Pred kratkim je hrvaški desno usmerjeni časopis objavil članek pod naslovom Pošast socialdemokracije hodi po Evropi, v katerem so napadli agresivno politiko nemške korporacije WAZ na medijskih trgih jugovzhodne Evrope. Parafraza uvodnega stavka iz Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta je uporabljena za utemeljevanje "teorije zarote", po kateri WAZ neusmiljeno prodira v tiste države, kjer so na oblasti socialdemokrati. Kaj in kdo je WAZ oziroma kakšna je njihova poslovna strategija? Leta 1948 sta socialdemokratski novinar Erich Brost in konservativni tiskar Jakob Funke začela izdajati časopis Westdeutsche Algemeine Zeitung (WAZ), po katerem se je imenovala tudi družba. V petdesetih letih je essenski koncern postal četrta največja nemška medijska hiša in največji nemški regionalni založnik. Družba WAZ je v 50-odstotni lasti izdajatelja Ericha Brosta in 50-odstotni lasti holdinga Funke oziroma posredno družine Funke. Manager Magazin je družini Brost in Funke uvrstil na 33 in 34 mesto najbogatejših Nemcev. Sedanji lastniki WAZ so Erich Shumann in Gunther Grotkamp (v imenu družine Funke). Erich Brost je Schumanna (uspešnega pravnika) dejansko posvojil leta 1985, da bi lahko lažje nadaljeval njegovo delo (za Brosta je bil njegov lastni sin preveč konservativen).

V Nemčiji WAZ izdaja 28 regionalnih časopisov in 48 lokalnih izdaj, s katerimi dosega skupno naklado čez 1,600.000 izvodov. Med dnevniki v lasti WAZ so Westedutsche Allgemeine Zeitung (600.000 izvodov) in Westfälische Rundschau (250.000 izvodov). Časopisna veriga WAZ je vodilna v dveh najbolj naseljenih in industrializiranih regijah Severnega Porenja - Vestfaliji. Posebej slednja velja za tradicionalno "trdnjavo" socialdemokracije (SPD). WAZ in SPD sta od samega začetka trdno povezani. Skupna "strategija" je bila preprečiti Axelu Springerju (Axel Springer Verlag ima danes v Nemčiji največji tržni delež s časopisi, kot sta Bild, Welt, Hamburger Abendblatt in Berliner Morgenpost), da bi prevzel "socialdemokratski" časopisni trg.

Dosedanjo strategijo WAZ lahko opišemo v treh fazah. Najprej so z vsemi mogočimi sredstvi izrinili konkurenco in prevzeli monopol na področju lokalnega tiska. V drugi fazi, v sedemdesetih letih, se je z istimi metodami začela medregionalna širitev. S to širitvijo so prešli v tretjo fazo, ki je postala znana kot "model WAZ". Po tem modelu prevzeti časopisi ohranijo uredniško neodvisnost, vodenje, produkcija, distribucija in oglaševalske strategije pa se povsem centralizirajo. Med najbolj priljubljene prijeme WAZ sodi zniževanje cen (časopisov in oglaševanja), ki tekmece na trgu popolnoma uniči, in potem postopna povrnitev cen (ali podražitev), ko na trgu ni več nobenih konkurentov. Vse prej opisane prijeme so začeli uporabljati na nemškem trgu, zaradi česar so imeli pogosto spore z nemškim protimonopolnim uradom (Bundeskartellamt). Za razliko od Bundeskartellamta (združitev WAZ in Ostthueringer Zeitunga, ki jo je urad preprečil, se je končala tako, da sta oba časopisa skupaj ustanovila novi časopis), ki ga niso uspeli prepričati, da si dva regionalna časopisa v njihovi lasti dejansko konkurirata, ta argument pa je večinoma bil dovolj "prepričljiv" za podobne urade v ostalih državah, v katerih so se širili. Prvi trg, na katerem so "preizkusili" svoj model, je bil avstrijski, z v tistem času socialdemokratskim političnim vodstvom. V Avstriji imajo v svoji lasti dva najbolj nakladna dnevnika (Neue Kronenzeitung in Kurier). Mediaprint, ki prikriva svojo lastniško strukturo, je največja avstrijska založniška hiša, združeno podjetje med ustanoviteljem Hansom Dichandom in WAZ.

Podatkov o nakladah svojih časopisov ne posreduje ÖAK (Avstrijski državni urad za nadzor naklade). Marca 2000 se je Mediaprint zaradi različnih pogledov na prihodnjo strategijo glede odnosa do zasebnih televizijskih postaj umaknil iz združenja časopisnih založnikov. Ko je leta 1988 WAZ pridobil delež v obeh vodilnih avstrijskih časopisih, so izdajatelji preostalih 14 avstrijskih časopisov, ki si delijo naklado 1,5 milijona izvodov, glasno protestirali. Protest so naslovili tudi na vlado, ki je nato (po združitvi Mediaprinta in WAZ) sprejela zakon, s katerim prepoveduje podobne združitve v prihodnosti. Vlada ni posegala v obstoječe stanje in družbo Mediaprint/WAZ, ampak je namesto tega povečala subvencije manjšim časopisom. Avgusta 2000 je predstavnik ÖAK sporočil, da bi brez državnih subvencij bankrotirala najmanj polovica od 16 avstrijskih dnevnih časopisov. Trenutno je WAZ v Avstriji vpleten v ostre polemike o načinu, kako Neue Kronene Zeitung poroča o Haiderjevi politiki in referendumu. Za Schumanna je to poročanje preveč desno (ali premalo "socialdemokratsko").

Po Avstriji je na vrsti bila Madžarska (Naplo, Zalai Hirlap in Nape) ter nakup desetodstotnega deleža RTL (zdaj ga imajo več kakor trideset) in dvajset radijskih postaj (v desetih imajo stoodstotno lastništvo). V zadnjih letih se je skupina razširila na Hrvaško, v Bolgarijo, Romunijo in Srbijo, bili pa so poskusi (pogovorov) za nakup deležev v Delu in Večeru. V Bolgariji je WAZ izvedel šolski prikaz svojega modela: na trg so vstopili s pomočjo nakupa deleža močnega obstoječega založnika, izkoristili so ekonomsko in politično nestabilnost, centralizirali produkcijo, distribucijo, oglaševalske in zaposlitvene strategije. Sledila je nova širitev, spori z uradom za preprečevanje omejevanja konkurence, zmaga v teh sporih zaradi pravnih lukenj in političnega lobiranja. Na koncu se je zgodila popolna prevlada na oglaševalskem trgu in uničenje vse konkurence. Povezava s politiko (skupni jezik so našli z nekdanjim komunističnim predsednikom Videnovom) je na koncu prisilila protimonopolni organ, da enostavno to invazijo legalizira. Rezultat? Osemdeset odstotkov časopisnega trga je v rokah ene korporacije - WAZ. Na vprašanja o Bolgariji in postopkih na bolgarskem trgu Erich Schumann v intervjujih in na tiskovnih konferencah navadno ne odgovarja. Ko je fondacija Friedrich Ebert (SPD) hotela v Sofiji organizirati seminar o delovanju WAZ v Bolgariji, so zadevo ustavili. Erich Schumann sedi v nadzornem odboru fondacije.

