Primer Petek je, vsem pozivom navkljub, skorajda zašel v svojo zaključno »amnezično« fazo. Z njim se, po pričakovanjih, ne ukvarjajo več niti policisti niti tožilstvo, v medijih je končno izgubil zanimivost, tu in tam slišimo in bomo še slišali le še kakšno poročilo iz zaslišanj Zamernikove parlamentarne komisije. Ustvarjen je vtis, da sta tožilstvo in policija povsem odnehala s preiskavo, medtem ko se komisija že po zadanih ingerencah ukvarja le z ozadjem in motivi napada.

Situacija, ko po brutalnem obračunu s Petkom dne 28. februarja 2001 še zmerom, tudi po letu in pol, nismo uspeli identificirati ne napadalcev ne morebitnih naročnikov napada, terja vnovični premislek. Navzlic vsem napovedim, da policija ne le premalo dela na primeru, temveč se pravzaprav nekdo celo na vse kriplje trudi v smeri, da preiskava ne bi dočakala epiloga in bi tako primer utonil v pozabo, se te grozeče izpolnjujejo. Ravno ta faza izginjanja iz »medijskega spomina« se trenutno najbolj intenzivno dogaja. Jo dopustiti ali ne? Če ne, kako jo ustaviti? Se zadovoljiti z zaupanjem v državne organe, češ da bodo primer razrešili in da je treba dati času čas, v kar nas je nekajkrat prepričeval generalni direktor policije Marko Pogorevc? Ali z internacionalizacijo primera in zunanjih pritiskih organizirati še notranje civilnodružbene iniciative, na primer skupino raziskovalnih novinarjev na terenu, ki bi poskušala na lastno pest raziskati okoliščine napada na licu mesta v majhni in marsikatero informacijo skrivajoči Koroški? Ukvarjanje s primerom je doslej navrglo kopico medijsko in novinarsko zanimivih tematizacij in problemov. Nekatere smo doslej že srečevali. Nekateri so se v svoji ostrini zastavili znova, drugi prvič. Ob siceršnjih političnih implikacijah, denimo pri spraševanju po učinkovitosti policijskih in pravosodnih organov in metodah njihovega dela, so tu naslednje dileme, ki so izrecno medijske narave:

1. vprašanje sprožitve in omogočanja nehotene novinarske samocenzure;
2. razvrednotenje funkcije medijev pri razkrivanju finančnih mahinacij;
3. ignorantski odnos državnih funkcionarjev in oblasti v komunikaciji z mediji;
4. sistematično razvrednotenje pozivov mednarodnih medijskih inštitucij s strani državnih predstavnikov. Poglejmo si te negativne vidike po vrsti.

Nezaključen primer Petek je mogoče razumeti kot zmago grožnje novinarskemu delu, ali rečeno še bolje, omogočil je tisto, česar smo se najbolj bali: potencialno aktivacijo novinarske samocenzure. Pesimistično lahko ugotavljamo, da so naročniki takih napadov vendarle dosegli svoj cilj, vsaj večinoma. Svoboda novinarskega dela v Sloveniji, ki si jo tako dolgo lasti policija v tem partikularnem primeru, se bo z njegovo nerazrešitvijo pokazala kot močno ogrožena, tesnoba novinarjev, češ da je nad njimi mogoče nekaznovano izvajati brutalne zločine, pa za povsem racionalno. Samocenzura se tako odvija bodisi hoteno, s privolitvijo in iz bojazni, bodisi nehoteno, iz stihijskosti nerazpoznavne in nikoli izrečene grožnje - kvečjemu spoznanja -, da nad družbenim, političnim in kapitalskim dogajanjem v Sloveniji bdi in igro uravnava nekdo neznansko močan. Seveda je ta druga oblika cenzure in jemanja novinarske svobode, namreč latentna, precej bolj skrb zbujajoča. Prav zato, ker ima lahko neslutene in nezaznavne dimenzije.

Najbolj brutalna oblika napeljevanja k cenzuri so verbalne in fizične grožnje. Petek je v Večeru po napadu opozoril še na primer Budja: »Zadeve na Koroškem pa so nadvse resne in se še zaostrujejo: pojavile so se namreč nove grožnje, tokrat novinarskemu kolegu Bojanu Budji, ki je v kontekstu dogajanj v koroški podružnici Nove KBM v dnevniku Novice postavil na rešeto tudi nekatera znana dravograjska imena.« (Večer, 14. 7. 2001)

Plaz vloženih tožb proti novinarjem, ki jih je nedavno sprožil eden od medijskih osumljencev Janko Zakeršnik proti novinarjem Bojanu Budji, Silverstru Šurli, Roku Praprotniku in v posmeh še proti samemu Miru Petku, je mogoče razumeti kot pritisk na novinarje in posledično njihovo še večjo samocenzuro. Ta pritisk je paradoksalen v tem, da pomeni, vsaj najbolj očitno v primeru brutalno napadenega Mira Petka, poskus vplivanja na njegovo novinarsko delo s to pot drugimi sredstvi. Drugače povedano: tako kot smo lahko napad na Petka razumeli kot fizični poskus zastraševanja (ali celo obračun, morebiti poskus uboja), je trenutna oblika kazenskega ovajanja novinarjev vnovič poskus zastraševanja, ki jih želi prisiliti k molčečnosti in cenzuri z drugimi sredstvi. Novinar Peter Jančič je že v naslovu svojega prispevka o Petku (in predvsem v njem) zapisal tole: »Lahko pretepajo. Lahko tožijo. Ne bomo tiho.« (Večer, 15. 12. 2002, str. 40-41) Mar te besede ne razodevajo prepričljivo vso bolečino ogroženosti in stanja ustrahovanja novinarskega ceha, v katerem se je medijska srenja znašla po napadu in končno še v tožbah proti novinarjem?

Iz povedanega je razvidno, da se cenzura dogaja večplastno: po liniji fizičnega napadanja in zastraševanja, po liniji pritiskov na novinarje s strani lastnikov medijev (glej točko 2), z zastraševanjem s pravnimi postopki proti novinarjem.

