev, ali bodo avtonomijo uredništev urejali v ustanovnem ali v katerem koli drugem splošnem aktu, so se razmerja bistveno spremenila s spremembo pravilnika o postopku za vpis v razvid medijev. Slednjo je podpisala ministrica za kulturo Andreja Rihter 5. novembra lani, zaradi česar so se v zadregi našle tiste uprave medijskih hiš, ki so sicer v vmesnem obdobju že dobile odločbe o vpisu v razvid, sedaj pa morajo – natančneje do 9. maja – ministrstvu predložiti dopolnilo/spremembo statuta ali družbene pogodbe, ki ga morajo potrditi najvišji organi medijskih družb, torej skupščine. Temeljni pravni akt je lahko torej le statut ali družbena pogodba. Tisto, kar je večina uprav medijskih hiš do zdaj poslala ministrstvu, so bili temeljni pravni akti izdajatelja, ki so jih sprejemale uprave same, ne pa skupščine kot najvišji organi gospodarskih družb. S tem so si uprave poskušale zagotoviti pravice, ki jim jih statuti oz. družbene pogodbe ne dajejo. Nejasna zakonska določila
S spremembo pravilnika so novinarji dobili še dodatni motiv, da se bojujeo za avtonomijo, saj so bile uprave pogosto gluhe na predloge uredništev, kar jim je do neke mere omogočila tudi neposrečena oz. nejasna dikcija v zakonu o medijih. Ta v 20. členu pravi, da so »pravna razmerja med izdajateljem in uredništvom ter osnovna medsebojna razmerja znotraj uredništva določena s temeljnim pravnim aktom izdajatelja, pri čemer ta akt določi stopnjo avtonomije uredništva pri urejanju razmerij znotraj uredništva«.
»Če v statutu oziroma družbeni pogodbi kot temeljnem pravnem aktu izdajatelja ni podrobnejših določb o razmerjih med izdajateljem in uredništvom ter o osnovnih medsebojnih razmerjih znotraj uredništva, je takšen temeljni akt pomanjkljiv in ni v skladu z 20. členom,« ocenjuje dr. Miro Cerar, ki je na prošnjo Društva novinarjev Slovenije za ministrstvo za kulturo pripravil pravno tolmačenje spornih delov zakona. Odsotnost določb o avtonomiji v temeljnem pravnem aktu (torej statutu oz. družbeni pogodbi) po Cerarjevem mnenju ne sme omejevalno vplivati na samoorganiziranje uredništev v zvezi s sprejemanjem in posredovanjem mnenja pri imenovanju odgovornega urednika ali pred temeljno spremembo in bistveno dopolnitvijo programske zasnove. »Člani uredništva v primeru, ko temeljni pravni akt izdajatelja ne vsebuje podrobnejših določb o načinu sprejemanja in posredovanja mnenja uredništva, povsem avtonomno oz. samostojno sprejmejo pravila za oblikovanje in sprejemanje takšnega mnenja ter za določitev pooblaščene osebe, ki to mnenje posreduje,« je še zapisal dr. Cerar, in hkrati opozoril, da je »sprejemanje in posredovanje mnenja za uredništvo celo zakonska obveznost«. Kako novinarji in uprave iščejo skupni jezik
Kdo, kako oz. na kakšen način ter s kakšno proceduro določa avtonomijo, pa zakon ne govori in zato je v teh mesecih marsikje prišlo do »spopada« med interesi novinarjev na eni in uprav na drugi strani. »Pametna uprava se bo z novinarji pogovarjala, četudi ji po zakonu to ni treba,« pravi za Medijsko prežo direktorica Primorskih novic Barabara Verdnik, ki pa sama s svojimi novinarji zaenkrat še ni prišla do dogovora o avtonomiji uredništva. Čeprav zatrjuje, da konflikta med njo in zborom uredništva ni (pod vprašaj pa postavlja samo dejstvo, da so se novinarji samoorganizirali v zbor uredništva), so razmere dokaj nenavadne: direktorica uglednega regionalnega časopisa z močno tradicijo, sicer sama diplomirana novinarka, primerja novinarje z delavci v tovarni (»ali lastniki Tomosa kaj vprašajo delavce o tem, kako bojo spreminjali družbeno pogodbo?«); za uredništvo trdi, da je pač enota tako kot marketing ali komerciala, med vrsticami pa spomni tudi, da samoupravljanja ni več. Večkrat se sklicuje na zakon o gospodarskih družbah, ki pozna predvsem odnose na relaciji »delojemalec – delojemalec« in dodaja, da novinarji niso izjema. Če še dodamo, da avtonomijo enači s samovoljo novinarjev, in jih obtožuje, da manipulirajo, je več kot jasno, zakaj do dogovora ne pride.