Lastniki WAZ skrivajo svoje finančne rezultate kot kača noge. O dejanskih dobičkih in poslovnih načrtih je le malo znanega. Delnic družbe ni mogoče kupiti ali prodati, presenetljiva pa je tudi likvidnost podjetja. Primeri, da bi WAZ najemal bančna posojila, so zelo redki, poslovanje pa lastniki očitno financirajo izključno iz lastnih virov. Trenutno je WAZ izjemno aktiven na Hrvaškem. Na seminarju, ki ga je leta 2001 organiziral hrvaški sindikat grafičnih delavcev, so nemški sindikalni predstavniki in novinarji WAZ opozorili svoje hrvaške kolege, kaj lahko pričakujejo v prihodnosti. Kot so povedali: kamor koli pride, WAZ samo kupuje in kupuje, prevzema časopise, tiskarne, distribucijo, uničuje in "žre" konkurenco. Potem se začne obdobje racionalizacije, oblikovanje izdajateljskih in marketinških središč, ki se počasi vrivajo v druge časopise. Pri tem pa se, kolikor je to možno, nenehno zmanjšuje število zaposlenih. Kritike WAZ (predvsem v nemških časopisih) so usmerjene na povezave z SPD, sporno financiranje stranke CDU in nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla ter na "nakup" nekdanjega koordinatorja Pakta stabilnosti Boda Hombacha z javno neznanimi, a nespornimi političnimi zvezami v državah jugovzhodne Evrope. V tej regiji je Hombach kot pomembna politična oseba imel neomejen dostop do vodilnih politikov, pa tudi vpogled v dogajanje na medijskem področju. Hombach, sicer prijatelj kanclerja Schroederja, je februarja 2002 na mestu predsednika upravnega odbora WAZ nadomestil Bernda Nackeja. Spiegel opozarja na "prisrčno poznanstvo" med Hombachom in srbskim premierjem Zoranom Đinđićem. Pa poglejmo bolj podrobno te očitke. Schumann je CDU oziroma Kohlu (kar rad poudari v svojih intervjujih) nakazal 800.000 DEM za predvolilno kampanjo, kar je bil drugi največji individualni prispevek. V intervjuju za TAZ (14. Novembra 2001) je zanikal, da je podarjeni denar nekakšna zahvala za pomoč pri prodoru na vzhodnonemški trg, prvo "žrtev" širitve WAZ. Prav tako je v intervjujih večkrat zanikal, da bi ga zaradi tega izključili iz stranke SPD. Podobna politična nakazila CDU je imel tudi Günther Grotkamp (predstavnik družine Funke), nekdanji predsednik upravnega odbora WAZ, ki je pod krinko svojih družinskih članov (dvakrat 33.000 in enkrat 34.000 DEM, s čimer se je želel izogniti omejitvi zgornje meje prispevka, ki znaša 40.000 DEM) prispeval 100.000 DEM (zaradi razpršenih virov so njegove donacije preiskovalci afere odkrili nekoliko pozneje). Natančni motivi za financiranje CDU niso znani, vendar jih pripisujejo edini sili, ki lahko združi "levega" Schumanna in "desnega" Grotkampa - dobičku. Za nemške novinarje pa je eno najbolj priljubljenih vprašanj, ki ga zastavljajo Schumannu: kako združuje svoja socialdemokratska prepričanja z milijardami na bančnem računu?

Izključitev obeh vodilnih mož WAZ iz stranke SPD (tudi če oba to zanikata) je ostro obsodil tako Helmut Kohl kot Bodo Hombach, ki je posredoval pri Schumannu, ko je SPD pred volitvami potrebovala določene brezplačne tiskarske usluge in jih dobila. Hombach je takrat jasno povedal, da ne razume, zakaj je SPD "takega človeka" izključila iz stranke.

Zgodbo o WAZ ne smemo brati moralistično. Schumannovo socialdemokratsko politično prepričanje ni pomembno, ampak uporaba politike v zasebne namene. Še več. Ali ni prav WAZ (oziroma Schumann) s svojo brezkompromisno tržno strategijo prispodoba današnje socialdemokracije? V Nemčiji in jugovzhodni Evropi.

Koncern WAZ iz Essna ni le četrto največje medijsko podjetje v Nemčiji, ampak že veliko let tudi mednarodni medijski koncern. Internacionalizacija se je začela s prvo udeležbo v Avstriji, nadaljevala pa se je na Madžarskem. Koncern se je v tem času širil predvsem v jugovzhodni Evropi.

Podjetje je nastalo takoj po drugi svetovni vojni. Zavezniške okupacijske sile so si prizadevale prevzgojiti Nemce iz nacistov v demokrate. Mediji naj bi jim bili pri tem bistvena opora. Stare založbe iz nacističnih časov niso smele delati. Zavezniki so licence za nove časopise dodeljevali demokratom. Ker v Nemčiji, ki je bila uničena zaradi vojne, številčnost časopisov, ki bi zastopali različne politične tokove, iz ekonomskih razlogov ni bila mogoča, so zavezniki za posamezne časopise sestavili notranje pluralno konstrukcijo. V severni Nemčiji so Britanci podeljevali licence predvsem predstavnikom različnih političnih nazorov, v Essnu sta licenco dobila socialdemokratski novinar Erich Brost in konservativni tiskar Jakob Funke. 3. aprila 1948 je v 250.000 izvodih izšla prva številka časopisa Westdeutsche Allgemeine Zeitung. List se je zelo hitro razvil v regionalni časopis z najvišjo naklado v Nemčiji in ima danes naklado dobrih 600.000 izvodov.

Ta visok porast se je po eni strani zgodil zato, ker so zadovoljili potrebe bralcev, ki so hoteli časopis s strnjenimi besedili in informacijami iz lokalnega okolja. Po drugi stani pa je WAZ v mestih v Porurju že zelo zgodaj začel z ostrim konkurenčnim bojem proti drugim založbam, jih zrinil s trga ali pa skorajda vse kupil. Na območjih postopne monopolizacije bralcem ni preostala druga alternativa kot WAZ. Na začetku sedemdesetih se je začel visoki let takrat še manjšega koncerna. V kratkem času je prevzel tri velike regionalne časopise v soseščini: Neue Ruhr/Rhein Zeitung (takrat je imel ta naklado 200.000 izvodov), Westfälische Rundschau (200.000) in Westfalenpost (150.000). Tako je postal koncern WAZ prevladujoča založba v Severnem Porenju - Vestfaliji (s tržnim deležem nad 35 odstotkov) in drugi največji časopisni založnik v Nemčiji po Springerju (BILD).

