Pridi, miško! Med poplesavanjem nekaterih mladoletnic, ki so si za to priložnost nadele posebno spuščene kopalke in salonarje z zavidljivo visoko peto, se je znašel tudi kak mladec, ki mu je pogum vlila dodatna steklenica piva. Pozornost od prepotenih teles pa sta prav gotovo vsaj za nekaj časa odvrnili mladenki, ki sta s svojo opravo, stasom in gibi nazorno pokazali, da sta tam zato, da si vsakdo lahko privošči pašo za oči in verjetno, če bi bil samo malo vztrajen, še kakšno dodatno zakulisno radost. »Si nor, a bi bila kaj?« so ugibali mladeniči, tisti malo bolj zadržani pa so jim odgovarjali, da so take »nastavljačice« najslabše. /.../ Veliko besed, dobrih namenov in občutek, da se tudi turistični delavci, ki bi morali poskrbeti za najboljše počutje svojih turistov – tako mladih kot starih – obnašajo kot tista gruča zmedenih mladeničev, ki imajo pred sabo dober »plen«, pa ne vedo, kako bi se ga lotili. (Radoživi ples na vodi, Mag, 17. 7. 2002)

»Urejanje posebnega položaja Romov torej ni suhoparno pravno vprašanje ... ampak zadeva, ki najprej zahteva odgovor na vprašanje, ali smo in koliko smo Slovenci sploh pripravljeni živeti skupaj z različnimi in drugačnimi.« (Jana Taškar, Črka zakona proti duhu nestrpnosti, Delo, 12. avgusta 2002) Po tako surovem poniževanju domačih ljudi, kakor ga izkazuje navedeni stavek iz poluradnega uvodnika v našem osrednjem dnevniku – pač v skladu z »linijo« vladajoče oblasti – bi bil že čas, da bi se vprašali nekoliko drugače. Ali so in koliko so »različni in drugačni« pripravljeni živeti z nami, Slovenci? /.../ Če se vrnemo k »urejanju posebnega položaja Romov«, se pravi k zakonu, ki po vzorcu obveznega manjšinskega predstavništva v parlamentu predpisuje obvezno predstavništvo te etnične skupine v določenih občinah, se spomnimo konfliktnih dogodkov z romsko udeležbo. Denimo tistega iz šole v Šmihelu pri Novem mestu, ko se je šolar tega porekla lotil sošolke, še deklice. Učenca potem ni bilo mogoče premestiti v drugo šolo, umakniti se je morala žrtev. /.../ Močno nas zanima, kako bi se obnašala ta gospoda, ki vsa do zadnjega prebiva v elitnih stanovanjih, če bi morala živeti v najbližji soseščini romskih naselij. Dvomim, da kaj drugače kot vsi tisti, ki jih je doletela sreča, da se morajo bati oboroženih mladcev, se umikati pred divjimi vozniki, biti vsak trenutek na preži za svoje imetje, ob čemer je policija praviloma »nemočna«. Namesto da bi zakon skušal urediti sožitje naših ljudi s tem težko prilagodljivim življem elementarnih nravi, kar je še zlasti značilnost dolenjske veje, v naših krajih dejansko seje razdor. Obvezno predstavništvo v občinskih svetih znajo Romi razumeti tudi v smislu, da so tiste njihove življenjske navade, s katerimi škodujejo svoji okolici, njihova predpravica, in to uzakonjena. Spet priložnost za poniževanje naših ljudi s provokativnim povzdigovanjem »različnega in drugačnega« nad vse, kar tukaj še kaj velja. (Prej dežela kot država, Mag, 28. 8. 2002)

