»Glavni oziroma vsaj najglasnejši nasprotniki našega vstopanja v Nato so isti posamezniki in organizacije, ki nasprotujejo svobodni trgovini in svobodni gospodarski pobudi, na mesto svobodne menjave in trga postavljajo protekcionizem in etatizem ter s tem dušijo naš gospodarski razvoj. Čeprav so v zadnjem času demagoški zagovorniki ‘nacionalnega interesa’, kriptokomunistični antiglobalisti in psevdointelektualni levičarji v Sloveniji v defenzivi, pa bi jih morebitna zavrnitev našega vstopa v Nato zagotovo opogumila, da bi začeli družbi bolj agresivno vsiljevati svoje stare zahteve po zapiranju našega gospodarstva pred globalnim kapitalom, po oteževanju privatizacije podjetij v državni lasti, prestrukturiranju podjetij, kadar je to povezano z začasnim zapiranjem delovnih mest, in posledično tudi po izogibanju tujim idejam, ki so v deželi podalpskih posebnosti pač nevarne lokalnim monopolistom. Antiglobalistom, ‘nacionalnim interesentom’ in drugim populističnim nasprotnikom hitrega gospodarskega razvoja je treba na pot postavljati ovire povsod, kjer je mogoče, in s tem zmanjševati njihov družbeni vpliv – podpora našemu vstopu v Nato je zato logični del te strategije (kajti) ´sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj!´ Del ´politično-taktične´ strategije zaustavljanja levice je tudi zmanjšanje proračunskih izdatkov za ´levičarsko plačano opozicijo’, ki se izdaja za civilno družbo.«

To besedilo, ki po svojem govoru močno spominja na izdelke skrajne desnice, ni bilo objavljeno denimo v magazinu Mag, temveč ga je za časopis Finance 28. 2. 2003 napisal priznani slovenski ekonomist in eden najglasnejših zagovornikov neoliberalizma dr. Mićo Mrkaić. Mrkaićev komentar me je spodbudil k pregledu nekega posebnega vidika razprave o vstopanju Slovenije v zvezo Nato v slovenskih tiskanih medijih med 1. 1. in 3. 3. 2003. Posebni vidik je v tem, da je diskusijo o Natu postavil v novo optiko oziroma je vanjo vnesel nov politični subjekt. Doslej se je o nasprotovanju vstopu v Nato govorilo skozi sociološko optiko družbenih skupin, kakršne so denimo mladi, ženske, visoko izobraženi ipd. ali pa smo imeli priložnost prebrati očitke o mali in nepomembni skupini glasnih »nergačev«.

V končnici predreferendumske kampanje in sočasno z velikim mirovnim gibanjem, ki je – tudi pri nas – 15. 2. 2003 zaznamovalo svet z milijonskimi manifestacijami, je postopno dozorelo spoznanje, da imamo dejansko opraviti z že skorajda pozabljeno politično kategorijo: levico. Morda je to spoznanje celo prej dozorelo med nekaterimi zagovorniki aktualne vladne politike kot pa med samimi aktivisti. Seveda je za privržence aktualne politične konstelacije, katere simbol je postal vstop v Nato, nastop levice razumljen kot nekaj grozečega. Čeprav je Mrkaićev jezik socialnega darvinizma in militarizma nevaren, mu je treba priznati, da ima dober politični instinkt, pravzaprav je pokazal na neko ključno mesto.

Mrkaićeva analiza temelji na naslednjih tezah:

1. Levica, ki se pojavlja pod različnimi, večinoma negativno zaznamovanimi izrazi, kot so »mirovniki«, »antiglobalisti«, »lažni intelektualci« ali »komunistična kontinuiteta«, je splošno nevarna in ogroža veljavni družbeni red. Pomembna je možnost poljubnega povezovanja in preskokov med omenjenimi kategorijami.
2. Vprašanje levice je – četudi se manifestira kot »mirovništvo« – postavljeno v ekonomski kontekst: vodilni motiv levice naj bi bila svetovna gospodarska ureditev. Pri tem naj bi bila nekompetentna, dvolična ali naivno škodljiva in ji je zato treba onemogočiti vpliv na to vprašanje.
3. Vprašanje vstopa v Nato je simbolnega pomena, saj se z njim levica v Sloveniji odločilno artikulira.
4. Levico (na primer v obliki Mirovniega inštituta idr. ustanov z Metelkove) je mogoče zaustaviti z zmanjšanjem njenega domnevno obilnega financiranja iz državnega proračuna.

Mrkaiću je tako rekoč v enem odstavku in obenem v referenčnem časopisu uspelo združiti vse predsodke, ki smo jih v več etapah lahko prebirali v skrajno desnem magazinu Mag vse od novembra 2001 (ko je izšlo prvo Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti pri MI). Obenem je definiral agendo, ki jo v končnici kampanje po delih povzemajo tudi vladni in parlamentarni predstavniki, kakršen je direktor urada za informiranje Krajc, predsednik odbora DZ za zunanjo politiko Kacin, vodja desne opozicije Janša ali celo sam premier Rop. Mrkaićev komentar ni osamljeni »prosti strel«. Je povzetek zgodbe, ki sta je že pred tem (re)producirala skrajno desni in rumeni tisk. Nevarno pa bi bilo, če bi ta interpretacija postala tudi uradna politika vladajočih strank.

V magazinu Mag o levičarjih redno pišejo v posmehljivih ali grozečih slabšalnicah, kakršne so »militantni«, »brutalni«, »agresivni« mirovniki (Slivnik, Mag, 29. 1. 2003) oz. v povezavi z besedama »radikalni« ali »skrajni«. Levičarji naj bi bili po eni strani morda dobrodušno naivni. Slivnik pravi, da ni jasno, ali mirovniki »branijo iraško ljudstvo ali njihovega voditelja Sadama Huseina (...) ali pa so morebiti le avanturisti, ki ne vedo, kaj delajo, in si želijo predvsem slave«. »Levičarski mirovniki mislijo, da branijo svet, v resnici pa ščitijo hladnokrvnega iraškega morilca.« (Mag, 19. 2. 2003) »Dogmatski postkomunisti ščitijo konkretnega tirana Sadama.« (Markeš, Mag, 19. 2. 2003) Če ne Sadam, pa utopija: »radikalni levičarji in protikapitalisti s svojo neomarksistično retoriko« ponujajo »utopično prihodnost« (Puc, Mag, 29. 1. 2003). Po drugi strani jih povezujejo s »starim možganskim trustom« (Markeš, Mag, 29. 1. 2003) »komunistične nomenklature« in njenimi škodljivimi načrti za vrnitev v preteklost. »Radikalni nasprotniki vseh vojn (iraške pa še posebno) poskušajo biti predvsem tisti levičarji, ki so svojo politiko še nedavno utemeljevali na državljanski vojni in ideologiji revolucije.« (Slivnik, Mag, 19. 2. 2003) Kadar Mirovni inštitut »podpira posamezne mirovniške skupine, se običajno za njimi skrivajo politični interesi ljudi, ki pogrešajo stare čase: socializem, neuvrščenost in antiglobalizem«. (Kršinar, Mag, 26. 2. 2003) »Praviloma iste ljudi, ki so tako ali drugače nasprotovali slovenski državi, zdaj najdemo med natoskeptiki.« (Markeš, Mag, 29. 1. 2003) »Večina protiameriškega ter protinatovskega razpoloženja v Sloveniji je pravzaprav krik partije, ki ji je zmanjkalo tal pod nogami.« (Markeš, Mag, 19. 2. 2003) Markeš je bil še odločnejši: »Skrajni levičarji, povečini rekrutirani iz vrst dogmatskih komunistov« so »že ves čas tempirana bomba slovenske demokracije«. (Mag, 19. 2. 2003)

Svarilom pred »novo-staro levico«, ki jih je začel ponavljati Mag po izidu 2. Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti pri MI, so se – prav zanimivo – kmalu pridružili nekateri najvidnejši politiki in druge javne osebnosti. Dr. Rupel je januarja še na splošno in v svojem znanem slogu opozarjal, da »nasprotniki Nata (ali EU) na neki način ne delajo težav samo vladi, ampak vsej državi. (...) Kdor nasprotuje vladi, v tem primeru nasprotuje državi.« (Mag, 29. 1. 2003) Jasneje je o gibanjih proti vstopu v Nato in proti vojni v Iraku skozi optiko novega političnega subjekta razmišljal dr. Štuhec: »Mirovništvo, ki nasprotuje Natu, lahko razumemo kot novo politično gibanje, ki je našlo sovražnika za lastno promocijo.« (Delo, SP, 22. 2. 2003) Janša pa se je zazrl v prihodnost: če bi Slovenija na referendumu zavrnila povabilo v Nato, bi to v naslednjih letih k nam »pripeljalo valove antiglobalističnih kampanj, gibanj in institucij. To ne bi ravno pozitivno vplivalo na varnostni položaj države.« (Večer, 15. 2. 2003)

Drugi vodilni motiv je denar, ki naj bi ga bili levičarji polni. Ideološko podlago je definiral že Mag v svoji kampanji proti Mirovnemu inštitutu in Metelkovi novembra in decembra 2001. Sedaj mu ni preostalo drugega kot prepisati stare teze in podatke in jih postaviti v novi kontekst vstopanja v Nato. Svojo tezo jim je uspelo »prodati« omenjenim predstavnikom oblasti, ki so jo kljub številnim demantijem večkrat uporabili v javnih nastopih. Tako so pred TV kamerami trdili, da je MI prejel znatna sredstva za dve publikaciji o Natu, kar je žal laž, in da nasprotnikom vstopa v Nato v finančnem smislu ni nič hudega. Vlogi »zajedalca denarja davkoplačevalcev« in »stradajoče žrtve« naj bi bili obrnjeni. Jedro argumenta poudarjanja denarja, ki ga od države prejema MI, je tako pri Magu kot tudi pri politikih v tem, da je kljub projektnemu financiranju in projektnim finančnim prejemkom mogoče denar računovodsko skriti oziroma prenesti iz projektov, ki nimajo zveze z Natom, v protinatovske potrebe. To je seveda drzna trditev, ki bi jo lahko dokazala le revizija. A vseeno se je Kršinar retorično vprašal: »Koliko državnega denarja se [prek MI] v resnici porabi za različne protiglobalistične projekte, lahko zgolj ugibamo.« (Mag, 26. 2. 2003)

Kampanjo, ki ima za cilj vprašanje denarja oziroma človeški pohlep, je pričel Markeš z ugotovitvami, da »slovensko alternativno levico« financirata sklad domnevno spornega finančnika Georga Sorosa na eni strani in »slovenska partijska levica« iz državnega proračuna na drugi strani. (Mag, 15. 1. 2003) V nadaljevanju smo lahko videli karikaturo Georga Sorosa z antisemitskimi elementi na naslovnici Maga in prebrali: »Zanimivo, da je bila kampanja proti Natu zgrajena prav na protiglobalistični ideji, s poudarkom na zavračanju vsega ameriškega, kljub temu pa najbolj predani nasprotniki Nata nimajo nikakršnih predsodkov pred ‘globalističnim’ denarjem« Sorosevega sklada. (Miše, Mag, 22. 1. 2003) Sledili so poudarki na proračunskem denarju, včasih s pavšalnimi trditvami kot: »natoskeptiki se praviloma napajajo pri oblasti.« (Markeš, Mag, 29. 1. 2003) ali: »povezave med skrajno partijsko levico, plačanimi anarhisti, natoskeptiki in finančnimi dotoki, ki mednje vodijo naravnost iz državnega proračuna,« (Markeš, Mag, 29. 1. 2003) drugič pa z moraliziranjem: »Civilno združenje je lahko uspešno pri zagovarjanju svojega pogleda na oblast in državne institucije le, če je tudi finančno neodvisno od države. Najbrž pa je taka logika nekaterim našim ‘protinatovskim’ družboslovnim raziskovalcem povsem tuja, saj so navajeni, da so za svoje ‘projekte’ plačani.« (Miše, Mag, 22. 1. 2003) Dodajmo še primer iz serije komentarjev gospodarstvenikov, ki so jih Finance objavljale v zadnjih treh tednih pred referendumom: »Med protinatovci prevladujejo predvsem posamezniki, ki jim v življenju ni bilo treba služiti kruha na trgu, ampak so dobivali in še dobivajo plačo iz raznih državnih in poldržavnih skladov ali pa od njih prejemajo naročila.« (Marjan Anžur, Finance, 3. 3. 2003)

Nekateri od zagovornikov vstopa v Nato so vse do kampanjske končnice svojo argumentacijo o nesposobnosti nasprotnikov napeljevali na posamezne marginalizirane družbene skupine, kakršne so Neslovenci, nezreli mladostniki ali komunistični nostalgiki. V zadnjih mesecih pred referendumom pa so zaznali, da je gibanje proti vstopu v Nato moč misliti tudi skozi politično optiko. Opazili so, da je v slovenski politični prostor po 13 letih ponovno vstopila nova levica in to jih je navdalo z vznemirjenjem. Po Seattlu se je zdelo, da se da novo levico pomesti pod preprogo zgodovine tako, da jo spelješ v ekonomski diskurz, ki pokaže njeno neučinkovitost. Odkar se je taista levica, doslej imenovana »nasprotniki ekonomske globalizacije«, preusmerila na vprašanje vojne in miru, to ne deluje več. Ali bodo predstavniki vladajočih elit odslej levico ustavljali zaradi nje same (oziroma zaradi samih sebe), in ne več zato, ker bi bil njen ekonomski program družbeno škodljiv?

Nacistični teoretik političnega Carl Schmitt je politično opredelil kot eksistencialni položaj: gre za to, da zavzameš neko mesto moči in se postaviš nasproti sovražniku, in to ne glede na vsa zunanja merila koristi ali pravičnosti. Kdor ni nenehno pripravljen na možnost vojne, je obsojen na izginotje. Kot v živalskem svetu. Kaže, da »socialni darvinist« Mrkaić dobro razume Schmitta. Vprašanje je, ali bo ta percepcija levice po referendumu postala del preteklosti (neke minule kampanje) ali pa bo postala del vsakdanjika?1

Prejšnjič sem na tem mestu kulinarično analiziral intervju Zmaga Jelinčiča Plemenitega slovenskemu Playboyu. Tokrat se bom lotil intervjuja dr. Slavoja Žižka za slovensko Mladino 25. 11. 2002. Kako to bližino Jelinčiča in Žižka razumeti, ko pa se na prvi pogled zdi, da ta dva vendarle »nimata nič skupnega«? Predlagam da tako, da začnemo tudi tukaj upoštevati duha post-modernega časa, v katerem živimo in za katerega je značilno, da je ravno takšen, da se nam »razkrije« šele, če in ko ravno dr. Žižka beremo skupaj z Jelinčičem oziroma, ko beremo slovensko Mladino v enem kosu s slovenskim Playboyem ...

Vprašanje, ki se nam na začetku postavi, je, kje začeti pri dr. Žižkovem intervjuju? Od začetka, seveda. Oglejmo si najprej začetek tega vrhunskega simptomatičnega izdelka Mladine, kjer je že v prvih dveh vprašanjih & odgovorih (iz)rečeno bistveno več kot vse, kar sledi. »Vse« in »še več« povrhu, je bilo »rečeno« v začetnem detajlu, tudi zato, ker je – to je hipoteza tega teksta – ravno v tej sicer prikriti dr. žižkovski potezi, ki je tukaj razkrita, tudi sicer skrita izhodiščna paradigma cele vrste širših ravnanj in prijemov, ki so bili tako značilni za velik del slovenske intelektualne srenjo devetdesetih, srenje, katere osvoboditev izpod mišljenjskega kolonialnega plašča psihoanalitskega družboslovja se bo šele zgodila. Takole teče zadeva v Mladini:

»Dr. Žižek, k …
Zakaj me žalita? Kaj sem vama naredil?
Trenutek je zgodovinski in zato mora biti tudi uvod svečan. Torej: Dr. Žižek, Slovenija je bila pred nekaj minutami povabljena v zvezo Nato. Kakšni občutki vas ob tem prevevajo?
A res? Kdaj?
Dobesedno zdajle, pred desetimi minutami.
Presenečenje imam: pred časom so v LDS-u nekateri ljudje govorili, da je vstop v Nato dolgoročno gledano protiameriška gesta. S tem se strinjam …«

Kaj se je pripetilo tukaj, če naj na zadevo ne zremo makro, pač pa mikrofizično? V boju (ki ga nadobudna spraševalca kajpada nista niti začutila) za izhodiščno mesto izjavljanja (v tem je vsebovan ves »haklc« dominacije) je Mladina takoj klecnila. S tem je, kajpada bistveno, soprispevala k produkciji Gospodarja, posledično torej omogočila to, čemur se reče diskurz Gospodarja. Svojemu vprašancu se je namreč poklonila, in sicer še preden ga je sploh začela izpraševati, s čemer mu je dovolila, da se poigra(va) z njo, bralstvom & javnostjo, kakor se mu zljubi, in sicer že na ravni same forme. Vse ostalo, kar je sledilo, je bila v tem kontekstu le mala malica.

Vprašanje, na katerega je silno pomembno odgovoriti, je, kako je bil ta strateški (in vse prej kot »nezavedni«) prijem izpeljan in concreto? Na Mladinino interpelacijo, ki se je glasila »dr. Žižek«, je vpoklicani nemudoma odreagiral. Toda, pazite, kako!? Odreagiral je z užaljenostjo! Odvrnil je: »Zakaj me žalita?!« Kaj se je v tem trenutku zgodilo takega, da bi lahko bil dr. Žižek užaljen? Zakaj tukaj sploh gre? Dr. Žižek je hotel – in, ne pozabimo, njegovi Želji je bilo hipoma zadoščeno (!) – ne biti interpeliran v nekaj, kar sta si spraševalca grešno poželela. Privoščil si je ne biti dr. Žižek in ohraniti ključno distančno potezo, ki posledično omogoča vsaj dvoje: tako držo samooklicanosti kot tudi in predvsem diskurz Mesije-Gospodarja. Pogajalsko rečeno, za dr. Žižka izhodiščno ni bilo sprejemljivo biti dr. Žižek. Ni hotel biti to, kar je, se pravi ni hotel (to je tisto, kar ga je žalilo!) sprejeti/biti dr. Izhodiščno je potemtakem z užaljenostjo zavrnil (v tem »izven-tekstualnem« je vsebovan ves štos zadeve!!!) možnost, da bi plaval le na formalni instanci vednosti, da bi bil le tisti, za katerega se predpostavlja, da ve in ki jo (to instanco) podarja ravno tisti posvečeni dr. (doktorat) izpred imena. Gospod Žižek so sedaj hoteli biti »presežni«, nekaj več – hoteli so biti nekaj več, kot so.

Toda, pazimo, kajti ti strateški »pred-govorni« in »izven-jezikovni« štosi niso tako poceni in preprosti, kot se utegnejo zazdeti nepazljivim bralcem. Še posebno ne, kadar se jih poslužujejo vrhunski mojstri jezikovne manipulacije. Presežno glede na »tisto-nekaj-manj« ali »tisto-dr.« in kar je zgolj nekaj formalnega, je seveda nekaj še dodatno manj (in ne bolj, tu je poudarek!) formalnega. Ni torej dr. Žižek hotel biti dr. dr. dr. Žižek, pač pa mu je sama formalna instanca tistega enega dr. bila tisto, kar ga je motilo, kar mu je bilo na poti. S tem, ko se je bojeval za to, da bi se znebil tistega dr. (tega, da je doktor), je pravzaprav hotel povedati, da hoče biti (to je Njegova Želja, kot tudi želja vsakega pravega Gospodarja) nekaj »bolj našega«, »domačega«, domačijskega, pristnega, neformalnega … In – to lahko tudi povsem upravičeno domnevamo – tudi domorodskega, slovenskega. Dr. Žižek so si torej zaželeli, da so namesto zgolj-ved(n)eža, specialističnega mojstra (tisto-dr.) še nekaj več. Da so vsaj še prijatelj, prijateljček, komrad … pravzaprav nekakšen stari tovariš iz najtežjih & heroičnih časov (Independence days …) povrhu. Če to ubesedim drugače, bi lahko to drugo, dr. Žižku «nasprotujočo« in presežno instanco, lahko poimenovali nekako tako kot naš prikupni, domači Slavoj-ček, torej Slavček …

Kakor koli že to drugobit dr. Žižka poimenujemo, bomo vedno prišli do istega sklepa: pri tukajšnji skrajno pomembni operaciji vse prej kot nezavednega je šlo za produkcijo nečesa silno pomembnega. Nečesa takega, kot je »dober-človek«, »zgolj-človek«, »naš-človek« (il nostro uomo), »naš-sosed«, in sicer bodisi iz sosednje ulice ali pa iz nekega sosednjega, morebiti celo nekega predhodnega (ah, devetdeseta …) časa. Šlo je, širše gledano, za nekaj, kar je »naš-problem«, naša-stvar« (la cosa nostra) …, za nekaj, kar se tiče zgolj (ekskluzivno) »naše-domačnosti«, »naše-skupnosti«, »naše-obrambe«, »naše-varnosti«, »naše-pristnosti«, »naše-zgodovinskosti« ... Nadvse pa, jasno, »naše-prihodnosti«, o kateri se – in to je šele ključnega pomena – lahko govori edinole iz ravno tega in tako posvečenega mesta Našosti ali pravšnjosti (der Eigentlichkeit), kot jo je svoj čas imenoval Adorno. Skratka, že na izhodišču intervjuja je šlo Mladini predvsem za strateško pomemben (»meta-diskurzivni«) izogib formalnemu, uradnemu, odgovornemu in pluralnemu, po eni, ter za uspešno diskurzivno kolonizacijo nad-časovnega in nad-prostorskega toposa izjavljanja, po drugi plati. Skratka, uspešno je bilo tudi ustvarjeno mesto za »meta-jezik«, iz katerega (tega diskurzivno ustvarjenega mesta) se bo v nadaljevanju intervjuja lahko zatrjevalo vse mogoče in tudi vse nemogoče.

Toda to še ni vse, kar je (pri tem) treba poudariti. Gledano iz političnega naskočišča, se je tukaj pripetilo še nekaj bistveno bolj daljnosežnega. Na mesto občega in po definiciji a-personalnega, javnega, formalnega, torej distančnega ravnanja/razmerja med novinarjema na eni in intervjuvancem na drugi, v katerem bi naj bil slednji per definitionem prisiljen igrati vlogo interpeliranca, je sedaj na sceno privekalo nekaj radikalno drugega in drugačnega. S pristnostjo, domačijskostjo in našostjo/pravšnjostjo je namesto javnosti, ki je bila učinkovito posiljena, bila pridelana nekakšna ne-več-javnost, ki – brž, ko se ji zgodi tovrstno posilstvo/kastracija – zafunkcionira kot posebnost/osrednost domačinskega, pravšnjega. Posledično, celotna konstrukcija javnosti v tem trenutku ostane le še na-videzno-javna, dejansko pa zafunkcionira domačijski družbeni kastrat ali antipolitična pravšnjost v čisti obliki.