Z nakupom velikih časopisov se je začelo novo poslovno obdobje, kupljeni časopisi pa s tem niso postali del WAZ-ovih izdaj, temveč so v veliki meri ohranili redakcijsko samostojnost. Uprava, tehnična proizvodnja, distribucija in še posebej pridobivanje oglasov se je seveda centraliziralo. To razdelitev je koncern sam poimenoval kot WAZ-ov model, ki je postal je vzorec za poznejšo ekspanzijo na druga časopisna tržišča. Kmalu po tem, ko je koncern prevzel polovico daleč največjega časopisa v Avstriji Kronen -Zeitung, je kupil enak delež tudi v drugem največjem časopisu v državi, v časopisu Kurier. Tudi ta dva časopisa sta ohranila redakcijsko samostojnost, vsi drugi oddelki pa so se združili. Enaka slika je v vzhodni Nemčiji. Iz ostankov nekdanjih založb SED-a (op. p. Sozialistische Einheitspartei Deutschlands/Enotna socialistična partija Nemčije) je koncern WAZ prevzel oba največja časopisa v zvezni državi Thüringen: Thüringer Allgemeine in Ostthüringer Zeitung. Tržni delež koncerna v Thüringenu znaša 80 odstotkov, deli pa si ga z nekim manjšim časopisom.

Konkurenčni časopisi so že zdavnaj izginili s tržišča, ker niso bili kos agresivni koncernovi cenovni vojni. Koncern se začasno odpoveduje dobičkom, cene nastavi tako nizko, da konkurenčnim časopisom zmanjka zraka, in ko jih izrine s trga, so cene spet normalne. Metode so enake že od petdesetih let naprej in najbrž ni založbe, ki bi imela s tem toliko izkušenj kot WAZ.

Podobno velja tudi za spreminjanje državnih založb v kapitalistična podjetja. Še preden je koncern prevzel časopise v vzhodni Nemčiji, je na Madžarskem od komunistične partije prevzel regionalne časopise. Deloma je časopise kupil sam, deloma pa njegove avstrijske založbe, ki so imele tradicionalne vezi z Madžarsko.

Vzporedno s časopisnimi posli so, še posebej v Nemčiji na območjih, kjer so razširjeni časopisi v lasti koncerna, pregnali oglasnike (free-sheets), ki koncernu ne prinašajo samo dobička, temveč so tudi strateški instrumenti za obvladovanje konkretnih lokalnih oglasnih trgov. Ko so, najprej v Severnem Porenju - Vestfaliji, mnogo pozneje pa še v Avstriji, zakonodajalci dovolili lokalni radio, je bila dominantnost koncerna na oglasnem trgu spet ogrožena. Tako je temu ustrezno postal udeležen tudi v komercialnih radijskih postajah in na njihovih tržiščih. Relativno majhen je angažma v privatnih televizijah. Na nemškem matičnem tržišču je časopisni posel v podrejenem položaju. Toda koncern hoče to področje urediti. Verjetno je njegov tržni položaj pri časopisih v posameznih balkanskih državah že danes pomembnejši kot njegov tržni delež v Nemčiji. Koncern ima v matični državi v lasti časopise s televizijskimi sporedi, ženske revije in posamezne specializirane časopise. Časopisi in revije s poudarkom na politiki, gospodarstvu ali kulturi ne sodijo zraven. V Avstriji pa je solastnik največje založbe v državi, ki izdaja tudi politični reviji Format in Profil. Avstrijske kartelne oblasti so združitev s to veliko založbo pred časom dovolile.

V Nemčiji pa je koncern WAZ vedno znova v sporu z zveznim kartelnim uradom (uradom za varstvo konkurence). Koncern navsezadnje ne sprejema kartelne zakonodaje, prav tako se ne drži odločb, ki jih izdaja kartelni urad, nasprotno: da bi dosegel svoje cilje, vedno znova išče luknje v zakonodaji. Najbrž nobena druga založba nima tako pogosto težav z zveznim kartelnim uradom, ki hoče zaščititi ostanke konkurence na že zelo monopoliziranih regionalnih časopisnih tržiščih. Ta cilj je v nasprotju s koncernovo strategijo, ki bi rad obvladoval regionalna tržišča, še raje pa monopoliziral zato, da bi lahko dominiral na konkretnih oglasnih trgih.

Ob vsem tem si koncern na regionalnem trgu pogostokrat privošči dva časopisa, pri čemer mora oglaševalec seveda vsakokrat oglaševati v obeh časopisih. Bralec ima tako spet omejeno izbiro. Politična linija koncernovih časopisov je različna. V Severnem Porenju - Westfaliji na primer izdajajo Westfälische Rundschau, ki je blizu stranki SPD ter konservativni Westfalenpost. Šefi v WAZ-u se že dolgo nimajo več za publicistično angažirane založnike, ampak mnogo bolj za podjetnike. Gre jim predvsem za donos. In na svoj posel se spoznajo: med regionalnimi časopisi v Nemčiji bi moral biti koncern pri dobičku na samem vrhu. Že leta dosegajo trajen dvomestni donos. Natančne številke niso znane, saj koncern vztrajno zavrača objavo svoje bilance. Ker dediči ustanoviteljev Brosta in Funkeja še danes izplačujejo relativno majhne dobičke, koncern ves čas razpolaga z visoko likvidnostjo. Samo v izjemnih primerih je za svojo ekspanzijo uporabil bančne kredite. Praviloma se investicije financirajo iz lastne blagajne. V Nemčiji je tudi to prav neobičajno.

Avstrijski časopis Krone Zeitung je konec februarja objavil komentar odgovornega urednika in 50-odstotnega lastnika Hansa Dichanda, v katerem se je javno distanciral od politike Jörga Haiderja. Ker je voditelj svobodnjakov dolga leta veljal za ljubljenca Krone Zeitunga, je komentar povzročil odmeve tudi v tujih časopisih, na primer v Neue Züricher Zeitung, ki je o komentarju objavil daljše poročilo na drugi strani. Komentar potrjuje govorice, da je njegov avtor in urednik časopisa popustil pod pritiski, saj je spor z nemškim medijskim podjetjem iz Essna Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ), ki je lastnik ostalih 50 odstotkov Krone Zeitung, v zadnjih mesecih dosegel vrelišče, pod drobnogled pa je časopis vzel tudi Center Evropske unije za opazovanje rasizma in ksenofobije.

Krone Zeitung ima tri milijone bralcev in zato pomemben politični vpliv. Čeprav je bil tabloid dolgoletni promotor in podpornik Haiderjevih populističnih idej, pa urednik Dichand ve, da če hoče doseči, da bo njegovo mesto odgovornega urednika zasedel sin Cristoph, mora biti zadovoljen tudi nemški lastnik časopisa. Tega zadovoljstva pa že nekaj časa ni, saj je lastnik ustanovil celo neodvisno komisijo, ki naj preuči, ali je Krone Zeitung sploh še politično neodvisen.

