»Vse, kar potrebujete, da bi bili boljši novinarji,« se glasi slogan medijskega inštituta Poynter www.poynter.org, šole za novinarje, ki jo svojim učencem radi priporočajo tudi učitelji novinarstva na ameriških univerzah. Poynter ni klasična fakulteta za novinarstvo: je predvsem obvezna postaja med brskanjem po ameriških medijskih spletnih straneh in ustanova, ki novinarjem, profesorjem in študentom vse leto ponuja različne, večinoma enotedenske delavnice.

Poynterjevi sodelavci so zapisali, da je poslanstvo njihovih spletnih strani »/.../ pomoč novinarjem, da bi bolje opravljali svoje delo in da bi bolje služili skupnosti. Naše strani so dnevno prenovljene in novinarjem zagotavljajo zanesljive informacije, uporabna orodja in provokativne predloge. Spletne strani nadaljujejo cilje inštituta, saj ponujajo znanje, izkušnje in izsledke raziskav novinarjem po svetu.«

Na svoji domači strani deskarjem pripravljajo novice in komentarje (denimo nasvete za poročanje in pisanje), tematske članke (kot je serija prispevkov, povezanih s poročanjem o pedofilji med ameriškimi duhovniki) in razprave, na primer tisto o najslabših novinarskih klišejih.

Poynterjeva ponudba med drugim obsega tudi elektronske novičke Jima Romaneska o zakulisju ameriške medijske industrije, ki jih lahko naročniki brezplačno dobijo vsako jutro v svoj elektronski nabiralnik in ki so obvezno čtivo za vse, ki hočejo biti na tekočem z dogajanjem v drugih hišah. (Prav ta spletna stran je bila denimo najboljša postaja za dostop do člankov o škandalu, ki je ZDA pretresel lansko zimo, ko je sodelavec The New York Magazine Michael Finkel priznal, da je v zgodbi o mladem afriškem sužnju združil pripoved različnih fantov. Zaradi podobnega početja je morala novinarka Washington Post Janet Cooke v začetku osemdesetih let vrniti Pulitzerjevo nagrado za reportažo). Med priljubljenimi nasveti so še »Web Tips«, ki jih pripravljata urednik za tehnologije pri MSNBC.com Jonathan Dube in profesor za novinarstvo na Univerzi Columbia v New Yorku Sreenath Sreenivasan. Svojim bralcem sta med drugim že povedala, kako naj preverjajo verodostojnost posameznih spletnih strani, katere brkljalnike naj uporabljajo, če želijo dobiti zadetke razvrščene v sklope, in kje naj poiščejo zanesljive medicinske podatke v zadnji sekundi.

Nekoliko kontroverzne so jutranje novice Ala Tompkinsa. Na prvi pogled se zdijo čudovit pripomoček za novinarja, ki poskuša najti idejo za članek. Al Tompkins namreč vsem, ki si to želijo, vsako jutro pošlje v elektronski nabiralnik ideje za članke. V svojem pismu predstavi problem, na primer podatek, da 80.000 Američanov čaka na presaditev ledvic. Doda, da so do nedavnega Američani presajali predvsem ledvice umrlih darovalcev, da pa je z razvojem različnih zdravil vse več bolnikov lahko prejelo ledvice živih darovalcev. Tompkins svojim naročnikom pošte ponudi tudi povezavo do ustreznih strani, na katerih lahko potem sami brskajo za podatki. Včasih jim še svetuje, kaj naj naredijo z zamislijo, ki jim jo je posredoval: naj na primer pogledajo, kaj se dogaja na tem področju v njihovem okolju. In v čem je kontroverznost jutranjih novic? V tem, da novinar zlahka podleže podatkom s »pladnja« in si morda še reče, »super, nič mi ni treba več razmišljati, o čem bi danes pisal«. A prav pomanjkanje razmišljanja je vse bolj značilno za ameriško novinarstvo. V ZDA so namreč do popolnosti razvili praktičnost na vseh področjih, tudi na medijskem; novinarske delavnice, seminarji in kongresi temeljijo na uporabnih nasvetih »how-to-do«, kar obenem pomeni, da novinarji vse manj razmišljajo s svojo glavo in se vse bolj zanašajo na postrežene informacije.

Medijski inštitut Poynter je leta 1978 ustanovil Nelson Poynter, izdajatelj časopisa St. Petersburg Times, ki se uvršča med štirideset najboljših v državi (njegovi novinarji so prejemniki številnih Pulitzerjevih nagrad). Poynterjevi profesorji sodelujejo na številnih novinarskih konferencah, denimo na Nacionalnih pisateljskih delavnicah, ki so namenjene predvsem novinarjem, a se jih udeležujejo tudi pisatelji, scenaristi in dramatiki. Sami pa letos pripravljajo več kot petdeset delavnic in seminarjev. Namenjene so široki paleti »učencev«: od osnovnošolcev in srednješolcev, ki jih zanima novinarstvo, do urednikov uredništev, ki bi radi izboljšali razmere v svojih medijskih hišah.

»Da bi kaj uzrl skozi meglico, ki ovija vojno, si moral tja. Moral si pisati o tistem, kar si videl,« je dejal Loren Jenkins, vojni dopisnik Newsweeka in Washington Posta ter dobitnik Pulitzerjeve nagrade za poročanje iz zasedenega Bejruta, Michaelu Perksu, avtorju članka »Tehtanje tveganja«. Danes je Jenkins zunanjepolitični urednik National Public Radia (NPR). Z dopisniki iz Bližnjega vzhoda, Afganistana in Pakistana se vsak dan pogovarja o nevarnosti in o tem, kako naj se ji izognejo. Razmišlja pa tudi, ali so zgodbe, o katerih poročajo, vredne tveganja. »Nobena zgodba ni vredna novinarjevega življenja,« zatrjuje Jenkins.

Kljub temu je po podatkih Committee to Protect Journalists leta 2001 umrlo 37 novinarjev. Direktorica CPJ Ann Cooper pravi, da je v zadnjem času vse več napadov prav na zahodne novinarje. »Njihova varnost bi morala skrbeti vodilne urednike, ne le tiste, ki so neposredno zadolženi zanje. Obenem bi se morala s tem vprašanjem ukvarjati tudi družba, ki je odvisna od njihovega dela.«

V Washington Postu so se že odločili za nakup oklepnega vozila (v Izraelu denimo stane 80.000 dolarjev) in druge zaščitne opreme za svoje dopisnike. Številni časopisi in televizijske mreže so poskrbeli za boljše zdravstveno in za zavarovanje za delo v vojnih razmerah. V BBC, Reutersu in AP so številne zaposlene že poslali na posebne tečaje za delo v sovražnem okolju. Naslednji korak pa bo menda psihološko svetovanje za tiste, ki so se vrnili iz konfliktnih območij.

