Pravica vsakogar, da pridobi informacijo javnega značaja, je v Sloveniji ustavna kategorija. Ustava namreč v 39. členu to pravico uvršča v kategorijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža torej samo bistvo demokracije. Obveščenost državljanov je nujen pogoj za učinkovito uveljavljanje vrste pravic in svoboščin, na primer pravice do sodelovanja pri urejanju javnih zadev (44. člen ustave); pravice do peticije (45. člen ustave); pravice do zakonodajne iniciative in zakonodajnega referenduma (88. in 90. člen ustave).

Iz omenjene ustavne določbe torej izhaja obveznost državnih organov, da vsakomur omogočijo dostop do informacije javnega značaja.

Čeprav mineva že enajsto leto po sprejemu ustave, je omenjena ustavna pravica v slovenskem pravu urejena nesistematično, parcialno in izjemno pomanjkljivo. Na posamičnih ožjih področjih se vprašanja dostopnosti do informacij javnega značaja področna zakonodaja bolj ali manj le dotika. Temeljne določbe o javnosti informacij vsebujejo zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95, 1/96, 9/99, 56/99 in 22/00), zakon o medijih (Uradni list RS, št. 35/01), zakon o naravnih in drugih nesrečah (Uradni list RS, št. 64/94) in zakon o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list RS, št. 20/97 in 32/97). Vsem pa je skupna pomanjkljiva ureditev postopka za dostop do informacij javnega značaja in pravnega varstva pravice do dostopa.

Omejitev pravice do dostopa v primeru tajnih podatkov na področju javne varnosti, obrambe, zunanjih zadev ter obveščevalne in varnostne dejavnosti, je sistematično uredil v lanskem letu sprejeti zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 87/01). Osebni podatki so varovani z zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99 in 57/01). Zaupnost določenih podatkov terjajo tudi zakon o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95), zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96) in zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96), zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99) ter zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94). Omenimo naj, da je v razmerju do poslovne skrivnosti, ki jo ureja zakon o gospodarskih družbah, javnost okoljskih podatkov posebej varovana z zakonom o varstvu okolja. Kljub odpiranju državne uprave in pospešenem objavljanju informacij upravnih organov na svetovnem spletu, ustavna pravica posameznikov, da na svojo zahtevo pridobijo neko konkretno informacijo javnega značaja, ki jih zanima, ostaja neuresničena. Pomanjkanje krovnega zakona, ki bi sistematično uredil uresničevanje te ustavne pravice, se je v praksi pokazalo kot nepremagljiva ovira za prost dostop do informacij javnega značaja. Zaradi omenjenih razlogov vlada pripravlja zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Glede na ustavno določbo, bo treba z zakonom urediti vprašanje postopka, na podlagi katerega bo možen dostop do informacij javnega značaja. Prav tako bo treba taksativno določiti izjeme, ko dostop do informacij ne bo mogoč. Pomembno vprašanje, ki ga je tudi treba urediti v zakonu, je vprašanje pravnega varstva posameznika v primeru, ko mu bo dostop do informacije javnega značaja zavrnjen.

Glede na razvoj informacijske tehnologije in glede na usmerjenost v razvoj informacijske družbe ter v tem okviru tudi »E - uprave«, je pomembno v zakonu urediti tudi dostop do informacij javnega značaja s pomočjo informacijske tehnologije.

Prost dostop javnosti do informacij javnega značaja je v sodobnem svetu uveljavljen institut mednarodnega prava. Dva mednarodnopravno obvezujoča pravna akta zavezujeta tudi Slovenijo, da zagotovi javnosti pravico do dostopa do informacij javnega značaja in sicer: Mednarodni pakt o državljanskih pravicah OZN in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope.

Mednarodni pakt o državljanskih pravicah OZN, ki ga je Republika Slovenija prevzela z aktom o notifikaciji nasledstva SFRJ dne 1. julija 1992, v 19. členu določa pravico javnosti do »prostega iskanja in širjenja informacij in idej prek medijev in ne glede na meje«. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope v 10. členu določa pravico javnosti do »sprejemanja in sporočanja informacij brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje«.

Pomembna je tudi konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva o okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Ta ureja dostop do okoljskih podatkov, torej do dela informacij javnega značaja. Slovenija je omenjeno konvencijo že sprejela, v kratkem pa naj bi jo državni zbor tudi ratificiral.