Da bi ta »nezavedna« operacija kastracije/posilstva uspela, je bilo – gledano iz drugega, bolj površinskega in tehničnega zornega kota – treba vse skupaj ustrezno garnirati: »obrniti v hec«, kar je tudi sicer tipična gesta »avtorja«, o katerem tukaj govorim. In – ne spreglejmo tega nikoli – domačnost, pravzaprav, »neobveznost« in pravšnjost … neke per definitionem pristne/pravšnje govorice gre nujno, skupaj s tistim »obrniti-v-hec« in z »našo hecnostjo«. Kajti ves štos te-hecnosti je ravno v tem, da jo pravilno dojemamo samo »Mi« in nihče drug: je pač »naša-hecnost«, ki šele prek hecnosti omogoča »našost«. Ko se je torej to največje (»performativno«) presenečenje vseh presenečenj pripetilo že na izhodišču intervjuja, ko so torej dr. Žižek zmagali tako, da so zatajil samega sebe, še predeno je prvi petelinček sploh zapel, je bil ves nadaljnji pogovor v bistvu nagnan v mišjo luknjo neposredne pristnosti in domačijskega žargona nezgrešljive pravšnjosti. Sledila so kvečjemu le še nekatera vsebinska in manj pomembna »presenečenja«, a kljub temu si je vsaj nekatera med njimi vredno ogledati.

Odločilno med vsemi drugimi se je – ponovno – zgodilo že v prvem, tudi zgoraj citiranem koraku, ki sta ga – kako simptomatično – spraševalca bodisi spregledala ali pa sta mu celo nepazljivo botrovala. Pomudimo se nekoliko dlje ob tem biseru postsocialističnih biserov, kajti – nenazadnje – gre tudi za ključni stavek nekoga, za katerega šele moramo ugotoviti, kdo sploh je. Kljub temu da smo ugotovili, da namesto ene obstajata v intervjuju pravzaprav dve instanci-osebi-mesta izjavljanja/odgovarjanja, še vedno namreč ne vemo, ali nam pri nekem vprašanju odgovarja dr. Žižek, se pravi nekdo, ki se ga v intervjuju naslavlja kot »Giant from Ljubljana, ambasador slovenske znanosti …«, ali pa se je morebiti na sceno vštulil še neki presežni, dobri stari naš človek iz sosednje ulice oziroma naš ljubi, domačijski Slavček.

Skušajmo pri tem who-is-who poskusu dešifriranja razmišljati kontekstualno. Pomembno je najprej močno poudariti, da Mladina v podobi svojih dveh izpraševalcev ni prišla k dr. Žižku kadar koli. Po ustrezno dozo sevanja Resnice se je napotila v nekem, kot ga imenujeta mag. Štefančič jr. in A. Žerdin, »zgodovinskem trenutku«. To pa je bil trenutek, ko je »bila Slovenija pred nekaj minutami povabljena v zvezo Nato« ... Torej, kot pravita izpraševalca, »dobesedno zdajle, pred desetimi minutami«. V tem bolj orientalistično kot dramatično pobarvanem trenutku, ki sta ga novinarja zaman skušala krotiti bodisi z profanizacijami ali z banalizacijo tipa »kakšni občutki vas ob tem prevevajo?«, sta pravzaprav skušala doseči podoben učinek »neobveznega in lahkotnega« duhovičenja, kot si ga je izhodiščno že bil priboril sam dr. Žižek, kar nas morebiti lahko napoti na sklep, da sta pridno sodelovala pri celi domačijski seansi in se jima zadeva Jargon der Eigentlichkeit ni pripetila zgolj zahrbtno in potemtakem nevede.

Upoštevati bi kazalo tudi, da je prvo vprašanje, ki je bilo naslovljeno na grlo, za katerega se predpostavlja, da je najgloblje, bilo izrečeno v kontekstu radikalnega »nasprotovanja Natu«, ki ga Mladina prakticira, in kjer se je bolj ali manj z veseljem pričakovalo gospodarjevo potrditev pričakovanj iskalcev resnice. Toda sledila je mrzla prha, od katere se intervju kot celota ni opomogel do konca. Dr. Žižek, ne pozabimo, sedaj že obenem tudi domačijski dobri človek Slavček (dva-v-enem), je odvrnil skrajno kleno: »Presenečenje imam: pred časom so v LDS-u nekateri ljudje govorili, da je vstop v Nato dolgoročno gledano protiameriška gesta. S tem se strinjam.«

Kaj reči pri tem? Dr. Žižek (ali le njegov Slavčkasti alter ego?) eksplicitno prizna, da »ima presenečenje«. Kakšno presenečenje premore, predvsem pa za koga bi naj to, kar on »ima«, sploh bilo »presenečenje«!? Za Mladinina spraševalca, za Mladino in njeno bralstvo, tu ni nobenega dvoma. S tem je (dr. Žižek, Slavček ali oba?) nemara hotel povedati dvoje: prvič, da on sicer ve, kaj spraševalca pravzaprav pričakujeta od njega, da pa ju bo moral razočarati oziroma da ju – mojster diskurza Gospodarjev bi dejal – v bistvu »ne čuje dobro«! In drugič, »presenečenje« je usmerjeno tudi v to, da meri na nekaj, kar da dr. Žižek kot stališče, ki naj ga ne bi imel od prej, sedaj pa ga – »presenetljivo« – ima. In kakšno je to »presenečenje«, ki ga le-ta ima za Mladino? Pa ja to, da je gospod Giant pravzaprav pro-Natoist! Kaj drugega ste pa pričakovali!?

Vendar pa tukaj izrečeno/priznano vsebuje še nekaj presežnega. Kajti to, da je dr. Žižek pravzaprav Natoist, je lahko presenečenje le za tiste, ki ne zmorejo dešifrirati nadaljevanja njegove izjave: »Vstop v Nato je, dolgoročno gledano, protiameriška gesta. S tem se strinjam,« pravi dobesedno dr. Žižek. Drugače povedano, rezoniranje intervjuvanca je ciklično: »protiamerikanizem« je – podobno kot Giant sam – nekaj v sebi dvojnega, je dvoje-v-enem, je nakakšna pot/cilj, je sovpadanje metoda in cilja/predmeta … Biti proti Natu je – pri dvojcu Žižek & Slavček – pravzaprav obenem sredstvo za doseganja cilja in cilj za doseganje sredstva, saj meje med enim in drugim iz perspektive Gospodarja sploh več ni, je ukinjena. Nekoliko bolj profano rečeno: s protiamerikanizmom pravzparav – to nam v bistvu popevata dr. Žižek in njegov Slavček – sploh ne gre za to, da dosežemo eno. Ne smemo biti skromni, per defnitionem moramo doseči dvoje, torej tudi tisto »nekaj več«. In kaj je to? Kaj neki drugega kot ravno »ukinitev Nata«. Ta presežna logika je tisto, kar omogoča sklepanje, da sta tako dr. Žižek kot Slavček (če ni bilo drugačne komande, seve!) šele s tem, da sta pro-natovska pravzaprav edina prava antinatoista na Slovenskem, na Svetu in še nekoliko širše. Nekaj podobnega, kajpada velja tudi za dr. Rupla, Janeza Janšo, dr. Rodeta in še koga, denimo Busha jr. Kajti če si ogledamo zadevo na njenem dnu (in pri diskurzu Gospodarja gre vedno in izključno za to), mar ni ravno Bush jr. tisti, ki mu je Nato najbolj na poti!?

Povprečni bralec bi se na tem mestu lahko vprašal tudi takole: zakaj pa novinarja nista začela vrtati v tej smeri ter vprašanca skušala spraviti vsaj v logično zadrego, če sta že pričakovala, da je njun vir Resnice – tako kot onadva – menda antinatovsko ubran? Kako naivno! Izpraševalca sta pridno pomahala z repkoma, zadeva intervjuja pa se je na neki globlji ravni obrnila proti Ameriki oziroma odpeketala v smer antiamerikanizma. Od tiste točke naprej, ko sta spraševalca dobila ustrezno dozo sevanja globinske Resnice (»Vstop v Nato je, dolgoročno gledano, protiameriška gesta. S tem se strinjam.«), ni bilo več nobenega vprašanja, pravzaprav nobenega dvoma. Luč Resnice je posvetila, lahko smo skupaj z Mladino mirno šli novim delovnim zmagam naproti, intervju pa je lahko stekel sam po sebi, postal je običajno liberalen. Pa se boste vprašali, kako je to (bilo) mogoče!? Moja sugestija: kaj pa če tudi sama Mladina (posebej mag. Štefančiča jr.) najpogosteje sploh ne loči med antinatovstvom (kot antimilitarizmom, kar je par excellence politično stališče …) in/ali antiamerikanizmom (kot izrazito družbenim, pravzaprav kulturnim stališčem), ki je pogostokrat (pre)blizu temu, kar sam praviloma imenujem kulturni rasizem?

Kakor koli že, v intervjuju od te točke naprej ni bilo več nikjer ne vojne ne politike … Nastopile so pomembnejše, huntingtonovsko-orientalistične teme, kot so »civilizacije«, (kozlarije tipa »Evropa kot civilizacijski model«), povzdigovanje Evrope, takšno ali drugačno zavračanje Amerike en gros, ki je temeljilo na identifikaciji tipa Amerika = Bush jr. … Vlekle so se vse mogoče paralele in analogije, nad vsem pa je zmagalo nalaganje v smislu kapitala, kapitalizma, Imperija … Zmagal je, skratka, pocukrani ropotarij 1968.

Plus, kajpada, nešteto sprenevedanj. V sprenevedanju vseh sprenevedanj dr. Žižek (ali Slavček, to namreč ni takoj jasno) pravi celo, da on ni »liberalec«. Na značilno vprašanje, »kaj bi morala storiti levica?« (Mladinina interpelacija je bila – spet kot pri Nato – izpeljana, kot da bi bilo samoumevno, da je dr. Žižek levičar), se dr. Žižek rad odzove ter – kot Giant, ki vidi čez sedem hribov in dolin – tudi odgovori: »Prebiti bi se morala iz okvirov liberalnega izsiljevanja. Toliko smo terorizirani od liberalcev, da je vsaka reč, ki je nekoliko ostrejša, razglašena za protofašizem. Resno mislim, da je danes potrebna rehabilitacija določenega tipa nasilja. Na novo bi bilo treba izumiti selektivni teror.«

Tu se je ponovno treba pomuditi nekoliko dlje, ker je ravno na tem mestu moč najti skupno (nadrejeno) bistvo obeh, se pravi tako dr. Žižka kot njegovega alter ega, torej domačijskega pevca Slavčka ter, nenazadnje, tukaj je moč najti tudi »bistvo« celotnega intervjuja, ki sta ga ta dva dala Mladini. To par excellence zgodovinsko mesto »nove teorije« bom razdelil na dva dela. Najprej je treba vedeti, da je dr. Žižek (ali je s Slavčkom drugače?) v Sloveniji kajpada najbolj znan širšim ljudskim množicam predvsem kot liberalni ideolog, to tukaj pomeni tudi in predvsem kot ideolog LDS. Pa ne kot kateri koli, pač pa kot liberalni ideolog številka 1. Seveda to ni nekaj od včeraj, pač pa je empirično preverljivo dejstvo, ki kot pribito drži vsaj že od začetka devetdesetih naprej. Torej od takrat, ko se je dr. Žižek prisesal na tisto, kar so v osemdesetih bila ustvarila NDG in CD oziroma kar je – tako kot LDS (on je samo simptom simptomov!) – brez skrupulov pohrustal in kapitaliziral v najbolj neposrednih pomenih kapitala/kapitalizirati in kapitalizma.

Toda, kot vse kaže, ko dr. Žižek dobi možnost da zapoje kot naš pristni domačijski Slavček, zapoje tako, da nam intimno (in javno) zaupa nekaj radikalno presenetljivega (le da o presenečenju tokrat nič ne (na)pove). Zaupa nam, da se je namreč treba »prebiti iz okvirov liberalnega izsiljevanja« (pozneje pa, da se je treba prebiti tudi iz »kapitalizma«!). Za tiste, ki (še?) nismo slavčkasti in okrogli in ki ne popevkujemo malo visoko in malo nizko glede na te in one koristi, kot bi rekla Svetlana Makarovič, je to vsaj, nerodna izjava. Saj nam pri tej izjavi dr. Žižek pravzaprav govori o tem, da bi se rad (ali pa se je morebiti že?) ločil od dr. Žižka!!! Ta stavek lahko torej razumemo šele, ko in če zares vzamemo našo igrivo zgornjo hipotezo, po kateri nam iz najglobljega tukajšnjega grla Resnice pravzaprav govorita dva in ne le eden, kot se to zdi na prvi pogled. Po eni strani to nedvomno počne dr. Žižek, Giant from Ljubljana. Toda, in tukaj se zadeve zapletejo, ko pa mu morebiti »zmanjka argumentov«, ko mu je morebiti »nerodno«, ali pa ko bi rad skočil lastnemu Drugemu v grlo, nam zapoje razposajeni, domačijski Slavček. Sam osebno nimam težav s tem, če se dr. Žižek ne znajde dobro s Slavčkom (ali obratno) v isti človeški koži. Tudi ne, če občasno – po potrebi pač – včasih poje visoko, drugič spet nizko (…) če mu včasih paše, drugič pa ne, da je liberal … Toda ne vem, zakaj te intimne in svoje »notranje zadeve« prodaja nam, javnosti, vesoljni slovenski javnosti!? Strogo povedano: njegova notranja zadeva, ki se tiče njegove lastne suverenosti, naenkrat postane nekaj, s čemer se naj pečamo mi?! Zakaj pa? Zdi se mi, da poglavitno zato, ker tam, kjer bi na politična vprašanja moral odgovarjati politično in ali o politiki simptomatično butne na površje psihologiziranje, da ne rečem, da butne ven njegovo nezavedno, kjer naenkrat odkrijemo antipolitično skupnost dr. Žižka in nekakšnega Slavčka. Če je temu tako in če sprejmem izziv (in to ob tej priložnosti počnem zato, ker je zadeva povezana z Natom, levico …), potem bi dejal takole: meni osebno se zdi, da nam dr. Žižek hoče dopovedati, da Slavčka, ki bi rad bil bistveno bolj prost in na prostosti, ki bi rad več letel in obletalaval, preletaval in naletaval, da ga pravzaprav preveč omejuje nadvse rigidna kletka liberalizma (pa morda še kakega drugega izuma). Ravno zavoljo te bi naj bili (to bi utegnil biti tisti »smo«, ta »Mi« pa si je treba zapomniti!) »toliko terorizirani od liberalcev, da je vsaka reč, ki je nekoliko ostrejša, razglašena (torej slavčkasta, op. K. T.) za protofašizem«. Skratka, pri liberalcih ni več (od kdaj to velja ne vemo, od »vekomaj« pa zagotovo ne!?) prostora za Slavčka (kaj pa za dr. Žižka?). Pevec je, po daljšem delovnem stažu pri liberalih, a prima mano & a prima vista spoznal, da so le-ti preveč utesnjujoči. Sedaj, ko se je odločil in ko išče nove poljane (svobodnega?) duha in proste planjave vita contemplativa, pa namesto prostosti in svobode vsepovsod najdeva le zlate kletke liberalizma!?

Kakor koli že, vrnimo se sedaj k tistemu Slavčkovemu »mi«, ki nam morebiti lahko pomaga razumeti status (od koder je nekaj izgovorjeno) odgovora na vprašanje, »kaj bi morala storiti levica«. Kajti to vprašanje Mladine vpoklicuje dr. Žižka kot nekoga, ki ne le da je od vekomaj levičar (zanj se ne predpostavlja le to, da je in da ve, pač pa tudi to, da je levičar in da ve, kaj storiti v prihodnje, kar je, če seštejemo, pravzaprav definicija nekakšnega »novega Lenina«), ampak tudi kot tisto najbolj globoko grlo, ki ve ne samo, kaj levica »pravzaprav hoče«, pač pa – tu se šele zares začne želja Drugega, ki jo jahata tako Slavček kot dr. Žižek z obema Mladininima spraševalcema vred – tudi, »kaj bi levica morala storiti« v prihodnje. Strategija Gospodarjevega il voce del padrone je povsem transparentna, saj ko odgovori, to nedvomno stori iz pozicije »mi«. Ta »Mi« pa – in nuce – glede na rečeno več ni in tudi ne more biti ne liberalen in ne liberalec, pač pa je lahko le Levica sama z veliko začetnico, ki se je udejanila v dr. Žižku/Slavčku. Drugače povedano, status izjave dr. Žižka (verjetno tudi Slavčka, kajti ravno pluralnost teh »Mi-dva« je verjetna korenina tistega »Mi«) lahko dojamemo v obliki formule zelo preprosto: Levica – to sem Jaz! Jaz vem, kaj bi »levica morala storiti« ali eksplicitno: »na neki stopnji je potreben leninistični element«. Potem torej, ko nadobudni Mladinin bralec zastriže z ušesi in odpre očke, ter se pripravi, kajti sedaj bo priletela v gobec pečena piška Resnica, se zgodi nekaj presenetljivega. Vse, kar nam dvojec dr. Žižek & Slavček uspeta popevkarsko odpeti, je prastari refren iz obdobja pred Francosko revolucijo (Blanqui), čeprav se Slavčku v trenutkih razposajenosti morebiti zazdi, da navaja očaka Lenina. Takole krvava Resnica »Mi-jev« (dr. Žižka in Slavčka) priveka na dan: »Resno mislim, da je danes potrebna rehabilitacija določenega tipa nasilja. Na novo bi bilo treba izumiti selektivni teror.«

»Hooooop Cefizelj,« bi dejal butalsko razpoloženi Milčinski! Zdaj, ko smo prišli do ključne butalske resnice, se pravi do busheve tematike nasilja & terorja, se moramo vprašati takole: zakaj je bilo traba pred ključno izjavo o prepotrebnem nasilju & terorju vpeljati rek, ki pravi »resno mislim«? Zakaj je dvojec brez krmarja, se pravi zakaj sta dr. Žižek & Slavček vpeljala ta simptom-presežek? Čeprav se zadeva utegne zazdeti slučajna, naivna … je globoko (strukturalno) nujna. Nujna je za to, da bi tako izjavljalec kot tudi morebiti spraševalec (pa tudi publika) nedvomno vedela, kdo pravzaprav v tem trenutku govori: ali nam sedaj govori (per definitionem ne-resni) Slavček, ali pa (najgloblji vir Resnice) dr. Žižek, ali pa morebiti oba (tisti »Mi«). Kajti če bi ne bila omenjena njena vrhovnost Resnica (»resno mislim«), bi lahko pri omembi tako pomembne »stvari«, kot je teror/nasilje (brrrrr!), kdo utegnil domnevati, da nam tako pomembno zadevo Resnice popevkarsko in per definitionem ne-resno sporoča kakšen Slavček, ne pa da nam govori najgloblji posesivec Resnice, torej Giant, dr. Žižek sam. In odgovor? Je preprost: Resnica najbolj resne pozicije najglobljega govorca tukajšnje Resnice je nasilje in teror, ki zase pravi, da je levo. In leninistično. Lepo, ni kaj!

Na osnovi intervjuja Mladini kaže, da se ima dr. Žižek za in da ga tudi tukaj (kajpada kot v tujini) imajo za levičarja. Delno je tako (ko gre za Slovenijo) tako tudi v primeru stranke LDS, ki velja za »levičarsko stranko«. Tako je tudi, če vprašate slovensko desnico, ki intelektualno naddoloča kontekste tukajšnjih samoumevanj (prehod iz dežja pod kap: od Marxa k Heidegger-Lacanu). Pa tudi sama LDS – vsaj ko je sama s seboj v intimnih trenutnih, denimo na straniščni školjki – se ima za »levico«. Nihče pa, vsaj zaenkrat je tako, pri tem ne upošteva oziroma nihče ni zares opozoril na dejstvo, da so ti »levičarski« liberali in ves ta levičarski dr. Žižek pravzaprav vrhunski pronatovci. Še več, da svoje pronatovstvo prakticirajo v druščini z najbolj desnimi krogi na Slovenskem. To pa pomeni, da se vpisujejo v isto argumentacijsko in vrednostno področje trgovine z dušami, ki ga prakticirajo Nova revija, slovenski razumniki, pisatelji, rimskokatoliška cerkev, NSi, SDS … Drugače povedano, če upoštevamo le minimalno količino te empirične evidence, se v zvezi z levičarstvom dr. Žižka lahko kvečjemu vprašamo takole: kako to, da je ta zvrst izvirne domačijske slovenske »levice« (zelo podobno velja za Združnolistovstvo) pravzaprav iz iste zvrsti levice, kot je tista Socialdemokratska Janeza Janše? Drugače povedano, gre kvečjemu za levo desnico oziroma desno in desničarsko levico, ki je bistveno bolj kot »običajni in dolgočasni« evropski levici (à la Schroeder, denimo) podobna razvejani levici à la Jelinčič Plemeniti (& Blair).

Pa to kajpak sploh ni nič novega, kaj šele, da bi bilo od včeraj. Gre za pojav, ki se dogaja tako pri dr. Žižku kot pri številnih drugih. Slednji je v devetdesetih letih XX. stoletja pač zaspal kot liberal (podobno kot Mladina), nakar se je s pomočjo Trnuljčice v XXI. stoletju prebudil kot levičar! Vse to levodesničarjenje in desnolevičarjenje je pravzaprav navadni shizofreni domačijski žargon antipolitičnega centra par excellence, je Jargon der Eigentlichkeit. Podobno je s stališčem do Nata. Osnovna razlika, ki pa dr. Žižka vendarle loči od dr. Rupla, g. Kacina, g. Janše, dr. Beblerja, dr. Grizolda, dr. Rodeta et co., je kvečjemu v količini nesramnosti, ki je dr. Žižek premore v skupnosti s don kihotovskim Slavčkom. Vsi prej našteti si namreč niti slučajno ne morejo (več) privoščiti, da bi slovensko članstva v Nato prodajali pod rubriko »levičarstva« in/ali »subverzivnosti«. Dr. Žižek s Slavčkom vred pa!

Običajna predstava o »Slovenskem političnem prostoru« (kako himnično zveni, ko tisto »naše«, »slovensko«, »hrvaško«, »avstrijsko« … z neznansko lahkoto nadkrili »politični prostor«!) je, da so na eni strani tega »prostora« klerikalci (»taČrni«), na drugi pa liberalci(in/ali komunisti, torej »taRdeči«). In potem gre ta domačijska (v pomenu oikos) pravljica tako, da se eni in drugi medsebojno obdelujejo in sovražijo. Oprostite, zadeva je vendar bistveno bolj kulturna in civilizirana, kot se utegne zdeti: taČrni in taRdeči se pravzaprav sploh medsebojno ne obdelujejo in sovražijo, pač pa si vljudno nasprotujejo. Niso si več medsebojni sovražniki, pač pa nasprotniki, ne sovražijo se več, pač pa domačijsko ljubijo. Na mesto sovražnosti je sedaj stopila ljubezen. Kljub temu pa sta udeleženi strani tega nadvse kulturnega ljubezenskega nasprotovanja, kot se to tudi spodobi, neskončno medsebojno različni. Ločijo se približno tako, kot se lahko loči Moško od Ženskega, Črno od Belega (Rdečega), olje od kisa, nebo od zemlje, duh od materije ... Na eni strani tukajšnje domačijske vasice (primer: denimo literarne mojstrovine Ivana Sivca) je, kajpada, cerkev, na drugi pa šola, na eni vlada Družina, na drugi sta Delo in Dnevnik … Na levi je Mladina, na desni Mag … Tukaj je Drnovšek, tam je Brezigarjeva, na eni je svojih pet minut dočakal Anton Rop, na drugi jih še vedno, čeravno ne preveč potrpežljivo, čaka Janez Janša … Zadeva je, pastoralna in dualna (prej kot pluralna) obenem, občasno pa celo demokratična. Pravzaprav je vse skupaj Oh-in-sploh, ali po domače, je »Ena sama ljubezen« ali »Zgodba o uspehu«. Le včasih skupinsko ljubezensko sliko z gospo, torej s »Patrio«, majčkeno zanese nek čuden – tuj in ne domač, seve – piš, ki pa skupinsko uravnovešenost vendarle nikoli povsem ne iztiri. Le občasno se pripeti, da so različne reči »ne-izenačene«, ne povsem in ne zadosti »ekvilibristične«, torej uravnovešene. Denimo, kot je to v primeru medijev, šole …, kjer taČrni ne pridejo povsem do korita. Vendar pa … Eppur si muove … Tako ali podobno je tudi na vseh drugih »manj« pomembnih področjih. Denimo, na eni so taČrni teoretiki in njih časopisi, na drugi so taBeli (pardon taRdeči) teoretiki in njih časopisi. Na eni so dr. Štuheci, na drugi so dr. Štrajni, tukaj so dr. Urbančiči, tam pa dr. Žižki, na eni je dr. Janez Markeš, na drugi mag. Štefančič … In se lepo, v miru božjem, medsebojno nadvse kulturno in civilizirano dajejo. So pravzaprav pravi domačijski korenjaki, kleni možje, ki jim gre zgolj in samo za stvar samo, za Resnico, kajpak. Tako pravijo sami, tako se vidijo in navsezadnje, tako se tudi zdi, da je.