Res je, da je Robert, ki se je preživljal s priložnostnimi deli v Avstriji in kot redar v pomurskih diskotekah, že dolgo znan kot nasilnež, ki so ga policisti večkrat obravnavali zaradi manjših kaznivih dejanj. Svoje dekle je pogosto pretepal. A ne glede na to, da se nista najbolje razumela, očitno ni mogel prenesti, da ga je Katja, ki jo je spoznal že v osmem razredu, zapustila in se s sinom preselila nazaj k staršem. /.../ Robert naj bi bil pripadnik romske skupnosti, ki pa stvari pojmuje popolnoma drugače kot Slovenci. Po slovenskem kazenskem zakoniku se spolni odnos z mladoletno osebo šteje za kaznivo dejanje spolne zlorabe, in tako bi Robert že pred dvema letoma moral v zapor, saj je bila ob rojstvu njunega sina Katja stara šele šestnajst let. Pa ga niso zaprli, kajti med Romi so zgodnji spolni odnosi in porodi mladoletnic pogosti in nič nenavadni. V njihovi skupnosti je veliko huje, če dekle moškega zapusti, saj ta igubi svojo čast in njegov ponos je ranjen. Izdaje ji nikoli ne bo odpustil. V tej luči dogodek dobi popolnoma drugačno veljavo. (Čast, Mag, 7. 8. 2002)

No, slovenski kriminalni reporterji, med katerimi sem si dolga leta služil kruh, smo ta kriminal počasi »obudili« in korak za korakom v časopise namesto inicialk spravili tudi polna imena in priimke akterjev črne kronike. Spomnim se nekega posvetovanja na sodišču, kjer so sodniki zagovarjali začetnice, jaz pa polna imena tudi drobnih kršiteljev. Menim, da če je nesrečo povzročil Bronislav Sarabandič iz Ljubljane, v časopisu pa piše da je bil B. S. iz Ljubljane, časopis neupravičeno obdolžuje tudi mene, ker imam pač iste inicialke. Sodno-novinarski klinč so takrat razrešili policisti, ki so predlagali kompromis (pa naj še kdo reče, da policija ni konstruktivna). Njihov predlog, naj bodo imena izpisana, priimki pa označeni z začetnico, je bil sprejet. Ampak kmalu sem spoznal, da je slovenska milica to prefinjeno predlagala iz nacionalističnih vzgibov. V Mali nočni kroniki so potem nastopali pretežno Fikreti, Safeti, Slobodani, Fatime, Vukosave ..., medtem ko je bilo Janezov, Francev, Jožetov in Marij hudičevo malo. Kolego Skumavca, ki je kroniko pisal, pa so potem mirovniki obsojali kot ksenofoba. (Veliki k, Mag, 7. 8. 2002)

Težke čase si lahko obeta Rivaldo. Brazilska manekenka Viviane Bruneri je namreč javno naznanila, da je oče otroka, ki ga bo rodila januarja. Rivaldo ni rekel še nič, zanimivo pa je, da je pred Susano Werner Ronaldo kuril tudi Viviane. (Ronaldinha ima sina z vratarjem, Slovenske novice, 17. 10. 2002)

Preplašene živali so se razbežale med klopmi, mladi kralj in njegov prijatelj sta zamahovala med njimi s sabljo, da so osupli poslanci obstali kot vkopani. Kri se je po tleh nabirala v krvavih potočkih, odsekane ovčje glave pa sta mlada objestneža metala v strmeče predstavnike ljudstva. /.../ Nemara bi imeli takšno vedenje pri kakšnem zaostalem azijskem ljudstvu za mladostno razigranost, toda v Evropi je vzbujalo ogorčenje in grajo. Začele so se tudi širiti govorice, da mladi skandinavski monarh ni pri zdravi pameti. Govorice je sprožal tudi njegov odnos do nežnejšega spola. V otroških letih ni med čednimi deklicami modre krvi našel nobene, ki bi mu bila všeč. Ko je odrasel, se ni zanimal za dekleta. (Kralj, ki je zavračal princese, Slovenske novice, 19. 9. 2002)

Ob zdaj že kar rednih cirkusih, ki nam jih počnejo hrvaški ribiči iz Bujščine v Piranskem zalivu, saj se namesto z ne dovolj donosnim ribolovom raje ukvarjajo s kaljenjem zaliva, je prišla iz Mehiškega zaliva zanimiva novica o ribiškem podvigu hrvaške mornarske posadke. /.../ Ribiško podjetni hrvaški člani posadke slovenske tovorne ladje Morsko ogledalo so si namreč privoščili priboljšek na jedilniku. Med plovbo so ujeli veliko ribo in jo prepustili kuharju. Z obedom so se vsi po vrsti zastrupili. Dobili so visoko temperaturo, hudo drisko, bruhali so kot za stavo in ječali zaradi neznosnih bolečin v prebavilih, posameznikom med kar 21 zastrupljenimi (13 med njimi je bilo Hrvatov) pa se je začasno tudi močno poslabšal vid. Po pregledih v ZDA se je izkazalo, da so se Hrvatje, ki mislijo, da lahko ribe nekaznovano lovijo, kjer koli že so, zastrupili z ribo napihovalko iz družine ježevk (Diodontidae). (Na Morskem ogledalu zastrupljeni Hrvati, Slovenske novice, 5. 9. 2002)