Prizadevanja uredništva Primorskih novic
Zbor uredništva, ki šteje 34 od skupaj 39 novinarjev Primorskih novic (redno zaposlenih ali s pogodbo o rednem sodelovanju), direktorici očita, da jih ne prizna za sogovornika. Zbor je pripravil svoj predlog ureditve avtonomije, direktorica pa svojega. Obe strani zatrjujeta, da se hočeta pogovarjati in se celo sestajata, vendar se tudi razhajata, ker ne najdeta skupnega jezika. Tako sta na (preloženo) skupščino lastnikov ločeno odromala dva različna predloga avtonomije – novinarski razumljivo poskuša izboriti čim večji prostor svobode uredništva, in predlog direktorice, ki želi ta prostor čimbolj omejiti. Najbolj sporen člen njenega predloga (vsaj tiste verzije, do katere smo uspeli priti) je tisti, ki pravi, da je »uredništvo dolžno po pozivu direktorja izdajatelja mnenje o odgovornem uredniku podati v roku 8 dni, sicer odloča brez mnenja uredništva«. Zakon ne predpisuje časovnega roka za podajanje mnenja, še manj pa lahko izdajatelj imenuje odgovornega urednika brez mnenja uredništva. Verdnikova zatrjuje, da je sedaj svoj predlog popravila in uredništvu »dala pravico, da je pri oblikovanju mnenj ali predlogov avtonomno«, ampak se v to nismo mogli prepričati, ker nam predloga ni hotela izročiti v pisni obliki.
Verjetno je bila prav zaradi nesporazumov med novinarji in direktorico skupščina lastnikov Primorskih novic nesklepčna oziroma preložena. (Verdnikova tega ni želela komentirati). Zbor uredništva je namreč o svojem videnju novinarske avtonomije obvestil največje lastnike Primorskih novic. Ti so z neprihodom na prehitro sklicano skupščino po tihem prisluhnili novinarjem in poslali signal upravi, da tudi ta »umiri žogo«. »Ugotovili smo, da je primerno, da se o teh stvareh še pogovarjamo. Čas lahko namreč prinese nove elemente in uskladi poglede,« je za Delo povedal predsednik uprave Banke Koper, ene od večjih lastnikov Primorskih novic. Kako naj se znotraj hiš organizirajo novinarji?
Iskrenega dialoga si želi tudi odgovorni urednik Primorskih novic Bojan Gluhak, čigar imenovanje je bil v bistvu prvi kompromis, ki ga je morala z uredništvom skleniti direktorica, saj ga je v zadnjem hipu le morala povprašati za mnenje pred imenovanjem. Časopisu je grozilo, da ne dobi odgovornega urednika v zakonsko določenem roku. Gluhak je svoje imenovanje pogojeval s pozitivnim mnenjem uredništva, ki se je (sicer samo z enim glasom večine) strinjalo z njegovim imenovanjem. Gluhak pravi, da je izhod samo in izključno v dogovarjanju, ki pa bi moralo hitro steči, glede na to, da je nova skupščina napovedana za konec aprila.