Toda, kaj pa če sploh ni resne razlike med Drnovškom in Brezigarjevo, med Štefančičem in Markešom, med Urbančičem in Žižkom? Kaj pa če se pokaže, da je ljuba Resnica, za katero se tako radi podijo iskalci bistev tako pri taBelih kot pri taČrnih in taRdečih, pravzaprav sivina, v katero so nas vse skupaj skrajno uspešno potunkali?! Kaj pa če je vse skupaj samo »pofl«, kar slučajno, čeprav vem, da skrajno grešno, mislim tudi sam? Kaj pa če je to samo »pofl«, ki so si ga – vrhu vsega – sami (skozi medije, kajpak, ki jih, tako kot parlament in še marsikaj drugega absolutno/totalno, torej nemoteno, sami kontrolirajo!) nataknili kot lasten image? Kaj pa če med njimi pravzaprav sploh ni ne »velikih« in sploh ne nikakršnih »usodnih« (kaj šele političnih) razlik? Kaj pa če gre med njimi pravzaprav za tip ne-razlike, torej za ne-razlikovanje, kot je tisto pregovorno ne-razlikovanje med ameriškimi republikanci in demokrati, ki ga premore anglosaški »politični« prostor? Kaj pa če gre zgolj za v bistvu Eno-in-Isto, le da se le-to drago prodaja na dva različna načina družbene (samo)promocije in (samo)prodaje, in sicer različnim publikam in odjemalcem, »ciljnim skupinam«. Stendhalovsko rečeno, kaj pa če gre predvsem za Črno-in-Rdeče kot za Eno-Skupno pot navzgor, pot v širne planjave posedovanja sredstev (in ciljev) družbene (pri)sile oziroma (iz)rabe (na)silja & terorja v smislu vladanja?

Še več, kaj pa če pri divide et impera, s katero imamo danes opraviti, sploh ne gre več za zabito tradicionalno »razumevanje« (pravzaprav ne-mišljenje in nerazumevanje), v katerem divide et impera ne velja za »divide et impera Drugih/drugega«, pač pa za nekaj bistveno bolj »subtilnega in subverzivnega«, kot se temu reče v žargonu pravšnjosti devetdesetih? Kaj pa če se divide et impera (»deli in vladaj«) sploh več ne nanaša na Druge/drugega (ki da ga je treba skregati, razdeliti …, šele nato pa vladati), ampak je ta rek sedaj treba brati, rekel bom managersko-heglovsko, »samorefleksivno«, in sicer kot »razdeli samega sebe« (»se kloniraj«, se prodajaj …), kot da nisi sam, pač pa kot da vas je več (v dveh, treh … različicah). In šele potem in tako kloniran – vladaj!? V žargonu pravšnjosti, torej »bombastično« rečeno: Ne bodi Subjekt, ne bodi Butec, bodi Butec-Butec, bodi Samorazcepljen – in srečno se (samo)prodajaj do konca svojih dni! »Še in še,« bi rekla neka znana lacanovska himna pravšnjosti, pred kratkim napisana in ustrezno tudi odpeta v slovenščini.

V prispevku sva si zadala nalogo, da osvetliva nekatere značilnosti javne razprave o vstopu Slovenije v Nato. Predvsem sva si zadala cilj, zabeležiti in analizirati neposredne in posredne pritiske na javne govorce, predvsem novinarje in medije (tudi na javne uslužbence, profesorje in študente) s strani vlade oziroma državnih funkcionarjev in drugih protagonistov vstopa v Nato. Na samem začetku raziskovanja se nama je zastavil dvom o možnostih pridobitve informacij o pritiskih1, saj je bilo malce naivno pričakovati, da nama jih bo kdo zaupal. Kljub temu pa se nama je uspelo dokopati do nekaj primerov direktnih groženj in pritiskov.

Ugotovila sva tudi, da uravnovešene javne razprave praktično ni bilo, dominantni diskurz pa je uporabljal mnogo načinov, propagandnih tehnik, ki vplivajo in pritiskajo na različne družbene segmente, od občinstva, javnih uslužbencev do novinarjev in medijev. Uravnovešena javna razprava naj bi predstavljala soočenje različnih mnenj in argumentov, ki jih imajo tako zagovorniki kot nasprotniki vstopa v Nato, število obojih pa bi moralo biti enako. Prav tako bi država morala zagotoviti finančna sredstva tudi za dejavnosti nasprotnikov vstopa v Nato, vendar jim ni bilo zagotovljenega nič proračunskega denarja, kljub temu da je po februarskih raziskavah Politbarometra kar 36 % ljudi proti vstopu Slovenije v Nato (za 37 %). Dejansko pa vlada ni sprožila nikakršne resnično odprte javne razprave, temveč je izvajala enostransko propagando ter razširjala monolitno in fatalistično stališče, da je vstop v Nato sploh edina alternativa.2

Opozorila bi na razmerja moči med razpravo o vstopu Slovenije v Nato in na to, kdo je nastopal s pozicije moči. Kljub trditvam zunanjega ministra med razpravo, da imajo nasprotniki ogromno prostora v medijih, celo več kot zagovorniki Nata, so imeli vladni funkcionarji kadarkoli tiskovno konferenco, njihove PR službe so se vseskozi ukvarjale s to problematiko, novinarji so jih spremljali na potovanjih, redno pripravljali prispevke o obiskih »strokovnjakov« in uglednih gostov iz tujine itn. Poleg tega so bili nasprotniki vstopa Slovenije v Nato tarča mnogih osebnih diskvalifikacij in pritiskov s strani zagovornikov.

Najpomembnejši dimenziji, ki sta zaznamovali razpravo, sta na eni strani subtilnost pritiskov, na drugi pa utrjevanje in prevladovanje paradigme nacionalnega interesa. Ta paradigma je bila glavna propagandna os vlade in zagovornikov vstopa v Nato. Znotraj nje se je razpravljalo o varnosti kot paradni kategoriji oblasti.

Naj na začetku izpostaviva vprašanja formalnih pritiskov in groženj, ki so se kazali na javnih mestih in so bili dokumentirani v medijih. Že v prejšnjih številkah Medijske preže je Gorazd Kovačič opozarjal na mnoge »cvetke«, ki si jih je privoščila posaditi vlada. Tako je vlada 21. 5. 2002 zahtevala koordinirano nastopanje poslancev v razpravi o Natu in s tem kršila 82. člen Ustave RS, ki pravi: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.« (več o tem glej Medijska preža, št. 14 ) Na 16. seji DZ naslednjega dne so se pritiski v parlamentu nadaljevali, in sicer s strani poslanca Jelka Kacina, ki je v svojem poročilu napadel Stranko mladih Slovenije, ker nima stališča do vstopanja v zvezo Nato in se tudi noče opredeliti. Kacin je izjavil, da ga člani SMS »niso prepričali, da mislijo resno, še vedno se hecajo in nimajo stališča«, saj ga po njegovem mnenju ne zmorejo oblikovati zaradi njihove fizične karakteristike, in sicer »ker so morda nekoliko mlajši od nas«. Poleg pritiskov na parlamentarne stranke pa se ti vrstijo tudi na ostale državne organe. V oddaji Aktualno na TV Slovenija (5. 5. 2002) je dr. Anton Grizold, obrambni minister, zagovarjal tezo o enotnosti: »Seveda pa morajo vsi državni organi dati, ne samo svoja stališča, ampak tudi državne programe vključevanja v Nato.« Enotno in nič drugače naj bi za Nato nastopale vse parlamentarne stranke. (TV SLO, oddaja Aktualno, 5. 5. 2002) Prav tako beležimo (prehitro pozabljeno) »črno listo«, ki so jo sestavili na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer so dokumentirali natoskeptične članke. (Igor Mekina: Državni sovražniki, Mladina, 24. 6. 2002) »Črna lista« navaja pisce, ki so kritični do zveze Nato in so se njihovi prispevki o tej temi največkrat ponavljali. Takšna lista spominja na listo državnih sovražnikov prejšnjega totalitarnega sistema.3 To potrjuje izjava dr. Rupla pred kratkim zapisana v reviji Mag, v kateri pravi: »Nasprotniki Nata (ali EU) na nek način ne delajo težav samo vladi, ampak vsej državi /…/ Kdor nasprotuje vladi, v tem primeru nasprotuje državi.« (Evroatlantske zveze, Mag, 26. 1. 2003, objava tudi na spletni strani MZZ) Po interpretaciji Rupla bi torej morali mediji delovati kot podporniki oblasti in ne kot kritična »četrta veja oblasti«. Rupel je novinarjem očital, da so prispevali k nizki podpori Natu. Povedal je, da sta »razloga v ozadju večinoma nerazumevanje in nevednost, svoje pa prispevajo tudi mediji in nevladne organizacije«. (9. 4. 2002, STA) Po vseh zakonitostih svobode tiska naj bi mediji predstavljali dogodke »objektivno«, z argumenti za in proti, medtem ko je Rupel pričakoval enostransko poročanje (»državotvorno«) in manipuliranje javnosti s strani medijev. V tem duhu je mogoče razumeti njegovo izjavo, da je »javno mnenje s primernim delovanjem mogoče obrniti v prid slovenskemu vključevanju v zavezništvo«. (24. 1. 2002, STA) Protislovno je, da je ravno on trdil, da so »slovenski mediji svobodni, vendar niso demokratični«.( Igor Mekina: Lažnivi minister, Mladina, 15. 7. 2002)

V pritiske lahko štejemo tudi izjavo obrambnega ministra Grizolda: »Če se ne priključimo zvezi Nato, bomo morali zgraditi novo nacionalno obrambno strategijo, ki naj bi temeljila na obvezni vojaški službi, za katero bi morali premisliti tudi o obveznem služenju za ženske.« (Vlado Miheljak: Zaustavite Reuters, Delo, Sobotna priloga, 25. 1. 2003)

Le nekaj dni pred tem je na TV Pika g. Šavc, državni sekretar ministrstva za obrambo, izjavil, da je »način izpopolnjevanja vojska nacionalna odločitev in s članstvom v Natu nima nobene zveze«. (Vlado Miheljak: Natoreferendum, Delo, Sobotna priloga, 18. 1. 2003) Poleg tega je minister Rupel izjavil, da »mnoge javnomnenjske raziskave /…/ kljub vsem mogočim lumparijam, ki se dogajajo v slovenski javnosti, še vedno govorijo o tem, da je večina Slovencev za vstop v Nato«. (Vlado Miheljak: Feng shui v slovenski politiki, Delo, Sobotna priloga, 1. 3. 2003) Na isti tiskovni konferenci je minister okrivil medije, da zagovornikom vstopa ne dopuščajo možnosti pojasnjevanja in je obtožil nasprotnike (ki niso izvoljeni od ljudstva) »uzurpacije« javnega prostora.

Nujno je omeniti tudi osebne diskvalifikacije, ki so jih na račun nasprotnikov vstopa Slovenije v Nato izrekali in zapisovali zagovorniki vstopa. Izstopal je zapis enega vidnejših zagovornikov vstopa v Nato dr. Antona Beblerja (Pisma bralcev, Mladina, 18. 3. 2002), ki je v diskvalifikacijski maniri izdelal kategorizacijo nasprotnikov: »Kategorije možnih intelektualnih nasprotnikov se pogosto medsebojno prekrivajo – radikalni pacifisti in okoljevarstveniki (zeleni), kulturniški amerikanofobi, nasprotniki potrošništva, protiglobalisti, anarhisti, neomarksistični dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, člani Nove stranke in Komunistične partije Slovenije, ksenofobi, šovinisti, nacionalisti, zaplotniki, obrambni varčneži ali zastonjkarji, avstrofili, rusofili, srbski nacionalisti, srbofili in opozicionisti kar tako oziroma iz principa …«

Dr. Anton Bebler je uporabil še bolj direkten primer osebne diskvalifikacije, ko je poskusil dokazati neresničnost trditev novinarja Mladine Igorja Mekine in mu pri tem očital, da je »osebno motiviran za protinatovsko propagando«. Dr. Bebler je takrat še zapisal: » /…/ če želi Mladina biti soliden časopis, ki resno in objektivno obravnava za našo državo in družbo pomembne zadeve, potem menim, da ni bilo primerno zaupati temo Nato ravno Igorju Mekini. Že večkrat, med drugim v času vojaške operacije Nato zoper ZRJ l. 1999, se je izkazal za nezmožnega, tudi zaradi tesnih družinskih vezi s Srbijo, objektivno pisati in razpravljati o vsem, kar je povezano ali samo diši po Nato«. (17. 12. 2001)

V pritisk na novinarje in medije lahko štejemo dogodek, ko je po pričanju dr. Vlaste Jalušič, direktorice Mirovnega inštituta, po televizijskem soočenju zagovornikov in nasprotnikov vstopa Slovenije v Natu v oddaji Aktualno (5. 3. 2002) minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel vpričo več udeležencev oddaje takratnemu odgovornemu uredniku informativnega programa TV Slovenija Urošu Lipuščku jezno očital, da kot urednik premalo poskrbi, da bi bili pomembni državni projekti ustrezno predstavljeni. Problem je prav v zgrešenem razumevanju poslanstva javne televizije (javnega radiotelevizijskega servisa oz. Pubic Service Broadcasting), ki jo minister razume kod državni servis oziroma servis vsakokratne politične elite. Javna radiotelevizija je zaradi tega nerazumevanja tudi sicer bolj izpostavljena pritiskom s strani države.

Zelo pomembno za razpravo o Natu je bilo razširjanje prevladujoče ideologije nacionalnega interesa, ki se jo uporablja kot subtilno, a zelo učinkovito propagandno tehniko. Na samem začetku se moramo vprašati, kaj sploh je nacionalni interes. Kljub temu, da to ni vprašanje pričujočega prispevka, je treba zapisati, da je ta interes tukaj definiran s strani politične elite.4 Tudi razprava v medijih in udeležba v njej se je izkazala za precej elitno zadevo: vsakič, ko bi se oglasil kakšen alternativni glas, bi se hitro oglasil še disciplinski poziv zunanjega ministra, da mediji ne delujejo v skladu z nacionalnimi interesi. Velikokrat so nasprotniki vstopa Slovenije v Nato že a priori označeni kot neresni in kot tisti, ki ne podpirajo nacionalnega interesa. Tako v Pojasnilu ministrstva za zunanje zadeve glede včlanjevanja v Nato (spletna stran MZZ, 4. 2. 2002) piše: »Pritrdilna, pozitivna stališča o slovenskem vstopu v zavezništvo NATO pa ne izvirajo le iz MZZ ali samo iz Vlade RS, ampak so definirana v zavezujočih sklepih Državnega zbora Republike Slovenije /…/ Da takšno usmeritev podpira tudi večina slovenskih državljanov, potrjujejo številne raziskave oz. ankete javnega mnenja /…/ Ker gre za važno sestavino slovenske (zunanje) politike, skrbno spremljamo tudi nasprotne in dvomljive glasove. Vse kaže, da se ponekod (predvsem v časniških člankih) ti nasprotni in dvomljivi glasovi pretirano poudarjajo in da dejansko ne izražajo večinskega razpoloženja.«

Kot sva že omenila, minister Rupel je štel javnomnenjske raziskave za neverodostojne in jim očital, da nimajo zadosti velikega števila anketiranih. Ob ustanovitvi odbora za Nato pa je preverjanje volje ljudstva tako rekoč razglasil za nepotrebno, ko je izjavil, da »v tem trenutku se v Sloveniji ni treba spraševati Nato da ali ne, vprašanje je, kako se organizirati, da bomo prišli v zavezništvo«. (Vlado Miheljak: Politični razred gre v Nato, Delo, Sobotna priloga, 6. 7. 2002)

O nepotrebnosti odpiranja javne razprave in delitev glede članstva v Natu je govoril tudi takratni premier Janez Drnovšek: »da se mi zdi ta diskusija pretirana, preuranjena /.../ ampak zdaj se stvari dobro odvijajo in zato v tem trenutku ni primerno, da bi dvignili javno debato o tem in ustvarili tudi navzven vtis kot da je neka velika razdelitev v zvezi z Natom« ... (POP TV, 24 ur, 31. 8. 2002)

V kategorijo nacionalno-interesnih intervencij sodijo tudi izjave Boruta Pahorja, ki je izjavil, da gre »pri vstopu v Nato za vprašanje, kateremu svetu želimo pripadati«. (Programska konferenca ZLSD, 13. 4. 2002)

Politiko miru, zapisano v ustavi, je minister Rupel omalovaževal v javnem pogovoru o vključitvi v Nato z izjavo: »Pacifizem je plemenito razmišljanje, vendar v današnjem času ni uresničljivo«.

Pritiski vladnih funkcionarjev na novinarje in medije so zelo subtilni in jih je zelo težko dokumentirati. Je pa ravno splošna klima nacionalnega interesa eden od dejavnikov, ki omejuje javno razpravo. Dilemo novinarjev zelo jasno analizira novinar Dela Rok Praprotnik: »Njihov način je bolj prefiden, takšen, kot da smo novinarji javni delavci, oziroma glasniki stališč politične elite. Različni predstavniki vlade ali ministrstev v neformalnih pogovorih poudarjajo, da je javna debata sicer dobra, a da je zdaj ‘vrag vzel šalo’, da imajo Američani zadosti. Treba je biti odgovoren, pravijo, da si ne zapravimo edine priložnosti za vstop v Nato, saj naslednjega vabila ne bo. Treba se je zavedati, dodajajo, da bo Slovenija ostala ‘zunaj’, sama se ne bo mogla braniti in sploh bo prihodnost negotova. Ali ste torej novinarji, sprašujejo uradniki, pripravljeni prevzeti odgovornost za takšno prihodnost in za to, da zanamci ne bodo imeli varnosti. Moti me, da poskušajo uradniki in ostali predstavniki politične elite na mene (oziroma vse novinarje) preložiti odgovornost za morebitni neuspeh vstopanja Slovenije v Nato. To mi predstavlja breme in otežuje moje vsakodnevno delo. Novinarji namreč nismo tukaj, da iščemo alternative in kažemo na razvojne možnosti te države, kot si mogoče predstavljajo politiki, ampak zato, da držimo povečevalno steklo skozi katero javnost opazuje poteze politike, javnih uslužbencev in ostalih.« (Rok Praprotnik, elektronski intervju: 5. 2. 2003)

Posreden pritisk na medije je tudi izjava ministra Rupla, da »v Natovskih državah pozorno spremljajo pisanje slovenskih medijev, ogledujejo si ilustracije na naslovnih straneh časnikov, za nekatere celo sodijo, da so neokusne«. (Delo, 15. 4. 2002).

Oddaji Studio City Televizije Slovenija je bilo zaradi prispevkov enega od rednih komentatorjev glede vstopa Slovenije v Nato očitano, da mora spoštovati določila internega kodeksa glede uravnovešenosti. Če bi bila seveda nacionalna televizija tako načelna, bi morala razložiti, zakaj ni neposredno prenašala javne razprave o Natu iz državnega zbora tudi v delu, ko so dobili besedo nasprotniki vstopa v Natu (16. 1. 2002).

Javna in komeracialna televizija sta zvesto poročali o nastopih tujih strokovnjakov, zagovornikov oziroma uslužbencev Nata, ki so prihajali v Slovenijo, hkrati pa na primer predavanj nemškega strokovnjaka za širitev Nata Tobiasa Pflugerja (kritika zveze Nato, a uveljavljenega na tem področju) še omenili niso, ko je 13. 1. predaval v Ljubljani, naslednji dan pa v Mariboru.

Mediji so ravno tako prezrli zbornik Ne Nato – mir nam dajte (ur. Marta Gregorčič in Gorazd Kovačič, Mirovni inštitut, 2002). Septembra 2002 so objavo recenzije zavrnili vsi večji dnevni časopisi (Dnevnik, Delo - Sobotna priloga in Književni listi).

Slovenski novinarji so pritiske doživljali tudi v tujini.5 Pomenljiva je izkušnja Franca Jurija iz Dnevnika: »Ob nedavnem obisku na sedežu Nata (v skupini osmih »opinion makers«) nas je prvi, ameriški sogovornik sprejel s tarnanjem zaradi natoskepticizma dela slovenske javnosti. Poljski predstavnik mednarodnega sekretariata je arogantno svaril pred kritičnostjo: Ali se zavedate kaj počnete?« (elektronski intervju, 5. 2. 2003)

Nekatera dejanja in izjave oblastnikov in drugih protagonistov kampanje za vstop Slovenije v Nato predstavljajo ne le pritisk na novinarje, temveč pritisk na javnost. Gre za primere, ko govorci s svojimi izjavami monolitno definirajo nacionalni interes ter javnosti in občanom, ki bi imeli drugačno mnenje, podelijo status izobčencev in tako rekoč izdajalcev. V oddaji Aktualno na TV Slovenija (17. 4. 2002) je dr. Rupel rekel, da »vlada referendumu ne bo nasprotovala, ampak bo skušala doseči poenotenje med ljudmi ter tako na referendumu doseči podoben uspeh, kot ga je imel plebiscit o neodvisnosti Slovenije«. (Vlado Miheljak: Ribarjenje v kalnem zalivu, Delo: Sobotna priloga, 24. 8. 2002). Pri takšnih retoričnih strategijah so oblastnikom pripomogle tudi izjave njihovih visokih tujih gostov, kakršna je bila izjava Georga Robertsona, generalnega sekretarja zveze Nato. On je dejal: »Upam, da bodo Slovenci ravnali resno in zrelo. Vem, da Slovenci to znajo.« (TV dnevnik, TV Slovenija, 10. 02. 2003)

V registru direktnih in indirektnih pritiskov, ki so vplivali na javno razpravo o vstopu Slovenije v Nato, ne smemo prezreti dejstva, da urad vlade za informiranje (lahko bi ga poimenovali tudi za »urad vlade za uniformiranje«), ki je razpolagal s sredstvi za informiranje javnosti o vstopu Slovenije v Nato, ni namenil niti tolarja financiranju dejavnosti, ki bi jih izvajali nasprotniki vstopa Slovenije v Nato. Urad je razpolagal z 128 milijonov tolarjev in jih porabil za kampanjo, kakor je sam poimenoval svojo dejavnost pred referendumom o vstopu Slovenije v Nato in Evropsko unijo. Ker je vladni urad namenjal sredstva za aktualno-informativne programske vsebine lokalnih televizijskih postaj in to svojo dejavnost razglašal za koprodukcijo, se zastavlja vprašanje, ali je ta dejavnost vladnega urada zakonita in ali je pravno in moralno sprejemljivo vladno financiranje medijskih programskih vsebin brez javnega razpisa, brez transparentnosti pogojev dostopa do teh sredstev, odločanja o sredstvih in nadzora nad porabo sredstev. Razvpit je primer TV Pike, kjer je vladni urad za informiranje »koproduciral« ciklus oddaj, ki so razširjale pronatovske argumente tako rekoč brez vsakršne kritike vstopa Slovenije v zvezo Nato. Oddaje TV Pike so bile del vladne kampanje za članstvo v Natu, bile so na uradni spletni strani te kampanje in jih je omenjena zasebna televizija dala vladi na razpolago.

