Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Osnutek novega zakona o komunikacijah je predmet velikih polemik v Veliki Britaniji. Ali ščiti interese javnosti, uporabnikov ali poslovne interese?
Še pred dobrim desetletjem so se elektronski mediji soočali s popolnoma drugačnimi izzivi, kot jih je videti danes. Ko je bila tekma za gledalce in oglaševalce precej manjša, so mnoge omejitve medijskega lastništva odsevale drugačno podobo elektronskih medijev. Potenciala novih komunikacijskih tehnologij se v tradicionalnih mediji in njihovih regulatorjih še niso zavedali.

Danes se elektronski mediji soočajo z edinstvenim in dinamičnim medijskim okoljem, saj medijska tekma postaja vse močnejša. Tehnologija je pripeljala do konvergence med različnimi vejami medijske industrije, tako z vidika pošiljatelja kot sprejemnika. Povezovanja in prevzemi so spremenili areno, v kateri delujejo ključni akterji, ki nadzorujejo medijske hiše. Odstranitev zakonskih ovir, rast strateških povezav in partnerstev med medijskimi družbami ter globalni medijski prostor za zabavo in informacije so popolnoma spremenili medijsko okolje.

Število ključnih akterjev na medijskem trgu se je zmanjšalo, težnja po deregulaciji medijev pa je postala vse glasnejša. Tehnološke spremembe so najmočneje zaznamovale tradicionalne medije, saj njihovo vlogo prevzemajo nove tehnologije. Pojavlja se težnja po skupnem reguliranju tradicionalnih in novih medijev. Izjemno pomembna postajajo tudi vprašanja o vlogi javnih medijev in smiselnost njihovega družbenega poslanstva.

Medijski sistem v Veliki Britaniji velja za učinkovit in kakovosten, zato ga jemljejo za zgled v drugih evropskih državah. Za ohranjanje učinkovitosti, kakovosti in uspešnosti sistema morajo upoštevati tehnološke in ekonomske spremembe.

Racionalnost poslovanja in tehnološki napredek
Ni presenetljivo, da se Velika Britanija uvršča med vodilne sile tehnološkega razvoja v Evropi, saj 65 odstotkov programske opreme v Evropi prihaja z Otoka. Prav tako kot komercialni se morajo tudi javni mediji prilagajati trgu in uvajati nove tehnologije. Channel 4, ki je javni televizijski servis, igra pomembno vlogo na področju novih tehnologij. Vlada je že pred leti podprla predlog Channel 4, da investira v digitalne programe Enterntainment4 in Film4. Sodeč po podatkih ne gre za programe, ki bi prinašali velike dobičke, tovrstna investicija pa je bila potrebna za ohranjanje vodilne vloge na tehnološkem področju.

Tudi BBC je v lanskem letu, ko so imeli 8,1 milijonov gledalcev, začela z interaktivnimi storitvami. To je bil razlog, da so uvajali nove tehnologije še hitreje, pa četudi na račun krčenja stroškov v dosedanjih programih. Program, ki ga BBC ponuja na internetu, ima že danes več uporabnikov, kot je tistih, ki plačujejo naročnino. Letos marca so tudi začeli z oddajanjem eksperimentalnega digitalnega programa BBC4, ki ponuja predvsem kulturne in izobraževalne vsebine.

Velika Britanija ima največji odstotek pokritosti digitalnega televizijskega signala, kar 37 odstotkov, medtem ko ima Nemčija le 8, Francija pa 16 odstotkov. Prevladujoča pay TV družba BSkyB je v lasti medijskega mogotca Ruperta Murdocha. Njegov najbližji tekmec, ITV Digital je nehal z oddajanjem 1. maja letos, saj ni bil sposoben plačevati velikih stroškov, še posebej astronomskih cen za pravice športnih dogodkov. Po tej slabi izkušnji - nogometni zvezi so ostali dolžni 180 milijonov funtov, več kot 1500 zaposlenih je izgubilo službo, 1,2 milijona naročnikov pa je ostalo pred mrtvimi sprejemniki - je bilo pričakovati, da bo vlada spremenila svoje načrte z digitalizacijo, a še vedno ostaja pri načrtu, po katerem bodo med letom 2006 in 2010 iz analognega signala prešli na digitalnega.

Nadzor medijskega prostora
V Veliki Britaniji se odločajo za spremembo regulacije medijskega prostora, saj ga je potrebno regulirati in nadzorovati drugače kot pred desetletjem. Osnutek komunikacijskega zakona stremi za tem, da zagotovi dinamično in konkurenčno medijsko industrijo, omogoči dostop do različnih, bolj kvalitetnih storitev ter zagotovi državljanom in uporabnikom varovanje njihovih interesov. Zatrjujejo, da je potreba po spremembah nujna, saj bo deregulacija prinesla prednosti za uporabnike in gospodarstvo. Tekma na področju komunikacij je običajno lokalna ali nacionalna, z akterji in investitorji, ki prihajajo iz različnih kontinentov, pa postaja vse bolj globalna. Medijski prostor se sooča s hitro spreminajočim se okoljem za uporabnike in vse bolj konkurenčnim komunikacijskim trgom. Velika Britanija želi uveljaviti vlogo privlačnega trga za investicije v komunikacijski sektor in zato namerava umakniti zakonske ovire, kjer je to le mogoče.

V želji po minimalni regulaciji se zavedajo, da je potrebno upoštevati posebno vlogo medijske industrije in obveznosti do državljanov in uporabnikov ter zaščititi pluralnost glasov in različnost storitev. Neupoštevanje posebne vloge medijev lahko resno ogrozi delovanje sodobne demokracije.

Očitno je, da osnutek zakona poenostavlja regulacijo komunikacijskega sektorja. Po večmesečnih ugibanjih o vsebini in mnogih špekulacijah, so v začetku maja v parlamentu predstavili skoraj tristo strani obsežen osnutek zakona. V grobem ga lahko razdelimo na štiri področja: ustanovitev enotnega regulatorja, deregulacijo medijskega lastništva, posebno vlogo javnega radiotelevizijskega servisa in regulatorni okvir za telekomunikacije.

Ustanovitev Urada za komunikacije (Office of Communications, OFCOM) pomeni uvedbo enotnega regulatorja in nadomestitev sedanjih petih ločenih regulatorjev. To so Office of Telecommunications (Oftel), Independent Television Commission (ITC), Broadcasting Standard Commission (BSC), Radio Authority in Radiocommunication Agency. Predvidevajo, da bodo stroški regulacije zmanjšani, učinkovitost regulatornega telesa pa bo večja, saj bo delovanje in nadzorovanje bolj usklajeno kot je bilo do sedaj. Po sedanjih načrtih bo OFCOM zaposloval 1100 ljudi in letno porabil 118 milijonov funtov, predsedujočega nameravajo imenovati julija letos. Pod nadzorom urada bo deloval svet za vsebine (Content Board), ki bo nadzoroval vse vsebine, ki so bile ali se nameravajo predvajati preko različnih medijev. Natančne pristojnosti urada za komunikacije, ki bo nadzoroval ekonomsko, vsebinsko in tehnološko delovanje elektronskih medijev in telekomunikacijskega področja, pa v osnutku zakona še niso dorečene.

Drugo pomembno področje novega zakonskega osnutka je videti v spremembi regulacije medijskega lastništva, kjer je predvidena minimalna regulacija, ki bo podprla vstop novih akterjev na medijski trg. Tuji investitorji bodo odslej lahko aktivno nastopali na angleškem trgu, četudi bodo to ameriška, kanadska ali avstralska podjetja, ki do sedaj niso imela proste poti na medijski trg. Ovire pri večmedijskem lastništvu bodo zmanjšane, saj predvidevajo le omejitve za prevladujoče deleže v osrednjem tiskanem mediju in največjem komercialnem televizijskem servisu hkrati. Očitno je, da nameravajo medijski trg napraviti privlačen za tuje investitorje, ki bodo vlagali v nove tehnologije. Tretje področje se nanaša na javni radiotelevizijski servis, ki ohranja posebno vlogo v medijskem okolju. Nov režim uvaja več samoregulacije in komercialnim medijem omogoča svobodno uvajanje lastnih standardov. Pričakovanja so večja le za javne in komercialne televizijske servise, ki bodo morali zagotavljati visoke standarde in upoštevati posebna določila. Svet BBC-ja bo ohranil nalogo zaščitnika posebnega statusa BBC. Urad za komunikacije bo nadzoroval komercialne televizijske servise in le v določeni meri bdel nad javnim televizijskim servisom.