Problem je, da komunikacijo obremenjujejo nesporazumi iz preteklosti: direktorica novinarjem ne more pozabiti, da so bili osem mesecev organizirani kot aktiv DNS in to enačili z uredništvom po zakonu o medijih, kar po njenih besedah ni bilo v skladu z veljavno zakonodajo. Novinarji Primorskih novic so se nato znova organizirali v sedanji zbor uredništva, s ter pa so po mnenju Barbare Verdnik izgubili del kredibilnosti ter pokazali, da se sami, brez pomoči DNS, niso sposobni boriti za svoje interese znotraj hiše, za katero delajo. To pa le niso zadostni razlogi, da bi novinarji dovolili upravi vmešavanje v avtonomijo. Tudi dr. Cerar je v svojem mnenju »razbral namen zakonodajalca, da uredništvu prisoja določeno stopnjo avtonomije pri svojem organiziranju«. »Če izdajatelj medija v svojem temeljnem pravnem aktu tega vprašanja ne uredi, potem je takšno situacijo treba presojati v smeri favoriziranja avtonomije uredništva, seveda upoštevaje zakonske okvire,« navaja Cerar. Zato je za razumeti tudi željo zbora uredništva, da predlaga kandidate za odgovornega urednika in druge urednike ali da predlaga njihovo razrešitev. Nekateri novinarji namreč mislijo, da posamezni uredniki večkrat prisluhnejo upravi kot njim ali odgovornemu uredniku. Kako se za avtonomijo bojevati, se bodo morali novinarji učiti sproti. Že zdaj pa je jasno, da ob vse večjih pritiskih kapitala z ene in politike z druge strani to ne bo niti najmanj lahko. Boj za avtonomijo na Primorskih novicah ni pomemben samo za novinarje, temveč tudi za ostale, ker lahko postane »referenca« predvsem za lokalne medije. Pri njih pa so, kot kaže, kršitve takšne, da bo imel medijski inšpektor polne roke dela še kar nekaj časa. Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev Cilj sekcije je izboljšati položaj samostojnih in svobodnih novinarjev, jih med seboj povezati in tudi urediti njihov status – Sekcija se zdaj ukvarja s pisanjem poglavja v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, ki bo urejalo status samostojnih in svobodnih novinarjev V okviru Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) je bila 20. januarja 2003 ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev, katere cilj je izboljšati položaj novinarjev, jih med seboj povezati in tudi urediti njihov status. Za predsednico sekcije je bila izvoljena samostojna novinarka Lidija Jež, za podpredsednika pa Gašper Lubej, novinar STA. Sekcija združuje samostojne novinarje, ki jim je takšen status podelilo ministrstvo za kulturo in svobodne novinarje, med katere štejemo vse ostale novinarje, ki niso v rednem delovnem razmerju v medijskih hišah (honorarci, študentje …). Sekcija ima okoli 70 članov, pred njeno ustanovitvijo pa se je (in se še) z omenjeno problematiko ukvarja tudi projektna skupina, ustanovljena na pobudo SNS in Mirovnega instituta.