Na enotedenskih tečajih se novinarji učijo opažati znamenja morebitne nevarnosti: izvedo denimo, da ni varno hoditi po cesti, če ni nikjer otrok, ki bi se igrali, ali vstopiti v vas, kjer so trgovine zaprte. Naučijo se, da je modro oddati prispevke do srede popoldneva, če so v vojnih območjih, kjer so noči nevarne. Povedo jim, naj se odločijo za hotele, ki niso v neposredni strelni črti in kjer ni nevarnosti, da bi jih zadela zablodela krogla. Svetujejo jim, naj si pridobijo različne dovolilnice za gibanje v nevarnem območju in naj jih hranijo v različnih žepih, da ne bi morda v kritičnem trenutku potegnili na dan napačne, torej tisto, ki jo je izdala nasprotna stran. Tudi nekadilci naj s seboj nosijo škatlice cigaret, da jih bodo razdali vojakom, pametno pa je pri sebi imeti še nekaj stodolarskih bankovcev. V vsaki vojni vladajo različna pravila, ki urejajo gibanje novinarjev. Na nekaterih območjih jih določijo vlade, na drugih vojska, toda včasih jih določajo oboroženi možje, ki sami odločajo o življenju in smrti, tako kot se je zgodilo novembra v Afganistanu, kjer so na sicer varni poti med Džalalabadom in Kabulom oboroženi moški ubili štiri novinarje. Ameriški mediji se danes zaradi napadov na novinarje vse pogosteje soočajo z vprašanjem, ali naj sploh poročajo o kakšnem konfliktnem območju. V AP denimo niso imeli toliko dopisnikov v Čečeniji, Somaliji in v Sierra Leoneju, kot bi si želeli, ker so ocenili, da je poročanje s prve bojne črte na teh območjih preveč tvegano. Nevarni pa niso le Bližnji vzhod, Afganistan in Pakistan, temveč tudi Kolumbija, Kašmir, Filipini in celo Mehika, kjer so leta 1998 ubili dopisnika časopisa San Antonio Express-News. Toda če na vojnem območju ni tujih novinarjev, prihaja po besedah Ann Cooper do hudih kršitev osnovnih človekovih pravic, celo do genocida. »Če o dogodkih ne poročamo, lahko vsak general, poveljnik ali diktator počne, kar hoče, in mednarodna pravila vedenja se porušijo.« Podobno se je zgodilo v Ruandi, kjer si je vojaški poveljnik z izgonom tujih novinarjev »kupil« približno tri mesece, v katerih je umrlo na stotisoče ljudi. Paul Van Slambrouck, urednik Christian Science Monitorja, ki ima med ameriškimi časopisi skoraj največ prostora namenjenega zunanji politiki, priznava, da ne uspejo pokriti vseh konfliktnih območij. »V Afriki se ves čas kaj dogaja. A Afrika je daleč. Ali Američane zanima, kaj se tam dogaja? Toda vprašati bi moral drugače: 'Bi jih moralo zanimati in kako naj napišemo prispevek, da jih bo bolj pritegnil?' Zaradi bralcev me skrbi za zgodbe, ki jih ne pokrijemo. Bomo zaradi njih manj razumeli svet okoli nas? Kar ne poznamo, nas lahko prizadene, se je pokazalo enajstega septembra,« je Michaelu Perksu povedal Paul Van Slambrouck.

L. A. Times je leta 1999 izgubil skoraj vso kredibilnost, ko sta izdajateljica Kathryn Downing in direktor Mark Willes, ki sta skupaj imela manj pojma o novinarstvu kot študent, ki pride poleti na prakso, podpisala pogodbo, po kateri so številko nedeljskega časopisa v celoti namenili novemu mestnemu stadionu Staples, piše Diane K. Shah v članku Novi L. A. Times. Downingova, pravnica, ki jo na mesto izdajateljice postavil Willes, potem ko je sam odstopil in se odločil, da bo samo še direktor, in Willes, ki v svojem življenjepisu ni mogel niti z besedo omeniti novinarstva, saj se je spoznal le na kosmiče, sta si z lastniki stadiona razdelila dobiček od oglasov. Po škandalu so zaposleni v trumah iskali nove službe in šele združitev s podjetjem Tribune leta 2000, je počasi zaustavila množičen beg novinarjev z zahodne na vzhodno obalo. Največ zaslug za boljše razmere v L. A. Timesu ima novi urednik John S. Carroll, ki je v Kalifornijo pripeljal nekaj uveljavljenih novinarjev in urednikov, potem pa se je lotil temeljite prenove časopisa. Najprej je ukinil priloge Our Times, ki jih je njegov predhodnik uvedel, da bi časopis približal različnim lokalnim skupnostim. Toda lokalne priloge so se izkazale za popoln novinarski in finančni polom.

»Hotel sem velik urban časopis, ki kar najbolje poroča o najpomembnejših, največjih in najtežjih zgodbah,« je dejal Carroll, ki je svojo odločnost pokazal, ko se je lastnoročno lotil urejanja enega od preiskovalnih člankov o nevarnih zdravilih, ki ga je pripravljal washingtonski dopisnik David Willman. Carroll je njegov članke pregledal najmanj dvanajstkrat in vsakič predlagal spremembe - na koncu je Willman, ki je pred tem z uredniki imel drugačno izkušnjo (ponavadi so članek prebrali največ dvakrat), zanj prejel Pulitzerjevo nagrado. Enega od vrhuncev svojega urednikovanja pri L. A. Timesu pa je Carroll doživel s člankom, ki so ga objavili po nesreči ruske podmornice Kursk. Takrat se je namreč domislil, da bo bralcem prikazal, kako so se počutili ujeti podmorničarji. Za članek je prosil upokojenega vietnamskega dopisnika L. A. Timesa Williama Duohyja, ki je pripravljal knjigo o vojaških podmornicah. »Med branjem članka si imel občutek, da se boš zadušil,« je povedal Carroll, ki mu je uspelo objaviti edinstveno zgodbo.

Po dveh letih trnove poti prenove in pridobivanja verodostojnosti se danes v časopisu kažejo prva znamenja izboljšav. Pozornost bralcev zlasti pritegujejo prva stran, priloga Kalifornija, gospodarstvo, življenjski slog v južni Kaliforniji in tedenska priloga Zdravje. Tudi prispevki novinarjev, ki pokrivajo dogajanje v Washingtonu, in zunanjih dopisnikov so prvovrstni. In nenazadnje - v L. A. Timesu so letos dobili oba Pulitzerja, za katera so bili nominirani. Njihov novi cilj pa je, da bi se povzpeli na piedestal, ki si ga delita New York Times in Wall Street Journal.

Februarja je prizivno sodišče za območje DC zavrnilo odločitev zveznega urada za komunikacije (FCC), ki je preprečevala katerikoli družbi, da bi posedovala televizijsko postajo in kabelsko mrežo na istem tržišču. Sodišče je tudi naložilo FCC, naj pojasni, zakaj prepoveduje televizijskim družbam, da imajo v lasti postaje, ki dosežejo več kot 35 odstotkov ameriških gospodinjstev. V zvezi potrošnikov so po razsodbi dejali, da bo sprožila največji plaz medijskih združitev, kar so jih kdaj videli. Američani predvidevajo, da bodo v naslednjih mesecih dočakali tudi padec tretje odločitve FCC, ki je do zdaj onemogočala, da bi medijska družba posedovala časopis in televizijsko postajo na istem tržišču.