Osnutek zakona predvideva vsebinsko regulacijo elektronskih medijev na treh ravneh. Prva raven predvideva osnovna določila za vse elektronske medije. Pomeni obveznosti, kot so zagotavljanje nepristranskosti in natančnosti informacij, zagotavljanje poštenosti in zaščita zasebnosti ter preprečevanje škodljivih vsebin. Druga raven obsega določila, ki jih morajo upoštevati javne in komercialne televizije ter komercialni radio. (Res pa je, da je morala največja komercialna televizijska družba že sedaj upoštevati posebna določila za ohranitev posebnega družbenega poslanstva). To so določila o deležu lastne in regionalne produkcije, informativnega in izobraževalnega programa ter vsega ostalega programa v najbolj gledanih terminih. Tretja raven obveznosti se nanaša na posebna določila, v skladu z obstoječim zakonom, ki veljajo za vsako televizijsko družbo posebej. Četrto področje osnutka posega na področje telekomunikacij in frekvenc. V britansko zakonodajo so vključene direktive EU, ki zelo podrobno določajo regulacijo elektronskih komunikacij. Osnutek zakona predvideva ukinitev licenčnine in uvedbo preprostejšega načina nadzorovanja komunikacijskih korporacij, storitev in opreme. Elektronski komunikacijski sektor je vitalnega pomena za gospodarstvo in osnutek zakona daje novemu regulacijskemu telesu dolžnost, pravico in moč, da promovira konkurenco in zaščiti interese uporabnikov.

Zakon varuje interese investitorjev ali javnosti
Osnutek zakona o komunikacijah daje povode za mnoge polemike in vroče razprave. Pravzaprav niti ni čudno, saj pomeni najobširnejšo reformo komunikacijske industrije v zadnjih desetih letih, morda celo najpomembnejšo spremembo medijskega prostora po letu 1955, ko so začele delovati komercialne televizije.

Osnutek zakona obravnava zelo občutljive komercialne in politične zadeve, videti pa je, da bo preoblikoval tudi velik del britanskega kulturnega in kreativnega prostora. Obravnava osnutka se zaključuje 2. avgusta, do takrat pa lahko pričakujemo še vroče razprave o novem, za mnoge najbolj kontroverznem osnutku zakona.

Kaže, da so najbolj polemična določila o medijskem lastništvu, še posebej navzkrižnem lastništvu. V prvih polemikah so izpostavili bojazen, da gre za določila, ki so pisana na kožo Rupertu Murdochu, ki bi lahko na osnovi tega takoj prevzemal ostale komercialne televizijske programe, najprej Channel 5 in kmalu še ITV.

Odprtost do ameriških investitorjev je za mnoge prav tako presenetljiva, saj ni enake odprtosti za vstop angleških investitorjev na ameriški trg. Kritiki izpostavljajo amerikanizacijo vsebin, saj bi z ameriškimi investitorji televizijski programi predvajali vsebine, ki bi ustrezale predvsem ameriškemu in ne angleškemu trgu. Vsebinsko pa pomenita ZDA in Velika Britanija dva precej različna trga, ki sledita različnim kulturnim in kakovostnim standardom. Kritiki tudi poudarjajo, da ni jasno opredeljeno, za kakšne tuje investicije gre, ali za investicije v tehnologijo ali v program? Na drugi strani zagovorniki izpostavljajo pomen zaposlovanja, novih delovnih mest in še večjih vlaganj tujih investitorjev v tehnologijo.

Kljub več kot leto trajajoči razpravi o novem uradu za komunikacije, njegova dejanska vloga, delovanje in pristojnosti dvigujejo veliko razprav. Mnogo je nejasnosti in precej ohlapnih definicij moči novega urada. Direktor centra za komunikacije pri Westministerski univerzi prof. Vincent Porter opozarja, da gre le za podaljšano roko vlade, ki bo tako nadzorovala vso medijsko industrijo. Hkrati poudarja, da ni jasen odnos urada do BBC, in po njegovem mnenju so programske odgovornosti preveč ohlapno določene.

»Spodbujanje konkurence je pomembno vodilo novega zakona, ni pa jasno za kakšno konkurenco gre. Ali za tisto, ki gre v korist potrošnika ali javnega dobra. Konkurenco za telekomunikacijske storitve in televizijske programe obravnavamo različno,« pravi Porter. Opozarja tudi, da osnutek zakona ne upošteva vseh kategorij in ne uvršča vseh določil, ki izhajajo iz praške resolucije o javnih radiotelevizijah, še posebno kar zadeva kulturno dediščino, multikulturalnost in etnične skupine.

Zakonski osnutek, ki je sedaj na tromesečni razpravi, obravnava veliko področij in vej medijske industrije, zadostiti pa hoče mnogim interesom. Največ kritik mu očita, da predlog zakona dela bolj v korist tujih vlagateljev in oglaševalcev in manj v korist javnosti in javnega dobra.

Dejansko učinkovitost zakona bomo lahko spremljali, ko bo v veljavi, to je predvidoma prihodnje leto. Gledalci z visokimi kakovostnimi standardi in zahtevna javnost v Veliki Britaniji postavljajo kriterije ekonomske uspešnosti elektronskih medijev, zato verjamemo, da bo kvaliteta programa še naprej igrala bistveno vlogo.

V prihodnji številki Medijske preže bomo predstavili delovanje urada za komunikacije v Veliki Britaniji in obveznosti javnih in komercialnih televizijskih servisov.

nazaj

Barbara Šurk

Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
V šestih tednih izraelske ofenzive je bil boj za resnico najbolj ogorčen v Dženinu. Begunsko taborišče v tem mestu na severu Zahodnega brega je postalo medijski mit, ki so ga izraelske in palestinske oblasti cinično izkoriščale v svoje namene.
Protestirale so mednarodne organizacije, a večinoma zaman. Izraelske oblasti so med ofenzivo na Zahodni breg aprila in maja 2002 z vsemi močmi in sredstvi preprečevale delo novinarjem. Po začetku ofenzive 31. 3. 2002 so palestinska mesta od Betlehema do Nablusa razglasile za »zaprta vojaška območja«. Vladni urad za tuje dopisnike je po elektronski pošti za vsako mesto, v katerem je izraelska vojska »obračunavala s teroristi«, poslal naslednja sporočila: »Država Izrael v nedeljo, 31. 3. 2002, odločno ponavlja, da je celotno območje Ramale razglasila za zaprto vojaško območje. Tujim državljanom (vključno s predstavniki medijev) bivanje v zaprtih območjih ni dovoljeno. Kdor koli bo kršil pravila zaprtega območja bo odstranjen. Predstavnike medijev obveščamo, da so v zaprtih območjih na lastno odgovornost.«

Izraelska vlada je to sporočilo poslala po vdoru v Ramalo, Kalkiljo, Dženin, Tulkarem, Nablus in Betlehem. Omejitve in prepovedi so veljale tudi za vse okoliške vasi in ceste, ki vodijo v njih. Na teh je vojska poleg stalnih nadzornih barikad, kjer so vojaki v novinarje z akreditacijami izraelske vlade redno merili s puškami, razporedila tudi tako imenovane »leteče barikade« in patrulje, na katerih so vojaki prav tako redno zasegli televizijske posnetke, filme in akreditacije. Nekaj novinarjev - večinoma Palestincev, ki so uslužbenci tujih medijev - so vojaki priprli. V času pisanja tega članka so v zaporu štirje palestinski novinarji, ki poročajo za Reuters, Agence France Press, televizijo Al Quds in časnik Al Quds. En tuji dopisnik je bil v času ofenzive izgnan, več deset jih je v šestih tednih operacije Zaščitni zid prijavilo nadlegovanje vojakov ter streljanje na avtomobile z živimi in z jeklenimi kroglami, oblečenimi v gumo. Novinarji smo prvih deset dni ofenzive dejstva na terenu preverjali v Jeruzalemu, v telefonskih pogovorih z očividci iz zaprtih območij. Tisti dopisniki, ki so se v njih znašli pred začetkom ofenzive, so enako počeli v hotelih, v katerih so bili zaradi nevarnosti prisiljeni prebiti dneve in noči.