Kaj je mačka? To je oseba ženskega spola, ki gre mimo moških oči. Vse drugo je v moških možganih, ki vse izmerijo, vse povežejo, vse obarvajo. Njeno glavo, oči in lase, krivino njenih prsi, rito in dolge, dolge noge. Poletje je čas, ko fantje sedimo v najdebelejših sencah vesolja, srkamo pivce, mimo pa plovejo mačke. Kot jadrnice. Kot tisti predmeti, ki jim pripisujemo absolutno popolnost videza. Mačka je kot nadzvočni F 16, porsche biturbo ali ura IWC. Mačka je kot nežno izvezena čipka, kot zamolklo rdeča češnja. Mačka je popolnost. /.../ Drage moje dame, vsaka ženska je enkrat v življenju mačka. Vsaka, ki ji je do tega. (Mačke, Polet, 12. 9. 2002)

Dve različici uspešne pedrske nadaljevanke Moške zadeve sta se začeli skoraj hkrati predvajati na Kanalu A in TV Slovenija. /.../ Razlika je namreč očitna, pedri v ZDA so lepši kot pedri v Britaniji, pedrski klubi v ZDA so videti bolje, ameriški peder, ki se overdozira, ne umre tako kot britanski, pedrova mama v ZDA je zgledna pripadnica heterodružbe s priponko Pedrova mama, medtem ko je angleška mama prav tako ponosna mama pedra, le da ga zvečer rada srkne in se s svojim pedrskim bratom zabava v pedrskih klubih. Tinejdžerski peder v ZDA na liste zvezka riše moške zadnjice, /.../ Življenje pedrov nam ameriška različica prikaže v tri četrt, medtem ko si za isto zgodbo Britanci vzamejo uro v dveh nadaljevanjih. Očitno je, da so nam Evropejcem britanske zadeve bolj pri srcu, toda treba je videti tudi pedrsko življenje v ZDA. Mulci se bodo mogoče raje, kot da bi spoznavali pedre prek teveja, odločili za obisk kakšnega domačega peder kluba in si ogledali življenje slovenskih pedrov. (Lepota po ameriško, Polet, 29. 8. 2002)

Raje se vprašaj, zakaj Queer as Folk potrjuje – in to z večkratnim klicajem – tisti najelementarnejši homofobični stereotip. Da so pedri promiskuitetni, da jim v glavi utripa samo kurac. Non-stop fukarjenje, non-stop klepet o fafanju in oteklih ritih. Kot da druge linije komunikacije sploh ne obstajajo. Kot da bi jih katero koli drugo početje ali govorjenje zaneslo v melodramo. Kot bi morali biti bolj tough od najbolj pravih muškarčin, od najtrših šovinistov. /.../ Heteroseksualci imajo homoseksualce za fukmašine in si ne morejo predstavljati, da bi ti zmogli biti sentimentalni. (Nežno utrgani, Polet, 29. 8. 2002)

Danes 29-letno umsko zaostalo dekle je bilo pred skoraj sedmimi leti lahek plen takrat 35-letnega taksista. S silo je zlomil njen odpor in jo prosil, ženska pa se še danes spopada s številnimi posedicami, ki jih je vanjo vtisnilo grozljivo doživetje. /.../ Taksistu tudi niso verjeli, da ni vedel, da je dekle prizadeto. Še več, žrtev se mu je prav zaradi te okoliščine zdela lahek plen. (Lahek plen, Delo, 9. 9. 2002)