Po poročanju časopisa Format je WAZ, nemški lastnik Krone Zeitunga, ustanovil komisijo, ki naj preuči politično neodvisnost časopisa. Spor med obema lastnikoma se je seveda zaostril, Dichand pa je takoj komentiral, da bo predsednik WAZ-a Erich Schumann najprej moral dokazati, ali je preučevanje neodvisnosti avstrijskega časopisa le njegova želja ali pa je to res namen celotnega nemškega podjetja.

WAZ se doslej v uredniško politiko Krone Zeitunga ni vmešaval. "Avstrijci sami najbolje vedo, kaj morajo narediti," je novembra na okrogli mizi distanco do uredniške politike opisal nekdanji direktor WAZ-a Bernd Nacke. Vendar pa je Format iz krogov blizu vodstva WAZ poročal, da se bodo Nemci prvič sklicevali na pravico delničarja in intervenirali v uredniško politiko. Sodu je namreč izbilo dno angažiranje avstrijskega tabloida do češke jedrske elektrarne Temelin in vedno močnejša in odkritejša podpora svobodnjaški stranki. Direktor WAZ Erich Schumann: "V Nemčiji vemo, kako težavno je ukiniti jedrsko elektrarno. Prepričevati ljudi, da se lahko vse negativne učinke odpravi le z zaprtjem nuklearke Temelin, je neresno."

Zaradi namere nemškega lastnika pa so se že pojavile govorice, da se Dichand pogovarja o možnostih, da bi ponovno odkupil 50-odstotni delež nemškega lastnika. Vendar pa je Schumann takoj pojasnil, da WAZ še nikoli ni prodajal svojih časopisov, temveč jih je le kupoval. Govorice o ponudbi, da prodajo svoj delež, pa je označil za špekulacije.

Kakšna je uredniška politika Krone Zeitunga? Glede nekaterih vsebin močno spominja na Slovenske novice, vendar pa ima tudi jasno izoblikovano ideološko vizijo, ki pa zaradi protislovnih vsebin pogosto sploh ni opazna. Omenjeni tabloid na primer v nedeljskih izdajah objavlja sporočilo dunajskih katoliških škofov, medtem ko so v vsaki številki na dveh straneh časopisa objavljeni oglasi prostitutk in vročih linij. V časopisu so redno objavljene tudi fotografije lepotic z golim oprsjem, med najbolj priljubljenimi pa je strip z glavnim junakom Herr Strudlom. Herr Strudl v vsaki številki ležerno "modruje" o aktualnih zadevah v enem od dunajskih kafičev.

Teme, ki jih pokriva Krone Zeitung, so identične Haiderjevim, tako da avstrijski poznavalci trdijo, da je nejasno, ali Krone Zeitung povzema Haiderjeve teme ali pa je ravno obratno. Poleg sovražnosti do tujcev je za časopis značilen tudi antisemitizem in omalovaževanje ter trivializacija holokavsta. Še zlasti po ameriškem napadu na Afganistan pa se je poudarilo tudi protiameriško razpoloženje časopisa. 13. oktobra lani je na primer v uredniškem komentarju pisalo, da so "pogumni vojaki pod poveljstvom nemške SS z lahkoto osvobodili Benita Mussolinija iz ujetništva, medtem ko ZDA, ki imajo najsodobnejšo vojaško tehnologijo na svetu, še vedno niso ujele Osama bin Ladna". Krone Zeitung se je tudi močno angažiral, ko je v javnost pricurljala vloga nekdanjega avstrijskega predsednika Kurta Waldheima med drugo svetovno vojno v nemškem Wehrmachtu in z njim povezani nacistični zločini. Tabloid ga je vzel v bran. Ob obletnici anšlusa leta 1996 je danes 81-letni urednik Hans Dichand, ki je med drugo svetovno vojno služil v nemški mornarici, zapisal: "Priključitev Avstrije k Nemčiji nikoli nisem imel za negativno dejanje." Zato urednik liberalnega dnevnika Standard Oskar Bronner pravi, da Krone Zeitung uporablja neke vrste kodirana sporočila. "Nihče mu ne more dokazati antisemitizma - za to so preveč previdni in inteligentni, toda dejstvo je, da antisemiti omenjeni časopis berejo z veseljem."

Nadaljnja usoda časopisa se med obema lastnikoma odvija za zaprtimi vrati. Znano je, da hoče Dichand za vsako ceno doseči, da bo novi odgovorni urednik postal njegov 36-letni sin Cristoph, kar pa je WAZ že zavrnil. Direktor WAZ-a Erich Schumann: "Dichand je odgovorni urednik. Ko bo svoje delo zaključil, bomo razpravljali o njegovem nasledniku. V normalnem gospodarstvu ne velja monarhični sistem, ko se že vnaprej določi, kdo bo naslednik."

Če njegov sin ne bo imenovan za naslednika, je Dichand lansko poletje uredništvu takole opisal posledice: "Če bi se to zgodilo, bom Cristopha prijel za roko in iz te stavbe bova odšla skupaj." V katero smer bo šel časopis, če bo urednik postal Cristoph Dichand, dunajski novinarji ne vedo. "Ne poznam njegovega mnenja. Sploh ne vem, če ima kakšno mnenje," je o favoriziranem kandidatu dejal urednik Standarda Oskar Bronner. Cristoph Dichand pa je v telefonskem intervjuju o sebi povedal: "Ne morete me opisati kot liberalca ali kot konservativca. Sem neodvisen, tako kot je moj oče, in moja dolžnost je, da bom nadaljeval to tradicijo. Časopisa pa ne bom bistveno spreminjal."

Nemški medijski koncern Westedeutsche Allgemaine Zeitung (WAZ) je s plemenitim motom "pospeševati razvoj tiskanih medijev v Bolgariji z združevanjem ekonomskih aktivnosti založniških hiš s političnim novinarstvom" pred nekaj leti začel svoj osvajalni pohod na Bolgarijo. Kot igralec v igri Monopoli je medijska skupina bliskovito razširila svoj vpliv. Tako je bolgarski medijski trg še eno leto zapored opisan kot "WAZ in drugi". Prijavljeni prihodki založniških hiš koncerna za leto 2000 znašajo 146,000.000 levov (1 lev je 0,45 dolarja), kar jim odmerja približno 80-odstotni tržni delež na časopisnem trgu. Neto dobiček koncerna znaša približno 13,540.300 levov.

