Vse odkar je slovenska nogometna reprezentanca pričela v mednarodni areni nizati številne uspehe, smo priča ne samo izrazitemu porastu nogometnega navdušenja med prebivalci Slovenije, temveč tudi številnim simbolnim interpretacijam, prisvojitvam in medijskim reprezentacijam tega fenomena, ki imajo razne zanimive, neredko pa tudi problematične implikacije. Od slednjih je nedvomno na prvem mestu izrazito nacionalistična, mestoma celo brezsramno ksenofobična prisvojitev uspehov slovenske nogometne reprezentance kot dokaza za domnevno slovensko superiornost ali vsaj njeno temeljno evropsko bistvo.

Nacionalistična evforija sicer v kontekstu svetovnega nogometnega cirkusa niti ni nujno nekaj zelo posebnega, nogomet je tako rekoč od vedno in povsod prostor simbolnega izživljanja nacionalističnih ali vsaj lokalpatriotskih strasti, toda če smo pozorni na kontekst vzpona slovenskega nogometa, na njegove spreminjajoče se pomene, stvari vendarle niso tako zelo običajne. Tu je namreč potrebno biti pozoren na posebno mesto nogometa v nedavni slovenski zgodovini, konkretno na dejstvo, da je nogomet v preteklih desetletjih v Sloveniji v negativnem smislu funkcioniral ne samo kot eden ključnih prostorov artikulacije slovenskega nacionalizma, temveč tudi kot mehanizem tako simbolnega kot realnega izključevanja imigrantov iz prostorov bivše Jugoslavije. Funkcija nogometa je bila v tem kontekstu predvsem v tem, da je ponujal zelo jasno točko negativne identifikacije: ker je nacionalizem po definiciji povezan z občutki nacionalne večvrednosti, Slovenci pa v bivši Jugoslaviji nis(m)o dominirali niti kot nogometaši niti kot navijači, je prišlo do simbolnega izprevrženja v svetu običajnih pomenov nogometa na način, da je bil nogomet diskvalificiran v šport, ki naj bi bil izrazito »neumen«. Ker so se z nogometom v tistem času v Sloveniji (pozna šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta) ukvarjali pretežno imigranti iz bivših jugoslovanskih republik, je to pomenilo, da je prekvalificiran pomen nogometa prispeval tako k legitimizaciji nacionalističnih zahtev po slovenski samostojnosti, kot tudi k narcisoidnemu prepričanju Slovencev, da so bolj civiliziran narod od drugih v bivši Jugoslaviji. Druga raven razrešitve simbolnega protislovja med slovenskim občutkom večvrednosti in slovensko neuspešnostjo v nogometu je bila vzporedna preusmeritev slovenskih športnih interesov v športe, ki so tradicionalno značilni bolj ali manj zgolj za en del Slovenije, Gorenjsko, saj je ravno ta regija na simbolni ravni najizraziteje predstavljala posebnosti Slovenije v bivši Jugoslaviji (sever, Alpe (Triglav!), varčnost, delavnost, gospodarska razvitost, Avseniki, Bojan Križaj, Planica itd.), toda ta dimenzija za nas ni toliko pomembna. Tu bi radi predvsem poudarili, da je nogomet v Sloveniji vse do nedavnega deloval predvsem kot eden od ključnih mehanizmov vzpostavljanja in ohranjanja razlik med etnično večino in ekonomskimi imigranti (popularno: »Bosanci«, »čefurji« itd.). Ker so se slednji pridno ukvarjali predvsem z nogometom (misleč, da gojijo »svetovni« šport), so Slovencem, ki so razmišljali v parametrih zgoraj omenjenih interpretacij, zgolj potrjevali njihove domneve, da priseljenci z »juga« enostavno ne sodijo na isto raven civiliziranosti, kot sodijo sami. To pa je v praksi opravičevalo posebne, že tako ne vedno povsem korektne standarde odnosa do njih.

Prelivanje nogometnega, simbolnega nacionalizma v etnično in rasno nestrpnost V kolikor pogledamo na trenutni preporod slovenskega nogometa iz te nekoliko širše, zgodovinske perspektive, lahko torej razumemo, da so družbene in politične implikacije nogometnega navdušenja tudi danes bistveno bolj kompleksne od tega, kar se zdi na prvi pogled, namreč da gre za »normalen« pojav porasta navdušenja v trenutku, ko domače moštvo žanje uspehe. Prav tako kot je mogoče radikalen upad zanimanja za nogomet v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih interpretirati kot simbolno prakso opravičevanja realnega distanciranja etnične večine od imigrantov, je tudi danes mogoče prebrati funkcioniranje nogometa v Sloveniji kot točko, kjer se še vedno reproducirajo številni pomeni in interpretacije, ki tako ali drugače ohranjajo različne družbene hierarhije. Omenimo zgolj dva ključna momenta, zanikanje prispevka igralcev ne-slovenskega porekla in prelivanje (kolikor toliko normalnega) nogometnega, simbolnega nacionalizma v etnično in rasno nestrpnost.

V kontekstu prvega momenta je potrebno najprej poudariti, da so ne glede na dejstvo, da je slovenska nacionalna reprezentanca sestavljena iz članov, ki so po nacionalni pripadnosti (ali poreklu) vse prej kot zgolj »čisti« Slovenci,1 njeni uspehi tako v medijih kot med ljudmi v pretežni meri zelo enoznačno razumljeni kot uspeh Slovencev oziroma Slovenije. Tu ni spregledano zgolj dejstvo, da je vsaj nekje polovica članov ne-Slovencev (če uporabimo ta več kot neroden izraz, ki ga je ustvaril slovenski nacionalistični diskurz, a ga za naše nogometaše (začuda?) ne uporablja), temveč tudi, na še bolj temeljni ravni, da je sam koncept »slovenskosti« oziroma domnevne slovenske superiornosti izšel iz izrazitega prizadevanja Slovencev po distanciranju (in v končni fazi tudi odcepitvi) od drugih južnoslovanskih narodov, se pravi natanko od tistih, ki so v zadnjih letih s svojimi odličnimi predstavami v dresu slovenske reprezentance obudili slovenski nacionalizem. V tem kontekstu je včasih prav zabavno poslušati na tekmah razgrete slovenske navijače, ki odločno skandirajo: »Mi, Slovenci!«, pri čemer pa je vsaj polovica igralcev na terenu, ki so s svojimi uspehi spodbudili takšne izlive nacionalističnih čustev, pripadnikov ali potomcev natanko tiste etnične manjšine, nasproti kateri se je novejši slovenski nacionalizem šele artikuliral.

V tej navezi je mogoče tudi opozoriti na problematično medijsko reprezentacijo. Nekoliko natančnejši pogled nam namreč razkrije zanimivo, vsekakor zelo indikativno podrobnost: priimki igralcev, ki očitno izhajajo iz imigrantskih družin, so v slovenskih medijih kot po pravilu zapisani na slovenski način, se pravi s trdim č. Zahović, Bulajić, Sanković in druščina so tako postali Zahovič, Bulajič, Sankovič itd. Stvar bi bila morda iz praktičnega zornega kota razumljiva (črke ć ni v slovenski abecedi), toda glede na to, da so imena in priimki zahodnih športnikov, ki nastopajo v Sloveniji (na primer hokejisti, košarkarji), praviloma zapisani v originalu (se pravi tudi s črkami, ki jih ni v slovenski abecedi), kažejo na neke druge dimenzije. Na primer na prilaščanje/prisvajanje športnih uspehov imigrantov prve ali druge generacije v trenutku, ko to nacionalističnemu diskurzu ustreza. Ali pa na pokroviteljsko nezanimanje za kulturne razlike, ki si jo je mogoče privoščiti zgolj do tistih, za katere meniš, da so manj vredni.

In še: pragmatični slovenski nacionalizem se kaže tudi v interpretacijah samih uspehov slovenskih nogometašev. Številni domači komentatorji tako vztrajajo, da je uspehe slovenske reprezentance mogoče pojasniti predvsem s trdim delom, odločnostjo, borbenostjo in maksimalno zagrizenostjo nogometašev. Stvar pa se pokaže kot problematična, če se spomnimo, da so omenjene lastnost v osnovi lastnosti, ki jih običajno pripisujemo »severnjaškim« ekipam (Nemčija, Anglija, Skandinavske države itd.), medtem ko je za »južne« dežele (Brazilija, Portugalska, Romunija, Španija, Turčija itd.) značilno, da igrajo bistveno bolj tehnično dovršen nogomet, v katerem se manjša fizična angažiranost igralcev kompenzira s kvalitativnim presežkom pri obvladovanju žoge.2 Za nas je ta razloček pomemben zato, ker nam pomaga razumeti, kako se uspehi slovenskega nogometa prisvajajo tudi na bolj prikritih ravneh implikacij in konotacij. S tem ko se uspehi slovenske reprezentance pojasnjujejo v terminih »trdega dela« in podobno, se namreč spregleduje prispevek igralcev »južnjaškega« (imigrantskega) porekla, saj ti praviloma igrajo bistveno bolj »umetniški«, »južnjaški« nogomet. Za Zahovića ali Aćimovića bi denimo težko rekli, da sta dobra nogometaša zaradi tega, ker »veliko delata«. Veliko ustrezneje bi bilo torej reči, da uspehi reprezentance kot celote izhajajo iz posrečene kombinacije »severnjaških« in »južnjaških« elementov (kot je značilno denimo za Argentino ali Nizozemsko), toda ker to ni v interesu nacionalističnega prisvajanja reprezentančnih uspehov, se to seveda ne zgodi. Nasprotno, omenjene pristranske interpretacije pronicajo tudi v popularno kulturo ter na ta način še dodatno prispevajo k simbolnemu izključevanju »jugoslovanskih« zaslug iz slovenske nogometne zgodbe o uspehu. Lep primer slednjega je zgoščenka Mi navijamo za Slovenijo, ki je pred kratkim izšla, kjer najdemo skladbo Srečko, ki jo poje popularna Natalija Verboten. Verzi, ki so tipični v tej smeri so: »Trdo garanje, borba do konca, nas na svetovno peljá «

Drugi problematični moment aktualne nacionalistične prisvojitve nogometa, ki bi ga veljalo izpostaviti, pa je njegovo občasno prelivanje v šovinizem, ksenofobijo ali celo rasizem. Namesto da bi se uspeh etnično pisane slovenske reprezentance (verjetno najbolj »jugoslovanska« po sestavi od vseh, ki so nastale na prostorih bivše Jugoslavije po njenem razpadu) odprl vrata novi, inkluzivni in tolerantni viziji slovenskosti, v smislu »skupaj smo močnejši«, je mogoče opaziti, da se uspehi slovenskega nogometa vedno bolj uporabljajo za ozko nacionalistično rabo, tako v smislu dokaza za slovensko superiornost, kot tudi v smislu upravičevanja nestrpnosti nasproti drugim in drugačnim. Tu namreč ne gre le za spregledovanje prispevka imigrantov prve ali druge generacije, temveč za zaostrovanje nacionalistične prisvojitve nogometa vse do točke, ki postaja resnično problematična. Izjava enega od s sojenjem nezadovoljnih slovenskih navijačev po tekmi s Španijo, ki jo je predvajala istega večera (2. 6. 2002) POP TV (»Katastrofa. Jaz mislim, da črnski sodniki niso dorasli za evropski fuzbal. Naj grejo dol v Azijo pa Afriko sodit!«), je v tem smislu reprezentativna. Njena problematičnost namreč ni zgolj v njeni komaj prikriti rasistični vsebini, temveč tudi ali celo predvsem v tem, da sta se avtor prispevka oziroma POP TV kot institucija sploh odločila, da bosta izjavo objavila. So implikacije rasističnega diskurza v Sloveniji že tako zelo samoumevne, da niti niso opazili spornosti pri tej izjavi? Ali pa so se z njo celo strinjali? Podobno bi lahko opozorili na problematičnost zgoraj omenjene zgoščenke Mi navijamo za Slovenijo, na kateri so uredniki nekaj na hitro zloženim navijaškim pesmim dodali še nekaj »zimzelenih« melodij, med njimi znamenito Samo milijon nas je od Agropopa. Ta skladba ima mnoge zelo sporne konotacije, v prvi vrsti seveda tiste, ki izhajajo iz njene uporabe v sredini osemdesetih let, ko je ob izidu postala tako rekoč neuradna himna prebujajočega se slovenskega nacionalizma in (bolj problematično) s tem povezane nestrpnosti do imigrantov iz drugih jugoslovanskih republik. Ali je skladbo, ki je tako zelo pomensko obremenjena, res bilo potrebno uvrstiti na osrednjo navijaško zgoščenko? Konec koncev se s tem skoraj izrecno poveže nacionalizem s šovinizmom, verzi »Bratje in sestre, ne pustimo, da izginemo « pa takšno sporno povezavo legitimirajo prav tako učinkovito, kot so jo pred dobrimi petnajstimi leti. To pa so stvari, ki bi nas morale že skrbeti.

