Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila? Trdno sem prepričana, da je odločba o trajnem presežku neutemeljena in nepravična, ker se me tako želijo znebiti na zanje najcenejši način
Leta 1999 sem pri dr. Manci Košir in dr. Sandri Bašić Hrvatin diplomirala iz novinarstva, smer tržno komuniciranje. Moja diplomska naloga je nosila naslov: Ali je novinarstvo profesija? Vse od drugega letnika študija naprej sem honorarno delala kot novinarka na takratnem Radiu Tržič, danes Radiu Gorenc, od četrtega letnika naprej pa tudi pri časopisu Gorenjski glas. Že preden sem diplomirala, sem pri Gorenjskem glasu imela obljubljeno pripravništvo, ko pa sem k njim prišla z diplomo v roki, so si naenkrat premislili. Skoraj dve leti sem nato čakala, da so se me »usmilili« na že omenjenem radiu. Tako so me maja 2001 zaposlili za določen čas dveh let. Najprej sem morala opravljati pripravništvo, čeprav sem prej že toliko let delala na radiu. Sem edina novinarka, zaposlena na tem radiu, in povrhu vsega še človek z najvišjo stopnjo izobrazbe.
Novinarja ne potrebujejo več
Pripravništvo sem zaključila prej kot v enem letu, predvsem zato, ker sem že prej delala na radiu. Ravno ob tistem času pa je prišlo tudi do menjave direktorja in takrat so se začele vse moje težave. Moja naloga je bila dvakrat dnevno pripraviti obsežnejša poročila (dogodki v Sloveniji, svetu, kultura, šport), pokrivati dogodke in dvakrat tedensko pripraviti 30 vprašanj za nagradni kviz. Mislim, da sem delo opravljala dobro in po svojih najboljših močeh, mogoče kdaj kakšen dogodek res ni bil pokrit, vendar sem bila sama za vse, na dveh koncih hkrati pa pač ne moreš biti. Novi direktor je delo nastopil z januarjem 2002, konec marca pa me je poklical v pisarno in me obvestil, da me kot novinarja ne bodo več potrebovali, ker bodo uvedli 24-ur novice, torej novice POP TV. Nekaj dni pozneje, točneje 4. aprila, pa sem dobila odločbo, da sem trajno presežna delavka. Moje delovno razmerje na Radiu Gorenc se tako konča 24. oktobra 2002.
V obrazložitvi odločbe so zapisali, da so razlogi za takšen korak predvsem ekonomski. Po njihovem mnenju so 24-ur novice cenejše in kvalitetnejše. Ker se s to obrazložitvijo nisem strinjala in ker se z direktorjem ni dalo pametno pogovoriti, sem se po pomoč obrnila na Sindikat novinarjev Slovenije in se na odločbo pritožila. Res je, da radiu ni potrebno plačati nikakršne naročnine za te novice, vendar pa POP TV v zameno za novice želi oglaševalski prostor na radiu. In glede na to, da se Radio Gorenc, kljub temu da je lokalni radio in ima po zakonu omejen čas za oglaševanje, preživlja izključno od oglaševalskega denarja, POP TV potemtakem radiu odžira denar, ki ga je prej sam zaslužil, in ki mu je nujno potreben za preživetje. To pa prav gotovo znese več, kot pa moja mesečna plača, saj sem povrhu vsega plačana premalo. Moja bruto plača znaša namreč 131.213 tolarjev in še zdaleč ni v skladu s kolektivno novinarsko pogodbo. Dodati pa je potrebno, da se v zvezi s plačami dogajajo tudi druge stvari: zamujajo skoraj tri mesece, lanskega regresa nisem niti »videla«, z januarjem so mi črtali lanski dopust in podobno. Poleg tega pa sploh ne drži, da me kot novinarko ne potrebujejo več, saj so dvakrat dnevno uvedli Gorenjske novice, ki jih seveda pripravljam jaz. To pa pomeni, da opravljam čisto novinarsko delo. Poleg tega so moja skrb še vedno vprašanja za nagradni kviz ter športne oziroma nogometne novice enkrat na dan. Gorenjske novice naj bi na programu ostale tudi še potem, ko se bo moje delovno razmerje na radiu končalo. Po besedah direktorja, naj bi za pripravo teh novic zaposlili honorarnega sodelavca. To samo še potrjuje dejstvo, da me radio kot novinarko potrebuje, in da je odločba o trajnem presežku neutemeljena in neupravičena.
