Na nedavni konferenci The News Xchange 2002, ki je potekala v Ljubljani, smo se pogovarjali s Chrisom Cramerjem, predsednikom TV mreže CNN International, glavnim arhitektom CNN-ove regionalizacije. Cramer je Anglež, nekdanji vojni dopisnik, ki je za BBC delal 25 let, zdaj pa živi v Atlanti in dela za ameriško medijsko hišo. Leta 1980 so ga teroristi med napadom na iransko ambasado v Londonu kot novinarja BBC-ja zadržali za talca, zato svoje delo med drugim posveča tudi novinarjem-vojnim dopisnikom, ki zaradi posttravmatskih stresov potrebujejo pomoč. S Cramerjem smo se pogovarjali o medijskem spremljanju terorističnih napadov lanskega 11. septembra, o evropskih in ameriških medijih ter o vlogi CNN-a v prihodnosti.
Kaj sta bila CNN-ov največji uspeh in največja napaka med poročanjem o terorističnih napadih 11. septembra lani?
Težko pomislim v tem trenutku na kakšno napako. Vi me spomnite na kakšno … Lahko vam povem, kaj sem jaz opazil, kako so CNN in druge televizijske postaje poročale o tem dogodku. Na splošno bi lahko rekel, da so lahko v tem obziru ponosne nase. To je bil zelo travmatičen dogodek, ni bila zgodba, to je nekako neprimeren izraz, šlo je za ameriško grozljivo tragedijo, za precedenčno tragedijo zgodovinskih razsežnosti in zato tudi za skušnjavo ameriških novinarjev, skupaj z novinarji CNN-a, da so se v to vključili in, kot je znano za ameriške novinarje, tudi zelo vzneseno poročali, čeprav po mojem mnenju ni šlo samo za to. V večini so ameriške televizijske postaje lahko ponosne nase, razumele so, da morajo nekaj storiti za svoje občinstvo. Najprej poročati o tem, kar vedo, in ne špekulirati o tem, česar ne vedo. Še posebej sem ponosen, če se ozrem nazaj, kako so novinarji CNN-a poročali o tej travmatični tragediji. Veliko ljudi s CNN-a je namreč imelo prijatelje in sorodnike v dvojčkih, kar je predstavljalo še dodatno dimenzijo; poročali so o dogodku, s katerim so bili tudi intimno povezani.
Kako ste se odločali o pomembnih vprašanjih, kot je bilo na primer, kako in ali sploh pokazati ljudi, ki skačejo s stavbe?
Odločili smo se, da ne prikazujemo teh posnetkov, mislim, da smo predvajali samo enega. Takoj po napadih smo se na CNN-u odločili, da je večina takšnih posnetkov tako grozovitih, tako travmatičnih, da moramo biti zelo previdni pri njihovem predvajanju, to smo pri ponavljanju posnetkov v naslednjih dnevih po napadih tudi upoštevali. Bi bili bolj modri, če bi se odločili drugače? Morda, mislim pa vseeno, da je bila ta naša odločitev zelo odgovorna.
Kakšne informacije ste ponujali svojim gledalcem, da bi razumeli, kaj so ti dogodki za njih pomenili?
Mislim, da so mediji morali takoj reagirati in prikazati, kaj se dogaja, ne pa špekulirati, kdo je za to odgovoren. Potem ko se je tudi drugo letalo zaletelo v WTC, je bilo očitno, da ni šlo za nesrečo, ampak za teroristično dejanje. V takšnih primerih se zato narava novinarskega poročanja zelo spremeni. Mislim, da smo predvsem poročali o tem, kar smo vedeli, in nismo špekulirali o tem, česar ne vemo. V ZDA še vedno prevladuje velika nervoza, kaj se še lahko zgodi. To je prisotno pri velikem delu populacije, predvsem med t. i. jumpy populacijo. V ZDA ima zato CNN odgovornost, da pomiri takšne ljudi, to je naloga medijev, ki služijo javnosti, kar CNN počne že nekaj časa.
V javnosti se je po napadih takoj tudi pojavila debata o patriotizmu in objektivnosti v novinarstvu in o zelo pomembni vlogi, ki so jo mediji imeli; ukvarjali so se z čustvi, povezovali ljudi. Je to okrnilo novinarsko objektivnost?