Neil Hickey v članku Medijski monopol piše, da bo za koloseje, kot so AOL Time Wanrer, Disney, GE, News Corporation in Vicaom ta sprememba pomenilo vstopnico v še večja medijska carstva. Posamezni gledalci, poslušalci in bralci pa bodo zdaj še bolj odvisni od peščice medijskih mogotcev, ki bodo odločali, kaj bodo izvedeli iz ameriških časopisov, radijskih in televizijskih postaj.

Američani so v preteklosti vedeli, da je širjenje novic iz različnih in nasprotujočih virov bistveno za dobrobit javnosti, kot je v svoji razsodbi Associated Press vs. US. zapisalo ameriško vrhovno sodišče. Danes medijske korporacije trdijo, da bo ponudba po deregulaciji boljša, saj bodo lahko postavili na noge kabelske postaje, ki bodo predvajale lokalne novice 24 ur na dan. Pri tem se bo povečal dohodek od oglasov in z njim dobiček. Toda po drugi strani bi to seveda pomenilo tudi odpuščanje novinarjev in zapolnitev večerov na lokalnih postajah, kjer so do zdaj predvajali novice, s šovi, kot so Kolo sreče, Entertainment Tonight in Jeopardy.

Neil Hickey opozarja, da bi se lahko celo zgodilo, da bi denimo AOL Time Warner, največje medijsko podjetje na svetu, ki do zdaj ni mogel imeti televizijskih postaj v mestih, kjer je imel tudi kabelske mreže, kupil televizijsko družbo NBC (ta edina še ni v lasti medijske korporacije, saj je njen lastnik industrijski gigant GE, ki pa si že nekaj let želi, da bi se je znebil, če bi zanjo dobil primerno plačilo), ki ima v lasti mrežo lokalnih televizijskih postaj. V paketu bi dobil tudi kabelski postaji MSNBC in CNBC. Medijske mreže bi si lahko dale duška in bi pokupile vse neodvisne televizijske postaje, s katerimi so do zdaj zgolj sodelovale. Več kot imajo postaj, večji so njihovi dobički. Več postaj pomeni več gledalcev, več oglasov, več denarja.Veliko število postaj potegne za sabo nadzor nad televizijsko ponudbo v velikem delu ZDA. Neodvisne postaje so se do zdaj denimo lahko odločale za predvajanje dokumentarnih oddaj v času, ko so velike družbe gledalcem ponujale policijske nanizanke. Če jih bodo kupili medijski velikani, si tega ne bodo več mogle privoščiti.

V ZDA so v zadnjih letih odpravili kar nekaj omejitev, ki so medijskim hišam preprečevala združevanje, toda javnost za to skoraj ni vedela. Hickey pravi, da so televizijske hiše o spremembah minimalno poročale. Izgovarjale so se, da naj bi to bile prezapletene in obenem dolgočasne zgodbe, ki naj bi jih bilo težko predstaviti na televiziji. Časopisi pa so zgodbe o deregulaciji objavljali na gospodarskih straneh. »Skeptik bi dejal, da se je to dogajalo, ker so televizijske družbe v lasti tistih podjetij, ki bodo imele dobiček zaradi deregulacije, do katere lažje pride, če nihče ne predrami javnosti in ji pove, da se bodo njene posledice osebno dotaknile vseh ljudi,« piše Hickey, ki je na koncu članka zapisal še črni scenarij deregulacije: »Neka nacionalna družba, ki ne pozna vaše skupnosti in je zanjo niti prav nič ne briga in ki je odgovorna le delničarjem, (bi) posedovala dnevni časopis v vašem kraju, tednik, televizijsko in radijsko postajo, dostop do interneta, kabelski sistem, nekatere nacionalne medijske družbe, lokalne videoteke, kine, revije in knjige, ki jih berete, in vse športne klube. To bi omogočalo neskončno promocijo lastnikovih interesov, obenem pa bi v medijih bilo verjetno malo novic o čemerkoli, kar bi lahko negativno vplivalo na oglaševalce ali na družbo. Vse, kar bi videli ali brali, vsako mnenje, podoba in vsak podatek bi prihajal do vas skozi filter iste korporacije.«

V novi številki revije IPI Global Journalist tokrat nekaj nasvetov, ki lahko zahodnemu novinarju pomagajo pravilno razložiti široko islamsko ozadje, iz kje izvirajo napadalci na svetovni trgovinski center. Zahodno prepričanje o islamu je omadeževano z zavajanjem, predsodki in ignoranco, ki bo ostala, če novinarji ne bodo napredovali v poročanju. Yahya Sadowski, profesorica na ameriški univerzi v Bejrutu, je zapisala šest preprostih praks, ki novinarjem omogočajo, da se izognejo stereotipom, ne da bi zamudili zadnjih rokov za oddajo člankov.

V angleščini ima lahko beseda islam več pomenov: vera, določena civilizacija, kulturna tradicija ali družba, v kateri so Muslimani prevladujoča kultura. To so zelo različni pomeni, ki jih ne gre pomešati. Posploševati je nevarno tudi, če razlikuješ med islamsko vero in islamskimi družbami. Na svetu je več kakor milijarda Muslimanov, zato ne smeš biti presenečen, da islamski svet vključuje široko paleto različnih družb. Nekaj jih je precej bojevitih, nekaj je miroljubnih, nekaj političnih, nekatere so popolnoma apolitične.

Čeprav večina svetovnih Muslimanov živi v južni in jugovzhodni Aziji, zahodnjaška poročila ciljajo na srednji vzhod, kjer domuje komaj četrtina muslimanske populacije. Kako bi se počutili Američani, ko bi mediji diskutirali o veri v Ameriki in se vsakič osredotočili na Jerry Falwell?

Zahod je porabil nekaj stoletij, da je znova ustvaril določene negativne stereotipe o Muslimanih. Ti stereotipi živijo sicer bolj v subtilnih oblikah, vendar pridejo na dan v sicer nedolžnih vprašanjih, ki namigujejo na potrebo po reformi islama: Ali je islam avtentična vera (novinarske zgodbe še vedno vsebujejo ideje o »napaki« islama, kot je ravnodušnost do Jeruzalema)? Je islam fatalističen (ideja se je pojavila kot opravičilo imperialističnih držav 19. stoletja, ko so zasedle muslimanske države, podobna ideja je vzniknila po 11. septembru pri debatah, ali je islam ovira gospodarskemu napredku in modernizaciji)? Ali islam odobrava zatiranje (vprašanje ima dolgo zgodovino v retoriki imperializma, podobno kot so Francozi opravičevali svoj vdor v Alžirijo z liberalizacijo tamkajšnjih žensk, so isto poskušali tudi Američani z Afganistanom, vendar ženske v Afganistanu hodijo zakrite kljub prisotnosti ameriških čet; veliko muslimanskih družb je patriarhalnih, tako kot večina kultur tretjega sveta)? Ali je islam nasilno prepričanje (odgovor na to vprašanje je vedno odvisen od tega, o kateri muslimanski družbi govorite; nekateri Muslimani so nasilni, vendar nekateri dokazi pravijo, da manj kakor Evropejci; če boste vztrajali pri takem vprašanju, vsaj glejte, da boste poročali o vseh vidikih njihovih subtilnih in kompleksnih odgovorov)?