Nedavno pričanje dr. Jožeta Glogovška, predsednika uprave NKBM in hkrati predsednika nadzornega sveta ČZP Večer pred parlamentarno komisijo, ki raziskuje ozadje napada na Petka, nam je navrglo več spoznanj: nespretne in nemarne metode dela policije in tožilstva, poslovne mehanizme delovanja bank in državnih institucij, finančno zgodovino nekaterih uspešnih podjetnikov, njihove botrske povezave, nenazadnje pa tudi prepričanje nekaterih vodilnih bančnikov v državi, pravzaprav države same, kakšno naj bo novinarsko delo. Dr. Glogovšek je namreč kot prvi človek NKBM in tudi kot predsednik nadzornega sveta časopisa Večer protestiral pri takratnemu direktorju časopisa zaradi pisanja Večerovega novinarja Petka. Njegova odmevna izjava pred Zamernikovo komisijo, češ da pranje denarja v bankah ni stvar novinarjev, je torej posredno stališče vlade, kot so opozorili že novinarji Večera v svoji izjavi (Večer, 19. 4. 2002). Če je namreč časopis v večinski lasti Nove KBM, ta pa je še zmerom v državni lasti, je medij posredno podrejen državnemu nadzoru. In bo še nekaj časa: ker Nove KBM zaenkrat ne želi prepustiti komu drugemu, je država privatizacijo raje ustavila. Njegova žolčnost ob tem, da si je Petek »drznil oziroma privoščil objaviti« (Delo, 17. 4. 2002, str. 2) zaupna revizijska poročila, je glede na njegovo pričevanje pred komisijo, ki je državna, celo razumljiva. Ker brani posredne motive države. Zamernikovo opozorilo, češ naj se vzdrži vrednostnih komentarjev, je bilo v tej situaciji spregled prave intence: Glogovšek je mogoče želel državi signalizirati le, da dobro opravlja svoje delo.

In kako bi morali opravljati delo novinarji? Po Glogovšku bi bil torej Petek dober novinar le, če bi pohlevno opravljal strojepisno delo poročevalca in sledil ugotovitvam državnih organov, ko gre za sume pranja denarja. Paradigma bodočega novinarja v očeh države in večinskega lastnika Večera je podobna in v obeh primerih jasna: prijazen kronist družabnih srečanj ali vestna tajnica s talentom za povzemanje državnih sporočil za javnost. Je torej še kaj upanja za pravo novinarstvo? Odzivi v Večeru s strani njegovih novinarjev (Borko de Corti, aktiv novinarjev na čelu Melite Forstnerič Hajnšek, Peter Jančič, Milan Predan) povejo dovolj: v svoji deklarativnosti ne bodo kar zlepa pristali na dviganje pesti proti svojim obrazom (Večer, 18. in 19. 4. 2002). Toda Glogovškova teza, da »ni stvar novinarjev, če v banki perejo denar«, ni zgolj poseg v načela svobode izražanja in v avtonomijo novinarskega dela. Prav tako ni zgolj nedopustno vmešavanje v uredniško politiko časopisa tam, kjer bi moral ta skrbeti le za finančno plat družbe. Paradoks svobodnega novinarstva, v resnici kar njegova samoumevna ontologija, k sreči počiva hkrati že na čisto ekonomskih in prav nič moralnih načelih: če ga ne dovolite, če ga ovirate, ljudje novinarskim vestem sploh ne bodo več verjeli. Če bodo vesti neverodostojne, nekonsistentne in omejene, ne bodo več vesti v pravem pomenu besede. Novinarska informacija bo postala nepotrebna, ker zanjo ne bo zanimanja. Posledično bodo nepotrebni novinarji oziroma mediji, skozi katere se te informacije sporočajo in jih končno kupci tudi kupujejo. S tem pa bo torej ukinjen finančni razlog za njihov obstoj. Lastnik se ne bo lahko le obrisal pod nosom zaradi dobička, ampak bo prisiljen medij, recimo časopis, preprosto prodati in naložiti svoj denar kam drugam. In rezultat? Seveda katastrofalen: lastniki ostanejo brez dobička ali kar kapitala, novinarji brez dela, mi pa brez informacij oziroma časopisa. Jože Glogovšek, ki budno »čuva integriteto bančnih skrivnosti«, tega očitno ne ve, tako da v resnici dela ne le proti medijskim, ampak celo proti svojim kapitalskim interesom. Kajti uničiti svobodno novinarstvo pomeni nujno uničiti novinarstvo, s tem pa tudi finančne in kapitalske razloge za obstoj časopisa. Njegovo ravnanje ni le v neskladju s pravili novinarskega dela, ampak celo z logiko kapitala, ki jo zastopa.

Še posebej očitna je njegova intervencija nec plus ultra vmešavanja v novinarsko delo in napačne, zožene percepcije predsednika nadzornega sveta nekega medija, ki sedi na dveh stolčkih in z vpletanjem v uredniško delo in avtonomijo novinarjev poskuša zakriti eksplicitno priznane (!) finančne malverzacije v banki, ki ji predseduje.

Za medijske razlage primera Petek sta najbolj poskrbela generalni direktor policije Marko Pogorevc in generalna tožilka Zdenka Cerar. Oba z optimističnimi ocenami o tem, da primer dobro napreduje. Načeto zaupanje v sposobnost in še bolj v nepristranost preiskave je do konca razpihnil t. i. »komunikacijski zaplet«, ki pa se je nato podvojil še v komunikacijski dodatni zaplet s tem, ker do danes še nihče izmed pristojnih ni javnosti pojasnil sumljivih in protislovnih razlag geneze tega zapleta. Pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije Marjan Erhatič je namreč 25. februarja 2002 pred Zamernikovo parlamentarno komisijo izjavil, da je Petek zavrnil detektor laži, česar ta seveda ni storil. Vsega naj bi bil kriv napačen pripis besede »poligraf« ob zdravniški zavrnitvi možnosti hipnoze.

Nato je Marko Pogorevc ukazal »odkriti človeka, ki je lažno obvestil Erhatiča«. (Večer, 9. 3. 2002) Tega pa ni storil tako, da bi Erhatiča preprosto vprašal, kdo ga je pisno ali ustno obvestil, pa tudi ta se ni spomnil, da bi mu to preprosto povedal. Takšno nenavadno ravnanje je pripeljalo 12. marca na zaslišanju pred komisijo do Erhatičevega priznanja, ko je izjavil, da je prišlo do »zapleta« in da prvotna informacija o zavrnitvi detektorja ni korektna. Kako torej razumeti to zmoto? Je policija v Slovenj Gradcu ves čas zmotno verjela v Petkovo zavrnitev? Pogorevc pravi, da ne. »Ne da bi mi verjeli, ta napačna informacija se je zapisala po nerodnosti.« (Odmevi, 26. 3. 2002) Če odmislimo parapsihološke razlage, da se stvari kar same zapisujejo, potem bi moral njen izjavljalec razložiti, čemu naj bi na nepravilnost informacije Erhatiča in Pogorevca menda poskušali opozoriti tik pred pogovorom na seji komisije, ko sta bila že nedosegljiva. »Da je informacija napačna, so odkrili prepozno, ko je Erhatič že nastopil pred komisijo,« je izjavil Zamernik. (Delo, 13. 3. 2002) Je policija potemtakem verjela v napačno informacijo in Pogorevc laže?