Trenutno se člani sekcije ukvarjajo predvsem s pisanjem poglavja v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, ki bo urejalo status samostojnih in svobodnih novinarjev. SNS namreč pripravlja predlog nove kolektivne pogodbe, ki ga bo sindikat sprejel na svoji skupščini, nato pa stopil v pogajanja s delodajalsko stranjo. Grobi osnutek poglavja za samostojne in svobodne novinarje je že pripravljen in poslan sindikalnemu pravniku, ki bo predloge pregledal in dodal svoje sugestije. V pogodbi naj bi tako uredili obveznost delodajalca, da s svobodnjaki sklene pogodbo, v kateri bi bila določena cena in pogoji dela. Rešitve gredo v smeri, da bi bili samostojni in svobodni novinarji določenega medija, ki opravljajo enako delo kot redno zaposleni novinarji, s slednjimi načeloma izenačeni v smislu plačila in pravic. To sicer predvideva že veljavna kolektivna pogodba, vendar so členi pogodbe v tem delu zelo splošni. Za svobodne novinarje naj bi pogodba določala najnižje honorarje in nekatere druge pravice (povračilo stroškov, delovni čas, avtorske pravice, zavarovanja …). Člani sekcije imajo v okviru SNS zagotovljeno brezplačno pravno pomoč (na primer v zvezi s pogodbami o delu). V pripravi pa je tudi spletna stran, namenjena informiranju svobodnjakov. Sekcija oblikuje tudi e-mail listo samostojnih in svobodnih novinarjev, na kateri je že okoli 300 imen, namenjena pa je obveščanju in izmenjavi informacij med kolegi. Na listo se lahko prijavite s sporočilom na e-mail naslov: samostojninovinarji@yahoo.com . Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij Piarovci so občasno koristni – Posebno v primerih, ko ne veš, kdo bi bil najprimernejši sogovornik v večji organizaciji – A do zdaj so to nalogo dobro opravljali tudi vratarji – Pravzaprav so bili učinkovitejši. Včasih zavzdihnem: kje so tisti časi, ko sem lahko poklicala sogovornika v neko ustanovo in ga prosila za odgovore na moja vprašanja? Kje so časi, ko sem lahko potrditev svoje domneve dobila takoj, ko sem zavrtela direktno številko vira informacije? Zdaj se mi zdi, da skorajda nikogar ne morem več ničesar vprašati, ne da bi se prej obrnila na njegovega piarovca in ga skorajda prosila za dovoljenje. Pa to še ni dovolj. Piarovci vse pogosteje zahtevajo, da jim svoja vprašanja pošljem vnaprej, po elektronski pošti, oni pa, pravijo, mi bodo priskrbeli odgovor. A že vem, da bo ta takšnemu dopisovanju primerno suhoparen. In če zato protestiram in jim rečem, da tega ne bom storila, mi odvrnejo, da so takšna pravila v njihovi ustanovi. Če želim odgovore, se moram pokoriti novim pravilom igre.
Pred kratkim sem se obrnila na piarovko neke nevladne organizacije. Zanimivo, v njej je zaposlenih devet ljudi, pa imajo piarovko, ki mi redno pošilja novičke. Redko jih pogledam, a en izvod sem si spravila, da bom vedela, koga naj pokličem, ko jih bom potrebovala. In potem sem nekega dne to res storila in jo prosila, naj mi uredi pogovor. Razložila sem ji, kaj bi rada; da pripravljam članek, v katerem mora biti tudi človeška zgodba. Zato ne zadostuje, da se na kratko pogovorim z enim od zaposlenih, ampak se želim tudi srečati z njegovo stranko. Piarovka mi je obljubila, da bo vse uredila. In da me bo poklicala nazaj še isti ali naslednji dan. Ker se do štirih naslednjega dne ni oglasila, sem jo znova poklicala. Rekla je, da je naročila strokovnjaku, ki ga iščem, naj me pokliče. Da bo takoj preverila, kaj in kako in me poklicala. Ker spet od nje ni bilo ne duha ne sluha, sem jo poklicala nazaj. Tistega sogovornika menda ni več, je povedala, a me je poklical, vendar me ni dobil. Kako, če pa se na mojem telefonu ni izpisala njegova številka? Ker se je mudilo, pogovor naj bi imela že naslednji dan, sem jo prosila za direktno številko osebe, ki sem jo iskala. Ta mi je naslednji dan povedala, da je dobila zgolj listek, da ga išče neka novinarka. Ne kdo, ne zakaj. In me seveda zato ni poklical. Čemu je torej bila potrebna piarovka? Novinarska vprašanja mora pregledati direktor
Pred kratkim so na Inštitutu za varovanje zdravja sprejeli pravilnik o odnosu do medijev, ki določa, da mora vsa vprašanja najprej pregledati direktor. To seveda pomeni, da jih je treba poslati po elektronski pošti. Po novem torej ne zadostuje, če po telefonu povem, o čem bi rada pisala. Ne, potrebujejo točna vprašanja. Moj problem je, če se mi kakšno porodi, potem ko sem prebrala njihove odgovore. Lahko jim pišem znova. Pravila, pač. Zakaj? Novinarji menda s svojimi številnimi zahtevami po informacijah zasipavajo piarovko, ki ima zato veliko dela in si ne more zapisati, kaj hočejo od nje.