Nemogoče razmere za delo novinarjev
Ameriška organizacija za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists) je Zahodni breg razglasila za najbolj težavno območje, s katerega poročajo novinarji. Območje, na katerem je delovala izraelska vojska, je v prepovedih in nemogočih razmerah za delo, ne pa v nevarnosti, prekašalo Kolumbijo, Afganistan, Eritrejo, Belorusijo, Burmo, Zimbabve, Iran, Kirgistan in Kubo. Direktorica omenjene organizacije Ann Cooper je odločitev, da se je Zahodni breg znašel na vrhu seznama, pojasnila takole:

»Vlada Ariela Šarona novinarjem z izjemno silo preprečuje poročanje z območij, v katerih deluje izraelska vojska.« Med skrb zbujajočimi ukrepi navaja »grožnje in ustrahovanje novinarjev ter v nekaterih primerih posluževanje po morebitni smrtonosni sili za preprečevanje poročanja o njenih operacijah«. V najbolj resnem incidentu je vojska »novinarje pred zgradbo Jaserja Arafata v Ramali zasula z zvočnimi granatami in v njih streljala z jeklenimi kroglami, oblečenimi v gumo«. »Izraelski vojaki so v novinarje streljali tudi z živimi naboji. Nekaj so jih priprli, drugim so zasegli filme in akreditacije. Razdejali so prostore palestinske zasebne radijske in televizijske postaje ter večkrat bombardirali nacionalno televizijo Palestinske uprave.« Po podatkih omenjene organizacije so »izraelske oblasti izgnale enega tujega dopisnika in zavrnile akreditiranje palestinskih novinarjev«.

Korenine tega ukrepa segajo pred ofenzivo na Zahodni breg. Oktobra lani je vladni urad za tuje dopisnike pogoje za akreditiranje spremenil tako, da so palestinski, ne pa izraelski novinarji, ki delajo za tuje medije - z redkimi izjemami - izgubili novinarske akreditacije. Kljub protestom Združenja tujih dopisnikov je več deset Palestincev ostalo brez akreditacij. To jim po prestopu vojaške nadzorne barikade onemogoča obisk in delo v bazi v Jeruzalemu in tudi službene poti med palestinskimi mesti in vasmi na Zahodnem bregu (in v Gazi). Na začetku ofenzive smo tuji dopisniki iz vladnega urada za dopisnike s podpisom njegovega direktorja Dannyja Seamana prejeli naslednji opomin: »Tuja dopisništva v Izraelu ponovno opozarjamo na obvestilo z dne 31. 3. 2002 o zaposlovanju Palestincev v Izraelu. Palestinci, ki delajo za tuje medije, morajo imeti primerno dovoljenje za vstop v Izrael in delovna dovoljenja, ki jih izdaja urad za civilne zadeve. Palestinci, ki teh dokumentov nimajo, kršijo izraelski zakon in dekret o blokadi (palestinskih) ozemelj, ki ga je septembra 2000 izdalo ministrstvo za obrambo.«

Izraelska vojska pošilja posnetke televizijam
Omenjena odločitev je imela zgledne posledice na terenu med ofenzivo; vsaj kar zadeva posnetke. Skupaj z medijsko blokado v zaprtih vojaških območjih in dvema dejstvoma - da izraelski državljani ne smejo na zasedena ozemlja ter da so tuji snemalci lahko akreditirani za največ tri mesece - je bila odsotnost slike z vojnega področja vsaj prva dva tedna zelo očitna. Izraelska vojska je sama poskrbela za posnetke. Svoje operacije je posnela s svojo visoko profesionalno ekipo in opremo ter posnetke posredovala tujim televizijskim agencijam, ki so jo, kljub določenemu zornemu kotu, z veseljem uporabile, zato da so naročnike po vsem svetu preskrbele z materialom, ki ga plačajo.

V šestih tednih izraelske ofenzive je bil boj za resnico najbolj ogorčen v Dženinu. Begunsko taborišče v tem mestu na severu Zahodnega brega je postalo medijski mit, ki so ga izraelske in palestinske oblasti cinično izkoriščale v svoje namene. Izraelska vojska je tam naletela na največji odpor palestinskih aktivistov in izgubila 23 vojakov. Po tem se je z vso silo znesla nad 14.000 begunci in njihovimi hišami. Štiri dni nihče ni vstopil v taborišče. Novinarji in predstavniki humanitarnih organizacij so se v okoliških vaseh o dogodkih pogovarjali s prebivalci, ki so bili v taborišču najprej priprti, po tem pa iz njega izgnani. Kljub grobim kršitvam človekovih pravic in morebitnim vojnim zločinom, pokola, o katerem so na televizijah kričali predstavniki Palestinske uprave, ni bilo mogoče dokazati. Izraelska vojska in vlada sta trdili, da nimajo česa skrivati, čeravno so po tem »sestrelili« preiskavo dogodkov posebne komisije OZN. Izraelski predstavniki še vedno z vsemi sredstvi poskušajo zavrniti pričevanja očividcev v poročilih tujih medijev o Dženinu. Njihove avtorje obtožujejo antisemitizma. Avtorici tega teksta so skupaj z ostalimi tujimi dopisniki ponudili intervju z vojakom, ki je sodeloval v operaciji v Dženinu, nato pa jo odslovili; najprej s pojasnilom, da se omenjeni vojak »sedaj pogovarja z drugimi«, nato pa, da »spi, ker je konec koncev borec, ki potrebuje počitek«. Palestinski predstavniki so dva dni po odprtju begunskega taborišča priredili tiskovno konferenco, na kateri so mednarodni aktivisti tujim novinarjem postregli z absurdnimi informacijami na meji lažne propagande. »Ne morem opisati, kaj sem videla v Dženinu,« je dejala neka aktivistka. »Ampak to, kar sem videla, je bil pokol.« V tem trenutku je polna dvorana novinarjev v American Colony Hotelu besno zaprla svoje zvezke, ugasnile so rdeče luči na kamerah in diktafonih. Tisti novinarji, ki so bili v Dženinu, so zaradi podcenjevanja njihovih sposobnosti opazovanja posledic izraelske ofenzive in analiziranja pričevanj očividcev, predčasno odšli. Tisti, ki tam še niso bili, so zehali, ker z »informacijami« niso vedeli, kaj početi.

Zaprto za novinarje
Štiriindvajsetega junija 2002 je izraelska vojska po dveh samomorilskih eksplozijah v katerih je bilo v Jeruzalemu ubitih 26 ljudi, zasedla šesto palestinsko avtonomno mesto na Zahodnem bregu. Teden dni pred razglasitvijo policijske ure v petih mestih na Zahodnem bregu zaradi "protiterorističnih dejavnosti" vojakov, je 24 ur na dan omejila tudi gibanje prebivalcem Ramale. Tuji doposniki smo iz urada tiskovnega predstavnika izraelske vojske isti dan, a teden dni po začetku operacije Odločna pot in prepovedi vstopa v mesta, kjer je vojska delovala, prejeli kratko elektronsko sporočilo: »Tiskovni predstavnik vojske novinarje opominja, da so Ramala, Betlehem, Tulkarem, Kalkilja, Dženin in Nablus, zaprte vojaške cone«.

nazaj

Sonja Merljak

ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Namesto da bi novinarji raziskali, zakaj v drugih državah niso naklonjeni Američanom, so se zatekali k retorični samohvali, so zapisali v poročilu Faira in navedli citat iz Washington Posta, kjer je komentator napisal, da sta WTC in Pentagon od nekdaj spodbujala jezo sovražnikov in da je sovražnik vedno tam nekje zunaj
»You are damned if you do it, you are damned if you don't,« pravijo Američani na skoraj vsako kritiko svojega ravnanja. »Če nekaj naredimo, nas preklinjajo, če česa ne naredimo, nas prav tako preklinjajo,« se je ponavadi glasil tudi odgovor na prijateljske opazke o ameriškem vtikavanju nosu vsako zadevo. »Dokler se nismo vmešali v vojno na Balkanu, smo bili krivi, in ko smo se, smo bili spet krivi.«

Delno imajo prav - kot najmočnejša država na svetu so ZDA vedno tarča drugih, ki se z njihovim ravnanjem praviloma ne strinjajo. Toda problem Američanov je, da ne pomislijo, da morda kdaj ne ravnajo pravilno. Sami sebe vidijo kot tistega največjega otroka na igrišču, ki se zakadi v nasilneža, ko ta mlati nemočnega malčka. Ne pomislijo pa, da se včasih lotijo malčkov, ki jih nihče ne pretepa.