Na radiu me izkoriščajo
Vse to sem zapisala v svoji pritožbi, ki pa jo je direktor seveda zavrnil. Po nasvetu novinarskega sindikata in zavoda za zaposlovanje ter tehtnem premisleku sem se odločila in pritožbo poslala na delovno in socialno sodišče. Tako ali tako nimam kaj izgubiti, saj v slabšem položaju že ne bi mogla biti. Trdno pa sem prepričana tudi, da je odločba o trajnem presežku neutemeljena in nepravična, ker se me tako želijo znebiti na zanje najcenejši način. Po tej odločbi mi namreč ne pripada nikakršna odškodnina, do nadomestila osebnega dohodka na zavodu za zaposlovanje pa sem upravičena tri mesece. Mislim, da so kršene tudi moje pravice. Poleg vsega tega me na radiu izkoriščajo tudi za številna druga dela: prinašanje in odpošiljanje pošte, vodenje raznih evidenc in podobnega, kar ni čisto nič novinarsko delo in ne najde mesta v moji pogodbi o zaposlitvi.
Tako torej sedaj čakam 24. oktober in na to, kaj se bo zgodilo. Še vedno vsak dan hodim v službo na Radio Gorenc, čeprav težko in se moram vsako jutro sproti prepričati, da lahko zdržim delovni dan. Človek namreč nima več veselja do dela, če ve, kaj ga čaka, čeprav delam rada in mi ni težko. Kako in kaj naprej, si ne upam niti pomisliti. Redne službe danes pač ni moč dobiti čez noč, sploh pa ne v novinarskem poklicu. Tako pišem prošnje za službo in upam, da se bo tudi meni enkrat nasmehnila sreča ter da je na svetu še kaj pravice.
nazaj
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom Koncentracijo lastništva v tiskanih medijih usmerja Slovenska odškodninska družba, ki je Delu prodala delež v Gorenjskem glasu, delež v Primorskih novicah pa Dnevniku, delež v Dnevniku pa DZS Tako Delo kot Dnevnik že nekaj časa napovedujeta širjenje prek regionalnih časopisov. Peterica slednjih - gre za Gorenjski glas, Primorske novice, Dolenjski list, celjski Novi tednik in Radio Tednik Ptuj - je zato postala njun poligon za merjenje moči, kako čim hitreje pritegniti čim več časopisov na svojo stran. Do kod sta se pri tem prebila, natančno ne vemo. Na Delu o tem ne želijo javno govoriti. Pred časom nam je predsednik uprave Jure Apih povedal le, da jim je dosedanje medijsko razgrinjanje teh namer le škodilo. Optimistično pa je zagotovil, da projekt ne miruje in da se spremembe odvijajo hitreje, kot si večina misli. Hkrati je Apih zatrdno prepričan, da jim bo uspelo pospešiti pogostost izhajanja regionalcev, torej prehod na dnevniško izhajanje. Na vprašanje, ali se bo število časnikov povečalo še letos, pa nismo dobili odgovora.
Delo je kupil delež v Gorenjskem glasu
Sredi aprila, natančneje 12. aprila, je Delo vstopilo v Gorenjski glas z nakupom 10-odstotnega deleža od Slovenske odškodninske družbe (Sod), ki ga je izbrala kot najboljšega ponudnika med več zainteresiranimi vlagatelji. Paket delnic je stal 31 milijonov tolarjev. Večina, 60 odstotkov, kranjskega založnikega podjetja je v rokah notranjih lastnikov, preostalih 30 odstotkov pa ima pid Triglav Steber 1, ki je ta delež pred časom kupil od Nacionalne finančne družbe. Kapitalski juriš na gorenjski regionalni časopis sta obe upravi, tako Delova kot Gorenjskega glasu, pojasnili kot »posledico ugotovitev, da imata podjetji skupne razvojne možnosti, zato je povezovanje smotrno«. To izjavo z Dela je potrdila tudi Marija Volčjak, direktorica Gorenjskega glasa, ki je obenem izpostavila tudi presenetljivo visoko ceno za desetino delnic, katere knjižna vrednost nekoliko presega 11 milijonov tolarjev, nominalna pa znaša 3,2 milijona. Sodeč po »preplačani« ceni na Delu, mislijo resno oziroma skušajo tako onemogočiti podobne načrte tekmeca Dnevnika.