Glede na znana dejstva je spor med selektorjem Katancem in igralcem Zahovićem nastal zaradi povsem zasebnih zamer drugega do prvega. Mediji so dejstva poznali in jih tudi zapisovali. Ob odkritem sporu, ki je izbruhnil v slačilnici po tekmi s Španijo, in v močnem čustvenem izlivu izrečenih Zahovićevih očitkih Katancu, posebej pa zato, ker sta se oba zaradi tega odločila nastopiti pred javnostjo, so mediji začeli iskati črno ovco, ki je kriva za konec tako imenovane slovenske nogometne pravljice. S predpostavko, da krivda za slovenski neuspeh na nogometnem prvenstvu ni na Zahovićevi ali Katančevi strani, temveč je krivih več različnih dejavnikov in da spor nima nobene zveze z oglaševalci in sponzorji nogometne reprezentance, lahko ugotovimo, da je večina medijev spor poskušala potencirati. Kot je zapisal komentator Mladine Marcel Štefančič, se je zgodil »dan, ko je Slovenija mislila, da je pametnejša in pravičnejša od Boga«. Spor je dobil široke razsežnosti, mediji pa so ga pripeljali v skoraj vse pore družbenega življenja. O njem so na primer razpravljali tudi med posvetom o mediaciji, ko je predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Aleš Zalar izjavil, da »so v okviru mediacije pripravljeni rešiti tudi spor med Zlatkom Zahovićem in Srečkom Katancem«. (Dnevnik, 10. junija 2002)

Zlatko Zahović je v slačilnici po tekmi s špansko ekipo (v nedeljo, 2. junija) Srečku Katancu povedal »par krepkih« (sodeč po dobesednih zapisih v Delu, 6. junija), za katere mu je bilo, kot je povedal v izjavi za medije, žal. Po tem dogodku je Nogometna zveza Slovenije (NZS) pripravila novinarsko konferenco (5. junija), na kateri je o dogodku zelo čustveno govoril Katanec, Zahović pa ni bil povabljen. Ta je medijem dal svojo izjavo, v kateri je odgovarjal na Katančevo plat zgodbe. Novinarji so se prvič postavili na eno in drugo stran. V izjavi za javnost se »sicer inteligentni Zahović pred mikrofoni, tako kot že poprej v slačilnici, ni proslavil kot denimo tedaj, ko je zabijal gole za reprezentanco. V njegovem nastopu je prevladovala sla po maščevanju nad Katancem in Zavrlom (predsednikom NZS, op. a.). Profesionalnosti in vneme za pomiritev za dosego skupnega cilja namreč ni bilo več čutiti.« Selektor Katanec je nastopil kot »zmagoviti selektor, kakršnega še nismo videli. Med monologom, v katerem je v zelo omiljeni obliki povzel Zahovićev napad v slačilnici ter na drugi strani pojasnil svojo profesionalno dolžnost, da z ekipo v preostalih treh ali štirih tekmah dokonča življenjsko delo tudi z Zahovićem, so ga dvakrat oblile solze.« (Delo, 6. junija 2002). »Nastop vidno utrujenega Srečka Katanca je bil šok celo za vsega vajene novinarje,« je poročal Dnevnik v četrtek 6. junija 2002 v članku z naslovom Med tekmo p, po njej k«. Isti dan je Dnevnik objavil še poročilo o Zahovićevem nastopu pred mediji, z naslovom Dialog s Katancem ni mogoč, v katerem je »Zlatko Zahović priznal, da so padale hude besede, da ni ravnal prav, zato se je selektorju javno opravičil«. Dnevnik in Delo tudi podrobno zapišeta, kako so mediji dobili Zahovićevo izjavo na novinarsko konferenco NZS: »Najprej je odkimal z glavo, češ da ni pripravljen odgovarjati, vendar je bil posel hitro sklenjen: obljubil je svojo izjavo, če mu zavrtimo posnetek monologa Zavrla in Katanca.« (Dnevnik, 5. junija 2002) In »Zlatka Zahovića so novinarji k prekinitvi molka zvabili z zvijačo: omenili so mu hude obtožbe, na katere pač mora odgovoriti«. (Delo, 6. junija 2002)

V medijih so se pojavile številne ankete med znanimi slovenskimi trenerji, strokovnjaki in poznavalci nogometa o tem, kaj mislijo o sporu. Pri tem so bile prvič zapisane trditve, da so se nekateri »odločno postavili na Katančevo stran, nekateri pa se niso želeli opredeliti«. Ali pa denimo: »O hudem sporu med Katancem in Zahovićem te dni razpravlja vsa Slovenija, zato smo za mnenje povprašali tri sogovornike,« je v petek, 7. junija 2002, pisalo v članku z naslovom Takoj bi moral domov!

že na dan konference pa so bile na internetnih straneh objavljene prve ankete med bralci. Dnevnik je 5. junija 2002 objavil vprašanje, ali bi moral Zahović na svetovnem prvenstvu ostati v reprezentanci do konca slovenskih nastopov (vprašanje je bilo vezano tudi na razprave v Dnevnikovem forumu na temo Zahovića domov). Naslednji dan je bilo objavljeno še eno vprašanje o sporu: ali bi bilo dobro za slovensko nogometno reprezentanco, da Srečko Katanec še naprej ostane njen selektor. Na spletni strani Večera so postavili še bolj neposredno vprašanje: Kdo ima prav v sporu Zahović - Katanec. V oddaji Studio City so gledalcem 10. junija postavili vprašanje, ali naj Zlatko Zahović še igra za državno reprezentanco. V ponedeljek, 17. junija 2002, pa so v na spletni strani Dnevnika bralce spraševali, ali bi moral predsednik NZS Rudi Zavrl zaradi dogodkov na SP odstopiti. Poleg anket so številni mediji odprli tudi forume in glasovanja na temo spora ter vodili kontaktne oddaje. V iskanje krivca za spor so vključili celo Slovenijo.

Kmalu po sporu je Kolinska umaknila oglas za Cocto z Zahovićem v glavni vlogi in ga v skladu s strategijo blagovne znamke ne predvaja (Dnevnik, 14. junija 2002). O zapletih v reprezentanci so izrazili obžalovanje, niso pa želeli komentirati posameznih potez. Tudi v Pivovarni Union so dejali, da bo zaradi spora »težko doseči komercialne cilje, ki so bili določeni s prevzemom generalnega pokroviteljstva«. Prodaja izdelkov naj bi po besedah uprave upadla glede na prodajo v času, ko je reprezentanca še nastopala složno (Dnevnik, 14. junija 2002). Ali bodo odpovedali pogodbo o sponzoriranju, še niso vedeli, o morebitnih kršitvah določil pogodbe bodo govorili po končanem prvenstvu. Kako so reagirali v Krki, pokaže naslednja trditev: »V Krki se niso odločili za izdelavo oglasov z glavnima akterjema omenjenega spora, zato oglasov ne umikajo iz medijev.« Podobno so povedali v Zavarovalnici Triglav, saj je »pomembno celo moštvo, ne le posameznik, zato izpad posameznika ne pomeni ničesar«. V SCT bi, sodeč po njihovi izjavi v Dnevniku, spor celo lahko predvideli, vendar na njihov ugled ne bo vplival. Nekaj dni prej pa so nogometaše javno pozvali, naj se ne igrajo z njihovim denarjem (Finance, 7. junija 2002). Oglasov niso umaknili, so povedali. Na splošno sponzorji spora v reprezentanci niso opredelili kot kršitev pokroviteljske pogodbe. Strokovnjaki s področja oglaševanja pa so bili mnenja, da umik oglasov z Zahovićem sicer ni smiseln.

Vendar pa je bil zanimiv pogled na vlogo oglaševalcev v sporu predstavljen v Dnevniku, v katerem je avtor zapisal, da so nam oglaševalci jasno hoteli prodati iluzijo. Oglaševalci naj bi šli korak dlje: »Nogometaše in selektorja so postavili v svoje oglase kot junake izmišljenih in napol izmišljenih zgodb, iz njih so naredili fikcijo. In potem se je zgodilo: Zahović, ki v realnosti govori in posluša grde besede, skupaj z otroci v oglasu za Cocto, v zgodbi, ki je zastavljena precej nedolžno. Plakat »Srečno, Srečko« - kot da bi si ga izmislil Zahović na poti na letališče. Z afero so oglasi v enem samem dnevu dobili drugačen predznak.« K temu lahko dodamo še en dokaz za omenjene trditve: po sporu med igralcem in selektorjem je pred nekim barom v Ljubljani lik Zlatka Zahovića na panoju vidno visel obešen okrog vratu, fotografija je bila objavljena tudi v medijih. K splošni evforiji v javnosti in pozneje medijskemu linču so torej predvsem s poslovno logiko prispevali tako mediji kakor oglaševalci.

Spomladi 2002 je bilo eno osrednjih javnih podvprašanj okrog vstopa Slovenije v Nato, kdaj in na kakšne vrste referendumu naj odločamo o tem vprašanju. Temo je sprožila Stranka mladih Slovenije, ki je 22. marca v državni zbor vložila predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju države v zvezo Nato.

Pobuda SMS je prišla v času izrazite razpolovljenosti javnega mnenja, zato je zagovorniška stran igrala igro zadrževanja. DZ je predlog obravnaval šele 22. in 23. maja 2002 na 16. redni seji, torej natančno dva meseca po vložitvi, medtem ko ga je vmes dvakrat prestavil. Vladna politika je potrebovala taktični čas in se je hotela najprej uskladiti, kakšna oblika referenduma ji najbolj ustreza glede na izid, ki ga hoče dobiti. Ocenila je, da so možnosti pozitivnega izida večje pri razpisu naknadnega referenduma po praškem vrhu, ko bi lahko izkoristila evforijo zaradi zunanjepolitičnega uspeha. Referenduma v trenutku večmesečne razpolovljenosti javnega mnenja vlada ni hotela tvegati. »Neprimerni« predlog SMS je moral pasti in poslanska večina ni bila vprašljiva (53 proti, 9 za).

Vendar se je na strani same odločitve zgodilo nekaj grobih incidentov. Prvič je zagovorniška stran omalovaževala predlagatelja, češ da je predlog neresen in da predlagatelji lastnega stališča do Nata sploh nimajo, ker so menda premladi in nezreli. Drugič je bila v igri zahteva, da vsi politični akterji, skupaj s poslanci DZ, nastopajo enotno ali vsaj »koordinirano« za en sam politični program - vstop v zvezo Nato. Tretjič pa je zagovorniška stran izigravala referendum kot obliko demokratičnega odločanja. Z vidika doseganja vnaprej dogovorjenega izida so bili ti incidenti nepotrebni, a ravno kot taki so ponovno razgalili politično kulturo zagovornikov vstopa v Nato. Ni toliko sporno golo »razkazovanje mišic«, kolikor so sporna nedemokratična stališča glede načel političnega odločanja in avtonomije političnih akterjev, saj niso prišla prvič na dan. Ugotavljamo, da je potek verbalnih incidentov proti nekaterim načelom demokracije s strani zagovornikov vstopa v Nato že obsežen in da spremlja to javno diskusijo že vsaj slabo leto dni. V nadaljevanju bomo poleg razčlembe spornih potez ob zavračanju predloga SMS za posvetovalni referendum o Natu navedli le še več sorodnih primerov iz prve polovice leta 2002, ki kažejo na kontinuiteto takšnih političnih metod.

Na 16. seji DZ je Jelko Kacin, predsednik odbora za zunanjo politiko v svojem poročilu napadel SMS, ker (v govoru je navajal lastno stališče, že izrečeno na seji OZP) nima stališča do vstopanja v zvezo Nato in se tudi noče opredeliti. Menil je, da je skupina poslancev predlagala razpis posvetovalnega referenduma z namenom, da jim bodo državljani svetovali, kakšno stališče naj stranka Mladih Slovenije zavzame do omenjenega vprašanja, pri čemer želijo svojo odgovornost za navedeno odločitev prenesti na vse državljane. Ob tem je dodal, da je omenjena tematika za stranko mladih prezahtevna in da takšnega sprenevedanja v slovenskem političnem prostoru nismo bili doslej vajeni. Takšno početje je označil kot nekorektno, povsem neodgovorno in za slovenski politični prostor nesprejemljivo. Tudi večina članov OZP je »tovrstna početja stranke mladih ocenila kakor neresna in neodgovorna«. Kacin je pozneje še dodal, da ga člani SMS »niso prepričali, da mislijo resno, še vedno se hecajo in nimajo stališča«, tega pa ne zmorejo oblikovati, »ker so morda nekoliko mlajši od nas«. Argumentu nezrelosti se je pridružil poslanec dr. Jožef Bernik: »Mladi so, energični so, vendar me moti to, da če sami ne morejo ugotoviti, kaj je NATO in kje stojijo in hočejo to izvedeti od ljudi, je malo paradoksno.«

Dan pred obravnavo predloga SMS v DZ, tj. 21. maja 2002, je vlada državnemu zboru podala Informacijo o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato. V tem uradnem dokumentu je zapisala tudi tole: »Potrebno je pospešiti delovanje v zvezi z vključevanjem RS v polnopravno članstvo v Nato. Pri tem čakajo - predvsem Državni zbor in Vlado RS - nekatere važne naloge: /.../ - Koordinirano nastopanje poslancev Državnega zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih zaradi podpore in postopkov, ki so potrebni za članstvo Republike Slovenije v NATO.« Gre za hud napad 82. člena Ustave RS, ki pravi: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.«

Naslednjega dne je v DZ to navodilo ostro kritiziral poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti: »Ali to pomeni, da lahko pričakujemo, da bodo v najkrajšem času dve edini poslanski skupini, ki dvomita, in eno edino poslansko skupino Slovenske nacionalne stranke, ki je definitivno proti vstopu v NATO - da nas boste eliminirali?« Poslanec dr. Janez Podobnik pa ga je označil za »droben spodrsljaj, ki pa je lahko zelo neprijeten«. Razen teh dveh ni noben drug govornik 22. in 23. maja v DZ protestiral proti vladnemu, protiustavnemu navodilu - niti predsednik DZ Pahor, ki je odgovoren za ugled in zakonitost dela DZ niti ostali poslanci, prav tako ne predsednik Kučan in seveda tudi ne člani vlade s premierom dr. Drnovškom na čelu.

Vsebinsko gledano ima ta incident že kar nekaj predzgodovine. Zavzemanje za soglasje vseh političnih akterjev, ki da kaj veljajo, je tako rekoč stalnica kampanje za vstop v Nato. Vizija zagovornikov je doseči enotnost ljudstva, sredstvo za to pa je enotnost vseh državnih organov, vseh političnih funkcionarjev in celo vseh proračunskih porabnikov, med temi tudi javne televizije. Vsakršna avtonomija vodilnih političnih funkcionarjev glede vprašanja Nata je na tiho, včasih pa tudi na glas razumljena kot nedopustna, kritika takšnih stališč pa sumljiva. Takšne izjave in tudi praksa vsebinsko »teptajo« politični pluralizem, formalno pa celo Ustavo RS.

Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za NATO je dr. Dimitrij Rupel poudaril, da »Slovenija potrebuje več sodelovanja in večje soglasje pri vprašanjih nacionalnega interesa; ko gre za strateške zadeve, po njegovem mnenju ne bi smelo prihajati do strankarskih delitev«. (STA, 24. 1. 2002) V oddaji Aktualno na TV Slovenija je dr. Rupel 17. aprila dejal, da »vlada referendumu ne bo nasprotovala, ampak bo skušala doseči poenotenje med ljudmi ter tako na referendumu doseči podoben uspeh, kot ga je imel plebiscit o neodvisnosti Slovenije«. (STA, 17. 4. 2002)

Vstop v Nato naj bi bil po besedah dr. Rupla nesporen zaradi tega, ker »so svojo privrženost kolektivni obrambi v okviru NATO in sodelovanju v protiteroristični koaliciji izrekli vsi najvišji predstavniki oblasti v Republiki Sloveniji in najvidnejši predstavniki opozicije«. (Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO, spletna stran MZZ, 4. 2. 2002) Čeprav tega soglasja empirično ni, pa je logični predpogoj nedvoumnosti odločitve za Nato. Kot tako soglasje sodeč po številnih Ruplovih izjavah ne more biti problem, sporno je le delovanje tistih, ki ga rušijo.