Ja, slišal sem očitke, da so se nekateri novinarji ovili v zastave, če lahko tako rečem, in bili zelo patriotski. Toda mislim, da je to dilema, s katero so se morali ukvarjati tudi mediji in novinarji v tem delu sveta (Evropi). Kako poročati o vojni, izrednem stanju, natančno in pošteno, toda tudi z neko občutljivostjo do lokalne publike. To je bila dilema, ki jo je ameriško novinarstvo preživljalo v tistih trenutkih. So nekateri postali preveč patriotski, kar koli že to pomeni? Morda. Mislim, da si lahko hkrati patriot in novinar, ki ne pozabiš na svojo odgovornost. Ni nujno, da si lahko samo patriot ali samo novinar. Tu ne more biti nikakršne moralne ekvivalence do terorizma na eni in družbe, kot je ameriška, ki so jo napadli teroristi, na drugi strani. Tukaj ni dveh strani, ne zanima me, kaj mislijo teroristi. Lahko vam zatrdim, da kot televizijski novinar, ki je v svojem poslu že veliko let, nimam namena predstavljati obeh strani. Terorizem je napad na nedolžno civilno prebivalstvo; torej je ideja, da bi predstavljali obe strani, povsem absurdna.
Ste opazili kakšno očitno razliko med evropskimi in ameriškimi mediji pri poročanju o teh dogodkih?
Američani so doživeli teroristični napad, tako kot so ga tudi že ljudje v Italiji, Turčiji … Kadar poročaš o tem, kar se je zgodilo tebi, je seveda to povsem drugačna raven, kot če poročaš o dogodku, ki se je zgodil nekomu drugemu. Sicer pa so bile razlike. Evropski mediji, ki imajo večje izkušnje pri poročanju o terorizmu, so obsojali nekatere ameriške novinarje in njihov patriotizem, jaz to sprejmem. Kot Anglež, ki živi v Atlanti, ki je nekoč delal za BBC, poročal o dogodkih na Severnem Irskem, o Falklandski vojni, lahko vidim obe strani zadeve. Zdaj si vsi mediji, tudi v ZDA, postavljajo resno vprašanje, kaj se bo še zgodilo. Postajajo bolj kritični do vlade, ki ima specifično stališče, in mislim, da je zato pomembno za novinarje in novinarstvo po celem svetu, da iščemo nepriljubljena stališča in tudi ta objavljamo, saj nihče nima pravilnega odgovora na to vprašanje.
Krivec za to, da občinstvo v ZDA ni bilo primerno pripravljeno za takšen dogodek, je po vašem mnenju t. i. padalsko novinarstvo. V kakšnem smislu?
Odgovorne so bile predvsem bogate medijske organizacije, ki niso več poročale o dogodkih, ki so se dogajali zunaj ZDA. Tiste, ki so se odločile, da ne bodo imele dopisnikov v drugih državah, ki so se odločile, da so relevantne zgodbe samo iz Amerike. Predpostavka, da kadar Amerika kihne, ostale države dobijo prehlad, je tu precej smešna, čeprav pravzaprav drži. Toda deluje tudi obratno. Mislim, da nekateri ameriški mediji, ne sicer vsi, ne tudi CNN, niso pravilno poročali o zgodbah zunaj ZDA, na primer o tistih državah, ki niso naklonjene ZDA in njenim stališčem. Naša pomembna odgovornost je, da predstavimo različna stališča, tudi tista, ki so protiameriška. Toda v tem primeru ameriško občinstvo ni bilo pripravljeno, ni poznalo mednarodnega terorizma, ni slišalo za Al Kaido, ni poznalo stopnje sovraštva, ki obstaja zunaj ZDA. Naša naloga je, da ljudi pripravimo na to, da jim določene stvari razložimo, seveda če je to mogoče.
Po terorističnih napadih se je na internetu pojavila zgodba, ki je obtoževala CNN, da je objavil deset let star posnetek, ki naj bi prikazoval, kako Palestinci teroristični napad proslavljajo na ulicah. CNN je sicer to takoj zanikala; je bila to velika škoda za vašo hišo?
Zgodbo je na internetu objavil študent neke brazilske univerze, ki naj bi jo slišal od nekoga drugega. Internet je neverjetni informacijski mehanizem, lahko pa je tudi zelo zastrupljajoč, kadar gre za domneve in govorice. V zgodbi je šlo za domnevo, da smo na CNN-u uporabili posnetek agencije Reuters, na katerem je manjša skupina proslavljala dogodke 11. septembra, ki pa naj bi bil star že nekaj let. To je zares podlo in ne drži. Te posnetke je objavil tudi BBC in Reuters, ne samo CNN, pa tudi večina ostalih svetovnih televizij. Proslavljanje se je res zgodilo, ni bilo prav prijetno, toda naše delo je, da prikažemo tako grde kot lepe strani, tako da grde postavimo v primeren kontekst. Škoda, ki je nastala za CNN? Šlo je samo še za eno govorico, t. i. urbano legendo, ki so jo izbrali, da bi škodovali CNN-u. V njo so verjeli, ker so tako prepričani v svojih glavah. To je temna plat interneta, govorice, špekulacije razširjajo ljudje, ki radi opravljajo, imajo radi govorice, si jih izmišljujejo, mi pa zaradi njih trpimo.