Seveda niso vsi piarovci takšni, kot sta omenjeni; nekateri so prijazni, ustrežljivi in novinarju dejansko pomagajo. A zdi se, da je to za zdaj bolj stvar posameznikovega značaja kot pravil poklica. Piarovci so občasno koristni. Posebno v primerih, ko ne veš, kdo bi bil najprimernejši sogovornik v večji organizaciji. A do zdaj so to nalogo dobro opravljali tudi vratarji. Pravzaprav so bili učinkovitejši. Ko sem na dermatološki kliniki spraševala po strokovnjaku za materina znamenja, mi je vratar iskal sogovornika na vseh koncih in krajih. Pa še vprašanj ni hotel poznati vnaprej. So potemtakem piarovci le dodatna ovira na poti do informacij? Ali je njihovo ravnanje profesionalno? Ali pa je morda z nekaterimi slovenskimi piarovci nekaj narobe? In kakšna je pravzaprav vloga piarovcev v sodobnem svetu? Naj bi sporočali resnico svojega delodajalca širši javnosti? Naj bi dostavljali informacije, za katere bi delodajalec želel, da jih izve javnost? Naj bi omogočali novinarjem dostop do delodajalca? Ali kaj drugega? In kako naj se novinarji prilagodimo novim pravilom igre? Soodvisnost novinarjev in piarovcev
Dr. Dejan Verčič, podpredsednik Slovenskega društva za odnose z javnostmi, docent za odnose z javnostmi in komunikacijski menedžment na FDV ter ustanovni družbenik agencije Pristop, pravi, da je neskladje med željami in potrebami novinarjev ter ravnanjem piarovcev resen problem. (Mimogrede: zanj je beseda piarovec slabšalni ime za človeka, ki se ukvarja z odnosi z javnostmi. A po drugi strani društvo izdaja elektronski časopis PiaR.)
Pravi, da najpomembnejši ameriški učbenik na tem področju opredeljuje odnose z javnostmi kot upravljavsko (menedžersko) funkcijo, »ki odkriva, vzpostavlja in vzdržuje vzajemno koristne odnose med organizacijo in različnimi javnostmi, od katerih sta odvisna njen uspeh ali neuspeh.« Eno izmed področij dela strokovnjakov za odnose z javnostmi so odnosi z mediji (med drugimi pa so odnosi z zaposlenimi, odnosi z lokalnimi skupnostmi, odnosi z vlagatelji ...). V knjigi, ki jo je napisal s kolegoma (Dejan Verčič, Franci Zavrl in Petja Rijavec, Odnosi z mediji), je na 15. strani podal naslednjo definicijo: »Predmet odnosov z mediji so spremljanje in analiza medijskih objav ter njihovih učinkov na za nas pomembne skupine ljudi in javno mnenje kot celoto, snovanje, načrtovanje, izvajanje in vrednotenje različnih aktivnosti, s katerimi obveščamo, prepričujemo, razpravljamo in se pogovarjamo z novinarji in njihovimi občinstvi, odzivanje na novinarska in druga javno postavljena vprašanja ter pobude, priprava in urjenje za delovanje v krizi in splošna skrb za pomenotvorne okoliščine delovanja, ki vplivajo na to, kaj ljudje prepoznavajo kot pomembno in/ali problematično v zvezi z nami oziroma predmetom naše skrbi, prek dela novinarjev, urednikov in medijev.« Med uporabniki storitev odnosov z javnostmi so potemtakem tudi novinarji, in to v dvojni vlogi: kot profesionalci v poslu, ki pomembno vpliva na to, kaj druge javnosti vedo o neki organizaciji in kaj si o njej mislijo, in kot skupine ljudi, katerih zaupanje je za organizacije pomembno kot predpogoj za normalno delovanje. Pravi, da so strokovnjaki za odnose z javnostmi in novinarji medsebojno odvisni: eni brez drugih skorajda ne morejo dobro opravljati svojega posla oziroma ga lahko brez sodelovanja z drugo skupino opravljajo dosti težje. Če obe strani delujeta profesionalno, je njun odnos odkrit in pošten. Zakaj so se piarovci pojavili tako nenadoma? In od kod?