Pogorevc nikoli ni razložil zgornjih nesmislov, pa tudi tega ne, kako so se stvari zapletale. Če je namreč oseba A (ali tej poprej oseba B) posredovala Erhatiču podatek, da je Petek zavrnil testiranje, potem je vanjo verjela in je dalje posredovala zanjo resnično informacijo. Torej ni moglo priti do komunikacijskega zapleta, za katerega je verjetno značilna neidentičnost informacije med prenašalcem in prejemnikom. In če je oseba A posredovala Erhatiču podatek, da Petek ni zavrnil testiranja, potem se je lahko zmotil le Erhatič. Toda možnost, da zapleta ne bi bilo pri tistem, ki sporočilo sporoča, temveč pri tistem, ki ga prejema, je izključena glede na poskus demantija v zadnjem hipu pred zaslišanjem: Erhatič se pri sprejemu informacije ni zmotil. Torej je v vsakem primeru oseba A in najmanj ta oseba verjela, da je Petek res zavrnil detektor laži, ta oseba ni identična osebi, ki je zapisala besedo »poligraf« in predvsem pri prenosu podatka do Erhatiča ni prišlo do nobenega nesporazuma. Komunikacijskega zapleta torej sploh ni bilo, čeprav so nam tako zatrdili.

Od Pogorevca in Erhatiča bi pričakovali, da javnosti razložita protislovja, v katera sta se zapletla v svojih izjavah. Namesto dolžnih razlag Pogorevc v dnevniku Večer celo naravnost, kot iz posmeha, zapiše, kako mu »včasih postaja že malce dolgčas« pri prebiranju prispevkov o policiji v medijih. (Večer, 30. 3. 2002) Ob zgornjem zapletu glede zapleta, ki ga ni bilo, bi nam lahko pojasnil naslednje okoliščine:

• Kako je mogoče, da so napačnost informacije policisti nenadoma odkrili šele po letu dni (sic!), ravno v tisti uri, ko je pred komisijo pričal Erhatič?
• V kakšnem smislu je lahko takšna informacija sploh predmet nekega dolgotrajnega policijskega odkrivanja?
• S pomočjo kakšnih sposobnosti so lahko policisti 25. februarja anticipirali, da bo ta na zaslišanju med vsemi potencialnimi vsebinami pogovora ponovil napačno tezo o Petkovi zavrnitvi detektorja, ki jo je treba (kot edino?) v zadnjem hipu demantirati?
• Čemu je Erhatičeva informacija o Petkovi zavrnitvi časovno čudežno sovpadla z enako, celo dvakrat sporočeno, g. Janka Zakeršnika v Delu (23. in 24. 2. 2002)?
• Zakaj ta po nastopu pred komisijo ni želel ne potrditi in ne zanikati te informacije, češ da je »irelevantna za preiskavo«, nato pa še z argumentom, da želi »varovati interese posameznika in preiskave« (Delo, 26. 2. 2002)?
• Kako je lahko, v navezavi na prejšnjo točko, po njegovem nekaj, kar je irelevantno za preiskavo, hkrati tudi v interesu preiskave?
• Zakaj policija ni nikoli poprej zanikala Zakeršnikove napačne informacije, ki se je že pojavljala, in to celo ob dejstvu, da jo je zanikal že sam Petek v Demokraciji?

Neodgovarjanje, prezirljiv in ignorantski odnos Pogorevca in Cerarjeve dokazujeta, kako državni organi niso pripravljeni odgovarjati na v medijih večkrat zastavljena vprašanja o nesmislih in protislovjih v delovanju policije, s čimer posredno dajeta zaušnico slovenskim medijem in novinarskemu delu, saj jim nista pripravljena poročati o stvareh, h katerim jih zavezuje njuna poklicna obveza, nato pa še državljanom, ki imajo pravico slišati resnico o delu državnih organov v primeru Petek tedaj, ko je videti, da to delo poteka v sumljivih okoliščinah. Nenazadnje je korekten odnos do novinarjev in javnosti v interesu same policije in tožilstva, kolikor se z njegovim zanikanjem dogaja ravno to, da se krepi nezaupanje v njihovo delovanje. S takšnim ravnanjem torej Pogorevc in Cerarjeva postajata odgovorna tudi za to, da so se v medijih pojavili dvomi v legitimnost dela policije in tožilstva, ki še danes niso odstranjeni.

Mednarodno novinarsko združenje (IFJ) je zaradi neraziskanega primera poslalo protestno pisno najpomembnejšim slovenskim politikom in državnim uradnikom (Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Borutu Pahorju, Radu Bohincu in Marku Pogorevcu). Rezultat? »Dobili nismo nobenega odgovora. Mogoče za to obstaja kakšen razlog, a sem kljub temu presenečen ... Kaže tudi na to, da oblasti tega primera ne jemljejo resno,« je povedal generalni sekretar IFJ Aidan White. (Večer, 15. 12. 2001)

Pred tem je bila isti mesec v Zagrebu mednarodna konferenca Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Sveta Evrope. Sprejeli so izjavo, ki ostro obsoja napad in izraža globoko zaskrbljenost. Skupno 120 udeležencev iz 17 držav je bilo presenečenih nad Petkovim primerom, saj velja v mednarodnih merilih glede demokratične kulture Slovenija za neproblematično državo. Med prvimi velja omeniti ostre proteste Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki ga je takrat vodil Branko Maksimovič, pozneje Grega Repovž. V Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS) so napad označili za »gangstersko metodo zastraševanja«. Protestirali so tudi koroški novinarji. Ugotavljali so, da je naročnikom »očitno zmanjkalo argumentov«.