Vojna proti terorizmu je očitno spremenila televizijski način podajanja informacij. Kako vi vidite to razliko? Se je spremenil način pristopa do informacij ali se je vse skupaj samo osredotočilo na vojno?
Nekateri so prepričani, da se je svet spremenil za vedno, to ni moje prepričanje. Mislim, da je novinarstvo, še posebno v ZDA, postalo bolj odgovorno, mediji zdaj poročajo tudi o dogodkih zunaj države. V ZDA je zdaj nekakšna faza, ko lahko rečemo, da je novinarstvo bolj kakovostno kot v obdobju pred 11. septembrom, morda ne tako dobro kot 12. septembra, kot je izjavil Dan Rather (priznani ameriški televizijski voditelj in novinar, op. a.). Misli, da je v ZDA še vedno želja, da mediji poročajo o dogodkih zunaj države, tudi CNN se trudi, da predstavi čimveč takšnih informacij, ki pa jih je predstavljal že pred tem dogodkom; prepričani smo, da je to poslanstvo naše televizije.
Katarska televizija Al Džezira je postala »slavna«, ker je predvajala govor Bin Ladna …
Al Džezira je televizija namenjena arabsko govorečemu občinstvu, ki jo oddajajo v težavnem političnem območju. Ustanovili so jo nekdanji ljudje z BBC-ja, zato se veliko njenih novinarjev ponaša z novinarsko kredibilnostjo. Njihovo delo je težko in v večjem delu delajo tudi dobro. To je televizijska postaja, ki je namenjena le arabsko govorečim ljudem, ostali svet jih ne more spremljati. Torej je njihovo občinstvo precej drugačno od našega ali na primer gledalcev televizijskega programa BBC World. Zato ni presenečanje, da so njim ponudili posnetek Bin Ladna. Toda vsi smo se s tem okoristili, tudi CNN. Z Al Džeziro dobro sodelujemo, izmenjavamo si posnetke, kar pomeni, da smo vsi lahko predstavljali, kaj se dogaja. Želim jim vse najboljše, so naša konkurenca, toda radi imamo konkurenco.
Če bi Bin Laden ponudil CNN-u intervju, kakšna bi bila uredniška odločitev?
Pred šestimi meseci je bil takšen trenutek, ko sta CNN in Al Džezira mislili, da imata priložnost intervjujati Bin Ladna. Toda to se potem ni zgodilo. Če bi me, na primer, na moj mobilni telefon poklical Bin Laden in mi ponudil intervju, ne bi pomišljal in bi ponudbo zagotovo sprejel. Toda zanimalo bi me, kje se bo intervju zgodil, pod kakšnimi pogoji, ali bom lahko postavljal vprašanja brez pogojevanja in omejevanja, torej zanimale bi me okoliščine. Toda jasno, že kot novinarja me mora to zanimati, da izvem kaj več o človeku, ki se razglaša za terorista, bila bi napaka, če bi ga zavrnil, češ, nočem imeti opravka s teroristom.
In kaj bi bilo vaše prvo vprašanje, ki bi mu ga zastavili?
Vprašal bi ga, kaj načrtuje po 11. septembru, kakšni so njegovi načrti, če jih še ima. Potem bi premislil, če verjamem njegovim odgovorom, če je bil iskren ali je lagal. Mislim, da ljudje morajo vedeti, kaj takšnega samooklicanega terorista, ki ubija nedolžne žrtve, žene v takšna dejanja.
Svet in svetovni mediji zdaj pričakujejo napad na Irak. Kakšni so načrti CNN-a, kako boste pokrivali ta dogodek? Jasno je, kakšna je bila vloga CNN-a leta 1991 v času zalivske vojne, kaj pa zdaj, enajst let pozneje?