Pomembno napako lahko napravimo, če pretiravamo v razlikah med kulturami. Precej enostavno je namreč, če se novinar opre na dejstvo, da Muslimani verjamejo v islam, in pozabimo, da živijo v tretjem svetu, katerega težave in priložnosti so popolnoma drugačne od teh v razvitem svetu. Ena od najenostavnejših poti, da to popravite, je, da se učite o širokem kontekstu življenja med ljudmi, ki živijo v družbah, ki niso industrijske, demokratične in moderne. Težave, s katerimi se sooča večina Muslimanov, so nam velikokrat tuje, a dokler jih ne bomo razumeli, ne bomo razumeli niti njihovega obnašanja.

Nikoli ne uporabi metafore, primerjave ali katerekoli druge figure, ki jo slišiš ali bereš v medijih. Poskusi na sliki najti tisto, česar sicer še nikoli nisi videl. Preprosto dejstvo, ki se izogne stereotipu, je lahko newsworthy.

Večina zahodnih »strokovnjakov« o islamu, ki jih novinarji uporabljajo, je ustvarjajo stereotipno podobo. Njihove pozicije so izoblikovane, njihova prijazna in simpatična poza je dobro utrjena. Najlažja pot do zgodbe je, da govorimo z dvema človekoma , ki imata popolnoma drugačen pogled in ju soočimo. Vendar s tem ne dosežemo objektivnosti. V muslimanskem svetu že obstajajo medijske institucije, mnenjski voditelji in strokovnjaki s področja zgodovine, filozofije in navad islama, obstajajo pisatelji in režiserji, ki imajo edinstvena mnenja ter notranji pogled na življenje v islamskih družbah. Pogovarjajte se s takimi in tudi s popolnoma navadnimi ljudmi. Sicer pa, ali niso vozniki taksijev najboljši viri?

Če niste prepričani, da je besedilo, ki ste ga napisali, brez predsodkov, naredite preprost test. Preberite osnutek in namesto islama vstavite svojo vero ali družbo, v kateri živite. Če se boste ob branju počutili neprijetno, če se vam bodo vprašanja zdela nepoštena, odgovori pa posplošeni, imate resen problem s člankom.

V reviji lahko preberete še nekaj izvlečkov iz zgodb novinarja Daniela Pearla. Ko je januarja letos izginil, so se novinarji, ki so ga poznali, spraševali, kako mu lahko pomagajo. Kot se je izkazalo, mu življenja ni mogel rešiti nihče. Videokaseta je potrdila strašno novico o njegovi brutalni smrti.

Vsi vojni poročevalci in njihovi uredniki se soočajo s tveganjem, ko poročajo z nevarnih območij. Tveganje ni nič novega, vendar pa se spreminjajo značilnosti konfliktnih žarišč. Nič ne pomaga, če novinarju nataknejo neprebojni jopič ali pa ga naučijo gibanja in obnašanja na bojišču. Varnost v novi, protiteroristični vojni, ni takšna kot pri klasičnih vojnah (denimo v Zalivu). Novinarji lahko vsak hip padejo v roke teroristov, daleč od bojnega polja. Več je treba narediti za to, menijo uredniki, da se na bojišču zavarujejo ljudje, ki vsem nam pomagajo razumeti zapleten konflikt.

Peter Preston, uredniški direktor medijske skupine Guardian, pa razmišlja o tem, kaj smo se lahko naučili iz 11. septembra. »Enajsti september nas je prisilil v vprašanje, ali zares obstaja nekaj takega, kot je globalni novinar,« piše Preston. Obstaja vzorec iz dogajanj v zadnjih nekaj mesecih, ki nam lahko pove nekaj o nas kot novinarjih. Nekatera taka sporočila seveda niso prijetna. Enajsti september je pokazal človeški odgovor na nekaj čustveno tako močnega, da je potisnil živa bitja popolnoma v kot in jih prisilil, da so se odzvali tako, da so pokazali svojo humanost. Zahodni mediji so ponoreli z objavljanjem mnenj, komentarjev, analiz in poročil. Kot pravi Preston, pa se je po obiskih in pogovorih z nekaterimi novinarji po svetu (izraelskimi, indijskimi, južnoafriškimi) naučil, da 11. september ni bil prva stvar, na katero so mislili v tamkajšnjih državah. Vendar je to le majhen primer argumentacije in razlik pri pristopu do septembrskih dogodkov. Sliko dneva smo si delili, bila je bolečina in pomilovanje, vendar je čas prešel, vse se je spremenilo. Tako so mogoče tehnike novinarstva, globalno gledano, morda res skupne, pravi Preston. Drugo ostaja različno. »ZDA niso imele druge možnosti, kot da ulovijo krivce za 11. september, in vsi, ki razumejo demokratične vrednote, morajo spoštovati njihovo odločitev.« Če to verjameš, piše Preston, to obarva tvoje pisanje in poročanje.

Vojna v Afganistanu je vojna, ki se je boji vsak urednik, piše Richard Tait, glavni urednik Independent Television News v Londonu, v mnogih pogledih namreč simbolizira nevarnost novinarskega poklica v zadnjih nekaj letih. Novinarji v novih konfliktnih situacijah tvegajo, da jih bodo zajele nepredvidljive in slabo disciplinirane čete. To niso več vojne akreditiranih poročevalcev, ki delajo pod varnostjo dobro organiziranih zaveznikov. Poročevalci in njihove ekipe si morajo sami urejati zveze s poveljniki severnih zaveznikov ali talibov, da lahko poročajo o konfliktu s prve bojne črte. To se je v vojnah novih razsežnosti pokazalo kot zelo tvegano, priča smo bili umorom nekaj novinarjev novembra lani. To je zbudilo medijske organizacije, ki so začele vlagati v šolanje in trening novinarjev na novih bojiščih, kar jim je seveda poleg oblačenja in hranjenja prineslo nove stroške. Kljub velikemu tekmovanju med novinarji zdaj nihče več ne pomisli, da bi bila tekmovalnost pomembnejša kakor varnost.

Vojna proti terorizmu je bila ognjeni krst tudi za novo digitalno tehnologijo, poleg satelitskih telefonov še videotelefonov, prek katerih se lahko prenaša živa slika. To pa je prineslo dve novi težavi: precej nevarno je prenašati tako tehnologijo na bojišča, saj novinarji in ekipe kljub neposrednemu poročanju s tem veliko tvegajo. Poleg tega je tehnologija sicer novinarje osvobodila, ampak jim je prinesla ogromno logističnih in varnostnih težav. Logistika stane največ, tehnologija je v primerjavi s temi stroški poceni, saj videotelefon stane denimo med 15.000 in 20.000 dolarji. Vsi dodatni stroški so višji. Priskrbeti je namreč treba lokalno pomoč, torej oboje, logistično in v nekaterih primerih vojaško.

