Najprej naj pojasnimo, da smo se v pričujočem članku odločili za analizo poročanja TV Slovenija in POP TV na podlagi poročanja v informativnih oddajah Dnevnik, Odmevi in 24 ur na dan 11. septembra 2002 ter izbire dokumentarne oddaje, ki jo je določena televizija predvajala ob obletnici. Analizirali smo tudi poročanje slovenskih dnevnikov 11. septembra 2002, ko je bilo zanimanje javnosti največje.

Komercialna televizija je z načinom poročanja v oddaji 24 ur in izbiro dokumentarne oddaje, ki ji je sledila, teroristične napade 11. septembra 2001 obravnavala kot dogodek brez vzrokov in posledic, torej kakor dogodek zase, ki ga je upovedovala s personifikacijo žrtev, z zgodbami posameznikov, tako da je leto pozneje gledalec 11. september 2001 »podoživel« predvsem kot intimno človeško dramo. Tudi na nacionalni televiziji se tej ravni poročanja niso izognili, so pa tragedijo postavili v širši kontekst dogodkov, ki so sledili. Ključno je, da so o obletnici poročali s kritično distanco, ki jo leto dni ne le omogoča, temveč absolutno zahteva. Povejmo drugače, z besedami avtorjev prispevka Vojna medijskega spektakla v 13. številki Preže: s personifikacijo žrtve se vzpostavlja diktatura ameriškega poročevalskega diskurza. POP TV ga je z načinom, ki ga je izbrala za zaznamovanje te pomembne obletnice, voljno reproducirala. Kolikšno vlogo je pri izbiri programskih in uredniških odločitev igralo dejstvo, da priteka v komercialno televizijo ameriški kapital, lahko le ugibamo.

POP TV je obletnici terorističnih napadov na ZDA posvetila prvi del informativne oddaje 24 ur, že dan prej pa je (poleg oddaje Preverjeno, ki je bila namenjena obdelavi obletnice z različnih vidikov) predvajala tudi dokumentarno oddajo In memoriam: New York City.

V novinarskih prispevkih v oddaji 24 ur so Popovci obdelali komemoracije v New Yorku in Washingtonu, obnovili dogajanje 11. septembra 2001, se vprašali, kako je dogodek posegel v življenja Newyorčanov, med drugim je voditeljica rekla, da je »tragični lanski enajsti september nedvomno najbolj posegel v življenja tistih, ki so bili petnajst minut do devetih v enem od dvojčkov WTC«. Nato smo si lahko ogledali Hamburg, »evropsko teroristično prestolnico«, se dotaknili problematike zapolnitve urbanistične luknje na Ground Zero v New Yorku, poročali so tudi o dosežkih ameriške vojske v Afganistanu, mimogrede so predstavili prvenec vojnega dopisnika Valentina Areha, iskali odgovore na vprašanje, kje se skriva Osama, kdo je vedel za napade in kako smo o dogodku pisali v Sloveniji. Skratka, obnovili so spomin na tragedijo in jasno pokazali na krivca, ne da bi v čemer koli problematizirali ameriško politiko (zunanjo ali notranjo) po 11. septembru.

Dramatizacija, ki so jo dosegli s ponavljajočimi se, vedno istimi posnetki zaletavanja letal, rušenja stolpnic, padanja ljudi v smrt, prestrašenih opazovalcev, bega po ulicah pred valečim se dimom ..., pa ni dosegla učinka, ki so ga pripravljavci prispevkov morda želeli: ni namreč zakrila odsotnosti tehtnih, svežih, v kontekst postavljenih informacij, ki bi gledalcu pomagale razumeti ne le kaj se je pred letom dni zgodilo, ampak tudi, zakaj je do dogodka prišlo in kaj je iz njega izšlo.

Konkretno: poročali so o komemoracijah v ZDA, vendar brez omembe slovesnosti v Evropi (sedež NATO, EU) in odsotnosti evropskih voditeljev v New Yorku zaradi krhanja sprva enotne protiteroristične fronte; ker ta informacija tudi pozneje ni bila omenjena, seveda niso bili podani niti razlogi za tako stanje; izvedeli smo, da se Newyorčani bojijo novih napadov, nič pa o zmanjševanju človekovih pravic v imenu zagotavljanja varnosti. Povedali so nam, da je Hamburg postal razvpit kot evropska teroristična prestolnica (»valilnica teroristov«), ne pa tudi, zakaj, razen tega, da so nekoč tam študirali trije poznejši ugrabitelji letal; Valentin Areh nam je položil na srce, kaj vse se je po zmagi nad talibi dobrega zgodilo v Afganistanu (deklice spet lahko hodijo v šolo in »drastično sta upadla gojenje in prodaja opija«) in kaj so Američani tam našli (kemijske laboratorije, v katerih so poskušali razviti »neke vrste radiološko bombo«), nič pa nam ni povedal o številu žrtev med civilisti, ki je močno preseglo število žrtev v napadih na ZDA, ali o ujetnikih brez vseh pravic, varno spravljenih v Gvantanamu na Kubi. Spomin na dogodek smo v Sloveniji počastili in slišali, kako si laskata Johnny Young, ameriški veleposlanik v Sloveniji, in premier Drnovšek, nič pa o takih ali drugačnih ameriških pritiskih na našo državo. Zato pa se je našel prostor za skrajno nejasen zaključen prispevek o tem, kaj naj bi na mestu tragedije v New Yorku nastalo: »Znameniti skyline ... pa je brez dvojčkov nekoliko prazen.«

Omenimo še nekaj, kar si je v informativni oddaji privoščila komercialna televizija: po prispevku Valentina Areha se je voditeljica sprehodila po tanki črti, ki ločuje informiranje od oglaševanja, ko nam je povedala, da je Valentin Areh tega dne izdal svoj prvenec: »Avtor prispevka, naš vojni dopisnik Valentin Areh, pa je danes tudi izdal svoj knjižni prvenec z naslovom Afganistan.«

Če smo zgoraj navedli, da se s personifikacijo žrtve vzpostavlja diktatura ameriškega poročevalskega diskurza, dodajmo še to, da je POP TV tudi z objavljenimi izjavami legitimirala takorekoč le eno, ameriško resnico, in s tem ustvarila vtis homogenosti pri odzivanju na dogodek. POP TV bi lahko poročanje uravnotežila na primer z gostom v studiu, vendar se za to možnost niso odločili.

Nasprotno – v najbolj gledanem terminu, ob 20. uri, so že dan prej predvajali dokumentarec, ki je temeljito obdelal človeško plat tragedije v New Yorku in izzvenel v brezpogojno patriotskem ameriškem duhu: ne glede na vse bo Amerika obstala močna, nič je ne more ukloniti, zastava, ki so jo na že dodobra razvpitem posnetku trije gasilci razobesili na sesutem WTC-ju, bo vihrala, dokler bo na svetu še kaj svobode. God bless America! Spektakelski dokumentarec, odličen za homogeniziranje javnosti navznoter in kanaliziranje njenega besa in maščevalnosti v želeno smer boja proti teroristom, a povsem neprimeren za obdelavo dogodka z distance, na neki tuji, slovenski televiziji, čeprav je bila gledanost gotovo visoka.

Javna televizija je imela na razpolago dve informativni oddaji, v katerih je lahko proučila obletnico terorističnih dogodkov. Omeniti velja, da so na 11. septembra 2002 po Dnevniku obletnici posvetili tudi oddajo Aktualno.

Medtem ko je bila v Dnevniku to prva, udarna tema, ki ji je sledilo poročilo o tem, da bo Slovenija ob vstopu v EU neto plačnica, se je vrstni red v Odmevih zamenjal. V obe oddaji se je iz New Yorka vključil dopisnik Matej Šurc, ki je v Dnevniku poročal o komemorativnih slovesnostih (raport je bil posnet na kraju dogajanja), v Odmevih pa je s svojimi odgovori na voditeljičina vprašanja (v živo) pojasnjeval ozadje teh slovesnosti: kdo se jih je (ni) udeležil, je bilo čutiti retoriko maščevanja, je čutiti strah, se govori o napadu na Irak ...

Tudi komercialna televizija je imela v New Yorku svojega človeka: v 24 ur se je prek telefona oglasila sodelavka POP TV (novinarka?) Marijana Podhraški, vendar pa v njenem poročilu ni bilo ničesar, kar ne bi mogli novinarji sestaviti doma iz agencijskih vesti. Gospa bi lahko telefonirala v oddajo tudi iz sosednje pisarne.

Dnevnik na TVS1 se je začel brez voditeljevega nagovora, s posnetki že tolikokrat videnega sesutja, ljudi, ki skačejo iz stolpnic, gasilcev ... Tako so na nacionalni televiziji v dramatičnem slogu tlakovali teren za bolj informativne prispevke, ki so sledili – torej poročanje dopisnika o komemoracijah in zasedanju OZN; prispevek o izrednih varnostnih ukrepih, ki veljajo ob obletnici v ZDA, in dejstvu, da je podpredsednik na skrivni lokaciji; poročilo o komemoracijah na sedežu EU in NATO in o tem, kako je EU ravnala po napadih na ZDA, ter o tem, kako je z varnostjo na bruseljskem letališču; izjavo premiera Drnovška, ki je obsodil teroristični napad in povedal, da v Afganistanu pri odstranjevanju min pomaga tudi Slovenija; prispevek o tem, kako smo obletnico zaznamovali v Sloveniji (tako POP TV kot TVS sta objavili isto izjavo veleposlanika Younga glede slovenskega sodelovanja z ZDA, v kateri omenja zakon, ki onemogoča pranje denarja. TVS je objavila še krajšo anketo na ulicah, med izjavami pa je objavila tudi eno, ki bi jo milo označili za »skeptično«). In nazadnje še poročilo o upadu prometa na Brniku, varnostnih ukrepih in strahu, ki ga čutijo potniki.

Povejmo še, da se TVS za razliko od POP TV v prispevkih in izjavah voditelja ni izognila navezavi na morebitni napad na Irak; tako v poročilu iz New Yorka (»Ameriško sporočilo glede Iraka je pričakovati jutri, ko bo Bush nastopil na generalni skupščini Združenih narodov.«) kot iz Bruslja (»Večina Evropejcev je tako danes sočustvovala z Američani, vendar mnogi med njimi verjetno tudi s strahom, da utegne biti ob morebitnem ameriškem napadu na Irak tovrstnih spominskih slovesnosti še več.«) in v napovedi voditelja v studiu (»Slovenska vlada sicer še nima uradnega stališča do napada na Irak ...«).

TVS bi lahko v Dnevnik uvrstila tudi krajši komentar dogajanja, ki so ga napadi sprožili, vendar je moral gledalec za postavitev obletnice v širši kontekst počakati na Odmeve. Bolj natančno rečeno: tema je prišla na vrsto v deveti minuti oddaje, po delu, namenjenem slovenskemu vstopanju v EU. Blok je bil napovedan kot: »Amerika se spominja in grozi.«

Najprej so objavili prispevek, namenjen spominskim slovesnostim, vendar tudi tokrat – in za razliko od POP TV, ki je to gladko prezrla – ne le o slovesnostih v New Yorku, ampak tudi po Evropi. Omenjeni so bili strogi varnostni ukrepi in dejstvo, da je podpredsednik na skrivni lokaciji – dotaknili pa so se še odnosov z EU in Natom po 11. septembru.

Iz pogovora voditeljice z dopisnikom je gledalec lahko izvedel, da obletnice Američani niso počastili tipično razkošno. Veliko se je govorilo o napadu na Irak, potem da so varnostni ukrepi izredni in da je na slovesnostih opazna odsotnost predsednikov držav iz Evrope.

Sledil je prispevek, ki je povzel, kaj se je zgodilo 11. septembra, vendar se tam ni ustavil: od razvpite Busheve izjave »ali ste z nami ali s teroristi« do napada na Afganistan, preplaha zaradi antraksa, ujetnikov v Guantanamu na Kubi in sintagme »Os zla«, ki se v enem od svojih oglišč, oblikuje v čedalje prepoznavnejšo tarčo.

Tu je vskočil »hišni« komentator Jurij Gustinčič in pojasnil, kako je dogodek pred letom dni spremenil svet in ZDA (»v resnici se ni zgodilo nič novega«); zakaj bodo ZDA napadle Irak in ali ga lahko napadejo tudi same, pri tem pa podlago najdejo v ustanovni listini OZN; ter kam je, kot je vprašanje postavila voditeljica, izginilo evropsko sočutje.

S poročilom, kako je 11. september 2001 vplival na dogajanje na borzah in kako je prizadel posamezne panoge, pa tudi, kako je reagirala ljubljanska borza, je bila obdelava dogodka končana in – vsaj v primerjavi s poročanjem POP TV – temeljita. Res pa je, da TVS domnevnemu odgovornemu za napad na ZDA, Osami bin Ladnu, za razliko od POP TV ni posvetila niti sekunde svojega programskega časa. Po 23. minutah se je blok, posvečen obletnici 11. septembra, zaključil.

Med Dnevnikom in Odmevi je TVS predvajala tudi odkupljeni dokumentarec America Rebuilds oziroma Leto dni življenja po enajstem septembru, vendar, sicer relativno dobro izbrane oddaje, ni zmogla tudi optimalno uvrstiti na spored. Ee so na POP TV svoj dokumentarec predvajali že v torek, so na TVS počakali na sredo, vendar pa bi bilo glede na pomen obletnice pravo mesto za objavo (dragega?) dokumentarca na prvem in ne drugem programu.

Medtem ko je za oba dokumentarca značilno, da se ozko dotikata 11. septembra v New Yorku, spregledata pa dogajanje v Pentagonu in žrtve na letu 93, in če lahko trdimo, da zavestno zanemarjata širše vzroke in posledice dogodka, ko za predmet upovedovanja izbereta dvojčka WTC v New Yorku, je sama logika (vizualnega in verbalnega) upovedovanja močno različna. Dokumentarec Leto dni življenja po 11. septembru namreč pripoveduje zgodbo tragedije z osnovno sintagmo obnove; gradbene obnove kot metafore obnove življenja v mestu. Tako je tudi osnovna nit, ki se vleče skozi dokumentarec, vprašanje, kaj narediti na Točki nič, na katerega imajo svojci žrtev (»Kako lahko gradite, kjer so žrtve?«), gradbinci (»Moramo obnoviti!«), politiki (»Ne le, da bomo obnovili, izšli bomo močnejši.«) in prebivalci (»Treba je zaceliti rano na spodjem Manhattnu.«) vsak svoj odgovor. Ključna razlika med dokumentarcema pa je v dejstvu, da dokumentarec, prikazan v torek na POP TV, skozi spektakel kaosa v New Yorku 11. septembra in človeških tragedij, ki se nam rišejo skozi vedno znova ponavljajoče se posnetke zaletavanja letal, sesuvanja zgradb, bega pred razbitinami ... in pripovedi svojcev žrtev, telefonske posnetke klicev žrtev in izjave ključnih ljudi tistega trenutka v mestu, v ničemer ne odgovarja na vprašanje: Kaj je bilo po tem?