Dnevnik kupil delež v Primorskih novicah
Merjenje moči med Delom in Dnevnikom se je s pomočjo istega prodajalca - torej Sod - zaostrilo v drugi polovici aprila, ko je Dnevnik kupil 8,1 odstotka Primorskih novic - menda celo dražje od Delovega nakupa deleža v Gorenjskem glasu. Predsednik Dnevnikove uprave Branko Pavlin je tedaj napovedal, da nameravajo kupiti še kak drug regionalni dnevnik, pobliže pa se ogrevajo za dva. Seveda je ostalo javnosti skrito, katera dva imajo v mislih. Ni pa izključeno, da bi eden od njiju lahko bil Dolenjski list. Kakorkoli, Pavlin je razgrnil pričakovanja po kapitalskem vstopu Primorskih novic v Dnevnik. Prepričan v poslovno uspešnost primorskega regionalnega založnika je Pavlin pripravljen še okrepiti Dnevnikov lastinški delež v Primorskih novicah, ki si po nekaterih informacijah že letos želijo dnevniškega izhajanja.
DZS še močnejši v Dnevniku
V prvi polovici maja pa je Sod prodal osem odstotkov Dnevnika njegovemu največjemu (dotlej 43-odstotnemu) lastniku DZS, ki tako obvladuje kar 51 odstotkov delnic. Iztržek Soda je neznanka, bojda pa so iztržili najvišjo možno ceno. Branko Pavlin posledično ne pričakuje večjih sprememb v poslovni politiki Dnevnika.
Slednji je minulo leto končal s 4,9 milijarde tolarjev prihodkov od prodaje, ki so predlanske presegli za 2,7 odstotka. Po Pavlinovih besedah so lani skoraj 70 odstotkov prihodkov iz poslovanja ustvarili z naročninami, preostanek pa z oglasnimi prihodki, ki jih nameravajo letos še povečati kot tudi bruto dobiček (za 11 odstotkov). Kosmata donosnost na kapital naj bi bila za 13 odstotkov večja od lanske. Lanski čisti dobiček je znašal skoraj 164 milijonov tolarjev. Naklada Dnevnika je 65.000 izvodov, kar je nekoliko manj kot lani. Upadanje naklade načrtuje Pavlin nadomestiti z novimi edicijami in diverzifikacijo. Sicer pa ima Dnevnik velike načrte tudi pri distribuciji tiskanih medijev, kjer mu je Delu Prodaji že uspelo zmakniti 13 odsotktov prihodkov, ko je distribucijo Salomonovih edicij pripeljal pod svojo streho. Ambicije pa so veliko večje: kar 40-odstotni tržni delež.
Poslovni rezultati Dela
Poglejmo še poslovne rezultate Dela skupaj s Slovenskimi novicami. Čistih prihodkov iz prodaje je bilo za 9,8 milijarde tolarjev, čistega dobička pa 957 milijonov. Tega so lani povečali za osem odstotkov, prihodke pa za 29 odstotkov. Nekoliko slabši rezultat (za 12 odstotkov) pa kaže donosnost kapitala, ki je s predlanskih 23,6 odstotka lani zdrsnila na 20,7 odstotka. In kateri poslovni dogodki so najbolj zaznamovali leto 2001, ki je bilo v primerjavi z izjemno konjunkturnim predhodnim precej neugodno? Jure Apih je v letnem poročilu Dela zapisal, da jim je svetovna podražitev papirja vzela 400 milijonov tolarjev, gospodarska recesija in posledično zmanjševanje oglaševanja pa še 600 milijonov načrtovanih oglasnih prihodkov. Prav toliko več od načrtov so odšteli za novinarsko delo, ko se jim je sindikat postavil po robu. Kljub temu je skupna naklada obeh časnikov kljub podražitvi v primerjavi s tekmeci rasla. Povprečna prodana naklada Dela je bila lani 91.836 izvodov, Slovenskih novic 91.102 izvodov in Nedela 68.310 izvodov. Najvišjo rast tiskane in prodane naklade so dosegle Slovenske novice, pri Nedelu je bila rast nekoliko zmernejša, pri Delu pa je zadnjih pet let enaka. Največji delež naročnin dosega Delo, saj se ga v kolportaži proda le 22 odstotkov, Slovenskih novic pa kar 37 odstotkov.
Apih se v zadnjem letnem poročilu sprašuje, katere razvojne priložnosti so prednostne: kapitalski vstop na hrvaški trg ali povezovanje s slovenskimi regionalnimi časopisi? To bo pokazal čas, morda že kmalu. Julija bo menda Slobodna Dalmacija, ki so si jo v Delu že ogledovali, na prodaj.