Če drži Busheva trditev, da je vojna v Afganistanu začetek širše vojne proti terorizmu in ne njen konec, je preizkušnja medijskih organizacij po svetu na dlani, piše Tait. Zagotoviti morajo, da bodo kljub precej nevarnemu in nepredvidljivemu svetu ohranile vire, ki jim bodo omogočali mednarodno poročanje. To pomeni, da bodo morale imeti dobro usposobljene, opremljene in izkušene novinarje in ekipe, ki bodo znali varno delati v svetu, ki je sovražen novinarjem in medijem. Novo tehnologijo bodo morali uporabljati za poročanje s prve roke brez večjega tveganja, kar pa pomeni, da bodo svojim novinarjem medijske hiše morale dati dovolj časa in prostora za široko paleto mednarodnih zgodb, kar zagotavlja pravo vlogo novinarstva v informacijski družbi: informirati bralce in poslušalce o stvareh, ki so v mednarodni skupnosti zares pomembne.

Izšlo je letno poročilo Pritožne komisije za tisk, ki se ukvarja s pritožbami javnosti glede kršitev etičnega kodeksa za tiskane medije v Veliki Britaniji.

Komisija je v letu 2001 prejela 3.033 pritožb, 36 % več kot leto poprej in tudi največ v svoji zgodovini. Tega porasta števila pritožb pa komisija ne pripisuje morebitnemu upadu novinarskih standardov, temveč svoji vse večji vidnosti.

Le manjši del pritožb so vložile javne osebe (3 %) in organizacije (7 %). Največ (90 %) so jih poslali navadni ljudje, ki so se v žarometih medijske pozornosti znašli zgolj za kratek čas. Komisija poudarja, da se vsem pritožbam, ne glede na vložnika, posveti z enako mero transparentnosti in odprtosti.

Nekaj več kot 50 odstotkov pritožb je bilo vloženih proti dnevnemu in nedeljskemu časopisju. K tej številki je izdatno pripomogel porast pritožb proti časopisom, ki izhajajo na državni ravni, in sicer v zvezi s kršitvami 13. člena kodeksa (govori o diskriminaciji) po 11. septembru 2001. Nekaj čez četrtino pritožb je bilo uperjenih proti regionalnim in lokalnim časopisom v Angliji in Walesu, 7 % proti škotskim publikacijam, 4 % proti revijam in drugemu periodičnemu tisku, 7 % pa proti publikacijam, ki so omejene na Severno Irsko, ter raznim agencijam.

Večina pritožb (58 %) je zadevala netočno poročanje. Četrtino so izzvale kršitve različnih členov kodeksa, ki urejajo zasebnost posameznikov (npr. določil o zasebnosti otrok, motenju žalovanja in uporabi teleobjektivov). Trinajst odstotkov pritožb je bilo vloženih zoper kršitelje 13. člena kodeksa. Izzvalo jih je večinoma poročanje o zadevah, povezanih z azilanti in imigranti ter z 11. septembrom. Nasploh je opaziti naraščanje števila pritožb zoper diskriminacijsko poročanje.

Tretjina prispelih pritožb ni spadala v pristojnost komisije, med drugim pritožbe tretjih oseb, pritožbe, pri katerih je šlo za vprašanja okusa in spodobnosti ali pravne zadeve, majhen del pritožb pa je bil zavrnjen zaradi nedopustne zapoznelosti. Po opravljeni preiskavi se bile pri 30 % pritožb ugotovljene kršitve kodeksa ali pa komisiji ni bilo treba ukrepati, ker so se uredniki sami ponudili, da popravijo nastale kršitve. Komisija je podala polne razsodbe pri 44 pritožbah. Zavrnila jih je 22, podprla pa 19.

World Press Review (WPR) je mesečnik, ki več kot 30 let bralcem ponuja raznovrstne informacije na dokaj poseben način: z izbiro tekstov iz časopisov iz celega sveta. Izbor - brez vsiljevanja »prave« resnice - nikakor ni naključen: vse je podrejeno osvetljevanju ene (ali več) zgodbe z več plati in na različne načine, ki pričajo o položaju in mnenju tistega, ki o sami stvari piše. Ta edinstveni »clipping« je poseben tudi zaradi tega, ker lahko bralec iz več plati iste zgodbe sam izbere verzijo, ki se mu zdi najbolj verodostojna ali verjetna.

Že na samem začetku se WPR predstavi kot nepridobitna revija (izdaja jo Fundacija Stanley), ki se posveča povečanju razumevanja v svetu. »Morda bolj kot kadarkoli prej ima WPR vlogo med mladimi: to, kar počne in misli preostanek sveta, bi lahko vplivalo na njihova življenja,« pove uvodni stavek ameriške revije, v kateri ni člankov iz ameriških revij. Morda je ravno v tem ključna prednost revije: četudi se ukvarja z vsemi (torej tudi ameriškimi) temami - (vsekakor zadnje mesece prevladujejo analize posledic 11. septembra) - je prava poslastica brati kritične poglede preostanka sveta na vojno v Afganistanu in na poskuse Busheve administracije, da »naredi red« pri poročanju o tej temi v ameriških medijih in med tujimi dopisniki v Ameriki.

Tema majske številke, ki vam jo tokrat predstavljamo, je Novinarstvo v času vojne, ki je z zgovorno fotografijo naslovljena Pod streli (majska številka je zaradi Dneva svobode tiska 3. maja vedno posvečena svobodi tiska). V uvodniku glavne urednice Alice Chasen takoj najdemo argumente za takšen izbor: »Prepričati Američane, da ima smrt novinarjev poseben pomen, je bilo vedno hudičevo početje. Ne zaradi tega, ker bi bila njihova življenja več vredna od življenj drugih ljudi, pač pa zaradi tega, ker je novinarsko delo bistvo demokratične družbe,« je zapisala Chasenova. Spomnila je, da je bilo od jeseni 2001 do pomladi 2002 ubitih devet novinarjev iz Afganistana, Avstralije, Italije, Francije, Nemčije, Španije in Švedske. »Ameriška javnost je največ usmiljenja pokazala do krutega umora svojega rojaka - Daniela Pearla, reporterja Wall Street Journala, morda ravno zaradi dejstva, da je bil Američan,« kritično ugotavlja Chasonova, ki je bralce pozvala k premisleku o tem, zakaj so se ubiti novinarji izpostavili življenjskim nevarnostim.