V začetku sta društvo in sindikat novinarjev sprejela skupno izjavo, v kateri sta ostro obsodila izjavo tiskovnega predstavnika PU Slovenj Gradec Boštjana Polutnika. Ta je trdil, da mediji z nerazumljivimi in nesprejemljivimi komentarji izvajajo pritisk na policijo. Obe organizaciji sta takrat izrazili prepričanje, da policija ni naredila dovolj in da takšne izjave pomenijo »nedopusten pritisk na novinarje«. DNS in SNS sta o napadu, zapletu in preiskavi obvestila novinarska združenja, ob IFJ s pol milijona novinarji še Mednarodni novinarski inštitut (IPI), ki ima svojo podružnico za JV Evropo (SEEMO). O primeru je poročal Journalist Newsline (projekt Mediji za demokracijo v JV Evropi), prav tako so se na srečanju Srednjeevropske skupine (ZeuG) Evropske federacije novinarjev (EFJ) lani v Opatiji odzvali in slovensko državo zaprosili, da nemudoma dokonča raziskavo o napadu. V maju 2002 je v Ljubljani potekal svetovni kongres Mednarodnega tiskovnega inštituta (IFI), ki je v svojo letno poročilo vključi tudi napad na Petka. (Večer, 24. 4. 2002)

Do danes se noben član državnih vrhov ni oglasil s temeljitejšim pojasnilom na pozive mednarodnih medijskih inštitucij. Marko Pogorevc se je zavil v molk in niti ne poskuša več s svojimi, kot zdaj kaže, populističnimi ocenami hrabriti slovensko javnost o dihanju za ovratnik, kaj šele evropsko. Generalna tožilka Cerarjeva je previdno, navzlic napovedim, da se krog osumljencev počasi oži, zdaj nenadoma začela javnost preparirati z izjavami, da bo primer mogoče nerazrešen. Predsednik države g. Kučan, predsednik vlade g. Drnovšek in predsednik državnega zbora g. Pahor stvar ležerno in brezinteresno prepuščajo preiskavi. (Večer, 2. 3. 2002) Nihče izmed njih ne terja posebnih informacij in pojasnil ne zase ne za državljane. Nihče izmed njih ni posebej vznemirjen glede internacionalizacije primera. Nihče izmed njih se ni zadosti potrudil, da bi se v njem angažiral. Varuh človekovih pravic g. Hanžek je celo izjavil, da sicer ve več kot javnost, toda mora molčati. (Večer, 2. 3. 2002) Komu na čast in kako dolgo? Notranji minister g. Bohinc misli, dovolj absurdno, da je zahteva podrobnih poročil o primeru Petek, ki naj bi jo naročil, lažna (kot da bi bežal pred interesom o preiskavi) in da njegova ministrska nadzorna funkcija sestoji zgolj iz njihovega sprejemanja (sic!). Iz vsega tega lahko sklepamo, da je za mednarodno javnost pri spuščanju in dopuščanju informacij pri preiskavi, prav tako pa pri zahtevi po njeni intenzifikaciji, slovenska država odzvala na podoben način kot v primeru domače javnosti: z ignoranco nevidene vrste. O dvoličnosti našega odnosa do Evrope, do katere gojimo ekonomske in ideološke simpatije, po drugi strani pa je našim oblastnikom figo mar za pozive mednarodnih inštitucij, je pisala D. Korade v članku Petkova Evropa. (Večer, 19. 12. 2001)

Toda primera Petek ne smemo obravnavati le ločeno kot enkraten dogodek kršitev medijske in novinarske samostojnosti. Kot nesankcioniran bo namreč deloval precedenčno in postavil nove negativne mejnike njihove nesamostojnosti, tj. odvzete avtonomije. Po eni strani lahko razumemo nerešitev primera kot simptom nedemokratičnega funkcioniranja države, policije in tožilstva, nenazadnje tudi občutljivosti kapitala na medijska razkritja. Po drugi plati pa se z njegovo odprtostjo krepi moč tistih, ki so potencialno uspeli primer ohraniti kot nerazrešen. Posledično torej lahko pričakujemo okrepitev vzorcev obnašanja, ki vodijo v trend novinarske odvisnosti in cenzure, državne nekontrole, neodgovornosti državnih organov pred javnostjo, ko gre za njihovo medijsko odgovornost, nenazadnje pa tudi za nonšalanco same vrhovne slovenske oblasti, ki ji je glede na njeno absolutno odsotnost angažmaja bore malo mar ne le za pretepene novinarje, temveč tudi za »pravico vedeti« njenih državljanov in medijsko svobodo inštitucij.

V reviji Kapital je 17. junija 2002 objavljen intervju z dr. Jožetom Glogovškom, predsednikom uprave banke Nova KBM, ki je hkrati tudi predsednik nadzornega sveta dnevnika Večer. Na vprašanje Kapitala, kaj meni o kritičnih odmevih na njegovo izjavo v parlamentu o tem, da ni stvar novinarjev, da raziskujejo nepravilnosti v bankah, je Glogovšek odgovoril: »Bilo je veliko kritik, ki so jih po mojem prepričanju izrekli novinarji zaradi solidarnosti. Vztrajam na tem, kar sem izjavil. Ni stvar novinarja preiskovanje in raziskovanje bančnega poslovanja. Zato so pristojne institucije kot sta Centralna banka in Urad za boj proti pranju denarja. Novinarji so naredili določene izvlečke mojih izjav in pisali tendenciozno, zlasti pa to velja za, kot ste dejali, 'moj' časopis, kjer sem predsednik nadzornega sveta. Šlo je za določene osebne prizadetosti, s katerimi pa sam nimam nič. Vem, da je zelo huda stvar, če je nekdo pretepen, kot je bil Petek, vendar pa ljudje, ki živijo blizu njega, pravijo, da je bil pretepen zaradi drugih zadev. In če je tako, potem je moje globoko prepričanje, da gre pri tem za veliko zavajanje javnosti in tudi neodgovorno delovanje organov, ki bi zadevo morali pojasniti.

Glede napadov name v Večeru moram povedati, da smo v nadzornem svetu obravnavali tudi to tematiko. Člani nadzornega sveta, od katerih sta dva zaposlena z Večera, eden je bil na seji prisoten, drugi odsoten, so bili enotnega mnenja, da bi, če bi se to dogajalo kje drugje, takšni novinarji ostali drugi dan brez službe. Nadzorni svet je soglasno zahteval, da glavna urednica in direktor podata v najkrajšem času svoje zamisli o vodenju časopisne hiše, nato bo nadzorni svet ponovno obravnaval njihove poglede na vodenje in zavzel določeno stališče.«

Na to izjavo se je ostro odzvalo društvo novinarjev, ki je v pismu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku navedlo, da gre za poskuse omejevanja pravic medijev in novinarjev ter hudo kršitev demokratične ureditve in vrednot. Od vlade je društvo novinarjev zahtevalo, da ukrepa in razreši Glogovška, ker je Nova KBM banka v državni lasti.