Sto šestinsedemdeset centimetrov visoka, dolgonoga svetlolasa in modrooka Nataša Krajnc, nova mis Slovenije, prihaja iz Celja, mesta, ki v slovenski zgodovini tega lepotnega tekmovanja še ni prispevalo zmagovalke. /.../ Zaposlena je namreč v družinskem podjetju Kostra, ki skrbi za kaznovanje tistih, ki ne parkirajo prav. Vendar Nataša ne piše listkov in ne namešča »lisic«. Pravi, da je to težko, moško delo. (Srečni petek, trinajstega, Nedeljski dnevnik, 29. 9. 2002)

Z rokohitrskimi triki za mizo, kjer se igra »caribean poker« sta 41-letni Avtandila S. in 37-letni Dzhaba N., oba Gruzinca, slednji pa ima še ukrajinsko državljanstvo, v preteklih dneh tri slovenske igralnice ogoljufala za približno 2,45 milijona tolarjev. Njune trike so ugotovile službe za video nadzor v igralnicah, ki pa so dogajanja za mizami, za katerimi sta igrala Gruzinca, skrbno analizirale, žal, šele po njunem odhodu iz igralnic. Goljufoma pa se je vseeno zalomilo, ko sta znova poskušala srečo izzivati v igralnici na Bledu. /.../ Goljufiva pokeraša sta sedaj priprta v koprskem zaporu, proti njima je že bila vložena obtožnica za kaznivo dejanje goljufije, tako da ju kmalu čaka sojenje. (Pokeraša končala »turnejo«, Delo, 14. 10. 2002)

Bilo je naravnost neokusno, ko si je med poraženimi tekmeci finala svetovnega veslaškega prvenstva v Sevilli, tam za ciljno črto, kjer so se vsi na vso moč trudili, da so obdržali dušo v lastnem telesu, dajal duška s tarzanovskimi kriki in boksarskim mahanjem proti namišljenemu tekmecu. Še bolj priskutno je bilo bahanje na zmagovalnem odru, kjer si je prej, preden je sprejel ponujeno čestitko predsednika Mednarodne veslaške federacije, Denisa Oswalda, samovšečno poljubil oba bicepsa. Od kakšnega južnoameriškega pastirja, ki ga je pot bolj po naključju zanesla v svet, bi kaj takega človek že še pričakoval, od vrhunskega nemškega športnika pa nikoli. (Prvak je na odru divjak, Delo, 23. 9. 2002)

Mojčina mlajša hči Barbi obiskuje šesti razred osnovne šole. V prostem času najraje rola. Na svoje tri dame je najbolj ponosen družinski poglavar (oče in mož) Ambrož Cirej, priznani tonski tehnik na nacionalnem radiu. (Končno ..., Vikend, 11. 10. 2002)

Ribiči v Umagu, Poreču in Rovinju kajpak niso neorganizirana drhal, ki se je iz Zagreba ne bi dalo krotiti; nasprotno, očitno gre za zelo organizirano združbo s političnimi in manj ribiškimi interesi, ker nekaj slovenskih ladij ne bi moglo narediti posebne škode v »hrvaškem« morju. /.../ Ne razumem slovenske vlade, da ne naredi seznama teh prepotentnežev (z »istrianskimi« skrajneži vred) in ne uveljavlja svoje diskrecijske pravice, da jim ne dovoli vstopa v Slovenijo. Brez pojasnila! Pa naj se vozijo v Trst čez Madžarsko, če jim je ljubo, potem bodo šele razumeli, da je slovensko kopno življenjsko veliko večjega pomena od »njihovega« morja. (Vojna topovnjač?, Delo, 12. 8. 2002)

Kasnejše poizvedbe so pokazale, da je bil Ljubljančan v družbi več neznancev. Ni znano, kako dolgo, skoraj gotovo pa se je zapletel s klošarji oziroma klateži. Ti sredi Nazorjeve ustavljajo in nadlegujejo mimoidoče, od nekaterih pa malodane kar zahtevajo denar, ki ga nato poženejo za pijačo. Nesrečni Ljubljančan je imel smolo, očitno je bil med tistimi, ki so ga izbrali, pravzaprav določili, da jim bo potešil žejo. Ko se je z enim od njih zapletel v prepir in mu ni hotel kupiti steklenice vina, kakor je nesramnež zahteval, je začel neznani klatež nanj najprej vpiti, potem pa je iz žepa izvlekel manjši nož, zamahnil in ga porezal po rami. (Zaradi steklenice zarezal z nožem, Delo, 14. 8. 2002)