Odbor ministrov Sveta Evrope je že leta 1981 sprejel priporočilo državam članicam (Recommendation No R (81) 19 of the Comitee of Ministers to Member States on the Access to Information held by Public Authorities), da v svoji zakonodaji in praksi uredijo uresničevanje pravice dostopa do informacij javnih oblasti, skladno s priloženimi načeli. Ta načela določajo, da ima vsakdo pravico na svojo zahtevo dobiti od organa javne oblasti informacijo, ki je v njegovi posesti. Za uresničevanje te pravice morajo biti zagotovljena ustrezna sredstva in poti; informacije morajo biti dostopne vsakomur pod enakimi pogoji; kot pogoj za vložitev zahteve pa se ne sme terjati poseben interes. O zahtevi mora biti odločeno v razumnem času. V primeru zavrnitve zahteve morajo biti razlogi za zavrnitev obrazloženi ter zagotovljena pravica do pritožbe in do sodnega varstva.

Prvi pravni odraz omenjene politike EU predstavlja pravna ureditev dostopa do okoljskih informacij (Council Directive 90/313/EEC on the freedom of access to information on the environment).

Kmalu pa lahko pričakujemo tudi splošno ureditev dostopa do informacij javnega značaja. Pripravljen je namreč že osnutek ustreznega predpisa (Draft EU regulation Commission Proposal COM(2000) 030 Final on access to information).

Na Nizozemskem ureja dostop do informacij javnega značaja, ki so v državni upravi, Freedom of Access to Government Information Act iz leta 1980 (amandma v letu 1992). Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s tem da taksativno našteva izjeme. Te se nanašajo na interese varnosti in obrambe države; tretjih oseb (poslovna tajnost in osebni podatki); na dokumente, ki so v postopku izdelave in še na nekatere druge situacije. Postopek se začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to ne zahteva pravni interes. Zakon določa pravno varstvo znotraj upravnega postopka (pritožba zoper odločbo o zavrnitvi dostopa) ter tudi sodno varstvo v upravnem sporu.

Na Švedskem ureja dostop do informacij javnega značaja najstarejši zakon o dostopu (sprejet je bil v letu 1766), in sicer Freedom of Press Act. Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi javne oblasti. Drugače kot na Nizozemskem je na podlagi tega zakona mogoče pridobiti tudi informacije javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi sodne in zakonodajne veje oblasti. Tudi švedski zakon določa (taksativno) izjeme od načela prostega dostopa. Te so podobne kot v nizozemskem pravu. Postopek se začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to, tudi na Švedskem, ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva sodno varstvo.

V Veliki Britaniji ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi javne oblasti (ti so v prilogi k zakonu taksativno našteti), eden najbolj obsežnih zakonov o dostopu, to je Freedom of Information Act, ki je bil sprejet leta 2000. Tudi ta zakon se nanaša na vse organe javne oblasti (torej na upravno-izvršilno, sodno in zakonodajno vejo). Določa načelo prostega dostopa, ki je omejeno z taksativno naštetimi izjemami. Omenjeni zakon te deli na dve skupini. V prvi so t. i. absolutne izjeme, v drugi pa t. i. kvalificirane izjeme. Če gre za prve (primer so tajni in osebni podatki), mora organ zavrniti dostop; če pa gre za druge (primer je dokument, v katerem je zajeta politika vlade na določenem področju), organ zavrne dostop le v primeru, da javni interes, ki narekuje dostop, ni močnejši od javnega interesa, ki narekuje zavrnitev dostopa. Tudi v tem primeru se postopek začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to tudi v Veliki Britaniji ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva varstvo pred posebnim »Informacijskim Tribunalom«, nato pa še sodno varstvo.