Dr. Sandra Bašić Hrvatin in dr. Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede sta v protestni izjavi izrazila zgroženost nad dejstvom, da je vlada na odgovorno mesto kakršno je predsednik nadzornega sveta časnika Večer postavila dr. Jožeta Glogovška, ki v svojih izjavah vztraja, da »ni stvar novinarja preiskovanje in raziskovanje bančnega poslovanja«. S takimi svojimi izjavami je dr. Glogovšek izvajal in še naprej izvaja nedopusten pritisk na novinarje Večera in na svobodo tiska, sta zapisala.

Odgovorna urednica Večera Majca Struc se je odzvala z besedami: »Do primera Petek smo v naši hiši še toliko bolj občutljivi, saj ne gre le za stanovskega kolega, ampak tudi za našega sodelavca, ki s svojimi kritičnimi in kakovostnimi novinarskimi prispevki prispeva h kakovosti in ugledu našega časopisa, in to še posebno s prispevki, ki sodijo v raziskovalno novinarstvo. // Karkoli smo doslej v tej zvezi napisali, smo naredili v bran kredibilnosti našega časopisa, prav tako pa tudi svobode tiska in javne besede. Pisanja prispevkov o izjavah dr. Glogovška, kar on ocenjuje kot napade nanj, smo se lotevali po tehtnem premisleku in odgovorno ter s tem želeli javnosti dokazati, da se v Večeru zavzemamo za neodvisno in profesionalno novinarstvo tudi, ko gre za probleme v lastni hiši, za kar sem prepričana, da ustvarja zaupanje v poštenost našega časopisa.« Odzval se je tudi Miro Petek, ki je napisal: "Vsi moji zapisi o tej državni banki, ki je bila sanirana z denarjem davkoplačevalcev in jo vodi gospod Glogovšek, so bili podprti s trdnimi dokazi in dokumenti. // Vzorci razmišljanja gospoda Glogovška in dela nadzornega sveta naše časopisne hiše več ne presenečajo. Zastrašujoče pa je, da gospod Glogovšek, ki je direktor državne banke, torej državni uslužbenec, s takšno vehemenco kaž-e svoje nerazumevanje vloge medijev, svobode tiska in javne besede v demokratični družbi. // Če nadzorni svet, ki ga vodi Glogovšek, brez kančka sramu razpravlja o tem, kako bi novinarji 'kje drugje' zaradi takšnih zapisov (kritičnih zapisov o predsedniku nadzornega sveta, op. B. P.) izgubljali službe, potem je jasno, da se vrtijo v miselnem polju, ko je le še korak do razprav, kako lahko 'kje drugje' novinarje v takšnih primerih tudi pobijajo. Danes tako ne vem, komu se imam zahvaliti, da še imam službo na Večeru in da me 28. februarja 2001 niso ubili.«

Mirovni inštitut je o izjavi dr. Jožeta Glogovška in njenih pomenih obvestil mednarodne organizacije za svobodo tiska, s katerimi sodeluje. Hkrati smo uredništvu Večera poslali pismo, v katerem se kot nevladna organizacija, ki je dejavna na področju krepitve svobode in verodstojnosti medijev ter spodbujanja visokih profesionalnih standardov v novinarstvu in medijih v Sloveniji, pridružujemo obsodbam izjav dr. Jožeta Glogovška, v katerih trdi, da raziskovanje morebitne korupcije v bankah ni naloga novinarjev ter namiguje, da bi novinarji Večera, ki ta njegova stališča kritizirajo, morali dobiti odpoved. Poudarili smo tudi, da je iz Glogovškovih besed v intervjuju za Kapital razvidno, da se zaradi Večerovih kritičnih obravnav njegovih izjav morata pred nadzornim svetom zagovarjati odgovorna urednica in direktor časopisa.

»Tovrstna stališča in praksa predstavnikov medijskih lastnikov, še posebej, ko prihajajo iz banke v državni lasti, so naravnost skandalozna v luči splošnega prepričanja v Sloveniji in v evropskih institucijah, da dosegamo visoko raven demokracije, spoštovanja človekovih pravic in medijskih svoboščin.

So pa ta stališča Jožeta Glogovška tudi jasno in zastrašujoče sporočilo Miru Petku, Večeru in vsem, ki bi sledili njihovemu primeru pri raziskovanju domnevno nezakonitih početij«, smo še zapisali v pismu Večeru.

Generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev (IFJ) Aidan White je po objavi poročila o raziskovanju napada na slovenskega preiskovalnega novinarja Mira Petka dejal, da je jasno, da lokalni tožilci nimajo virov niti zaupanja, da bi sploh lahko zaključili preiskavo v primeru napada na novinarja. Glede na posledice, ki jih je ta primer imel na svobodo govora, je bistveno za oblast, da deluje usklajeno. To pomeni, da bi morala preiskavo primera predati neodvisni skupini tožilcev zunaj okolja, ki je podvrženo pritiskom lokalne politike.

Mednarodna zveza novinarjev je s poročilom slovenske oblasti pozvala, naj začnejo neodvisno preiskavo brutalnega napada na preiskovalnega novinarja. »Nikakor ne smejo več odlašati,« menijo v IFJ, ki je s poročilom slovenski oblasti dala tudi vedeti, da so zaradi odlašanja z neodvisno preiskavo veliko prispevali k neuspešnemu preiskovanju napada in s tem posredno sami pripomogli k ogroženosti svobode tiska v Sloveniji. »Slovenija se je dobro razvila, vzpostavila demokratične vrednote, zato napad na Mira Petka meče senco na slovensko prihodnost svobode tiska,« so še zapisali. Alexander Sami, sicer generalni sekretar švicarskega drušva novinarjev, ki je v imenu mednarodne zveze novinarjev raziskoval primer Petek, je svoje delo zaključil 12. aprila letos. Po posredovanju slovenskega društva novinarjev, ki se je odločilo primer internacionalizirati zaradi tega, ker policija v Sloveniji ni in ni odkrila napadalcev, je IFJ organizirala neodvisno misijo, ki naj bi raziskala, kaj je bil vzrok za neuspeh policijske preiskave primera. Svoje ugotovitve je povzel takole:

1. Napad je izzvalo preiskovalno delo in pisanje novinarja Mira Petka in njegova odkritja nekaterih korupcijskih dejanj.
2. Zaradi neuspeha pri iskanju storilcev so nekateri slovenski novinarji zaskrbljeni zaradi lastne varnosti.
3. Pomanjkanje neodvisnosti lokalnih policijskih organov spodkopava njihovo zmožnost neodvisnega in popolnega preiskovanja primera.
4. Napada so se ustrašili tudi policisti, sodstvo, lokalni organi in njihove družine, kar je spodkopalo njihovo zmožnost delovati strokovno in neodvisno.
5. Sorodniki policistov in državni tožilci so bili odpuščeni iz služb brez vsakršnega pojasnila.
6. Prosti šestim novinarjem, ki so pisali o Petkovi zgodbi, so vložene zasebne tožbe.
   