Dokumentarec, ki ga je v sredo predvajala TVS, nadaljuje tam, kjer se je dokumentarec POP TV končal: predpostavlja namreč, da gledalec ve, kaj se je 11. septembra v New Yorku zgodilo, zato ne obnavlja dogajanja ne v besedi ne v sliki; edina izjema je grafični prikaz rušenja stavb v kompleksu WTC, namenjen boljšemu razumevanju dela gradbenikov.

Oba dokumentarca razumljivo igrata na človeško noto in vzpostavljata svoje heroje: na POP TV so to heroji tistega trenutka, torej preživeli, gasilci in policisti, na TVS pa gre za heroje »dneva potem«, za gradbince, ki so se soočili z goro ruševin in stotinami žrtev, pokopanih v njih, ter obljubili, da »bomo izkopali mrtve«. »Danes slišimo načrte za nove stavbe, toda za to je bil potreben trud tisočev,« oznani na začetku dokumentarca voditelj Kevin Spacey in nas uvede v »intimni dnevnik tega bolečega procesa«. Spremljamo čiščenje področja WTC, izvemo, kako in kam so odvažali razbitine, kako in kje so jih preiskovali, kaj so tam našli in s kakšnimi težavami so se pri tem soočali. Paralelno s čiščenjem Točke nič spremljamo različne poglede na to, kaj na Točki nič postaviti in kje naj bo začasen spomenik žrtvam; izvemo, kdo nad tem bedi in kdo odloča. Dokumentarec se izteče, ko je obnova končana in na zaključni slovesnosti gradbinci porušijo še zadnji steber, z njega odvarijo ameriško zastavo in odkorakajo iz jame.

Izbira dokumentarca na TVS je bila ravno zaradi pripovedovanja o dogajanju »po tem«, dogajanju po letu dni od tragedije torej, ustreznejša kot izbira dokumentarca na POP TV. In če lahko za dokumentarec na POP TV gledalec zatrdi, da v njem ni izvedel nič novega – da niti ni videl kakega slikovnega materiala, ki ga televizijske postaje niso že prej večkrat predvajale – to v primeru dokumentarca na TVS ne moremo trditi; če so TV postaje poročale o nesoglasjih glede tega, kako obeležiti spomin na mrtve in kaj postaviti na mestu, kjer sta stala dvojčka WTC, pa o tem, kako so se »čiščenja« in »iskanja žrtev« lotili gradbeniki in s kakšnimi težavami so se pri tem soočali, dejansko ni bilo mnogo poročil.

Ker sta se obe televiziji (le zakaj?) odločili za odkup dokumentarca ameriškega izvora, velja omeniti, da se tudi na TVS proameriškemu diskurzu niso povsem izognili (ameriška zastava, vzklikanje »USA, USA, USA ...«), čeprav je bil zastopan veliko bolj skromno kot v oddaji na POP TV.

Sklenemo lahko, da se je TVS v svojem poročanju skušala izogniti senzacionalnosti, dramatizaciji, proameriškemu diskurzu, kar ji je v splošnem tudi uspelo. V prvi informativni oddaji so se odločili za strogo poročevalski, informativni pristop, medtem ko so v drugi informativni oddaji s pomočjo lastnega dopisnika in internega komentatorja dogajanje preučili še na višji ravni. POP TV se je temeljitejši obdelavi tematike odpovedala v imenu proameriškega, senzacionalističnega diskurza, ki ga je vpeljala in utrdila že dokumentarna oddaja večer poprej.

Na podlagi analize lahko zatrdimo, da je ostal gledalec POP TV v primerjavi z gledalcem TVS prikrajšan za marsikatero informacijo, čeprav bi mogli tudi na TVS poročati drugače in bolje. Predvsem nas je zmotil prispevek, namenjen varnosti na brniškem letališču, in dejstvo, da bi moral biti Matej Šurc kot dopisnik iz ZDA sposoben z globljim vpogledom v dogajanje v deželi, od koder poroča, odgovarjati na sicer dobro zastavljena vprašanja voditeljice.

V skupini osrednjih slovenskih dnevnikov lahko podobno razlikovanje kot med POP TV in TVS vzpostavimo na relaciji Delo, Dnevnik, Večer – Slovenske novice. Slovenske novice so obletnici 11. septembra 2002 namreč kot prvo posvetile najmanj vsebine (5. stran) in drugič tragedijo bralcem »obnovile« skozi kronologijo dogajanja, z zgodbami svojcev ter telefonskimi klici (poznejših) žrtev. Slednje nakazuje že tabloidni diskurz naslovja z naslovnice: »Klici na smrt obsojenih« in naprej: »V 102 minutah lanskega 11. septembra, od začetka napada do konca Svetovnega trgovinskega centra, so se ljudje bojevali za življenja, skakali v smrt, prosili za pomoč ter se z besedami ljubezni in skrajnega obupa poslavljali od najbližjih.«

Delo je obletnici namenilo izpostavljeno desno zgornjo polovico naslovnice, na kateri (celotni naslovnici) kraljuje fotografija gorečih stolpnic WTC. V notranjosti so tej tematiki posvečene 3., 4. in 5. stran; 3. stran je s pasico newyorške panorame tudi grafično ločena od ostalih strani. Na 3. strani prevladuje fotografija Točke nič, na četrti najdemo shemo prizorišča napada v New Yorku in Bushev portret, na peti, mnenjski strani pa pozornost bralčevega očesa najprej ujame fotografija Zemlje, pokrite s šerifskim klobukom. Naslovi člankov nakazujejo, da je bila obletnica pripravljena s problematizacijo dogajanja, ki je 11. septembra sledilo: »Potres, ki še kar traja«, »Američani so si čez noč zaželeli večjo navzočnost države«, »Vsemogočna Amerika v nevarnih razmerjih«, »America contra mundum«, »Je supersili mogoče zaupati?«.

Tudi Večer in Dnevnik sta obletnico zaznamovala s posebno prilogo; Večer na osmih straneh, Dnevnik na 12, pri čemer povejmo, da je priloga Dnevnika slikovno bogatejša kakor pri Večeru. V splošnem pa za poročanje slovenskih dnevnikov velja, da sta bila dominantna vsebina vizualne predstavitve dvojčka WTC; nasploh je bil New York deležen največje pozornosti, kar je zaradi spektakularnosti vizualnega materiala pričakovati. Zanimivo pa je, da se fotografski material nikjer ne podvaja – fotografije so sicer podobne, ne pa enake ali celo iste.

Večer je obletnici posvetil spodnjo polovico prve strani, kjer je našla mesto kratka napoved z naslovom »Dan spomina in žalosti« in velika barvna fotografija ljudi, ki se zbirajo pred ameriško zastavo. V notranjosti sta obletnici posvečeni 7. in 19. stran; na 7. strani z naslovi »?alostno nebo nad Ameriko«, »V ospredju terorizem in Irak«, »Kučan pisal Bushu«, »Irak poziva Arabce v boj«, »Osama: živ ali mrtev«, »Vsa pomoč, tudi vojaki«. Na 19. strani pa gre za tretji del reportaže o življenju v New Yorku: »Z ameriškim domoljubjem tržili Rusi«. Svojo posebno prilogo na 8 straneh so naslovili z »Dan, ki je spremenil svet«. Na naslovni strani sta v ospredju fotografiji v slogu prej – potem: pod fotografijo ruševin je fotografija gradbišča na Točki nič. Tudi ostale fotografije v prilogi se nanašajo strogo na dogajanje v New Yorku. Naslovi: »11. september je vse postavil na glavo«, »Vsem se lahko zgodi teroristični črni torek«, »Ključ je modra zunanja politika«, »Resničnost izpodrinila fikcijo«, »Enron je bil bolj nevaren«, »Muslimani nimamo Nata in njegovega orožja, s katerim bi raztreščili svet«, »Ogromna luknja v srcu New Yorka«.

Dnevnik je za razliko od Večera obletnico napadov postavil v sam vrh svoje naslovnice z najavo posebne priloge: »Brazgotine 11. septembra niso za večno spremenile Amerike«. Pri tem so objavili dve fotografiji: fotografijo gorečih dvojčkov in luknjo, ki je ostala po sesutju. Posredno se obletnice dotaknejo tudi v spodnji polovici naslovnice, ko sicer poročajo o začetku rednega zasedanja Generalne skupščine OZN; predvsem s spremljajočo fotografijo, ki primerja panorami New Yorka prej in potem.

V notranjosti je zasedanju GS OZN posvečena obsežna vest »V pričakovanju Busha« na 6. strani, ob njej pa v grafično poudarjenem delu napoved počastitve dogodka v Sloveniji z naslovom »Za vsem prijazen svet«. V delu časnika z oznako »prosti čas« je Dnevnik na 19. strani objavil reportažo z naslovom »Ljudje oblečeni kot za pusta«, na 22. pa drugi del, sicer nepodpisanega feljtona, »Turisti se vračajo«.

Posebna priloga z naslovom »11. september – leto potem« ima na prvi strani veliko fotografijo gasilca sredi ruševin WTC, ob katerem je objavljen komentar z naslovom »Novi red«, pod njim pa članek »Brazgotine enajstega septembra niso za večno spremenile Amerike«. Ostali naslovi kažejo na obdelavo tematike iz raznolikih izhodišč: »Dan, ko je v dimu izginilo nebo nad New Yorkom«, »Teroristi (ne)obsojeni na propad«, »Velika prelomnica v mednarodnih odnosih«, »Vojna, ki je ne bo nikoli konec«, »Svet proti vojnim avanturam v Iraku«, »Po tragičnem poku leto velikega grmenja«, »Gospodarskemu šoku je sledila umiritev«, »Zdaj (ni)smo (več) vsi Američani«, »Hladen kongresni piš za Busha«, »Enajstoseptembrski most z Unijo se ruši«, »Dva Busha, dve novi svetovni ureditvi in eno svetovno slepilo«, »Glavna žrtev so človekove pravice«, »Cesarstvo in njegovi nasprotniki«. Za razliko od ostalih dnevnikov v Dnevniku pišejo tudi o Osami bin Ladnu; članek je naslovljen »Od terorističnega kneza do fantoma«.

O nestrpnosti in rasizmu v javni govorici o Romih v Sloveniji je v okviru projekta Media Watch že napisano nekaj študij in člankov. Letošnji primeri zato niso posebno odkritje, vendar so v kontekstu nove državne politike na področju vključevanja Romov v lokalno samoupravo vredni analize.

V tej številki Medijske preže bomo predstavili le nekatere značilnosti retorike javne razprave o položaju Romov v Sloveniji in njihovi pravici do izvolitve občinskih svetnikov v občinah, kjer tradicionalno živijo. Daljši prikaz bomo objavili v Poročilu Skupine za spremljanje nestrpnosti za leto 2002.

Novela zakona o lokalni samoupravi, sprejeta maja 2002, je predpisala dvajsetim občinam v Sloveniji, da morajo tam živečim Romom zagotoviti pravico do predstavnika v občinskem svetu. To zakonsko rešitev je predlagala vlada, izhajajoč iz odločbe ustavnega sodišča, ki je določilo, da mora biti posebna pravica romske skupnosti do izvolitve predstavnika v občinske svete občin, na območju katerih je romska skupnost stalno naseljena, urejena v zakonu o lokalni samoupravi v skladu z ustavo, in sicer do letošnjih rednih lokalnih volitev (november 2002).

Vladnem ukrepanju so prispevala tudi opozorila iz evropskih medvladnih in nevladnih inštitucij, da mora Slovenija zagotoviti boljše varstvo manjšinskih pravic Romov.

V petnajstih občinah, naštetih v noveli zakona o lokalni samoupravi, je ta pravica Romom omogočena (v občini Trebnje brez spremembe statuta), preostalih pet občin (Beltinci, Semič, Krško, Grosuplje in Šentjernej) ni spremenilo statuta občine tako, da bi lahko romski predstavnik zasedel eno svetniško mesto. Volitev romskih svetnikov v teh občinah na rednih lokalnih volitvah ni bilo. V občini Semič, od koder so s strani lokalnih oblastnikov prihajali najbolj sovražni glasovi do Romov in do zakonske rešitve, ki bi jim omogočila volitve občinskega svetnika, je za župana s skoraj 90 odstotki glasov ponovno izvoljen Janko Bukovec, avtor številnih izjav o Romih, ki mejijo na rasizem.

Parlamentarno trgovanje s številom Romov in občin, kjer naj bi Romi imeli pravico voliti svoje svetnike, se je največkrat vrtelo okrog vprašanja, ali Romi sploh v Sloveniji so oz. v katerih občinah so, koliko jih sploh je in kdo to lahko dokaže.

Vlada je, prisiljena z odločbo ustavnega sodišča in slabimi ocenami evropskih inštitucij, prevzela vlogo bojevnika za romsko participacijo na lokalni ravni in na mize parlamentarcev prinesla dejstva, da Romi stalno oziroma tradicionalno prebivajo v dvajsetih slovenskih občinah in da jim je v teh občinah potrebno zagotoviti pravico do izvolitve svetnika v občinskih svetih.

Tako je minister Rado Bohinc na začetku razprave o noveli zakona o lokalni samoupravi povedal, da je v noveli zakona »taksativno naštetih dvajset občin, za katere je ustrezna vladna služba ugotovila, da so občine, v katerih prebiva romska skupnost«.1 Državna sekretarka Astrid Prašnikar pa je v razpravi na odboru za notranjo politiko Državnega zbora povedala, da je »to, da tam živijo Romi dejansko in nedvoumno ugotovljeno«, da »se je po strokovnih ugotovitvah ugotovilo, da na tem področju, v teh občinah nedvoumno živijo tradicionalno naseljeni Romi«.

Sledile so številne razprave poslancev, ki so izražale zanikanje obstoja Romov v teh občinah, zanikanje njihovega obstoja v dovolj velikem številu, zanikanje stalnosti njihove naselitve in zanikanje posebne pravice manjšine, da ima predstavnika v lokalnih organih samouprave.