Žal je ravno prva vodilna zgodba teme Pod streli, prevzeta iz konzervativnega kanadskega Edmonton Journala, morda najslabši tekst v celotni številki. Gre za pisanje o doživetjih samega novinarja omenjenega časopisa v Afganistanu, ne pa za zgodbo o Afganistanu. O razmerah v tej državi po ameriški intervenciji izvemo samo posredno - novinar namreč v značilnem slogu anglo-saksonske novinarske šole piše o zgodah in nezgodah, ki se mu dogajajo in ki jih pridno beleži v svoj reporterski note-book. Izvemo, da je novinar svojemu »fikserju«, ki mu je ilegalno pomagal prečkati pakistansko-afganistansko mejo, plačeval 150 dolarjev dnevno. Toliko ga je stalo tudi dnevno najetje avtomobila, vendar se je »strošek« izplačal, saj je drugo kanadsko novinarsko ekipo - ki je imela manj spretnega asistenta - doletela huda usoda, saj je njihova pot med Kandaharjem in Quetom trajala deset namesto običajnih pet ur. Izvemo, da pekarne v Kandaharju uporabljajo ameriško moko in da so trgovine s tehničnim blagom preplavljene s poceni kitajskimi televizorji in video rekorderji. Novinar si privošči sobo v hotelu, kjer spijo ostali kolegi, nad katerimi bdi 24-urna oborožena straža. Soba, ki stane 55 dolarjev, pa nima ogrevanja, voda prihaja občasno, elektrika pa je na voljo tri do šest ur na dan. Novinar odpusti dotedanjega »fikserja« in najame novega, ki pozna mesto in okolico, ki je nov izziv. Ko v vojaško bazo, oddaljeno 25 km od mesta, pridejo kanadski vojaki, to terja od novinarja novo žrtev - zapustiti mora hotel in se zadovoljiti s spanjem v šotoru, kjer se ponoči temperatura giblje tudi do minus 10 stopinj. Novinarskim težavam seveda ni videti konca - saj je težko priti do informacij. Vojaki, ki se imajo za »navadne fante«, utihnejo, ko pogovor pride do vprašanja, kaj počnejo v Afganistanu, od uradnih vojaških predstavnikov pa se izjav ne da dobiti; tukaj je še dramatična vrnitev v Pakistan, saj novinar ni prišel v Afganistan z uradno vizo, kar so mejni organi opazili med pregledom potnega lista na izhodu iz te države  Skratka - zgodba dobro predstavi trdo delo (po)vojnih dopisnikov, vendar s preveč samoreklamerstva. (Mogoče pa je to dovoljeno, ali pa vsaj opravičljivo, če je že cela številka posvečena novinarjem?).

Veliko boljši je kratek članek, prevzet iz The Times of India, ki je šel po sledeh izjave pakistanskega generala Perveza Mušarafa, ki je izjavil, da je bil ubiti Daniel Pearl »preveč vsiljiv in vpleten tam, kjer ne bi smel biti«. Sledita dva krajša teksta, bolje rečeno posvetili Raffaelu Ciriellu, italijanskemu freelance fotoreporterju, ki je bil ubit med opravljanjem naloge sredi marca v palestinskem avtonomnem mestu Ramalla kot prvi novinar in je bil prva žrtev od septembra 2000, ko so razglasili Intifado, palestinsko vstajo. »Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, se nisi dovolj približal,« je ob tem liberalni italijanski Il Giorno spomnil na znane besede Roberta Capa, ki velja za očeta sodobnega foto-žurnalizma in ki je tudi navdihnil umorjenega Raffaela Ciriellia.

WPR je prek teksta iz liberalnega izraelskega Ha'aretza objavil napovedi izraelskih vojaških oblasti, ki so napovedale raziskavo v zvezi z Ciriellievim umorom, vendar pa je častnik s sedežem v Tel Avivu dodal, da je bila podobna raziskava napovedana tudi ob umoru foto-reporterja Associated Pressa Yula Monakova, toda njeni izsledki do danes niso objavljeni. »Za razliko od prve Intifade, ko je izraelska vojska tujim novinarjem prepovedovala svoboden pristop okupiranemu ozemlju in ga razglasila za »zaprto vojaško cono«, je zdaj pristop novinarjem dovoljen, hkrati pa bolj nevaren, saj zaradi povečane konkurence novinarji več tvegajo,« je zapisal Ha'aretz.

V nadaljevanju je WPR kratko predstavil knjigo Anne Politkovskaye, novinarke liberalnega štirinajstdnevnika Nova Gazeta iz Moskve. Omenjena novinarka je ena redkih ruskih novinarjev, ki je v času spopadov v Čečeniji poročala z obeh straneh fronte. Svoje izkušnje je zapisala v knjigi Umazana vojna, a si je za svoje napore »zaslužila« samo jezo ruskih oblasti, ki so novinarje Gazete razglasile za Soroseve plačance.

V odličnem tekstu osrednjega irskega dnevnika The Irish Times lahko preberemo duhovito in argumentirano kritiko poskusa »discipliniranja« tujih dopisnikov s strani ameriške oblasti. Irski časopis se je enostavno posmehnil najnovejšim ameriškim propagandnim poskusom in oblastem svetoval, da je čas, da opustijo taktiko propagandne vojne iz časa hladne vojne in Glasa Amerike ter se raje osredotočijo na pomoč lokalnim novinarjem na terenu samem (Afganistan), od katerih je v največji meri odvisna izgradnja svobodnih medijev in demokratične družbe.

Naslednje strani World Press Review z naslovom Kronika napovedane vojne so posvečene drugi veliki temi: volitvam v Kolumbiji, ki so sicer že za nami (večina prevzetih tekstov je bila namreč objavljena v marcu, a so zaradi seleckije, prevoda, obdelave in tiska v WPR objavljeni v majski številki). Kljub temu ali ravno zahvaljujoč časovnemu odmiku je zanimivo prebirati pisanje nam zelo oddaljenih in skoraj neznanih medijev: osrednjega kolumbijskega tednika Semana, časopisa iz Bogote El Tiempo, mehiške politične revije Proceso ter argentinskega konzervativnega La Naciona. Vsem štirim je skupna pesimistična ocena in črnogleda napoved kolumbijske prihodnosti.

Afrika je v tokratni izdaji WPR predstavljena skozi pretresljive zgodbe iz Nigerije - povzeti so članki kar treh revij iz te afriške države, medtem ko je razmere v Lagosu predstavila tiskovna agencija s sedežem v Londonu Gemini.

V rubriki Zgodbe, ki so prevladovale v nacionalnih poročilih, poleg novosti iz Šri Lanke, Brazilije, Peruja, Savdske Arabije in Afrike - pod naslovom Evropa in podnaslovom Balkan najdemo tudi pregled komentarjev vodilnih dnevnikov z območja bivše Jugoslavije. »Po več kot desetih letih razkroja je ljudi z območja bivše Jugoslavije znova združil en dogodek - začetek sojenja v Haagu proti Slobodanu Miloševiću, obtoženemu za vojne zločine,« se glasi prvi stavek kratke, a jedrnate analize izpod peresa beograjske dopisnice WPR, ki spremlja politična in medijska dogajanja tudi v novih državah, saj med citiranimi srbskimi, hrvaškimi in bosanskimi dnevniki in tedniki najdemo tudi povzetke komentarjev ljubljanskega Dela.