Podoben logični zaplet in ignoranca aktualnih podatkov sta se pripetila Davorinu Kračunu. V Pododboru za evropske zadeve Odbora za mednarodne odnose predstavniškega doma ameriškega kongresa so 1. maja nastopili veleposlaniki desetih držav, ki si prizadevajo vstopiti v Nato. Slovenski veleposlanik Kračun je poudaril, da za članstvo v Natu v Sloveniji obstaja široko politično soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami, tako v koalicijski vladi kakor v opoziciji in tudi pri večini državljanov. 11. aprila je Odbor za zunanjo politiko DZ sprejel sklep o prednostnem pomenu članstva Slovenije v Natu in dodal, da »so državni organi dolžni sodelovati pri seznanjanju javnosti o pomenu vključevanja v zavezništvo. /.../ V razpravi so se vsi nastopajoči z izjemo Aurelia Jurija (ZLSD), ki se je tudi vzdržal glasovanja o prvem danes sprejetem sklepu, odločno zavzeli za vstop v zavezništvo in menili, da morajo državni organi usklajeno in prepričljivo, pa tudi s konkretnimi primeri javnost seznaniti o pomenu članstva v zavezništvu za Slovenijo. Kacin je ob tem spomnil, da so bile glavne parlamentarne stranke doslej enotne glede zunanjepolitičnih prioritet, kot je članstvo v NATO, in da bi moralo pri tem tudi ostati.« Poslanec Jakič je namero ponazoril celo z vojaško metaforo: vlada bi morala »pri prepričevanju javnosti nemudoma 'začeti streljati z vsemi topovi, pri tem pa uporabiti konkretne naboje'«. (STA, 11. 4. 2002)

Med razpoložljivo vladno »artilerijo« dr. Rupel šteje celo javni zavod RTV Slovenija. Petega marca je po pričanju dr. Vlaste Jalušič, direktorice Mirovnega inštituta, po soočenju v oddaji Aktualno namenil »ostre besede /.../ odgovornemu uredniku informativnega programa TV Slovenija mag. Urošu Lipuščku«, da urednik premalo poskrbi, da bi bili pomembni državni projekti ustrezno predstavljeni.

V oddaji Aktualno na TV Slovenija je tudi obrambni minister dr. Grizold 5. maja zagovarjal tezo o enotnosti: »Seveda pa morajo vsi državni organi dati, ne samo svoja stališča, ampak tudi državne programe, vključevanja v NATO.«

Enotno in nič drugače naj bi za Nato nastopale vse parlamentarne stranke. Dr. Rupel se je 18. marca zavzel za enoten nastop vseh političnih strank podobno kot pri vprašanju osamosvojitve. Po njegovem prepričanju je bilo bistvo javne diskusije v DZ 16. 1. 2002, ki so jo mediji zaradi oviranja nasprotnikov označili za farso, v »demonstraciji enodušnosti slovenskih državnikov«. (Pritožba na napačni naslov, spletna stran MZZ, 18. 3. 2002) 25. marca je predsednik ZLSD Borut Pahor na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici izrazil upanje, da »si bodo tudi ostale politične stranke v Sloveniji prizadevale za to, da se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na višjo raven«. V zaključku pa je še enkrat poudaril, da »morajo v stranki narediti vse potrebno, da bodo šli njeni člani novembra na referendum in glasovali 'za' NATO«. (STA, 25. 3. 2002) O tem, da je članstvo ZLSD glede vprašanja Nata močno razcepljeno, pa niti besede.

V vseh navedenih primerih imamo opravka z nekakšno celoto, celostjo in tudi s skupnostjo. Ta fenomen bi bilo potrebno še dodatno preučiti na primeru zamenjevanja vladnega projekta oz. projekta vladajočih elit s projektom Slovenije kot celote. Zlasti zunanji minister Rupel nenehno govori, da »Slovenija želi v Nato«, da se je »Slovenija odločila za Nato« ipd. V diplomatskih odnosih med državami je takšen žargon smiseln, pri notranjepolitičnih polemikah pa gre za čisto manipulacijo, saj je ta »Slovenija« izrazito razdeljena glede vprašanja Nata. Razen če tisti, ki uporabljajo takšne sintagme celosti, menijo, da je Slovenija enaka petim parlamentarnim strankam, medtem ko dva milijona državljank in državljanov ne štejeta nič.

Ideja enotnosti ljudstva je sporna vsaj zato, ker predpostavlja, da mora ljudstvo enotno slediti (domnevno pravilnim) projektom politikov; v nasprotnem primeru ga je treba »zamenjati«. V kakšnem smislu? Zagovorniki vstopa v Nato so večkrat - ponavadi v obliki izbire besednjaka - izrazili svoje poglede na odnos med realpolitiko in javnim mnenjem (oz. »javnim razpoloženjem«, na katerega dr. Dimitrij Rupel reducira politično delovanje in mišljenje državljank in državljanov. Glej: Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO spletna stran MZZ, 4. 2. 2002). Zabeležimo le nekaj »cvetk«.

Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za NATO je dr. Rupel govoril, da je »javno mnenje s primernim delovanjem mogoče obrniti v prid slovenskemu vključevanju v zavezništvo«. (STA, 24. 1. 2002) Zveza Nato je predstavnike Slovenije 9. aprila opozorila na problem nizke oz. padajoče javne podpore članstvu v povezavi. Zunanji minister dr. Rupel je tedaj izjavil, da »je ta problem potrebno razrešiti in javnomnenjsko podporo 'popraviti'«. In tudi »nekatere naloge mora Slovenija še opraviti: z izjemo izboljšanja javnomnenjske podpore na političnem področju ne zelo zapletenih, na obrambnem področju pa jo čaka še nekaj več dela«. (STA, 9. 4. 2002)

Na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici je predsednik ZLSD Borut Pahor pozival ostale politične stranke k prizadevanjem, da »se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na višjo raven«. (STA, 25. 3. 2002)

Iz navedenega je razvidno, kako nekateri vidnejši zagovorniki vstopa v Nato operirajo z instrumentalnim konceptom javnega mnenja, ki zanje ne predstavlja kaj dosti več od statističnih številk, »kazalcev« in nekakšne materije, s katero za svoje projekte upravljajo nosilci oblasti. Ljudje v takšnem konceptu javnega mnenja ne obstajajo. Kadar statistična gmota empirično ne ustreza zahtevam nosilcev moči, si promotorji vstopa v Nato privoščijo manipuliranje s temeljnimi oblikami demokratičnega odločanja volilnega telesa.

Obrambni minister dr. Anton Grizold je lani izjavil, da »ne bi razmišljal o referendumu v slovenskih razmerah, v tako nizki stopnji politične in siceršnje kulture«. (intervju v Sobotni prilogi Dela, 28. 7. 2001) Dr. Rupel je 5. 3. 2002 v oddaji Aktualno na TV Slovenija institut referenduma diskvalificiral takole: »Dejansko je referendumsko odločanje o tej zadevi neke vrste nezaupnica parlamentarni, predstavniški demokraciji.« Dr. Drnovšek pa je 19. marca na poslansko vprašanje v DZ odgovoril, da se vlada za zdaj še ni odločila, da bi predlagala referendum in da je »vlada zgolj eden izmed možnih predlagateljev referenduma«. S tem je namignil, da bo vladna koalicija poskušala oteževati razpis referenduma.

To so torej vidiki onemogočanja stališč en gross, ki so v neskladju z vladajočim političnim programom. Kako pa je s tistimi posamezniki, ki iz instrumentalizirane statistične gmote aktivno izstopajo in javno izražajo svoje pomisleke ali nestrinjanje? Kot bomo videli v nadaljevanju, jih imajo za bolj ali manj neresne, čudaške, škodoželjne ali vsaj nestrokovne govorce. Včasih pa za ignoriranje zadostuje celo že to, da govorec ne zaseda odgovornega političnega položaja.

Zagovorniki vstopa v Nato trdijo, da so nasprotniki zaradi svojega ne-položaja v institucijah odločanja ali posebnih lastnostih (nazorska pripadnost ali socialni izvor) nepristojni in nesposobni sooblikovati slovensko politiko do Nata.

Na omenjeni 16. seji DZ so predlagatelje nevšečne referendumske pobude poskušali »odpraviti«, rekoč, da so premladi in neresni za konstruktivno politično delovanje in soodločanje o varnostni strategiji Slovenije. Logika takšne vrste diskreditacij ni nova. Z enakimi besedami je Jelko Kacin poskušal odpraviti avtorja tega članka na okrogli mizi »NATO: referendum?«, ki jo je 16. 4. 2002 organiziralo društvo študentov politologije Polituss na Fakulteti za družbene vede.

Na zasedanju Severnoatlantskega sveta in Slovenije 9. 4. 2002 se je dr. Dimitrij Rupel opravičeval zaradi nejasne javne podpore vstopu v Nato »Zunanji minister je, kot je povedal po srečanju, tudi poskušal razložiti, zakaj je javna podpora članstvu v zvezi NATO trenutno tako nizka. Razloga v ozadju sta večinoma nerazumevanje in nevednost, svoje pa prispevajo tudi mediji in nevladne organizacije.« (STA, 9. 4. 2002) Taisti dr. Rupel je 18. marca na spletni strani MZZ v spisu Pritožba na napačni naslov navedel še nek drug razlog za nasprotovanje vstopu v Nato: »Očitno lahko marsikatero politiko razložimo iz drobnih zamer in užaljenosti; pri čemer nekateri računajo na pozabljivost, drugi pa na skrajno vljudnost in dostojnost svojih nasprotnikov.«

Še eden vidnejših zagovornikov vstopa v Nato dr. Anton Bebler (Mladina, pismo bralca, 18. 3. 2002) je k tem opazkam dodal pravo klasifikacijo domnevnih čudaških osebnostnih lastnosti in nazorskih drž pri nasprotnikih: »Kategorije možnih intelektualnih nasprotnikov se pogosto medsebojno prekrivajo - radikalni pacifisti in okoljevarstveniki (zeleni), kulturniški amerikanofobi, nasprotniki potrošništva, protiglobalisti, anarhisti, neomarksistični dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, člani Nove stranke in Komunistične partije Slovenije, ksenofobi, šovinisti, nacionalisti, zaplotniki, obrambni varčneži ali zastonjkarji, avstrofili, rusofili, srbski nacionalisti, srbofili in opozicionisti kar tako oziroma iz principa. Njihovo skupno število je skromno, nekateri izmed njih pa so zelo glasni.«

Dr. Rupel je nasprotnikom vstopa v Nato vsaj dvakrat odrekel pristojnost za aktivno sooblikovanje državne politike z argumentom, da pač niso nosilci vodilnih državnih funkcij: »Vse kaže, da se ponekod (predvsem v časniških člankih) ti nasprotni in dvomljivi glasovi pretirano poudarjajo in da dejansko ne izražajo večinskega razpoloženja. Negativni glasovi ne prihajajo niti iz strokovnih ustanov niti iz oblastnih struktur niti iz glavnih koalicijskih ali opozicijskih političnih strank.« (Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO, spletna stran MZZ, 4. 2. 2002) In kaj po Ruplovem mnenju pomeni biti zgolj navadni državljan, torej niti poklicni politik niti poklicani strokovnjak? Razen volilnega glasu nič: »Če je kdo pričakoval, da bo s samim vstopom v prostore parlamenta in z nastopom v okviru 'javne predstavitve mnenj' mogoče neposredno, v konfrontaciji z državnim vrhom, revidirati veljavno zunanjo oz. obrambno politiko, se je seveda zmotil. Zaenkrat je za poslansko mesto potrebno kandidirati in dobiti ustrezno število glasov.« (Pritožba na napačni naslov, spletna stran MZZ, 18. 3. 2002)

Zaključimo s še enim citatom, tokrat s svarilom poslanca dr. Janeza Podobnika s 16. redne seje DZ, 22. maja: »Ali se vam zdi, da slovenski volivec in volivka, državljan in državljanka poslušata in nanju ključno vpliva, kaj o teh vprašanjih menijo predsedniki parlamentarnih strank, predsednik vlade, predsednik države, poslanci? Izgleda, da ne. Kaj je narobe? To je po našem mnenju ključno vprašanje in vprašanje kratkega stika, ki se je zgodil med ljudstvom in politiko. /.../ moramo na vse njihove pomisleke, ki jih imajo, odgovarjati potrpežljivo, iz dneva v dan, iz tedna v teden, ne samopašno, ne arogantno, pač pa odprto, dialoško in predvsem spoštljivo.«

Rdeča tiskarska barva se je v tednih po razglasitvi zmagovalcev Eme rabila v velikih količinah. Skorajda ni revije ali casopisa, ki se ne bi tako ali drugače dotaknil Sester v njihovih rdečih uniformah, Sestre pa so si v nekaj tednih napravile časopisni dosje, ki je primerljiv s clippingom kakšnega bolj vidnega slovenskega politika. Ti so namreč še vedno nesporne medijske zvezde.

Poročanje o Sestrah se je kaj hitro - sploh pa potem, ko je v zgodbo stopila še poslanka evropskega parlamenta Lousewies van der Laan in pred našimi parlamentarci zaigrala na karto, pred katero se jim šibijo kolena - na karto Evrope - razpolovilo na dva tabora: eni so pritegnili aktivistkam in aktivistom GLBT, ki so opozarjali na porajajoče izbruhe homofobije, na drugi strani so stali tisti, ki tega niso videli (ali niso želeli videti). Je pač tako, da se vsakršna fobija manifestira v različnih pojavnih oblikah, še najraje neeksplicitnih, ne pa samo v obliki na primer pretepa temnopoltega prebivalca Ljubljane - pa še v tem primeru nas policija in sodstvo poskušata prepričati, da ne gre za ksenofobičen in rasističen izpad. Prav tista (homo)fobija, ki ni transparentna, je najmočnejša, ker je najtežje ulovljiva. Pri tem me seveda čudi to, da je ta druga skupina poskušala zanikati tudi povsem jasno izražena homofobična stališča (»Jebem mater prokletim transvestitom, jajca jim je treba porezat  Te pedre je treba vse pobiti« ipd).