Tako se je v parlamentarni razpravi, ko so v njej sodelovali nasprotniki člena zakona o volitvah romskih svetnikov v dvajsetih občinah, uveljavil diskurz nosilcev politične moči, ki govorijo, kakor da vse vedo o Romih in vse vedo o demokraciji, kakor da so njeni edini varuhi, dajanje posebne pravice Romom pa bi to njihovo demokracijo skazilo.

»Vsi vemo, da so Romi sila fleksibilna skupnost, ki se lahko danes nahaja tu, drugič tam in tega kriterija v zakonu ni. /.../ Posebej pa je problematično to vprašanje z vidika enakosti pred zakonom, ker postavlja romsko skupnost v privilegiran položaj. /.../ Opozarjamo tudi na nevarnost, da bi takšen privilegiran položaj kasneje zahtevale tudi morebitne druge skupnosti,« je povedal poslanec SDS Franc Sušnik, ki je potem še dodal, da je »to, da mora biti predstavnik Romov v občinskem svetu nasilje nad ostalimi prebivalci«.

Poslanec SDS Rudolf Petan je podvomil v dokazila o obstoju Romov in povedal, da so »od predstavnice vlade slišali o strokovnih ugotovitvah in o študiji, iz katere izhaja, da so tu nedvoumno Romi. Zdaj, kakšna je ta študija, ki ugotavlja, da so tam Romi, ne vem.«

Poslanec ZLSD Janko Veber je povedal, da bo zagotavljanje pravice Romov do občinskega svetnika »imelo za posledico tudi to, da bodo vse ostale občine /.../ napotile svoje Rome v te očine. /.../ Prišlo bo do koncentracije romske skupnosti, še večje, kot je danes.«

»Ee bomo umetno uzakonjali sedeže posameznim skupinam, bomo izgubili pomen lokalne samouprave in demokracije«, je menil poslanec SNS Sašo Peče. Poslanka Nove Slovenije Majda Zupan pa, da »vemo, da Romi, če poznamo njihovo življenje, vemo, da so marsikje slabo organizirani, niso zainteresirani in bi bilo veliko bolje, da bi sami soodločali, ali so pripravljeni sodelovati v občinskem svetu. / ... / Vemo, da v življenju prav teh skupnosti, ni vse tako kot bi sami želeli.«

Poslanec in predsednik SNS Zmago Jelinčič pa je v parlamentarni razpravi ustrajno uporabljal besedo Cigan namesto Rom, trdil, da beseda rom v slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni okvir, in izjavil, da se »Cigani v Sloveniji številčno množijo iz dneva v dan. /.../ Številčno se jih ne da opredeliti, ker so brez dokumentov. /.../ In ti ljudje, ki niso nikjer zabeleženi in niso registrirani, bodo postali volilci in bodo dobili svoje direktne predstavnike v določenih občinskih svetih. To je diskriminatorno do vseh drugih prebivalcev Slovenije.«2

Razpravi v parlamentu je sledila medijska ofenziva, ki v največjem številu medijskih objav daje glasove ravno občinskim svetnikom in županom šestih občin, ki zavračajo zakonsko ureditev in Romom odrekajo pravico do svetnika. Mediji jih opisujejo kot »uporniške« in »neposlušne«.

Retoriko tehtanja, ali so Romi v Sloveniji in v določenih občinah, ali niso, to tehtanje okrog vprašanja priznanja obstoja in pravic te skupnosti, so po parlamentarni razpravi nadaljevali tudi novinarji in lokalni oblastniki. Tako novinarka Radia Brežice pove, da je »v izjavi o potrditvi okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin iz leta 1998 zapisano, da Romi so avtohtona skupnost (v Sloveniji, op. a.); torej to pomeni, da Romi obstajajo ...« Torej, priznati moramo, da obstajajo.

Po drugi strani so občinski svetniki v Beltincih trdili, da Romov ni. V pismu združenju slovenskih občin so zapisali, da »Romi v beltinski občini po rezultatih popisa prebivalstva iz leta 1991 sploh ne živijo. Vsi beltinski Romi so se pri popisu izrekli za Slovence.«. Tudi če so, niso naši, trdi župan občine Semič Janko Bukovec: »Romi, ki živijo v naši občini, niso naši in pika! Naj jih imajo v Ljubljani, če želijo.«3

Vprašanje priznanja Romov in državnega etnocentrizma je eksplicitno odprl predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat v televizijskem »soočenju« s predsednikom SNS Zmagom Jelinčičem, ko je povedal, da je »Slovenija matična država slovenskih Romov. Rome v Sloveniji nobena druga država ne ščiti. Torej nimajo matične države. /.../ Slovenija ni samo država Slovencev, ampak državljanov Republike Slovenije.« Jelinčič ta poziv Roma, da se mu prizna, da je tudi on državljan Slovenije in da nima druge države, razglasi za nelojalnosti in nezaupanje v državo: »Vi ne verjamete v državo Slovenijo, da vam bo pravno uredila status? Mislim, da je to žalitev za vsakega Slovenca in žalitev za državo Slovenijo!«4

Ko so o tem, kdo in kakšni so Romi v Sloveniji v razpravi o volitvah romskih svetnikov govorili pripadniki večinskega naroda v vlogi oblastnikov, novinarjev ali »sosedov«, se je v veliki meri ponovila govorica nestrpnosti in zaničevanja.

Najdlje v zanikanju manjšinskega statusa in pravic Romov, romske identitete in pravice do poimenovanja je šel prav Zmago Jelinčič, poslanec državnega zbora, predsednik SNS in takrat tudi kandidat za predsedika republike. Romom je odrekel pravico do imena Rom in ustrajno ponavljal ime Cigan, ki je za Rome v Sloveniji žaljivo. V že omenjenem televizijskem soočenju s predsednikom Zveze Romov Slovenije Jožekom Horvatom je izjavil: »Cigani niste manjšina! Pa da ne boste enačili Madžarov in Italijanov z vami! /.../ Ne morete sami sebi reči na petsto različnih načinov ...«5

Jelinčičev argument o tem, da Romi sploh niso manjšina in da sploh niso tradicionalno naseljeni v Sloveniji, so ponavljali tudi občinski svetniki SNS in drugih strank na lokalni ravni v občinah, ki niso omogočile volitev romskih svetnikov.

Vendar so poleg tega odrekanja manjšinskega statusa in priznanja obstoja avtohtonih Romov, pri izjavah politikov in novinarjev oživeli tudi vedno priročni (rasistični) argumenti o posebnem (kriminaliziranem) kulturnem vzorcu in (prirojeni) socialni inferiornosti Romov. Novinarji in oblastniki so jih, kakor mimogrede, opisovali kot »tatiče«, »stalne kršitelje zakonov«, »graditelje črnih gradenj na tuji zemlji«, ali pa kot »odvisnike od socialne pomoči«, ki »nočejo delati«.

Tako je v novinarskem komentarju bilo povedano, da so Romi »neprilagodljivi posamezniki, včasih tatiči in pogosto odvisniki od socialne pomoči, ki jih nihče ne želi na pragu svojega mesta.«6 V novinarskem poročilu, ki je povzemalo izjavo semiškega svetnika iz Slovenske nacionalne strake, so Romi »stalni kršitelji zakonov, ki da poleg manjših prestopkov opravljajo tudi pomembnejše posle, tihotapijo mamila in orožje iz sosednje Hrvaške, izvajajo oborožene rope, streljajo na policiste ter fizično in z orožjem grozijo lokalnem prebivalstvu«.7

Lokalni oblastniki v občinah, ki so zavračali uresničitev zakonske pravice Romov do izvolitve občinskega svetnika so izjavljali: »Nočejo delati, ker se jim ne izplača. Pomoč dobijo, potem pa tista pomoč ponavadi kar hitro splahni.« (Jože Kavaš, župan Beltincev)8 Isti župan je po pisanju Dela izjavil, da Romi gradijo »črne gradnje« na tuji zemlji9 v Nedeljskem Dnevniku pa, da »raje doma ležijo za pet tisočakov razlike med plačilom za javna dela in denarno pomočjo.«10

»Dobijo veliko več kot pa delavci, ki v službo hodijo, In potem je vprašanje, kdo je potreben pomoči,« pravi župan občine Semič Janko Bukovec v televizijskem prispevku,11 v drugem pa še doda: »Mi smo dali hiše, zemljišče, komunalno urejeno, vodnjake, več kot imajo naši ljudje in tak dohodek …Veliko tega dobijo. Ampak mi smo kot Kitajci: dali smo jim ribo, nismo pa jih to ribo naučili loviti.«12 Isti župan je v Večeru izjavil: »V teh letih smo zanje prispevali 40 milijonov tolarjev, država pa le milijon in na vsaki seji občinskega sveta ljudje očitajo, koliko smo jim dali«13 V Dnevniku pa: »Romi, čeravno niso zaposleni, dobijo socialno pomoč 36.000 tolarjev. /.../ Belokranjci zato pravijo, da socialni problem niso več Romi, temveč Belokranjci.«14

Iz te retorike socialne diskvalifikacije Romov je logično sledila še politična, ko so ti lokalni oblastniki trdili, da Romi sploh ne bi bili sposobni participirati v politični oblasti. Tako je Mladina v reportaži iz občin, kjer ne želijo omogočiti volitev romskih svetnikov, zapisala: »Romi niso sposobni izpljati volitev, Romi lahko odločajo le o tem, kar se nanaša na njihove probleme, pa še to z omejeno odgovornostjo, z Romi so same težave /.../ je bilo slišati od uslužbencev različnih občin.«15 Po pisanju Dela, so občinski svetniki v Krškem menili, da »romska skupnost še ni zrela za kaj takšnega«.16 Isti časopis je povzel tudi mnenje beltinških svetnikov in zapisal, da svetniki »dvomijo, da bi Romi med sabo sploh lahko našli primernega kandidata za svetniško mesto »saj so neizobraženi in menda prav vsi tudi nepismeni«.17

Pozitivna in nova plat razprave o identiteti Romov v Sloveniji, o vprašanju pripradnosti, priznanja in pravic Romov je glas samih Romov, ki ga je več in pogosteje kot kadarkoli prej bilo možno slišati v medijih tekom razprave o volitvah romskih svetnikov.

Kot odziv na retoriko tistega dela oblastnikov, ki so zanikali identiteto in pravice Romov, so bile tudi izjave Romov najpogosteje goli izkazi identite in pripadnosti, pa tudi priznanja lastne institucionalne nemoči.

»Vsekakor smo Romi. Beseda Cigan v romskem besednjaku ne obstaja. /.../ Romi sami sebe imenujemo Romi. /.../ govorimo o Romih, o ljudstvu, ki ima svoje izraze za svoje ljudi. /.../ Ne more nas nek drug narod poimenovat nekako drugače i nas smatrat za Cigane. /.../ Slovenija je matična država slovenskih Romov,« pravi Jožek Horvat v televizijski oddaji Studio City.18

Damjan Hrvat, predsednik društva Roma v Semiču pa izjavlja: »Želimo le poudariti, da smo tudi Romi ena od manjšin, ki potrebuje pomoč in zaščito. Ampak, prosim vas, ne zahtevajte od nas, da zatajimo svoje korenine. /…/ želimo, da se končajo stereotipi o ciganu, lenuhu, umazancu, kradljivcu. Vključitev Romov v družbo je zelo pomembna, pri tem lahko prav romski svetnik kot koordinator med občino in Romi zelo veliko naredi.«19 »Otroke zmerjajo, da so umazani, razcapani. A predstavljajte si, kako je, ko se zjturaj v temi otrok odpravlja v šolo in nima vode, da bi se umil. Seveda bo umazan.«20

Po poročanju Radia Slovenija je predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat na okrogli mizi na Ptuju izjavil, da so »Romi proti javnem šikaniranju s strani politične smetane nemočni, ker niso dovolj politično osveščeni in organizirani«, ter da »le dobro organizirani bodo lahko od države in družbe zahtevali in dosegli uresničitev pravic, ki jim jih kot manjšini zagotavlja tudi ustava«.21

Hkrati smo v tej prvi obsežni razpravi v državnih institucijah in v medijih o pravicah in statusu Romov v Sloveniji, ko so spregovorili Romi, tako prekmurski kakor dolenjski, izvedeli tudi zelo nazorna dejstva o tem, da morajo Romi v Sloveniji, če se želijo dejavno vključiti v družbo, če želijo pridobiti zaposlitev ali brez težav študirati, zatajiti svojo etnično identiteto in spremeniti priimke, ter da se pri popisu prebivalstva pogosto opredelijo za Slovence.

Da bi dobili službo »Romi spreminjajo priimke. Hudorovci in Brajdiči izginjajo. Verjamejo, da bo njihovim otrokom lažje.«22 Damjan Hrvat, predsednik romskega društva v občini Semič za Dnevnik pove: »Ee ima Rom priimek Brajdič ali Hudorovec, službe ne bo dobil. Poznam več takšnih primerov. Ko je Rom spremenil priimek, pa se je služba zanj takoj našla.«23 V drugi izjavi pa: »V Srednji vasi smo skoraj vsi spremenili priimke, kajti če se pišeš Hudorovac, zagotovo ne dboš dobil službe, že zato, ker si Rom.«24 Večer še objavi:

»Da ne bi doživljal diksriminacij na fakulteti, ni povedal, da je Rom.«25 Mladina pa piše: »Romi izrecno poudarjajo, da otroki niti ne učijo govoriti romsko (zaradi težav v šoli) in se pritožujejo nad diskriminacijo Romov pri iskanju zaposlitve. ›Ko vidijo romski priimek, se sploh nočejo pogovarjati,‹ je dejala ena od prebivalk Srednje vasi.«26 Tudi Slovenske novice poročajo o diskriminaciji Romov pri zaposlovanju: »Romov nihče noče zaposliti... Rom lahko dela le na deponiji, povsod drugod so mu vrata zaprta, pravi Jože Brajdič iz romskega naselja pri Trebnjem.«27 »Venomer vrtim telefone. V pogovoru mi obljubijo, naj pridem, da se zmenimo. Ko pa pritisnem na kljuko, me delodajalec sprva premeri, nato se spomni mojih korenin in – zgoba se konča,« pravi Dušan Beznik iz Hudej nad Trebnjem v istem članku v Slovenskih novicah.