Na ta sporna razmerja je z izjavo za javnost opozoril Mirovni inštitut. V izjavi so opozorili na »sporne povezave med vladnim uradom za informiranje in nekaterimi lokalnimi televizijskimi postajami med predreferendumsko kampanjo o članstvu Slovenije v Natu« in so ugotovili, »da so lokalne televizije potemtakem v službi vladne kampanje«. Ta praksa dokazuje, da pri analizi javne razprave o vstopu Slovenije v zvezo Nato lahko ugotovimo, da tukaj očitno ne obstaja jasno postavljene meje med mediji in oblastjo, značilne za demokratične družbe.

Pri nastali situaciji so se izoblikovale tudi mnoge skupine, ki nasprotujejo vstopu v Nato in zavestno uporabljajo tehnike, s katerimi skušajo razbiti enoumnost politične razprave ter omejenost paradigme nacionalnega interesa. Tako so se kristalizirali drugačni pogledi predvsem v pismih bralcev, v nekaterih političnih komentarjih ter predvsem na internetu (glej tudi: http://www.dostje.org>,http://www.geocities.com/recinenato, http://www.nenato.org in ostale). Seveda pa so zaradi omejenega dostopa do javnega prostora nasprotniki uporabili različne »grass-roots« metode, eno od teh opisujemo v tem prispevku, in sicer »direkt akcijo« na Fakulteti za družbene vede. Takšen je bil tudi apel proti indoktrinaciji osnovnošolcev, ki ga je sprižilo Gibanje študentov proti militarizaciji.

Namreč, vladna propaganda za vključevanje v zvezo Nato je pronicala skozi vse ideološke aparate države, ne le skozi medije; tudi skozi vzgojno-izobraževalne ustanove od osnovnih šol do univerz. Novembra 2002 se je na ljubljanskih osnovnih šolah pojavil plakat, ki je otroke od 6. do 15. let vabil, da oddajo svojo risbo na temo »varnejši svet«. Sam razpis ne bi bil sporen, saj si vsi želimo varen svet, če ne bi nagradno tekmovanje pospremil tekst, ki navaja, kako bomo v Natu varni in da v Natu velja načelo: »Če bi si kdorkoli upal vreči bombo na katerokoli njihovo državo, potem bi se vsi skupaj združili proti njemu in se v trenutku znebili težav.« Gibanje študentov proti militarizaciji je spisalo apel, v katerem opozarja na tovrstne indoktrinacije in zavajanja http://www.geocities.com/recinenato.

Nekatere fakultete so prirejale predavanja z vojaško (Nato) vsebino s finančno podporo ministrstva za obrambo ali celo tujih vojaških struktur. Hkrati je prihajalo do prilastitve univerzitetnega prostora s strani vladne propagande in tudi do predavanj, na katera je vabila takratna direktorica urada vlade za informiranje. Tako je na Fakulteti za družbene vede organizirano predavanje, ki ga je fakulteta organizirala v sodelovanje z vladnim uradom za informiranje, predavatelji pa so bili piarovci zveze Nato. Skupina študentov te fakultete je tej praksi nasprotovala in sestavila izjavo, v kateri so med drugim zapisali: »Poleg tega pa že ustava pravi, da je univerza avtonomna, kar pomeni, da na univerzi na smejo potekati dejavnosti v interesu države oziroma ki jih le ta (so)organizira ali celo financira. Ne vemo pa ali bi lahko taka očitna kršenja ustave lahko imeli za naključne spodrsljaje, ali pa za ignorantsko dejanje brez pomislekov, da bi kdo od študentov ali profesorjev izrazil ne strinjanje ali pa celo ukrepal. Sklepamo pa lahko da je šlo za slednjo opcijo, glede na to, da so glavni protagonisti vključevanja v Nato tudi profesorji na FDV (dr. Bebler, dr. Grizold, dr. Rupel).« (glej celotno izjavo na: http://www.geocities.com/recinenato/militarizacija.html)

Poleg napisane izjave in akcije zbiranja podpisov za peticijo, je skupina študentov simbolično izrazila nasprotovanje tovrstnim predavanjem na univerzi z igranjem na bobne in začasno prekinitvijo omenjenega predavanja.6

V razpravi o vstopu Slovenije v Nato so bili zagovorniki Nata nedvomno privilegirani, saj je šlo za tako rekoč neprepustno monolitno celotno oblastno strukturo in politično elito, ki je imela na razpolago moč in kapital. Nasprotniki so bili brez vsake finančne opore soočeni z zaničevanjem njihovih argumentov s strani oblastnikov (in njihovih definicij »nacionalnega interesa«). Ni jim preostalo drugega kot dobro predstavljanje argumentov in inovativnost v komuniciranju z javnostjo. Kljub politični in kapitalski premoči prvih, pa je nasprotnikom uspevalo prodiranje v politični prostor, saj je javno mnenje ostalo do konca razdeljeno in v velikem številu kritično do vstopa Slovenije v Nato.

Izostala je uravnovešena javna razprava in tehtanje argumentov, prevladala pa enostranska propaganda oblastnikov in prikrivanje dejstev (na primer o stroških vstopa v Nato, alternativah itn.) Kampanja zagovornikov vstopa Slovenije v Nato je še posebno v zadnji fazi, ko so gesla oblastnikov o usodnosti odločitve naslavljala javnost iz vseh medijev prispevala k fatalizaciji in histerizaciji javnega postora. Vse to pa so »zasolili« visoki obiski državnikov iz tujine, vseh po vrsti zagovornikov slovenskega članstva v Natu. Ne gre prezreti, da je delovanje oblastnih struktur v Sloveniji med razpravo o vstopu v Nato bolj kot ne prispevalo k tezi o krizi predstavniškega sistema in upadanju legitimnosti političnih elit. Usoda medijev pri tem pa nikakor ni zapečatena v vlogi instrumenta oblasti7, temveč dopušča možnost alternativnega in kritičnega pogleda.

Enaindvajsetega februarja 2003 je Mirovni inštitut v sporočilu za javnost opozoril na sporne povezave med vladnim uradom za informiranje in nekaterimi lokalnimi televizijskimi postajami med predreferendumsko kampanjo o članstvu Slovenije v Natu.

»Iz povabila v oddajo lokalnega televizijskega programa RTS iz Maribora (izdajatelj programa je Tele 59) o vključevanju Slovenije v Nato, ki jo pri tej televiziji načrtujejo za 17. marec 2002, smo ugotovili, da RTS oddajo pripravlja »v koprodukciji z Uradom vlade Republike Slovenije.«

Iz povabila je razvidno tudi to, da je o vsebini oddaje, seznamu gostov, seznamu vprašanj za goste, tehničnih podatkih (na primer, katere slike načrtujejo predvajati med oddajo) hkrati s povabljenimi gosti obveščen tudi urad vlade za informiranje.

Hkrati smo pred dnevi iz medijev izvedeli, da je vlada začela predreferendumsko kampanjo, ki jo usklajuje urad za informiranje. V članku, ki povzema izjave direktorja urada, je zapisano, da se je kampanja »začela s 1. febuarjem, ko so na lokalnih televizijskih postajah začeli predvajati oddaje z naslovom ‘NA TO imamo odgovor’, v katerih strokovnjaki z zunanjepolitičnega in obrambno-vojaškega področja odgovarjajo na vprašanja gledalcev v zvezi zavezništvom«.

Sprašujemo se, kako vlada doseže, da lokalne televizije v Sloveniji predvajajo točno določeno oddajo v točno določenem obdobju kot del vladne predreferendumske kampanje? Ali lahko razumemo, da so lokalne televizije potemtakem v službi vladne kampanje?

Po naših informacijah so lokalne televizije od vlade prejele kaseto s šestimi oddajami s skupnim naslovom »NA TO imamo odgovor«. Oddaje je pred časom producirala in predvajala TV Pika, vladni urad za informiranje z njimi razpolaga tudi na svoji spleni strani. Po trditvah TV Pika produkcije teh oddaj vladni urad ni ne naročil ne financiral. TV Pika mu jih je odstopila brezplačno, vladni urad naj bi TV Pika plačal le distribucijo teh oddaj drugim lokalnim televizijam.

Med »strokovnjaki z zunanjepolitičnega in obrambno-vojaškega področja«, ki nastopajo v oddajah »NA TO imamo odgovor«, ki jih je vlada poslala lokalnim televizijam, tako rekoč nihče ni kritičen do Nata oziroma članstva Slovenije v Natu.

Lokalne televizijske postaje, ki so prejele »vladne« oddaje, jih lahko predvajajo v celoti ali uporabijo le nekatere izjave, pri čemer jim vladni urad ni ponujal finančnega nadomestila. Lokalnim postajam je vladni urad ponudil tudi pomoč pri zagotavljanju udeležbe predstavnikov oblasti v njihovih lastnih oddajah med predreferendumsko kampanjo. Seveda to pomeni, da vladni urad zagotavlja pomoč pri izboru in udeležbi zagovornikov članstva Slovenije v Natu v oddajah.

Menimo, da so dejavnosti urada vlade za informiranje v razmerju do lokalnih televizij sporne in nedopustne tako s stališča neodvisnosti medijev, kakor tudi s stališča razpolaganja z javnimi sredstvi za podporo promociji le tistih glasov, ki zagovarjajo članstvo v Natu.

Menimo tudi, da je neposredno sodelovanje nekaterih lokalnih televizij z vlado v njeni predreferendumski kampanji za članstvo v Natu, dajanje lastnih novinarskih prispevkov in oddaj na razpolago vladnemu uradu oziroma dajanje vprašanj in koncepta oddaj v vpogled vladnem uradu zelo sporno in škodljivo za verodostojnost medijev in novinarjev v Sloveniji.

Sprašujemo se, ali je razprava o članstvu Slovenije v Natu zameglila načela o jasni ločnici med oblastjo in mediji? Ali vodstvo in novinarji mariborske RTS ne vidijo nič spornega v tem, da jim oddajo o vključevanju Slovenije v Natu financira vlada in da vladi dajejo v vpogled (odločitev?) koncept in vsebino oddaje? Ali bi vodstvo in novinarji te televizije oddajo pripravili tudi brez vladnega denarja? Ali bi bila enaka?

Sprašujemo se tudi, ali je uradu vlade za informiranje, ki ga trenutno vodi nekdanji novinar, jasna ločnica med oblastjo in mediji? Ali vladni urad načrtno instrumentalizira lokalne televizije za svojo kampanjo in jim spodbija verodostojnost v javnosti? Je za vlado sprejemljivo razmerje z mediji, pri katerem vladni urad razpolaga z novinarskimi izdelki, jih objavlja na svojih spletnih straneh in uporablja v svoji kampanji? Je za nekdanjega novinarja, direktorja vladnega urada za informiranje, normalno razmerje med vlado in mediji, ko vlada televiziji plačuje za oddajo, ki je del vladne kampanje, novinar pa vladnim predstavnikom pošilja v vpogled vprašanja in celoten potek oddaje?

Predstavniki in sodelavci Mirovnega inštituta smo se odločili, da ne bomo sodelovali v predreferendumskih oddajah, ki jih financira vlada in o vsebini katerih novinarji-avtorji vnaprej obveščajo vlado.

Vedeli smo, da bo za organizacije in posameznike, ki so kritični do članstva Slovenije v Natu, predreferendumska razprava o vključevanju Slovenije v Nato neenakopravna, ker so finančne, kadrovske in logistične zmogljivosti neprimerljive s tistimi, s katerimi razpolaga vlada. Nismo pa pričakovali, da bo denar iz stomilijonskega vladnega proračuna za kampanjo šel tudi naravnost za novinarske prispevke oziroma da bodo novinarji in medijske hiše dajali svoje prispevke na razpolago vladi za njeno predreferendumsko kampanjo.«

Dejstvo je, da je po raziskavah javnega mnenja neposredno pred referendumom o vstopu Slovenije v Nato, tretjina slovenskih volilnih upravičencev nasprotovala vključevanju Slovenije v Nato.

Med razpravo o vstopu Slovenije v Nato pa se je izoblikoval slovar slovenskega političnega izrazoslovja, v katerem smo pod geslom »nasprotniki NATA« lahko našli tele razlage:

1. radikalni pacifisti in okoljevarstveniki (zeleni), kulturniški amerikanofobi, nasprotniki potrošništva, protiglobalisti, anarhisti, naomarksistični dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, člani Nove stranke in Komunistične partije Slovenije, ksenofobi, šovinisti, nacionalisti, zaplotniki, obrambni varčneži ali zastonjkarji, avstrofili, rusofili, srbski nacionalisti, srbofili in opoziocionisti kar tako oziroma iz principa« (dr. Anton Bebler, Mladina, 18. 3. 2002)
2. »levičarji, plačana opozicija, ki se izdaja za civilno družbo« (dr. Mićo Mrkaić, Finance, 28. 2. 2003)
3. »ne preveč pametni posamezniki, osebe ki se jim je zmešalo« (dr. Dimitrij Rupel, Delo, Sobotna priloga, 11. 8. 2001)

Temeljno vprašanje, o katerem je treba razmišljati, ko reflektiramo javno razpravo o slovenskem vključevanju v Nato, je pravica vsakega posameznika do svobodnega izražanja – možnost, da nekaj v kar verjameš lahko izrečeš, ne da bi te zaradi tega preganjali ali, v našem primeru, ideološko linčali. Svoboda izražanja ne obstaja brez »svobode tiska« in »svobode biti tiskan«. Pravica misliti drugače in imeti možnost svoje mnenje posredovati tudi drugim je temelj vsake javne razprave in demokratičnega komuniciranja. Zunaj tega območja govorimo o prepričevanju, politični kampanji in propagandi. Informirati pomeni ponuditi vse možne argumente, pri prepričevanju pa samo nekatere, ki so v skladu z interesi tistega, ki izvaja propagandno akcijo. Zato je bila razprava o Natu, ki jo je vodila država (urad vlade za informiranje), propaganda in ne informiranje.

Teorija in zgodovina propagande nam ponuja številne tehnike, s pomočjo katerih je mogoče vplivati na javno mnenje in diskvalificirati nasprotno stran (»drugega«, »njih«, drugače misleče). Eden od najpogosteje uporabljanih propagandnih prijemov je sklicevanje na zdravi razum oz. splošno sprejeto (nezmotljivo) večinsko mnenje. Posledica tega je, da se v razpravi ena opcija (v našem primeru opcija »za«) predstavlja kot edina mogoča. Fatalizem sprejemanja ene opcije (»nima smisla razmišljati o alternativi, ker alternative praktično ni«) temelji na predpostavki, da je druga opcija (v našem primeru »proti«) samo nerazumno negiranje neizbežnosti odločitve za prvo opcijo. Težava je, da če želiš izbirati moraš imeti na razpolago vsaj dve opciji, ker izbira ene opcije ni izbira temveč prisila. Če govorimo o propagandi, potem je na vprašanje, kako je lahko nekdo proti Natu, potrebno odgovoriti z vprašanjem, kako je lahko nekdo za Nato?

Druga, veliko bolj nevarna, propagandna tehnika je tehnika zastraševanja, posebno če se strah ne konkretizira temveč ga se predstavlja kot neoprijemljivo splošno nevarnost. Tako Sloveniji grozijo vse mogoče nevarnosti: terorizem, napad z biološkim in kemičnim orožjem, nepredvidljivi sosedje, nestabilni politični sistemi na Balkanu, v Iraku, Venezueli, Severni Koreji. Če je ta grožnja realnost, zakaj tega nihče ne ve? Zakaj o tem ne poteka javna razprava? Zakaj je bila potrebna razprava o vključevanju v Nato, da bi izvedeli, kako je država ogrožena?

Moderna propaganda se izvaja s pomočjo množičnih medijev. Kdo, kaj, kdaj in kako govori je v veliki meri določeno z dostopnostjo (in odprtostjo) medijskega prostora oz. s pozornostjo, ki jo mediji namenjajo posameznim temam.

Informiranje temelji na svobodi izražanja, posredovanje propagandnih sporočil pa je regulirano z zakonodajo. Zakon o medijih določa, da poročila in aktualno-informativne programske vsebine ne smejo biti sponzorirane. Druge informativne programske vsebine v medijih se lahko sponzorirajo le v primerih, določenih z zakonom, ki ureja volilno kampanjo. Zakon tudi določa, da sponzor ne sme vplivati na sponzorirane vsebine in na njihovo razporejanje v programski shemi ter s tem omejevati uredniško neodvisnost medija. Vsak sponzoriran članek, oddaja in podobno mora biti jasno označen kot takšen z navedbo sponzorjevega imena ali njegovega znaka – državljanom mora biti jasno, kdaj gre za novinarske prispevke oz. kdaj za plačana sporočila, ki jih nekdo posreduje zaradi določenih interesov. Pri propagandi za vključitev v Nato je država razen klasičnih plačanih propagandnih sporočil izvajala tudi specifično obliko propagande na lokalnih televizijah, ki jo je definirala kot koprodukcijo. Zakon govori o oglaševanju, sponzoriranju in na enem mestu tudi o avdiovizualnih delih neodvisnih producentov. Pri tem je neodvisni producent pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za izvajanje dejavnosti produkcije avdiovizualnih del. Kako je lahko država koproducent aktualno informativnih oddaj? Na spletni strani urada za informiranje je mogoče videti šest video oddaj, ki so klasično sponzorirano sporočilo, pri katerem je izdajatelj (z soglasjem) naveden kot vir. Pri tem ostaja vprašanje, po kakšnih kriterijih se je urad odločil za »koproducentstvo« samo z določenimi izdajatelji, in ali so za to imeli kakšen javen razpis. Lokalni radijski in televizijski programi, predvsem tisti, ki ustvarjajo lastni informativni program, se že dalj časa soočajo s finančnimi težavami. Kdo se lahko v teh okoliščinah upa reči »ne« denarju?

Med zagovorniki vstopa v Nato so bile skoraj vse politične stranke, vse pomembne politične osebnosti (pet predsednikov), gospodarstveniki in številni evropski politiki, ki delujejo v »koprodukciji« s slovensko vlado. Njihove izjave pa se nenehno reciklirajo v medijih. Propagandna kampanja je razveljavila tudi temeljno pravilo demokratičnega odločanja in demokratične javne razprave, da ima vsak glas enako težo. Pokazalo se je, da določeni glasovi imajo večjo težo (50 podpisnikov pisma Panevropskega gibanja) kot drugi (2000 podpisnikov izjave »Umaknite podpis!«). Zagovorniki novega demokratičnega Leviathana omejujejo javno razpravo na zelo subtilne načine. Od novinarjev se pričakovalo, da delujejo kot džravni uslužbenci (zaposleni na RTV Slovenija so to tudi formalno) in da državni interes postavijo nad pravico javnosti do informiranja. Vseeno, neobjavljeni intervju z nemškim zunanjim ministrom, ki ga je imel za visokonakladno žensko časopisno prilogo, lahko preberete na spletnih straneh Društva novinarjev Slovenija.

Kdo je bil »proti«? Kdo so tisti, ki so nasprotovali vključevanju Slovenije v Nato? Heterogena civilna družba, ki jo sestavljajo večinoma posamezniki, institucije in gibanja, združeni skupaj okrog konkretnega skupnega političnega cilja. Za sabo niso imeli stranke (ali pa se je stranka v tem primeru odločila drugače), tiskovne predstavnike, PR svetovalce, oglaševanje in medije. Vprašanje torej ni bilo, ali civilna družba lahko zmaga, ampak ali sploh želi zmagati? V primeru, da želi zmagati, bi se očitno morala tudi (v širšem smislu) politično organizirati samo glede na cilj, ki ga ima, v tem primeru za boj proti vstopu Slovenije v Nato. Pogoj za uspešnost političnega boja, ki ima za cilj prepričati državljane, da glasujejo proti vstopu Slovenije v Nato, je, da v njem sodelujejo vsi tisti, ki imajo ta cilj in da v tem boju sodelujejo samo s tem ciljem. Politična zrelost postmoderne družbe je ravno v tem, da se okrog nekega cilja lahko združijo subjekti različnih političnih prepričanj in usmeritev kakor tudi tisti brez političnih usmeritev in prepričanj. Civilna družba v Sloveniji glede na izkušnjo s tem, kako je vodila politični boj proti vstopu Slovenije v Nato, še ne kaže te politične zrelosti.

Projekt Vox Populi (glas ljudstva) je namenjen vzpodbujanju razmišljanja o aktualnih problemih, ki s svojo težo vplivajo na oblikovanje slovenskega in svetovnega družbenega ter političnega prostora. Projekt vključuje delo študentov ljubljanske univerze in poteka pod okriljem nevladne organizacije Media Forum v okviru projekta Politična propaganda. Ta se na kritičen način ukvarja s pojavi in proučevanjem (predvsem s teoretičnega vidika) fenomena politične propagande. Vox Populi pa je praktična dopolnitev teoretičnega raziskovanja tega projekta. Osnovna ideja projekta Vox Populi je, da ponudi študentom izpeljavo celostne kritične propagandne akcije od začetne ideje pa vse do njene vizualizacije in postavitve le-te v realen fizičen prostor (razstava v prostorih društva za razvoj in promocijo vizualne kulture Atelje 2050, postavitev celostne podobe projekta na stran http://www.media-forum.si ). Projekt se bo izvajal tudi v prihodnje, temelji pa na kreativnih in inovativnih rešitvah ter vizualizaciji različnih aktualnih tematik. Ena od aktualnih tematik, ki je spodbudila nastanek vizualnih idej, je tudi vključevanje Slovenije v Nato. Avtorji idej na to tematiko so: Daniela Đoković, Goran Pakozdi, Jerneja Rebernak, David Senjor, Katja Tootill in Dejan Vodeb. Njihove ideje pa so realizirali oblikovalci plakatov: Janja Grubar, Darja Gudac, Jure Mali, Atelje Mix in Matjaž Valenčič. Pri samem projektu sodelujejo tudi drugi študenti.

Javna sfera je prostor, ki omogoča družbenim skupinam, državljanom in oblastem javno razpravo o družbenih in političnih problemih. Javna sfera je last vseh. Projekt s svojo dejavnostjo izraža potrebo po drugačnem javnem prostoru in načinu delovanja v njem. Demokracija naj bi omogočala nadzor nad delovanjem institucij, varovanjem osebnih in političnih pravic ter zagotavljala enakopravnost pri odločanju. Glas ljudstva predstavlja temeljno načelo demokracije. Demokracija predpostavlja informirane, racionalne in participativne subjekte, realnost množičnih medijev pa tej predpostavki nasprotuje. Subjekti so prisiljeni pristati na način delovanja medijev, ki so njihov vir informacij. »Mediji vse bolj postajajo eksluzivni in monopolni posredniki komuniciranja med državo in javnostjo, med voditeljem države in državljanom, med parlamentom in javnostjo« (Vreg, 2000: 86).