   
   Grožnja svobodi izražanja
   Preiskovalci so se med svojim delom v Sloveniji najprej seznanili z dejstvi o napadu na Petka, predvsem iz dnevnega tiska. Splošne informacije o stanju v državi, posebej na medijskem področju, so preiskovalci dobili pri različnih nevladnih organizacijah, vladnih uradih in pri predstavništvih mednarodnih organizacij. Najpomembnejši del pa so bili pogovori z različnimi uradnimi osebami, s katerimi, kot so zapisali, niso bili zadovoljni. Poročilo je razdeljeno na štiri dele. Prvi del zajema splošen pogled na Slovenijo, vpogled v politični in administrativni sistem ter pregled gospodarskega stanja in stanja v medijih. Drugi del predstavlja okoliščine primera Petek in povzetek intervjujev s pomembnimi državnimi uradniki, odgovornimi za raziskovanje primera. V tretjem delu avtor pazljivo poda nekaj zaključkov in metod, kako zagotoviti svobodo govora v Sloveniji ter nekaj nasvetov. Zadnji del je namenjen opisu dejanj, ki jih je za rešitev svobode govora predlagalo slovensko društvo novinarjev.
   
   Posebno zanimivi so zaključki, ki jih je avtor zapisal po opravljenih intervjujih z generalno državno tožilko Zdenko Cerar, vrhovnim državnim tožilcem Mirkom Vrtačnikom, generalnim direktorjem policije Markom Pogorevcem, direktorjem sektorja za kriminalistične preiskave Stjepanom Kovačevičem, notranjim ministrom Radom Bohincem in drugimi. Sami piše, da so uradne oblasti zanikale vsakršne napake v postopku in poudarjale profesionalnost preiskave. Vendar jim je ostal dvom, posebej po srečanjih. Niso mogli razumeti, kako lahko direktor lokalne policijske uprave strokovnjaku IFJ reče, da ne more imenovati ljudi, ki delajo na primeru, češ da bi to zmotilo preiskavo, hkrati pa povabi televizijsko ekipo, ki cel proces posname. Strokovnjaki IFJ dvomijo tudi v uspešnost parlamentarne preiskovalne komisije, ki preiskuje Petkov primer, predvsem pa na morebiten vpliv njenih odločitev na izvršno vejo oblasti. Sprašujejo se tudi, zakaj je generalni direktor policije dal analitično podporo lokalni policijo šele potem, ko je bila preiskava povsem neuspešna, zakaj torej lokalnih preiskovalcev ni podprl v širšem smislu, z oblikovanjem državne neodvisne komisije za analizo celotnega primera in sledi organiziranega kriminala.
   
   Tudi srečanje z generalno državno tožilko je dokazalo nezadovoljivo izkušnjo. Kot je zapisal Sami, jim je poskušala pojasniti, da ni imela možnosti sestaviti posebne skupine tožilcev zaradi strogega zakona. Zanikala je kompleksnost primera Petek in pojasnila, da še vedno sodeluje s skupino tožilcev za posebne primere. Oblasti so zatrjevale, da so storile največ, da bi rešile primer Petek, vendar pa vsa ta zagotovila, piše v poročilu, ne skrivajo dejstva, da imajo številna naključja in nekonsistentnosti velik vpliv na svobodo govora.
   
   Avtor poročila poudarja, da ima javnost pravico biti informirana o podrobnostih in morebitnih motivih za napad na Petka (to so dejali potem, ko so slišali za številne tožbe, vložene proti novinarjem zaradi pisanja o primeru). Hkrati pa poziva oblasti, naj zagotovijo, da bo policija podvojila napore in pripeljala napadalce pred sodnike ter raziščejo vsakršno vodilo, ki povezuje napadalce z objavljenimi članki. Avtor je tudi pozval slovenske oblasti naj priznajo in zavarujejo preiskovalno novinarstvo kot bistveno sestavino demokracije. Trenutno so možnosti novinarjev bolj omejene kakor možnosti oblasti.
   
   
   »Sreča, da je preživel!«
   Na vprašanje o tem, kaj navsezadnje lahko stori mednarodna skupnost in ali bo imela preiskava IFJ kakšne dolgoročne učinke na iskanje napadalcev na Mira Petka, je Oliver Money Kyrle iz IFJ dejal, da zelo težko. Podobnih primerov je veliko, na leto je namreč povprečno 40 do 50 odstotkov vseh novinarjev napadenih zaradi svojega dela. Nekateri se končajo še bolj tragično, s smrtjo, zato ima Miro Petek srečo, da je ostal živ. Kyrle je dejal, da so s svojim posredovanjem predvsem pozvali državo, naj vzamejo Petkov primer popolnoma resno, saj se lahko kadarkoli ponovi. Poleg tega je interes vseh novinarjev tudi v neposredni bližini slovenskih meja, v celotni regiji, da država zagotovi svobodo govora. Kot je povedal, je na IFJ poseben vtis naredila velika predanost slovenskega novinarskega združenja kampanji za iskanje napadalcev na Petka in zagotovitev svobode govora.
   
   Sicer pa je IFJ poslala sporočilo o primeru Petek tudi Evropski uniji in jo pozvala, naj upošteva svobodo govora tudi pri pogajanjih s Slovenijo za vstop v EU. Država, ki bo dovolila kriminalcem, da novinarjem razbijajo glave, vsekakor ne more postati članica te organizacije.

Biti pisatelj na Slovenskem na začetku enaindvajsetega stoletja je silno težavno in nehvaležno početje. To je tako ali tako znano že iz pretekle zgodovine, na primer iz obdobja moderne, saj so pisatelji in pesniki največkrat veljali za socialne primere, čemur se je navadno pridružila še osebna stiska. Nekateri med njimi, na primer Cankar oz. njegova knjiga pesmi Erotika, pa je bila s strani posvetne oblasti zaradi - za tisti čas sporne, obscene vsebine, celo zaplenjena (pokupljena) in na koncu še zažgana. Vse skupaj je pisce in druge umetnike pehalo v čedalje večje težave, v predor, na koncu katerega je bilo le redko videti luč. Kako so se takšne zgodbe končevale, vemo, največkrat kar v Cukrarni, hiralnici slavne slovenske literarne zgodovine. Skratka, literarni poklic že od nekdaj ni bil ne donosen ne cenjen. Paradoksalno je, da mu je nekaj časti in veljave dodelila šele - danes podolgem in počez popljuvana - Komunistična partija. Nekaj malega zato, da bi v boju proti fašističnim in nacističnim zavojevalcem osvestila narodovo zavest, pa tudi zato, da bi si pozneje na njihov račun pomagala ohranjati oblast. (Paradoksalno je, da sto let pozneje nadškof Rode razglasi Cankarja za svojega najljubšega avtorja, seveda zato, da bi Cerkev s tem pridobila naklonjenost zavednih Slovencev, to je po njegovem tistih, ki berejo prav Cankarja.)