Zanimiv primer ameriške zaverovanosti vase in v svoje pravilno ravnanje je bil članek »Europe Barks. But Does it Bite?«, ki so ga objavili tretjega junija v tedniku Newsweek. V njem sta novinarja Stefan Theil in Michael Meyer poskušala bralcem razložiti, zakaj Evropejci protestirajo proti Bushu, ki je med Američani tako priljubljen. (Ankete so pokazale, da ga imajo še najraje Italijani, saj ga je pozitivno ocenilo 46 odstotkov prebivalcev. Sledili so Britanci z 38 odstotki, Francozi s 26, Nemci z 19 in Španci s 14 odstotki.) Članek je bil nekakšno nadaljevanje septembrskega razmišljanja, ko so se Američani spraševali: »Zakaj nas sovražijo?« Ponavadi so si potem odgovorili: »Ker smo bogati.« Ali pa: »Ker smo svobodni.« Pri tem pa zaradi svoje izoliranosti niso pomislili, da je življenje drugje morda lepše in kvalitetnejše tudi brez denarja, ki ga imajo v ZDA, in da morda niso tako svobodni, kot mislijo.

Proti Ameriki ali proti Bushu
Novinarja sta se vprašala: »So Evropejci proti Ameriki ali proti Bushu? Ali pa imajo težave sami s sabo, s svojimi strahovi in dvomi?« Že takšno razmišljanje kaže, da Američani očitno ne znajo stopiti iz svoje patritotske kože in razmisliti, kaj bi lahko bil vir evropskega antiamerikanizma. Ko sta navajala skupne točke ameriških in evropskih politikov - trdila sta namreč, da evropski politiki mislijo drugače od državljanov, da so torej naklonjeni Bushu - sta zapisala: »// Da nismo sprejeli kjotskega sporazuma, je bila morda slaba diplomatska poteza, ni pa nujno, da je to bila slaba politična poteza. Poleg tega pa Evropejci sami ne skrbijo za spoštovanje kjotskih standardov.«

Novinarja sta dodala, da recimo Nemci, ki ne znajo tvegati in se bojijo sprememb, Ameriki hkrati zavidajo in jo prezirajo. Da Evropejci ne marajo Busha, ker je preveč stereotipno ameriški in ker ne posluša drugih (beri: Evropejcev). Menila sta, da težave Evropejcev z Bushem povedo več o njih samih kot o ZDA. Po Jungu sta povzela, da sta George Bush in Amerika projekcija evropske užaloščenosti, ambicij in negotovosti. Članek sta med drugim zaključila z besedami: »// vsakič, ko gre Amerika v vojno, ima Evropa krizo identitete.«

Morda imata prav. Toda veliko Evropejcev bi jima odgovorilo, da so jim Američani vse manj pri srcu tudi zato, ker so arogantni in obenem marsikdaj delujejo nevedno. Da jih ne marajo, ker se obnašajo, kot da so sami na svetu in kot da jih nič ne zanima, kar se dogaja zunaj meja njihove države, če to dogajanje ni v neposredni povezanosti z njihovimi potrebami. Da jih moti, ker na vsako stvar gledajo skozi denar in dobiček. (Zgodba o Enronu, kjer so vodilni zaposleni denimo razmišljali, da bi pokupili kar največ zalog pitne vode na svetu in jo potem prodajali za dobiček, je denimo že razlog za ne ravno naklonjen odnos do Američanov in njihovega hlastanja po denarju.)

Najprej Američani, šele potem novinarji
In če bi jim novinarja Newsweeka denimo predstavila tudi takšna občutja Evropejcev, bi morda nekaterim odprla oči in obenem bi se izognila vtisu, ki ga zdaj daje njun članek: namreč da sta bila - tako kot številni drugi ameriški novinarji po enajstem septembru - najprej Američana in šele potem novinarja.

Med tistimi, ki so s svojim priznanjem o samocenzuri med novinarji, posledici patriotizma, dvignili največ prahu, je bil voditelj na televizijski postaji CBS Dan Rather. V intervjuju za oddajo Newsnight na britanski televiziji BBC je sredi maja namreč spregovoril o strahu ameriških medijev, da bi Američani morebitna težja oziroma neprijetna vprašanja novinarjev interpretirali kot nepatriotska, in izjavil: »Pogovarjamo se o obliki samocenzure, pa če si to priznamo ali ne. Začne se z notranjim občutkom patriotizma, nadaljuje pa se z občutkom, da vsa država - in to s pravim razlogom - čuti enako.« Rather je nadaljeval: »V Ameriki nikoli ni bilo vojne, bodisi majhne ali velike, v kateri bi bil dostop do informacij tako omejen, kot je danes. // Človek si reče 'poznam primerno vprašanje, toda zdaj ni pravi čas, da ga zastavim.'« Rather je primerjal strah ameriških novinarjev, da bi jih obtožili nepatriotskega ravnanja, z dogajanjem v Južnoafriški republiki, ko so ljudem, ki so bili drugačnega mnenja, natikali »goreče ovratnice« iz avtomobilskih gum. »Strah pred 'gorečimi ovratnicami' novinarjem onemogoča, da bi zastavili najtežja vprašanja. In pri tem moram priznati, da sem med temi novinarji tudi sam.« Rather je še pozval novinarske kolege, naj vendarle terjajo odgovore od Busheve administracije. »Nepatriotsko je, da jim ne pogledamo v oči in vprašamo, česar nočejo povedati - ko rečem oni, mislim na tiste, ki imajo v družbi, kot je naša, na svojih plečih vso odgovornost - tudi za pošiljanje naših sinov in hčera, mož in žena, našega mesa in krvi v smrt oziroma za ukaze, po katerih morajo sami jemati življenja.«

Dokumentirajo medijsko neobjektivnost
Nekaj Američanov se kljub temu zaveda problemov, ki sicer motijo Evropejce. V reviji New Yorker so denimo v številki, ki je izšla 20. maja, objavili podatke, ki so potrjevali, da Bushevo administracijo daleč najmanj skrbi za varstvo okolja od vseh. Zdaj je za okoljevarstvenike že velik dosežek, če jim uspe ohraniti nekatere pridobitve iz Clintonove dobe. V isti številki so denimo objavili tudi pismo bralca, ki je opozarjal, da ne more biti prav, če generalni državni tožilec John Ashcroft enači kritike na svoj račun s podporo sovražnikov ZDA. Dodal je, da bi morali zabrneti alarmni zvonci tudi zaradi tega, ker Ashcroft kljub tem besedam uživa veliko podporo javnosti in Bele hiše.

Med organizacijami, ki si prizadevajo, da bi Američanom le zabrneli zvonci, je tudi FAIR (Fairness & Accuracy In Reporting), nacionalna medijska preža. Od leta 1986 predstavljajo dokumentirane primere medijske neobjektivnosti in cenzure. Prizadevajo si za krepitev prvega amandmaja z zagovarjanjem raznolikosti v medijih in z razgaljanjem tistih pojavov, ki potiskajo na obrobje družbeni interes in drugačna stališča.

Na spletnih straneh Fair (www.fair.org), na katerih sicer poročajo tudi o tem, kaj je na splošno narobe z mediji - denimo to, da so pretirano domači z ekonomskimi in političnimi silami, ki naj bi jih nadzorovali, in da so številne združitve medijskih korporacij samo še dodatno zožile spekter različnih stališč, ki pridejo do izraza v medijih - se trenutno ukvarjajo predvsem z Bližnjim vzhodom, Afganistanom in terorizmom in z Georgeom Bushem. Fair je že od terorističnega napada na New York in Washington naprej opozarjal, da ameriški mediji enostransko poročajo o dogodku in morebitnih razlogih zanj. Slab teden po napadu so Fairovci objavili prispevek o tem, kako »mediji marširajo v vojno«, saj se v svojih poročilih osredotočajo na eno samo temo, in sicer na maščevanje. Nekateri komentatorji so šli celo tako daleč, so zapisali, da so pozivali k poboju nedolžnih Afganistancev. Bill O' Reilly, voditelj oddaje O'Reilly Factor na kabelski televiziji Fox, je denimo dejal: »Če talibska vlada v Afganistanu ne bo sodelovala z nami, jih bomo onesposobili z letalskimi napadi.« Ko ga je sogovornik vprašal, koga bodo pri tem ubili, je odgovoril: »Ni važno.«

V Fairovem prispevku so že tedaj opozarjali, da mediji premalo pojasnjujejo, kaj vse morda spodbuja bin Ladnov fanatizem. »Namesto da bi novinarji raziskali, zakaj v drugih državah niso naklonjeni Američanom, so se zatekali k retorični samohvali,« so denimo zapisali in navajali citat iz Washington Posta, kjer je komentator med drugim napisal, da sta WTC in Pentagon od nekdaj spodbujala jezo sovražnikov in da je sovražnik vedno tam nekje zunaj. Američani se po njegovem počasi razjezijo, a ko se, se jih je treba bati. Njihovo pravično jezo pa bi moral v tistem trenutku spremljati tudi ponos. Tarča napadov so namreč bili zaradi svojih vrlin - predvsem zaradi demokracije in lojalnosti državam, kot je Izrael, ki je obrambna črta istih vrednot v svetu, ki je še vedno nevaren.