Kritičnost množičnih medijev izginja. Razvoj množičnih medijev je kazal drugačno prihodnost delovanja tiskanih medijev, kot eno izmed oblik nadzorovanja oblasti in pobudnika kritičnih razprav, ki so temeljila na javnem interesu. Høyer poudarja, da so postali novinarji bolj lojalni svojemu mediju kot družbi (Høyer, 1996: 74). Postali so delavci novic, ki iščejo vire ter zgolj kažejo na dogodke in dejstva. Ni opaziti kritičnih piscev ali osebnosti, ki bi postavljale pod vprašaj relevantne dogodke, dejstva in njihove medijske reprezentacije. Avtorji idej Vox Populi postavijo pod vprašaj družbene in politične dogodke ter skušajo na drugačen način pristopiti k naslovniku.

»/.../ Vizija novinarstva kot neodvisne četrte veje oblasti, ki temelji bolj na dosežkih novinarjev kot na institucionalnih trditvah tiska, je zamenjala komercialna rešitev, katere ekonomske posledice so trivializirale tradicionalne, družbene in kulturne razsežnosti novinarstva, vključujoč novinarje, novinarsko delo in zasledovanje javnega interesa.« (Hardt, 1996: 199)

Za novinarsko poročanje o aktualnih problemih se zdi, da njihov namen ni pojasnjevati, tudi ne poročati, ampak senzacionalizirati. Pri obravnavanju družbeno relevantnih problemov se poročanje zoži v kroženje parcialnih podob in mnenj, katerih struktura nam ne omogoča jasnega in doslednega vpogleda v naravo problemov. S projektom Vox Populi želimo pokazati na pomankljivosti, vzbuditi razmišljanje in izraziti lastno mnenje v javnem prostoru.

Poročanje, kjer je prisotnost vizualnih podob ključ podeljevanja pomenov, ponuja namesto razjasnitve problemov neskončne melodramatske zaplete o ljudeh, njihovih ravnanjih in dogodkih. »Novic očitno ne moremo več obravnavati kot ločeni žanr, ki ‘posreduje informacije’, saj se v teletabloidnem žurnalizmu srečujejo politika in pop kultura, informiranje in ‘razvedrilo’, melodrama in informacija, informiranje in moraliziranje, preiskovanje in kramljanje.« (Luthar, 1998: 9)

Novinarji odgovarjajo na vprašanja, ki ne vodijo k problemu, ampak se gibljejo po njegovem obodu in se posvečajo preverjanju tistega, kar naj bi bilo kontraverzno. Posledično to ne omogoča naslovniku odločitve na podlagi nekih preglednih in argumentiranih dejstev, ampak se mora ta odločiti na podlagi parcialne in afektivne medijske reprezentacije problemov.

Medijska reprezentacija družbeno aktualnih problematik temelji na neupravičenem poenostavljanju kompleksnosti in na posploševanju. Propagandni projekt Vox Populi vpelje novo dimenzijo, v kateri dobijo aktualna vprašanja nov kontekst in se družbeni dogodki reinterpretirajo. Študenti skozi svoja dela problematizirajo vizualne pojave v medijskem prostoru in iščejo drugačen prostor komunikacije. Vizualizacija in predstavitev teh idej v fizičnem in družbenem prostoru vsebuje tudi možnost povratnih informacij in interakcije.

Skrb zbujajoče je, da če upoštevamo poleg tovrstne medijske reprezentacije še dejavnike, kot so: nezanimanje za družbeno relevantne probleme, politična nepismenost, nezaupanje v delovanje instuticij, nek problem ne postane razumljivejši in odločanje lažje, ampak ta postane banalen in odločanje neargumentirano. Mediji so aktivni pri ustvarjanju kontekstov, vrednot in razlagi sveta. Ekonomsko najmočnejše skupine ali posamezniki si lastijo medije, ki postanejo korporacije kulturne produkcije.

Družbeno relevantni problemi se prikazujejo črno belo, z dvema možnima rešitvama in brez alternativ. Rešitve teh problemov pa niso vezane na utemeljene argumentacije, ampak so personalizirane skozi upodobitve akterjev in dogodkov. »Personalizacija ali subjektivizacija žurnalistične govorice ima več vidikov: pripovedovanje dogodkov kot ‘človeških zgodb’, uporabo individualnega izkustva kot referenčnega okvira za razumevanje strukturnih fenomenov, osredotočanje na individualno izkustvo.« (Luthar, 1998: 10) Na ta način se problemsko polje zreducira, kompleksnost problema zamenja navidezna jasnost in preprostost, pri tem pa se ponavadi izgubi bistvo problema.

Cilj projekta Vox Populi1 je približati naslovnikom aktualne družbene in politične probleme. Pomembno je, da naslovniki prepoznajo kritično usmerjenost projekta, le tako bo lahko kritika delovala in vzpodbudila kritično, dalnjosežno razmišljanje o medijski reprezentaciji aktualnih problemov in o naravi problemov samih.



Literatura:
Luthar, Breda. 1998. »Politika teletabloidov«. Ljubljana: Open Society Institute
Hardt, Hanno. 1996. »The end of journalism. Media and newswork in the United States«. Javnost/The Public 3(3): 21-41
Høyer, Svennik. 1996. »Can objectivity save the autonomy of journalism? Some critical remarks«. Javnost/The Public 3(3): 73-80
Vreg, France. 2000. »Politično komuniciranje in prepričevanje«. Ljubljana: FDV

Ob vroči medijski polemiki, ki jo je sprožilo nadškofovo »božično darilo slovenskim muslimanom«2, kot so cinično zapisali v Delu, smo se vprašali, ali so tiskani mediji pripomogli k širjenju nestrpnosti ali so jo nasprotno skušali pomiriti. So o problematiki gradnje džamije poročali nepristransko ali so simpatizirali s katero izmed sprtih strani? So skušali bralce o islamu izobraziti ali so razširjali stereotipe o islamskem fundamentalizmu? So svobodo govora razumeli tudi kot pravico do nediskriminacije? So se novinarji pri poročanju zavedali svoje »evropocentričnosti«3, kot je novinarkino vprašanje o šeriatskem pravu v intervjuju označil mufti Đogić? In v kolikšni meri so vprašanje o džamiji v Sloveniji problematizirali v luči Ustave RS? Kljub temu, da so dnevniki in tednika Mladina in Mag v analiziranem obdobju januarja in februarja letos vztrajno opozarjali, da gre pri dodelitvi gradbenega dovoljenja za politično vprašanje, pa so mediji soodgovorni, saj se, kot opozarja Srečo Dragoš »nestrpnost generira s politiko, reporoducira pa z mediji«.4

Odgovorimo najprej na zadnje vprašanje. Da je pravica do verskega objekta ustavna pravica, so avtorji v več kot 40 analiziranih člankih, komentarjih, kolumnah, intervjujih in pismih bralcev pravzaprav nenehno poudarjali. Vendar je le Mladina opozorila na svojevrsten paradoks, saj če »v televizijski oddaji sprašujete nekaj, kaj je protiustavno, ali s tem implicirate, da je treba spremeniti ustavo?«.5 Vendar z Ustavo ni nič narobe, so v en glas ugotavljali mediji, tudi tisti pisci, ki so nasprotovali postavitvi džamije. Kriva je politika. Zato je mufti, ko je z »izjemno ostrim napadom na nadškofa«6 začel »boj z napačnimi bogovi«.7 Nekateri avtorji v medijih (Delo, Dnevnik, Mag in Mladina) v komentarjih izražajo prepričanje, da bi se vrhovni predstavnik slovenskih muslimanov moral pomeriti s politiki, ne pa napasti nadškofa Rodeta: »Naš muftija pa se naivno za svoje verske pravice bode z nadškofom, ne pa z oblastjo, ki mu jih krni.«ibid. Mnogi komentatorji so si bili tudi enotni v mnenju, da je mufti »blagohotno tudi pometel pod preprogo incident svoje soproge s policijo. Iz tira pa ga je vrgla nadškofova izjava, da osebno nima z džamijo nič«.8 Nekateri pisci pa v svojih razmišljanjih o sporu pripomogli še k razširjanju stereotipov o islamskem fundamentalizmu. Komentar v Sobotni prilogi je Đogićevo reakcijo označil za »vrh logike zob za zob«9, ki nedvoumno implicira primitivno, plemensko miselnost, ki naj bi jo po njegovem mnenju očitno izvajali slovenski muslimani. Hkrati pa se je komentator tako rekoč opral krivde za razširjanje nestrpnosti in jo pripisal kar muftiji samemu: »A v zadnjem času niti Rodetova izjava ni bolj utrdila stereotipov o agresivnosti v islamu in pretiranem kaznovanju majhnih in malo pomembnih napak kot Đogićeva reakcija. Bolje bi bilo če bi se ustavil.«ibid. Korak dalje v zastraševanju bralstva (ki po dogodkih 11. septembra ni tako nedolžno kot se zdi) je šel drugi komentator Dela dva dni pozneje, saj se bomo morali po njegovem mnenju navaditi, »da se bodo v prihodnje tudi muftiji prikazovali na državniških sprejemih«.10 In kar je še huje, o vsem tem ne bomo odločali državljani na referendumih, ker je »pravica do molitve sveta stvar slehernika, bolj sveta in nedotakljiva od drugih ustavnih določil«.ibid.

Nekateri avtorji so v svojih pisanjih argumente proti graditvi džamije zlorabljali v namene podpihovanja nestrpnosti. Primer tovrstnega pisanja je stalni pisec Dnevnika pod rubriko Korak vstran Drago K. Ocvirk11, ki je javnosti sicer znan kot nasprotnik gradnje džamije. S predstavljanjem argumentov kot takih ni seveda nič narobe, vendar se postavlja vprašanje, zakaj Dnevnik ni poskrbel za uravnovešenost predstavitve z na primer pisanjem zagovornika gradnje, ki bi bilo objavljeno na istem mestu. Zgledovali bi se lahko po Večeru, ki je na svojih straneh omogočil soočenje mnenj v rubriki Pro & Contra.12 Zagovornik pravice muslimanov do verskega objekta sociolog dr. Srečo Dragoš je svoje argumente predstavil v obliki vprašanj, na katero naj si odgovori bralstvo samo, medtem ko je njegov nasprotnik teolog dr. Drago K. Ocvirk nasprotovanje gradnji džamije argumentiral s svetovnim dogajanjem, ki da ni »rožnato«.ibid. S tem je najbrž namigoval na svet po 11. septembru, ko je islam postal sovražnik zahodnega sveta. Poleg tega je (svoje?) nasprotnike dokaj nečastno napadel z besedami: »Kakšen Dragoš ali Smrke sta šolski primer, kaj po Bergerjevo sociolog ne sme biti.«ibid. Dr. Ocvirk pa je po svoje argumentiral pravzaprav vsako njemu neljubo mnenje, saj misli, da so celo anketna vprašanja, ki kažejo, da je »več Ljubljančanov za džamijo kot proti«13, kot je ugotovila tudi anketa Dela, »debilna«14 in »služijo nedemokratični oblasti«.ibid.

Vrnimo pa se še k argumentiranju v stalni rubriki Korak vstran. Ocvirk je v dveh razmišljanjih zavestno zavajal javnost s citiranjem pisanja dr. Ramića, ki naj bi bilo po njegovem mnenju reprezentativno tudi za slovenske muslimane, četudi je Đogić v intervjujih povedal, da se z dr. Ramićem ne strinja in da ta predstavlja manjšino. Ocvirk tako citira pisanje nekoga, ki trdi, da je »politika sestavni del islama, le da je islamska politika čista, dostojanstvena«.15 Za pisca je zato gradnja džamije absolutno nedopustna, saj bi z njo islam pridobil politično moč, ki jo zgolj v molilnicah nima. Podobnega mnenja, še dodaja, pa so tudi slovenski politiki: »Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se oblast ne more odločiti, kaj in kako je z džamijo? Nedvomno ji je jasno, da je islam v molilnicah družbeno bolj pasiven kot v džamiji. Ta ima zelo simbolno moč: z njo postane islam fizično navzoč. /…/ V njej se dela islamska demokracija.«ibid.

Še huje pa so v soočanju mnenj izzvenela pisma bralcev. Đogić je po mnenju avtorja pisma v Sobotni prilogi Danila D. Slivnika »kontroverzen in vidno nastopaški«16 ter »povečuje nepotrebne civilizacijske razlike«.ibid. Avtor, ki se zavzema za uporabo izraza mošeja namesto džamije, ker se mu zdi bolj slovenski od »srbohrvatizma džamija«ibid., pa si privošči še odstavek, iz katerega lahko razberemo, da so muslimani po njegovem mnenju povezani z »mafijskim podzemljem«.ibid. Kako naj si sicer drugače razlagamo sklicevanje na Švico, ki je prepovedala gradnjo džamij Albancem, ki državljanstva nimajo zato, ker so vsi po vrsti mafijci in jim zapovedala opravljanje molitev v zasebnih stavbah?

Nestrpnost in stereotipe o slovenskih muslimanih, ki da so »za smešno ceno kupili državljanstvo«17, izraža tudi pismo bralca, ki sta ga objavila Mag in Delo. Mediji so krivi pretiranega poudarjanja strpnosti, ki je v tem primeru zlorabljena, saj vse skupaj nima prav nič opraviti z njo, džamija pa bo Sloveniji »vzela stoletno podobo, ki se je ohranjala kljub napadom in osvajanjem različnih zavojevalcev v evropski zgodovini«ibid., misli avtor. Zahteve po džamije označi za »agresijo nad avtohtono nacijo«ibid. in zatorej je »strah upravičen«.ibid.

Spet drugi pisci so se postavili na stran muslimanskih prizadevanj. Mladina je s člankom Bav bav Alah18 argumente proti izgradnji džamije tako potencirala, da so izzveneli naravnost absurdno: »Madonca, saj je res grozno – vse ženske v radiusu 2 kilometra okoli džamije bodo morale biti zadekane, tam notri bodo pa tako ali tako samo sekali roke in sestavljali bombe.«ibid. Opazno na strani muslimanov so bili komentatorji Večera. Opozarjali so na »dvolično moraliziranje slovenske Rimokatoliške cerkve«19, ki svari pred mogočo politizacijo v islamskih verskih centrih, pozablja pa, da je »to storil človek, ki je prižnice slovenskih cerkva povzdignil v politični prostor /…/ Rodetovo izjavo, ki poskuša biti zavito dvoumna /…/ moramo skupaj z muftijem Đogićem razumeti na isti način: kot protiustavno, netolerantno, mogoče natanko – zlohotno.«ibid. Drugi komentar pa je bil bolj kot razprava o džamiji nasvet nadškofu, ki naj bi se »v duhu medverskega dialoga odpravil na obisk v vsaj enega od takih objektov in si neposredno ogledal, kako ‘normalno’ se lahko verniki tam predajajo Bogu, Alahu«.20 Na pomanjkanje solidarnosti in velikodušnosti, ki naj bi ju morali imeti predstavniki rimokatoliške cerkve že po definiciji, so opozorile tudi Finance. V kolumni Solidarnost je dédmodée celo za Cerkev21 je izraženo prepričanje v »intelektualno in človeško širino«ibid., ki naj bi jo premogel ekspert za krščansko vero dr. Ocvirk, ter zaključuje: »Tudi ves zaplet z džamijo je samo ena od metafor za propad družbene solidarnosti.«ibid. Avtor članka Kdaj je molilnica politični center?22 v Sobotni prilogi Christian Moe, ki si je sicer kot strokovnjak za islam prizadeval za izobraževanje javnosti o islamskih obredih, pa je nadškofa Rodeta označil za nespretnega, saj se je ponižal na tako »banalno vprašanje, kot je gradbeno dovoljenje«.ibid. Zaradi izjav o političnosti džamije pa še za nestrpnega, saj je »nadškof na ta način precej odkrito pozval slovenske oblasti k verski diskriminaciji muslimanske manjšine«.ibid. O vprašanju politike v džamiji pa še tole. Po njegovem mnenju se danes zaradi dostopnosti mnogih drugih komunikacijskih kanalov informiranje in politiziranje v džamijah ne izvajata več v tolikšni meri kot v preteklosti. Če pa se, je za to kriva »groba državna represija«.ibid. Na stran muslimanov se je postavila tudi Mladina v pisanju Spopad religij.23 Nestrpno Rodetovo izjavo so pospremili na njim lasten humoren način: »Tega, da je minaret v resnici raketa srednjega dosega, dr. Rode sicer ni izjavil. Vendarle pa je džamija center neke druge svetovne sile.«ibid. »Demonizacijo džamij«ibid. in »dehumanizacijo islama«ibid., ki sta se zgodili po tej izjavi v Sloveniji, povezujejo z napadi na muslimane v ZDA po 11. septembru, Bushevo vojno s terorizmom pa neposredno z Rodetovo izjavo: »Da je nadškof Rode nasedel Bushevi retoriki?«ibid. Mladina je opozorila še na dejstvo, da se slovenska politika ni odzvala na Rodetovo izjavo in članek pospremila z velikim intervjujem z Osmanom Đogićem. Mimogrede, pomenljivo je tudi, da sta v dveh mesecih pregretega ozračja le Mladina in Dnevnik objavila intervju z muftijem.

Določeni pisci pa so tudi v svojih komentarjih ostajali neodločeni, streljali so tako levo kot desno. Napad, ki meji na neokusnost, si je privoščil Dnevnik s komentarjem Muslimani gredo24, ko je Đogićevo izjavo za javnost označila za jezikovno skrpucalo, »kar mu ni ravno v čast.«ibid. S tem je, namesto da bi se osredotočila na vsebino izjave, žalila njegovo osebnost. Hkrati pa je Rodeta označila za rasista: »S tem, da se je nadškof odločil za neodgovor, je pravzaprav povedal vse, kar so fundamentalisti in nestrpneži vseh barv želeli slišati. Ravnal je tako kot ravnajo sodobni rasisti /…/ Sodobnih stereotipov namreč ne napolnjujejo več negativna čustva, temveč odsotnost pozitivnih.«ibid. Dnevniku moramo tu priznati, da je edini opozoril na vzvišenost in ignoranco predstavnika rimokatoliške cerkve, ki se mu očitno »ni zdelo vredno, da bi muftiju odgovoril ali se vsaj osebno podpisal pod odgovor«.ibid.

Mediji so se v komentatorskih zvrsteh dokaj očitno opredelili za ali proti gradnji džamije oz. za muslimanskega ali rimokatoliškega voditelja. Svobodo govora so razumeli kot imperativ sam po sebi, ne pa tudi kot pravico do nediskriminacije, saj je iz citiranih primerov razvidno stereotipiziranje in mestoma tudi podpihovanje verskega sovraštva, ki ga ne prepoveduje le ustava, ampak tudi novinarski kodeks. Novinarji so se svoje evropocentričnosti zavedali le sem ter tja, saj je celo v izobraževalnih člankih čutiti pozicijo vzvišenega; na primer v izobraževalnem članku o ženskah v islamu je avtorica zapisala: »Glede rut na ženskih glavah ne prideva skupaj. Zame ni samoumevno, da si njegova žena in snaha, ko zapustita stanovanje, nadeneta zapovedano ruto. O tem, kdaj se ženska počuti kot biser, imamo različna merila.«25 Kljub temu, da se je novinarka lotila pisanja članka izključno v namene izobraževanja o prehrani, molitvah, porokah, otrocih in položaju žensk v islamu, ji ni uspelo sestopiti z zahodnjaškega piedestala in bralcem v razmislek postaviti vsaj vprašanja, ali niso morda ženske pod ruto svobodnejše od tistih brez nje. V korektnosti predstavitve argumentov izstopata le Večer in kdaj tudi Mladina, ki ji je na svojih straneh uspelo združiti tako komentarje in pisanje za in proti.

Analiza kaže, da medijem ni uspelo spremeniti prevladujoče percepcije islama kot fundamentalizma. To nenazadnje dokazuje tudi anketa Dela. Večina vprašanih je menila, da islam bolj kot druge religije spodbuja k ekstermizmu, česar celo novinarka, ki je interpretirala anketna vprašanje in odgovore, ni želela komentirati in je zapisala, da ta odgovor »dodatnih pojasnil ne potrebuje«.26

Za izobraževanje javnosti o islamu so morda tudi zato poskrbeli pri Delu. Vendar šele potem, ko je javna razprava že dosegla vrhunec v Trenjih. V eni sami izdaji je Delo postreglo s kar štirimi izobraževalnimi članki na temo, kot so zapisali: »Življenja članov verske skupnosti in poskušali najti odgovore na nekatera vprašanja, kot denimo, kaj uči islam, kako je z nošenjem rute, kako je, če se poročita dva, od katerih je samo eden musliman«27, saj so po izvedeni anketi ugotovili, da »več kot 80 odstotkov anketiranih slabo ali zelo slabo pozna islam oziroma ga sploh ne pozna«.ibid.

Mnenje o medijih pa se je navsezadnje zapisalo tudi Magu v komentarju naslovljenem Vrtičkarji.28 Večina naj bi jih bila naklonjena muslimanom in zatorej nastrojena proti katoliški cerkvi. »Toda zadnja oddaja Trenja na POP TV je prinesla streznitev.«ibid. Pri tem pa naj bi se streznili predvsem tisti, ki so zagovarjali ustavno pravico muslimanov do džamije in tisti, ki so nadškofovo izjavo označili za nestrpno. Tisti, ki so gradnji nasprovali, pa so očitno že bili streznjeni …

Nova oddaja Trenja na POP TV je prinesla nov material za analizo. Spektakularnost talk šova, hibridnega novuma, se nam je na primeru oddaje o džamiji v januarju pokazala v vsej svoji spektakelski goloti. Voditelj je pripoved nam o nas samih v slogu tabloidnega diskurza začel s »spektakularnim« vprašanjem z veliko začetnico: Džamija v Sloveniji da ali ne? Manihejski slog, ki se pozornemu gledalcu že na začetku oddaje jasno pokaže v vsej svoji »televizijski iluziji«, je tista točka, ki razkriva vso »problematičnost« takega televizijskega početja. Slog voditelja Uroša Slaka je tipično razpoznaven in že po ogledu prve oddaje ne preseneča več. Vemo torej, kaj nas čaka. Kamera je v uvodu v značilni close-up tehniki osredotočena na Slaka, ki pripoveduje, kaj menijo »zagovorniki izgradnje džamije«. Sledi naslednja pričakovana sekvenca: pogled v drugo kamero, ki nam približa voditeljevo podobo in nas sooči s tem, česar se »bojijo nasprotniki izgradnje«.

Politiki se ne zavzamejo za džamijo iz preračunljivosti, iz bojazni, ki bi jih lahko stala kakšen volilni glas; to je že pričakovano in seveda zelo narobe. Molk pristojnih zapolnijo mediji, televizijska oddaja, ki se vprašanja loti na najbolj neprimeren način in na najbolj napačnem koncu: s televizijsko dramo, ki se utemeljuje na vprašanju za ali proti. Pomislimo, kaj tako vprašanje pravzaprav pomeni. Da ali ne? Ali Slovenci hočemo džamijo ali je nočemo? Učinek gre približno takole: Ali hočemo muslimane ali jih nočemo, ali smo morda za Rome, za homoseksualce ali ne? Kaj pa morda za prebežnike? Navijamo zanje ali proti njim? Kaj pa bi rekli o bolnikih z aidsom? Jih hočemo ali jih nočemo? Še več izpeljav tega vprašanja bi lahko naštevali. Sporočilo je jasno: soočanje mnenj s tako predpostavko »nas« utrjuje v svoji iluziji pristnosti, ki je že skonstruirana nasproti vsemu, kar bi nas utegnilo motiti. Vprašanje džamija da ali ne je taktično vprašanje, ki predpostavlja neko verodostojnost interpretacije, ki naj bi gledalce privabila in priklenila pred televizijske sprejemnike. V oddaji, kot je zastavljena, dejansko ne gre za soočanje mnenj, ampak za dramatično ustvarjanje skupne vizije, ki se skozi oddajo izgrajuje na razločnih strategijah izključevanja. Vse za šov torej.