Glavnina preostalega pisanja o Sestrah se je skoncentrirala okrog vprašanja, s kom spijo Sestre. To so jih vprašali tudi na nacionalnem radiu, ko so tam prvič gostovale. V podobnem slogu se zdaj v najnovejši radijski reklami za Vego dva gospodiča sprašujeta, kako velikega ima Marlenna in če res drži, da ga je zadnjič držala v roki in da je majhen. Vse to se seveda nanaša na mobitel. Še sreča, da sta penis in mobitel v slovenščini istega spola, sicer bi spet nastala zmešnjava okrog spolov (pa čeprav samo slovničnih). Številni novinarji kar niso vedeli, ali naj v pisanju o Sestrah uporabljajo ženski ali moški spol. Stvar so obrnili sebi v prid in zato v oklepaje postavljali obe različici, češ, kako naj človek ve, kakšnega spola so ta bitja. Vse skupaj naj bi izpadlo humorno. Da smo vse lahko popredalčkali, so Sestre postale 'neprave ženske', 'moške sestrice', 'sestre, ki se brijejo' ali celo - kaj bi komplicirali - 'Bratje'. Ker jih nismo mogli stlačiti v nobeno znano kategorijo, se je bilo potrebno vprašati, kaj je narobe z njimi, da niso take kot mi. Za odgovor so poskrbele kar Sestre same, potem ko jih je Vesna Milek v intervjuju za Sobotno prilogo pobarala po njihovi vzgoji. Eno od njih sta vzgajali samo mama in babica, pri drugi sta se starša ločila pri petih letih  Aha, pa jih imamo. Glejte, kakšne posledice na otroku lahko pusti disfunkcionalna družina!

Sestre so z vstopom v medijsko javnost poleg vsega drugega sprožile vrsto debat o transvestizmu. V kolikšni meri je ta debata prispevala k senzibilizaciji širše javnosti za vprašanje relativnosti biološkega spola v povezavi z družbenim in k razumevanju pritiska ozko določenih in zgolj dveh družbenih spolov, je težko reči. Za marsikoga so Sestre preprosto ostale pedri, žaljivka par exellence. »S pedri na Evrosong,« se, na primer, bohoti naslov v Slovenskih novicah. (22/2) Ni bilo treba dolgo, da so po elektronski pošti in ob vrčkih piva začeli krožiti vici o Sestrah. V osnovi so bili to vici o homoseksualcih (pardon: pedrih!), vsebinsko jedro pa se je koncentriralo okrog analnih spolnih odnosov in penisa. Sestre so postale sinonim za »pedra«. Zato se ne gre čuditi dejstvu, da so 29. aprila, na začetku finala letošnjega košarkarskega pokala med Olimpijo in Krko, navijači z novomeškega dela tribune svoje nasprotnike degradirali tako, da so skandirali: »Vi ste sestre!« Isto so potem počeli še mariborski navijači na nogometnem derbiju v Ljubljani. Ampak vrnimo se k homofobiji, ob kateri nekateri dobivajo rdeče pike, če jo samo omeniš. Nepodpisani novinar Slovenskih novic tako potoži, da je šla zadeva »celo tako daleč, da če ti trije razigrani fantje, preoblečeni v dekleta, oziroma stevardese, niso kaj prida všeč, te znajo kaj hitro razglasiti za homofoba«. Tudi Srečko Niedorfer je v Večer zapisal, da »zoper izbiro Sester nisi mogel reči ene same besede brez tveganja, da te obdolžijo homofobije, kar je približno tako, kot če bi se deklariral za rasista«. (28/5) Mitja Cjuha v članku Jasnovidni Nedeljski opozarjanje na homofobijo poskuša relativizirati in pravi, da je glasnih le »nekaj zagrizencev, ki 'sovražijo geje', večina pa se ob drugačnosti le nasmehne, poglobljeno pa o njej ne razmišlja«. No, kljub vsemu 55 odstotkov državljanov in državljank Slovenije o tem razmišlja vsaj toliko, da vedo, da za svojega soseda ne bi hoteli imeli homoseksualca. In problem je ravno v tem. A če nanj opozoriš, se opozorilo v vsaj nekaterih medijih obvezno vrne kot bumerang: »Gre za histerijo tolerantnih - tistih, ki ne bi nikomur skrivili lasu na glavi,« v svoji kolumni Homofobija kot samouresničujoča se diagnoza piše Marko Crnkovič. Ne samo da je homoseksualna skupnost stigmatizirana, stigmatizirani so tudi vsi tisti, ki upajo opozoriti na to. Na udaru so bili predvsem aktivisti in aktivistke GLBT. Janja Prešern v komentarju v Mladini po Evroviziji pomete s celotnim domačim aktivizmom GLBT in jim pripiše nekaj, kar nikoli ni bilo njihovo javno izraženo stališče o Sestrah: »Sedaj jim [Sestram, op. a.] nekateri SLO-aktivisti očitajo, da niso dovolj naredile za 'sceno'. Ampak 'nevpleteni' opazovalci vemo, da so naredile več kot deset let gejevskega aktivizma skupaj.«

V vsesplošnem otepanju oznake 'homofob' je pozitivno vsaj to, da na deklarativni ravni homofobija ni sprejemljiva, čeprav za marsikoga seveda še vedno ostaja (zasebna) žlahtna vrlina. Verjetno je nesporno dejstvo, da se je večina tistih, ki so glasovali na Emi, počutila ogoljufana zaradi pravil in sistema glasovanja. Kar je povsem legitimen občutek. Tisto, kar moti v tej zgodbi, je dejstvo, da se ta ista množica lansko leto, ko je bila z istimi pravili 'ogoljufana' za svoje glasove in izbrano Karmen Stavec, ni začela oglašati. Vsaj tako vehementno se niso polnile internetne klepetalnice in časopisni stolpiči pisem bralcev, radijske postaje niso tako vehementno odpirale svojih telefonskih linij ali pa na to temo brali SMS sporočil. Je torej mogoče, da se za propadlim glasovanjem vendarle skriva tudi homofobija, ne pa zgolj - kot so nekateri mediji poskušali prepričevati - jeza zaradi glasovanja? Pravila so bila konec koncev znana v naprej, ista kot lani. Pri tem seveda ne gre za vprašanje všečnosti ali nevšečnosti zmagovalne pesmi, temveč za tisto, kar se Domen Mal sprašuje v Slovenskih novicah: »Ali Slovence torej bolj moti, da je zgubila Stavčeva, ali da so zmagale tri stevardese, ki si morajo podlagati prsi in se vsak dan vsaj enkrat briti?«

Homofobija v primeru Sester je torej oponiranje njim zaradi njih samih: to pa je bilo precej očitno moč razbrati tako v pismih bralcev kot v izjavah poslušalk in poslušalcev in vsebini SMS sporočil, ki so jih prebirali na zasebnih radijskih postajah. Ne smemo pozabiti niti na poskus vrha RTVS in Aleksa Štakula, da Svet RTVS Emo razveljavi (čeprav za to ni pristojen in so bila pravila, kako 'odreagirati', če se telefonsko glasovanje sesuje, znana vnaprej). »Ne morem si kaj,« v pismih bralcev v Delu piše Katja Tibernik, »da ne bi javno izrazila svojega mnenja. Sem Slovenka, ponosna sem na mojo lepo deželo, na žene in može, ki so v zgodovini Slovencev veliko naredili za svoj narod, ponosna na naravne in kulturne vrednote dežele, 'ki je tako lepa, da je lepše ni', kot je rekel Leon Štukelj. Zato ne dovolim, da me Slovenko predstavljajo taka bitja, kot so bila nepravilno izbrana ne Emi. Gospe Miše Molk pa v razmislek: arhitekt Plečnik je napisal na spomenik 'Molimo za zdravo pamet'.«

Karina Cunder je v svojem komentarju v Delu takoj po Emi pisala, da se tudi v njihovo uredništvo zgrinjajo žolčna pisma, »ki so (zanimivo) usmerjena predvsem v osebne napade na nekoga, ki je v tej zgodbi do zdaj sedel ob strani, po moško švical v rdeče salonarje in afektirano pošiljal poljube«. (19/2) Teh pisem Mateja Klarič, ki sedi v istem uredništvu, očitno ni brala, saj v Delov komentar Pod katerim drevesom lajati zapiše: »V nobenem mediju nisem zasledila podpihovanja v smislu, da naj bi bila zmagovalna pesem sporna zato, ker jo pojejo transvestiti.« (16/3) Na laž jo je slabih 14 dni pozneje postavil še lasten časopis, saj je anketa Dela Stik (28. 2. 2002) pokazala, da več kot polovica (51,4 %) tistih, ki niso bili zadovoljni z izborom zmagovalne pesmi na Emi (teh je bilo 58,5 %) kot razlog za svoje nezadovoljstvo navajajo, da »skupina travestitov ni primerna za predstavitev Slovenije v tujini.« Sicer pa, samo za okus prisluhnimo, kaj je bilo 20. aprila v polurni kontaktni oddaji moč slišati na Radiu Ognjišče, kjer je sicer glasbena uredniška politika po Emi prepovedala predvajanje Sester, ker da ne dosegajo zahtevanih kvalitetnih standardov: »To je sramota za Slovenijo! Pa ja nas ne morejo zastopat tisti geji, pa travestiti. Zahtevam takojšen odstop gospe Miše Molk!  To so navadne spake, sramota, da bodo predstavljali našo lepo deželo. Na koncu še v Evropsko unijo ne bomo mogli. ... To je bosanska kultura ..., ki se tepejo, kaj smo jim pa vsem državljanstva dali ... To so Bosanci, so drugačni od nas Slovencev, prav nam je.  Žalostno, res žalostno, da nas bodo zastopala ta skrpucala. ... To so bolniki ... sramota.  Pravijo, da je vpleten tudi kriminal.«

Tako kakor Alja Brglez, ki je po službeni dolžnosti Evropo poskušala prepričati, da v Sloveniji ni homofobije, tudi Marko Crnkovič v že omenjeni kolumni (pa tudi v izjavi za angleški BBC) zastopa mnenje, da v odzivu javnosti ni moč videti homofobije, temveč le jezo zaradi propadlega telefonskega glasovanja. Kljub vsemu piše, da »mediji ugotovijo, da se jim v bistvu splača odpreti mikrofone in stolpce tudi za izražanje mnenj tistih, ki o gejih grdo mislijo.  Novinarji, sicer pametni in preudarni ljudje, ne pozabijo svariti pred homofobijo. Ampak ali niso sami izbezali vseh teh latentnih, privatno mislečih homofobov na plano?«

Debate na internetnih forumih - tako živih menda še ni bilo - so postregle s celo paleto različnih fobij - v ospredju sta homofobija, v povezavi s tem pa tudi nacionalizem. Mimogrede, tudi Sestre so izjavile, da je »svinjarija , da smo Hrvatom dali 12 točk, oni pa nam samo osem!« (po Dnevniku, 27/5). E. Z. na Večerovih straneh piše (vsi citati so v izvorni obliki): »K HUDIČU S TISTO SLOVENSKO(!) KULTURO, KI JO USTVARJATA MAGNIFICO IN ĐURO.« (17/2) Patriot na FDV-jevskih internetnih straneh dodaja: »Evo točno to se je zgodil kar sem reku, ni vam dost da sam žvite, ne vi morte sramotit celo državo in sramota za Slovenijo da je to golazen izbrala za svoje predstavnike, za predstavnike države. Katastrofa !« In potem še: »Pa sramota za Manifika da napiše tak komad, zgleda da je Manifiko res peder kot pravi njegov komad, res lepo je sramotiti domovino, ki sploh ni tvoja.« (17/2) Crusade na istih strane piše: »Pedri pa še ČEFURJI! Ne pozabt! Ne znajo slovensko. Niti slabo! ... žalostno ...« (18/2) Žiko, isti dan:« Prekleta banda komunistična ljubljanska, kaj se delate norca iz nas plačnikov RTV prispevka! Miša Molk, Mojmir Sepe in njihove kompanije bi poleg umobolnice morale iti še v zapor. Peščica debilnih strokovnjakov lahko premaga v glasovanju stotisoče Slovencev in nam pripravi sramoto za celo Slovenijo. Sram me je in večina Slovencev bo sram, če bodo šli na Evrovizijo ti dvospolniki.« (18/2) Na točki nacionalnega ponosa, ki je bila sploh v ospredju teh debat, se na iste strani oglaša tudi Tankist: »Skos sam eno in isto nabijate, da se mormo met radi, pa sprejet drugačnost, ker je to zdej modern, pa vsi k so proti so eni šentflorjanci, šovinisti, nestrpneži,... Na bruhanje mi greste! Degenerirani ste enako kot Sestre. KJE JE VAŠ PONOS? Verjetno nekje globoko v vaši riti. Lep pozdrav iz slovenske Slovenije.« (27/2) Podobne debate so potekale tudi na internetnih straneh časopisov. »Upam da nas bodo na evroviziji zamenjal za Slovaško,« na internetni strani Dnevnika piše Vojko. »Ti trije pedri so največja sramota za Slovenijo do zdej.« (23/2) Boštjan z izrecnim poudarjanjem, da nima nič proti nikomur, dodaja: »Tista grupa pedera na čelu z podgano molk je očitno dirigirala izbor. kako je mogoče da je karmen stavec dobila 6 krat več glasov gledalcev kompletna takoimenovana strokovna žirija pa je glasovala za pedre. da se razumemo proti nikomur nimam nič sem samo za poštenost ki je včeraj očitno ni bilo. izbor me spomija na zadnji izbor v skupni jugoslaviji ko je po očitni srbski kuhinji šla v italijo bebi dol. karmen ti si našazmagovalka kljub temu da ne greš na eurosong.čestitam ti.«(17/2). Podobno je bilo tudi na straneh Mladine. Neznance piše: »Zmaga gor ali dol, če imajo Sestre res kaj jajc in 'jajc', potem bo treba dat tiča na tnalo in sekat. Nič ne pomaga. Samo ne vem kako se bodo potem porivali(e) med sabo. Saj so pedri oz. pedrovke po novem.« Na nek način je mnenje številnih povzel Zelezni Anze: »Ni mi vsec, da so nekaksni transvestitski grdobci premagali lepo, prsato in vrednot polno Karmen.« Nekdo, ki se je pomenljivo poimenoval Vest, se je na internetni strani Nove Slovenije spraševal: »Zanima me kakšno bo naslednje obnašanje, ki ga bo družba »sprejela«. Kdo ve, morda bodo naši otroci čez 10 let razpravljali o legalizaciji pedofilije, ali kakšne druge iztirjenosti.« Dr. Milan Kucančič pa piše: »SESTRE: ćestitam vam za nesporno doseženo 1. mesto na EMI. Prav tako čestitam nepristranski strokovni »režiji« pod vodstvom Miše Molk in Mojmira Sepeseta. Vse zgoraj imenovane pozivam jutri ob 11,00 v moj predsedniški kabinet, kjer vam bom osebno čestital in tovariško objel za trajni spomin. Z menoj in mojimi sodelavci pa se bomo dogovorili za nadaljne korake, kako bi zajebali Slovenčke in ostalo Evropo. Zaradi večje prepoznavnosti in pozornisti na Evroviziji pa že sedaj predlagam: 1. da se SESTRE preimenujejo v KURČEVE PIZDE 2. vodja odprave: SILIKONSKA KURBA MIŠA in 3. dirigent odprave MOJMIR PIZDOLIZEC.« (18/2) Na vseh straneh je bilo objavljenih tudi precej groženj. Anonimnež tako piše: »FUJ, PRAŠIČI NEMARNI BUZERANTSKI, STRAN OD MENE IN MOJIH OTROK!!! Škoda, da je Dolfe že mrtev; ta bi vas ozdravil s svinčeno metodo...« Peder na Vecerovih straneh: »TUDI JAZ NIMAM NIC PROTI PEDROM!!!!!!! VSAJ NIC UCINKOVITEGA: ALI KDO MISLI, DA BI STRUP ZA PODGANE DELOVAL ???« (18/2) Nekdo, ki se je predstavil kot Polde Bibič, pa piše: »Pozdravljeni dragi Slovenčki! Ne se sekirat, so pač pedri na naši sceni. Vse skupaj te prisili do tega, da samo bruhneš in se skozlaš, tako kot je treba, gorsa na vse to! Kaj se te mislijo tote prasice, da tako delajo! Trba jih je ubit, pa neki pustit, da jih bodo vse videli, da se to nebo več dogajalo.« Tovrstne gnojnice se je po internetnih straneh v dnevih po Emi izlilo v ogromnih količinah. Internet kot nova oblika medija je namreč še vedno najbolj prepustna oblika za izražanje vsakršnih mnenj, tudi tistih, ki pozivajo k nestrpnosti. Vrednota svobode govora pa vendarle ni neomajna, mejo ji namreč postavlja sovražni govor. Tako je za tisto, kar se na teh straneh pojavlja, odgovoren lastnik strani, ki je postavljena na določenem strežniku (v prej omenjenih primerih Večer, Dnevnik, Mladina, FDV, Nova Slovenija itd.).