WAZ - Bolgarija bi lahko imenovali za največjega tujega vlagatelja v medije. V prvih letih svojega vstopa na bolgarski časopisni trg so lastniki koncerna izjavili, da nameravajo v svoj projekt investirati 100 milijonov levov. Poleg založniških hiš ima medijska skupina v lasti tudi eno največjih podjetij za distribucijo časopisov in tiskarno v Sofiji, kjer tiska tudi svoje druge izdaje. WAZ v Varni pravkar gradi svojo drugo tiskarno, s katero se bo tako pospešila prodaja časopisov v severovzhodni Bolgariji, hkrati pa se bo tudi razširil WAZ-ov tiskarski posel. Poleg tega bi koncern lahko obravnavali kot založnika dnevnih časopisov, ki se lahko pohvali z največjo naklado, in kot vodilno podjetje, kar zadeva privlačnost za investicije v oglaševanju. Zaradi slednjega so imena medijske skupine WAZ najpogosteje povezana s "škandaloznim monopolom". Medijska skupina se je morala soočiti s serijo tožb komisije za zaščito konkurence, iz katerih je izšla kot zmagovalec in zadržala vse svoje "trike", ki ji zagotavljajo vodilni položaj na trgu.

Bolgarija se sooča s tako imenovanim modelom WAZ. Skupni cenik za objavo oglasov v bolgarskih izdajah WAZ je v deželi, kjer se valuta še ni stabilizirala, označen kot "mali čudež". "Izkušnje kažejo, da mali časopisi finančno ne morejo preživeti - začeti z lastno tiskarno in končati z lastno distribucijsko mrežo, oglaševalsko strategijo in lastno administracijo ter kadrovsko politiko", so bile besede direktorja WAZ-a Ericha Schumanna, ki je pojasnil načrtovano zmagovalno strategijo koncerna do začetka leta 2007. To je še vedno načelo delovanja WAZ. Nemški založniki so vedno vztrajali pri tem, "da so dobrodošli vsi časopisi, ki se želijo pridružiti naši založniški shemi in ohraniti svojo uredniško svobodo". Na različnih točkah v preteklosti so nekateri časopisi svoje upanje za preživetje (ali edini izhod) utemeljevali v upanju, da jih bo kupil WAZ. Na koncu leta 1998 je bil razvit načrt za pridobitev časopisa Standart. Ideja je bila, da bosta News Holding in 168 Chasa izmenjali 50 odstotkov njunih delnic. Prošnja za združitev je bila vložena pri komisiji za varstvo konkurence. Združitev je po bolgarskem zakonu o konkurenci dopuščena tudi v primerih, ki vodijo h krepitvi monopola podjetja. Vendar je zakon namenjen "posodabljanju proizvodnje in gospodarstva kot celote, z izboljševanjem tržne strukture, privabljanjem investicij /.../, kar na splošno prevladuje nad negativnimi učinki na konkurenco". V tistem času so založniki Standarta poskušali prepričati javnost, da je to pravzaprav korak h dekoncentraciji in celo "plemenita ideja, da bi vrnili boljši del bolgarskega časopisnega trga bolgarskemu založniku". Iz tega načrta ni bilo nič in dve leti pozneje je Standart prišel v roke zloglasnemu ruskemu poslovnežu Michaelu Chornyju, ki so ga izgnali iz Bolgarije. Nekaj mesecev po Standartovih prizadevanjih, da bi se pridružil bolgarski družini WAZ, je komisija za zaščito konkurence zavrnila prošnjo časopisa Kontinent, da bi lansirali vezano oglaševanje z dvema časopisoma WAZ - 24 Chasa in Trud. Glede na izračun, ki jih je tisti čas izvedel protimonopolni pes čuvaj (komisija za zaščito konkurence), se je WAZ polastil 75,8 % bralcev v državi, medtem ko je Kontinent imel le 0,7 % bralcev. Poleg tega so prihodki WAZ iz oglaševanja znašali okrog 63,4 %, prihodki bolgarskih založnikov pa 2,1 %. Komisija za varstvo konkurence je predvidevala, da takšna kupčija lahko le koristi WAZ-u in utrdi njegov položaj. Komisija je Kontinentu celo predlagala, da zaprosi za združitev z WAZ-om kot ilustracijo poskusa protimonopolne komisije, da bi preprečila izginotje časopisov. Vendar je WAZ želel lansirati le vezano oglaševanje, ideji o združitvi pa je obrnil hrbet. Hkrati se je v tiskarni WAZ-a tiskal Kontinent, s čimer si je pri nemškem koncernu nabral občutne dolgove. Pozneje je bil Kontinent izločen iz cirkulacije.

"Nekoč sem z raznašalci časopisov potoval v Burgas. Ko smo raztovarjali časopise, sem naštel okrog 40 paketov izdaj WAZ in le 5-6 izdaj drugih časopisov. Mislim, da je monopol WAZ-a na trgu tiskanih medijev žaljiv. Na trgu želimo videti vsaj nekaj konkurence," je pred časom izjavil vodja bolgarskega podjetja za distribucijo časopisov. Glasovi, ki so se vzdignili proti monopolu WAZ-a (na začetku so se vsi založniki združili proti German media group), so postopoma utihnili. Le založnik časopisa Monitor daily Petyo Blaskov si je upal izzvati koncern. Blaskov navadno imenuje dnevnika Trud in 24 Chasa kot "nemška časopisa, ki sta tiskana v bolgarščini". Paradoks pa je v tem, da je menda Blaskov pripeljal WAZ v Bolgarijo. Avgusta je Blaskov, predsednik časopisne skupine 168 Chasa, podpisal pogodbo z Ericom Scumannom, s katero je prodal 70 odstotkov te časopisne skupine koncernu WAZ. Leto pozneje si je WAZ pridobil tudi preostalih 30 odstotkov. Blaskov je nato odstopil z mesta glavnega urednika pri dnevniku 24 Chasa. Po neuradnih podatkih je ustanovitelj časopisne skupine 168 Chasa podpisal sporazum z WAZ-om, v katerem izjavlja, da se v prihodnjem letu ne bo ukvarjal z založništvom časopisov. V tistem času je imel dnevnik 24 Chasa najvišjo naklado med bolgarskimi časopisi.

Februarja 1997 se je založniška hiša Media Holding zaradi težkega ekonomskega položaja prodala WAZ. Ko so kupili 70-odstotni delež Media Holdinga, so pridobili nadzor še nad petimi tiskanimi mediji pod znamko Trud.

V začetku 1998 je WAZ začel ponujati vezano oglaševanje, ki se objavlja v dnevnikih 24 Chasa in Trud. Cena vezanega oglaševanja je višja kot za oglaševanje v posameznih časopisih, vendar nižja od skupnih stroškov, če bi oglaševali posamezno. Ta poteza je WAZ-u, kar zadeva privabljanje oglaševalcev, zagotovila monopolni položaj že četrto leto zapored. Leta 2001 sta dva dnevnika WAZ-a poročala, da znašajo njuni prihodki 37,134.259 levov (glede na anketo o objavljanju oglasov v tiskanih medijih, ki ne upošteva barter pogodbe (izmenjavo storitev) in popustov je dejanska številka manjša), kar na trgu oglaševanja v časopisih znaša okrog 40 odstotkov celotnih investicij v oglaševanje.