V ZDA ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga zvezna administracija, Freedom of Information Act iz leta 1966 (amandma v letu 1996). Ta zakon se nanaša le na izvršilno-upravno vejo federalne državne oblasti, ne pa tudi na njeno sodno in zakonodajno vejo. Tudi ta zakon določa načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Do dostopa je upravičen kdorkoli, ne le ameriški državljani, prosilcu tudi v ameriškem pravu ni treba izkazovati pravnega interesa. Postopek se začne na zahtevo, v primeru negativne odločbe, pa ima prosilec varstvo znotraj upravnega postopka v okviru pritožbe, nato pa še sodno varstvo. Posebnost omenjenega zakona je dolžnost vseh organov, da informacije javnega značaja v čim večji meri sproti posredujejo na internet. Ne glede na različne pravne tradicije so torej temeljne rešitve pravne ureditve dostopa do informacij javnega značaja v omenjenih pravnih redih povsem primerljive. Tako je eno temeljnih načel omenjenih zakonskih aktov načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Dostop je lahko omejen le v taksativno določenih primerih. Tudi ti so v primerjalnem pravu podobni. Z razmahom informacijske tehnologije postaja vse bolj pomembna tudi njena uporaba pri dostopu do informacij javnega značaja. Povsem primerljiva je tudi ureditev pravnega varstva v primeru zavrnitve dostopa, pri čemer se v zadnjem času vse bolj poudarja pomembnost instančne presoje (v postopku s pritožbo) (ne)utemeljenosti zavrnitve s strani od državne uprave neodvisnega telesa. Pri tem pa kot zadnje pravno sredstvo ostaja sodni nadzor (torej upravni spor).

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zakon), ki je tik pred sprejetjem v Vladi RS, želi omogočiti uresničevanje v ustavi zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem izhaja iz načela prostega dostopa do informacij javnega značaja in taksativno določa izjeme, zaradi katerih je mogoče dostop odreči. Predlagani zakon želi olajšati seznanjanje javnosti z informacijami javnega značaja tudi z načelom obveznega posredovanja posameznih kategorij informacij javnega značaja v svetovni splet. Z ustanovitvijo neodvisne Državne komisije za dostop do informacij javnega značaja želi zakon na eni strani spodbuditi uresničevanje ustavne pravice (tako na strani državnih organov kot tudi na strani javnosti), po drugi strani pa zagotoviti nepristransko obravnavo in presojo utemeljenosti zavrnitve dostopa v postopku s pritožbo.

Jasno urejen postopek, na podlagi katerega lahko vsakdo pridobi informacijo javnega značaja, je eden temeljnih pogojev za dejansko uresničevanje omenjene ustavne pravice. V tem okviru je še posebej pomembna ustrezna ureditev pravnega varstva v primeru, ko organ v nasprotju z zakonom zainteresirani osebi ne omogoči dostopa do informacije. Predlagani zakon kot nosilce informacij javnega značaja določa državne upravne organe, upravne organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb in druge osebe javnega prava (ki jih v nadaljevanju enotno opredeljuje kot »organe«). Le s takšno široko opredelitvijo bodo po našem mnenju zajeti vsi tisti subjekti, ki razpolagajo z informacijami javnega značaja.

Izjemo od načela prostega dostopa predstavlja institut izjem, ki so v predlaganem zakonu taksativno naštete. Pri tem gre za podatke, ki so (na podlagi zakona o tajnih podatkih) opredeljeni kot tajni zaradi varnosti države, obrambe države ali zaupnosti mednarodnih odnosov; podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost; osebne podatke; podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti individualnih podatkov o poročevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike; podatke, ki se nahajajo v arhivskem gradivu skladno z zakonom, ki ureja arhivsko gradivo in arhive; podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek; podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi ali bi ogrozilo varnost posameznika; podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in bi njegovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine ter podatke o naravnih vrednotah, če bi njihovo razkritje lahko ogrozilo naravno vrednoto, na katero se nanaša.

Zaradi rednega seznanjanja javnosti o informacijah, do katerih ima vsakdo prost dostop, zakon vsem organom določa obveznost rednega vzdrževanja in javnega objavljanja katalogov informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga.