Zamenjava lastniških deležev
Ko je javnost spremljala boj Dela in Dnevnika za čim več manjših tiskanih medijev, so njuni največji posamični lastniki v ozadju kovali načrte. Krekova družba (njena pida imata skupaj četrtino Dela) in DZS (s prijateljskimi družbami nadzoruje polovico Dnevnika) naj bi razmišljala o zamenjavi teh deležev. Če to uspe, nič več ne bo, kot je bilo. DZS bi tako na enostaven način - in tik pred volitvami, kar je še pomembnejše - prišla do najdonosnejšega medija, ki ga je Krekovi družbi ob privatizaciji in na veliko žalost drugih pidov naklonil žreb. Krekova družba pa bi se končno dokopala do - menda zelo želene - prevlade v časniku. To bi po ovinkih (prek DZS) imela tudi največja parlamentarna stranka - LDS. DZS pa bi lahko končno stegnila lovke po dobičku Dela, ki ga je lani bilo za slabi dve milijardi, na junijski skupščini pa so ga prenesli v naslednje leto, ko so se delničarji skoraj soglasno odpovedali dividendam.
nazaj
Alenka Veler
Otroška periodika in trg Natančno definiranih pravil o tem, kaj in kako se sme oglaševati za otroke, žal ni. Zato se v revijah, v katerih na uredniških straneh otroke poskušamo navajati na zdrav način prehranjevanja in življenja ter se izogibamo stereotipnim vlogam, pojavljajo oglasi za čokolade, bombone, Barbike Periodika za otroke ima v našem prostoru bogato tradicijo. Gotovo je najbolj znana revija za otroke Ciciban, ki pri založbi Mladinska knjiga izhaja že od leta 1945. V programski zasnovi revije je zapisano, da je to literarna revija, namenjena otrokom od šestega leta naprej.
V primerjavi z drugo povojno periodiko za otroke (Kurirček, Pionir) je bil Ciciban ravno zaradi svoje programske zasnove še najmanj pod udarom trenutnih političnih vplivov. Resda brez zgodbic in pesmi o partizanih, Titu in pogumnih kurirjih ni šlo, a poudarek je bil vendarle na kakovostni otroški literaturi in ilustraciji, ob njej so se razvijale generacije odličnih ilustratorjev in piscev. Revija je bila v povojnih časih in vse do začetka devetdesetih skorajda edino tovrstno čtivo na trgu, dostopno vsakemu otroku.
Kako ohraniti kakovost?
V devetdesetih letih se je zaradi novih razmer pojavljalo vedno več otroških revij, še posebno pa je boj za tržni delež na tem donosnem tržišču postal neizprosen v zadnjem času. Ob vse večjem številu revij, ki se držijo recepta: malo literature, malo didaktike in malo enigmatike, so potrošniki, ki bi svojemu otroku radi dali poučno in zabavno branje hkrati, izgubljeni, odločitev za nakup pa je v večini primerov odvisna od cene in trenutne všečnosti (beri nagnjenosti h kiču).
Ciciban s svojo visoko naklado (letošnji letnik se tiska v 32.000 izvodih, čeprav je bila še pred nekaj leti vsaj za enkrat višja) glede na tržni delež še vedno ostaja najbolj prisotna otroška revija, a razmere se spreminjajo. Deloma zaradi konkurence, ki je vedno bolj agresivna, deloma zaradi upada števila otrok, pomemben dejavnik pa je tudi vse slabša kupna moč. Uredništvo Cicibana se zato vedno bolj spopada z dilemo, kako ohraniti kakovost ter obenem zadovoljiti zahteve po višjih dobičkih.
Zaradi splošne krize v slovenskem založništvu se je pojavila luknja na področju otroške in mladinske literature. Čeprav vsako leto izide nekaj izvirnih slovenskih slikanic, imajo avtorji, ki se šele uveljavljajo, vedno manj možnosti za objavo svojih del. Vloga, ki jo ima revija Ciciban (in revija Cicido, namenjena otrokom od drugega leta naprej, izhaja pa od leta 1998) je zato še toliko bolj pomembna. V revijah se vsak mesec pojavi določen odstotek izvirnih besedil avtorjev, ki so še neuveljavljeni, ter tistih, ki bodo do svoje knjige prišli ravno zaradi tesnega sodelovanja uredništva Cicibana in Cicidoja ter uredništva otroške in mladinske literature v založbi. Možnost za objavo svojih ilustracij v revijah imajo poleg že tradicionalno prisotnih vrhunskih ilustratorjev tudi mlajši ustvarjalci, ki se ob tem (in z mentorstvom likovno-tehničnega urednika na Mladinski knjigi) učijo te zelo zahtevne obrti. Glavno vodilo uredništva je torej kakovost in priznavanje umetniške vrednosti tako besedil kot ilustracije. Ker revija ni zgolj literarna (en del je didaktičen), sodelujemo z velikim številom zunanjih sodelavcev, strokovnjakov za različna področja in tudi tukaj sta glavni načeli kakovost in strokovnost. Stroški za pripravo vsake številke so temu primerno visoki.