WAZ ni bil nikoli neuspešen pri iskanju argumentov, ki bi podpirali njegov monopolni položaj. Lastniki radi govorijo o dejstvu, da monopolnega položaja ni, saj sta dnevnika Trud in 24 Chasa menda konkurenta.

V skladu z bolgarsko zakonodajo o konkurenci ne bi smelo nobeno podjetje imeti tržnega deleža, ki bi bil večji od 35 odstotkov. Ko si je WAZ pridobil izdaje Trud, je njegov tržni delež WAZ-a znašal okrog 41,7 odstotkov. Zato je komisija za varstvo konkurence vložila tožbo, saj koncern ni zaprosil za dovoljenje komisije pred izpeljavo tega posla. WAZ je nato prikazal protislovne podatke o tem, katero podjetje bi naj bilo predmet posla. Nekaj informacij iz ozadja: 21. februarja 1997 je WAZ Media Group Bolgaria EOOD kupila 70 odstotkov Media Holdinga AD in blagovne znamke vseh časopisov pod znamko Trud. Licenca za uporabo blagovnih znamk je bila dodeljena novo ustanovljeni založniški hiši Trud OOD. Nekaj mesecev pozneje je bila ta licenca prenesena na Media Holding, ki je sedanji založnik časnikov Trud. Zato je WAZ še vedno obdržal dnevnik, ki je imel največjo naklado v državi, ko je sodišče v začetku julija razveljavilo pogodbo z založniško hišo Trud. Ko so časopisi Trud postali del skupine WAZ, je bil posel zapečaten v skladu z vsemi evropskimi standardi. Pozneje se je komisija za zaščito konkurence odločila izpodbijati veljavnost posla. Na del tožb proti WAZ se pogosto gleda kot pritiskanje zavezanih politikov na uredniško politiko dnevnikov. Na koncu leta 1998, na primer, je krožila govorica, da je sam ministrski predsednik koordiniral odločitev komisije za varstvo konkurence, da bi WAZ moral razcepiti svojo politiko vezanega oglaševanja. Na eni strani je bila to sankcija za napade časopisa na vlado. Po drugi verziji pa menda obstaja sporazum, po katerem bi naj časopisi WAZ-a podpirali vlado Ivana Kostova. Odločitev o cepitvi politike vezanega oglaševanja je bila povezana z odkritji komisije, da je WAZ na časopisnem trgu monopolist s 70-odstotnim deležem, pri čemer imata dnevnika 24 Chasa in Trud sama 54,6-odstotni delež trga. WAZ se je pravdal o tej odločitvi na vrhovnem administrativnem sodišču, ki pa je odločitev komisije za varstvo konkurence preklicalo. Takratni predsednik družbe Press Group Bolgaria Peter Sterzing je izjavil, da niti dnevnik 168 Chasa niti založniška hiša Media Holding takrat ne bi cveteli brez WAZ-a.

V Bolgariji je bil WAZ obtožen, da je pral denar STASI. Predsednik komisije za varstvo konkurence je dejal, da je WAZ hčerinsko podjetje Nemške stranke združenih socialistov (SED). Erich Schumann je pojasnil, da je WAZ 1948 ustanovil njegov očim, ki se je vrnil iz Velike Britanije, in dodal, da je obratovalno dovoljenje britansko. "WAZ nima več monopolnega položaja na oglaševalskem trgu, nemški tisk bo objavljal le pozitivne članke o Bolgariji, sumljive osebe ne bodo več vodile privatnih podjetij v Bolgariji" - to je bilo bahanje predsednika komisije za varstvo konkurence leta 2000, ki je uradno končal vojno z WAZ-om, vendar je obljubil, da se bo vse skupaj ponovilo, če kateri koli od navedenih pogojev ne bo izpolnjen. Komisija za varstvo konkurence je umaknila vse tožbe, ki jih je vložil proti nemškemu medijskemu koncernu. Oprostitev je prišla po spremembi lastništva Media Holdinga. Oktobra 1999 je eden od delničarjev prodal 30-odstotni delež Media Holdinga družbi Reiffeisen Ost Invest, ki je del Reiffeisen Zentralbank. Hkrati pa je drugi delničar prodal svoj delež švicarskemu PTC Performance Trading. Po spremembi v lastništvu je WAZ obdržal 30 odstotkov delnic Media Holding, pet bolgarskih posameznikov pa je imelo skupaj 30 odstotkov delnic. Komisija za zaščito konkurence je razsodila, da delež WAZ-a v časopisni skupini 168 Chasa in Media Holdingu ne zadošča za nadzor nad 35 odstotki časopisnega trga in zato nemško podjetje ni monopolist.

Poleti 2000 je WAZ podpisal pogodbo s šestimi dnevniki o enotni oglaševalski tarifi. WAZ-ova dnevnika Trud in 24 Chasa bosta nudila dodatne popuste, če se oglaševalci odločijo oglaševati tudi v nekaterih od sledečih dnevnikov - Duma Zemya, Pari, Standart, 7Dni Sport in Sega. Vezano oglaševanje v dveh časopisih WAZ-a in nekateri drugi izdaji bo deležno 6,5-odstotnega popusta. Dodatno oglaševanje v dveh ali več izdajah pa bo deležno 10-odstotnega popusta. Ustanovitev oglaševalskega fonda je injicirala komisija za zaščito konkurence. To je bil eden od pogojev za umik vseh tožb komisije. Dnevniki Monitor, Novinar in Demokratsia so ostali zunaj oglaševalske koalicije. Mnogi oglaševalski strokovnjaki so izjavili, da je vzpostavitev fonda prej nedostojna ponudba kot pa rešitev za preostale dnevnike.

Leto pozneje je komisija za varstvo konkurence začela novo preiskavo zoper Media Holding in 168 Chasa, ker se nista podredili odločitvi protimonopolne komisije.

Potem ko komisiji za varstvo konkurence ni uspelo ustaviti invazije WAZ na Bolgarijo, jo je skorajda legalizirala. Trditve Ericha Schumanna, da WAZ ni težil k monopolnem položaju na bolgarskem časopisnem trgu, ampak k ohranitvi časopisnega pluralizma, so bile prazne obljube.

Konkurenti dnevnikov 24 Chasa in Trud so morali poskusiti preživeti, kakor so najbolje znali. Na izbiro ni veliko možnosti - prodaja uredniške politike, sprememba lastništva, ustavitev tiska ali iskanje sumljivih sponzorjev. Vse možnosti omejujejo neodvisne uredniške politike.