»Zdaj pa poglejmo, kaj o gradnji džamije pri nas menijo muslimani in nekatere razloge proti gradnji džamije pri nas.« Slak takole zaključi uvodni nagovor. Kot je razvidno iz do sedaj napisanega, se bom v tem tekstu osredotočila na analizo oddaje kot žanra, njenih mehanizmov, strategij in prijemov. Zanimala me bo vloga voditelja, njegovo posredovanje in učinkovanje, njegova govorica. Seveda me bodo še posebej zanimali argumenti za in proti džamiji, ki jih voditelj zbira skozi vso oddajo. Zanimalo me bo dogajanje »na sceni« in strategije navidezne komunikacije z gledalci. Skozi ves tekst se bom posredno in neposredno vračala na uvodno vprašanje, ki je po mojem mnenju ključno.

Oddaja je tipičen primer, ki dokazuje, kako s spektaklom vplivati ne samo na to, o čem naj javnost razmišlja, ampak predvsem, kako naj razmišlja. Voditelj skozi vso oddajo vztraja na diferenciaciji pozicij za in proti džamiji. Njegovi uvodni govori, povezovanja, komunikacija z gosti v studiu in naslavljanje na gledalce vsiljujejo konceptualni okvir razmišljanja. Popularni diskurz, kot ga izvaja Slak, je diskurz ogrožanja konsenza. Predpostavka je sledeča: kar je izven splošnega konsenza (kaj to je, naj bi bilo vsem jasno), je deviantno. Tak konsenz je zgrajen na zelo trhlih temeljih; vsaka razlika lahko namreč temu konsenzu spodkoplje njegov »družbeni temelj«. V konsezualni viziji, kot jo propagirajo Trenja, ni prostora za drugo in drugačno, saj je to razumljeno izključno kot tisto, ki v konsenzualno družbo vnaša nemir. Družba, kot je predstavljena v oddaji, je torej družba, ki je zamejena od vsega »tujega«.

Kdo je v oddaji postavljen v ring, v središče dogajanja? Politika, seveda, in to dva. Predstavnika države, ki nista dovolj pogumna, da bi se zdramila in se zavzela za ustavne pravice državljanov (ne pozabimo, da so muslimani slovenski državljani). Res je, da sodijo politiki zaradi svojega mačehovskega vedenja na zatožno klop, v primeru oddaje pa prostor, v katerega sta Roman Jakič (LDS) in Zmago Jelinčič Plemeniti (SNS) postavljena, ni oslovski kot, v katerem je treba poklekniti na koruzo in se pokesati, ampak prostor legitimitete. Ni nepomembno, komu je dana avtoriteta središča, kdo je tisti, katerega beseda velja, in ki ima posebno pozicijo, da govori in ugovarja. Prva osnova kredibilnosti je torej podeljena politikoma, ki imata nasprotni mnenji. Kot je običajno, oddaje tipa Trenja kredibilnost vzpostavljajo poleg »institucionalnega« glasu tudi s kombinacijo zunanjih glasov. Pri Trenjih so ti zunanji glasovi dvojni, pravzaprav trojni: na eni strani gre za goste v studiu, ki lahko govorijo, (v ozadju so še tisti, najbrž posebej povabljene »zainteresirane stranke«, ki so tiho) na drugi strani kot sogovorniki govori novinarka, ki se javlja s terena in slika »realno« sliko. Tretji so gledalci pred sprejemniki, ki jih voditelj vabi h glasovanju na vprašanje: »Ali ste za izgradnjo džamije v Sloveniji?«

Po Slakovem uvodu spregovorijo glasovi drugega tipa. Novinarka Petra Kerčmar nam s terena ponudi mnenje muslimanske družine. Zgodbo prekine kamera, ki med prispevkom pokaže na gosta v studiu, Plemenitega in dr. Draga Ocvirka, ki, kot lahko vidimo pozneje v oddaji, z vsemi štirimi nastopata proti džamiji. Za napetost situacije ne skrbita samo voditelj in novinarka, pomembno vlogo ima tudi kamera, vizualna konstrukcija, o kateri običajno posebej ne razmišljamo. Slak obljubi razloge za in proti. Mnenju muslimanske družine mora nujno nekdo nasprotovati in tega je treba najti. In novinarka jih najde: vrtičkarje, ki se eden čez drugega razburjajo, da džamija »ne paše v ta prostor«. Pohvalijo se, da so zbrali 550 podpisov proti gradnji, tožijo, da so zemljo obdelali in da na tem svetu ni pravice. Kažejo najemno pogodbo in grozijo z odškodnino. Vrtičkarji postanejo poosebljeni vox populi, glas z ulice, ki viziji voditelja v studiu in novinarke na terenu ponujajo »empirične dokaze«. Legitimizacija početja v oddaji je spretno speljana, temu ni kaj dodati.

Če si natančneje pogledamo, kako je ta legitimizacija zgrajena, se vizija pokaže v svojem pravem obrazu: vprašanja in komentarji novinarke vrtičkarje napeljujejo k zaostrovanju situacije. In vrtičkarji seveda nasedejo. In kakšna je intervencija novinarke? Najbolje se pokaže v citatih, katerih usmeritev oziroma želja po doseganju učinka je povsem transparentna in predvsem deluje: »Kaj boste storili, če vseeno nova županja tule postavi džamijo?« »Boste preprečili gradnjo?« Zanima jo celo, ali džamija nasploh ne paše v Slovenijo ali ne paše samo na vrtičke. Z vprašanji jasno napeljuje na odgovore, ki jih pričakuje. Hodi med vrtičkarji z mikrofonom, čaka in spodbuja, da bo počilo. Učinek takega izvajanja je bil predviden že vnaprej. Kar še posebej bode v oči in kar kot gledalka težko sprejmem, je dejstvo, da se novinarka postavi v vlogo gledalca, gledalke in sprašuje v njegovem, njenem imenu. Tudi v mojem imenu posreduje na terenu, v imenu gledalcev zaključi svojo predstavo, ki jo izvede neposredno v kamero. Gleda nas naravnost v oči in najbolj avtentično in resnično za nas sklene prispevek z naslednjim stavkom: »No, vsekakor pa Ljubljančani svoje mestne oblasti ne plačujejo za cincanje in negotovost, ampak za konkretne odločitve. Džamija da ali ne? Če da, potem kje?« Preobrat je na prvi pogled nerazumljiv, sicer pa povsem pričakovan. Ali je sploh še kaj bolj učinkovitega kot dosegati učinek pri gledalcih tako, da jih opomniš na njihov denar, ne na vsak denar, ampak na davkoplačevalski denar! Novinarka predvideva, da bomo nasedli. Zakaj? Ker strategija očitno še vedno deluje. Sicer pri poseganju novinarjev ne obstaja nič manj oguljenega, dolgočasnega in neinovativnega kot je ravno apeliranje na uboge državljane in njihove osušene denarnice.

Pa poglejmo nadaljevanje. Po »udarnem« in poudarjenem zaključku prispevka »Trenja, oddaja z Urošem Slakom« – Trenja je oddaja, ki stavi na popularnost in priljubljenost voditelja – Slaka zanima, kaj menita gosta v ringu. Roman Jakič zagovarja džamijo oziroma, ko ugotovi, da je bolje biti previden, »eno džamijo v Sloveniji«, nakar se Slak obrne po nasprotne informacije k Jelinčiču: »Vi pa niste navdušeni nad to gradnjo, ste nasprotnik in ste v bistvu eden redkih oziroma edini poslanec, ki temu nasprotuje, ki si to upa zagovarjati pred kamero.« Plemeniti je v gosteh iz dveh razlogov: ker je proti in ker si upa. In tudi zato, ker je politik. Kriteriji, ki učinkujejo? Nedvomno. Razlog pa lahko najdemo tudi drugje in tega Slak ne pove naglas. Kjer je Plemeniti, tam je šov, tam se bo zagotovo trlo. Slak računa na trenje, Plemeniti na publiciteto. To je točka, ki ju povezuje. Sicer se je Plemeniti že izrekal o Romih in drugih marginaliziranih skupinah. Avtoriteto, da v medijih govori o »drugih in drugačnih«, si je že prislužil. Pa tudi gost v oddaji Latinica na hrvaški televiziji, s katero se Trenja spogledujejo, je že bil. Seveda je vlogo, ki so mu jo namenili tokrat, dobro opravil. V svojem slogu, ki ga tukaj ne bom razčlenjevala. To je bilo že napisano.1 Začne v svojem slogu: zatrjuje, da ni »proti temu, da bi komurkoli kratili veroizpoved«. Že čez nekaj sekund od plemenitosti ne ostane kaj dosti; Jelinčič pove, da vse, kar je drugačno, ne sodi »sem«. Pove tudi, da »minaret ne sodi v krajevno, avtohtono krajevno strukturo«.2 In potrjevanju njegove plemenitosti še ni konca. Ko govori, se pod njegovim portretom na ekranu pokaže napis: »Sem za molilnice.« To je povzetek Jelinčičevega izvajanja, kot ga razumejo snovalci oddaje.

Kmalu se vname spor Jakič-Jelinčič. Jelinčič je glasen, nasploh najbolj glasen v oddaji, kar smo tudi pričakovali. Ko Slak zasluti, da se bo v ringu trlo, se umakne iz središča. Pokaže, da ne obvladuje situacije oziroma da priznava legitimiteto nastalemu cirkusantstvu. Ko Jelinčič razpravo obrne in začne govoriti o njegovih lastnih pravicah, se Jakič obrne k Slaku, rekoč: »To najbrž ni tema.« Slaka je bilo treba opomniti. Po opozorilu, ko je videti, da bo Jelinčič prevzel njegovo vlogo, Slak vendarle pritrdi, da Jelinčičeve osebne pravice pač niso tema oddaje.

Vprašanje, ki ga Slak nameni muftiju Osmanu Ðogiću, ni več presenečenje. Pri gledanju prvih nekaj minut oddaje je jasno, da nas bo oddaja šokirala s tem, ko se bo teme vedno znova lotila na napačnem koncu. Predstavnik muslimanske skupnosti, ki prvič dobi besedo, mora odgovarjati na vprašanje, za koliko džamij se zavzemajo muslimani. »Samo za eno ali bi jih moralo biti več?« V katerih mestih, a morda tudi v Mariboru? A, v vseh trinajstih krajih da bi zgradili džamijo? Slak vztraja. Tudi Jakiča vpraša, ali je morda za eno ali za več džamij. Videti je živčen, natančne številke pa ni in ni. Smola, da leta 2003, ko v Sloveniji nimamo džamije, voditelj išče število džamij, ki naj bi jih zgradili, kdaj? Morda v naslednjih sto letih. Ko opravi z županjo – ta se zavzame za džamijo – poišče njen »proti-pol«. Utrjevanje da-ne pozicije se nadaljuje. V že videnem slogu naslovi ljubljanskega mestnega svetnika Mihaela Jarca (NSi): »Gospod Jarc, vi pa niste navdušeni oziroma nasprotujete gradnji džamije v Ljubljani.« Tudi Jarc v začetku muslimanom priznava vse ustavne pravice, vsaj tako trdi, vendar, in ta vendar je točka, v kateri se to, kar je bilo najprej izrečeno, jasno pokaže kot opravičilo tistega, kar sledi; /.../ vendar, muslimani naj dobijo molilnice tam, kjer je »muslimanskega življa« veliko – in ne v Ljubljani.3

V nadaljevanju je Jelinčič spet v središču pozornosti. Debato pelje v svojo smer in voditelja to očitno ne moti. Naenkrat poslušamo očitke, da muslimani ne molijo v slovenščini. Jelinčičevi očitajoči pogledi in Slakovo nereagiranje učinkujejo kot legitimacija nastale situacije: muslimane na zatožno klop in naj se zagovarjajo, zakaj ne molijo v slovenščini! Ko je situacija že skoraj brezupna, sociolog dr. Srečo Dragoš pove to, kar bi v bistvu moral povedati oziroma ne samo povedati, ampak ponavljati, voditelj: Dragoš ne pove samo tega, da govorci nasedajo Jelinčiču, kar pomeni, da se pogovarjajo o vsem drugem samo o tem ne, kar je dejanski problem, tj. da tisoči državljanov Slovenije nimajo prostora za opravljanje svojih verskih potreb. In to je njihova ustavna pravica. Tega nihče ne sliši, žal tudi voditelj ne, ki se spet umakne; njegovo vlogo ponovno prevzame Jelinčič. Z dr. Dragom Ocvirkom s Teološke fakultete govorita isti jezik. Pozorni gledalec opazi tudi druge podobnosti: oba govorita skoraj enako grozeče. Razburjenje, povzdigovanje glasu, vztrajno prekinjanje sogovorcev. Voditelj živčno pogleduje od enega k drugemu. Prekinja ju ne; najbrž sta izvedla točno to, kar so od njiju pričakovali. Obstaja pa kratek čas, ko Slak avtoritativno prekine cirkusantstvo: takrat, ko napove oglase /…/ in potem smo, kot pravilno reče Dragoš, »spet pri nekih devetih temah« in spet lahko buljimo v smešno/žalostno predstavo.

Spektakelsko dramatiziranje pokaže, da vizija, na kateri temelji oddaja, ne prikaže soočanja mnenj, ampak jasno politiko izključevanja. Popularni diskurz oddaje nazorno pokaže, kako se odvija privatizacija javne sfere. Strokovnjaki v studiu uprizarjajo burko, ki jo voditelj vodi (oziroma ne-vodi) v imenu gledalcev; za manjšino, o kateri je govora, se skoraj nihče več ne zmeni. Argumenti za diskvalifikacijo ne samo džamije, ampak tudi muslimanov postanejo še bolj neposlušljivi in negledljivi, ko Ocvirk razburjen stavi na tisočletno zgodovino katolištva na slovenskih tleh in pričakuje, da bo to vzdržalo kot argument proti džamiji. V slogu: tisti, ki prvi pride, prvi melje in ker je prvi, ima pravico da počne karkoli, tudi na rovaš drugega. Nadaljuje z zastraševanjem o muslimanski ekspanziji in paternalistično zagovarja pravico Slovencev do varnosti. V našem imenu govori, da nas muslimani ogrožajo in s tem neposredno tudi upraviči vse, kar je potrebno storiti za to, da se bomo počutili varne. Če nas minaret ogroža, potem ga ne sme biti. Če bo, ga lahko odstranimo, ker smo bili prvi. To je Ocvirkovo stališče. Slovenci moramo po njegovem »vedeti, s čim imamo opravka«.

Dolžnost voditelja je, da v primerih izražanja odkrite nestrpnosti, javnost ne samo opozori na to, ampak se tudi jasno izrazi, da je to nedopustno. Slak tega ne stori, oddaja, kot je zastavljena, tega ne predvideva. Celo več, posredno da jasno vedeti, da je tako vedenje in govorjenje v studiu dobrodošlo; naslednje vprašanje, ki ga postavi, izpelje ravno iz stereotipa o ogroženosti. V oddajo tako pripelje 11. september, ekstremizem in špekulacijo o podobnem ekstremizmu v Sloveniji. Slak daje legitimiteto stereotipu o muslimanskem vseobsegajočem ekstremizmu, dejanja nekaterih posameznikov so prenesena na vse muslimane in ti postanejo potencialni ekstremisti. Tak obrat učinkuje kot podžiganje nestrpnosti in tega si voditelj ne sme privoščiti. Ðogić je imel prav, ko je odgovor na Slakovo vprašanje sklenil: »(…) kot lutke igramo v tej neokusni predstavi«. To je točna oznaka. Slak jo seveda povsem presliši in napove prispevek o tem, »kaj ljudje menijo o muslimanih«. Napoved zopet jasno pove, da bo govor glasov z ulice ponovno nastopal v našem imenu – taktika, ki predstavi najbolj posplošena mnenja, ki omogočajo identifikacijo in večino potolažijo v smislu, da je obramba večine, pa naj bo kakršnakoli, v bistvu povsem normalna.

Novinarka, ki se javlja s terena, je spet pred nalogo: ugotoviti, ali je nekaj črno ali belo, ali smo Slovenci strpen ali nestrpen narod. Kot je to že običajno v novinarskem poročanju, se tudi tokrat novinarka teme loti s statistiko. Citira slovensko javno mnenje in ugotavlja, da nestrpnost do muslimanov raste, vendar v bistvu to ni tako hudo. Pove nam, da smo veliko bolj nestrpni do uporabnikov drog, Romov in da so muslimani v bistvu šele na desetem mestu. Vidimo lahko, kakšne učinke ima interpretacija različnih odstotkov – seveda v primeru, ko ostajamo samo pri odstotkih. Novinarka si zbere sogovornika, ki njene ugotovitve podkrepita: dr. Drago Čepar z Urada za verske skupnosti »Slovencev ne doživlja kot nestrpne«, psiholog dr. Vid Pečjak pa pojasni, da smo Slovenci v bistvu pasivno nestrpni (prim. Trenja o džamiji!) in da »nismo sposobni nekih izgredov, kot so v bivših jugoslovanskih republikah«. Logika tovrstne »tolažbe« je približno taka: samo da smo pasivni, da nismo aktivni tako kot južni sosedje. Če bi bili taki, potem bi pa res bilo hudo.

Oddaja je na polovici, vzdržljivost za gledanje pa vztrajno popušča. V drugi polovici se zvrti posnetek z rahlimi modifikacijami v izbruhih iz prvega dela. Jelinčič in Jakič še večkrat udarita dvoboj, ki z razpravo nima nobene veze. Ring se še naprej občasno spreminja v gladiatorsko areno spopadov za volilno zmago. Oddaja to dopušča, kar politiki izkoristijo. Jelinčič »pametuje« in brani svojo domovino, Ocvirk predava in brani cerkev, Jarc prepričuje, da smo bili Slovenci že večkrat ogroženi in da smo »samo previdni«. Slak razpravo prepušča gostom, gledalce vabi h glasovanju, Danico Simšič pa sprašuje, ali ima tudi ona kaj proti minaretu kot nekateri Slovenci. Županja pove, da je za. Pri tem seveda ne sme ostati. Kdo je proti? Vemo, kdo, tudi Slak ve: vrtičkarji. Predsednik Društva vrtičkarjev Nace Novak odgovori, kako so vrtičkarji »nenadoma izvedeli, da niso enakovredni muslimanom«. In zopet se začne razpravljati v slogu za in proti – za solato in proti džamiji.

Za konec seveda še vprašanje o financah – Slak misli, da nas mora Đogić pomiriti: »naše« davkoplačevalske denarnice zaradi »njihove« džamije ne bodo nič tanjše; da torej ne bi bilo pomote. »Oni« bodo stroške krili sami. »No, mi smo odprli to vprašanje. To je bil namreč naš namen,« zaključuje Slak. Trenja so dobro prodala privatno zabavo in s tem opravila svoje. Kar bo sledilo, ni več v njihovi moči. Oni so storili vse, kar se je dalo, da bi nam razširili obzorja. Ali da bi nas morda še bolj skregali. Ni pomembno.

Preden zaključi, zanima Slaka še, kako smo glasovali gledalci. 39 % za, 61 % proti izgradnji džamije. N = 185.873. Si predstavljate? Če bi tej številki verjeli, bi Trenja ne le gledalo 10 % Slovencev, toliko bi jih tudi glasovalo. Iz službe za stike z javnostmi na POP TV so nam sporočili, da »se ponavljajoči klici ne izločajo, saj je število klicev za posameznika v navedenem terminu neomejeno«. V oddaji tega ne povejo in z naravnost grozečimi številkami zavajajo javnost.

Trenja za nas »odprejo« neko vprašanje. Ga sprivatizirajo, iz njega naredijo šou in nam ga predstavljajo kot zbir različnih mnenj. V Trenjih ne gre za mnenja. Gre za spektakel, za vnaprej načrtovano burko, ki v primeru oddaje o džamiji slovenstvo zamejuje od muslimanov in njihovih verskih objektov. Največ govorijo tisti, ki imajo najmanj povedati. To je dopuščeno, ker se ti, ki imajo najmanj povedati, običajno kregajo in diskvalificirajo sogovorce. Dejansko so to akterji, ki povzročajo trenja. Tisti, ki bi morali govoriti, komaj pridejo do besede. Glasnim je vsakič znova podeljena legitimiteta tega, kar počnejo: govorijo o muslimanih v njihovem imenu, o gledalcih in v našem imenu. Tisti, ki bi morali največ povedati, so utišani in zvedeni na raven sovražnika, ki ogroža in ki ga je treba skriti, da ne bi motil tako, kot bi lahko motil minaret na džamiji, če bi bil po ne vem kakšnih kriterijih meter previsok. Voditelj dopušča osebna obračunavanja, oddaljevanje od teme, izbruhe nestrpnosti in osebne diskvalifikacije. In ne prevzema odgovornosti. Prepričuje, da oddajo namenja nam, gledalcem, da bomo bolje obveščeni. Pozablja pa, da govori v našem imenu in da mora za to, kar izvaja, prevzeti odgovornost. Tudi gosti v studiu, seveda.

»Sprašujemo vas, ali ste za gradnjo džamije v Sloveniji ali ne?« Izhodiščno vprašanje oddaje Trenja na POP TV o džamiji ni bilo zgolj novinarsko nespretno, temveč tudi vsebinsko povsem zgrešeno. Odprlo pa je nevarno polje polemiziranja, ki se je odvijalo v pričakovani smeri: človekove pravice so bile postavljene v luč ljubiteljske dejavnosti, take za občasno popoldansko in ne prav obremenjujoče delo, potem pa so bile v teku oddaje skupaj z razumevanjem multikulturalizma izenačene z navadnim političnim pamfletom. V članku bom postavila pod drobnogled nekatere najbolj očitne »dosežke« tokratnih Trenj, predvsem pa se nameravam kritično distancirati od lahkotno navrženih tez, ki so nam bile ponujene s televizijskih ekranov.

Premisliti je potrebno vsaj tiste ključne točke, ki se vežejo na poljudne interpretacije pravic, islama in etničnosti. Spregledati pa ne smemo tudi koncepta avtohtonosti, ki je bil navidezno bolj v podtonu nasprotovanj gradnji džamije, dejansko pa igra eno središčnih vlog, ki je bila izražena tako pri verskih kot etničnih argumentih proti džamiji. Posledično pa se takšen slog prenaša tudi na točko zagotovljenih pravic in zdi se, da je to iz razlogov – kdo bi vedel? – neke splošne slovenske navajenosti na legitimnost argumenta avtohtonosti, skorajda brez pomislekov sprejemljivo.

Kaj nam torej sporočajo ti pogledi? Poglejmo, v obrisu.

• Argument pravic. Pravice že, a se o njih pogajamo od primera do primera. Tudi ko gre za ustavne pravice, če se te ne prilegajo povsem. Popoldanska obrt paranja in šivanja, ali pač?
• Argument religije. Globalna, bolje rečeno, ameriška domislica spopada civilizacij je našla pot med lokalne slovenske vrtičke. Tokrat dobesedno, kajti kjer raste pristna domača zelenjava, ni prostora za džamijo.
• Argument etničnosti. V tej točki gre za motiv, kako ubraniti slovenski etnični prostor pred tujimi vplivi, pri čemer se multikulturalizem namesto načina sobivanja etnične različnosti izkaže za pamflet. Razlika identitete se namreč zazdi »prevelika« in (zato?) težko dojemljiva.
• Središčnost: zavračanje, distanca, v skladu z reklom »tujega nočemo…«. Zaplet z izgradnjo džamije je dobil nevarne razsežnosti nestrpnosti, hkrati gre za popoln zasuk od načela uresničevanja enakih pravic za vse verske skupnosti in radikalen odmik od minimalnega konsenza, ki omogoča toleranco in medkulturno razumevanje.
• Legitimnost: avtohtonost in strah. Dva dejavnika z veliko močjo vplivanja, ki pa delujeta predvsem omejevalno. S tega vidika nastopata kot podpornika izolacij, tistega torej, kar je izvirno od tu in je domače in s tem nevprašljivo, ter kot varovalki pred tistim, kar je izvorno kjerkoli zunaj našega. Tuje in drugačno pa je z veliko lahkoto postavljeno pod vprašaj, celo bati se ga gre.