Pomembna je določba zakona, ki organe zavezuje k posredovanju posameznih kategorij informacij v svetovni splet, pri čemer je takšen dostop do informacij brezplačen. Takšna določba želi po eni strani olajšati dostop do informacij javnega značaja, po drugi strani pa racionalizirati in razbremeniti delo organov. Za dostop do informacij, ki bodo posredovane v svetovni splet, namreč ne bo potreben poseben (upravni) postopek Za dostop do vseh tistih informacij javnega značaja, ki ne bodo posredovane v svetovni splet, zakon ureja postopek, po katerem morajo ravnati organi, ko prejmejo zahtevo za dostop. Gre seveda za splošni upravni postopek - z nekaterimi spremembami (na primer izdaja odločbe le v primeru, če je ta negativna idr.). Tudi v zvezi s tem postopkom so v predlaganem zakonu upoštevane prednosti, ki jih prinaša informacijska tehnologija, tako da lahko prosilec vloži zahtevo tudi na elektronski način (skladno z določili zakona, ki ureja elektronsko poslovanje), prav tako pa lahko zahteva, da mu organ izroči (poleg prepisa ali fotokopije) tudi elektronski zapis zahtevane informacije.

Posebna pozornost je v zakonu namenjena pravnemu varstvu prosilca, katerega zahteva za dostop do informacije javnega značaja je bila zavržena ali zavrnjena. V tem okviru ima prosilec pravico do pritožbe in pravico do sodnega varstva (upravni spor).

Ker je učinkovitost izvajanja zakona neposredno povezana s hitrim in enotnim pravnim varstvom, je v zakonu za izvajanje instančnega (pritožbenega) nadzora nad negativnimi odločbami organov predvidena ustanovitev posebnega državnega organa, to je Državne komisije za dostop do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: komisija). Tudi v primerjalnem pravu so za pravno varstvo večinoma predvidena posebna in neodvisna (od upravnih in drugih organov) telesa, ki zagotavljajo neodvisno, hitro in enotno odločanje o pritožbah.

Po drugi strani pa je za učinkovito izvajanje zakona pomembno tudi zagotavljanje svetovanja in pomoči v zvezi z njegovim enotnim izvajanjem (v razmerju do upravnih in drugih organov), kot tudi spodbujanje njegove uporabe (v razmerju do upravičencev). V zakonu je tudi opravljanje te dejavnosti naloženo komisiji..

Ker predlagani zakon prosilcu omogoča tudi pridobitev prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije, s čemer ima organ stroške, je v zakonu predvideno tudi plačilo teh stroškov.

Zaradi preglednosti in nadzora javnosti zakon organom nalaga obveznost priprave letnega poročila o izvajanju zakona, ki ga morajo predložiti vladi do vsakega 31. januarja za preteklo leto, vlada pa potem pripravi skupno letno poročilo ter ga do vsakega 31. marca predloži v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije.

Predstavniki nevladnih organizacij, Mirovnega inštituta in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) ter zainteresirani posamezniki, večinoma novinarji, so na dveh delovnih srečanjih aprila in maja letos razpravljali o osnutku predloga sicer težko pričakovanega zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Svoja kritična stališča in predloge so posredovali pripravljavcu zakona, ministrstvu za informacijsko družbo. Predmetna - sicer druga po vrsti - različica osnutka predloga zakona je objavljena na spletni strani ministrstva od 9. aprila 2002, izvirna verzija pripomb na predlog zakona pa je na voljo pri Mirovnem inštitutu ter na spletni strani PIC.

Predlagatelji pripomb na osnutek zakona so uvodoma poudarili, da je javnost in odprtost delovanja državnih organov in vseh institucij, ki se financirajo iz državnega proračuna, temeljno načelo sodobne demokratične države in je zato potrebno v uvodnem delu predloga zakona izrecno določiti, da je njegov namen zagotavljanje javnosti in odprtosti delovanja organov, kot tudi omogočanje uresničevanja pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja (kar že določa osnutek). Predlagana je tudi dopolnitev predmetne določbe z določilom, da si morajo organi za uresničitev namena zakona prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.

Pripravljavci pripomb so dober del diskusije posvetili dometu zakona ter zavzeli skupno stališče, da bi se zakon moral nanašati na vse državne organe in organe lokalnih skupnosti (podobno respektivnim določilom na primer zakona o medijih ali zakona o varstvu okolja) in ne le na javno upravo oziroma nosilce izvršilne veje oblasti. Kljub dejstvu, da je potreba po zvišanju transparentnosti delovanja državnih organov najbolj pereča v javni upravi, so se razpravljavci zavzeli za enotno in sistemsko celovito ureditev odprtosti delovanja institucij države do civilne družbe. Menili so tudi, da seznam organov, ki bodo zavezani posredovati prosilcem informacije javnega značaja (iz 2. odstavka 1. člena osnutka zakona) in ga bo izdala vlada vsako leto, ne bi smel biti konstitutivnega značaja v smislu, da bi šele uvrščenost organa na seznam določila njegovo pristojnost in odgovornost za odločanje o zahtevi prosilca oziroma omogočila dostop do informacij javnega značaja pri tem organu, temveč je ta seznam lahko le pripomoček (tako organom kot tudi prosilcem) za učinkovitejše izvajanje zakona.