Ameriške televizije ne poročajo o omejitvah državljanskih pravic
Fair je kasneje denimo opozarjal, da tri vodilne ameriške televizijske postaje ABC, CBS in NBC niso podrobneje poročale, kako bo nova protiteroristična zakonodaja omejevala državljanske pravice Američanov. Nekaj kasneje so sporočili, kako so konec septembra nekateri komentatorji v ameriških medijih pozivali k vojaškim taktikam, ki so skorajda zrcalile tiste, ki so jih uporabljali teroristi. Bill O'Reilly je denimo predlagal, naj ameriška vojska izstrada Afganistance, saj so krivi, da imajo talibsko vlado, čeprav je stradanje civilnega prebivalstva v nasprotju z ženevsko konvencijo. Fair je tudi opozoril, da so se bili novinarji televizijskih mrež pripravljeni slepo podrediti nasvetom iz Washingtona glede predvajanja Bin Ladnovih govorov. V Beli hiši so tudi pozvali tiskane medije, naj ne objavljajo odlomkov in nekateri izdajatelji, recimo Rupert Murdoch, so dejali: »Storili bomo, kar je naša patriotska dolžnost.« Tudi na CNN so se odločili, da bodo upoštevali navodila iz Washingtona. Fair je nazadnje še opozarjal na pristransko poročanje o vojni v Afganistanu, saj so si ameriški mediji zatiskali oči pred številom civilnih žrtev. Televizijske postaje so po poročanju iz Kandaharja ponavadi pokazale še posnetke ruševin WTC; nekateri voditelji pa so gledalce ob tem opozarjali, da niso na strani sovražnika, čeprav denimo prikazujejo bombardirano bolnišnico v Kandaharju. Enostransko prikazovanje je šlo celo tako daleč, da so v nekem časopisu na Floridi novinarjem naročili, naj na naslovnici časopisa ne objavljajo slik civilnih žrtev v Afganistanu, poleg tega pa naj ne objavljajo niti agencijskih novic, ki se začnejo s poročili o civilnih žrtvah oziroma naj to informacijo zapišejo sredi članka. Razlog je bil, da so v nekem drugem časopisu objavili fotografije žrtev in nato prejeli na stotine pisem jeznih bralcev.

V ZDA mediji torej radi ustrežejo željam bralcev, poslušalcev in gledalcev, ki želijo prebirati ali poslušati poročila o prijetnih oziroma njim všečnih dogodkih in si zatiskajo oči pred realnostjo. Ko pa Američani zaslišijo kritike na račun svojih medijev - ponavadi jim tuji novinarji očitajo predvsem enostransko prikazovanje dogodkov - skomignejo z rameni in odgovorijo: »Zdaj smo v dobi interneta in tam vedno lahko vsakdo poišče drugačno mnenje.«

Toda ameriške medije in Američane na sploh zdaj kritizirajo celo Evropejci, ki so jim od vseh drugih Zemljanov politično, družbeno in kulturno še vedno najbližji. Če jih torej že Evropejci ne razumejo in ne marajo, kako naj jih potem razumejo denimo v azijskih ali afriških državah? Človek bi pomislil, da bo Američanom vsaj 11. september odprl oči, da bodo zajeli sapo in pogledali vase. A celo novinarji ostajajo najprej Američani.

nazaj

Herta Toth

Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Cicciolina je edina ženska, ki so jo mediji povezali s politiko in le z njo je vodilni dnevni časopis Népszabadság v času šesttedenske volilne kampanje objavil intervju
V tem prispevku ocenjujem pojavljanje ženskih političnih predstavnic v madžarskem tisku med volilno kampanjo. Gre za vsebinsko analizo vseh člankov, ki so bili objavljeni v časopisu Népszabadság v povezavi z volilno kampanjo in volitvami, in sicer med 1. marcem in 12. Aprilom 2002. Népszabadság, ki je največji dnevni časopis v državi, je objavil skupaj 360 člankov. Čeprav je znano, da je naklonjen stranki MSZP, tj. socialistom, pa vendarle ta njegov predsodek ni v nasprotju z namenom te raziskave, kajti pričujoča analiza se ne osredotoča na politiko, ki jo vodi omenjena politična stranka.

Politična kampanja prezrla ženske politične predstavnice
Iz analize člankov, objavljenih v Népszabadságu v šesttedenskem obdobju volilne kampanje, je razvidno osupljivo dejstvo, da se žensk, ki delajo v politiki, skorajda ni omenjalo. Čeprav je njihova dejanska prisotnost v politiki v precej nizkem razmerju (8,3 % v parlamentu), je bila njihova (medijska) prisotnost v kampanji še nižja. V 360 člankih o politiki in kampanji so ženske politične predstavnice bile omenjene zelo poredko, v manj kakor 10 odstotkih člankov, medtem ko so bili moški politični predstavniki predstavljeni v vsakem od objavljenih člankov. Političarke se v 90 odstotkih primerov v tisku pojavijo le, če so na vodilnem položaju stranke oziroma, če so vpletene v kakšen škandal. Ibolya Dávid, predsednica MDF, Katalin Szili, podpredsednica MSZP in Ildikó Lendvai se v večini primerov v tisku pojavljajo zgolj zaradi svojih pozicij, medtem ko se Mária Schmidt, edina med kampanjo omenjena ženska predstavnica FIDESZ, pojavlja v medijih samo zaradi njenega, zdaj že znanega »podpihovanja sovraštva«.1 Ženske politične predstavnice niso v medije nikoli povabljene kot strokovnjakinje ali politične zvezde. To je še posebej osupljivo v primeru ministrskih kandidatov za MSZP in v primeru intervjujev s predsedniki političnih strank. Népszabadság je med kampanjo pripravil serijo intervjujev s političnimi predsedniki, vendar v tem obdobju vanje ni vključil Ibolye Dávid, čeprav je anketa javnega mnenja pred kratkim pokazala, da je gospa Dávid najbolj priljubljena politična osebnost na Madžarskem. Zgodba se je ponovila, ko so mediji poročali o konceptih in načrtih izbranih ministrskih kandidatov MSZP, medtem ko o načrtih za prihodnost, ki so jih pripravile štiri ministrske kandidatke, v tisku ni bilo ne duha ne sluha. Z izjemo Judite Csehák, ki je kandidirala za položaj v zdravstvu, je tisk preostale tri kandidatke in njihove koncepte zavil v popoln molk. Večina moških ministrskih kandidatov MSZP se je v istem obdobju v medijih pogosto pojavljala. Glede na razlike med strankami so politiki MSZP zaradi svojih položajev morda malce bolj opazni, tako da sta tudi dve njihovi ženski predstavnici, podpredsednici, bili deležni nekaj več medijske pozornosti. Razen škandala, ki se je dvignil okoli Schmidtove, nobene ženske predstavnice FIDELSZ v člankih ni zaslediti, kljub dejstvu, da je bil FIEDSZ na splošno v središču medijske pozornosti, tudi v časopisu Népszabadság. Edini politični predstavnik MDF, ki se je pojavil v medijih, je bila njegova predsednica, pa še to veliko redkeje, v primerjavi s predstavitvijo ostalih političnih predsednikov. Liberalni demokrati imajo zelo žalostno statistiko: nobena ženska predstavnica SZDSZ ni bila deležna nobene medijske pozornosti, le Kláro Ungár so enkrat mimogrede omenili. Ženske predstavnice manjših političnih strank se v medijih pojavijo le, če so kam povabljene zaradi svojega položaja.