Mladi mož se očitno ni mogel upreti skušnjavi in jo je po desnem odstavnem pasu udaril mimo. Njegovo početje ni bilo všeč 32-letnemu hrvaškemu zdomcu N. E., ki se je s svojim oplom omego z avstrijsko registracijo počasi in disciplinirano »ribal« naprej. Zavil je na desno, da bi Kranjčanu zaprl pot, toda kangoo je zapeljal mimo, pri tem pa butnil ob omego. Kranjčan z renaultom potem ni prevozil več kot sto metrov, ko mu je drug voznik zaprl pot, in kaj kmalu se je zdomčev opel kljub počasni koloni znašel vzporedno s kangoojem. Hrvat je izstopil, šel nad Kranjčana in zahteval podatke oziroma zeleno karto, da bi lahko uveljavljal škodo, ki mu jo je na oplu z renaultom naredil nestrpni domačin. A ni nič dosegel. Sprla sta se, Kranjčan je sedel za volan in hotel pognati, zdomec mu je zastavil pot, tako da se je postavil pred avto, in je zato malce trdo pristal na kangoojevem motornem pokrovu. Kranjčan se za to ni zmenil in se kljub temu, da je imel na avtu neprostovoljnega sopotnika, ni ustavil, ampak z nezmanjšano hitrostjo peljal še kakih 300 metov ter šele potem zavrl. Zdomec, ki se je obdržal na pokrovu, je takrat sam skočil z avta na cesto – k sreči se mu ni nič zgodilo – domačin pa je odpeljal naprej proti Radovljici. (Nestrpnost ga bo drago stala, Delo, 17. 8. 2002)

Prva v poplavi atletskih nosečnic, Nezha Bidouane (na fotografiji), je pred dobrim tednom že postala srečna mamica. Maročanka je svojemu možu, nekdanjemu tekaču na 3000 m z zaprekami, Abdelazizu Saherju, podarila sina, katerega ime je za zadaj skrila pred javnostjo. (Nezha Bidouane že ziba, Delo, 26. 8. 2002)

Vsaj dva dobrosrčna Slovenca sta nasedla goljufivi češki trojici, ki je iskala pomoč zaradi namišljene nesreče. Pred dnevi so se ženska in dva moška s črno škodo favoritom pripeljali pred dom Semedelčana. Natvezili so mu, da se jim je približno 20 kilometrov iz Kopra pokvaril tovornjak. /.../ Prosili so ga, naj jim posodi denar, za povračilo pa obljubili bogato nagrado. Darežljivi Čehi so mu pustili še štiri pakete ničvrednih nožev, da bi bili prepričljivejši, pa je ženska založila še »svoje« vozniško dovoljenje. /.../ Trojica naj bi pred dnevi pretentala tudi Mariborčana, ki je še globlje segel v žep, saj jim je »posodil« kar dva tisoč evrov. (Denar izvabljajo z namišljeno nesrečo, Delo, 7. 9. 2002)

Če bi bile vse kuharice tako vroče krvi, potem bi jo marsikateri partner že slabo odnesel. Potrpljenje je minilo 46-letno Kranjčanko Z. Š. V nedeljo ob 14.30 sta se z izvenzakonskim partnerjem, 47-letnim B. Z., prepirala zaradi nekuhanega kosila in peciva. /.../ Z. Š. pa je imela takšnega obnašanja dovolj, prijela je kuhinjski nož z 11,5 centimetra dolgim nazobčanim rezilom in dvakrat zamahnila proti partnerju. /.../ Laže ga je ranila, kljub temu pa bo zoper jeznorito kuharico podana kazenska ovadba. (Jeznorita kuharica, Delo, 20. 8. 2002)

Vse več mladih se zaradi zdolgočasenosti, in ker se jim očitno tudi delati ne ljubi, »kratkočasi« s tatvinami in vlomi, svoje nečedne podvige pa pogosto začinijo tudi z objestnostjo in nasilništvom. (Najprej nad kiosk, Delo, 10. 8. 2002)