Pomembno vprašanje, na katero osnutek ne daje jasnega odgovora, je razmejitev ingerence njegovih določil v razmerju do področnih zakonov, ki urejajo dostopnost bodisi posebnih kategorij informacij javnega značaja (npr. zakon o varstvu okolja, ki ureja javnost okoljskih informacij, zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ureja javnost informacij o nevarnostih in tveganjih, zakon o arhivskem gradivu in arhivih, ki ureja dostop do javnih arhivov) bodisi poseben položaj določenih kategorij prosilcev, tj. upravičencev (na primer novinarjev po zakonu o medijih). Zato je predlagano, da se z zakonom izrecno določi prednostna uporaba določil področnega zakona, če so določila področnega zakona racionalnejša ali za upravičenca/prosilca ugodnejša in če ne zmanjšujejo pravic zagotovljenih z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Tako naj bi bil z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja zagotovljen minimum pravic prosilcev informacij javnega značaja, v katere področni zakoni ne smejo posegati, lahko pa določajo večjo dostopnost do določenih kategorij informacij oz. za določene skupine upravičencev. V zvezi s povedanim in na posebno zahtevo predstavnikov novinarjev je predlagano, da se v celoti črtata določila 21. in 37. člena, ki se nanašata na poseben položaj novinarjev kot iskalcev informacij.

Predlagatelji pripomb so posebej opozorili, da je pri opredelitvi pojma informacije javnega značaja, ki ga uporablja zakon (1. odstavek 3. člena osnutka zakona), odvečno in povsem neprimerno izključevati iz definicije informacije javnega značaja podatke organov, ki na podlagi posebnega zakona izvajajo varnostno in obveščevalno službo, saj so tovrstni podatki izvzeti iz dostopa po 1. točki 5. člena predloga zakona, ki opredeljuje izjeme od razkritja. Pri tem je treba poudariti, da »načelo prostega dostopa« do informacij javnega značaja, ki ga zasleduje predlog zakona, pomeni, da so vse informacije javnega značaja javnosti dostopne, razen v primerih taksativno določenih izjem, to je posameznih kategorij informacij oziroma podatkov, ki so na podlagi zakona izrecno opredeljeni za zaupne (oz. tajne). Izjeme morajo biti ozko opredeljene. Nesprejemljivo je »pavšalno« omejevanje dostopa do informacij javnega značaja na vse informacije iz določene dejavnosti oziroma na vse informacije, ki so pri določenem organu, denimo obveščevalno-varnostni službi. V zvezi z opredelitvijo »načela prostega dostopa« do informacij javnega značaja (4. člen predloga zakona) so nevladniki posebej predlagali dopolnitev z določilom, da so podatki o delovanju organov vselej javni, razen v primeru, če so na podlagi zakona izrecno opredeljeni kot tajni, ter da je v spornih primerih breme dokazovanja na tistemu, ki trdi, da je podatek tajen.

Vprašanju »izjem iz dostopa« je v pripombah posvečena posebna pozornost. Pri zaupnih podatkih s področja javne varnosti, obrambe države, mednarodnih odnosov in obveščevalno varnostne dejavnosti države ter pri poslovnih skrivnostih se predlaga dopolnitev predmetnih določil osnutka zakona (1. in 3. točka 5. člena) tako, da bodo iz razkritja izvzeti le podatki, ki so na podlagi respektivnih zakonov pravilno določeni in (tudi) označeni kot tajni oziroma zaupni. Pravilna označba zaupnega podatka bi morala biti pogoj za pridržanje podatka tudi, ko gre za dostop do zaupnih podatkov iz javnih arhivov (6. točka 5. člena osnutka).