Zdi se, da je razmerje med literarnim posameznikom in družbo ter njeno ureditvijo, kakršna že ta pač je, že po naravi v nenehnem konfliktu. Tega se seveda avtor na začetku svoje literarne poti še ne zaveda, niti tega ne more vedeti, ampak to spozna šele pozneje, ko se s svojo dejavnostjo, za katero je bil poklican, resno in kontinuirano ukvarja že nekaj časa. Ta ugotovitev je za njega seveda stresna, saj česa takega gotovo ni pričakoval ali bil na to vsaj pripravljen. Vprašanje, ki se tukaj postavlja in ki je pri vsej stvari bistveno, je namreč, zakaj pisec vse to sploh počenja, torej zakaj sploh piše? Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da zagotovo ne iz nekih zaslužkarskih razlogov (pomisliti na to bi bilo naravnost smešno), niti ne zaradi slave, ki naj bi mu pripadala, ker je pač ta poklic tako naravnan (čeprav ne zanikam v celoti, da ne gre tudi zato), niti ne zgolj zaradi užitka, ki ga ta poklic - kot bi ga moral vsak pravi - nudi. Odgovor je treba iskati globlje in če se torej vprašam, zakaj sploh pišem, moram reči da zato, ker so me k pisanju vodili (in me še vodijo) neki plemeniti vzgibi in eksistencialen poskus, da bi s pisanjem premagal končnost, ki nam je usojena.

Na kratko: položaj avtorja in njegovih pravic na pragu kapitalistično urejenih odnosov v naši družbi je katastrofalen. Če knjiga, ki jo po letih mukotrpnega dela napiše avtor, ne dobi državne subvencije, prvič, knjiga ne bo nikoli zagledala luči dneva, in drugič, avtor zanjo nikoli ne bo videl honorarja. Založba, ki bi po naravi svojega dela morala skrbeti za izdajo knjig in zagotoviti honorar, ki je s tem povezan, namreč v tako zastavljen posel ne bo šla, ker že vnaprej ve, da od tega ne bo imela nobene koristi, torej zaslužka, ampak samo izgubo. Da pa bi vseeno poskušala kaj storiti v tej smeri, torej načrtno delati z avtorjem in promocijo njegove knjige, seveda noče (se ji ne splača), ker se boji tveganja, ampak raje počaka na morebitno subvencijo in z njo na morebitni zaslužek. Takšno obnašanje je seveda neprofesionalno in izkoriščevalsko, za kar pa je založbi vseeno, takšna so pač pravila v kapitalistični družbi in avtor, ki bo hotel imeti knjigo, jih bo moral hočeš nočeš upoštevati. Poleg tega so založbe zavarovane še s pogodbami, po katerih avtor začne dobivati odstotke od prodaje šele po par tisoč prodanih izvodih, kar je naravnost absurdno, če vemo, da so povprečne naklade leposlovja pri nas tam nekje okoli sedemsto do tisoč izvodov, če je knjiga uspešnica. Tukaj se postavlja še vprašanje o odgovornosti, saj založba v primeru sodnega zapleta, kakršen se je zgodil meni, ne bo dala roke v ogenj za svojega avtorja, ki ga je prej izkoristila in z njim zaslužila, saj v pogodbi tega eksplicitno ne piše, čeprav se razume samo po sebi (pa se očitno ne), da bi morala prevzeti vsaj del odgovornosti.

Zgoraj načeto vprašsanje o odgovornosti je tesno povezano ne samo z založništvom, temveč tudi s časopisnimi podjetji. Tudi slednja se namreč izogibajo vsakršne odgovornosti v primeru sodnega pregona (neodvisnega) avtorja, do katerih v zadnjem času pri nas vse bolj množično prihaja. Časopisna hiša povabi neodvisnega avtorja, da zanjo napiše članek na določeno temo. Za to mu plača honorar v višini par deset tisoč tolarjev. Toda ko se zgodi napoved tožbe v višini nekaj milijonov tolarjev, se časopisna hiša umakne in noče prevzeti odgovornosti za avtorja, čeprav bi jo kot naročnik morala. Konec koncev ima takšna hiša v službi tudi zaposlene odgovorne urednike, tako kot založba, ki bi morali odgovarjati za to, za kar so plačani. Vendar temu ni tako, pač pa se začne izogibanje prevzemanju odgovornosti (morebitnemu plačilu kazni) in v nekaterih primerih tudi popolna ignoranca, puščanje avtorja na cedilu in dopuščanje, da se celotno breme zvali na njega. Tako nastane konflikt tudi med avtorjem in časopisnim ali literarnim založništvom, torej med partnerjema, ki bi morala sodelovati in se na okopih za svobodo pisanja boriti skupaj, pa se očitno ne, kar gre seveda v prid t. i. demokratični oblasti. Pisec s takšno negativno izkušnjo se pač nikoli več ne bo pustil voditi za nos, ampak za takšno založbo ali časopis ne bo več pisal, ker se mu preprosto ne izplača in ker ni nor, pač pa si bo raje priskrbel drugo delo. Družba bo sicer izgubila kritičen in neodvisen glas, ki opozarja na družbeno problematiko, torej bo to minus za pluralnost te družbe, kar pa je slednji očitno vseeno oz. ji enoumje kot posledica tako izgubljenega glasu vpijočega v puščavito celo lahko koristi pri njenem vodenju množice v njej.

