Poročanje z Bližnjega vzhoda lahko najbolje pojasnim z dvema anekdotama. Ena je sposojena, druga je moja. Pred leti je novinarski kolega zaradi neobičajnega prometnega prekrška trčil ob izraelsko tajno policijo. Med raziskovanjem vzrokov za grobo kršitev zakona – odsotnost izraelskih registrskih tablic na uvoženem avtomobilu – so zahtevali dokumente. Pokazal jim je novinarsko izkaznico vladnega urada za informiranje. »Sovražni tisk,« so rekli prezirljivo. »Vam ni všeč, kar pišemo?« je vprašal kolega. »Ne,« so odgovorili. »Berite kaj drugega,« je bil logičen odgovor. Pred meseci se je palestinski policist v Gazi odzval podobno, ko sem mu na prijazno vprašanje, kaj bom počela v Rafi, odgovorila, da bom nekaj napisala za časopis. Obrnil se je stran in z gnevom rekel: »Sovražim novinarje.« Zakaj pa? »Zato, ker so vsi židovski plačanci.«

V državi, kjer ima en narod monopol nad zgodovinskih trpljenjem (holokavst), in na zasedenih ozemljih, kjer si drugi narod pridržuje pravice do trpljenja v sedanjosti (vojaška okupacija), je težko pričakovati naklonjenost novinarjem. V letu dni poročanja o izraelsko-palestinskemu konfliktu so židovski naseljenci na zasedenih ozemljih pljuvali za mojim hrbtom in me zmerjali z »arabsko prostitutko«. Nekaj kilometrov stran, prav tako na zasedenih ozemljih, so me Palestinci nagnali s »sionistično agentko«. Begunski otroci so me kamenjali na ruševinah svojih hiš v Gazi. Židovska naseljenka se me je v Hebronu lotila z dežnikom. Izraelska vojska me je obmetavala s solzilcem. V vasi Abu Snena nad Hebronom mi je zadala moralni udarec. Med pogovorom z družino, ki jo je izgnala iz hiše in si na njeni strehi naredila oporišče, je dve uri zasliševala enega člana, drugega – gluhega in nemega moškega – pa pretepla. To se bo zgodilo z vsemi, ki bodo govorili z novinarji, so vojaki zagrozili ostalim družinskim članom. Izraelski uradniki me prepričujejo, da to, kar gledam, vidim narobe. Palestinski mi dopovedujejo, da se mi gledati sploh ne splača. Rezultat bo za oboje enako pristranski.

V Izraelu je več kakor 500 redno akreditiranih tujih dopisnikov. Najmanj še enkrat toliko jih iz židovske države in palestinskih zasedenih ozemelj poroča občasno. Ob mojem prihodu februarja lani, je novinarsko prizorišče v Izraelu in na zasedenih ozemljih strašil duh italijanskega dopisnika, ki nikdar ni kršil novinarske etike, a je po strahotnih pritiskih z obeh strani naredil usodno napako: na papirju je pojasnil svoje moralno stališče. Palestinci so ga razglasili za izdajalca, Izraelci pa za terorista. V dvanajstih urah je moral zapustiti državo. Novinarski kolegi so ga prežvečili in izpljunili. Naukov njegove izkušnje je več. Najpomembnejši je tisti, ki se je med glasnim razmislekom mojega predhodnika v Jeruzalemu, davno pred 11. septembrom in ameriško vojno proti terorizmu, spremenil v koristen nasvet. »Novinar na Bližnjem vzhodu zabrede v težave, če o izraelsko-palestinskem konfliktu poroča na podlagi svojega recepta za njegovo rešitev. Regijo je treba razumeti na podlagi odnosov religij – islama in judovstva; krščanstvo ima zanemarljivo vlogo. Ne gre pa pozabiti, da je Bližnji vzhod vzletna steza, s katere bo poletel ameriški imperij.«