Določilo 2. točke 5. člena osnutka zakona, ki dodatno izvzema iz dostopa podatke s področja mednarodnih odnosov, tokrat s pogojem, da bi razkritje teh podatkov »škodovalo mednarodnim odnosom Slovenije«, pa bi bilo treba - skladno z zgoraj že razloženim pomenom »načela prostega dostopa« - črtati iz predloga zakona. V zvezi z zaupnostjo določenih postopkov pred državnimi organi je bilo poudarjeno, da bi podatki iz upravnih spisov v zaključenih upravnih postopkih morali biti javno dostopni (eventualne skrivnosti, na primer poslovna skrivnost, ki bi lahko bila v upravnih spisih, je varovana z drugimi respektivnimi izjemami iz 5. člena) kot tudi vse izdane upravne odločbe.

Javnosti bi morali biti vselej dostopni tudi podatki iz upravnih postopkov, ki so na podlagi zakona odprti za javnost, na primer postopki izdaje določenih dovoljenj v upravnih zadevah s področja varstva okolja oziroma ohranjanja narave.

Posebne pozornosti je bilo deležno določilo 10. točke 5. člena osnutka zakona, ki izvzema iz dostopa »podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in bi njegovo razkritje lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine«. Nevladniki so predlagali podrobnejšo konkretizacijo te določbe (ki sicer zasleduje potrebo po varovanju zaupnosti internih in nedokončanih dokumentov uslužbencev) tako, da bodo iz dostopa izvzeti le »podatki iz dokumenta, ki vsebujejo osebna mnenja uslužbencev, izražena pri internem posvetovanju v organu oziroma med organi pri pripravi gradiv oziroma obravnavanju zadev«. Predlagana rešitev je po vzoru nizozemskega zakona (Open Government Act, 1978), ki je v tem oziru vreden posebnega pogleda. Nizozemski zakon izvzema iz dostopa podatke iz dokumentov, pripravljenih za interno posvetovanje uradnikov, ki razkrivajo njihove osebne poglede na politiko organa. Pri tem je zelo natančen ter dodatno opredeljuje, da so informacije glede tovrstnih osebnih mnenj lahko dostopne v obliki, v kateri ne bo mogoče zaslediti osebe, ki je izrazila predmetno mnenje, ter s pogojem, da je dostop do takšne informacije v interesu učinkovitega in demokratičnega vodenja oblasti. In naprej: če gre za podatke, ki odražajo osebna mnenja glede politike vsebovane v priporočilih posvetovalnih teles, so ti podatki lahko dostopni le, če so člani posvetovalnega telesa pred začetkom dela bili obveščeni, da bodo tovrstni podatki na voljo javnosti.

Za izjemo, ki se nanaša na varstvo podatkov v zvezi z ohranjanjem naravnih vrednot (11. točka 5. člena osnutka) je predlagana natančnejša opredelitev, po kateri bodo izvzeti iz dostopa le podatki o legi naravne vrednote, ki skladno z zakonom o ohranjanju narave niso dostopni javnosti zaradi varovanja naravne vrednote.

Sledeč namenu zakona o dostopu do informacij javnega značaja in njegovem temeljnem načelu prostega dostopa do informacij (javnega značaja) so predlagatelji pripomb predlagali dopolnitev 5. člena predloga zakona, ki opredeljuje izjeme iz dostopa, z določilom, ki bo napotovalo uradne osebe, da izvajajo zakon v njegovem »duhu« in skladno njegovemu namenu ter tolmačijo obstoj razlogov za pridržanje informacij omejevalno, to je v ozkih mejah, ki jih dopušča zakon. Predlog tega novega določila (bil bi 2. odstavek 5. člena predloga zakona) se glasi: »Organ mora za doseganje namena tega zakona tolmačiti izjeme iz 5. člena zakona omejevalno in upoštevati javni interes, ki mu služi razkritje vsebine dokumenta, zadeve, dosjeja, evidence oziroma drugega dela dokumentarnega gradiva.« Predlagano določilo bo po mnenju nevladnikov prispevalo k večji učinkovitosti in doslednem izvajanju zakona glede na evidentno zaprtost državnih organov, predvsem javne uprave, v vsakodnevni praksi. Mnenja glede presoje javnega interesa po novem 2. odstavku 5. člena zakona, ki bodo lahko v pomoč organu, ki vodi postopek na zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja, pa bo po potrebi dajal informacijski varuh, katerega ustanovitev predlagajo nevladniki v nadaljevanju pripomb na zakon (glej spodaj).