Prihodki iz oglaševanja januar-december 2001

Dnevni časopisi	lev	%
24 chasa & Trud	37,134.259	40.8%
Monitor	8,348.741	9.2 %
Sega newsp.	5,956.879	6.5 %
Standart	4,131.738	4.5 %
Demokratziya	3,335.865	3.7 %
Pari	3,323.415	3.7 %
Dnevnik	1,801.514
Novinar	1,003.549	1.1 %
7 dni sport	866.255	1.0 %
Republika	409.361	0.5 %
Duma	244.264	0.3 %
235.773	0.3 %

Vir: Monitoring, "Market Test"

Publikacije WAZ v Bolgariji:
168 ur - 24 ur, dnevnik; 168 ur, tednik, Vestnik za ženata, tednik (Časopis za ženske) Media holding - Trud, dnevnik, Night Trud, dnevnik, Tednik Trud Media magazine - High club, tedenska revija, mesečne revije: Idealni dom, Spisanie za ženata (Revija za ženske), Auto Trud, Media svjat (Medijski svet), Savremennik (Sodobnik)

WAZ je danes na hrvaškem medijskem tržišču prisoten v časopisni skupini Europapress holding (EPH) - njen lastnik je zasebni založnik Ninoslav Pavić - podjetje pa izdaja 14 različnih časopisov. Med njimi je vodilni zagrebški Jutarnji list - po nakladi in vplivu drugi največji hrvaški dnevnik (dnevno okrog 150.000 izvodov), sledi pa mu po nakladi največji hrvaški tednik, zagrebški Globus (od 60 do 70.000 izvodov). Europapress holding izdaja še celo vrsto specializiranih revij: visokotiražno žensko revijo Glorija, ženski tednik Mila, Astro magazin, Avtoklub, licenčni izdaji Playboy in Cosmopolitan ter revije, kot je na primer Družinski zdravnik. Europapress holding se je v zadnjem letu še okrepil, ker se mu je pridružila tudi založniška hiša Revije Uroša Šoškića. Ta je lastnik nekaj tednikov oziroma mesečnikov, ki so se pridružili dosedanjim 14 izdajam.

Vendar je na hitro rast holdinga najbolj vplivala nedavna naložba v podjetje Tisak - največjo družbo za distribucijo časopisov na Hrvaškem, ki so jo času vladavine HDZ pripeljali do stečaja. Iz podjetja je izginilo več kakor 200 milijonov nemških mark, dolg, ki je do založnikov nastal iz tega naslova, pa je bil v uspešnem stečajnem postopku prelit v lastninski delež. WAZ je tako januarja letos prek Europapress holdinga postal lastnik 25 odstotkov delnic Tiska. To podjetje ima na Hrvaškem več kot 2000 časopisnih kioskov, od katerih so odvisni vsi založniki. Položaj malih založnikov je še posebej občutljiv, ker je mogoče njihove časopise postaviti na manj opazna mesta v kioskih, s čimer lahko ogrozijo najprej njihovo naklado, potem pa tudi preživetje.

Europapress holding ima vpliv tudi na poslovanje največjega malega distributerja časopisov, podjetja Distripress. Tako lahko govorimo o veliki koncentraciji moči pri izdajanju in distribuciji časopisov, ki še vedno ni monopolna, vendar je njen prevladujoč položaj na tržišču izrazit. WAZ je menda lastnik polovice delnic Europapress holdinga. Na Hrvaškem se doslej koncern ni loteval osvajanja tržišča na način, ki bi k večjim protestom izzval ostale založnike ali pa Agencijo za varstvo konkurence, ki ima nalogo preprečevati monopole v gospodarstvu. Ne glede na to ostaja dejstvo, da časopisi, ki so pod nadzorom WAZ, morda pokrivajo že polovico hrvaškega časopisnega trga.

Doslej je bilo nekaj pokazateljev, da WAZ še ni končal s širitvijo. Čeprav to še ni uradno potrjeno, se zdi, da nameravata WAZ in Europapress holding osvojiti tudi splitsko Slobodno Dalmacijo in Hrvaško tiskarno, ki je v lasti dnevnika Vjesnik. Če bi WAZ s svojimi hrvaškimi partnerji res uspel prevzeti ti dve neosvojljivi medijski trdnjavi, bi lahko brez pretiravanja govorili o velikem monopolu, v katerem bi se lahko majhni založniki znašli v katastrofalnem položaju. Znašli bi se v konkurenci z močnim sistemom, v katerem bi bili tiskarna in veliko število časopisov, imel pa bi tudi nadzor nad distribucijo časopisov. Na prevzem kioskov Tiska je reagiral je Hrvaški helsinški odbor, ki meni, da prihaja do takšne koncentracije, ki bo zadušila majhne založnike, četudi ne pride do nadaljnje širitve te založniško-distribucijske mreže.

Kot je mogoče opazovati od zunaj, WAZ ne vpliva na uredniško politiko ali politično usmeritev izdaj, kjer nastopa kot solastnik. Zdi se, da je uredniška politika ostala v rokah hrvaškega dela ekipe, medtem ko WAZ zanima samo dobiček. Doslej zaradi kršenja socialnih ali sindikalnih pravic niso izzvali pomembnejšega upora novinarjev ali sindikatov. Novinarje v izdajah EPH plačujejo za hrvaške razmere več kot dobro, vendar pa največje breme nosijo honorarni sodelavci, ki dobivajo majhne in neredne honorarje. Vsa ta dejstva so javna in lahko preverljiva. Ni pa možno preveriti teorije o obstoju tako imenovanega načrta Grupo. Po tem načrtu - pred letom ga je objavil dnevnik Republika, ki pa ne izhaja več - je Evropapress holding del strategije Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) oziroma njenega voditelja Ivića Pašalića. Smisel akcije je menda takšen: z denarjem, ki so ga izvlekli iz Tiska in drugih hrvaških podjetij, naj bi prevzeli večino neodvisnih medijev na Hrvaškem, vrhunec pa bi bil zagon nacionalne televizije. V načrtu naj bi sodelovali Nino Pavić, Ivić Pašalić, Miroslav Kutle in Vinko Grubišić. Najprej naj bi s pomočjo nekdanje oblasti razširili vpliv in povečali število izdaj Evropapress holdinga, pozneje pa bi v svojo Grupo vključili tudi veliko število majhnih, lokalnih radijskih postaj ter regionalnih in lokalnih časopisnih izdaj. Na koncu naj bi celo ustanovili TV Novo, ki danes z določenim marketinškim uspehom res deluje na nacionalni ravni, toda brez kakršnega koli političnega programa. Zaradi tega načrta, katerega končni cilj naj bi bil monopolizacija hrvaških medijev, potem pa tudi politični in finančni nadzor v državi, je tožilstvo aretiralo Pavića, Grubišića in Kutleja, toda po kratki preiskavi so obtožnico proti njim zavrgli. Tako pravno obstoj medijskega monopola na Hrvaškem ni bil potrjen, vendar pa veliko analitikov še vedno verjame v to, da je bil načrt vendarle uresničen. Kot dokaz navajajo dejstvo, da je Europapress holding pred kratkim začel v svoje vrste vabiti številne novinarje Vjesnika in Večernjega lista, ki so veljali za uveljavljene eksponente HDZ-jeve oblasti. Zdi se, da teorije, po katerih EPH v primeru izrednih volitev pripravlja medijsko klimo za vrnitev HDZ na oblast, niso brez podlage. Zdi se tudi, da imata EPH in WAZ resen namen prevzeti tretji program Hrvaške televizije, ko bodo objavili javni razpis za njegovo prodajo.