Ko je vprašanje Trenj zadonelo v medijski prostor, je bilo že prepozno za njegovo preformuliranje. Kar je ostalo, je bilo le še opozarjanje na diskvalifikacije, ki jih je povzročilo. Eden od civilnodružbenih odzivov je bilo izoblikovanje podpore izgradnji džamije. Opozicijo nesprejemljivemu sprenevedanju okoli danih pravic so te organizacije, zagovornice človekovih pravic, zastavile v izjavi podpore enakopravnosti verskih skupnosti in s tem izrazu solidarnosti s sodržavljankami in sodržavljani islamske verske skupnosti.1 In naj izrecno poudarim, tudi zunaj vse bolj »mainstremovskega« koncepta državljanstva, ki vse manj posameznikov uvršča med svoje naslovnike, vse več pa jih izključuje ali omejuje v dostopu in pravicah ali participaciji.

Tokratna Trenja so ponudila že prevečkrat videno učno uro slovenskega nacionalizma, ki je tipično udaril na plano z odločnim »NE« džamiji, ki ni naša, ne paše v naš prostor, je tako rekoč nenaravna. Tujek pa so tudi njeni »uporabniki«.

Najprej poglejmo argument pravic. Da je spoštovanje človekovih pravic lahko hudo raztegljiv pojem, ni potrebno posebej dokazovati, čeprav tudi ne bi bila velika težava najti primerov v podkrepitev. Spomnimo pa na dejstvo, da moderne države kot enega temeljev svojega imidža poštene države gradijo prav na spoštovanju človekovih pravic in torej varovanju šibkejših družbenih skupin ter posameznikov in posameznic. Pravice vernikov so v slovenski ustavi varovane s 7. členom, ki zagotavlja enakopravnost verskih skupnosti. Na tej osnovi tudi poudarjamo pravico verskih skupnosti do ustreznih sakralnih objektov. Taka pravica je dejstvo, njeno kakršnokoli spodbijanje pa je nesprejemljivo.

Pa vendar smo se, kot kaže, navadili, da polemiziramo s stvarmi, ki niso zadeva polemik. Zgodilo se je, da je ustavna pravica zvedena na nivo popoldanske ljubiteljske dejavnosti. Za kar pa izključni krivec nikakor ni glas ljudstva, ki je v Trenjih džamiji rekel »ne«, temveč politični akterji, ki so pripeljali do situacije takega za – proti polemiziranja. Zdi se, da za večinsko vladno stranko to ni bil kaj prida pomemben projekt. Medtem ko je najbolj problematično to, da je najmočnejša stranka tranzicijske Slovenije s svojo nezainteresiranostjo takšno izredno občutljivo vprašanje prepustila glasu populistične desnice. In recept desnice je bil v Trenjih tudi povedan: torej gremo na referendum. Manjšinske pravice na referendum, na referendumsko odločanje s pravico, ki jo ustava zagotavlja?!

Uvodoma sem že nakazala, da je bila iz ameriške akademske debate izhajajoča teza o tako imenovanem »spopadu vzhodne in zahodne civilizacije« prav na točki džamije zelo uspešno posvojena v lokalno slovensko okolje. Globalna domislica trka civilizacij, ki je v evropskem kontekstu skoraj brez izjem razumljena kot hierarhično razmerje, v katerem prevladuje krščanstvo nad islamom, je tako našla pot med lokalne slovenske vrtičke. Tokrat dobesedno, kajti kjer raste pristna domača zelenjava, ni prostora za džamijo. Hkrati so dobili nekakšno »utemeljitev« širši, že znani strahovi pred islamom.

Naj v Trenjih izpostavim dve točki, in sicer politizacijo sakralnega objekta in neavtohtonost islama v slovenskem prostoru. Glede prvega gre osrednje mesto tezi, da je džamija prostor, »kjer se ustvarja celotno družbeno življenje islamske skupnosti« (Ocvirk, teolog). »Kakor naša župnija,« sicer takoj odgovarja Jakič (poslanec), a razprava se nadaljuje v začeti smeri. Bistveno je, da je navržena ideja politizacije točno določenega sakralnega objekta, to je džamije, v isti sapi pa poteka zagovor povsem drugačne vloge katoliške cerkve. Stereotipiziranje je popolno: džamija ni isto kot cerkev. Razlika je v dejstvu, da je džamija političen prostor. V džamiji se po tej logiki ne bo molilo, temveč se bo delala politika.

Zanimivo, če bi se seveda pustili zapeljati in ne pomislili, od kod neki katoliškim predstavnikom tako odlično vedenje o tem, kako cerkveni objekti deluje kot politični prostor. Pa menda ne iz bogate lastne tradicije nagovarjanja vernikov, sugeriranja volilnih favoritov s prižnic ipd., kar pa da spada med posebne verske dolžnosti? Prostor okoli rimokatoliškega oltarja ima bogato tradicijo oznanjanja političnih idej in takoj ko vanj stopijo institucionalni glasniki Biblije, preneha biti zgolj sakralni objekt. Tudi zato je kazanje s prstom na džamijo popolnoma nesmiselno in proti produktivno. Opozarja samo na dejstvo, da si večinska katoliška cerkev na slovenskem močno želi popolne prevlade in izključuje konkurente. Skrb zbujajoče pa je, da je takšna spolitizirana predstavitev džamije televizijskim gledalcem vse preveč postregla z nemirom »svetovne zaskrbljenosti« glede islama. In s strahom pred domnevno ogroženostjo, če postavimo džamijo. Tu pa si postrežemo z avtohtonostjo.

Zvonik s križem na vrhu ali minaret, kolikor pač že kateri od njiju visoko v nebo segajoč, zunaj manipulacije s strahom in avtohtonostjo, ne predstavljata nobene razlike. Sociolog Dragoš zagovarja dosledno spoštovanje 7. člena ustave, ki določa enakopravnost verskih skupnosti. V igri pa je argument avtohtonosti. In to v novi preobleki, saj je po etnični na dnevnem redu nekakšna verska prvobitnost v prostoru. Teolog Ocvirk namreč jasno pove: »Mi smo tu več kot tisoč let, to je prvo.« Poglejmo praznost takega sklicevanja. V oddaji je prišlo do pomešanja vsega z vsem. Debata Dragoš – Ocvirk je namreč tekla od 7. člena ustave in pristala pri sklicevanju na predpravice tistih, ki so tu od nekdaj. Argument avtohtonosti je zmanipuliran, ker, prvič v ustavi ni in ne more biti nikakršne povezave med religijo in določanjem avtohtonosti le-te v slovenskem prostoru. In drugič, ker je z argumentom avtohtonosti sugerirano na nekakšno zrcalno podobo verske svobode in pravice v islamskih državah. Ta zasuk je svojevrsten dosežek, njegov efekt pa vse prej kot pozitiven. Poglejmo Ocvirkov tok misli, potem ko je pred tem tekla beseda o pravicah prvih prišlekov. Takole pravi:

»V Saudski Arabiji imajo verjetno same džamije, pa nobene cerkve. Ampak mogoče bo pa kdaj tudi kaka cerkev tam, če jo bodo dovolili kristjanom narediti. Ko prideš, pač nekaj postaviš. Dokler ni bilo tukaj muslimanov, ni moglo biti nobenih muslimanskih objektov. Zdaj pa so že, pa še več jih bo. O tem ni dvoma.«

Ocvirk nam najprej postreže z domnevami in ne z informacijami. To izhodišče je pomembno, ker se kasneje sklicuje na pravico ljudi, da so informirani. Dejansko pa ne govori o Saudski Arabiji, ampak Sloveniji: če bomo torej kristjani dovolili džamijo, potem mogoče kakšna pač bo. Zatem se izjava izteče v nekaj povsem drugega, ne gre več za objekt, ampak za njegove »uporabnike«. Ti pa so že tukaj in še več jih bo prišlo. S tem so že postavljeni nastavki tistega, kar je izrečeno kasneje: gre pa seveda za strah pred islamom. In če bo torej »takih ljudi« še več, se tudi strah pokaže za bolj »oprijemljivega«. Na tej točki pride na dan jasen politični (na)govor. Versko vprašanje je zelo jasno deklarirano kot politično vprašanje, do katerega ima katoliška cerkev tudi jasno stališče. Poglejmo odlomek iz razprave.

Slak: »In če vas prav razumem, katoliška cerkev ne nasprotuje gradnji molilnic, džamija je vprašljiva?« Ocvirk: »Ne, ni res. Poglejte, naše stališče je to, da se ve, kaj so verski objekti in na njih se gleda z vidika verskih skupnosti, politiki morajo pa prvič; stvari strokovno obdelati in poznati. Že to, da celo sociologi primerjajo, enačijo cerkev kot objekt in džamijo, pomeni, da pač ne poznajo stvari. In če jih politiki poslušajo, bodo stvar zavozili. Drugo: javnost mora biti seveda dobro informirana. Zato, ker zdaj so ljudje prestrašeni; poglejte, kaj se vse dogaja v zvezi z islamom. Čakajte! In zato je treba – pazite, ljudje imajo tudi pravico do varnosti in občutka varnosti.«

Argument katoliške vrste je torej tak: ne veste, s čim imate opravka pri islamu. Zato je treba ljudi osvestiti oziroma jim dati informacije. Dane informacije pa so, da je to nevarna religija, v povezavi s katero se dogaja »kaj vse«. Učinek tega nedoločenega »kaj vse« (kakšna bogata informacija!) je poljudno povezovanje z občutkom ogroženosti. Ljudi je strah in ljudje imajo pravico do varnosti. Na tej točki se je govorec odločil za zavestno manipulacijo strahu z islamom, pri čemer je poprijel za element diskvalifikacije konkurenčne religije. Take »dobronamerne« informacije pa so že nevarno blizu sovražnemu govoru, in to institucionalne vrste.

Učna ura slovenskega dojemanja različnosti je v Trenjih izzvenela v ocenah o ne/strpnosti Slovencev. Tako predstavnik vladnega urada meni, da so Slovenci v sodobnosti in v preteklosti pokazali strpen odnos do drugih ver in narodnosti, psiholog Pečjak pa slovensko nestrpnost označi za pasivno nestrpnost, ki naj bi bila nekako manj škodljiva oziroma ne odkrito agresivna. Epilog učne ure je tako eno, učna ura sama pa nekaj temu popolnoma nasprotnega.

Čeprav ima Slovenija v iraški krizi bolj ali manj le vlogo statista, ni pomen celovitega poročanja v slovenskih medijih nič manjši kot v ključnih državah mednarodnih odnosov, katerih uradna politika govori bodisi z nepopustljivo retoriko vojne (ZDA, Velika Britanija …) ali pa se je vsaj v percepciji svetovne javnosti znašla na okopih miru (Francija, Nemčija …). Kako je torej slovenski državljan obveščen o tem osrednjem zunanjepolitičnem dogajanju, skozi katerega se v najbolj občutljivem predreferendumskem trenutku oblikuje tudi odnos volivca do Evropske unije in Nata?

O čem poroča slovenski tisk? In še pomembneje: o čem ne? Obstajajo dogodki, ki so ostali »neupovedani«? Je poročanje neuravnoteženo?

Na podlagi analize dnevnega tiska1 lahko ugotovimo, da je presek poročanja Dela, Dnevnika in Večera precejšen in vsekakor zadovoljiv, da pa Delo iraški krizi nedvomno posveča občutno več prostora kot ostala dva, bolj regionalno obarvana dnevnika. Medtem ko se Dnevnik in Večer pri svojem delu opirata predvsem na agencijske vire, Delo s pridom izkorišča svojo dobro razvejeno dopisniško mrežo, ki skupaj z obsežnim prostorom, namenjenem komentarjem novinarjev in vplivnih mnenjskih voditeljev, »gostujočih peres«, odločilno pripomore k dejstvu, da Delo najobsežneje, najbolj raznoliko in tudi najtemeljiteje poroča o iraški krizi.

Irak je sicer postal medijsko zanimiv v trenutku, ko ga je lani na »os zla« postavil ameriški predsednik Bush. Vse od tedaj se vzporedno z ameriškimi pritiski veča tudi obseg poročanja o tej temi, ki je postala zunanjepolitični problem številka ena, s katerim so se med prvimi najbolj temeljito in hkrati najbolj ostro v odnosu do ZDA ukvarjali pri tedniku Mladina, ki bi mu lahko med vsemi tiskanimi mediji najbolj očitali »opredeljenost«: ne le pisanje samo, že naslovnice so jasen izkaz protiameriške (tudi protinatovske in protiruplovske, predvsem pa protivojne) usmerjenosti revije in njenih novinarjev, ki so se odrekli »kvaziobjektivnosti« in zavzeli jasno stališče, revija pa se je s tem po obdobju vsebinske »mlačnosti« znova uspela »osmisliti« in pridobiti bralce.

Zdi se, da za večino novinarjev velja, da so se poročanja o iraški krizi lotili s protivojne pozicije in distance do ameriških argumentov za ostro ukrepanje proti Iraku. To je več kot očitno v komentarjih, mestoma pa je na to mogoče sklepati tudi iz načeloma strogo informativnih zvrsti, ki nikakor niso imune za občasne cinizme, predvsem v odnosu do ameriške strani in njenih argumentov za vojno: »Britanski premier /.../ bo to razcepljenost moral vzeti v zakup in še naprej delovati kot evropski čriček, ki ameriškemu Ostržku trka na vest« (Večer, 31. 1.); »Zunanji minister Collin Powell ne zamudi nobene priložnosti za interpretacijo ‘resnih posledic’. /.../ Iračani pa lahko računajo na vse, razen na to, da poročilo Hansa Blixa ne bo podvrženo pretiravanju pri interpretaciji. /.../ Američani so tako užaljeni /.../, da razmišljajo o gospodarskih ukrepih, s katerimi bi kaznovali evropske »odpadnike.« (Delo, 14. 2.); »Zmanjkalo vode na mlin Bushevih želja« (Večer, 15. 2.); »Ameriški predsednik George Bush, ki je v ponedeljek najprej razočarano oštel Francijo, Nemčije pa ni omenil, je jezo znova stresel nad Sadamom Huseinom in mu zagrozil. /.../ Svoje je pristavila tudi zvesta zaveznica Velika Britanija, saj je njen zunanji minister dramatično spomnil na viruse« (Večer, 12. 2.). Vojna kot taka je za slovenske novinarje pravzaprav dano dejstvo. Ostaja samo še edino vprašanje, kdaj bo do vojne prišlo in ali bo ta nosila pečat odobritve VS OZN. Pisanje naših medijev je tako osnovano na premisi, da vojna slej ko prej bo: »Bagdad pred ameriško invazijo, čas se izteka« (Delo, 15. 2.); »Toda vtis, da je od nekaj Blixovih besed odvisno, ali bo marca vojna ali ne, je napačen. Vojna bo v vsakem primeru.« (Delo, 14. 2.); »S precej verjetnim blagoslovom varnostnega sveta bo polnoč odbila prav kmalu« (Dnevnik, 7. 2.).

Pri tem se v »vojni pred vojno«, torej v dogajanju v mednarodni skupnosti, kjer se oblikujeta proameriški in protiameriški pol, med katerima so si svoj medijski prostor izborili mirovniki, izpostavljajo Amerika ter Francija in Nemčija. Irak kot prizorišče »končne bitke« je – kot subjekt in kot objekt poročanja – deležen relativno malo medijskega prostora; gre v glavnem za poročila o delu inšpektorjev, predstavitve iraške emigracije, načrtov napada in njegovih humanitarnih posledic, izjave iraških funkcionarjev in povzetke izjav Sadama Huseina (pri tem je zanimiv odnos do Sadama Huseina na eni in Georgea Busha oziroma njegove administracije na drugi strani: medtem ko Sadam Husein v novinarskih besedilih ostaja »predsednik Sadam Husein«, »Sadam« in le izjemno redko »bagdadski tiran«, je, kot smo že zapisali, ameriška administracija pogosto predstavljena zelo cinično). Osebnih vtisov iz Iraka, v katerih so dobili prostor tudi »navadni Iračani«, so bili deležni le bralci Mladine (pravzaprav so zelo zgodaj v Bagdad poslali Boštjana Slatenška, katerega prispevki so v reviji izhajali nekaj tednov) in bralci Dela (njihovi bližnjevzhodni dopisnici Barbari Šurk se je februarja uspelo prebiti v Irak).

Če smo zgoraj zapisali, da slovenski tiskani mediji svoje bralce relativno dobro obveščajo o iraški krizi, velja poudariti tudi, da se le-ta stopnjuje ravno v času intenzivne medijske problematizacije slovenskega vstopanja v Nato. V teh okoliščinah je slovenska zunanja politika, ko se sooča z nujo odzivanja na nove razmere v mednarodnih odnosih, v medijih močno kritizirana: »Vedno znova obračajo ploščo podpore, tako da na koncu – povsem skladno s politiko slovenskega vrha, da se ne želimo odločati ne za EU ne za ZDA – tudi sami verjetno ne vedo več, ali spadajo v staro Evropo, ali so pripadniki nove Evrope, ali pa morebiti celo na skrivaj spijo z ustanovno listino OZN pod vzglavnikom.« (Dnevnik, 11. 2.); »Trop ameriških pudljev bi torej lahko bil takoj večji še za nekaj slovenskih goničev« (Večer, 1. 2.). Prišlo je celo do ostrih medijskih pozivov k odstopu zunanjega ministra Rupla: »Išče se vodja slovenske diplomacije« (Delo, 19. 2.); »Slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu je mogoče očitati marsikaj, nečesa pa mu prav gotovo ni mogoče – taktnosti in premišljenosti. /.../ Morda je napočil čas, da enkrat za spremembo poglobljeno razmisli o koristnosti svojega vztrajanja na čelu slovenske diplomacije.« (Delo, 13. 2.); »Diplomacija brez obraza« (Delo, 15. 2.); »Rupel, zaletav, amerikanofil, nesposoben za to, da bi se trajno obdal s sposobnimi svetovalci, ne bi smel biti samostojen minister ali, še bolje, sploh minister ne.« (Delo, 7. 2.). Obstajajo še številne poosebitve slovenske zunanje politike – tu odstopa poročanje Maga, na primer: »Ko so se razmere za dan ali dva nekoliko umirile, je že nastal problem /.../. Najbolj nestrpni so njegovo odsotnost prevedli v morebitni odstop.« (Mag, 26. 2.). Iraška kriza kot prvo zunanjepolitično vprašanje je namreč (vsaj) po vilenski izjavi postala notranjepolitičen problem par exellence.

Poleti leta 1994 se je tedaj tako imenovani urad za žensko politiko v javnosti pritožil zaradi oglaševalske kampanje Krke za Sun mix. Dejanje je vzbudilo predvsem negativne odzive, ki so se sklicevali na svobodomiselnost in zavračali pomisleke urada v imenu človekovih pravic žensk s poudarjanjem razlike med erotiko in pornografijo; tiste, ki jih je kampanja Krke prizadela, je doletela etiketa krščanskih moralistov in frustriranih puritank. Reakcija je bila tako učinkovita in zmagoslavna, da je Krka naslednje poletje ponovila kampanjo, slogan oziroma njegovi deli pa so za nekaj let prešli v narodovo zakladnico floskul za vsakdanjo rabo. Še več. Kljub temu, da je čez tri leta podobna pritožba prej imenovanega urada na častno razsodišče Oglaševalske zbornice Slovenije uspela (Pohištvo Razgoršek) in uvedla v javnost konstruktivno razpravo o ženski integriteti in dostojanstvu, backlash na upor znatnega števila žensk proti spolno diskriminatornim reprezentacijam seksualnosti1 še vedno deluje in se samovšečno zadržuje na istih (občih) mestih tudi v aktualnem primeru, čeprav je ta radikalno drugačen. In žal se temu propornografskemu zmerjanju, ki je trenutno v obtoku, javno ni mogoče pametno upreti brez regresije; javna diskusija je, razen v točki vprašanja dostopnosti pornografije za odrasle, daleč od fokusa inšpektorjevega ukrepa in njegovih materialnih referenc in še dlje od sodobnih pravniških2 in družbeno teoretskih refleksij medčloveških odnosov na področju pornografije.

Pri vprašanju pornografije in njene regulacije se je svet na Slovenskem pravkar zlomil in se sprevrgel v narobnega. Formalno libertarni govor je pozicioniran na regresivnih izhodiščih, država kot institucija represije govori s perspektive zaščite in emancipacije marginalnih družbenih skupin (otrok in mladostnikov v prvem in žensk, sicer implicitno, v drugem primeru). »Duh« svobodnjaške, navidezno napredne prostodušnosti je v svoji skrajnosti materializiran v osebi poznavalskega porno konzumenta Maksa Modica. Mediji so večkrat spletli njegovo diskriminatorno in falokratsko govorico z besediščem tako poimenovanega cenzorja, ki relativizira svoje dejanje, opozarja na pomanjkljivosti svojih zakonskih predlog, nakazuje poti k rešitvam in transparentno izbere manjše zlo od večjega. Če se družbeno senzibilni pogled čudi temu medijsko porojenemu govorečemu paru, ga razsvetli vizija – gre za kratkotrajno karnevalsko ravnovesje moči.

Bodimo konkretni. Višji medijski inšpektor Ivan Pal je 7. februarja na podlagi ovadbe zakoncev Mihič in drugih izdal kabelskima operaterjema R-kanalu iz Ribnice in ljubljanskemu Telemachu, ki sta med drugim posredovala italijanski pornografski program SCT, odločbo o prepovedi predvajanja pornografije tudi v nočnih urah, ko so dovoljene erotične programske vsebine. Drugim kabelskim operaterjem je poslal dopis, v katerem tolmači uporabljen 84. člen zakona o medijih (absolutno prepoved predvajanja pornografije), 129. člen zakona o medijih oziroma sankcioniranje takšnih kršitev in 114. člen, ki govori o sestavi programskega sveta operaterja in vključevanju predstavnikov lokalnih in interesnih skupnosti.

84. člen zakona o medijih se nanaša na zaščito otrok in mladostnikov in se pravno naslanja na televizijsko direktivo Evropskega parlamenta in Sveta in na njen 22. člen, ki prepoveduje vsebine, ki bi resno škodile fizičnemu, duševnemu in moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov – eksplicitno pornografijo in neupravičeno nasilje.3 Ker se restrikcija nanaša na zaščito otrok in mladostnikov, je mogoče, kot navaja inšpektor Pal4, in v pristojnosti ministrice za kulturo, sprejeti ukrepe, s pomočjo katerih ne bi regulacija pornografskih programov z namenom zaščite otrok in mladostnikov »prizadela« odrasle televizijske konzumente pornografske seksualnosti. V kulturnih okvirih, kjer produkcija in konzumacija pornografije (kakršna je, torej mizogina) še ni zakonsko opredeljena in sankcionirana kot spolno diskriminatorna praksa,5 je tako razmišljanje legitimno; prav tako je upravičeno preizpraševanje inšpektorjevega ukrepa glede na načelo proporcionalnosti, torej vprašanje, ali ni bilo za doseganje cilja uporabljeno ekscesno sredstvo.6 Odgovor bomo našli v regulativi EU, ki je v sedanji družbeno-politični situaciji edini ustrezni referenčni okvir. Kot lahko preberemo v poročilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomskemu in socialnemu komiteju in Regijskemu komiteju z dne 14. 12. 1999,7 je uresničevanje načela proporcionalnosti v programski regulaciji avdiovizualnih medijev odvisno od možnosti nadzora gledalcev in gledalk nad programom. V primeru torej, ko program ni zakodiran, je lahko poseg države radikalen in razmišljanje o škodi operaterja ni dejavnik, ki bi smel vplivati na pravno proceduro.