Časopisni internetni forumi so resda označeni z opozorilom, da časopisna hiša ne odgovarja za to, kar se pojavlja na njihovih forumih, a to je zgolj prelaganje odgovornosti. To je približno tako, kot če bi na Delu rekli, da niso odgovorni, da objavljajo pisma bralcev. Za tem namreč vedno stoji neka uredniška politika. Če se sporočila na internetnih forumih pojavljajo avtomatično, potem je to problem tistega, ki takšno internetno stran omogoča in ne nadzoruje potencialno pojavljajočega se sovražnega govora. Meja med svobodo govora na internetu in sovražnim govorom ni namreč prav nič drugačna kot velja za druga medije. Če nekdo vzpodbuja sovraštvo ali nagovarja k nasilju, potem je to kaznivo dejanje, najprej za avtorja, nato pa še za tistega, ki je to omogočil. Skozi optiko kazenskega prava je to pomoč pri storitvi kaznivega dejanja z opustitvijo dolžne skrbnosti (300. člen KZ).

Sestre so čez noč postale državni sovražnik številka ena, ki pa mu je - tudi s premišljenim PR-om in v nadaljnjih tednih močno medijsko podporo, pa s poročili iz Estonije v tako rekoč samih superlativih - uspelo do določene mere ublažiti začetno fronto proti njim. »Seveda si ne gre delati iluzij, da je problem homofobije v Sloveniji rešen,« v Financah piše Nataša Ručna, »pač pa je preobrat od zgražanja v navijanje prej posledica nekakšnega 'črednega instinkta,' kot se je o navdušenju nad Sestrami izrazil eden od glasbenih urednikov.« (22/3) Pretirano bi bilo sicer trditi, da so bistveno spreminjale mnenje ljudi, da so sprožile nek val tolerance, so si pa vsekakor zagotovile svoj (nedotakljivi) prostor, kar je pravzaprav več, kot so verjetno pričakovale. Sprejela jih je ministrica za kulturo Andreja Rihter, Vega si je umislila glede na začetne odzive tvegano odločitev in Sestre postavila v svoja reklamna sporočila, po začetni zadregi pa jih je v svojo družinsko oddajo povabil celo Mario. Ko so Sestre dan po zmagi prvič nastopile pri Mariu, je kamera namreč uspela ujeti kar nekaj jeznih obrazov ljudi, ki iz protesta po nastopu niso ploskali Sestram, čeprav je v studiu menda nek človek, ki tako rekoč zapoveduje, kdaj je potrebno ploskati. Tudi sam Mario se jih je takrat - bržkone v strahu pred nepredvidljivimi reakcijami - na hitro znebil: »No, zdaj pa kar poletite z odra!« Druga oddaja Mario, ko so bile Sestre gostje večera, pa pomeni nekakšno točko 'počlovečenja' Sester, ki so bile, kot se da razbrati iz odzivov na njihovo zmago, v miselnih kategorijah marsikoga zgolj nekakšen stvor. Ko je namreč kot skrivna gostja na koncu oddaje svojega sina pred kamerami - recimo temu povprečnega slovenskega gledalca in gledalke - objela lastna mama, je bila to točka nekakšne katarze: »Mislim, da mi marsikdo lahko zavida, da imam take starše, da toliko gledajo na mene in na to, kar počnem,« je razlagala Marlenna, gledalci pa navdušeno ploskali. Nekateri so celo vstali in ploskali, kar v tej oddaji ni ravno navada. Na koncu se je res zdelo, da za njimi stoji Slovenija, vsekakor pa mediji, ki so jih medtem že proglasili za 'naše prijateljice Sestre', o njih pripravljali cele feljtone in posebne mini revije. Ampak tako se je samo zdelo. Danilo Slivnik v komentarju v 22. številki Maga po Evroviziji piše: »Na Evroviziji bi še vse šlo, če bi imeli Bratje (ali Sestre ali karkoli so že) vsaj nekoliko lepše noge, ne pa da so bili s svojimi krivimi hoduljami na spektakularnem talinskem odru videti, kot da so prišli iz sosednjega sovjetskega kolhoza (še v času, ko je bil tam komunističen režim). Toda zvijača je bila preprosta in je imela slovensko ozadje: transvestitska podoba nastopajočih naj bi pokazala na neko izmišljeno slovensko stvarnost, v kateri naj ne bi bilo več prostora za tradicionalne vrednote, kakršne vsako noč skrbijo protagonisti Kučanovega klana, bele maršalske uniforme spremljevalnega tria pa naj bi obujale nekakšno majsko politično jugonostalgijo, ki naj bi skupaj s preoblečenimi moškimi opozarjala, da se je Slovenija v zadnjih letih močno spremenila, vendar obenem ostala povsem enaka kot nekdaj.« Ali kot je na Večerov forum nekdo zapisal: »PEDRI,ČEFURJI,POVRHU PA ŠE RDEČE OBLEČENI! KAKO SIMBOLIČNO!!!«

Pričujoča kritična analiza televizijske oddaje Extra magazin na Pop TV je nastala predvsem skozi kalejdoskopski ne-red kulturoloških in feministično teoretskih ter strateških drobcev. Prevladujoči občutek avtorice ob predmetu analize je bil odpor, ker oddajo doživlja v prvi vrsti kot skrajno in vsestransko nemaren in ponižujoč televizijski izdelek. V tekstu se bo trudila popraviti slab okus s kreiranjem zloženke na drugem koncu optičnega valja. Namreč: v časovni perspektivi tega, »kam stvari (za ženske) grejo«, se zdi, da kritika ni dovolj, na mestu sesutega je dobro postaviti ideje in predstave, ki se jih bo dalo živeti brez občutja slabosti in nemoči.

Extra magazin je po svojih formalnih značilnostih zanimiv fenomen. Je žanrski hibrid informativne oddaje, oglasov za njo samo in parodije na osrednjo informativno oddajo iste televizije. Oblika sama po sebi vzbuja željo po refleksiji, vpogledu v konceptualno zasnovo in produkcijsko proceduro. Gledalka si namreč ne more predstavljati, da je izdelek dejansko tisto, kar hoče biti. Pomislek, ki nastane ob formalnih značilnostih oddaje, se potrdi ob analizi spolnih vlog in statusa žensk v Extra magazinu.

Začeli bomo z voditeljico oddaje, katere drža in oprava napovedujeta, da se bomo ženske, ki se imamo za sposobne mišljenja o spolu, med spremljanjem oddaje počutile nelagodno. Pod nadzorom in znotraj prevladujoče norme ženske privlačnosti je vsak gib, oblačilo običajno poudarja anatomske atribute ženskosti, a predvsem v zgornjem delu deluje kot oklep. Voditeljica Alenka Vidic je znak za omejeno gibanje. Mesečno spremljanje Extra magazina (27. 3., 3. 4., 10. 4., 17. 4. in 24. 4. 2002), ki smo si ga zastavili za nalogo, je potekalo z močno omejitvijo »gibanja« po ženski reprezentacijski mreži. Nabor podob, vlog in statusov žensk v Extra magazinu je skromen in regresiven, kljub obetu izjemnega, ki ga napoveduje beseda extra. Zanimivo pa je, da ta oddaja misli, da misli spol drugače. Nezgode v »extra« konstrukcijah spolov odgovarjajo zgrešenemu oblikovnemu hibridu oddaje.

Štiri od petih analiziranih oddaj se začenjajo s predstavitvijo uspešne slovenske estradne pevke ali športnice. Dominantna pozicija in status sta v dveh primerih »zmehčana« s spustom v »stvarnost« diskretno razgaljenega telesa (Karmen Stavec pri maserju, 27. 3.) oziroma vloge predane matere (Simona Weiss pri nakupovanju stvari za dojenčka, 17. 4.).

Podobno se zgodi pri feljtonskih predstavitvah tuje estrade in zvezdniškega sveta, ki številčno uravnoteženo zastopa oba spola, vendar so komentarji ob slavnih tujih ženskih imenih izrazito seksistični. Pričakovano izstopa Brane Kastelic: »Kamera je počivala na dojkah Ume Thurman.« (27. 3.), »Julija Roberts je zgubila orjaka // njegova štanga // ji ga ni dal.« (24. 4.).1 Tudi domače pevke se v prispevku o slovenski estradi komentira na podoben način, vendar so opisi v teh primerih bolj pavšalni in manj žaljivi (na primer fragment o Karmen Stavec, 17. 4.: »Moški so navdušeni nad njenim stasom.«). Druge reprezentacijske diskriminacije žensk, ki so strukturno vpisane v oddaje Extra magazin, predstavljajo vizualne in verbalne artikulacije ženskih in moških vlog v vsakdanjem življenju skozi pojmovanje dihotomije pasivno (žensko)/aktivno (moško) in njenih izpeljav: gledati (moško)/ biti videna (žensko), gospodovati (moško)/ odzvati se, ubogati (žensko). Tako na primer »motorji zažigajo šele, ko jih krasijo seksi telesca«, moški upravljajo z gibanjem žena: »Bi vi pustili svojo ženo takšno na ulico?« (o srečanju motoristov na Floridi, 27. 4.); izbrane ženske akterke v oddaji pa tudi same vedo, kje je njihovo mesto (Štajerka Helena, 17. 4.: »Delam to, kar je naloga vsake ženske.«). Ideje o družbeni enakosti spolov, ki so se povedanemu navkljub dotaknile Extra magazina, se odražajo v že omenjeni pojavnosti uspešnih žensk na privilegiranem mestu v oddaji (ta ženska uspešnost je tekom posamezne oddaje predvsem uspešno omajana z opisanimi seksističnimi komentarji) in v eksplicitno komentirani, uprizorljivi »preobrazbi« moškega v seksualni objekt, ki naj bi bil oziroma mora biti (?) s strateškega vidika simetričen ženski vlogi spolnega objekta (na primer Full Monthy, 27. 3.; prispevek o plastičnih operacijah moških zadnjic, 24. 4.). Da je tako konstruiranje moških v predmete poželenja skozi oddajo Extra magazin z vidika aktivne in želeče ženske mračen podvig, najbolj očitno razkriva prispevek o šestindvajsetletnem prostitutu z Gorenjske. Fant, »žigolo« in »seksualni delavec«, v prispevku govori o kupljivosti svojega telesa in razkaže telesne čare, oponašujoč način prostitutk. Na »poslovne« obiske hodi s primernim imidžem; z opisom žensk, ki so mu kot stranke sploh po volji in s slengovskim pejorativnim izrazom za ženski spolni organ pove, da je, čeprav kupljiv, gospodar položaja v seksualnih menjavah.

Seksualnost kot človeško blago je v Extra magazinu domena žensk tako glede na spolno reprezentiranost po številu prispevkov kot paradigmo prodaje telesa; slednja pokriva tudi zgolj prisotnost ženske v okolju, kjer dominirajo moški. S kupljivim seksom je zato, čeprav skozi zanikanje, lahko pojmovana celo avtonomna in bojevita ljubljanska taksistka (prispevek o Mojci Govednik, 24. 4.). Ladja - plavajoči bordel z »razuzdano ustrežljivimi dekleti« na Palmi de Mallorci (27. 3.), porno zvezda Cassandra, portretirana z obilico razgaljenih posnetkov (3. 4.), Štajerka Helena, katere »roke so neprestano zahajale k izvoru strasti« tako v besedah kot na sliki (17. 4.) in še veliko drugih mimogrede razgaljenih in ponujajočih se žensk proti gorenjskemu »žigolu« v spodnjicah in sončnih očalih, kot nalašč nič do konca razgaljeni skupini »full monthy« in nemškemu porno igralcu, ki mu odpoveduje srce tako rekoč pred očmi: gre za povzetek, ki opisuje spolno razmerje seksualnega užitka, ponujajočega se heteroseksualno usmerjenima gledalki in gledalcu.