Na večkrat v javni razpravi ponovljeno dejstvo, da Romi v Sloveniji morajo zatajiti svojo identiteto, če se želijo vključiti v družbo, se je odzval le varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki je tekom obiska v Prekmurju povedal: »To je dejstvo lahko le alarm za večinski narod: kakšen je njihov odnos do manjšine, da si ti ne upajo priznati svojega porekla.« 28

Predstavniki vlade so trdili, da pri pravici Romov do izvolitve občinskega svetnika »ne gre za nobene privilegije, gre za tako imenovano posebno varstvo, ki ga je Slovenija prevzela tudi v okviru Sveta Evrope, v okviru okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, ko je povedala, potem ko je leta 1998 ratificirala to konvencijo, da enake pravice, kot veljajo za italijansko nacionalno manjšino in za madžarsko nacionalno manjšino, Slovenija prevzema tudi za romsko skupnost živečo v Sloveniji«.29

Tudi Romi so spregovorili o svojih manjšinskih pravicah: »Jaz sem nacionalna manjšina in to se mora upoštevati,« pravi grosupeljski Rom Niko Hudorovac v Delu.30 Damjan Hrvat, predsednik društva Roma v občini Semič, pa v Dnevniku izjavi: »želimo le poudariti, da smo tudi Romi ena od manjšin, ki potrebuje pomoč in zaščito.«31 Mladina pa povzame njegovo izjavo: »Ne razumem, s čim bi bili svetniki oškodovani, če bi z njimi za mizo sedel Rom.«32

Vendar so med poslanci in lokalnimi oblastniki, ki so nasprotovali volitvam romskih svetnikov, posebne pravice romske manjšine opisovane kot privilegij.

Jelinčič je trdil: »Naj bodo enakopravni državljani, ne pa privilegirani državljani. Oni naj bi imeli dvojno pravico: voliti svojega predstavnika direktno izmed njih samih in pa voliti še svojega političnega predstavnika, na kateri koli politični opciji. To pa ni v skladu z enakopravnostjo.«33 župan Beltincev Jože Kavaš pa: »Ker ima občina 18 članov občinskega sveta, predstavlja en član občinskega sveta nekje 480 prebivalcev, torej v razmerju 1:5. Se pravi, da so oni potem že privilegirani.«34 Po pisanju Dela so v občini Krško so občinski svetniki mislili, da so pravice, ki jih Romom daje oziroma nalaga posameznim občinam zakon o lokalni samoupravi v nasprotju z načelom enakosti vseh državljanov Slovenije.35

Janko Bukovec, župan občine Semič pa je v Odmevih TV Slovenija izjavil: »Pri nas je prišlo do tega, da skupnost, ki jo imenujemo romska, dobi veliko več, kot so pravice, ki jih imajo drugi delavci. Namreč že iz tega vidika, da dobi vsak Rom pri nas 36.000 SIT, da dobi vsak socialno podporo /.../ Na drugi strani naši delavci nimajo niti garantiranega osebnega dohodka /.../ Torej ljudje pravijo, da so veliko v podrejenem položaju napram Romom. In ko bi Romi dobili zdaj dvojno pravico za svojega poslanca in še volitve, potem tu je neko nesorazmerje ...«36

Pomenljivo je dejstvo, da so bili pogosto v občinskih svetih, ki niso sledili noveli zakona in so nasprotovali volitvam romskih svetnikov, občinski svetniki skoraj vseh strank proti dajanju te pravice Romom. Kar nekajkrat so enake argumente uporabljali svetniki LDS in SDS. Po pisanju Dnevnika je predstavnike svetniških skupin LDS in SDS iz Krškega »motilo zlasti dejstvo, da vsiljeno določilo postavlja določene občane v neenakopravni položaj, kar naj bi predstavljalo tudi svojstveno kršitev z ustavo zajamčenih človekovih pravic«.37 Po pisanju Dela so v občini Semič »proti enotno nastopil svetniki SNS, SDS, ZLSD, DESUS, LDS in del SLS«.38

V razpravi o volitvah romskih svetnikov se je nestrpnost do Romov in zavračanje njihove participacije v loklani oblasti opravičevalo z jezo do države, ki da občinam vsiljuje rešitve.

»Ne strinjamo se, da nas država posiljuje z novim zakonom. Meja solidarnosti z Romi pa je že prešla sprejemljivost,« pravi župan Semiča Janko Bukovec39, ki izjavi še to: »Ni država tako velikodušna, da imamo v parlamentu enega ali dva poslanca. Zakaj je to dala občinam, katerih, to je 20 občin, ki imamo Rome in sedaj nam bo dala štrik za vrat, da bomo imeli ga notri in seveda toliko bolj delili denar /.../ Veste, država nam je dala štrik za vrat /.../ Jaz vem, da je država dala tem Romom vse.«40 »Nasprotujemo diktatu države,« je izjavil Danilo Koritnik, občinski svetnik SDS v Krškem.41 Peter žigante, svetnik LDS v istem občinskem svetu, pa: »Ne strinjamo se z načinom njihovega vključevanja v organe lokalne oblasti, ki nam ga tudi z grožnjami vsiljuje država.«42

Torej: na lokalni ravni imajo vladne stranke, zagovornice in predlagateljice participacije Romov v lokalni samoupravi, svetnike in tudi župane, ki so nasprotniki te ureditve in v razpravi o pravicah Romov razširjajo nestrpnost in tudi rasizem.

Ee so prejšnje analize medijskega diskurza o Romih v Sloveniji ugotavljale, da so mediji o Romih poročali le kot o problemu, da Romi v medijih redko govorijo oziroma nastopajo kot viri informacij, da so Romi v medijih nenehno predmet odkritega rasističnega govorjenja in pisanja, lahko ugotovimo, da je pri poročanju o volitvah romskih svetnikov in politični participaciji Romov prišlo do nekaterih sprememb.

Romi so bili pogosti sogovorniki novinarjev, novinarji so se odpravljali v romska naselja in iskali odgovore Romov, spremljali so dejavnosti Zveze Romov Slovenije. Rome smo lahko slišali in videli v medijih, brali njihove izjave in intervjuje z njimi.

Vlogo novinarjev in druge značilnosti razprave o položaju Romov in volitvah romskih svetnikov bomo natančneje razdelali v Poročilu Skupine za spremljanje nestrpnosti za leto 2002.

»Preživeli smo noč v parku Tivoli, kjer se zbirajo seksa željni homoseksualni moški,« se je glasil televizijski napovednik za prispevek v oddaji Ekstra na Kanalu A, s katerim so na omenjeni televiziji v tednu pred oddajo vzbujali pozornost svojih gledalcev in gledalk ter jih tako vabili, naj si ogledajo početje »seksa željnih homoseksualnih moških«. Nekaj minutni prispevek v oddaji je bil skoraj v celoti sestavljen iz nočnih posnetkov, s temo ali s kockami zakritih obrazov, s posnetki avtomobilskih žarometov in uličnih svetilk in predvsem z izjavami nekega, očitno »seksa željnega homoseksualnega moškega«, ki se je pogovarjal s »špijonom« Kanala A. Da bi bil izbrisan vsak dvom v to, da špijon tudi sam ni bil »seksa željni homoseksualni moški«, je tekst v offu brala ženska v prvi obliki množine, kar je za reportažni značaj televizijskih in radijskih prispevkov precej nenavadno, v omenjeni oddaji pa je imel jasen namen – vzpostaviti ostro mejo med nami in njimi. Takšna je bila tudi uvodna napoved v prispevku: »Park Tivoli je čez dan priljubljeno zbirališče družin z majhnimi otroki, sprehajalcev s psi in rekreativnih športnikov. Takoj ko pade mrak, pa se Tivoli spremeni. Navidez prazno parkirišče v resnici skriva vrvež spolnosti željnih mladeničev in gospodov.« Montaža prispevka je sledila isti logiki: po posnetku otroka, ki se v parku sprehaja z mamo, dveh otrok, ki se igrata na gugalnici, sprehajalcev, psa, ki sedi ob svojem gospodarju pri klopci in dveh rekreativnih športnikov, ki tečeta – vsi ti posnetki so bili narejeni čez dan, v sončnem vremenu – sledijo nočni posnetki, ki pravzaprav več zakrivajo kakor odkrivajo. Takšen je bil tudi namen avtorjev: gre za skrivnost, »skrito resnico o vrvežu spolnosti željnih mladeničev in gospodov«, ki jo razkriva ekipa oddaje Ekstra. Medtem ko svetloba vzbuja pozitivne konotacije in zato lahko predvidevamo, da so pozitivno konotirani tudi subjekti, v katere je svetloba usmerjena, je tema, po logiki nasprotja, negativno konotirana, gre za podobe, neznanega, temnega, zla in tovrstna negativna konotacija je seveda prenesena tudi na subjekte, ki se v temi pojavljajo.

Dodatno noto »ogroženosti« in »nevarnosti«, ki je jasno izražena že z vzporejanjem podob otrok, ki se čez dan igrajo v parku, in posnetki »nočnih iskalcev ljubezni«, dajejo tudi komentarji avtorjev prispevka. Potem ko so parkirali avto in izstopili, so samo »kako minuto … stali v varnem zavetju dreves in že so nas začeli osvajati«. Ogroženost se z nadaljnjimi kadri še stopnjuje. »Medtem ko smo se otepali pohotnih prijemov, nas je zanimalo tudi, zakaj je parkirišče v Tivoliju tako priljubljeno nočno zbirališče.« Zanimivo, da se je ogroženo počutila celotna ekipa (»smo se otepali«), čeprav so v »ogenj« poslali le enega fanta (kot se da razbrati iz prispevka), ki mu je uspelo na skrivaj in seveda brez vednosti sogovornika (kar je sploh skregano z vsakršno novinarsko etiko) posnetki takšne izjave: »Včasih sem tako potreben kot konj, pa pridem sem.« /…/ »Ali bi ti pasalo, da bi te pofukal jaz?« /…/ »… Kako bi ti ga fajn notr zabu.« In nato še malo »znanstvenega diskurza«: »Med pedri so od moškega stoprocentnega do žive tete /…/ To je živa kurbarija. Med pedri je živa kurbarija.« Kljub tovrstnim izjavam in napovedi prispevka – »Poglejte, kako stvari potekajo, če so [homoseksualci, op. a.] tam samo zaradi ene stvari, zaradi seksa« – avtorji prispevka vztrajno govorijo o »nočnih iskalcih ljubezni.« Teh nočnih iskalcev, ki izjavljajo zgoraj citirane besede, na posnetku seveda ne vidimo, temveč le silhuete nekih moških, ki pa niso moški, čigar glasove poslušamo. Na Kanalu A so namreč za snemanje tega prispevka uporabili skrito kamero, kar je seveda zelo problematičen način pridobivanja informacij in od (dobrih) novinarjev zahteva premišljenost, mero in konec koncev dober okus. Ker kamera ne pokaže človeka, ki govori, bi bile izjave lahko, čeprav tega ne trdimo, zaradi večje dramatičnosti celo nasnete pozneje v procesu montaže.

Televizijskemu prispevku v oddaji Ekstra je tako v nekaj minutah uspelo reproducirati skorajda celoten nabor predsodkov in stereotipnih predstav o homoseksualnosti, ki se v domačih medijih pojavljajo vse od sedemdesetih naprej: od homoseksualnosti, ki je reducirana na seksualnost, do homoseksualnosti, ki je ogrožajoča in se dogaja v temnih predelih, od unifikacije homoseksualne skupnosti in generalizacije prikazanega do, konec koncev, sprenevedanja, če se izrazim v izrazoslovju avtorjev prispevka, da tovrstnih »nočnih iskalcev ljubezni« in »seksa željnih moških« ni tudi med heteroseksualno populacijo, saj je bil prispevek ekskluzivističen v smislu prikaza nečesa, kar počnejo homoseksualci (kar vsi po vrsti, seveda). Da o fluidnosti identitetnih mej (kdo je heteroseksualec, kdo je homoseksualec?) niti ne govorim.

Pravzaprav gre za staro (slovensko) medijsko zgodbo, v kateri homoseksualnost ostaja brez obraza. Pri tem verjetno ni potrebno poudarjati, da celoten prispevek generalizira prikazano (skrito) dogajanje na celotno homoseksualno populacijo. Generalizirajoča je konec koncev tudi ena od zaključnih ugotovitev: »Ljubezen med moškimi očitno poteka drugače, kar nam je potrdil tudi eden od obiskovalcev shajališča.«

Ob vsem tem avtorje seveda ni zanimal družbeni pritisk, ki marsikoga sili k skrivnostnosti, ki botruje (ponotranjeni) homofobiji in podobno, še manj jih je zanimalo to, da s takšnimi in podobnimi nereflektiranimi senzacionalističnimi prispevki vedno znova in še močneje zavrtijo začarani krog. Nič drugega kot še eno poleno na ogenj homofobov!

V oktobrski številki Maturant&ke, revije za srednješolce in maturante, ki sta jo s finančno podporo ministrstva za šolstvo, znanost in šport začela izdajati časopisna hiša Delo, d. d. in podjetje Gyrus, d. o. o., ureja pa jo Gorazd Suhadolnik, je objavljeno besedilo, ki na nezaslišano vulgaren in žaljiv način obravnava homoseksualce, in kot takšno zahteva odziv medijske skupnosti in vsakogar, ki se zavzema za spoštovanje poklicne etike pri ustvarjanju in razširjanju medijskih vsebin.

Na zadnji strani omenjene revije je namreč v okviru rubrike Antipoezija objavljena vulgarizirana predelava skladbe Sester Samo ljubezen, ki jo napisal dijak Gimanzije Bežigrad, podpisan Gorjanec:

Sestre: Samo bolezen

Rit okrogla kot balon,
pobrita in napudrana
in driska iz riti teče ti.
Na svetu pedrov mnogo ni,
a njih število se množi,
vsakemu le iz riti teče kri.

Lahko ti podarim samo bolezen,
hepatitis, sifilis in aids.
Zdaj danko mi razpri in globoko mi prodri,
vem, da ga v riti čutiš tudi ti.
(Saj ga v riti čutiš tudi ti.)

Kar želiš si, to je greh,
to je kuga, to ni smeh.

Nategnem te, da te boli,
čeprav zatiskaš rito si.
Potem rešilca še pokličem ti.
Dolgo časa si bil zdrav,
zdaj te peder je ugnal
in na koncu mi boš še v krsti dal.

Lahko ti podarim samo bolezen,
hepatitis, sifilis in aids.
Zdaj danko mi razpri in globoko mi prodri,
vem, da ga v riti čutiš tudi ti.
(Saj ga v riti čutiš tudi ti.)