Interni pravilnik o oglaševanju
Ravno zaradi dosledne uredniške politike revije vsako leto finančno podpirajo ministrstvo za šolstvo znanost in šport ter ministrstvo za kulturo, projekte za promocijo zdravja pa še ministrstvo za zdravje. Sredstva zaradi vsebin, ki so namenjene vzgoji za strpnost, prispeva tudi urad za mladino. (Letos smo kar nekaj prostora v prilogi Za starše, ki je del obeh revij, namenili begunski in azilni problematiki, zato sta te članke denimo podprla Urad za begunce in Mirovni inštitut.) Poleg še nekaterih institucij, ki podpirajo posamezne tematske prispevke, so v revijah prisotni stalni komercialni sponzorji, ki podpirajo določene projekte.
Tako kakor so bile včasih del vsebine in izraz političnega stanja zgodbe o partizanih, so danes, ko vlada kapital, sestavni del revij postali oglasi. Uredništvo se lahko v zvezi z ustreznostjo oglasov in njihovo skladnostjo z uredniško politiko opira na lani sprejeti zakon o medijih, na slovenski oglaševalski kodeks, deloma pa še na zakon o varstvu konkurence in zakon o varstvu potrošnikov. Oglaševanje v revijah založbe Mladinska knjiga ureja interni pravilnik, ki nam ga je uspelo dokončno definirati šele proti koncu lanskega leta. Tako je v vsaki številki letošnjega letnika revij Ciciban in Cicido največ deset odstotkov vsebine napolnjenih s propagandnimi vsebinami (klasični oglasi so omejeni na štiri strani v Cicibanu in tri v Cicidoju). Ker so zakoni v zvezi z oglaševanjem v medijih za otroke napisani zelo ohlapno, je večina oglasov seveda objavljenih, saj oglaševalci brez težav izpolnijo pogoje, ki so določeni z zakonom. Natančno definiranih pravil o tem, kaj in kako se sme oglaševati za otroke, žal ni. Zato se v revijah, v katerih na uredniških straneh otroke poskušamo navajati na zdrav način prehranjevanja in življenja ter se izogibamo stereotipnim vlogam, pojavljajo oglasi za čokolade, bombone, Barbike Če so ti oglasi v skladu s prej navedenimi zakoni, jih uredništvo ne sme zavrniti, saj bi s tem zavrnilo denar, ki spada v skupno malho založbe, hkrati pa si tako navsezadnje le zagotavljamo sredstva za ohranjanje vsebinske kakovosti revij.
Zaradi agresivnosti oglaševalcev, ki so namerno kršili oglaševalski kodeks, ter zaradi splošnega nepoznavanja zakonov in neosveščenosti, smo se v preteklosti v našem uredništvu že srečevali s težavami, še posebej zato, ker sta reviji vendarle najbolj razširjeni v slovenskem prostoru in tako tudi najbolj opaženi. Da do tega ne bi več prihajalo, smo pripravili natančen interni pravilnik oglaševanja, usklajen z ustreznimi zakoni. Nadzora nad oglaševanjem v otroški periodiki na splošno pa pri nas ni - kot tudi ni dovolj zaščiten otrok kot naslovnik. (Čeprav se konec koncev s pomočjo odraslega lahko nauči kritičnega prebiranja oglaševalskih vsebin in se s tem oblikuje v kritičnega potrošnika - v naših revijah oglase ravno zato umeščamo na konec, da bi otroka že s tem opozorili na razliko med vsebino in oglasi.)
Problem, s katerim se srečujemo v zadnjih nekaj letih, je tudi nedorečenost in kaos na področju distribucije in prodaje. Reviji Ciciban in Cicido se uporabljata kakor učna pripomočka v vrtcih in v nižjih razredih osnovne šole in ker v Sloveniji kriteriji, ki bi določali, ali se lahko nek izdelek prodaja po vrtcih in šolah, ne obstajajo, se tudi tukaj bije hud boj za najslajši kos pogače. Različni ponudniki se obračajo neposredno na ravnatelje vrtcev in šol ter so pri tem bolj ali manj uspešni. Raznolikost ponujenega sama po sebi ni sporna, le zakonsko bi bilo treba opredeliti pravila in pogoje pod katerimi komercialni ponudniki (skupaj z nami) smejo priti v te institucije in ponujati svoje »didaktično« gradivo.
nazaj
|