Berem in poslušam, kolikokrat po sto dodatnih policistov ter carinikov bi potrebovali za čuvanje schengenske črte. In koliko novih dragocenih delovnih pripomočkov, s katerimi bi bili kos švercerskim Balkancem, vse bolj organiziranemu vzhodnemu kriminalu ter drugim z juga pretečim tako ali drugače upodobljenim nevarnostim. (Hodulje, Slovenske novice, 6. 9. 2002)

Zgodilo se je 19. avgusta, ko sta se na mejnem prehodu Vrtojba v pasti carinske enote za zatiranje tihotapstva ujela dva makedonska tiča. /.../ Ko pa so pokukali še v rezervoar ter zagledali zavojčke, so zavriskali, saj se jim je trud obrestoval. Makedonca sta prisegla, da nimata pojma, od kod so, vendar so na njunih rokah kmalu zažvenketale lisice in čez nekaj ur ju je preiskovalni sodnik strpal v pripor. /.../ Makedonca naj bi bila prek Balkana in Italije namenjena v Švico, kjer so ju tresoče se roke in motne oči že komaj pričakovale. Prav ta pošiljka bi verjetno še nekaj zdravih ljudi potegnila v pekel zasvojenosti, zato je vsaka najdba toliko bolj pomembna. (Luknja v heroinski navezi, Slovenske novice, 7. 9. 2002)

Ob 9.35 sta na cesti pri Drnovem trčila osebna avtomobila z nemškimi registracijami, za volanom naj bi sedela nemška državljana, eden turške, drugi srbske narodnosti. (Umrl tujec?, Slovenske novice, 2. 9. 2002)

Ob 00.20 so policiste obvestili iz ene od hotelskih recepcij v Kopru, da sta neznanca romske narodnosti ukradla denar iz blagajne. Medtem ko jima je receptor delal uslugo in po telefonu spraševal za prosto sobo po drugih hotelih, je eden od njiju izkoristil njegovo nepazljivost in iz blagajne ukradel 55.000 tolarjev. /.../ Pozneje so policisti avto izsledili in zgrabili 33- in 35-letnega Roma, doma iz Maribora. (Tatova z mercedesom, Slovenske novice, 26. 9. 2002)

Policisti so pri Gorenji Dobrovi zgrabili Romuna, ki je ilegalno prestopil državno mejo. Tujcu so na podlagi 2. odstavka 157. člena odvzeli prostost in ga pridržali, saj je osumljen vrste velikih tatvin. V drugi polovici septembra naj bi na območju Vinjega Vrha, Otočca in Šentjurija na Dolenjskem vlomil v šest vikendov in iz njih kradel različne predmete. Ko so tatu zgrabili, so jih pri njem našli nekaj in jih zasegli. Kazenska ovadba zoper Romuna sledi. (Ilegalec kradel, Slovenske novice, 26. 9. 2002)

Na genovskem sodišču so se prejšnji teden muzali, ko se je na zatožni klopi spet znašla Lucia B., zdaj že 32 let stara ciganka z jugoslovanskim državljanstvom. Zaradi 18-letnega uspešnega izmikanja roki pravice postaja prava maskota italijanskih sodišč. Lucia ima že devet otrok in po Italiji krade kot sraka, zadnja leta pa se je specializirala tudi za večje podvige. S tatinsko kolegico so jo večkrat zalotili pri vlomih v stanovanja – kljub nenehni nosečnosti. Zadnje sojenje Lucii B. v Genovi je bilo spet kratko in le še ena farsa, saj je tatinska ciganka znova noseča in bo konec decembra rodila že desetega otroka. /.../ Ko so jo policisti kje prijeli, razkrili njeno identiteto ter tatico priprli, da je na varnem počakala na sojenje, se je vselej izkazalo, da je spet v blaženem stanju in torej ne more na prestajanje zapornih kazni. Doslej so bili italijanski sodniki z Lucio še kar nežni, saj ima na računu le dve leti in 9 mesecev zapora za lepo vrsto tatvin in goljufij. Prejšnji teden je bilo na sodišču v Genovi že na daleč videti, da jo čez tri mesece čaka porod, zato je bilo sojenje pač preloženo na boljše čase, ko zvita Lucia ne bo več v blaženem stanju. (Lisjaška tatica noseča 18 let!, Slovenske novice, 26. 9. 2002)