Pred nedavnim ustanovljena Stranka madžarskih žensk (Hungarian Women's party) se je v tisku pojavila le enkrat2, vendar o njenem programu in aktivnostih ni bilo kaj dosti povedanega. Članek je kot glavni cilj stranke navajal namen, da povečajo število ženskih predstavnic v parlamentu. Avtor, ki je o stranki zapisal le pet stavkov, v enem izmed njih navaja izjavo stranke, da ne pripada feminističnemu gibanju, je ostal anonimen. Tudi diskurz o pojavnosti oz. odsotnosti ženskih političnih predstavnic ne zna pravilno predstaviti sporočil strank, niti analize, ki jo ponujajo strokovnjaki ali novinarji. Kratek, a provokativen in jezen članek je napisala Szilvia Hámor3, ki je hotela opozoriti na dejstvo, kako majhno je število ženskih predstavnic v parlamentu kakor tudi na kandidaturnih listah na splošno. Njen članek ni požel nobenega odziva ali javne diskusije, bil je popolnoma neopažen. Tudi stranke, ki so pred tem pokazale interes za uvedbo določenega deleža žensk v politiki zato, da bi vzpodbudile sodelovanje žensk na političnih področjih, se na članek niso odzvale. Stranka MSZP je lani razglasila uvedbo 20-odstotnega deleža na kandidaturnih listah svoje stranke, čeprav tega podatka ni bilo zaslediti niti v enem članku; isto je veljalo za intervju s Pétrom Medgyessyem4, kandidatom za ministrskega predsednika. Kljub temu da se MSZP med volilno kampanjo na omenjeni članek ni odzvala, je svojo obljubo držala in tako je delež žensk na kandidaturnih listah zelo blizu dvajsetim odstotkom. Druga stranka, ki bi lahko vzpodbudila ženske za vstop v politiko, je SZDSZ, ki je razglasila svoj program5 leta 2000, s katerim je hotela podpreti enakovredno možnost udeležbe za vse ženske predstavnice. Gáborja Kunczeja, predsednika SZDSZ, so v intervjuju vprašali o precejšnjem padcu deleža, ki ga stranka v svojem programu6 predvideva za ženske in manjšine, v primerjavi s strankinimi prejšnjimi iniciativami. Kuncze je na kratko odvrnil, da njegova stranka ne zagovarja določanja deleža prisotnosti, nato je nadaljeval z razglabljanjem o situaciji Romov ter vprašanje ženske prisotnosti v politiki njegove stranke popolnoma zanemaril. Povrhu vsega, pa so sodelovanje žensk v politiki v času kampanje prezrli, tudi v primerih, ko so nekatere stranke uvedle omejitve deleža žensk. Če povzamem, v izbranih člankih je politika skoraj v celoti konceptualizirana kot »moški posel« oziroma »moška stvar«: politiki, eksperti, intervjuvanci so samo moški. Vsi politični analitiki in raziskovalci, ki dajejo izjave o anketah javnega mnenja, so moškega spola. Isto lahko zaključimo na podlagi plačanega političnega oglaševanja v Népszabadságu: časopis ni objavil nobenih fotografij z ženskimi političnimi predstavnicami, nobene ni omenjal ali predstavljal kot kandidatke; takšno oglaševanje je bilo na razpolago le izbranim moškim kandidatom.

Pogled na peščico izbranih srečnic
Peščica je resnično izbrana: pomembno politično zastopstvo je ženskim političnim predstavnicam v Népszabadságu bilo namenjeno le trem kandidatkam. Pod terminom »pomembno politično zastopstvo« imam v mislih avtonomno izražena mnenja in aktivnosti, ki aktivno oblikujejo diskurz kampanje. Poleg Ibolye Dávid sta ostali dve ženski politični predstavnici Ildikó Lendvai in Katalin Szili, obe podpredsednici MSZP. Medtem ko je Ibolye Dávid govorila o temah, so na primer demokratična vlada, strankarska koalicija in o svoji vlogi pri oblikovanju ministrstva za pravosodje, sta vlogi drugih dveh kandidatk bili ožje zastavljeni. Ildikó Lendvai je komentirala nesprejemljiv razvoj kampanje, na primer rasizem in predvsem podpihovanje sovraštva. Zmeraj se je - kot predstavnica MSZP - sklicevala na škandal v zvezi z Mário Schmid in se z njo ponavadi tudi pojavljala v javnosti. Kaže, da je to v skladu z njenim mnenjem, ki ga je izrazila na konferenci, kjer je v svojem predavanju omenila, da se v javnih debatah pogosto znajde v diskusiji s še kakšno žensko predstavnico iz FIDESZ, za kar se po njenem mnenju mediji zavestno potrudijo. Pojasnila je tudi, da nekateri uredniki eksplicitno zavračajo kakršnekoli drugačne diskusije kot pa deljene7 (zahtevajo, da so na televizijskih diskusijah moški in ženske politične predstavniki/ce striktno ločeni, op. p.), kar pomeni, da so tudi tiste redke ženske predstavnice v politiki deležne svojevrstne izolacije. Tudi tretja predstavnica, Katalin Szili, je omenjala govor podpihovanja sovraštva podpredsednika FIDELSZ Lászla Kövérja in zahtevala njegov odstop.

Vsa poročila o Ildikó Lendvai povezuje še ena skupna lastnost: vsa namreč govorijo o njej kot o resnično pravi ženski. Poročilo8 o pogajanjih med MSZP in FIDESZ na televizijski diskusiji ministrskih kandidatov je opisalo srečanje dveh političnih predstavnic takole: »Šopek belih rož za Ildikó Lendvai, rdeče jajce za Tamás Isépy. Pred hotelsko sobo Romea in Julije v hotelu Béke sta si političarki v znak pozornosti izmenjali darilci //.« Iz članka smo tudi izvedeli, da je Lendvai vztrajala na pravici, ki ji jo daje stranka, da sme vplivati na dejanski datum diskusije, na podlagi argumenta, da se bo, če ona povabi gosta na večerjo, poskušala prilagoditi datumu, ki bi vsem ustrezal. V nadaljevanju članka je bilo zapisano, da je izjavila, da se lahko izkaže za izvrstno kuharico kadarkoli, ne le ob določenih dnevih. Proti koncu članka je bilo zaznati, da zgodbica o njeni podobi dobre gostiteljice in gospodinje zveni malce za lase privlečena. Deset dni pozneje, ko je Lendvai vodstvu FIDESZ dostavila pismo, v katerem zahteva javno priznanje za obsodbo/grajo Kövérjevega nagovora ter podpihovanja sovraštva na splošno, so ji namesto ustreznega odgovora ponudili čokoladnega zajčka.9 To je več kot očitno strategija FIDESZ, da bi osmešili MSZP skozi infantilizirano podobo Lendvaijeve. A zares problematično je, da se nista niti Lendvaijeva niti MSZP odzvala na afero s čokoladnim zajčkom, s čimer niso pokazali ničesar drugega kakor lastno slepljenje ali morda ignoranco. Ledvaijeva je reagirala natanko tako, kot so od nje pričakovali; kot ženska, ki sprejme v dar rože in nato podari rdeča jajčka. Posledično jo obravnavajo kot otroka in ji za veliko noč podarijo čokoladnega zajčka, enako kakor otrokom. Iz pričujoče zgodbe je razvidno tudi, kako je FIDESZ uspel na videz povsem nedolžno sprejetje cvetja in poklanjanje jajčk sprevreči v poniževanje in infantiliziranje Lendvaijeve kot politične osebnosti - z njeno in medijsko pomočjo.