Samo bolezen ...

Po izidu revije je v začetku novembra Mirovni inštitut v imenu projektov Media Watch in Skupine za spremljanje nestrpnosti poslal javno protestno pismo založnikoma revije, Delu, d. d., in Gyrus, d. o. o., uredniku Gorazdu Suhadolniku in ministrstvu za šolstvo, znanost in šport (v vednost tudi društvu novinarjev, varuhu človekovih pravic in ravnatelju bežigrajske gimnazije), v jih katerem zastavlja več vprašanj.

»Tiste, ki so omogočili, finančno ali drugače podprli objavo tovrstnega podpihovanja nestrpnosti, širjenja homofobije, reproduciranja vsakšnih predsodkov in stereotipov do homoseksualcev, sprašujemo, kakšen je bil namen objave tovrstne ›antipoezije‹? Če ima revija namen informirati srednješolce in maturante, kakšna informacija je bila podana z objavo omenjene pesmi? Če ima revija namen tudi zabavati, sprašujemo, kako si Delo in ministrstvo za šolstvo, znanost in šport lahko privoščita ponuditi tako nizkotno zabavo s posmehovanjem in degradacijo drugih (v tem primeru homoseksualcev)? Če ima revija namen tudi vzgajati, za vrednote kakšne in katere družbe vzgaja? Če gre za prikaz ustvarjalnega duha mladih, kaj ustvarjalnega in pronicljivega je v tovrstni predelavi pesmi? In konec koncev, so to rezultati vzgoje za strpnost, ki je baje del našega šolskega sistema (tudi na Gimnaziji Bežigrad, ki ima sloves ene od elitnih gimanzij v Sloveniji) in jih je zaradi tega treba podpreti in promovirati?«

Časopisna hiša Delo je omenjeno izdajo revije Maturant&ka oglaševala na četrt strani dnevnika Delo (7. 11. 2002) z geslom: »Vas zanima, kaj vaš di(v)jak ve o … Prosite ga za njegov izvod revije Maturant&ka!« Revija je distribuirana po srednjih šolah in je brezplačna, saj, kot v uvodniku piše urednik revije Gorazd Suhadolnik (podpisan gordol), »Delo časti papir, tisk in oglaševalce. ... Še ministrstvo [za šolstvo, znanost in šport RS, op.a.] pomaga s stotisoč sit/številko.«

Mirovni inštitut je v protestnem pismu zapisal, da od založnikov, časopisne hiše Delo in podjetja Gyrus ter urednika revije Gorazda Suhadolnika, pričakujejo, da pri ustvarjanju revije spoštujejo poklicno etiko ter se za objavo skrajno nestrpnega in žaljivega besedila v naslednji številki revije tudi opravičijo. Hkrati je Mirovni inštitut pozval ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, da v primeru, da založnika in urednik opravičila ne objavita in se ne zavežeta spoštovanju etičnih standardov pri ustvarjanju medijskih vsebin, ukine denarno podporo, saj nima nobene pravice z denarjem davkoplačevalcev podpirati razširjanje nestrpnosti. Protest je na ministrstvo naslovilo tudi več gejevskih in lezbičnih organizacij. Splošnoinformativni mediji so o tem protestu izčrpno poročali, ministrstvo za šolstvo, znanost in šport pa nekaj dni po poslanem protestu objavilo, da od založnikov in urednika zahteva objavo opravičila v naslednji številki revije in tudi spoštovanje etičnih standardov, sicer jim bodo ukinili finančno podporo.

Nekaj hudega se mora dogajati v deželi Slovenski, če znameniti domači dolgčas ne razjeda več samo najbolj občutljivih novinarskih duš, temveč celo takšne pesniške »dušice«, ki se imajo povsem upravičeno za plemenite. Med slednjimi dolgčas ne pusti pri miru niti Zmaga Jelinčiča-Plemenitega.

Ob tokratni priložnosti naj mi bo dovoljeno, da se lotim značilnega Jelinčičevega predvolilnega playboyskega govorjenja (intervju v Playboyu, avgust-september 2002), in sicer s stališča kulinarike. Zdi se mi namreč, da je Zmago nationale analitično silno zanimiv kuhar, da pa bo hkrati dobrohotno sprejel takšno gastronomijo, torej človekovemu trebuhu (in prebavilom) prijazen pristop. Sam Plemeniti topogledno pravi takole: »Ljudje, normalni ljudje, imajo radi tistega, s katerim se da pogovarjati, skregati, kajti tisti, s katerim se ti lahko skregaš, te je pripravljen tudi argumentirano poslušati ali razlagati. In če mi nekdo z argumenti dokaže neko stvar, potem mu bom to priznal in rekel, da je imel prav.« (Vsi navedki v tekstu so iz omenjenega intervjuja.)

Kakor koli že, ker sam nisem sodeloval pri izdelavi predvolilne plemenite »Jelinčič-jedi« (recept objavljen v Playboyu), me bodo zanimale predvsem njene sestavine. Naj takoj povem rezultat preiskave: tokrat nedvomno ne gre za predvolilni golaž! Èeprav smo lahko povsem gotovi, da gre za domačo, slovensko nacionalno jed, lahko hkrati s popolno zanesljivostjo trdim, da ne gre za predvolilni golaž. Jed je namreč bistveno več od golaža. Naj še opozorim, da bom pri svoji kulinarični analizi nekaterih mikavnih skrivnosti velikega mojstra slovenske nacionalne kuhinje dosledno odmislil velecenjeno tujo (tokrat Playboyevo) posodo, v kateri se je »Jelinčič pojedina« vendarle skuhala v lastni, nacionalni omaki.

Naj najprej naštejem sestavine plemenite jedi, do katerih sem se zaenkrat uspel prebiti:

2. Osnovna sestavina: narod/država (pomembno opozorilo: uporabljen kos domačega naroda/države mora biti zdrav!);
3. Šeriatska predpriprava mesa (v poštev pridejo samo izbrani, vrhunski kosi);
4. Tri vrste začimb:
   • Obča (nacionalno-socialistična);
   • Posebna (možje, jeklo in železo);
   • Posebno-posebna (plemstvo);
5. Način izdelave: ameriški (hrabrost in ponos);
6. Posebnost ameriške priprave: kurčenje za zgostitev.

Preden se lotim sestavin jedi ter pojedine kot celote, je še treba nekaj povedati o kuharju samem oz. o kuharski kvalifikaciji/izobrazbi našega kulinaričnega mojstra, saj to je ravno tisto, kar daje legitimnost njegovemu nacionalnemu postopku.

Gre za izjemno plemenito gastronomsko osebo, ki je poleg običajne izobrazbe, ki je potrebna za tovrstno družbeno udejstvovanje, prestala tudi slavni examen sc. rigorosum anatomsko-biološke ter posebne genetične usmeritve. Èe hočemo pravilno doumeti vso metafizično globino vrhunskega domačega okusa plemenitega nacionalnega pridelka, ne bi kazalo spregledati, da je njegov stvarnik šolan ravno na področju genetike, še posebno tiste partizanske (smer balkanique). Ravno zgodovino-genetika kot najnovejša veda na področju nacionalne kulinarike je nosilna pred-postavka naše predvolilne jedi. Ker v to jed sodijo tudi in predvsem ustrezni deli (ne vsi) posameznikov iz vrste homo sapiens, naj nam bo za začetek za pokušino mojstrova izjava o nekem slučajnem predstavniku te vrste, o določenem Drnovšku: »Ne, niti hvala ni (namreč pripadnik, vrste homo sapiens Drnovšek, op. K. T.) rekel, niti enkrat, je pač tak človek. Ne zna reči hvala, kar tudi kaže na njegovo karakterno črto, na njegove genetske strukture (poudaril K. T.).« Vendar genetsko podkleteno kulinarično mojstrovino ne smemo iskati zgolj v tej, temveč tudi v neki drugi smeri. Predvsem v smeri prej omenjene partizanske zgodovino-genetike, na temelju katere (to šele da pravo žmohtnost ali »legitimnost in legalnost« plemenite jedi) šele postane slovenska nacionalna jed à la Jelinčič (na Jelinčičev način) mogoča: »Moji so se borili kot partizani. Moja družina je dala štiri življenja v drugi svetovni vojni. Mama je bila v Ravennsbrücku, babica je bila v Ravennsbrücku, stric je bil v Dachauu in tako naprej. Tako lahko jaz mirno cenim nemškega soldata, ne morem pa ceniti domačega izdajalca. Domači izdajalci so pa ›poden od podna‹, golazen, ki je povsod po svetu golazen.«

S tem smo seveda stopili iz pred-področja duha, izobrazbe, kvalifikacij in preferenc na konkretno kulinarično področje, se pravi na pravo, realno področje in v pravi, realni medij, medij mesa. To, žal, pomeni tudi na področje golazni, a kot smo videli, golazen pač ne sodi v plemenito nacionalno jed, ki smo ji na sledi.

Glavni kos mesa, ki ga je potrebno imeti v mislih pri pripravi jedi (in ki ga na koncu kajpada morate tudi použiti, če se pripravljate na »pojedino Jelinčič«), je seveda nekoliko večji kos bolj zamaščene in odležane vrste homo sapiens. Slednja se v konkretnem kulinaričnem kontekstu imenuje različno, najpogosteje pa lirično-erotično kot »Narod/država«.

Zelo pomembno pri našem kuhanju je najprej to, da v Playboyev lonec damo meso preverjenega (toplotno še ne obdelanega, krvno pa skrbno pregledanega in neoporečnega) porekla. Pravšnje meso je le meso brez kosti. V lirskem jeziku (kuharji kot mojstri par excellence so pravzaprav pesniške, »poiesis-duše«) našega kuharja lahko podrobneje o tej sestavini izvemo, da je pravzaprav Narod/država tisto, kar nikakor ne gre in tudi ne sme iti »skupaj z izdajalci«. In zakaj ne? Zato, ker slednji (kot kost, ki je neužitna in potemtakem po definiciji ne sodi v našo izbrano jed) »niso pripadniki naroda. Èe nekdo izda lastni narod, potem se je sam izločil iz njega.« Skratka, če mojstrov lirični utrinek prevedemo v prozo, moramo pravo in preverjeno meso ločiti najprej od neustrezne kosti oz. od ne najbolj užitnih delov.

Naslednja posebnost domače jedi na Jelinčičičev način je vsebovana v tem, da se potem ko ločimo užitno meso od kosti in neužitnih delov, nikakor ne smemo ustrašiti tega, da je meso, ki ga nameravamo pripraviti na nacionalni način, nekoliko starejšega datuma in da je v bistvu že razpadajoče in celo nekoliko neprijaznega vonja. Nasprotno, šele to je predpostavka pravšnjega okusa, ki pa ga kot substanco lahko začutimo šele na koncu (kulinarično: resnica jedi je šele na koncu – The Proof of Pudding is in Eating!). Vse, kar moramo v zvezi z mesom vedeti, je pravzaprav tole: »Slovenci so avtohton narod, ki ima prednike Venete …, da je venetski jezik razumljiv v slovenskem jeziku, da se da njegove napise prebrati in razumeti v slovenskem jeziku in da je bila v bistvu evropska kultura razvita iz venetskih korenin. Da ne bi razpredal na dolgo in široko – to je izhodišče. Vsem okolišnjim bi povedal, da je državnost Slovencev približno osemsto let starejša od državnosti Avstrije. Slovenska državnost izvira iz leta 549, tam nekje.«

Potemtakem torej kos nekoliko starejšega mesa, ki je bilo vmes za kakih 15 stoletij primerno osušeno in (verjetno) tudi zamrznjeno in ki je – na kar nas umestno opozarja veliki kuharski mojster – lahko tudi osnova tudi vseh sorodnih evropskih kuhinj, nikakor ne smemo kuhati kar tako. Ne moremo ga, na primer, vreči v krop ali »dinstati« na čebuli in s paradižnikom. Cilj, do katerega hočemo priti, ni nikakršen »okolišnji« golaž (madžarski, hrvaški, avstrijski) in ne »okolišnji« brodetto (italijanski, istrski). Gre namreč za eksplozivno domače (pazimo: nacionalno!) meso, ki se nam lahko dobesedno razleti, če z njim ne ravnamo skrajno previdno. Skratka, za našo jed je tudi na tej točki kuharskega postopka potrebno nekaj več: moramo ji namreč dodati ustrezno nacional-socialno noto (gre za »narod, ki je proletarec«, če naj rečem nekoliko bolj kulinarično-lirično!), se pravi, da ga je pred neposredno uporabo treba dati v pac (pomembno opozorilo: to pomeni pacati in ne zapacati!). Pravšnji kos izbranega, domačega in pravo-krvnega mesa je sedaj (nenazadnje tudi zavoljo petnajstih stoletij) potrebno dati v specialni t. i. nacional-socialni pac. Šele s takšnim postopkom dobi meso pravo barvo in prepotrebno žlahtno osnovo. Takole zadevo definira plemeniti mojster kuhe: »Naredil bi vse, da bi se socialni status prebivalcev Slovenije povečal in izboljšal. Ker to, kar se zdaj dogaja našim ljudem, je grozljivo. Iz dneva v dan se nivo življenja spušča, standard pada, prihaja do vedno večje revščine in vedno manj skrbi je za te ljudi. Skrbimo pa za vse mogoče, najbolj pa za tiste, ki skrbi dejansko niso potrebni. In še ena zadeva. Naredil bi vse, da bi se pri nas začel čistiti kriminal, ampak to predvsem kriminal belih ovratnikov, gospodov, ki so začeli bogateti po Markovičevi zakonodaji in so danes milijarderji, še pred časom pa niso imeli prebitega cvenka v žepu.«

Vendar pa moramo biti pri tem pazljivi, saj nas ne krive in ne dolžne lahko doleti tudi ustrezna kazen, če bi se, denimo, izkazalo, da se ne držimo ustreznega načina ravnanja (se pravi pacanja) z osnovnim kosom, kot rečeno, nekoliko starejšega mesa. Ker gre pri postopku pacanja predvsem za občutljivo ravnanje z različnimi travami, dišavami, začimbami in podobnimi sestavinami, pri katerih so ene ustrezne, druge pa delno, in tretje sploh ne, je za našo jed zelo pomembno, da jo motrimo in jo tudi pripravljamo s posebnega »travnatega aspekta«. Ali kot naš kuhar pove nadvse lirično: »Jaz bi marihuano legaliziral brez kakršne koli škode. Kriminalizacija marihuane je nastala zaradi posla, zaradi biznisa določenih struktur, ki niso dovolile, da bi ljudje kadili marihuano, ker bi s tem izgubili preveč denarja pri alkoholu, v glavnem pa pri tobaku. Sem pa absolutno proti tistim, ki prodajajo heroin. Še posebej bi kaznoval tiste, ki prodajajo heroin majhnim otrokom pred šolami. Tem bi pa odsekal roke.«