Otrokoma sta se približali mlajši ženski, visoki od 155 do 160 centimetrov, dolgih, črnih in do srede hrbta segajočih valovitih las. Ena, oblečena v oprijeto majico z leopardjim vzorcem in črne oprijete hlače, je pred seboj rinila moder voziček z dojenčkom. /.../ »Leopardka« je nenadoma pograbila štirinajstletnico za roko in v nekakšni jugoslovenščini zahtevala po tisočaka zase, kolegico ter še za vsakega otroka, zraven pa še malo grozila s tem in onim, če denarja ne bo dobila. Napadena se je groženj neznanke, ki ji spredaj manjka zob, ustrašila, zato ji je izročila zahtevane štiri tisočake. (Leopardka napadla mladoletnico, Slovenske novice, 5. 9. 2002)

V ljubljanskih zaporih, na oddelku pripora, se je v četrtek, 22. avgusta, zgodil tragičen dogodek. Medtem ko so se drugi priporniki odpravili na tuširanje, se je 22-letnik, po narodnosti Rom, obesil v sobi. /.../ Rom naj bi bil doma iz Zagradca, v priporu pa naj bi čakal na pravnomočnost sodbe. (Oteli so ga smrti, Slovenske novice, 29. 9. 2002)

Naravne blondinke so ogrožena vrsta, pravi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO): ... Britanski časnik The Sun se je zato odločil za posebno kampanjo: če smo reševali kite in pande, pravijo, zakaj ne bi rešili še blondink, teh čudovitih bitij? Pa poglejmo nekaj statističnih podatkov, ki so jih zapisali. Najprej prehranjevalne navade: za zajtrk nič, čokolada za malico, za kosilo zadostuje zelena solata (brez preliva), zvečer kozarček vodke z red bullom in podobno, ... Prepoznamo jih po tangicah, ki kukajo izpod hlač (spodnje perilo sicer ni obvezno), push-up modrcih in sandalih z 10-centimetrsko peto. Svetlolasa bitja živijo v glamuroznem svetu, kakršna sta filmski in manekenski, najdemo jih v nočnih klubih, frizerskih salonih in butikih. Blondinkam se v njihovem naravnem okolju večinoma lahko približamo brez težav; če preveč posežemo v njihov osebni prostor, lahko postanejo glasne in izjemoma celo agresivne. Takrat se je treba umakniti in blondinko opazovati s primerne razdalje. To pa nas pripelje k združevanju oziroma parjenju: moški vseh barv las se pogosto spustijo v bizarne obrede, ko zagledajo svetlolasko. /.../ Sezona parjenja traja vse leto, sicer pa nekateri samci pogosto zamenjajo naravne blondinke z njihovimi bližnjimi sorodnicami – umetnimi blondinkami, katerih število v zadnjem času strmo narašča. No, pa pustimo šalo. /.../ Predstavnik raziskovalne ekipe pri WHO pravi: »Videti je, da so blondincem šteti dnevi.« Za smrt in izginevanje naravnih tekmic naj bi bile krive tudi ženske, ki svojo barvo las svetlijo s pripomočki. »Umetne blondinke so vse bolj svetlolase in zato vse bolj privlačne moškim.« je dejal predstavnik raziskovalne ekipe. »Moški raje izbirajo njih za partnerice namesto njihovih naravno svetlolasih vrstnic.« (Čez dve stoletji bomo brez blondink, Slovenske novice, 7. 10. 2002)

Danes je na tisoče palestinskih fanatikov, ki so se pripravljeni zriniti v šolski avtobus in skupaj s seboj pognati v zark nedolžna bitja. Pravijo, da so mučeniki. Vraga so mučeniki, to je najbolj beden sloj človeškega smetišča, farma lačnih in popadljivih psov, ki čakajo samo na povelje gospodarja. (Sobotna priloga, Delo, 26. oktobra 2002)