V zvezi z opredelitvijo postopka, po katerem bodo zainteresirane osebe lahko pridobivale želene informacije javnega značaja, opozarjajo predlagatelji pripomb na nekaj neprimernih določil v predlogu.

Kot prvo predlagajo črtanje določila 2. točke 2. odstavka 13. člena predloga zakona, ki zahteva od prosilca, da v svoji zahtevi za pridobitev informacije navede »namen, zaradi katerega zahteva pridobitev informacije«. Splošno uveljavljeno načelo pri dostopanju javnosti do informacij javnega značaja, tako v mednarodnih dokumentih kot tudi v demokratičnih nacionalnih zakonodajah po svetu, je, da prosilcu ni treba izkazovati nobenega posebnega interesa za pridobitev informacije javnega značaja oziroma namena uporabe pridobljene informacije javnega značaja.

In naprej: nevladniki predlagajo skrajšanje rokov za odločitev o zahtevi (iz 19. člena in 1. odstavka 20. člena osnutka zakona) na 15 dni ter uvedbo obveznosti organov, da prosilcem informacij zagotovijo ustno razlago zahtevane informacije (1. odstavek 22. člena osnutka).

Predlaga se tudi skrajšanje roka za odločitev organa o pritožbi (24. člen osnutka) na 15 dni, saj so roki po zakonu o splošnem upravnem postopku precej dolgi (30 dni oziroma 60 dni, če je potreben posebni ugotovitveni postopek). V 2. odstavku 24. člena osnutka zakona je tudi predlagana določitev tridnevnega roka, po preteku katerega bo možno vložiti pritožbo, kadar prosilcu ni posredovana pravšnja informacija niti na njegovo ponovno zahtevo.

Po mnenju predlagateljev pripomb je določilo osnutka zakona, ki pooblašča vlado, da predpiše »način posredovanja« informacij javnega značaja (4. odstavek 22. člena), presplošno.

To pooblastilo vlade bi bilo potrebno natančneje opredeliti, to je omejiti na potrebne institucionalne, organizacijske oziroma praktične ukrepe za neposredno dostopanje prosilcev/upravičencev do informacij v določenih podatkovnih zbirkah (indok centri ipd.). Ti ukrepi morajo omogočiti učinkovito neposredno dostopanje do informacij in ne »posredovanje« informacij s strani organov.

Posebne kritike je bilo deležno poglavje predloga zakona, ki določa pritožbeni postopek in ustanavlja državno komisijo za dostop do informacij javnega značaja. Predlagatelji pripomb so enotnega mnenja, da državna pritožbena komisija, ki je sestavljajo državni funkcionarji imenovani v DZ na predlog vlade, ne zagotavlja potrebne neodvisnosti telesa pristojnega za nadzor nad uresničevanjem pravice do pridobitve informacije javnega značaja. Ravno tako menijo, da je nesprejemljiva predlagana rešitev, po kateri isto državno telo (državna komisija) hkrati odloča o pritožbah in svetuje oziroma nudi pomoč tako organom kot tudi prosilcem/upravičencem pri izvajanju oziroma uresničevanju pravic iz zakona. Zato predlagajo, da se določba o državni komisiji črta v celoti. O pritožbah naj odločajo instančni organi skladno z zakonom o splošnem upravnem postopku (z upoštevanjem skrajšanega, petnajstdnevnega roka za odločitev o pritožbi, kot je prej predlagano), funkcijo spremljanja in nadziranja uresničevanja pravice javnosti do pridobitve informacije javnega značaja pa naj se poveri varuhu človekovih pravic oziroma informacijskemu varuhu, ki se ga ustanovi z zakonom. Nalogo svetovanja in pomoči prosilcem/upravičencem informacij pa naj se poveri neodvisni instituciji - nevladni organizaciji (oz. organizacijam), ki bo izvajala to dejavnost na podlagi koncesije.

Kot že prej omenjeno, nevladniki predlagajo, da se z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja ustanovi informacijski varuh in se mu poveri nalogo spremljanja in nadziranja uresničevanja pravice javnosti do pridobitve informacij javnega značaja ter tudi nekaj splošnejših nalog za spodbujanje in promocijo odprtosti in preglednosti delovanja javne uprave.