Na polovici revije - po političnem in pred družbenim delom, sta dve strani, namenjeni karikaturi, ki sta deloma zares duhoviti, deloma pa nerazumljivi zaradi nezadostnega poznavanja konteksta, v katerem sta nastali. Po kratkem risanem oddihu WPR svoje bralce popelje v slikovit svet družbenih tem. Bralca takoj osvoji življenjska zgodba o mladem afganistanskim paru, ki se je navkljub smrtnim nevarnostim sestajal na pokopališču v Kabulu. Sedaj se lahko videvata v kafiču brez bojazni, da bi bila aretirana. Ženske lahko celo nosijo mrežaste nogavice.

V rubriki Ljudje se je majska številka WPR spomnila Ayse Nur Zarakolu, prve ženske založnice v Turčiji, ki je umrla januarja. Zaradi objave knjig o temah, ki so v Turčiji tabu (položaju Kurdov in genocidu nad Armenci) si je več kot 30-krat prislužila zapor. »Prostor za debato o naši zgodovini se nahaja v knjigah, ne pa na sodiščih,« je govorila Zarakolu, ki je v 55. letu umrla od raka. Drugo mesto si je v tej rubriki priboril Marutei Tsurunen, Finec, ki se je zaljubil v Japonko in Japonsko. Potem ko se je naveličal prevajanja in pisanja knjig (»Hočem biti Japonec«) se je odločil za politično kariero. Najprej je poskusil kot neodvisni kandidat in je postal občinski svetnik v lokalnem parlamentu v mestu Yugawara, zatem pa mu je uspelo nemogoče: kot kandidat opozicijske Demokratične stranke je prišel v japonski parlament Diet. Tako je japonski Finec (ki se ima sicer za osebo z mednarodno identiteto) postal prvi predstavnik zakonodajne oblasti na Japonskem z modrimi očmi. V izjavi za Nikkei Weekly je izjavil, da se bo boril za sveže vetrove v japonski politiki, saj je to nujno, če želi ta družba prekiniti z diskriminacijo svoji sodržavljanov korejskega rodu, od katerih mnogi niti korejsko ne govorijo več.

Na koncu nas WPR prek madridskega El Paisa seznani še z najnovejšim broadwayskim hitom Producenti, ki ga je napisal Mel Brooks. O fenomenu, imenovanem knjige, na Kubi pa piše francoski Liberation, saj na izoliranem otoku nekateri študentje niti ne vedno, da so njihovi priljubljeni avtorji - umrli. Izvemo tudi, da se mnogi preživljajo s prodajo podedovanih in vrednih hišnih knjižnic, a kaj ko nimajo drugih sredstev, da preživijo svoje družine.

Še ena zgodba, ki bo najprej pritegnila pozornost tistih bralcev, ki radi začnejo listati revijo od zadaj: WPR je povzel članek bolgarskega neodvisnega tednika Kapital, katerega naslov pove vse v samo nekaj besedah: »Amerika je ubila Olimpiado«.

Tisti, ki imajo raje novejše tekste od tistih, predstavljenih v reviji, lahko obiščejo spletne strani WPR: www.worldpress.org, kjer lahko najdejo tekste dopisnikov, ki zaradi časovne stiske, hitrega razvoja političnih dogodkov ali preobilja materiala niso prišli v revijo. WPR ima sicer tri posebne izdaje letno in to: maja (kot je bila tukaj predstavljena), oktobrska številka je vedno posvečena uredniku leta (nagrado je zadnjič prejel Perica Vučinić iz banjaluškega neodvisnega Reporterja), decembrska številka pa je posvečena književnosti in založništvu.

Vse ostale številke pa spremljajo najbolj aktualna dogajanja v svetu, ki so skozi oči drugega videti še bolj pristna.

Ko razmišljamo o konceptu alternativnih medijev, se nam lahko prav kmalu pojavi zagata osnovnega opredeljevanja. Kaj sploh so alternativni mediji? Ali gre za podzemne punk fanzine, radikalne politične revije, piratske radijske postaje, lezbične ali gejevske spletne strani, novičnike protinatovskih aktivistov? A so alternativni mediji vsi tisti, ki jih ne moremo kupiti v najbližjem kiosku? Kateri vidiki produkcije medija morajo biti drugačni, da si medij zasluži oznako alternativnosti - tematika, videz, način distribucije, organizacijski model producentske skupine? Ali je koncept »alternativnosti« zadovoljivo orodje pri razumevanju teh fenomenov? Nekateri mislijo, da je primerneje govoriti o radikalnih (glej na primer Downing, 2001) ali celo podzemnih medijih, nedavna konferenca v Lundu na Švedskem pa je obravnavala »periferne« medije. Kljub temu, da je nemogoče postreči z nedvoumno in natančno opredelitvijo, pa nam že površen pregled dostopnih alternativnih medijev tako v Sloveniji kot - še toliko bolj - po svetu kaže na to, da obstajajo medijske pobude, ki jih teorije množičnih medijev ne morejo zadovoljivo pojasniti in da je koncept alternativnih medijev potreben dodatne pozornosti.

H konstruktivni definiciji alternativnih medijev je morda še najlaže pristopiti tako, da poskušamo opredeliti njihove osnovne značilnosti. Prva bi prav gotovo bila vsebina, ki je pogosto povezana z namenom promoviranja družbenih sprememb. Alternativni mediji, tako O'Sullivan, »odkrito zavračajo ali spodbijajo etablirano in institucionalizirano politiko, v smislu, da zagovarjajo spremembe v družbi, ali vsaj kritično prevrednotenje tradicionalnih vrednot«. (O'Sullivan, cit. v Atton, 2002:15) Namesto slavnih in bogatih alternativni mediji v ospredje pogosto postavljajo »navadne« ljudi z ulice, izključene iz elitističnih krogov odločanja, ki najdejo svojo pot v medije zgolj kot opazovalci ali komentatorji. Alternativne medije pogosto ustvarjajo amaterji za razliko od medijskih profesionalcev, drugačna od mainstream medijev pa je pogosto tudi oblika. Tako vsebina kakor oblika sta medsebojno povezani in na ta način medij kot celota odraža zavestni poudarek na procesu ustvarjanja medija in odnosih, ki se v tem procesu izoblikujejo. Za ustvarjalce alternativnih medijev je pomembno ne samo to, da ponujajo drugačne vsebine ali drugačne interpretacije dogodkov, ampak da s samim procesom kreiranja medija ustvarjajo medsebojne odnose, ki odstopajo od prevladujočih odnosov v medijskem in siceršnjem svetu - da so torej manj hierarhični, bolj egalitarni, emancipatorni itd. Kot pomembni določnici alternativnih medijev velja omeniti še participatorni model organizacije, ki teži k zmanjševanju pomena ločnice med producenti in potrošniki medijskih vsebin, ter način distribucije, ki je pogosto manj formaliziran, ali pa se zateka k ustvarjalnejšim rešitvam (časopis The Big Issue na primer na ulicah Velike Britanije prodajajo brezdomci, ki prejmejo določen delež od vsakega prodanega izvoda).