Brez fotografij, brez intervjujev
Še en primer nam razkriva vpogled v to, kaj zanima medije v času volilne kampanje o ženskih političnih predstavnicah. Zelo malo ženskih političnih predstavnic se pojavi na fotografijah v časopisju; v večini primerov lahko zasledimo le tri zgoraj omenjene političarke, pa še te so ponavadi fotografirane v družbi moških. Dve največji objavljeni fotografiji, ki sta se pojavili v času šesttedenske kampanje, sta bili fotografiji Márie Tocsik in Ciccioline. Prva10 se je pojavila na naslovnici, ki je razglašala vest o sodbi sodišča - v multimilijonskem privatizacijskem poslu so Tocsikovo kot odvetnico obsodili. Še pomembneje je bilo, da je bila članica liberalne demokracije, kar je seveda bil razlog, da se je Tocsikova pojavila na naslovni strani. Cicciolina, po svojem izvoru Madžarka, drugače pa italijanska porno zvezda in bivša članica italijanskega parlamenta, je brez uspeha poskušala vstopiti v volilni boj na madžarskih volitvah. Nobena od omenjenih dveh novic pa v obdobju predvolilne kampanje ni bila dejansko politično pomembna. Tocsikin primer je služil kot glasen opomin na nedavni škandal v zvezi s SZDSZ-jem, medtem ko sta Cicciolini njena škandalozna preteklost in seksi nasmeh zagotovila ne le fotografijo, temveč celo intervju.11 Tako je Cicciolina postala edina ženska, ki so jo mediji povezali s politiko in le z njo je vodilni dnevni časopis Népszabadság v času šesttedenske volilne kampanje objavil intervju. Očitno je njen nedavni poskus, da bi postala članica madžarskega parlamenta, služil le kot izgovor za intervju: časopis jo je predstavil kot smešno, naivno in precej neumno, a podjetno porno zvezdo, ki je kot političarke ne gre jemati resno. Kaj takega da je menda mogoče le v Italiji. V tem duhu je zvenelo tudi prvo vprašanje, ki je poizvedovalo ali si je prišla poiskat madžarskega ljubimca.

Opazimo lahko tudi, da se ženskim političnim predstavnicam ni pridružila nobena nova. Večina danes aktivnih se je v madžarskem političnem prostoru pojavila že v času prvih demokratičnih volitev, torej pred dvanajstimi leti, ali celo že pred tem. S tem smo prišli do predmeta razprave, do političnega in družbenega konteksta, v sklopu katerega je potrebno pričujočo analizo interpretirati.

Obdobje dihotomije v političnem diskurzu
V času volilne kampanje so bili omenjeni številni primeri razdvojenosti. Eden izmed njih omenja dihotomijo privatno-javno ter tudi sporočilo, da politika pripada le moškim, medtem ko so ženske postavljene na rob dogajanja. K pričujoči analizi naj dodam še en ekspliciten primer za omembo v medijih. Dan pred volitvami ni bilo dovoljeno izvajati nobenih kampanjskih aktivnosti in tudi časopisi ne bi smeli objavljati ničesar v zvezi s kampanjo.

Népszabadság je razglasil volilni molk za soboto, 6. aprila. Članki, ki jih je časopis ta dan objavil, so pokrivali teme kot na primer vloga spolov v družini; nasmeh Sayre: mati, ki je bila rešena smrti; rak na dojki: petminutno samopregledovanje; srečanje tajnic; moč in solze Erzsébet (poročilo); ter intervju z Mário Ambrus. Še nikoli ni nobena izdaja Népszabadsága tako na široko pisala o ženskah ali v zvezi z njimi povezanimi temami. Sporočilo medijev je bilo tako še podkrepljeno: med volilnim molkom naj ženske berejo časopise, toda zakaj bi isto počeli tudi moški, saj vendar v časopisu ni ničesar o politiki? Razmerje med volivci in volivkami na Madžarskem je približno enako, medtem ko ženske predstavljajo večji del bralcev dnevnega časopisja. Pričakovali bi precej močno volilno kampanjo, vendar je presenetljivo, da se volivk ni posebej nagovarjalo - vsaj tega ni bilo čutiti v omenjenih 360 člankih. Teme, ki bi bile posebej osredotočene na potrebe volivk, se niso pojavljale; morda še zmeraj prevladuje mnenje, da ženske zanimajo le teme o družini, kakor je veljalo v prejšnji volilni kampanji.12 Ali pa se morda volivke nagovarja v političnem oglaševanju v elektronskih medijih. V obeh primerih tudi to zagotovo vzpodbuja dihotomijo javno-privatno.

Zanimivo je bilo slišati, da je Katalin Szili po končanem prvem krogu volitev, na katerem je zmagala MSZP, prvi stavek namenila prav ženskemu delu volivcev; prisrčno se je zahvalila MSZP za njihove glasove. Omenjeno dejstvo vsekakor kaže, da je MSZP v resnici ciljala na ženski del volilnih upravičencev, pa vendar jih kljub temu ni hotela nagovoriti kot ženske.

1 O avtorju knjige o ministrskem predsedniku Viktorju Orbánu je rekla »da bi na spodobnem mestu lahko nekdo vzel puško in ga ustrelil kot psa«, citirano iz Népszabadsága, 4. april, 2002, str.5.
2 Magasabb életkor, kisebb politikai szerep, Népszabadság, 8. marec, 2002, str. 9.
3 Szilvia Hámor: A fenébe a maszlaggal!, Népszabadság, 27. marec, 2002, str. 9.
4 Tibor Kéri, Lajos Pogonyi: A jobboldalnak nincs több tartaléka, Népszabadság, 5. april, 2002, str. 9.
5 A korszakváltás programja: a nők és férfiak közötti esélyegyenlőség biztosításáról, SZDSZ, 2000.
6 Tibor Kéri, Lajos Pogonyi: Tíz százalék fölött boldog lennék, Népszabadság, 26. marec, 2002, str. 9.
7 Ildikó Lendvai: The woman-politics of the Hungarian Socialist Party, (Ženske v politiki v madžarski socialistični stranki), MONA, Konferenca o ženskah in politiki, Budimpešta, 2000.
8 Imre Bednárik: Lesz miniszterjelölti vita, Népszabadság, 19. marec, 2002, str. 4.
9 Tiltakozás a gyűlöletbeszéd ellen, Népszabadság, 2. april, 2002, str. 4.
10 Börtönbüntetések a Tocsik-perben, Népszabadság, 19. marec, 2002, naslovnica.
11 Zsigmond Falus: Egy honanya Rómából, »Népszabadság«, 5. april, 2002, str. 33.
12 Réka Pigniczky: Toward a Reconceptualization of the Public Sphere: A Gendered Analysis of the Hungarian Media (Rekonceptualizaciji v javnih sferah naproti: Analiza spolov v madžarskih medijih, magistrsko delo na CEU-ju, 1996).

nazaj

Beata Klimkiewicz

Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Regulacija medijev na Poljskem predstavlja model prehoda od zakonodaje mehke liberalizacije iz leta 1992 do najstroţje regulacije leta 2002 - Novela zakona o radiodifuziji uvaja najstroţja določila v zvezi z lastništvom in izdajanjem licenc, ki pa so namenjena omejevanju koncentracije kapitala in lastništva v radijskih in televizijskih postajah
Po politični in ekonomski transformaciji leta 1989 v srednji in vzhodni Evropi je Poljska liberalizirala svoj medijski trg. Zakon o radiu in televiziji iz decembra 1992 je povzročil pojav komercialnih radijskih in televizijskih postaj (kot so radio RMF FM, Zet in TV Polsat, TVN), ti pa so začeli izražati potrebo po mili regulaciji. Čeprav zakon o radiu in televiziji iz leta 1992 vsebuje določila, ki zadevajo lastništvo in dovoljenja (licence) firm, le-tem niso sledili tako strogo kot v drugih evropskih državah.

Skoraj desetletje pozneje je poljska vlada sestavila posodobitev zakona o radiu in televiziji, kar je sprožilo ostro diskusijo v poljski javnosti. O omenjeni posodobitvi trenutno v poljskem parlamentu še razpravljajo. Novela zakona uvaja najstrožja določila v zvezi z lastništvom in izdajanjem licenc, ki pa so namenjena omejevanju aktivnosti dominantnih oziroma monopolnih medijskih akterjev, in sicer tistih aktivnosti, ki bi lahko imele za posledico preveliko koncentracijo kapitala in lastništva v radijskih in televizijskih postajah. Osnovni argument avtorjev in zagovornikov novega zakona je, da bo ta zakon v medijsko vsebino prinesel večjo raznolikost. Wlodimierz Czarzasty, sekretar nacionalnega sveta za radio in televizijo, pravi, da proces zoževanja funkcije medijev na ustvarjanje dobička neizogibno vodi k poenotenju medijske vsebine na Poljskem.

Prejemniki nimajo vpliva na medijsko vsebino, temveč na obliko, v kateri je ta vsebina predstavljena. Namesto sladkarij različnih okusov so deležni sladkarij enega okusa v različni embalaži.

