Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Vodja pravnih zadev pri Guardianu ocenjuje, da moja dejavnost zmanjšuje njeno delo na področju pravdanja o novinarstvu Guardiana za 30 do 50 odstotkov – Sistem odgovornosti Guardiana v veliki meri omogoča dejstvo, da so mu novinarji naklonjeni
Že pet let delam pri londonskem Guardianu kot ombudsman (varuh pravic bralcev). To je bila leta 1997 prva takšna zaposlitev v britanskem novinarstvu. V tem obdobju se je obrnilo name 35.000 bralcev časopisa ali spletnih strani Guardiana s svojimi pritožbami, komentarji ali z željo po pojasnilu določene časopisne objave. V kolumni, ki je objavljena vsak dan na vidnem mestu na mnenjski strani časopisa, je bilo doslej objavljenih več kakor sedem tisoč popravkov in drugih opomb. Iz korespondence z našimi bralci je razvidno, da zelo spoštujejo hiter, nepristranski in avtonomen odziv Guardiana na njihove pritožbe. Bralci želijo, da je časopis odgovoren za tisto, kar objavi v časopisu in na spletnih straneh. In prav delovanje ombudsmana je nazoren, vsakodneven dokaz, da je časopis resnično pripravljen odgovarjati za objavljene informacije.

Pri Guardianu smo si postavili vprašanje, zakaj ne bi bil časopis ali kateri koli drugi medij, ki nenehno zahteva od ostalih, da so odgovorni, tudi sam pripravljen odgovarjati za to, kar objavi.

Brez velike neodvisnosti, ki mi jo zagotavlja pogodba (njena določila lahko preberete na spletni strani Guardiana), svojega dela ne bi mogel opravljati tako učinkovito. Ko so me imenovali za ombudsmana sem bil pomočnik urednika časopisa in sem bil zaposlen pri Guardianu že devet let. Sedaj pri časopisu ne opravljam nobene produkcijske dejavnosti več; ne izdajam nobenih pooblastil in ne pišem o ničemer, kar ni neposredno povezano z mojo novo zadolžitvijo. Ni mi treba zagovarjati ali braniti Guardiana. V skladu z določili pogodbe o mojem delu kot ombudsmana me urednik ne more odpustiti. Če bi vendarle želel razveljaviti mojo pogodbo preden poteče, bi moral pridobiti večinsko soglasje lastnika Guardiana Scott Trusta.

Urednik prav tako ne more dati veta, niti ne more posegati v mojo tedensko kolumno, v kateri odgovarjam na vprašanja bralcem. Dejansko v vseh petih letih mojega delovanja tega ni niti poskušal, niti namignil, da bi želel kar koli spremeniti. Na noben način ni posegal v popravke, zapisane v moji dnevni kolumni. Zatorej moje spoštovanje Guardiana – ki je moj delodajalec – v veliki meri temelji prav na izkazanem zaupanju.

V teh letih sem se srečal s precejšnjim številom primerov novinarskega kriminala in prekrškov, vse od manjših napak v slovnici in sintaksi, z napačno črkovanimi osebnimi imeni in imeni mest, pa do klevetanja, namernih napačnih interpretacij, plagiatorstva, motenja zasebnosti in tako naprej.

Bralcem zaupam, da razlikujejo med zelo pomembnimi popravki, ki jih objavimo prve v dnevni kolumni, ter manj pomembnimi popravki, mnogokrat duhovitimi, ki so na vrsti takoj za prejšnjimi. Odvetniki se danes načeloma strinjajo s prednostjo tega, da so tudi največje novinarske napake objavljene na istem mestu vsak dan. Ne vztrajajo več na popravkih, kot jih sam imenujem »na kraju zločina«, tj. popravkih, ki so bili objavljeni na straneh, na katerih so se pojavile prvotne napake.

Vodja pravnih zadev pri Guardianu ocenjuje, da moja dejavnost zmanjšuje njeno delo na področju pravdanja o novinarstvu Guardiana za 30 do 50 odstotkov. V nedavnem primeru na višjem sodišču je Guardian prosil sodnika, da bi ta omejil odškodnino za klevetanje, katerega je časopis priznal, na 10.000 funtov zaradi truda, ki sem ga vložil, da bi ugodil tožilcu. Sodnik je odvrnil, da bi brez mojih prizadevanj za opravičilo (katerega je tožilec na koncu zavrnil) odredil plačilo odškodnine v znesku 30.000 funtov, kar je enako odškodnini za izgubo očesa.

Sistem odgovornosti Guardiana v veliki meri omogoča dejstvo, da so mu novinarji naklonjeni. Preden sem pred petimi leti začel delati kot ombudsman, sem prosil za sestanek s predstavniki novinarskega sindikata, katerega član sem že celo življenje, da bi predstavil svoje načrte o delu. Želel sem, da ne bi bilo dvoma, da se zavedam svoje dolžnosti biti pravičen do novinarjev ter da se bom z njimi posvetoval in jim omogočal, da se odvzovejo na vse resne pripombe. Vsi novinarji v uredništvu imajo na svojih računalnikih vpogled v prispelo elektronsko pošto, ki jo prejemam od bralcev. Prav tako lahko prebirajo moje odgovore. Na lastno zahtevo mi je onemogočeno brisanje datotek te vrste. Svojim sodelavcem, katerih delo je predmet pritožb, pošiljam zelo malo elektronske pošte, saj imam raje osebni stik z njimi, tako da se odpravim k njim v pisarne, kjer se lahko pogovorimo.

Če se bralci ne strinjajo z mojo predlagano rešitvijo pritožbe, jim povem, katere možnosti imajo na razpolago. Lahko se obrnejo na Guardianovega zunanjega ombudsmana, ki ima vlogo, podobno pritožnemu sodišču. V zadnjih petih letih je obravnaval ducat primerov, večina katerih se je nanašala na moje predloge za rešitev pritožb. Bralci se lahko pritožijo tudi pri Pritožni komisiji za tisk (Press Complaints Commission), ki nadzira spoštovanje pravil poklicne etike za celotno časopisno panogo. Lahko se zatečejo tudi k zakonodaji.

S svojim delovanjem pri Guardianu želim pozitivno vplivati na dobrobit časopisa in povečati stopnjo zaupanja med novinarji in bralci. Namen kolumne s popravki je pokazati pripravljenost časopisa, da objavi pravo stanje stvari in ne le da prizna zmotljivost. Naš cilj je biti odgovoren in odgovarjati.

nazaj