Je nekoč rekel Jim Morrison. Očitno je svoboda izražanja, ki bi morala pripadati piscu v demokratični družbi, za katero smo si prizadevali, iluzija. Ne bom ponavljal za idolom hipijev in frikov, ki se je kot pesnik očitno moral dokopati do krutega spoznanja, zapisanega v mednaslovu tega prispevka, temveč lahko s svojimi besedami in spoznanjem rečem, da je pojem svobode vsaj relativen. Tega me je naučila draga (in dragocena) izkušnja, do katere sem prišel šele na podlagi sodbe, izrečene v imenu ljudstva. Očitno so meje moje svobode tam, kjer so meje tvoje. Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. (Na tem mestu stopijo na prizorišče odvetniki in od njihove spretnosti je odvisno, kje se ta črta ločnica zakoliči. Zato nekoliko v šali, v kateri je zrno resnice, pravim, da pisec danes potrebuje tri stvari: svinčnik, papir in odvetnika.) Absolutne svobode torej ni. Niti v demokraciji. Svoboda je pravljica za naivne otroke, ki obstaja samo v šolskih učbenikih, kot je to ironiziral pokojni ameriški bard. Bi pa lahko na podlagi te izkušnje namesto o pojmu svobode govoril o cenzuri, ki se tako na prefinjen način spet pojavlja v svoji ne nujno vidni navzočnosti. Gre za neviden pritisk, ki pravi, da lahko pisca, če ne bo dovolj previden, torej če ne bo pazil, kaj piše, spet doleti sodni pregon, v katerem se mu ne piše nič dobrega.

Nisem prepričan, da so naša sodišča dovolj kompetentna, da bi odločala ne samo o vprašanju osebnih pravic in v zvezi z njimi povezanim vprašanjem o svobodi, sploh pa ne, če gre za razsojanje, ko je na tapeti fikcija. Sodišče je na primer v primeru - ko se je v mojem romanu prepoznal upokojeni policaj - fikcijo izenačilo z realnim, kar je nedopustno, saj naj bi bila fikcija že po definiciji nekaj, kar je izmišljeno, neresnično. Vendar si sodišče očitno lahko vzame vlogo razsodnika tudi v takem primeru. Še bolj vprašljivo oz. problematično pa je kot posledica tako privzete odgovornosti vprašanje kazni po izrečeni sodbi. Zakon v primeru domnevnega kršenja osebnostnih pravic in dobrega imena očitno izenačuje na primer literarnega ustvarjalca s kakršnim koli drugim poklicem, ne da bi ob izreku kazni ugotovilo gmotni položaj prvega. V Združenih državah Amerike je na primer treba še pred izrekom tako drastične sodbe dokazati, da se je hotel toženec s svojim dejanjem okoristiti, torej zaslužiti in da je imel zle namene, šele potem se mu izreče kazen. V Italiji prihaja do tožb v leposlovju največkrat zaradi domnevnega plagiatorstva, v Franciji so Houellebecqa zaradi tega, ker je v svojem romanu Osnovni delci postavil dogajanje v neko resnično letovišče in mu s tem domnevno prinesel slab sloves (lastniku pa slab zaslužek), obsodili zgolj na simbolično kazen nekaj tisoč frankov, s tem da se je seveda ta roman prodal skoraj v milijonski nakladi. Pri nas pa sodba udari toženca po žepu ne da bi se sodnik dejansko prepričal, kakšne namene je imel avtor in kaj (morebitni dobiček in če koliko) je sploh imel od tega. Edino, po čemer se ravna sodnik v takem primeru, so duševne bolečine, ki naj bi jih oškodovanec trpel zaradi napisanega. To pa je seveda področje psihiatrije in ne sodstva. Toda dovolj je že, da tožnik pride na sodišče z nekaj pričami (sorodniki, prijatelji, kolegi), ki vsi po vrsti potrdijo, kako trpi prizadeti (da ne more spati, da mu izpadajo lasje, da ga zaradi majhnosti okolja zasmehuje vsa okolica itd.) in da pravzaprav trpijo vsi skupaj z njim. Če se k temu doda še potrdilo nekega psihiatra, kar najbrž ni težko dobiti, je to za dokazovanje duševnih bolečin še toliko bolje. Skratka, pot za dosego cilja v primeru duševnih bolečin se zdi pri nas na široko odprta in lahko dosegljiva, saj so duševne bolečine pri nas očitno tisti delikt, na katerega so občutljivi tudi sodniki. Toženca pa je v neki tako nedoločljivi in neotipljivi kategoriji, kot so duševne bolečine in osebna čast, najlažje obsoditi. Sploh pa je to lahko in brez slabe vesti narediti, če se pred zakonom znajde neodvisen avtor drugačnih pogledov in razmišljanj, ki v primerjavi z državljanom z ugledom in službo nima nobenih možnosti, ampak že a priori velja za drugorazrednega državljana.

Zakaj je tako, je lahko odgovoriti. Pisec je individualec, ki ga je lažje streti kot nekoga, ki je v organiziranem sistemu, sploh če gre za ljudi, od katerih ta družba živi. Od literarnega ustvarjalca pa družba nima skoraj nikakršnega zaslužka, torej se ne izplača, velja pa poskusiti in s kaznijo iz njega celo kaj izvleči, kar je sicer paradoksalno nasprotje, če ničesar nima, vendar se represivnemu aparatu vseeno splača. Če bo hotel avtor še naprej normalno živeti in ustvarjati, bo hočes nočeš moral zbrati sredstva za plačilo kazni, če se noče spremeniti v preganjenega državljana, ki mu bo držzava s svojo lakomnostjo po denarju stalno dihala za ovratnik. Tako se pisec počasi spremeni v nekakšnega menedžerja, ki namesto da bi pisal, išče denar za plačilo svoje kazni, kar seveda ubija njegovo ustvarjalnost. V tako stresnem položaju namreč ne more več pisati in ustvarjati. Denar pa pisec v svojem boju za pravico do svobode pisanja in mišljenja potrebuje tudi za sodne procese, če hoče iti do konca. Namreč: na določeni točki se proces ustavi, kazen je treba plačati, toženec pa lahko nadaljuje z iskanjem pravice, čeprav po enkrat tako izrečeni kazni nima veliko možnosti, kar mu povejo že odvetniki. Toda če se bo hotel toženi pritožiti na primer ombudsmanu za kršitev človekovih pravic, bo moral izkoristiti vsa pravna sredstva, ki so mu na razpolago, za kar pa seveda potrebuje denar. Sodni proces, ki ga je nič hudega sluteč doletel, postane navaden posel, v katerem se vse vrti okoli denarja. Namesto da bi država vzpodbujala svobodno ustvarjalnost, jo zatira in iz svobodno in dobromislečih posameznikov dela paranoidno naravnane ljudi, ki se bojijov strahu pred morebitno tožbo trepetajo za vsakoe napisane misel, i, ki jo objavi napisano za časopis ali v obliki za roman, ki so ga napisali,a izda založba pišoče avtorje pa peha proti socialnemu dnu.