Preprosto povedano: Czarzasty poudarja, da je »svobodni« medijski trg na Poljskem oblika cenzure.1 Aleksandra Jakubowska, namestnica ministra za kulturo, promovira novelo zakona v javnosti in jo brani s podobnimi besedami:

»Kaj zagotavlja svobodo govora, če ne pluralizem? Ali bi monopol zagotavljal svobodo govora? Cilj tega zakona je, da nobena medijska hiša ne bi dosegla monopolnega položaja na medijskem trgu.«2

Gazeta Wyborcza je to novelo močno kritizirala. Časopis je poudaril, da po novih pravilih noben medijskih »igralec« ne more dobiti dovoljenja za oddajanje več kakor enega nacionalnega radijskega ali televizijskega kanala.3

Poljske medijske lastnike bi izrinili tuji investitorji
Zygmunt Solorz, lastnik Polsata (najmočnejše privatne televizijske postaje), je izjavil, da bi ta politika dejansko povzročila, da bi močna poljska medijska podjetja iz poljskega medijskega trga izrinili tuji investitorji. Poljski lastniki medijev se bojijo, da bi stroge regulativne strategije omejile razvoj domačih medijev na Poljskem, hkrati pa bi poljska podjetja postala ranljiva za tuja medijska podjetja, ko bo pristop Poljske k EU odstranil investicijske ovire za tuja podjetja. Ko bo Poljska postala članica EU, bodo tuji investitorji zunaj Evropske unije lahko zajeli 45 odstotkov delnic v poljskih medijskih podjetjih. Sedaj znaša ta delež 33 odstotkov in obsega tudi evropska podjetja. Ko bo pridružitev k EU končana, bodo morali Polsat - kakor tudi druga podjetja, kot so ITI in Agora - odprto konkurirati z medijskimi giganti, kot so Vivendi, RTL in Mediaset. Na drugi strani pa Aleksandra Jakubowska argumentira, da bodo nova določila ščitila domače medije pred tujimi medijskimi mogotci. Ščitili bi naj prejemnike poljskih medijev.4 Ni naključje, da sta Gazeta Wyborcza in Polsat protestirala. Poljski mediji so večkrat prenesli informacijo o načrtovani multimedijski povezavi med Gazeto Wyborczo in Polsatom. Zygmunt Solorz načrtuje prodajo vsaj 33 odstotkov delnic Polsata. Že nekaj mesecev pa je javna skrivnost, da je glavni kandidat za nakup teh delnic podjetje Agora, ki ima v lasti Gazeto Wyborczo.

Večja pooblastila svetu za radiodifuzijo
V tem kontekstu je potrebno omeniti, da medijska zakonodaja ne omejuje le lastništva večjih medijev in izdajanja licenc, temveč spreminja tudi institucionalni nadzor. Novela zakona daje, na primer, večja pooblastila nacionalnemu svetu za radio in televizijo. Zato pa kritiki poudarjajo, da zakon privilegira javni radio in televizijo TVP (poljska nacionalna televizija) ter slabi majhne privatne medije. Zagovorniki novega zakona pa spet poudarjajo, da so potrebna posebna pravila o lastništvu medijev in institucionalnem nadzoru, ki obstajajo na vseh medijskih trgih in varujejo raznolikost in pluralnost. Splošna zakonodaja o konkurenčnosti, ki se v glavnem ukvarja z doseganjem ekonomskih ciljev, ne bi bila zadostna, kar zadeva cilje, kakor so mnogoterost glasov in mnenj ali kulturna nit naroda.

Po rastoči kritiki novega Zakona o radiu in televiziji na Poljskem je Komisija evropskega parlamenta izdala dokument, v katerem je problem potencialnega omejevanja svobode govora z novelo zakona analizirala. Ta problem pa ni bil vključen v proces poljskih pogajanj z Evropsko unijo. Dejansko EU te novele zakona še ni kritizirala. Generalni direktor za avdio-vizualno politiko Klaus van der Pas je imel nekaj pripomb o pomanjkanju natančnih pogojev za prenašanje evropskih avdio-vizualnih produktov ter pravil, ki zadevajo »skrito« oglaševanje.5

Doslej ni bilo koncentracije lastništva v medijih
Do danes koncentracija kapitala v lastništvu več medijev na Poljskem ni bila takšen problem kakor v drugih evropskih državah. Poljski televizijski trg deluje relativno uravnovešeno. Oseminštirideset odstotkov publike posluša/gleda javno postajo TVP, 26 odstotkov Polsat, 14 odstotkov pa TVN.6 Medijski strokovnjaki pa razlikujejo med dejanskim stanjem in trendi. Glede trendov strokovnjaki poudarjajo, da proces združevanja lastništva medijev na Poljskem dinamično raste. Leta 2000 so si Agora, Polsat in ITI (lastnik TVN) delili 33 odstotkov skupnih prihodkov od oglaševanja v medijih. Leta 2001 je 17 odstotkov dobička iz radijskih prenosov pripadlo dvema glavnima medijskima »igralcema« na Poljskem. Štirje založniki tvorijo 45 odstotkov trga tiskanih medijev na Poljskem, kar je bistveno več kakor pred petimi leti.

Tadeusz Kowalski, strokovnjak o ekonomskem položaju medijev: »Trg tiskanih medijev na Poljskem je trenutno strukturiran kot oligopol. To je enosmerna ulica.«7

Politična opozicija se o argumentih proti zakonskemu omejevanju koncentracije lastništva v medijih ne more poenotiti. Poslanka Sledzinska-Katarasinska je izjavila, da koncentracije lastništva v medijih ne moremo označiti za omejevanje svobode govora. Samo svobodno tržišče je najboljši način za zagotavljanje raznolikosti.8 V protestu se politični opoziciji pridružujejo glavni privatni lastnimi medijev na Poljskem. Med te še posebej štejejo Agora, Polsat, ZPR S.A., ITI holding in drugi. Na drugi strani pa vladno strategijo močno podpirajo javna TVP in nacionalni svet za radio in televizijo. Poleg tega pa tudi druge državne institucije promovirajo najstrožji načrt ureditve medijskega prostora. Senatna komisija za kulturo in masovne medije je, na primer, začela delati na še enem spornem zakonu. Ta od novinarjev zahteva, da zaključijo bodisi študij novinarstva ali masovne komunikacije na univerzitetni ravni, preden so lahko uradno priznani kot profesionalci. Ni potrebno poudarjati, da je ta predlog sprožil široke kritike med poljskimi novinarji.

Regulacija medijev na Poljskem izhaja iz modela prehoda od zakonodaje mehke liberalizacije iz leta 1992 do najstrožje regulacije leta 2002. V tem kontekstu je potrebno omeniti, da bo ta prehodna ureditev po letu 2003 najverjetneje nadomeščena s politiko regulatornega zbliževanja (konvergence). Ta bo vsebovala nove instrumente politike, ki jih bodo predlagale študije Evropske komisije in Zelene listine iz leta 1994. Ali bo takšna strategija usmerila poljske medije k zagotavljanju večje raznolikosti medijskih produktov in storitev za poljsko družbo, ali pa bodo isti produkti in storitve znova in znova pomnoženi? To ostajata odprti vprašanji.

1 Czarzasty, W.: Koncentracija kapitala v poljskih medijih, poročilo predstavljeno na konferenci Tuji kapital v poljskih medijih, ki je bila na Varšavski univerzi junija 2002.
2 Intervju Krzysztofa Grezslowskega z Aleksandro Jakubowsko, prenos na 1. kanalu poljskega radia, 21. marec, 2002.
3 Gazeta Wyborcza: Dobijaja media, 22. marec, 2002, stran 24.
4 Intervju Krzysztofa Grezslowskega z Aleksandro Jakubowsko, prenos na 1. kanalu poljskega radia, 21. marec, 2002.
5 Rzeczpospolita: Bruksela nie krytykuje ustawy o mediach, 31. maj, 2002, str. A4.
6 Številke so za leto 2001 posredovali navedeni mediji. V: Newsweek Polska, 5/2002.
7 Kowalski, T.: Polična ekonomija tujega kapitala v poljskih medijih, poročilo, predstavljeno na konferenci Tuji kapital v poljskih medijih na Varšavski univerzi, junij, 2002.
8 Isti vir.

nazaj