Z vidika reprezentacije spolov najbolj izzivalen prispevek obdobja, v Helenino žensko reproduktivno anatomijo in na stroške Extra magazina obdelano telo gledajoča kamera s spremljajočim tekstom - »erotika je res lepa, a ponavadi zasebna« in »deliti erotiko s Slovenijo« - je opravil pomembno gesto v smeri napredka »pornografske« debate v Sloveniji. Če se nam je na nevladni ženski sceni in seveda v okviru ženskih študij in feministične teorije posrečilo prestopiti moralistično argumentacijo proti pornografiji, se nam je zataknilo pri argumentaciji z delitvijo reprezentacij ženske seksualnosti na erotiko in pornografijo. Zakon o medijih razlike ni prepoznal (glej članek Alda Milohića v prejšnji številki Medijske preže), vsebinske in institucionalne težave so se obetale tudi s samo definicijo pornografskega v razliki od erotičnega. Extra magazin opozarja, da je potrebno govor o pornografiji pri priči usmeriti na polja, ki so v državah in mednarodnih institucijah z več regulativnimi izkušnjami v zvezi s pornografijo videti obetavna. Pornografija je sestavni del vsakdanjega življenja in »so-tekst« (Winograd) drugih spolnih razmerij neenakosti. Soorganizira pogled na ženske, jih konstruira kot spolno razpoložljive, mazohistične, pasivne oziroma nenasitno želeče, predvsem pa manjvredne osebe. Če kani Extra magazin kupovati razgaljena in nastavljajoča se telesa za par ur nege in nekaj minut vprašljive slave, lahko same, sami pornografijo pojmujemo kot del spolne industrije, ki je povezana s trgovino z ženskami, prostitucijo, z neposrednimi in sofisticiranimi oblikami prisile. Omenjeni pojmovanji pornografije jo iz registra seksualnosti premeščata v register spolne diskriminacije, zlorab in nasilja; integrirani sta v listine Evropskega parlamenta in nekaterih drugih institucij EU in ZN2 in legislaturo držav kot so Belgija, Kanada, ZDA, Nova Zelandija in Avstralija.

Žal se ta tekst zaradi prostorske omejitve ne sooča z najbolj pogostima pro-pornografskima argumentoma svobode izražanja in liberalistične možnosti za izbiro medijskih produktov na individualni ravni, vsekakor pa meri na nadaljevanje v tej smeri s tematizacijami že obstoječe regulacije pravice do svobodnega izražanja in represivnimi posrednimi učinki televizijske instance in njene artikulacije spolov s pomočjo pornografskega materiala.

V tem članku bomo razmišljali o oddaji Ekstra Magazin, ki jo ob sredah ob 20. uri predvajajo na Kanalu A (oddaja je bila pred meseci na sporedu vsak dan). Najprej bomo pozornost posvetili načinu komunikacije v oddaji, za tem njeni vsebini. Ekstra je v prvi vrsti spektakel, zgrajen na vizualnem in verbalnem upovedovanju, ki svojo »zgodbo o uspehu« gradi v prvi vrsti na družabnem. Ekstra nima nikakršnega namena informirati; gre mu za zabavanje oziroma za šokiranje. Kratke, dramatične zgodbe, ki so hitro, barvito in sočno upovedane (poudarek je na zgodbah, saj ne gre za informacije), stavijo na emocije. Zgodbe predvsem zbujajo čustva in šokirajo. Nekatere šokirajo, ker se zdijo zelo neverjetne, druge, ker senzacionalizirajo vsak še tako nepomemben in obroben detajl. Dokaz za to, da so se tudi tiste zgodbe, ki se zdijo še tako nepredstavljive, resnično zgodile, je televizijska slika: poudarek je na živih barvah in prikazih detajlov.

Gledalca televizije Ekstra pravzaprav spremlja vsak dan; intenzivno oglaševanje izsekov iz zgodb s senzacionalističnimi napisi na (rumeni) podlagi ves teden vabi h gledanju. Reklama obljublja napetost, »žgečkljivost«, šokantnost, skratka vabi v prostor, v katerem nemogoče dokazljivo postane mogoče. Ker so zgodbe na kratko in izrazito senzacionalno predstavljene že v reklamnem sporočilu, je z njimi seznanjen tudi gledalec, ki oddaje sicer ne gleda. Oglasi torej agresivno ponudijo vsebino, ki si jo gledalec zapomni ravno zato, ker se zdi neverjetna. In v tem je bistvo spektakla, kot ga producira Ekstra. Ne gre samo za prikazovanje blišča in bede, gre za predstavljanje neverjetnosti in obljubljanje, da se neverjetno lahko uresniči. In kaj je skupno vsej tej neverjetnosti? Z eno besedo verjetje, da je vse, kar Ekstra ponudi, dejansko ekstra. Tisto, kar Ekstra objavi, je ekstra. In kaj je to? Voditeljica Alenka Vidic bi rekla, da biti ekstra pomeni biti nekaj posebnega. Ekstra postane statusni simbol, postane zaželeno in postane tisto, kar naj bi vsakogar privlačilo. In kjer je nekaj ekstra, tam je vedno tudi Ekstra. Tako voditeljica prepričuje, ko poudari: »letos je bil tam tudi Ekstra.« Če ste ekstra, torej Ekstra ne zamudite. To je njeno sporočilo, ki »vrhunec« v pomenskem smislu doseže v voditeljičinem oguljenem pozdravnem sporočilu, s katerim zaključi vsako oddajo: »Bodite in ostanite ekstra.« Če smo najprej omenili že videni konec, pa naj povemo tudi, da voditeljica oddajo na že videni in že slišani (ekstra) način tudi začne: »Vabim vas, da si ogledate naslednje zgodbe.« Ali pa: »Vabim vas, da si skupaj ogledamo nove zgodbe.« Voditeljica vabi gledalca v svojo družbo. Obljublja ekstra zabavo. Obljublja, da bo ekstra resnico razkrila v imenu gledalca. Zanimivo je, da striktno uporablja besedo »zgodba« in ne, na primer, informacija ali novica. Ekstra gradi naracijo na zgodbah: »Po oglasih se kmalu vrnemo, zato ne zamudite naslednjih zgodb, ki smo jih pripravili.« »Sledijo oglasi in kot vedno se kmalu vrnemo in si ogledamo nove zgodbe.« Informacija ne obstaja in ni pomembna, pomembna je zgodba, ki je resnična, šokantna, ekstra.

Voditeljica je pomembna tudi zato, ker oddajo na nek način pooseblja. Stilizacija voditeljice pooseblja vsebino. Voditeljica z gledalcem komunicira sicer preprosto, vendar zelo neposredno: »nevsakdanjost« njenega stila oblačenja (pogosto oprijeta oblačila različnih barv, dekolteji in visoke pete) je v skladu z njenim govorom o vsem, kaj je ekstra. Njena obleka konotira vsebino. Scena v televizijskem studiu in občutek, da voditeljica »obvladuje« živo rumeni prostor, dopolnijo estetizacijo celotnega spektakla. Ekstra vsekakor pooseblja žanr, v katerem gre v prvi vrsti za komunikacijo in ne za informacijo. Tudi v tem smislu je zgovorna voditeljica, ki raziskuje vse ekstra v imenu gledalca, tisti »porok«, ki zgodbe pravzaprav šele naredi resnične in verjetne. K dosegu spektakelskega učinka poleg vizualne komunikacije prispeva verbalna komunikacija. Ta je povsem prilagojena zgodbi: gre za značilno poudarjanje določenih besed, za prepoznavno intonacijo in za to, kar je še posebej značilno za voditeljičin govor, dramatizirano uporabo glasu.

Naslednje, kar je značilno za komunikacijo voditeljice z gledalcem, je ustvarjanje vtisa domačnosti in zaupanja. Voditeljica gledalce prepričuje, da se je ekipa Ekstra do zgodb dokopala »zanje«: »Za vas smo obiskali « Kar navadno sledi, je klišejska dopolnitev: »Zaupala nam je, zaupal nam bo.« Tabloidni jezik prepričuje gledalca, da je bilo nekaj ustvarjeno prav zanj. Zgodba se je zgodila, za njeno razkritje je poskrbela ekipa Ekstra in zgodbo predstavila samo za gledalca. Takšna komunikacija stavi na občutek intimnosti in na vzpostavljeno zaupanje med voditeljico in njeno ekipo ter gledalcem.

In kaj lahko rečemo o vsebini? V splošnem to, da se povsem sklada s formo. Vsebina je z eno besedo banalna ali, kot bi rekli v diskurzu popularne kulture, trivialna. Če zgodbe malce bolj pozorno pogledamo, ugotovimo, da se trivialnost kaže v treh prepoznavnih tipih zgodb: prvi tip so t. i. tabloidne zgodbe, ki prikazujejo izseke iz tujega, holivudskega in britanskega glasbenega in filmskega sveta ter domačega, predvsem glasbenega in športnega zvezdništva. Zanimivo je, da »televizijski rumeni tisk« dobiva tudi dejanske lastnosti tiska, ki so primerljive z značilnim slogom zlasti Slovenskih novic. Kratki napisi na rumeni podlagi v zgornjem levem in spodnjem desnem kotu ekrana, na primer »šokantno«, predstavljajo dobesedni prenos senzacionalističnih prijemov iz tiskanega v vizualni medij. Učinek je podoben, namen razviden. Če je prvi tip zgodb razumljen v kontekstu tabloidizacije, potem gre pri drugem tipu zgodb za guinesseizacijo. Gre za zgodbe, v katerih »navadni« ljudje postavljajo najbolj možne čudne rekorde in s tem postanejo zanimivi za javnost. »Navadni« ljudje, ki se ločijo od svoje navadnosti in postanejo ekstra, so zanimivi, ker šokirajo in pripovedujejo o sebi. V Ekstra tekmujejo sami s sabo v najbolj nepredstavljivih veščinah; tisti, ki so še posebej spretni, so s svojo »ekstrostjo« z besedo ali dvema zapisani v Guinessovi knjigi rekordov. Rekordi so najbolj neverjetni  Za naracijo tretjega tipa zgodb pa je značilna seksualizacija, tudi golota in obscenost.

Bodimo zdaj še bolj konkretni in do sedaj povedano ilustrirajmo s primeri. Navedimo nekaj zgodb, ki jih uvrščamo v prvo skupino, torej v skupino tabloidnih pripovedi; najprej iz sveta domačega zvezdništva (seveda ob predpostavki, da v Sloveniji kaj takega sploh obstaja). Ekstra je, na primer, »razkril«, da Karmen Stavec »priznava, da so ji Sestre všeč«. Oglasna napoved vabi: »Tudi njo je nekoč mikalo preoblačenje.« Voditeljica napove: »Obiskali smo Karmen Stavec, prvo poraženko razvpite EME. Zaupala nam je, da ji preoblačenje v moške obleke ni tuje.« Sledi »intervju« s pevko, ki razloži, da ji je EMA »požrla živce«, da »Slovenci nismo nič bolj homofobični kot vsi drugi ljudje na tem svetu«, »zaupa nam« tudi, da ima rada »kravate, moške obleke in srajce«. Za konec Karmen pove, da je njena največja slabost ta, da je preveč prijazna. Ekstra »slovenske zvezdnike« predstavlja idealno-tipsko. Napoved vabi: »Spoznajte najmlajšo in za mnoge najbolj zalo smučarsko reprezentantko Tino Maze.« Napisi v slogu naracije Slovenskih novic »teniško« v zgornjem levem in »Katarina med zvezdami« v spodnjem desnem kotu ekrana sporočajo, da je »22-letna Katarina Srebotnik, nov slovenski teniški up, svetovni javnosti dokazala, da je ena od najboljših«. Kamera pokaže na Katarino, ki reče: »Vem, kaj hočem.« Naslednji primer: »Alenka Ružič in Jure Košir sta nam zaupala, kako je minilo leto njunega zakona.« In še: »ekskluzivno« in pa »Simona Weiss pred porodom«. Ekstra naj bi bile tudi »slovenske in hrvaške lepotice, ki so nam zaupale skrivnosti svoje lepote«.

Naracija, kot smo jo opisali, je zgrajena na »razkrivanju« zasebne morale bolj ali manj priljubljenih »zvezdnikov«. Tovrstna naracija gradi na predpostavki, da gledalca zanimajo najbolj obrobne, minorne, vsakdanje in banalne zgodbe iz življenja javnih oseb. Edini razlog, da so zgodbe zanimive (seveda pogojno rečeno), je, da se v njih ne predstavljajo »navadni« ljudje (ti doživijo svojih pet minut slave, kot smo ugotavljali zgoraj, zaradi svoje »izjemnosti« v sicer dolgočasni »navadnosti«), ampak »zvezde«.

Na drugi strani Brane Kastelic za Ekstra redno pripoveduje zgodbe, katerih protagonisti so tuji filmski ali glasbeni zvezdniki, tisti, zaradi katerih se dviga največ »zvezdniškega prahu«. Kastelic poroča o »cream de la cream«, o »milijonarjih, ki se valjajo v denarju«. Pripovedi so predvsem polne seksizmov, sicer pa se ob gledanju njegovih prispevkov ne moremo izogniti vprašanju, ali danes res še koga zanimajo dojke Ume Thurman, »najnovejši vroči holivudski par« Hugh Grant in Sandra Bullock ter srečno zaljubljeni Harrison Ford, ki mu leta (57) »ne preprečujejo ljubimkanja« z mlajšo izbranko?

Navedimo še nekaj primerov, ki smo jih poimenovali z guinesseizacijo. Težko bi izbrali kriterij, po katerem bi jih razvrstili, ker se tisti od najmanj do najbolj šokantnega ne izkaže za nujno najboljšega. Sicer pa je to, namreč ugibanje, kako bi jih razvrstili, lahko svojevrstna zabava. Kaj si na primer mislite o zavarovalniškem agentu, ki si z električnim vrtalnikom vrta po nosu in pri tem služi mastne denarce (napis v slogu Slovenskih novic se glasi: »S svedrom čisti nos?«). Ekstra resničnost videnega podkrepi s sliko rentgenskih posnetkov. Kaj pravite o Bibi, ki »ima v sebi dovolj elektrike, da se vžge bakla, in se priklaplja na 220 voltov« (Ekstra ga poimenuje »človek roštilj« in »neuničljivi«)?