Toda to še ni vse. Posebej je pri slovenski nacionalni jedi na način Plemenitega Jelinčiča treba paziti tudi na spol mesa vrste homo sapiens. Obstajajo namreč kosi mesa vrste homo sapiens, ki so feminae, in jih, če je soditi po mojstru Jelinčiču, nikakor ne bi kazalo dati v vrhunsko domačo jed: »Ne maram silikonskih prsi, nisem pa proti temu, da si gre kakšna popraviti zadnjico. Kakšne bi si jo pač morale. Nikakor pa nisem za dodajanje kakšnih posebnih vložkov na raznih koncih.«

Skratka, samo na prvi pogled se utegne zazdeti, da je pri izbrani slovenski nacionalni jedi spol nepomemben. Nasprotno, zadeva je kočljiva že na točki koncipiranja, da ne rečem oplojevalne predpriprave tovrstnega mesa. Že pri postopku izhodiščne pridelave prihodnjega mesa, če hoče biti nacionalno užitno, bi kazalo biti silno pazljiv in neskončno ubran, posebno ko gre za postopke osemenjevanja slovenske vrste homo sapiens ter tudi že pri postopkih (i)zbiranja sperme. Takole pravi vrhunski mojster domačijske kulinarične umetelnosti: »Pri oploditvi samskih žensk gre v glavnem za segment zafrustriranih lezbač, ki hočejo imeti igračko, ki bo, potem ko bodo starejše, ko se bodo nehale igrati z njo, skrbela za njih. To je zelo zelo sebično, zelo svinjsko do otroka. Mislim, da si lahko vsaka ženska, ki je kolikor toliko normalna, dobi normalnega partnerja in to zadevo uredi tako, kot je treba.«

(Opozorilo morebitnemu nepazljivemu bralcu: mojstrovo omenjanje nečesar, kar je »zelo svinjsko do otroka«, naj vas ne zmoti po nepotrebnem. Tukaj je simpatična živalca vrhunskega okusa mišljena izrazito pesniško, predvsem pa bolj umetniško in celo »internacionalno« ter posledično (in zatorej zavajajoče oz. napačno) celo islamsko/muslimansko – morebiti celo fundamentalistično in protiameriško. Čeprav je to pravzaprav nedopustno tako s stališča slovenske nacionalne kuhe kakor tudi prikuhe, pa si je mojster tovrstno izrazno pirueto dovolil predvsem zavoljo plastičnosti izraza: potemtakem nadvse formalno in ne toliko vsebinsko, kot se to utegne zazdeti na prvi pogled.)

Kakor koli že, s tem smo pravzaprav dosegli neko pomembno razvojno točko pri izvedbi slovenskega nacionalnega recepta à la Jelinčič. Smo tako rekoč tik pred končno stopnjo izdelave naše jedi. Le da nas na tem mestu, ko smo ustrezno dolžno pozornost in spoštovanje posvetili izbiri mesa, ustreznih kosov, njegovemu pacanju … sedaj čaka še nekaj dokaj presenetljivega. Ko namreč damo naše meso v ustrezno, na že omenjenem pacu (se pravi njegovih sestavinah) temelječo omako, se moramo namreč zavedati še neke posebnosti, ki jo na kratko lahko opredelimo nekoliko globlje, se pravi bolj razumniško-pesniško, in sicer takole: presenetljiva sestavina naše jedi je tudi nekaj klenega oz. nekaj takega, kar »utrujenemu«, več kakor 15 stoletij odležanemu mesu, lahko zagotovi ustrezno kakovost (po domače: klenost). Skratka, naša jed potrebuje še nek dodatek: toda tokrat niti slučajno ne Vegeto, temveč jeklo & železo. Če v neki znani vrhunski dalmatinski jedi (prim. Dalmatinska kuharica, različne izdaje) poznamo, denimo, kuhanje hobotnice s plutom (da bi meso hobotnice postalo bolj mehko), gre tukaj za ravno obraten postopek. Omenjeni dalmatinski kulinarični vložek, ko skupaj z mesom kuhamo pluto, se zdaj obrne v svoje dialektično nasprotje. Ker je tukajšnje meso (častitljiva starost, zahtevni postopki predelave, pacanje …) nekoliko mehkejše (torej povsem nasprotno kot pri hobotnici), je tukaj – kot to posebej poudarja plemeniti kuhar Jelinčič – treba ustrezno poskrbeti za to, da se skrbno izbrano meso že v postopku priprave primerno stisne in ne »skuha«, kaj šele prekuha. Zato namesto dalmatinske uporabe pluta v »omačno tekočino«, utemeljeno kajpada na sestavinah pacanja, pristavimo ustrezen kos jekla ali pa vsaj železa. Pri tem dokaj tveganem prijemu lahko nastopijo nepredvidljive težave, saj obstajajo nadrejene instance, ki vam iz različnih razlogov morebiti ne dovolijo uporabo ustreznih železnih in jeklenih pripomočkov pri tovrstnih nacional-interesno odločilnih kulinaričnih opravilih. Takole na nekem zelo značilno playboyevsko pobarvanem mestu pravi g. Jelinčič plemeniti: »Obvestili so me, da ga (železo, jeklo v obliki orožja, op. T. K.) ne morem dobiti. Zanimivo pa je, da so orožje dobili duhovniki, ki zdaj hodijo okrog s pištolami, in po tem smo edinstveni na svetu.« Skratka, konkurenčni duhovniki, ki se ravno tako ukvarjajo s kulinaričnimi mojstrovinami za izdelavo svojih visoko kaloričnih jedi na osnovi domoljubnega mesa, lahko uporabljajo sestavine na Fe-osnovi, medtem ko naš kuhar ne. Vendar nas že v naslednjem koraku pomiri, saj dodatno pojasni, da ima o jeklu in železu v obliki kuharskih pripomočkov »zelo razdelane pojme«, ker je »že od leta 1979 dosmrtni član ameriške nacionalne orožarske zveze in tudi član njegovega vodilnega boarda, ›golden eagles‹, ki odloča o teh stvareh«.

Kako torej kuhati to, kar smo ravnokar pripravili: se pravi meso, omako in ustrezen kos železa ali jekla? Upam, da vas ne bom razžalostil: žal brez jajc namreč tovrstna zadeva nikakor ne bo šla. Še več: pri izdelavi značilno nacionalne kuhe je treba ravnati nadvse hrabro & ponosno. Ravno hrabrost je svojevrstni univerzalni (francoski, se razume) ključ našega kuharja. Tako kot vsi razumejo hrabre in ponosne ljudi, torej ljudi »z jajci«, bi moralo biti tudi pri izdelavi slovensko nacionalne plemenite jedi. Na vprašanje Playboya, »kako so vas sprejeli Srbi glede na to, da ste pred nekaj leti zelo grdo govorili o njih«, kuharski velemojster na kratko odvrne: »Krasno so me sprejeli in rekli, da cenijo take ljudi, ki imajo jajca. Razumeli so, da sem se jaz boril za svojo domovino, in razumeli so tudi, da sem imel ravno zaradi tega, ker sem poznal borbo za lastno domovino, tudi toliko korajže, da sem napisal tisto pismo srbskemu narodu, ki ga je potem CNN objavljal in zaradi katerega so potem naši ritolizniški politiki skakali v zrak, kako da si drznem proti Ameriki, da je treba še bolj bombardirati Jugoslavijo in ne vem, kaj vse so še trobili. Zdaj pa nekam lezejo Srbom.«

Nekoliko manj poetično povedano, v nenehnem boju za ustrezno pripravo domačega kosa mesa je treba biti ne samo odločen, hraber in ponosen, ampak je treba tudi znati in moči uporabljati lastna, se pravi slovenska, domača jajca. Zgodovinski pomen jajc pri izdelavi vrhunske slovenske nacionalne jedi à la Jelinčič je pravzaprav nemogoče preveč poudariti, saj gre za jed, ki je sploh ni mogoče ustvariti (v pomenu poiesis) brez »moškega s pištolo«, pardon, »z jajci«, kot to poetično pove Plemeniti kuhar. Konkretneje rečeno: »Še ena zadeva je povezana z orožjem. Tukaj gre za en tak podzavestni refleks obrambe lastne družine, najožje skupnosti. In če imaš ti tako žensko, ponavadi imajo orožje rade lepe ženske, skoraj v 99 odstotkih so to lepe ženske, imaš torej partnerko, ki ima rada orožje, ti ostane eden manj, poenostavljeno rečeno, za katerega moraš skrbeti.«

Vendar je treba pri tem biti izjemno pazljiv. S stvarmi, kot so meso, jajca, ženske … se ne da ravnati kakor slon v trgovini s porcelanom. Lahko se nam namreč zgodi, da krožnike, na katerih bi lahko postregli s plemenito jedjo, pomendramo in ostanemo brez možnosti vrhunskega gastronomskega užitka. Način ravnanja z jedjo je – kot nam samo ime pojedine pove – izključno plemenito. Ljudje, ki zmorejo ustrezno pripraviti to jed, že po definiciji sodijo v samo smetano, ali, če se izrazimo v dikciji našega kuharja, v samo »plemstvo« slovenskega naroda. Žal pa je plemstvo »pri nas« še vedno »prepovedano«, kar je, blago rečeno, vsaj čudno! Tukaj namreč premišljujejo še vedno v smislu stare, neužitne socialistične pojedine, ki pravi nekako takole: »Kaki plemiški nazivi?« »Zanimivo je – pristavi Jelinčič plemeniti – da nas je ravno zaradi naše majhnosti še zdaj sram, da bi imeli svoje plemiče. Hrvati so to uredili, pri nas pa to zakonsko še ni urejeno.«

Naj bo tako ali drugače, na koncu nikakor ne bi smeli pozabiti še neke malenkosti, pravzaprav jednu malu tajnu velikog majstora kuhinje, kakor bi temu dejal Oliver Mlakar. Ravnokar omenjene sestavine Plemenite jedi je namreč treba zgostiti, da bo celota držala ustrezno skupaj in to je v (pre)tesni povezavi s prej omenjenimi jajci. Funkcijo zgostitve (v kitajski kuhinji to funkcijo pogostokrat opravljajo različne želatine) v tej jedi opravlja ščepec »kurčenja« (strokovno: eksibicionizem, ki pa je lahko besedni ali dobesedni), kot bi temu rekli beograjski Partibrejkersi. Gre namreč za različne zgostitveno-vezne mojstrske izjave, ki so v intervjuju Playboya dokaj na gosto posejane in ki vsej nacionalni jedi dajo posebno domačijsko žmohtnost. Jed je namreč treba zgostiti še preden z njo postrežete, sicer se vam lahko razleti in vrhu vsega je lahko povsem neužitna. Smiselne in nadvse užitne vezivne mojstrovine lahko najdete v intervjuju v približno naslednjih tipih lirskih izjav: »Jaz Tarzan – ti Jane«, »Jaz to – jaz ono«, jaz biti »član tega & član onega«. Podobno velja tudi za stavke tipa »ukvarjam se z vsem mogočim & vrhu vsega še z nemogočim«. Po potrebi pa še pofukam vse, kar leze in gre. Vse to je praviloma opravljeno izrecno jamesbondovsko, kar omogoča suvereno kuharsko gibanje med Londonom in Bagdadom, Beogradom in Agatho Christie, med Joschko Fischerjem in Karlom Mayem. Naš plemeniti kuhar je zatorej suveren tako pri morskih jedeh s kriminalno podstatjo kot tudi pri pečenkah na kavbojski način, saj je – in tukaj ni nobenih dvomov – tako Flemingov, Chandlerjev kot Mayev učenec in bralec. Doma je tako med slovenskimi obrtniki kot na hribovitem Balkanu, tako v gorah Sierra Nevade kot v gorovju Kurdistana, kjer se bo kmalu dalo jezditi tudi v družbi playboyevih, CNN-ovih in njim podobnih, kajpada tudi domačih nacional-novinarjev.

Last but not least: nacional-kuharska disciplina, ki smo ji ravnokar poskušali analitično slediti se, kot rečeno, nanaša na meso vrste homo sapiens. Drugače povedano, glede na to, da se meso te vrste kuha, da to meso pripravljajo in tudi použijejo pripadniki te iste vrste (torej »družbena bitja« vrste homo sapiens, kot bi dejal neki drugi kuharski mojster – Sveti Tomaž Akvinski), je nemara nujno, čeravno nekoliko unapettitlich ter nekulturno povedati, da gre pri vsem skupaj pravzaprav za majčken in prijazen, torej domač kanibalizem. Pa dober tek!