Javni propornografski govor pa se precej bolj vrti okrog nekaterih tem, ki močno presegajo vsebinski domet ukrepa in regresivno preizprašujejo nekatere kulturne vrednote, ki veljajo v dokumentih EU in OZN za obče sprejete norme ali pa so zapisane kot izhodiščna načela reguliranja družbe.8

Hkrati smo priče hiperreprodukcije stereotipov, ki sestavljajo diskurz v okvirih patriarhalne ideologije. Sem gotovo sodi ideja o naravnosti (torej kulturni nedotaknjenosti) seksualne potrebe in želje, pa predstava o izvornosti seksualnih fantazij in avtonomnosti zasebnih prostorov za realizacijo posameznikove intime in seksualnosti – ter seveda pojmovanje pornografije kot fantazmatskega sveta, ki nima nič z realitetami vsakdanjosti.9

Poleg navedenega, ki na tem mestu ne zasluži kaj več pozornosti, obstaja realen problem, ki pa je relevanten zgolj v perspektivi prihodnjih regulativnih ukrepov v zvezi s pornografijo. Tiče se pojmovanja razlike med pornografijo in erotiko.10 Andrea Dworkin in Catherine MacKinnon opredeljujeta pornografijo z naslednjimi pokazatelji: pozo in mimiko in seksualno eksplicitnostjo le-teh, z oblačili in celotno mizansceno, ter še posebno z namenom, ciljem tovrstnega artefakta, ki je konzumpcija seksualnosti.11 Čeprav je ciljev lahko več (na primer v mehki pornografiji), gre za vladajočega. Dejansko je prav opredelitev prevladujočega namena verjetno najuporabnejši determinator pornografskega žanra za razliko od erotičnih, ki ustrezajo določenim emocionalnim, etičnim oziroma moralnim in estetskim normam.

V tem tekstu bomo na kratko pokazali, kakšna je predstavitev žensk v oddaji Ekstra magazin na Kanalu A. O oddaji kot o žanru in o tem, kaj oddaja nasploh ustvarja, smo v Medijski preži že pisali pred kratkim.1 Tokrat se ne bomo spuščali v podrobnosti oddaje, njenih prijemov in učinkov. Osredotočili se bomo na ženske, njihov status in vloge, kot jih prikazuje oddaja. Sicer smo tudi o tem že pisali2, vendar je v primeru te oddaje kritične analize tega, kar predstavlja in kako to počne treba nujno ponoviti in ponavljati.

Ekstra žensko v besedi in sliki predstavlja enostransko. Ženska je za Ekstra zato, da zabava, zapeljuje, se razkazuje, spolno občuje, zapeljivo prepeva ipd. Predstavi v besedi vedno sledi slika s pogosto bližjimi posnetki posameznih delov bolj (ali manj) golega ženskega telesa. Vesele Štajerke so poimenovane kot »radoživa dekleta«; kamera pokaže noge deklet v kratkih krilih. Komentar gre takole: »Vesele Štajerke se znajo lepo obnašat in smejat /…/ zavedajo se, da je izgled zelo pomemben.« Kaj na to pravijo protagonistke? Takšni predstavitvi pritrdijo, Ekstra pa v goste seveda ne vabi drugih: »Moški so moški, saj radi pogledajo za puncami, sploh če imajo kiklce gor,« nam pojasni Vesela Štajerka Loti. Zapeljivi pogledi, plastični nasmehi in kamera, ki se z Veselimi Štajerkami oziroma njihovimi telesi spogleduje.

Ženske so za Ekstra nujen okras: »lepa dekleta« pridejo na prireditve, se v kopalkah sprehajajo po modnih pistah, kjer se potegujejo za izbor »miss universe«, na »veleslalomu zvezd« se sprehajajo v spodnjem perilu in se v različnih položajih predstavljajo na »edinstvenem« Pirellijevem koledarju. Finalistke za naslov miss hodijo po letalu in v mikrofon odgovarjajo na vprašanja, ali se bojijo letenja in ali bi imele fanta pilota.

Ženske so za Ekstra tudi nore na moške. »Orjaška armada oboževalk« ne počne nič drugega kot »se veseli golega pojava Georga Clooneya v filmu Solaris«. Igralec s svojo goloto predvsem »razveseljuje oboževalke«. Naslednja napoved se glasi: »Ob vročih, prepotenih telesih si boste dodobra napasle oči in za trenutek celo pozabile na fanta ob sebi.« Moški naj pokažejo tisto, »kar si želi videti žensko oko: goloto, zakulisje in obilo zapeljivih gibov«.

Ekstra razkriva osebno življenje igralk, pevk; oddajo zanimajo ljubezenske zgodbe in spodrsljaji iz »zvezdniškega življenja«. Ženska-zvezda je »razgaljena«, »lepotica«, »rdečelasa« ali »temnolasa«, »zapeljiva lepotica«, »hollywoodska hitra nevesta«, »seksplozivna kolegica«, »svetovna rekorderka po kratkotrajnosti zakonskega razmerja«, »že dolgo samska«, »seksi pevka«, »pop diva«, »pop princeska«. Ženske, ki niso hollywoodske zvezde, so v oddaji predstavljene kot tiste, ki so storile nekaj posebnega, nenavadnega, ali kot tiste, ki si zvezde želijo postati in si za to tudi prizadevajo. Po kriterijih Ekstra sta posebni ženski, ki v spodnjem perilu plezata po ledeni steni – Ekstra pravi zato, da bi osrečili svoja moška. Ženski sta poimenovani kot »ledeni vili«, »drzni zimski športnici« in »seksi ekstremni športnici«. Nekaj posebnega je tudi ženska, prekrita s sladoledom in postrežena kot presenečenje. »Kerstin se je prepustila rokam spretnih gostilničarjev, da bi njeno telo izgledalo čim bolj slastno.« Ženska, ki si želi postati zvezda, pa je »mlada in lepa«, predvsem »željna slave«, »plavolasa lepotica«, »super manekenka«, »temnolasa najstnica«, »postavna Ljubljančanka« ipd. Ekstra promovira tudi večje oprsje: » /…/ le eno bomo osrečili z večjim oprsjem. Le katera bo srečna izbranka?« Veliko oprsje je »želja marsikatere Slovenke«, prineslo pa naj bi »samozadovoljitev in srečo«.

Naslednje, kar je še posebej vredno vsaj kritike, še bolj pa poglobljene razprave in ukrepov, je predstavljanje ženske seksualnosti skozi pornografijo. Ekstra snema razgaljena in nastavljajoča telesa striptizet in plesalk. Napoved Ekstra se je med rjuhami zbudil s striptizeto Kati« je podkrepljena z napisom »slečena«. Oddaja sama postane moški, ki se zbudi s striptizeto, s »temperamentno Španko«, ki je, kot napove voditeljica, »za vas odplesala erotični ples«. Gola zadnjica, prsi, cela postava plesalke tako, kot je prikazana, ne samo seksualizira žensko, ampak tudi vabi k sodelovanju, k pornografiji. »Pozor, to je slovenske gore list.« Kamera pokaže nago žensko, napis se zopet glasi »slečena«. Ekstra je »za nas« obiskal »zapeljivo lepotico«, ki je – na tem Ekstra gradi pripoved – »slovenske gore list«. Napoved k zgodbi je sledeča: »Konec oddaje bo vroč, ja, kot verjetno še nikoli. Predstavljamo vam Marino, Slovenko od glave do pet, ljubiteljico živali in poznavalko erotike.« (Ženska med napovedjo gola pleše v ozadju.)

Omenjeni prispevek in mnogi drugi, kot jih prikazuje Ekstra so vsebine, zaradi katerih bi morali ponovno premisliti medijsko zakonodajo oziroma tisti del, ki se nanaša na pornografijo. Oddaji v zadnjem času še posebej intenzivno ne gre samo za predstavo ženske seksualnosti, ampak za pornografijo, celo za nagovarjanje k pornografiji. »Razgaljeno blondinko«, ki ima »sposobnost vzburjenja«, »vodi pogum in neustrašnost«. To, kar Marina počne, je predstavljeno kot povabilo tako za moške kot za ženske: za moške, ki si »v teh mrzlih zimskih dneh zaželijo popestritve večera«, za ženske, ki jim »to pomaga v življenju; pač, nekaj si upaš narediti«. Povabilo postane več kot očitno z objavo spletne strani. Pri tem voditeljica govori o pogumu in sprašuje, »kdaj bodo tudi druge zbrale dovolj poguma za takšno odkrito pojavljanje v javnosti. Korajža velja za vsa dekleta«.

Razen v primeru dveh biltenov, ki jih izdaja romska skupnost, druga medijska produkcija za Rome ali o Romih nastaja v okviru medijev, ki jih ne upravljajo Romi – Tudi pri produkciji konkretnih oddaj na lokalnih radijskih postajah Romi sodelujejo v večji meri šele v zadnjem obdobju

Medijev, ki objavljajo posebne vsebine za Rome ali o Romih, v Sloveniji ni veliko. Gre za nekaj lokalnih radijskih in televizijskih postaj v regijah, kjer Romi živijo. Pogojno v medije lahko uvrstimo tudi časopisa, ki ju izdaja romska skupnost.

Preglejmo najprej, katere medijske programske vsebine so posebej namenjene romski skupnosti v Sloveniji.

Na radijskem področju so to tedenska enourna radijska oddaja Romskih 60 na lokalni radijski postaji Murski val v Murski Soboti, tedenska enourna radijska oddaja na lokalni radijski postaji Studio D v Novem mestu in tedenska enourna oddaja na Radiu Študent v Ljubljani.

Na televizijskem področju so to ciklus oddaj Romano Dikhijpe na Televiziji As v Murski Soboti, televizijske oddaje na Televiziji Vaš kanal v Novem mestu in menda nastaja tudi produkcija televizijskih oddaj za Rome v Krškem.

Med tiskane medije pogojno (glede na interval izhajanja in javno dostopnost) lahko uvrstimo bilten Romano Them, ki ga okvirno trikrat do štirikrat na leto izdaja Zveza Romov Slovenije, in bilten Romano Nevijpe, ki ga izdaja romsko društvo Romani Union iz Murske Sobote.

Razen v primeru dveh biltenov, ki jih izdaja romska skupnost, druga medijska produkcija za Rome ali o Romih nastaja v okviru medijev, ki jih ne upravljajo Romi. Tudi pri produkciji konkretnih oddaj na lokalnih radijskih postajah Romi sodelujejo v večji meri šele v zadnjem obdobju, in sicer na Murskem valu. Pri ustvarjanju radijske oddaje v Novem mestu pa tega vključevanja Romov v produkcijo zaenkrat ni.

Oddaja na Radiu Študent poteka po drugačnem vzorcu. Nedeljsko (pretežno glasbeno) oddajo Romano Drumo v celoti sam pripravlja Rom iz Ljubljane in mu Radio Študent brezplačno (na podlagi pogodbe) odstopa programski čas.

Pri produkciji televizijskih oddaj Romi takorekoč ne sodelujejo, razen kot informatorji za avtorje oddaj.

Nujno bi bilo spodbuditi mehanizme, da bi Romi bolj dejavno sodelovali pri produkciji obstoječih medijskih vsebin, ki so namenjene njihovi skupnosti. Seveda bi dolgoročno bilo potrebne razviti politiko in ukrepe, da bi se Romi izobrazili in usposobili za opravljanje medijskih poklicev tudi v osrednjih medijih na lokalni in nacionalni ravni.

Vlada in nevladne organizacije bi morale podpreti in zagotoviti pomoč romski skupnosti v Murski Soboti pri uresničitvi njene zamisli in želje, da bi bolj samostojno ustvarjala radijske oddaje, in v prihodnosti morebiti ustanovila radijsko postajo.

Romska skupnost v Murski Soboti bi lahko s pomočjo sredstev tujih donatorjev in vlade začela poskusno v lastnem majhnem produkcijskem studiu ustvarjati radijske oddaje, ki bi jih v dogovorjenem terminu predvajale obstoječe lokalne radijske postaje (te bi verjetno zahtevale plačilo za zakup programskega časa) oziroma nacionalni radio. Na ta način bi se zagotovilo vključevanje Romov v produkcijo medijskih vsebin, Romi bi postopoma razvili spretnosti, potrebne za vodenje in izvajanje medijske dejavnosti, bi se identificirali s to produkcijo, bi se naučili pridobiti in razpolagati s finančnimi sredstvi za to dejavnost in imeli nekaj delovnih mest oziroma plač (honorarjev) na voljo, torej bi v skladu z mednarodnimi standardi dosegali večjo vključenost in imeli večji dostop do medijev in medijskih poklicev.

Če bi se ta poskusni model izkazal za dobrega, bi Romi v Murski Soboti lahko razvijali naprej pobudo za ustanovitev radijske postaje. Poskusni model radijskega produkcijskega studia pa bi lahko ponovili v dolenjski regiji.

Urad za narodnosti že zagotavlja finančno podporo za produkcijo radijskih oddaj za Rome na lokalnih radijskih postajah Murski val v Murski Soboti in Studio D v Novem mestu. Zagotavlja tudi finančno podporo za produkcijo televizijskih oddaj v Murski Soboti.

Ministrstvo za kulturo pa zagotavlja finančno podporo za izdajanje biltena Zveze Romov, občina Murska Sobota pa finančno pomaga izdajanje biltena romskega društva v Murski Soboti.

Sredstva, ki jih zdaj prejemajo lokalne radijske postaje za produkcijo oddaj za Rome, bi po zagonu romske radijske produkcije deloma oziroma postopoma tudi v celoti usmerili Romom za upravljanje in izvajanje te dejavnosti. Del vladnih sredstev pa bi lahko še naprej namenjali lokalnim radijskim postajam za zakup programskega časa, v katerem bi predvajali romske oddaje.

Po dostopnih informacijah je urad za narodnosti v letu 2002 za romske radijske oddaje na Murskem valu in Studiu D ter za televizijske oddaje v produkciji murskosoboške TV AS namenil 7,8 milijonov tolarjev. Ministrstvo za kulturo je za kulturne dejavnosti romske manjšine, kar vključuje tudi izdajanje biltena Romano Them, v letu 2002 namenilo 10,5 milijonov tolarjev.

Iz pogovora z morebitnimi tujimi donatorji, predvsem s Sorosovo fundacijo v Budimpešti, je razvidno, da bi bilo mogoče pridobiti sredstva za zagon romske radijske produkcije, ki bi morebiti sčasoma prerasla v romsko radijsko (ali tudi televizijsko) postajo. Zagonska sredstva bi lahko vključevala nakup nujno potrebne opreme, zakup prostora in izobraževanje/usposabljanje potrebnih kadrov.

Romski skupnosti pravico do obveščanja in obveščenosti že v uvodnih določbah izrecno zagotavlja leta 2001 sprejeti Zakon o medijih (ZMed), ob tem ko opredeljuje javni interes na področju medijev (in omenjeno pravico romske skupnosti opredeljuje kot javni interes).

Prvi odstavek 4. člena ZMed tako med drugim določa, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za uresničevanje pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in obveščenosti.

Možnost oddajanja programa ali izdajanja tiskanega medija v njihovem jeziku romski skupnosti daje 5. člen ZMed, ki govori o zaščiti slovenskega jezika. V prvem odstavku sicer zapoveduje razširjanje programskih vsebin v slovenskem jeziku, vendar iz tega določila izvzema vsebine, ki so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine.

Zakon o medijih romsko skupnost izrecno omenja še v določilih, ki se nanašajo na radijske in televizijske programe posebnega pomena. 78. člen tako med posebnimi pogoji za pridobitev statusa lokalnega radijskega oziroma televizijskega programa navaja tudi, da mora program razširjati programske vsebine iz življenja in dela Romov, če so vidne in slišne na območjih, kjer živijo romske skupnosti.

Za morebitni zagon romske radijske postaje, ki bi jo ustanovili in vodili Romi preko romske zveze ali društva, je potrebno upoštevati, da je za frekvence na določenem območju možno kandidirati, ko Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto objavi javni razpis za proste frekvence na tem območju. Pred tem je potrebno ustanoviti medij in ga vpisati v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo.

Romski mediji – tiskani (periodika), elektronski (radio in televizija) in internetni – delujejo v številnih evropskih državah: v Avstriji, Albaniji, Belgiji, Bolgariji, na Hrvaškem, Češkem, Danskem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji, Irski, Makedoniji, Nizozemski, Poljski, Romuniji, Sloveniji, Slovaški, Španiji, Ukrajini in Veliki Britaniji. Največje število teh medijev je na Madžarskem, v Makedoniji, Bolgariji in v Avstriji.

Veliko je tiskane periodike, predvsem biltenov, ki jih izdajajo romske skupnosti. V elektronskih medijih so številne romske oddaje, v nekaterih državah pa tudi radijske in televizijske postaje, ki jih vodijo Romi.

Delujejo tudi internetne strani romskih nevladnih organizacij in tudi tiskovni centri. Povzeli bomo nekatere modele vključevanja Romov v produkcijo medijev in medijskih vsebin v evropskih državah:

1. model: romsko radijsko ali televizijsko postajo ustanovijo in jo vodijo Romi, preko svoje nevladne organizacije, velikokrat tudi kot zasebniki (npr. Makedonija, Madžarska);
2. model: romske oddaje nastajajo v okviru javnih RTV (nacionalnih ali lokalnih), kjer imajo Romi svoje uredništvo (npr. Madžarska, Češka, Makedonija, Slovaška);
3. model: romske oddaje nastajajo v okviru rednih/osrednjih lokalnih radijskih postaj in jih pripravljajo Romi (npr. Hrvaška, Madžarska, Slovenija – Murski val, Kosovo);
4. model: romske oddaje ustvarjajo Romi v okviru multikulturnih radijskih postaj oziroma radijskih postaj skupnosti, kar je zlasti prisotno v zahodni Evropi; na teh postajah programski čas po dogovorjeni shemi delijo številne etnične manjšine (npr. Avstrija, Nemčija);
5. model: Romi ustanovijo in vodijo romski tiskovni center/tiskovno agencijo, ki zalaga vse zainteresirane medije z informacijami o položaju in dejavnostih Romov (npr. Slovaška, Madžarska, Nizozemska).
6. model: Romi postavijo in ažurirajo posebne spletne strani z informacijami o položaju in dejavnostih Romov (Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Madžarska, Italija, Makedonija, Španija itn.).

Ta kratek pregled tujih modelov vključevanja Romov v produkcijo in razširjanje medijskih vsebin ter kratko analizo možnosti za večji dostop romske skupnosti v Sloveniji do medijev, še posebej za zagon lastnih medijev je marca 2003 za Zvezo Romov Slovenije pripravil Mirovni inštitut (Brankica Petković v sodelovanju z Nevo Nahtigal).

Od štirih gostov v oddaji Polnočni klub o Romih (Televizija Slovenija, 24. januar 2003) je bil le eden Rom. Pogovor je tekel o zgodovini, življenju in položaju Romov v Sloveniji. Drugi gostje so bili strokovnjakinja Inštituta za narodnostna vprašanja, eden nekdanji in eden sedanji župan v občinah, kjer živijo Romi.

Oddajo, kakršno nacionalna televizija nikoli prej v tem obsegu ni namenila Romom v Sloveniji, je voditeljica začela in do konca vodila v govorici, ki prostodušno priziva asimilacijo Romov, obnavlja stereotipe, poglablja neznanje in predsodke o Romih in blaži probleme diskriminacije.

Prostodušnost in verjetno dobri nameni voditeljice ter težko priborjeni programski čas so tako rezultirali v oddaji, ki ni uspela, čeprav bi lahko – če bi v njej gostovalo več Romov in če bi voditeljica preučila temo –, pomenila več za informiranje in ozaveščanje javnosti o položaju in življenju Romov v Sloveniji.

Tri vprašanja voditeljice oddaje še posebej ponazarjajo zgrešen pristop k temi. Prvič, razmerja med večinskim in manjšinskim narodom v neki državi se novinarka že na začetku, kakor da bi to bilo samoumevno, dotakne s stališča reciprocitete. Novinarka romskega gosta vpraša, če že Romi trdijo, da jih Slovenci ne poznajo dovolj, kaj pa oni, Romi, vedo o Slovencih. Ti Romi so v Sloveniji rojeni, govorijo in se izobražujejo v slovenskem jeziku, poznajo slovenski socialni sistem, igrajo v slovenski nogometni ligi, berejo slovenske časopise (svojih nimajo), gledajo slovensko televizijo (svoje nimajo) ....

Drugo takšno vprašanje je tisto, ko voditeljica romskega gosta vpraša glede vsakodnevnega življenja Romov. Pove, da ji »ni povsem jasno, kako zares živijo Romi, kako izgleda dan nekega Roma« ter da »ima občutek, da se moški del odpelje zbirati kovinske stare dele, žene ostanejo doma«. Lepo je, da je voditeljica iskrena, vendar s takšnim prijemom legitimizira svoje neznanje kot samoumevno. Voditeljica se protodušno istoveti s tistimi Slovenci, ki ne poznajo življenja in položaja Romov v Sloveniji in je to neznanje pravzaprav niti ne moti, normalno in legitimno se ji zdi, čeprav vodi oddajo o Romih in bi že minimalne novinarske obrtniške zapovedi narekovale, da pozna področje, o katerem razpravlja. Podobno bi bilo, če bi, na primer, novinarka finančnemu ministru zastavila vprašanje, kako se pravzaprav pripravlja proračun in ali ga morda mora potrditi vlada in parlament. Banalnost vprašanja bi lahko opravičevala s tem, da gledalci v povprečju točno ne poznajo procedure.

Tretje vprašanje, ki ponazori zgrešen pristop novinarke k temi, je bilo vprašanje raziskovalki z Inštituta za narodnostna vprašanja, če bi sama živela v skupnosti, kjer bi imela Rome za sosede. Ali bi živela v Semiču in se »spopadala vsak dan«? Kakor da tisti, ki preučujejo položaj Romov in zagovarjajo boljše rešitve, morajo iti skozi test življenja v romski soseščini, sicer se jim ne verjame. Podstat tega vprašanja je teza, da bi se vsak, če bi enkrat živel v romski soseščini, nehal zanimati za to vprašanje in zavzemati za boljši položaj Romov. Kakor da je življenje z Romi le »vsakdanje spopadanje«. S tovrstnimi retoričnimi strategijami novinarka spet legitimira predsodke o Romih in ne izrabi priložnosti, da gledalstvo nacionalne televizije opozori, da odgovor na predsodke najdejo v besedah slovenskega gosta iz romske soseščine v Prekmurju, ki večkrat pove, da so tamkajšnja uprava in službe zdavnaj začele Rome vključevati v sistem in da je zatorej sožitje večinske in manjšinske skupnosti zgledno, napredek romske skupnosti pa očiten.

In tako se je spet o Romih v medijih govorilo kot o problemu, in spet so o Romih najmanj govorili sami Romi.