Akterji zgodb, ki jih uvrščamo v drugo skupino, so prepoznavni tudi po svojih izjemnih sposobnostih. »Planinec brez nog«, sporoča napis na ekranu, je zaradi svojih dosežkov »res nekaj posebnega«. Naracija zgodb je takšna, da gledalca opominja na to, kar naj bi bilo ekstra: »Pred njim so bili težki časi strahu in borbe, a Mirko ni obupal.« Dramatizacija, ki dogodek postavi v središče, poveličuje njegovo težo in njegov dramatični (tragični) značaj, je v funkciji heroizacije; Ekstra igra na čustva in poveličevanje vrlin tistih, ki počnejo nekaj, kar oddaja prepozna kot ekstra. Heroizacija je banalna, zgodba posameznika in z njo tudi akter zgodbe pa reducirana na čustveni apel. Naslednja zgodba govori o Angležinji, ki je »kljub hudi okvari prstov sledila sanjam in postala vrhunska pianistka«. Televizični rumeni tisk je zgodbo začinil s parolami »zmagovalka«, ki je »premagala samo sebe«. Ekstra očitno želi šokirati: rumeno obarvane poudarke »neustrašno«, »slep za volanom« ali »neustrašna«, »grozili so ji z nožem« težko razumemo drugače. Ekstra je tudi »srečnež Akim«, ki »šteje milijone« (nagrajenec kviza Lepo je biti milijonar), »razposajeni Avstrijec«, »veseli Primorec« in drugi, ki so se »za Ekstra« potegovali za naziv najbolj pijanega navijača. Ekstra so tudi gasilci, »slovenski špric junaki«, ki so predvsem požrtvovalni. Kriteriji, kaj je ekstra, so težko razumljivi, ali pač ne?

Seksizmi, vulgarizmi, popolna objektivizacija telesa, detajlni close up-i razgaljenih ali (delno) pokritih delov telesa idr. so značilnosti tretjih zgodb, kot smo jih navedli zgoraj. Golota, ki je prikazana v vsej svoji obscenosti, v Ekstra ni vprašanje morale, Ekstra pravzaprav morale v tem pogledu ne pozna. Senzacionalizira in vulgarizira tako ženske kot tudi moške riti. Na primer: »Ko je njena kariera začela razpadati, je Kylie Minogue odkrila novo anatomsko orožje: svoji prelepi, čudoviti, oh in sploh ritnici« (kamera pri tem pokaže ritnici). Medtem ko Kastelic poroča o »ritmičnem come back-u« Avstralke, gledalec lahko prebere tudi napisa »uplahlo!!!« in »debele moške zadnjice«, ki vabijo k plastičnemu kirurgu (kamera jih seveda pokaže). Gledalec lahko bere dvojice na ekranu, kot bi bral slovenski časnik z največjo naklado: »bordel v valovih« in »razuzdano«, »mikavna« in »seksi Štajerka«, »smrtonosno« in »seks tudi ubija«, »orgazmično« in »seksualno življenje zvezdnic«, »razgaljene« in »prebujene pomladne vile«, »veličastno« in »stas odtehta glas«.

Ekstra je neke vrste hibrid televizijske popularne kulture, ki dogajanje predvsem depolitizira, ga reducira na informativno praznino. Kot pravi Bourdieu v eseju Na televiziji, praznino napolni z zgodbo, s prikazi resničnih doživetij, ki so pogosto ekstremni, in s tem dogajanje reducira na anekdote in opravljanje. Vprašajmo se za konec, ali gre pri Ekstra res za zgodbo, ne gre morda za polnjenje praznega prostora s situacijami, morda celo za anti-zgodbo? Recept? Ugasnite televizijo.

Svet je videti poln nasilja. Informacije o kriminalu nam prinašajo mediji vseh vrst - časopisi, televizija in v zadnjem času internet. Ker večina našega bivanja in delovanja podlega tržnim zakonitostim, se v skladu s temi načeli obnašajo tudi sredstva javnega obveščanja. Zato se pogosto dogaja, da kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor besed in slikovnega gradiva ji je posvečeno. Graef piše, da je v določenih časopisih lahko zavzema delež poročanja o specifičnem nasilju tudi 50 odstotkov, medtem ko je dejanska struktura istega nasilja le šest odstotkov (Graef, 1992). Zato je treba uvodni stavek »Svet je videti poln nasilja« prebrati še enkrat, na koncu naše študije. Takrat utegne postati bolj jasno, da je svet v resnici prepleten z nasiljem, a da mediji prinašajo le del najbolj spektakularnega, ki se najuspešneje trži. Ta senzacionalistični pristop k obravnavanju kriminalitete povzroči, da se v naši predstavi, ki jo oblikujemo kot bralci in poslušalci ali vneti popotniki po spletnih straneh, izoblikuje slika o podeseterjenem nasilju v primerjavi z resničnimi statističnimi podatki. Enako je res, kar sicer ni predmet obravnave, da se dogaja skrajno nasilje, o katerem mediji ne poročajo kaj prida, včasih ga tudi načrtno zamolčijo, da se ohranijo miti in legende o poštenosti posameznikov ali družbenih sistemov.

Kazniva dejanja zoper spolno integriteto imajo posebno mesto v poročanju medijev. Seksualne vsebine so najprivlačnejše, pri čemer v teh primerih ne gre za seksualnost, kakršno ponujajo časopisi na splošno zato, da bi privabili bralce. Vsak časopis se slej ko prej ukloni tržnim mehanizmom in na naslovnice vnaša atraktivne fotografije, ki spodbujajo erotično domišljijo. Dnevni časopisi imajo teh prijemov manj, nekateri praktično nič, drugi pa s tem poskušajo zviševati naklado (in praviloma tudi uspejo). Seksualna kriminaliteta pa zbuja pozornost z zapisom o dogodku, kolikor ga je mogoče povzeti, kadar obravnavanje ni zaprto za javnost zaradi razlogov javne morale. Ker je v tem primeru pritegovanje bralca s fotografijami nemogoče, ga je potrebno pritegniti z naslovom.

Tudi v teh primerih se potrjuje trditev, da pisanje marsikaj pove o avtorju, včasih tudi o uredniški politiki, ki spodbuja pisanje prav določene vrste ali pa ga vsaj dopušča. V opisanem primeru je šlo za spolno nasilje, ki ga je izvajal oče nad šestletno hčerko in ki ga je nadaljeval več let. Že sama predstava o takem dejanju je lahko neprijetna, boleča in v bralcu zbuja različne vrste odporov, agresivnost do storilca ter podobna čustva. Problem zbujanja posebne vrste čustev pa je v tem, ker se bralci težko uprejo predstavljanju nasilja, bodisi da gre za sliko, posnetke na televiziji, dokumentarne ali igrane filme ali pa zgolj za članke, ki različno podrobno obravnavajo posamična nasilna dejanja.

Dnevnik je (28. 10. 2000) objavil naslov »Nadlegoval mladoletno hčerko« (Grabnar, 2000) in povzel glavno obravnavo z izrekom sodbe v nekaj odstavkih, pri čemer je najbolj delikaten opis naslednji:

»Nato ji je slekel kratke in spodnje hlačke ter se slekel še sam. Legel je za njen hrbet, spolni ud ji je dal med stegna in se tako zadovoljeval.«

Vprašanje je, ali je potrebno pri dejanjih spolnega nasilja bralcu postreči z natančnim opisom dejanja in čemu naj bi tako podrobno poročilo služilo.

Vendar je članek istega dne v Delu še dosti bolj verističen, tako rekoč patološko natančen od naslova do zadnjega opisa. Delo je poročilo objavilo pod naslovom »Deklica morala prati plenico, s katero jo je oče brisal po izlivu« (Cvetek, 2000).

Podajanje vsebine gre še daleč naprej v primerjavi z zapisom novinarke Dnevnika, saj nasilje opisuje z naslednjimi besedami:

»Kasneje se je zadovoljeval večkrat na teden. Ko je žena delala ponoči, je vsak dan nadaljeval z gnusnim početjem, vse do leta 1977, ko jo je začel tudi otipavati in zahtevati, naj miga z ritko. Naslednjega leta jo je sredi noči zbudil, jo slekel, ji porinil spolovilo med noge, ker pa ni hotela migati z ritko, je morala na kolena in očeta oralno zadovoljiti. Takrat je že vedela, da je tista belkasta tekočina sperma, saj ji je to povedala sestrična, oče pa jo je po izlivu obrisal s plenico in ji včasih tudi naročil, da jo je oprala.« Veristični opisi so značilni za nekatera novinarska imena, saj se zlasti pri opisih spolnih nasilnih dejanj nad otroki pojavljata zlasti dve imeni. Delo je 31. marca 2000 objavilo članek o nasilju nad deklico z naslovom »Očeta zasrbeli prsti, ko je imela hči osem let« (Ropac, 2000). Natančnost opisa spominja na prej omenjeno poročilo. Med tekstom preberemo naslednje:

»Ko še ni dopolnila štirinajst let, jo je oče prisilil, da ga je morala nagega masirati, masaža pa je vsebovala tudi masažo spolnega uda. Tudi dekletce se je moralo sleči, tako da je lahko z rokami nemoteno raziskoval otroško telo. Z njeno pomočjo je doživel vrhunec, spet drugič se je izlil kar po hčerinih prsih po obrazu. Poljubljal jo je in otipaval, nežnost pa mu je morala vrniti in ga ročno zadovoljiti, pri tem se je nenasitni oče že spet naslajal ob pogledu na njeno nago telo.«

S podobnim opisovanjem se med drugim zbuja morda prekomerna agresija do storilcev. Delov zapis o spolnem nasilju 17. septembra 1998 prinaša naslov »Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal vnukinjo« in nadaljnje povzetke sodbe:

»Ljubeči dedek se je spremenil v pošast in otipaval komaj 6-letno vnukinjo; letos jo je prisilil v spolni odnos in ji tako ukradel vse sanje o lepem.«

»Dedkove umazane igrice so se začele septembra 1992, ko je še ne sedemletna deklica prvič prestopila prag osnovne šole. Sprva se je pohotni upokojenec zadovoljil z nedolžnimi igricami, nato pa je iz leta v leto zahteval več. Letos pa je prišlo celo tako daleč, da je dedek razdevičil vnukinjo in imel z njo še nekaj spolnih odnosov. Deklica, ki je že imela menstruacijo, k sreči ni zanosila. Dedek je dekletcu rinil svoj spolni ud v usta, ko pa se je vnukinja le enkrat uprla, jo je udaril in ji zabičal, da ne sme nikomur povedati, kaj se dogaja. Od marca, ko je vnukinjo razdevičil in tudi ejakuliral v otroško nožnico, je imel do 6. junija z njo še najmanj štiri spolne odnose.

Njegovo umazano početje se je tako stopnjevalo vse do razdevičenja in čeprav je vedel, da ima vnukinja že menstruacijo, je spermo izlil vanjo. Dedek jo je v puberteti oropal vseh sanj o princu na belem konju in o vsem lepem, o čemer sanjajo dekleta. Namesto tega ji je uničil otroštvo in jo razdevičil.« (Cvetek, 1998)

Še pri dejanju, ki vsebuje bistveno manj spolnega nasilja, se dogodki dajo opisati tako, da vzbujajo hud odpor in agresivnost do storilca. Ista novinarka je na primer pisala o fizičnem nasilju, ki je bilo tudi spolno, a slednje manj agresivno, na podoben senzacionalističen način. Pod naslovom Gnusna očetova »šala je objavila naslednji prispevek (v povzetku).

»Devetintridesetletni moški, ki je zanemarjal, trpinčil, pretepal in otipaval hčerko, bo moral za dve leti in štiri mesece v zapor. Srečno otroštvo sedemletne deklice se je po materini smrti leta 1991 spremenilo v pekel. Potem ko sta ostala sama z očetom, jo je začel zanemarjati in celo surovo pretepati. Ves denar je pognal za pijačo, jeseni 1997 pa so ga zasrbeli prsti in je takrat 13-letnico začel še otipavati. Zagovarjal se je, da naj bi jo bil otipaval kar tako, za šalo. Po njeni izpovedi ji je, ko je pomivala posodo, z roko drsel čez prsi, za njene prošnje pa se sploh ni zmenil. Še več, pred hčerko se je začel celo samozadovoljevati, od nje pa je zahteval oralni spolni odnos. Nadaljeval je z gnusnim početjem in jo vsaj dvakrat na mesec otipaval tudi po spolovilu.« (Cvetek, 2000; a)

Podobni prispevki se nadaljujejo, pri čemer postaja vse bolj očitno, da omenjeno področje na tak verističen način pokrivata predvsem dve novinarki. Delo je dne 19. junija objavilo zapis z naslovom Spolna vzgoja. Izpod peresa že omenjene novinarke je prišlo naslednje poročilo s kazenske obravnave.

»Obtoženec ne zanika, da je svojo takrat devetletno hčerko božal po prsih in se s svojim spolnim udom približal njenemu spolovilu. Otipaval jo je po prsih, poljubljal in enkrat celo poskusil spolno občevati z njo. Najmanj šestkrat ga je morala oralno zadovoljiti, lani pa je znova poskušal občevati.« (Ropac, 2001)

Če upravičeno trdimo, da gre pri tovrstnih storilcih za zadovoljevanje nizkotnih nagonov, se lahko enako upravičeno vprašamo, ali gre pri takšnih opisih dejanj prav tako za sproščanje določenih patoloških instinktov (ki so seveda drugačnih od instinktov aktivnih storilcev), ali pa gre za željo po ustvarjanju specifičnih (morda tudi patoloških) odzivov pri bralcih. Ali so morbidne scene tisto, kar še posebno privlači bralce? Ali gre za posebne vrste »voyeurstvo« iz varne razdalje? V vsakem primeru pa se zdi, da gre za izvirno patologijo (seveda po storjenem kaznivem dejanju) poročevalcev o dejanju. Ti se za razliko od nekaterih redkih strokovnjakov izvedencev ne srečujejo z nasiljem iz take bližine. Zdravniki in kriminalisti ter za njimi tožilci in sodniki so del državnega aparata, ki je med drugim zapisan srečevanju z najrazličnejšim nasiljem. Razumljivo je, da del tega nasilnega, kriminalnega in morbidnega sveta pride v javnost. To je tudi prav. Izredno težko pa je določiti pravo mejo posredovanja takšnih informacij. Ta meja je težko določljiva iz več razlogov. Predvsem je v času demokracije medijev težko pristajati na kakršnokoli idejo o cenzuriranju določenih vsebin (če ne gre seveda za zadeve, ki se ne smejo objavljati zaradi pravil o različnih vrstah tajnosti). V imenu pravice do obveščenosti pa se, vsaj tako se zdi, dogaja marsikaj, kar ima slabše posledice, kakor če bi obveljala vsaj minimalna stopnja samocenzure. Ne glede na to, kakšne teorije o človekovi osebnosti uporabljamo pri razlaganju posameznikovega odziva na sporočanje o skrajnjem nasilju, je neizpodbitno dejstvo, da znaten del tudi »urejenih osebnosti« neustavljivo privlači svojevrstna »pasivna udeležba« v skrajnem nasilju. O tem še najbolj nazorno priča naslednje poročilo (v povzetku) o razkritju rusko-italijanske pedofilske mreže, ki ga je objavilo Delo 29. 9. 2000 z naslovom »Pred sodnike 1700 skrbnih očkov« (Hočevar, 2000).