Boris Jež se vsekakor zaveda moči besed, sicer se ne bi spraševal, zakaj »v Haagu sodijo le politikom in generalom, ne pa pisunom, ki so razpihovali sovraštvo in se včasih celo v uniformah potikali po prizoriščih najhujših zločinov«. (Delo, 6. 5. 2002) Tistega, česar se očitno ne zaveda (ali pa noče videti), pa je dejstvo, da tudi sam v svojih kolumnah malo po malo trosi raznovrstno sovraštvo. Njegov izključevalni diskurz seveda ni neposreden, temveč se prikrito norčuje iz tistega, kar mu ni všeč. In to je vse tisto, kar se tako ali drugače razlikuje od njegove definicije Slovenca, Slovenije in normalnosti. Hkrati se mu vsakršno opozarjanje na ksenofobijo, rasizem, homofobijo in kar je še takega zdi pretiravanje in napihovanje problemov, ki da jih tu skorajda ni, če pa so že, pa jih sicer obsodi, a hkrati predlaga, naj jih raje pometemo pod preprogo. »Ksenofobije in drugih naših nečednosti ne bi bilo pametno obešati na prevelik zvon,« piše v kolumni Drugi in drugačni, »saj smo bili v preteklosti bistveno bolj nestrpni drug do drugega in smo se tudi pridno med seboj pobijali«. (Delo, 12. 7. 2001) Namesto da bi se ukvarjali z ›resnimi problemi‹, je »pozornost javnosti … usmerjena v ksenofobijo, homofobijo, televizijo – ob packarijah, ki nas stanejo milijarde, pa se le tu in tam samo zgrozimo«. (Delo, 22. 4. 2002) Problemi vsakršnih fobij so hkrati, po njegovem mnenju, prenapihnjeni. »Tak je bil primer Sester, ko se je odprlo vprašanje drugačnosti in njihovega statusa v družbi, seveda pa so stvar s homofobijo prenapihnili do te mere, kot da bi se otroci morali že v šoli učiti ›spoštljivega‹ odnosa do istospolnih nagnjenj.« On se te lekcije očitno ni nikoli naučil, saj piše, da »na državni televiziji briljirajo osebki raznih sumljivih hormonskih usmeritev (poudaril avtor),« pri tem pa ciljal tako na Sestre kot na »Maria, o katerem se širi glas, da spolno ni čisto natančno definiran; ampak se opravičujem, če to ni res«. (Delo 25. 5. 2002)

Jež v svojih kolumnah definira tudi celo vrsto grešnih kozlov, ki jim gre – za razliko od nas – slabše, so manj civilizirani, ali pa nas ogrožajo, ker zahtevajo določene pravice. »BIH še dolgo ne bo vsaj kolikor toliko normalna država, da bi si vsi skupaj malce oddahnili, rekoč si, no, vsaj osnovna delovna orodja so se naučili uporabljati … ›Država‹ praktično ničesar ne proizvaja, ogromno ljudi živi samo od tega, da so pač Bosanci, in vse skupaj stane vsaj nekaj milijard dolarjev na leto.« (Delo, 26. 11. 2001) Ogroženi smo tudi zaradi tega, ker se je »pojavilo še neko Sarajevo, ki od nas ›zahteva razumevanje‹ za postavitev mošeje, in to samo nekaj mesecev po 11. septembru«. (Delo, 4. 2. 2002) Tudi Rome, ki jim je bila ponekod podeljena pravica do neposredne zastopanosti v občinskih svetih, po nepotrebnem favoriziramo, ker »ni čisto jasno, kakšna kategorija prebivalstva so Romi, da jim je potrebno zagotoviti posebno ›etnično‹ zastopanost v organih lokalne samouprave. … Ja, seveda, tako imenovanega romskega vprašanja sploh ne bi bilo, če bi bilo Romi povsem normalni državljani, davkoplačevalci in kreditojemalci.« (Delo, 5. 6. 2002)

Mislim, da so tovrstne fobije, ki jih Jež v svojih komentarjih servira med vrsticami, samo še eden od številnih nastavkov v naši družbi, ki zgolj podpihujejo in ohranjajo moč ksenofobije, homofobije, rasizma in kar je še podobnega, ki po njegovem mnenju postaja »čedalje bolj odprta družba«. (Delo, 12. 7. 2001) Tisto, kar je skrb zbujajoče, je, da Delo z vsem svojim ugledom omogoča širjenje takšnih idej. Še več, Jež slavi kakor eden od osrednjih političnih komentatorjev Dela. Je to res tisto najboljše (v duhu tolerantne države), kar premoremo?

Že v Seattlu se je heterogeni množici ljudi, ki se pred zgradbami zasedanj STO, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, Globalnega foruma, Evropskega sveta, G8, predstavnikov Nata in Evropske unije zbira še danes, nadelo ime protiglobalizacijsko gibanje. Ko se je gibanje selilo iz Seattla, Washingtona, Davosa, Prage, Neaplja, Nice, Trsta v Göteborg, Ljubljano in Genovo, smo gledali in brali o oviranju zasedanj, nasilju, uničevanju lastnine in pretepanju. Toda proteste, dejanja, kritike in zahteve protestnikov je lahko večina izmed nas spremljala le prek televizijskih ekranov in časopisov. Postavlja se vprašanje, kako in na kakšen način so slovenski mediji poročali o protestih in o gibanju, ki ga aktivisti imenujejo gibanje za globalno pravičnost?

Izraz protiglobalizacijsko gibanje je neustrezen medijski konstrukt, ki poskuša heterogeno množico demonstrantov – od okoljevarstvenikov, sindikatov, nevladnih organizacij, intelektualcev, študentov, pacifistov, miroljubnih protestnikov do anarhistov in pripadnikov črnega bloka – združiti pod skupno ime. To medijsko poimenovanje implicira tri predpostavke, ki gibanju pripisujejo napačne značilnosti. Prvič, protiglobalizacijsko gibanje je proti globalizaciji v najširšem pomenu besede. Drugič, protiglobalizacijsko gibanje obstaja samo v času zasedanj in se poslužuje neprimernih sredstev za doseganje pozornosti. In tretjič, gibanje je definirano negativno in ozko. Zamegljene so ostale »proti« in vse »za« pozicije gibanja.

V slovenskih časopisih so se v obdobju med Seatllom in Genovo največkrat uporabljali izrazi »nasprotniki globalizacije«, »bojevniki proti globalizaciji« in »protiglobalisti«, manj je bilo govora o »protestih proti negativnim učinkom globalizacije« ali »ekonomski globalizaciji«.

Večina aktivistov ne podpira delovanja mednarodnih finančnih organizacij, nekateri nasprotujejo Natu, a če zahteve skupin, ki sestavljajo mnoštvo protestnikov, spremljamo bolj pozorno, vidimo, da aktivisti še zdaleč niso proti globalizaciji. Kvečjemu proti eni obliki globalizacije in nadzora nad njo – logiki neoliberalnega kapitalizma. »Na samem začetku je potrebno izpostaviti, da antiglobalizacijsko gibanje ni proti globalizaciji, v smislu povezave med ljudmi, boljših komunikacij. Prednosti modernih tehnologij bi gibanje rado preusmerilo v splošno korist za vse ljudi. Danes jih kapitalisti uporabljajo kot sredstva za poglabljanje neenakosti ter iskanja vse večjih profitov. Ljudje v gibanju so proti ekonomski globalizaciji, ki prinaša s sabo vojne, migracije, veliko revščino (2 milijardi ljudi živi z enim dolarjem na dan po uradnih podatkih), koncentracijo kapitala v rokah maloštevilnih,« pišejo na spletnih straneh slovenski aktivisti.1

Ameriški člani skupine Ya Basta! izpostavljajo naslednje štiri temeljne zahteve: neposredno demokracijo, globalno državljanstvo, odpravo nadzora nad svobodo gibanja in dostop do novih tehnologij.2 Tudi neprofitna organizacija, ki skrbi za zaščito potrošnikov, Public Citizen (leta 1971 jo je ustanovil Ralph Nader, da bi potrošniške interese posredoval kongresu) se ne bori proti globalizaciji v pomenu povezovanja ljudi, neomejenega pretoka ljudi in kapitala, temveč za odprtost in demokratično odgovornost vlade, za pravico potrošnikov, da na sodiščih iščejo odškodnino, za čiste, varne in okolju primerne energetske vire, za družbeno in ekonomsko pravico v tržnih politikah, za zdravje, varnost in zaščito okolja ter za varna, učinkovita in finančno dosegljiva zdravila in zdravstveno pomoč.3

Za kaj si potem sploh prizadevajo »protiglobalisti«? Če je ob raznolikosti kritik obstoječega družbeno-političnega sistema odgovor na to vprašanje sploh mogoč, potem si lahko pomagamo z delitvijo globalizma4 na tržni in človeku prijaznejši globalizem, ki jo v knjigi Svetovno podjetje vpelje Marjan Svetličič (1996: 76). Tržni globalizem je pristop, ki dele podreja celoti na temelju ekonomskih in dobičkonosnih kriterijev, medtem ko globalizem s človeško podobo upošteva človeške vrednote, ekološke zahteve in socialne ter ekonomske pravice ljudi (ibid.). Če je bilo gibanje na začetku še definirano zgolj kot tisto, ki nasprotuje tržnemu globalizmu (ne pa globalizaciji!), pa se je že kmalu pokazalo, da je idejno prepričanje članov gibanja za globalno pravičnost usmerjena v boj za bolj human globalizem. Globalno državljanstvo, prost pretok ljudi, pravice delavcev, varstvo okolja, zaustavitev spopadov, napadov, vojn, odpis dolgov, prepoved uporabe gensko spremenjene hrane, izboljšanje pogojev v begunskih domovih, razporeditev bogastva, enake možnosti za vse, poudarjanje socialne politike in prava demokracija so zahteve, ki nasprotujejo logiki tržnega globalizma, ki vse meri v ekonomskih kazalcih, po drugi pa poudarjajo globalizem, ki bi bil prijaznejši človeku.

O protiglobalizacijskem gibanju se je v slovenskih časopisih pisalo predvsem v času uličnih protestov ali v povezavi z njimi. Zato je medijska uporaba dajala besedni zvezi pomen začasnosti, gibanja ad–hoc, ki se oblikuje le na demonstracijah, čez leto pa ne obstaja. Da to ni res, se lahko prepričamo po izdanih (alternativnih) publikacijah5 in na spletnih straneh številnih organizacij in skupin, kjer najdemo njihove analize svetovnega dogajanja, posledice sprejetih sporazumov, komentarje delovanja STO in drugih finančnih institucij, odprta pisma, ki so jih poslali vladnim in uradnim ustanovam, alternative kapitalistično urejenemu trgu, poročila iz različnih manifestacij in akcij, ki ne dosegajo genovskih dimenzij.6

Posebno težo daje sestavljanki antiglobalizacijsko ali protiglobalizacijsko predpona proti-. V slovarju tujk najdemo naslednje pomene grške predpone ant- oz. anti-: proti, zoper, ne-, brez-, namesto.7 Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko predpono anti- v njenem prvem pomenu uporabljamo za izražanje a) nasprotovanja, odpora (antiabsolutističen), b) nasprotnega delovanja, učinkovanja (antifebrin) in c) nasprotnega položaja, gibanja v nasprotno smer (anticiklon).8 Tudi v splošni rabi se predponi anti- ali proti- uporabljata za označevanje nečesa »kontra«, kar je nasprotno tistemu, kar predponi sledi. Že samo poimenovanje postavlja antiglobalizacijsko gibanje (nas)proti politiki9, kot nekakšno grožnjo, to pa s pomočjo povezovanja protestov z nasiljem in celo terorizmom daje vladajoči oblasti nekakšno pravico, da s tem »proti gibanjem«, obračuna po svoje. Da ga diskreditira, da ga postavi na drugo stran, kjer vladajo drugačne vrednote kot v urejeni družbi.

Tonči Kuzmanić (2002) opozori še na drugo (ne)razsežnost pojma antiglobalizem. V poimenovanju gibanja kot anti-nečemu se izgubijo številni drugi proti, ki jih lahko pripišemo temu gibanju. Aktivisti protiglobalizacijskega gibanje niso proti globalizaciji, so pa proti neoliberalnemu kapitalizmu, proti ekonomski globalizaciji, proti onesnaževanju okolja, proti vojni, proti gospodarskim sporazumom, ki dajejo prednost velikim korporacijam, proti slabim pogojem dela, proti privilegijem gospodarske in politične elite, proti nereprezentativnim finančnim institucijam, proti omejevanju svobode itd. Svoje cilje definirajo tudi pozitivno. Zavzemajo se za globalno pravičnost, globalno državljanstvo, pravo demokracijo, svobodo, varno in zdravo okolje, boljše delovne razmere in še bi lahko naštevali.

Veliko vlogo so pri definiciji gibanja kot nečesa proti in nasproti obstoječemu in družbeno priznanemu odigrali tudi mediji, ki so demonstracije vedno povezovali z nasiljem – to je bilo že vnaprej pričakovano10. Povezava z nasiljem in vojaška terminologija se mi zdita ključni značilnosti poročanja o protestih. Analiza časopisnih prispevkov od Seattla do Genove razkrije še dvostopnost poročanja in pisanje o protestih in aktivistih z rahlo negativnim prizvokom.

Časopisne prispevke lahko razmejimo na dve obdobji. V prvi fazi so bili tisti (predvsem poročila), ki so izšli v času demonstracij in so pisali o poteku dogajanja za in pred vrati zgradb, kjer so potekali sestanki. Za te prispevke je bilo značilno, da so poudarjali nasilje aktivistov in reakcije policije, med demonstranti so razlikovali le nekaj skupin, posredovali so malo natančnih podatkov in izjav, iz katerih bi lahko izvedeli, kakšni so očitki, prepričanja in zahteve uličnih aktivistov. »Glas protestnikov« je bil največkrat zapisan brez osebnega poimenovanja, zgolj kot glas skupine ali krovne organizacije, ki se je oblikovala na večjih demonstracijah. »Mobilizacija za globalno pravičnost zagotavlja, da nihče od protestnikov ne namerava z nasiljem izzivati srečanja finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank z vsega sveta, do katerega naj bi prišlo danes. /…/ Mobilizacija za globalno pravičnost je sporočila, da ne namerava blokirati dela IMF in WB, kot so to storili protestniki proti Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) na ministrskem srečanju lanskega decembra v Seattlu.« (Nedelo, 16. 4. 2000).11

V drugo stopnjo poročanja sodijo prispevki (predvsem reportaže in članki), ki so bili izdani nekaj dni po samih dogodkih. Dostopnih je več različnih virov informacij, saj so se domov vrnili Slovenci, ki so se protestnih shodov udeležili – kot aktivisti ali reporterji. Reportaže dopisnikov in članki, napisani po pogovorih s protestniki, vključujejo več njihovih izjav (vseeno pa to ne pomeni, da v njih ne najdemo drugih značilnosti pisanja o protestih, na primer diskreditiranja ali povezovanja z levico), citatov, prepričanj. Ti članki vseeno niso protiutež poročilom, vestem in slikam, objavljenim v času protestov. Ljudem v zavesti ostanejo slike razbijačev v črnih kapah in naslovi s prve ali zadnje strani dnevnika, kot so Policijska ura v nemirnem Seattlu (Večer, 2. 12. 1999), Protestniki z gnojem (Nedelo, 16. 4. 2000), V obroču demonstrantov (Delo, 17. 4. 2000), Otvoritev globoko v senci hudih spopadov (Delo, 27. 9. 2000), Okoljski vrh G-8 v znamenju strahu (Delo, 3. 3. 2001), Raketno sporočilo vrhu G8 (Dnevnik, 5. 3. 2001), Genova je eno samo obsedno stanje (Delo, 19. 7. 2001), Spopadi na ulicah Genove (Dnevnik, 21. 7. 2001), Črne halje so ovile Genovo v črno (Nedelo, 22. 7. 2001).