Dejan Verčič pojasnjuje, da so se službe za odnose z javnostmi razvile, ker so organizacije postale vse večje; njihovi voditelji niso več mogli sami komunicirati z vsemi, s katerimi bi želeli in/ali morali; poleg tega pa so družbe postale vse bolj zapletene in notranje razdeljene. Službe za odnose z javnostmi so postale nujne v vladi in državni upravi oziroma v celem javnem sektorju, ki ima predpisano stopnjo odprtosti delovanja in obvezo, da javnost obvešča o svojem delu. V zasebnem sektorju pa službe za odnose z javnostmi zagotavljajo razvoj komuniciranja znotraj organizacij in s ključnimi zunanjimi javnostmi. Za nekatere od teh javnosti so smisel in celo načini komuniciranja (vsaj delno) predpisani – na primer za delniške družbe pri komuniciranju z vlagatelji.
»Profesionalni odnosi z javnostmi so se v Sloveniji začeli razvijati dokaj pozno, šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Stari so torej dobrih deset let. Večina praktikov je v ta posel prišla od drugod, pogosto prav iz novinarskih vrst. Najprej velja reči, da ni vsak, ki so ga v neki organizaciji zadolžili, da bo odgovarjal na novinarske klice, že strokovnjak za odnose z javnostmi. Vaše izkušnje in opažanja se nanašajo na resen problem, ki bi se ga morala Društvo novinarjev Slovenije in Slovensko društvo za odnose z javnostmi lotiti reševati skupaj in to tako, da bi oba poklica v dialogu prišla do skupno sprejetih standardov dela na področju dostopa do informacij in odgovarjanja na novinarska vprašanja.« Dejan Verčič sodi, da za zaplete med novinarji in piarovci niso vedno krivi piarovci, temveč njihovi nadrejeni, ki se pogosto poskušajo skrivati za hrbti drugih. To je še posebej skrb zbujajoče, ko so nadrejeni nosilci javnih funkcij in pooblastil. »Menim, da bi bilo potrebno državo in javni sektor v celoti prisiliti k spoštovanju zakonsko predpisanih obveznosti. Društvo novinarjev Slovenije lahko pri prizadevanju za ureditev teh razmer računa na pomoč Slovenskega društva za odnose z javnostmi,« dodaja Dejan Verčič. Dejstvo je, poudarja Dejan Verčič, da v Sloveniji še nimamo urejene prakse izvajanja odnosov z javnostmi, ki bi tudi naročnike storitev odnosov z javnostmi vodila pri njihovem delu. Na tem bo še potrebno delati in razsvetljevati piarovce, njihove nadrejene in novinarje. Dejstvo pa je tudi, da še noben slovenski medij ni tožil javnega organa, zato ker bi mu ta protipravno odrekal informacije (z dejanjem ali z opustitvijo dejanja). Ali bi morali dobri piarovci prisluhniti potrebam novinarja? In denimo poskrbeti, da dobi podatke, ki jih potrebuje, od oseb, ki so najbolj usposobljene, da mu jih dajo? Dejan Verčič pravi, da mora strokovnjak za odnose z javnostmi, ki dela z mediji, novinarju pomagati in skrbeti za to, da mu novinar zaupa in da se lahko tudi v prihodnosti nanj obrne po pomoč. Vsaj v tistih primerih, ko tega ni, pa bi se morali novinarji ravnati po svojem »pravilniku«. Morda je čas, da se na nacionalni ravni dogovorimo, kako bomo ravnali v primerih, ko bodo v neki državni (in strokovni) ustanovi sklenili, da se z novinarji pogovarjajo samo še po elektronski pošti in samo preko piarovcev. |