Politika je v novo podjetje vložila premoženje v stvareh in vse svoje časopisne izdaje, WAZ pa je prispeval začetni kapital v višini 25 milijonov mark - V času podpisa pogodbe s Politiko je predsednik upravnega odbora WAZ postal Bodo Hombach, do takrat koordinator Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo

Beograjska Politika, najstarejša medijska hiša na Balkanu, je v začetku leta z nemškim koncernom WAZ (Westdeutsche Allgemeine Zeitung) ustanovila skupno podjetje. V Politiki menijo, da bodo na takšen način najlažje prebrodili hudo finančno krizo, v kateri so se znašli zaradi dolgoletne podpore Slobodanu Miloševiću in izgube dobršnega dela stalnih bralcev. WAZ in Politika sta ustanovila podjetje - Družbo Politika, v kateri imajo nemški solastniki 49 odstotkov delnic, Politika 50 odstotkov, en odstotek pa je v rokah tako imenovanega fiduciarja (osebe, ki se ji zaupa) - beograjskega odvetnika Milana Joksovića. Po jugoslovanskih zakonih imajo lahko tuji vlagatelji v podjetjih največ 49-odstotni delež delnic, v tem primeru pa gre za razdelitev 50:50 ob zakonsko dovoljeni uporabi luknje v zakonu.

Časopis Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ) sta neposredno po drugi svetovni vojni ustanovila Erich Brost in Jakob Funke. Danes WAZ ni klasična delniška družba, ker imata obe družini, Brost in Funke, po 50 odstotkov delnic, ki ne morejo biti prodane oziroma jih ni mogoče odstopiti kakšni drugi fizični ali pravni osebi. Na čelu WAZ so direktorji Erich Schuman iz družine Brost ter Luc Glant in Bernard Nake, naslednika Funka, ki so hkrati tudi solastniki družbe.

WAZ je prvi v Evropi, že leta 1972, začel tiskati svoje izdaje v fototehniki (namesto v svinčeni tehniki), prevzel je še nekaj dnevnikov v najrazvitejši porurski regiji in postal najmočnejša časopisna hiša v Nemčiji. Padec berlinskega zidu je koncernu odprl pot na veliko tržišče vzhodne Evrope, ki je bilo lačno pravih informacij. Družba je najprej začela kupovati dnevnike in tednike v nekdanji vzhodni Nemčiji, ko pa je to tržišče postalo premajhno, so za WAZ postali zanimivi tudi časopisi v Avstriji, na Češkem, Madžarskem, v Bolgariji, na Hrvaški, v Romuniji in nazadnje v ZR Jugoslaviji. Medijska skupina WAZ zaposluje okrog 12.000 ljudi, ki izdajajo 500 različnih časopisov, leta 2000 pa so imeli 3,6 milijarde nemških mark (1,83 milijarde evrov) prometa. V sedmih evropskih državah, kjer WAZ nastopa kot lastnik ali solastnik, med drugim izdajajo 24 dnevnikov, 43 časopisov za široko publiko, 33 specializiranih časopisov in štiri televizijske magazine. Naklada vseh dnevnikov, ki jih izdajajo, presega štiri milijone izvodov.

Politika je bila ustanovljena davnega leta 1904 kot neodvisni in nestrankarski dnevnik. Med ustanovitelji časopisa je najpomembnejša družina Ribnikar, katere ugledni člani so časnik tudi urejali, tako pa je še danes - na čelu podjetja je namreč Darko Ribnikar. Podjetje zaposluje nekaj tisoč ljudi - zanesljivi podatki sicer niso dostopni - in izdaja en dnevnik ter 14 revij. Politika je delniška družba, največji delničar pa je Komercialna banka, ena od prvih zasebnih bank v novejši srbski zgodovini. Predvideno je, da bodo sedanji delničarji zadržali pravico do polovico dobička novega podjetja, saj je Politika njegov 50-odstotni lastnik. Delničarji so zadržali tudi vse dosedanje premoženje Politike in vse pravice, ki so jih imeli po dosedanjem statutu podjetja.

Politika je v novo podjetje vložila premoženje v stvareh, kot je pohištvo (brez nepremičnin in dela opreme), tehnično opremo za tisk, ekspedicijo in prodajo ter vse svoje časopisne izdaje. WAZ pa je prispeval začetni kapital v višini 25 milijonov mark (12,7 milijona evrov) in delovno silo, obvezal pa se je tudi, da bo zagotovil financiranje proračuna in investicij. WAZ se je tudi zavezal, da bo v naslednjih treh letih v podjetje vložil dogovorjeni kapital in know-how, ki ga ocenjujejo na 50 milijonov mark (25,4 milijona evrov). V skladu s podpisanim dogovorom o ustanovitvi skupnega podjetja bo sedež Družbe Politika v Beogradu, direktorja bodo imenovali srbski, njegovega namestnika pa nemški partnerji. Direktor bo zadolžen za uredniški del, medtem ko se bo njegov namestnik ukvarjal predvsem s poslovanjem podjetja.

V pogodbi je še zapisano, da je kadrovska in uredniška politika vseh dosedanjih 15 časopisov v izključni pristojnosti Politike, medtem ko se bo uredniški koncept novih izdaj skupno delo. Če ne bi dosegli soglasja glede uredniškega koncepta kakšnega od novih časopisov, potem projekt ne bo stekel. WAZ in Politika sta se dogovorila tudi o načelih novega programa zaposlovanja, po katerem bodo vsi, ki bodo hoteli delati, zadržali službo. To je v Srbiji, kjer se zaradi privatizacijskega procesa vsi bojijo odpuščanj, zelo pomemben člen v pogodbi. Starejšim delavcem Politike bodo v kratkem predstavili pogoje za predčasni odhod v pokoj, predvidevajo pa tudi zaposlovanje novih, mladih in računalniško izobraženih delavcev. To je tudi v skladu z glavnimi programskimi cilji razvoja nove družbe, med katerimi so med drugim "širjenje vpliva, povečanje tržišča, modernizacija obstoječih časopisov in redakcij ter ustanovitev novih časopisov in redakcij".

To, kar javnosti ni najbolj znano, temu poslu pa daje politično dimenzijo, je dejstvo, da je ravno v času podpisa pogodbe predsednik upravnega odbora WAZ postal Bodo Hombach, ki je bil do takrat na čelu Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo, znani pa so tudi njegovi tesni stiki s srbskim premierom Zoranom Đinđićem. Čeprav je denar WAZ "najčistejša" investicija v srbske medije, pa nevarnost preži z druge strani - da bi Đinđić in njegova Demokratska stranka, ena od dveh najmočnejših v državi, potiho prevzela vpliv v nekdaj najuglednejši medijski hiši v Srbiji.