Seveda vam ne bom izdal naših načrtov, ker bi jih dobila lahko tudi naša konkurenca. Kar koli se bo zgodilo, bognedaj, da bi se, ampak če se bo, imamo na CNN-u pripravljen obsežen načrt, ki bo vključeval veliko število ljudi. V Bagdadu imamo tudi že veliko let svoje dopisništvo. Če nam bodo dovolili tam ostati – kot že veste, nismo v najboljših odnosih z iraškimi oblastmi – bomo tja poslali več ljudi, novinarjev, da bodo poročali, kaj se dogaja, toda zagotovo se ne bo ponovilo leto 1991. Za novinarje bo dostop do teh krajev težji, kot je bil takrat, in mislim, da bo tudi bolj nevarno, to pa je v tem trenutku tudi glavna tema, s katero se ukvarjamo. Zelo bomo morali paziti na naše »zvezde«.
Se vam zdi, da imajo vaši gledalci dovolj znanja o tem, kaj se dogaja v Iraku, Afganistanu, jim posredujete dovolj takšnih informacij?
Ja, seveda. CNN ima 8–10 programov, ki v zadnjem času poročajo samo o tem, o Afganistanu in Iraku. Ne gre samo za dnevno poročanje, temveč tudi za bolj analitične in raziskovalne in dokumentarne zgodbe s tega območja. Pomembno je tudi to, da gledalcem razložimo, zakaj so te teme pomembne in da ne poročamo o njih samo zato, ker je tam naš novinar.
Verjetno veste, da ameriški predsednik Bush ni preveč priljubljen med evropskimi mediji. Se morda spomnite, kdaj je CNN objavil kakšno zgodbo, ki je bila kritična do predsednika Busha?
To bi morali vprašati gospoda Busha. Ker CNN v Evropi povezujete s tem, da je blizu ameriški administraciji, bi morali videti vsebino mnogih sporočil elektronske pošte, ki jih dobivamo. Mi smo novinarji profesionalci, nobeni strani nismo bolj naklonjeni, nimamo ameriškega stališča, ameriškega pogleda. Poročamo o vsem, pod mikroskop postavimo vsak del ameriške politike in politike Georgea Busha. Zelo sem ponosen, koliko različnih virov smo vključili v prikazovanje zelo kompleksne zgodbe o Iraku, ki nakazuje zelo pomemben obrat v prihodnjih mesecih. Upam, da se ne bo zgodil, toda na žalost se lahko. Naše delo je, da poročamo o vsem, da poročamo skeptično, ne pa cinično, ker o tem nimamo stališča. Naša naloga je mednarodno poročanje za različne programe, ki jih imamo, za CNN International in programe v lokalnih jezikih. Mislim, da je cel svet pomemben in je potrebno o tem poročati.
Kako ameriški mediji predstavljajo Evropo? Kako pogosto poročajo o evropskih zadevah?
Odvisno, CNN na primer poroča zelo veliko. Kakšen pa je splošni vtis? Ameriški mediji v zadnjem letu seveda veliko več kakor prej pišejo o evropskem dogajanju. Če stlačimo medije v eno škatlo, lahko rečemo, da večina o Evropi prej sploh ni poročala. Zdaj se je seveda to zelo spremenilo. Kar je najbolj pomembno za Američane in torej tudi za ameriške medije je to, da jih zanima, kakšno je evropsko stališče glede napada na Irak, kateri deli Evrope so bolj kritični, kateri se držijo ob strani, kateri čakajo na rešitev. Torej, kakšno je stališče Velike Britanije, Nemčije, Francije, Italije – to zanima ameriško javnost in o tem jih obveščamo.
Delali ste tudi za BBC. Kakšna je razlika med BBC-jem in CNN-om s stališča novinarskega dela?
Obstaja veliko podobnosti in nekaj razlik. Obe medijski hiši imata zelo razvejano mednarodno dopisniško mrežo, veliko stalnih dopisnikov, ki govorijo lokalni jezik, obe hiši pokrivata mednarodne zadeve in izvajata isti tip novinarstva. Razlike so, da je BBC zelo velik, lahko je zelo birokratski in zelo počasen pri svojih odločitvah. CNN je manjši, bolj osredotočen in hitrejši.
Kakšna bo vloga CNN-a v prihodnosti, pripravljate kakšne večje spremembe?
CNN bo ostala globalna televizija v angleškem jeziku, vendar se bodo okrepili njeni programi v lokalnih jezikih, imamo jih že v turškem, španskem, nemškem. Prav tako nas boste lahko spremljali hkrati preko ekrana in tudi na medmrežju, tudi vedno bolj v lokalnem jeziku. Upam, da bo v prihodnosti kjer koli na svetu mogoče spremljati program CNN-a, ki bo »služil« lokalni deželi, v njenem jeziku. To so moje sanje.