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do oživitve in razmaha alternativne medijske produkcije. V Sloveniji je bilo to zaznavno predvsem v velikem številu fanzinov, ki so vznikali - in žal pogosto zelo hitro tudi izginjali - vsepovsod. Drugod, osebno sem seznanjen predvsem s produkcijo v angleško-govorečih področjih, se je poleg fanzinov pojavilo tudi dosti medijskih pobud, ki so bile povezane s t. i. novimi družbenimi gibanji, zasedništvom, protesti proti gradnji novih cest, uvajanju gensko spremenjenih organizmov itd. Mnoge so se razvile okoli različnih skupin, da bi dokumentirale njihovo delovanje ter vzpodbujale strateške, taktične in politične debate. Primeri tovrstnih medijev so na primer McSpotlight (www.mcspotlight.org; spremljanje korporacije McDonald's in njenih nečednih poslov), SchNEWS (www.schnews.org.uk; tedenski aktivistični novičnik), Undercurrents (www.undercurrents.org; video magazin, ki poskuša predstaviti informacije iz aktivistične perspektive) ali pa Indymedia (www.indymedia.org), v kateri gre za poskus vzpostavitve globalne mrežne strukture neodvisnih lokalnih medijev.

Konkretni primeri alternativnih medijev se z zgoraj navedenimi opredelitvami ne prekrivajo v celoti. Nekateri dejansko ustrezajo samo kakšni od teh - lep primer je Stockholms Fria Tidning (Stockholmski svobodni časopis), ki ga predstavljam v nadaljevanju. Tednik, ki izhaja vsako soboto, so lansko pomlad ustanovili ljudje, ki so bili dolga leta aktivni udeleženci različnih emancipatornih gibanj: feminističnega, okoljevarstveniškega, antimilitarističnega, anarhističnega itd. Kot enega poglavitnih motivov Lennart, eden od urednikov časopisa, navaja, da so bili nezadovoljni s poročanjem mainstream množičnih medijev o dogajanjih znotraj teh gibanj, kakor tudi s siceršnjo interpretacijo vsakdanjega življenja, športa, kulture, politike ter ostalih sestavin družbene dinamike. Medijski aktivisti Stockholms Fria Tidning so skratka menili, da podajajo mainstream mediji nevzdržno popačeno sliko položaja in da je - namesto da bi se bodli z obstoječimi mediji na nivoju pisem bralcev - bolj konstruktivno, da vzpostavijo svoj medij.

Pri tem jim je bila v veliko oporo tudi švedska medijska regulativa, katere namen je promovirati pluralizem na medijskem trgu. Tako so tiskani mediji, ki izhajajo vsaj enkrat tedensko in imajo vsaj 2000 naročnikov, upravičeni do finančne podpore države, ki v primeru Stockholms Fria Tidning znaša okoli 50 % njihovega proračuna. Zanimivo je to, da so pri SFT zahtevanih 2000 naročnikov uspeli pridobiti še preden so izdali prvo številko časopisa. Potencialne naročnike so nagovorili z letaki, reklamami v nekaterih medijih, elektronskimi obvestili in jim predstavili vizijo časopisa ter jih povabili, da se na časopis naročijo.

Časopis ima dokaj standardno formo »običajnega« tednika: rubrike notranje in zunanje politike, kulture, športa, prehrane, televizijski spored, najava kulturnih dogodkov, kolumne itd. Čeprav vsebina konkretneje izpričuje »alternativnost« medija (pogosto na primer poročajo o boju za pravice živali, kar je za »resne« časopise nezaslišano), pa je tudi v formi iskati emancipatorne ideje. Tako na primer pri slikovnem materialu časopisa pazijo na enakomerno zastopanost spolov - če časopis odprete na športni strani, boste zagledali uravnoteženo število portretov tako ženskih kot moških športnikov in športnic, poleg tega pa boste lahko brali tudi o športnih dosežkih onkraj meja zvezdniškega športa.

V SFT najdete tudi reklame, kar bi se mnogim zagovornikom radikalnih medijev zdelo nezaslišano, a so pri SFT tudi na tej točki uspeli doseči nek kompromis. V osnovi si pridružujejo pravico, da zavrnejo katerokoli reklamo, če se ne strinjajo s podjetjem, ki reklamo naroča, ali blagovno znamko, ki jo promovira. Kar je sicer kompetenca, ki si jo lasti večina medijev, a jo večinoma - če že - udejanja iz tekmovalno-tržnih motivov. Pri SFT sprejemajo tudi reklame podjetij, s katerimi se ne strinjajo, a nato na podlagi višje tarife, ki jo zaračunajo, ponudijo zastonj oglasni prostor kampanjam, skupinam ali gibanjem, ki si sicer nikoli ne bi privoščili takšnega oglaševanja.

Stockholms Fria Tidning je zaenkrat zgodba o uspehu. Okoli 3.000 rednim naročnikom se pridružuje še nekaj tisoč prodanih izvodov na ulici, ambicije uredniškega kolektiva pa segajo zaenkrat do naklade 10-15.000 izvodov, hkrati pa načrtujejo lansiranje še treh drugih izdaj »svobodnega časopisa«, in sicer v regijah Göteborg in Skĺne ter nacionalno izdajo. Seveda pa časopis v dobršni meri temelji na zanesenjaštvu in zastonjskem delu. Zaenkrat redno plačilo prejema zgolj peščica sodelavcev, ki na projektu delajo polni delovni čas, kar s trajnostnega vidika vsekakor ni zaželeno.

Na tej točki bi lahko rekli, da Stockholms Fria Tidning izpolnjuje eno od osnovnih funkcij alternativnih medijev, to je, da nudi možnost oziroma orodja za demokratično komuniciranje ljudem, ki so sicer izključeni iz medijske produkcije. Z alternativnimi mediji lahko sicer izključene skupine same konstruirajo novice, ki temeljijo na vrednotah, ki so tem skupinam lastne. V primeru medijskih pobud, kot je Stockholms Fria Tidning, bi lahko kot vrednote izpostavili nediskriminatornost, participatornost, izostren socialni čut, antiavtoritarnost itd. Pri SFT pa gre kljub drugačni interpretaciji dogodkov vseeno za zavestno soočanje z mainstream medijskim trgom, saj bi bili radi prisotni na ulici, dostopni v kioskih. Motiv je očiten - izogniti se zaprtosti v »geto« in doseči širšo javnost. Obenem je to tudi ena osnovnih dilem, ki se pojavlja pri poskusih uvajanja radikalno drugačnih stališč v mainstream. Da bi dosegli širšo publiko, je potrebno na nekaterih točkah preoblikovati radikalnost v zmernost, potrebno se je vsaj do določene mere prilagoditi tržnim mehanizmom, hkrati pa se nemudoma zastavlja vprašanje, kakšen odzven ima tak pristop tako za potencialno novo publiko kakor za stare privržence.

Atton, Chris (2002): Alternative Media. Sage Publicatons, London.
Downing, John (2001): Radical Media: Rebellious Communication and Social Movements. Sage Publications, London.