Predlog tega novega poglavja zakona ponuja širok okvir za institucionalno ureditev instituta informacijskega varuha: državni zbor lahko izvoli posebnega informacijskega varuha, ali pa izvrševanje njegovih nalog poveri varuhu človekovih pravic. V slednjem primeru bi varuh človekovih pravic imel možnost, da bodisi sam prevzame izvrševanje nalog informacijskega varuha, ali pa imenuje za njihovo izvrševanje svojega posebnega namestnika. Za posamezna vprašanja delovanja informacijskega varuha, ki ne bi bila urejena z zakonom, bi se subsidiarno uporabljale določbe zakona o varuhu človekovih pravic in poslovnika varuha človekovih pravic. Zakon bi zavezoval informacijskega varuha, da za svoje delo sprejme posebni poslovnik. Institut informacijskega varuha bi moral biti uveljavljen oziroma praktično operativen v štirih mesecih po uveljavitvi zakona. Smoter uvajanja instituta informacijskega varuha je učinkovitejše varovanje pravice do pridobitve informacije javnega značaja. Prosilcu informacije bi bila dana možnost, da se s pobudo obrne na informacijskega varuha, kadar ne bi bil zadovoljen z dokončno odločitvijo organa o njegovi zahtevi. V primerih, ki jih obravnava, bi lahko informacijski varuh raziskal pri organu, ki je odrekel dostop do informacije, vse okoliščine primera. Varuh bi imel neoviran dostop do vseh podatkov pri organih, kar je skladno tudi s 6. členom zakona o varuhu človekovih pravic. Odgovorna oseba organa, ki v določenem roku neupravičeno ne bi posredovala informacijskemu varuhu podatkov, ki jih je zahteval, bi bila odgovorna za prekršek. Informacijski varuh bi o primeru, ki ga obravnava, sestavil poročilo in presodil o upravičenosti zahteve prosilca ter podal organu svoje predloge za rešitev posameznih spornih vprašanj. Če bi prosilec informacije sprožil za zaščito svoje pravice upravni spor, bi informacijski varuh lahko vstopil v tak upravni spor in mu pomagal s svojimi stališči.

Predlog novega poglavja o informacijskem varuhu predvideva tudi posebno varstvo pravice do pridobitve informacije javnega značaja, kadar informacijski varuh oceni, da gre za javnost za zelo pomembno informacijo, katere razkritje oziroma pridržanje ima lahko posledice za veliko število prizadetih. V takšnih primerih bi lahko prosilec informacije podal pobudo informacijskemu varuhu za obravnavo primera že med upravnim postopkom, ki teče na zahtevo prosilca, to je pred dokončnostjo upravne odločbe, po končanem upravnem postopku pa bi informacijski varuh imel pravico neposredno sprožiti upravni spor zoper organ, ki odklanja razkriti tako pomembno informacijo. Informacijski varuh bi nudil tudi poravnalne in druge usluge za mirno reševanje sporov na področju dostopa do informacij javnega značaja.

Kot je že prej bilo omenjeno, informacijski varuh bi bil pristojen tudi za dajanje mnenj, ki bi bila lahko v pomoč organu, ki vodi postopek, tj. mnenj glede obravnave posameznih podatkov kot izjem in glede presoje javnega interesa po predlaganem novem 2. odstavku 5. členu osnutka zakona.

Nadalje: informacijski varuh bi najmanj enkrat letno poročal državnemu zboru o svojem delu ter dal oceno o uresničevanju odprtosti dela organov in o obravnavanih posameznih primerih neuspešnega dostopanja do informacij javnega značaja.

Omenimo še, da je predlog za ustanovitev informacijskega varuha vsebinsko povzet iz predloga Zakona o svobodnem dostopu do informacij javnega značaja, ki ga je v večletnem projektu oblikoval Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, na začetku tega leta pa dal pobudo državnemu svetu za njegovo predložitev v državni zbor. Pri oblikovanju poglavja o informacijskem varuhu je neformalno - kot posameznik - sodeloval tudi namestnik varuha človekovih pravic Jernej Rovšek, varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek pa se je načeloma strinjal z uvedbo instituta informacijskega varuha.