»Policisti in preiskovalci so dvema italijanskima televizijskima kanaloma podarili posnetke o tem, kako so policisti, preoblečeni v tihotapce pedofilskega materiala, speljali na led kupce pornografskih kaset, dodali pa so tudi zares grozljive posnetke otrok, ki so jih ruski proizvajalci filmskega materiala snemali v neki vili blizu Moskve. Otroke, stare od dveh do dvanajstih let, so posiljevali in velikokrat tudi ubijali. Ko je državna televizija v osrednjem dnevniku zvečer objavila nekaj kadrov s pornografskih kaset, so avtorje televizijskih poročil in njihove urednike nemudoma suspendirali.

Preiskovalci so si pomagali z internetom, da so prišli na sled na videz neoporečnim državljanom, ki so naročali posnetke golih otrok po dva milijona lir, spolno zlorabljanje otrok po 15 do 20 milijonov lir, posilstva otrok, ki so se velikokrat končala s smrtjo pa po 40 milijonov lir. Italijanski časniki pišejo, da sodi velika večina kupcev kaset s tako vsebino v kategorijo spoštovanih in neoporečnih državljanov, povečini premožnih, poročenih mož in navidez skrbnih očetov svojih otrok.«

Iz napisanega je očitno, da so posamezniki pripravljeni plačati znaten del premoženja za najbolj grozljive posnetke. In težko bi bilo zanikati patologijo v osebnostih tovrstnih potrošnikov zla.

Tudi Televizija Slovenija je v najbolj gledanem terminu - v TV dnevniku ob 19.30 dne 28. septembra 2000 - objavila poročilo o zasegu videokaset in o omenjeni pedofilski aferi. Komentar je omenil predvsem spornost dejstva, da so objavili fotografije obrazov otrok - žrtev spolnega nasilja. Škandal naj bi bil še posebej hud torej zaradi prepoznavnosti žrtev. Pri tem ni bilo vprašanja, ali je sploh primerno prikazovati otroke kot objekt nasilja. Ali bi bilo vse v najlepšem redu, če bi prikazali vrsto golih otrok z običajnim črnim trakom čez oči?

Slovenska nacionalna televizija se ni mogla upreti skušnjavi in je objavila posnetek golega otroka z internetne ponudbe. Ali je bilo to zaradi domnevno potrebnega ozaveščanja ljudi o tovrstni nasilni kriminaliteti, zaradi pričakovanega preventivnega delovanja ali pa je bilo prikazovanje golega otroka posledica želje po senzacionalizmu ali celo posledica svojevrstnih, morda patoloških instinktov posamičnih novinarjev? Tudi TV Tednik je 28. decembra 2000 v zvezi s prispevkom o zaščiti otrok obravnaval pedofilsko afero. Pri tem so povzeli vsebino sodbe, v tistem delu, v katerem je govorila o fotografiji otroka s steklenico v anusu in nabreklim spolnim udom. Sledilo je vprašanje novinarke, kako je sodišče lahko izreklo pogojno obsodbo, če so za storilčeva nagnjenja vedeli vsi okoli njega.

Tudi v tem primeru gre za etično vprašanje, zakaj še dodatno mobilizirati negativna čustva javnosti in jih usmerjati na eni strani zoper storilca in na drugi zoper pravosodni sistem v celoti.

Tudi Nedeljski dnevnik si sem ter tja poskuša dvigniti naklado s poudarjanjem zgodb s pedofilsko vsebino. Dne 1. maja 2001 je v televizijski reklami zvečer eden izmed novinarjev vabil bralce »Nedeljskega« s povzetkom članka o pastorki, ki jo je očim zlorabljal od osmega leta dalje (Nedeljski dnevnik, 6. 5. 2001, str. 4).

Pod naslovom »V očimovi postelji izgubljena mladost« preberemo podobno podrobne opise kakor v prej omenjenih člankih novinark Dela.

»Otrpnila je od strahu, ker jo je začel otipavati in ob njo drgniti svoj spolni ud. Leto dni kasneje ji je v hotelski sobi vzel nedolžnost in od takrat dalje z njo vedno pogosteje občeval. V spolnost jo je silil tudi, ko je imela mesečno perilo. Dekletce je strahotno trpelo, toda materi ni črhnilo niti besede.

Neki drug moški je zlorabljal dva fantiča, ki sta bila najbolj nežna in ranljiva. Spolno ju je zlorabljal na različne načine. Najprej ju je slačil in otipaval, potem jima je poljubljal spolni ud, in kadar si tudi tako ni mogle potešiti svoje spolne sle, jima je potiskal prst v analno odprtino.

Potrebno pa je povedati tudi to, da so ti obsojenci med samim prestajanjem kazni potisnjeni na dno lestvice in da jih z gnusom obsojajo tudi soobsojenci.«

Zapis gre v anatomske podrobnosti, ki bolj kot o zanimanju bralcev pričajo o osebnosti novinarja. Ali je naključje, da v vseh omenjenih časopisih o teh temah z najbolj veristično podrobnostjo pišejo le ženske?

Literatura Cvetek, Olga: Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal vnukinjo. Delo, 17. 9. 1998.
Ropac, Iva: Očeta zasrbeli prsti, ko je imela hči osem let. Delo, 31. 3. 2000.
Grabnar, Nina: Nadlegoval mladoletno hčerko. Dnevnik, 28. 10. 2000.
Hočevar, Tone: Pred sodnike 1700 skrbnih očkov. Delo, 29. 9. 2000.
Cvetek, Olga: Deklica morala brisati plenico, s katero jo je oče brisal po izlivu. Delo, 28. 10. 2000.
Cvetek, Olga: a) Gnusna očetova »šala«. Delo, 5. 4. 2000.
Grušovnik, Mojca; V očimovi postelji izgubljena mladost. Nedeljski dnevnik, 6. 5. 2001.
Ropac, Iva: Spolna vzgoja. Delo, 19. 6. 2001.

Tako imenovana afera Rdeči križ je bila gotovo ena najodmevnejših v zadnjem času pri nas ne samo zaradi razkritih zlorab v milijonskih zneskih, vendar predvsem zaradi dejstva, da je šlo za milijone davkoplačevalskega in dobrodelnega denarja, ki ga je zlorabljala peščica vodilnih v največji humanitarni organizaciji v Sloveniji. Ostali tega niso vedeli ali pa tudi niso îeleli vedeti, a takšna organizacija, kot je Rdeči kriî, ki na leto obrne 300 milijonov tolarjev, ima svoje organe nadzora, ki tudi ŻnisoR nič vedeli. Zelo teîko je verjeti temu in tudi to je bil vrh sprenevedanja vodilnih. Zanimivo pa je bilo z novinarskega vidika spremljati iz dneva v dan nasprotujoče si izjave vodilnih. Nekdanji generalni sekretar Mirko Jelenič je bil po statutu Rdečega kriîa neke vrste direktor podjetja, to je organizacije Rdeči kriî, on jo je finančno upravljal. Predsednik je bil le nepoklicna figura, zato je odgovornost povsem jasna. Bolj ko smo novinarji Jeleniču s pravnimi mnenji, zakoni, razkritji nepravilnosti dokazovali, da je grešil, bolj je trdil, da je ravnal prav. Pred kamero nam je zatrdil: »Da, ravnal sem v skladu z zakoni, moralnimi normami. Še več. V dobrobit ljudi.« Kje so potemtakem nevrnjeni krediti? Kje je več kot 100 milijonov za posojila zapravljenega in nevrnjenega denarja? To je bil denar, ki so ga zbrali ljudje. Rdeči križ ni banka, ni posojilnica, ni podjetje, ampak humanitarna organizacija, ki deluje po zakonu o društvih in njen namen je delovati v dobrobit pomoči potrebnim ljudem, toda ne bi smela svojim članom nadzornega sveta in njihovim podjetjem posojati denar, čeprav je bilo jasno, da podjetje ni finančno stabilno. Ta razkritja o posojanju denarja so zavzemala določeno obdobje in določen krog ljudi. Mediji smo prišli le do nekaterih in velika verjetnost je, da jih je še več. Res je, da ustava pravi, da ni krivca, dokler krivda ni pravnomočno dokazana, a v primeru Rdeči križ so zadeve že na tej stopnji medijskega razkritja povsem jasne. Na potezi so organi pregona, računsko sodišče, notranje revizije. Zanimivo bo spremljati, kaj se bo na koncu zgodilo na sodišču, saj izkušnje iz preteklosti kažejo, da se na sodiščih pogosto zapleta, ker so v ozadju tudi drugi interesi (politični, gospodarski ...).

Mag je razkril nepravilnosti v povezavi s podjetjem Slork v stoodstotni lasti Rdečega križa Slovenije, ki je podjetju svojega člana Srečka Kirna posodilo 100 milijonov tolarjev, toda velik del tega denarja ni bil vrnjen in vse je kazalo, da tudi ne bo vrnjen. Sestal se je glavni odbor Rdečega križa, ki je ugotovil, da je poslovanje organizacije in podjetja v lasti Slorka zelo dobro. Jelenič je bil ne le generalni sekretar RKS, ampak tudi direktor podjetja Slork, kar je z vidika korupcije sporno, zato so na tej seji ti dve funkciji ločili, medijem pa zatrdili, da je bilo poslovanje dobro, da je kredite prevzelo neko drugo stabilno podjetje in da so ravnali v skladu z zakoni in moralo. Potem so prišla na dan razkritja, da je celo RKS sam posojal denar, a vodstvo je še naprej trdilo, da so s tem plemenitili svoja sredstva. Pravno mnenje direktorja Inštituta za javno upravo na Pravni fakulteti dr. Rajka Pirnata pa je dokazovalo nasprotno. RKS je humanitarna organizacija in njena naloga ni posojati denarja, ampak je dobrodelne narave: zbirati denar od ljudi in ga posredovati pomoči potrebnim. Toda še vedno se ni zgodilo nič. Na Rdečem križu so sestankovali različni organi, tudi pozno v noč, odgovornosti pa ni prevzel nihče.

Novinarjem nam celo niso dovolili vstopiti v stavbo RKS na Mirju 19, tako da smo devet ur na mrazu čakali na kakšno sporočilo s seje glavnega odbora. Prinesli so nam kavo in takoj zaprli vrata, potem čaj in so spet zaprli vrata. Zvečer pa so sporočili: Mirko Jelenič ne bo odstopil, a je že pred tem zaradi objektivne odgovornosti odstop podal predsednik dr. Vladimir Topler. Nato čez nekaj dni izvemo, da se nekaj novega dogaja na sedežu RKS. Ob 20. uri zvečer se s televizijsko ekipo odpravimo na Mirje. Nekateri novinarji so že bili tam in dobili smo informacije, da bo Jelenič odstopil. Pomislili smo, da je gotovo dobil signal svojega političnega botra, drugače bi po desetletnem delu na RKS in po vseh odkritih nepravilnostih že prej ponudil odstop. Ob 19. uri in 15 minut da Jelenič zares izjavo za POP TV v živo in ker smo novinarji kolegialni, smo posneli njegovo izjavo malo kasneje tudi mi s TV Slovenija. Deloval je skrušeno, utrujeno, ne pa tudi skesano. Po vsem tem naj bi se stvari na RKS konsolidirale, umirile, izbrali so novo vodstvo in po tem tisto najhujše šele pride. Novi predsednik RKS Janko Predan v Odmevih na TV Slovenija razkrije, da so imeli trije vodilni - poleg Jeleniča še obe namestnici Darja Horvat in Neva Petek - individualne pogodbe, preko katerih so mesečno prejemali plače: vsak po okrog 1,5 milijona tolarjev bruto. Podatek o plači, kakršno nima niti predsednik države, še bolj poruši zaupanje javnosti v dobrodelnost. V anketah nam ljudje dajejo vedno isti odgovor: »Tudi tolarja ne dam več v dobrodelne namene.« S tem so škodo utrpele tudi druge dobrodelne organizacije. A to še ni vse. Nekdanji podpredsednik RKS Jure Gartner je že ob novem vodstvu Jeleniču izplačal odpravnino - po pogodbi je bil upravičen do nje ne glede na to, ali ga odpustijo krivdno ali ne - v višini 10,8 milijona tolarjev bruto, za kar niti ni imel pooblastila. Jelenič pa ni bil zadovoljen samo s tem: po pogodbi mu pripada še - kot poslancu - 12 plač kot nadomestilo za eno leto, čeprav plače tisti, ki ne dela, seveda ne sme prejemati. Jelenič zdaj toži Rdeči križ.

V tej aferi smo novinarji med seboj zelo veliko sodelovali. Nekdo je nekaj razkril tu, drugi nekaj tam, to smo povezali in izid je bil takšen, da nepravilnosti ni bilo mogoče prikriti. Jelenič z odgovori ni bil prepričljiv, samo zapletal se je, zato je nekega dne prenehal dajati izjave. Ob razkritju ogromnih plač se je skrušen spet oglasil, a mislim, da ljudi ni prepričal. Seveda smo novinarji ves čas spremljanja afere dvomili, preverjali pri različnih virih, sogovornikih, pravnikih, da le ne bi koga prek prispevka obtožili, ker to ni naša naloga. A dolžnost medija je, da opozori na nepravilnosti pri porabi davkoplačevalskega denarja, da javnost s tem seznani, ker ima ta pravico vedeti in biti obveščena. Naloga medija je tudi nadzor in razkrivanje nepravilnosti. Mediji nismo Jeleniča že vnaprej obsodili. Sam je storil dejanja, ki so se na koncu pokazala še hujša, kot je kazalo na začetku, ni pa imel argumentov v zagovor. Ni povesem jasno, zakaj niso pristojne institucije (na primer policija ali tožilstvo) že prej ukrenile ničesar. Očitno je, da so mediji odigrali odločilno vlogo, saj če ne bi bili tako vztrajni, do razkritij ne bi prišlo. Še vedno bi bil zlorabljan dobrodelni denar.