Vprašanje je namreč, koliko bralcev sledi tematiki protestov po koncu zasedanj. Reportaža, objavljena teden dni (ali še več) po dogodkih v kakšni izmed prilog dnevnega časopisa, ali pa kratka vest o kaznovanju policijskih načelnikov na 3. strani nimata tolikšnega vpliva na oblikovanje mnenja bralcev in njihovo podobo o protiglobalizacijskem gibanju, kot jo imajo članki in slike, objavljeni na prvih straneh med dogajanjem in ki so podkrepljeni tudi s prispevki bolj aktualnih medijev – televizije in radia.12

Pri poročanju o protiglobalizacijskih protestih so novinarji večkrat uporabili tudi nekoliko ironičen in posmehljiv pristop pisanja. Bolj kot to, na kaj je heterogena množica opozarjala, sta bila pomembna izgled in politično prepričanje aktivistov: »Nosijo znano nošo levih demonstrantov: dolge lase ali čisto na kratko pristrižene, uhane v uhljih in nosu, kozje brade in potiskane majice, na katerih piše: Naša dežela je vredna več kot vaš denar. Ali pa: Dejanja so močnejša od besed«. (Dnevnik, 29. 9. 2000)13

»Ljudstvo iz Seattla« (Nedelo, 18. 3. 2001) je verodostojnost izgubljalo tudi tako, da so jim novinarji očitali, da ne vedo, za kaj so na ulicah, ali da delujejo v nasprotju s tem, za kar se borijo: »Če izpustimo zveneče puhlice o mrzlih interesih globalizacije, nujnosti humanizacije svetovnih trgov, v katerem morajo najti svoj prostor pravice ljudi, živali in narave nasploh, nam iz sedanjih poročil ni uspelo izluščiti, za katere svetle cilje človeštva se bori 50.000 protestnikov, ko se borijo proti nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine.« (Večer, 2. 12. 1999)

»Nekaj paradoksov je bilo očitnih. Protestniki proti globalizaciji so se poigravali z mobiteli.« (Dnevnik, 5. 3. 2001)

»Nasploh so tudi protiglobalisti nedosledni, saj nočejo priznati, da bi lahko bil tudi njihov globalni antiglobalistični protest vprašljiv. Zakaj prihajajo antoglobalisti protestirat k nam in zakaj tega raje ne naredijo pri sebi, pometejo pred svojim pragom, me sprašujejo ljudje. /…/ Zakaj so globalisti proti vsemu globalističnemu, le pravici svojega globalističnega (naddržavnega) protesta se nikakor ne nočejo odreči. Za takim protestom je lahko skrita manipulacija in provokacija.« (Delo, 22. 6. 2001)

Protestniki so tisti, ki z ulice »lobirajo« (Večer, 14. 4. 2000) proti globalizaciji, na demonstracijah so »sem ter tja … ugnali kakšno pobalinsko« (Dnevnik, 5. 3. 2001), saj gre za »potujoči cirkus anarhistov« (Večer, 30. 6. 2001). In ko tisti nasilni »zaropotajo s palicami po ščitih, vpijejo kakor jesiharji in si dajejo korajžo« (Delo, 21. 7. 2001), gre po mnenju nekaterih novinarjev samo še za adrenalinski šport: »Dejstvo, da so stotisoči pripravljeni priti v Genovo in dobesedno »jurišati na nebo«, pa ostaja nedojemljivo. Kaj hoče ta mladež, kaj pravzaprav zahteva? /…/ S čeladami, ščiti, palicami, z molotovkami in raznimi »helebardami« opremljene horde – to ni več jurišanje na nebo, to postaja adrenalinski šport. Anarhizem, ki se lahko »legalno« izživi samo ob takih priložnostih. Generacija Mad Maxa, ki vzorno živi in služi denar ter samo čaka, da se bo nekje spet zbrala osmerica voditeljev; tedaj se opremi z vsem potrebnim in krene v akcijo.« (Delo, 24. 7. 2001)

Protiglobalizacijskemu gibanju tak način pisanja jemlje resnost njegovih zahtev in kritik, protestom pa odvzema kakršen koli smisel. Toda po drugi strani smo lahko v medijih zasledili temu nasproten pojav – z nasiljem in vojaško terminologijo so mediji postavili aktiviste v policiji enakovrednega nasprotnika.

Na podobo protiglobalizacijskega gibanja v širši javnosti je vplivalo tudi nenehno povezovanje protestov in demonstrantov (dela demonstrantov) z nasiljem. Poročanje o nasilju protestnikov je protiglobalizacijsko gibanje največkrat postavljalo v aktivno pozicijo, kot začetnika in krivca protestov: »Protestniki, ki se ne strinjajo s politiko mednarodnega denarnega sklada (IMF), so se včeraj spopadli s policijo, /…/ sicer pa je večina ranjenih med policisti. /…/ Očividci so povedali, da so protestniki metali granitne kocke iz starih mestnih ulic, steklenice in vsaj 3 doma narejene molotovke na kordon policistov približno trideset metrov od poslopja. Nekaj policistov je zajel ogenj in kolegi so jih pogasili z vodnimi topovi. Mnogi demonstrantje imajo v rokah palice. /…/ Protestniki so kljub drugačnim obljubam obkrožili kongresni center in povsem onemogočili promet«. (Dnevnik, 27. 9. 2000)

»Protestniki so v znak tretje konference Globalnega foruma, na katerem sodelujejo politiki in strokovnjaki, metali kamenje in prižigali dimne bombe. Po navedbah prič so protestniki s kamenjem poškodovali najmanj 7 policistov. V nemirih so bili ranjeni tudi štirje novinarji.« (Nedelo, 18. 3. 2001)

»Povsod se ponovi enak scenarij. Množica civilnodružbenih skupin, ki so tako raznovrstne, da jim je razen priljubljene oznake »protiglobalistov« težko najti skupni imenovalec, se poda na ulice in skuša preprečiti ali vsaj otežiti srečanja teh ali onih predstavnikov »grdega kapitalističnega sveta« in tako pokazati svojo zaskrbljenost.« (Dnevnik, 23. 6. 2001)

Tvorni način, s katerim so opisane akcije »protestnikov in izgrednikov«, »kriminalcev in razbijačev« (Delo, 2. 12. 1999)14, postavljajo protestnike na stran sovražnika, ki krši red in mir, predstavlja grožnjo vsem ostalim, dela nekaj nezakonitega, nedopustnega. Zato so se akcije policije vsaj na začetku kazale kot reakcije na »divjanje« (Večer, 2. 12. 1999) protestnikov15. »Varuhi reda« (Delo, 27. 9. 2000) »skrbijo za varnost« (L. ?., Delo, 1. 12. 1999), »…policija »hladi« na stotine protestnikov…« (Delo, 4. 12. 1999), njen solzivec je »namenjen nasilnim protestnikom« (Večer, 2. 12. 1999). Varovati morajo sebe pred demonstranti, ki »so varuhe reda obmetavali s kamenjem in molotovkami…« (Delo, 27. 9. 2000). Varovati morajo tudi politike (»… za varnost vrha namreč skrbi okoli 4500 policistov.« (Delo, 7. 12. 2000)), prebivalce mest in celotno družbo, saj so demonstranti proteste »izkoristili tudi za pustošenje in ropanje trgovinskih in gostinskih lokalov, uničevanje avtomobilov, sežiganje kioskov …« (Delo, 2. 12. 1999).

Večino pozornosti so torej mediji v času demonstracij posvečali nasilju in uličnim spopadom. Pri tem pa so skoraj vedno ločevali med mirnimi in nasilnimi protestniki (anarhisti in črni blok), na katere je v medijih padlo največ očitkov: »Ob sto tisoč tako imenovanih belih halj se je tudi tokrat pojavilo nekaj sto tako imenovanih »črnih halj«, nasilniške tako rekoč teroristične organizacije, ki se je v osemdesetih letih pojavila v Nemčiji in sama sebi pravi Black block (ime so si menda izmislili nemški policisti). Nemški anarhisti so svoj vpliv zadnja leta razširili, somišljenike pa so v devetdesetih našli najprej v Združenih državah Amerike, kjer so gverilci z rokovnjaškimi kapami na glavah še danes najmočnejši, potem še v Španiji, Grčiji, Veliki Britaniji in Italiji. Črne halje se pojavijo povsod, kjer se dogaja kaj pomembnega za svetovno politično sceno, potujejo torej, in nikomur ni jasno, kdo ljudem, ki ne delajo in nič ne zaslužijo, plačuje letalske vozovnice in vse drugo, tudi inštruktorje, ki jih učijo borilnih veščin in teroristične taktike in strategije. Delujejo kot mestna gverila, obvladujejo gibanje v prostoru, naenkrat se pojavljajo samo v manjših skupinah, policijske sile so sposobni zelo hitro razbiti, jih prelisičiti in jim zadati hude udarce. /…/ Črne rokovljaške kape se znajo namreč po bliskovitih napadih na policijo spretno umakniti, demonstranti pa ostanejo na planem in jih dobijo po grbi namesto razbojnikov.« (Nedelo, 22. 7. 2001)16

V medijih se je kmalu začelo uporabljati vojaško terminologijo – ni šlo več za manifestacije, demonstracije in proteste, šlo je za revolucijo, za vojno. Vojno med »potujočim cirkusom anarhistom« (Večer, 30. 6. 2001), »pisano druščino bojevnikov« (Delo, 14. 4. 2000), »množico novodobnih revolucionarjev« (Nedelo, 22. 7. 2001), »mestno gverilo« (Mladina, 16. 7. 2001), in »policijsko državo«, »pripadniki sil reda« (Nedelo, 17. 6. 2001), ki so bili »oblečeni za napad« (7D, 14. 3. 2001). Med stranema se je na ulicah (z izjemo Trsta in Ljubljane) vedno »začel neusmiljen spopad« (Nedelo, 11. 3. 2001): »Spopadi med več tisoč demonstranti in policisti v Göteborgu so se nadaljevali tudi v petek.« (Delo, 16. 6. 2001)

Najbolj se je o vojni na ulicah17 govorilo v času srečanja G8 v Genovi, kar pričajo že naslovi poročil: Rešitev sveta se spreminja v revolucijo (naslov) – Na ulicah prava vojna, eden mrtev in 50 ranjenih (Delo, 21. 7. 2001) in Genova – konec doslej največje vojne v mirnem času (Delo, 23. 7. 2001).

»Ulična vojna se je začela, v Genovi je padla prva žrtev. Goreči smetnjaki, nagrmadeni sredi cest, razdejane trgovine in banke, iz njih odneseni računalniki razbiti sredi cest, goreča marica, leteče kamenje in solzivec, kri in najmanj en mrtev demonstrant.« (Dnevnik, 21. 7. 2001)

»Bitka je kmalu prerasla v ulično vojno, v kateri so pripadniki različnih skupin – večinoma so govorili o anarhistih – zažigali smetnjake in avtomobile, iz bank odnašali tehniko in na cestah razbijali računalnike, bankomate in steklenice.« (Dnevnik, 21. 7. 2001)

Prišli smo do vojne, kjer je ena stran agresor in druga branitelj – prvi je kriv za vse, drugemu so za obrambo dovoljena vsa sredstva. Z nenehnim poudarjanjem nasilja, ki so ga mediji pripisovali protestnikom ali vsaj delu demonstrantov (policiji pa le posledično, kot obrambo reda in miru), so mediji jasno definirali krivca za nastalo škodo in stanje, v katerem se je znašel svet po Seattlu. Protiglobalizacijsko gibanje (gibanje za globalno pravičnost) so prikazali kot grožnjo družbenemu redu in miru, pa tudi vrednotam in interesom družbe (elite). Čeprav so mediji v svoje prispevke kdaj vključili tudi glasove aktivistov, so jih s poudarjanjem nasilja definirali predvsem kot uničevalca družbenega reda in krivca neredov. Iz demonstracij so naredili družben in političen konflikt, globalno krizo.

Mediji so na ta način ustvarili moralno paniko. Gre za pretirano medijsko socialno reakcijo na ravnanje določene skupine ljudi (v tem primeru aktivistov na ulicah), ki ga označujejo kot grožnjo družbenim vrednotam in koristim – njihove akcije so razumljene kot nevarne za norme in koristi dominantne kulture. Medijsko poročanje je v takih primerih polno stiliziranih in stereotipnih oblik, za sabo pa potegne tudi druge družbene posledice (Bulc, 1999b: 201-223).18 Moralna panika služi tudi kot »oblika ideološke kohezije«, kot »poslanik dominantne ideologije«19 pa se kaže kot »alarmni sistem«, ki napetost in družben strah napihne v veliko družbeno in ekonomsko krizo (str. 207). To ji je uspelo z uporabo vojaškega izrazoslovja, saj je »[o]snovna funkcija vojne kot metafore /…/ v ohranitvi zahodne kulture in v ohranitvi njene specifične – politične – oblike družbene organizacije.« (Gazdia, 1997: 58)

In ker je »v svojem bistvu moralna panika namenjena strašenju ljudi, da bi jih na ta način odvrnila od kompleksnosti in vidnih socialnih problemov vsakdanjega življenja, da bi se umaknili v ›zabarikadirano duhovno stanje‹ – občutenje brezupa, politične nemoči in paralize – bodisi v obsedeno stanje, da je ›glede tega treba nekaj nujno ukreniti‹« (McRobbie, 1995: 199, Bulc, 1999b: 203), so mediji ustvarjali strah pred protesti, nekontroliranim uničevanjem in razbijanjem uličnih vandalov. »Naj mi je dovoljeno spremeniti prvi stavek iz znamenitega Marxovega in Engelsovega dela Manifest komunistične partije: »Strah hodi po bogatem svetu – strah pred nasprotniki globalizacije.« (Panorama, 31. 5. 2001)

Ta strah je stal (stoji) v funkciji prikrivanja pravih razlogov družbenega razkroja – nezadovoljstva nad svetovno (ekonomsko) ureditvijo in strahu, da se je zahodna družba znašla na točki, kjer človek ne velja več.

Literatura
Bulc, Gregor (1999b): Afera STRELNIKOFF kot moralna panika, Časopis za kritiko znanosti, št. 195-196, str. 201-224.
Gazdić, Sašo (1997): Nasilje in post ali Esej o nasilju v postmodernem svetu, Društvo Apokalipsa, Ljubljana.
Kuzmanić, Tonči (2002): Policija, mediji, UZI in WTC (Antiglobalizem in terorizem), Mirovni inštitut, Ljubljana.
McRobbie, Angela (1995): Postmodernism and popular culture, Routledge, London, New York.
Svetličič, Marjan (1996): Svetovno podjetje, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana.