Nedavno je Haider s serijo retoričnih potez in napadov, povezal nekaj političnih tem, ki ponavadi niso povezane. Namreč: delovanje in kredibilnost avstrijskega ustavnega sodišča z manjšinskimi pravicami Slovencev na Koroškem. Kaj se je pravzaprav zgodilo? 13. decembra, 2001, je avstrijsko ustavno sodišče razglasilo zakon, ki omejuje pravico do rabe dvojezičnih znakov v krajih skupnosti, kjer ima manjšina najmanj 25 odstotni delež prebivalstva, za neustaven. Po mnenju ustavnega sodišča "na dolgi rok zadošča tudi najmanj 10 odstotni delež manjšinskega prebivalstva". Ta razsodba obvezuje deželnega glavarja Koroške, da spremeni dejansko postavitev dvojezičnih znakov. Razsodba sodišča je bila o zadevi, ki jo je pred sodišče prinesel predstavnik slovenske manjšine na Koroškem. Spodbijal je kazen za prehitro vožnjo na osnovi dejstva, da so bili znaki krajev na območju, ker je vozil prehitro napisani le v nemščini, čeprav so lokalni prebivalci etnični Slovenci. Sodišče je odločilo, da mora mož vseeno plačati kazen. Spodbijana odločitev ustavnega sodišča je bila dejansko stranski produkt. Če bi se razsodba sodišča izvedla, bi 300 do 400 koroških vasi moralo postaviti dodatne znake v slovenščini.

Joerg Haider, ki je izbrani deželni glavar Koroške odločitve sodišča ni hotel sprejeti. Rekel je, da bo vztrajal pri predpisih iz leta 1976, in da ne bo postavil dodatnih znakov s krajevnimi imeni. V njegovih besedah: "Zakonsko bomo razsodbo sprejeli, vendar je politično ne bomo vzeli resno".

Nadalje je Haider zahteval referendum, ki bi naj odločitev sodišča "dokazal". Dejansko je Haider odločitev sodišča razglasil za "preuranjeno pustno šalo" in zahteval odstop predsednika sodišča, Ludwiga Adamovicha zaradi njegove pristranskosti.

V govoru na avstrijski televiziji je Haider tudi dejal, da se bo proti razsodbi sodišča boril "z vsemi političnimi metodami". Ker so t.i. "sankcije" proti manjšinskim zadevam avstrijske vlade dobro opazovane s strani EU, je Haider za koroški dnevnik "Kleine Zeitung" dejal: "Evropska unija nam lahko napove vojno ali nas napade" vendar se on ne bo umaknil.

V eni njegovih nedavnih izjav v februarju 2002 - v kontekstu pustnega govora - je Haider omenil ime Ludwiga Adamovicha in sugeriral, da njegovo dovoljenje za bivanje naj ne bi bilo veljavno. Haider odprto in direktno ne napada le svete institucije demokracije, ampak hoče pravne odločitve nadomestiti z voljo ljudstva. Navaja tudi, da so pravice manjšin instrument Evropske unije za oviranje Avstrije. Nazadnje pa retorično izključuje predsednika Avstrijskega ustavnega sodišča iz avstrijske nacije.

Škoditi poosebljeni demokraciji ni le implicitno vprašanje populizma desnega krila. To vprašanje se izigrava na odprtem in široka javnost te strategije ne razume. Kako naj reagirajo?

Najprej: Haider je še vedno na oblasti in njegovi napadi se tolerirajo. Komaj kdo brani demokracijo. Kancler Schuessel na primer rekel, da je treba razsodbo spoštovati, vendar ni storil ničesar, da bi zahtevano spoštovanje uveljavil. To je simptomatično. "Da", reče večina ljudi, "razsodbo je treba spoštovati", in potem: tišina.

Vsi mediji so o tem napadu na široko poročali. Na splošno so medijski kanali za katerokoli Haiderjevo izjavo na široko odprti. On lansira škandal, ki ga proizvedejo in širijo mediji, da bi zadostili svojim potrebam o prodanih izvodih s pomočjo "dobrih zgodb". Vsak Haiderjev škandal je dobra zgodba. Politične debate o vsebini je manj, zato pa več o tem, "ali je Haiderju dovoljeno delati, kar dela"?

Večina komentatorjev je zavrnila njegov "antizakonski" odnos, vendar so tudi priznali, da stoji odločitev sodišča na šibkih temeljih. Na primer, ko je Haider govoril, da je bil predsednik sodišča, Ludwig Adamovich, izbran po politični liniji (kot večina predsednikov ustavnih sodišč tudi je), in da zato odločitev ni nevtralna, se je javno mnenje nenadoma obrnilo, govoreč: "Da, v tem pa ima Haider prav. Spremeniti moramo postopek izvolitve predsednika. " Le nekateri komentatorji in glasovi so se razglasili za pripravljene braniti avstrijsko ustavo pred njenim razkrojem s strani populizma desnega krila. To pa je zelo skrb zbujajoče dejstvo.

Predstavljajte si reakcijo ljudi, če bi vodilni ameriški politik, ne le kritiziral odločitve vrhovnega sodišča, ampak tudi odprto izjavil, da ji ne bo sledil - svoje vloge v politiki ne bi mogel več igrati in bi moral odstopiti. Brez spoštovanja nekaterih osnovnih zakonov demokracija liberalnega tipa ne bo delovala. Tudi v recimo Nemčiji, je ustavno sodišče sposobno izvajati pravo. Politik, ki ni pripravljen sprejemati odločitev, sodišča mora iti. V Avstriji se na Haiderja gleda in se ga obravnava kot politika, ki ima vedno "pravi namen", čeprav uničuje demokracijo.

In, če že nič drugega: Kaj pa pravice manjšine na Koroškem? Manjšine se še vedno bojujejo zase. Ustvariti dobre in pravične pogoje življenja se v Avstriji ne smatra za nacionalno vprašanje. Le stranka Zelenih odprto podpira razsodbo sodišča in podpira nacionalne manjšine. Lokalni socialdemokrati, na primer, so Haiderjevo kritiko podprli, večina državnih politikov pa o tem vprašanju raje kar molči. Slednje obnavlja sliko (in delno tudi prakso), da te manjšine niso del nacionalnega Mi - kolektiva. Njihove materin jezik je drugačen, zato morajo poskrbeti sami zase. Njihovi predstavniki so sedaj prisiljeni v iskanje konsenza s Haiderjem, ki bo verjetno pri 15 odstotkih.

Kdo pa bo branil demokracijo v Avstriji?

Na beograjskem občinskem sodišču je bila 5. februarja letos prva obravnava v primeru Miodraga Popova proti tedniku Reporter in novinarju Petru Lukoviću. Tožnik Popov od sodišča zahteva, da presodi v njegovo korist in da mu Reporter in Luković plačata 85.000 evrov zaradi "velikih in časovno neomejenih duševnih bolečin". V tožbi med drugim piše: "Tožnik Popov meni, da lahko zahtevana višina odškodnine nadoknadi nematerialno škodo, ki mu je bila povzročena, posebej za pretrpljene duševne bolečine, in da bo to zanj samo delna satisfakcija. Tožnik je uveljavljena javna oseba in tudi družinski človek, objavljene neresnice pa bi lahko pri njem poleg duševnih bolečin povzročile tudi druge negativne posledice za njegovo bodoče delovanje in uveljavljanje na področju, kjer vrsto let uspešno dela. Poleg tega pa toženim ni dal nikakršnega povoda za to, da ga na takšen način žalijo in klevetajo."

Ali je dal Popov novinarju Lukoviću povod za pisanje o njem? Seveda. Miodrag Popov je bil v letih 1991/92 urednik televizijskega Dnevnika na Radioteleviziji Beograd. Kot politični simpatizer najtrše linije Miloševićevih socialistov je bil ne samo voditelj dnevnika, ampak tudi vojni poročevalec, dopisni član vojaških in paravojaških enot, zapriseženi patriot, domoljub in samozvani humorist, ki se je znal norčevati nad usodo Vukovarja; ko so Srbi končno osvojili mesto, ki so ga osvobodili/zravnali z zemljo, je Popov tisti decembrski večer leta 1991 v dnevniku povedal: "Vukovar je danes razrušeno, toda svobodno mesto." On je bil tisti, ki je prvi objavil spektakularno in lažno vest, da so v Vukovarju aretirali človeka, ki je nosil "ogrlico, sestavljeno iz oči srbskih otrok"; on je bil tisti, ki je vodil nadaljevanje televizijskega dnevnika, ki se je imenovalo Dnevnikov dodatek, trajal pa je več ur, včasih tudi čez polnoč; on je bil tisti, ki je zbijal šale o hrvaško-slovensko-bošnjaških truplih; on je bil tisti, ki nas je prepričeval, da so Milošević in Srbi najmočnejši in najbolj pravični; on je bil tisti, ki je svojih vojnih reportažah iskal maščevanje, umore, klanje in obešanje; on je bil tisti, ki je - tako kot tudi ostali uredniki Radiotelevizije Srbije (RTS) - dajal ton srbski bestialnosti in zlu, ki se mu je posvetil. Miodrag Popov je vojni zločinec novinarskega kova: s svojimi prispevki je ubijal vsaj tako učinkovito kot Karadžićevi Srbi!

In potem: Že leta 1994, ko se je utrudil televizijskega klanja Nesrbov, se je Popov umaknil v razvedrilni program RTS. Začel je z oddajo z naslovom Vseeno se vrti, ki bo ostala v spominu kot nekaj najbolj umazanega v zgodovini patriotskega dokumentarca. Popov je v prepričanju, da ima smisel za humor, po Srbiji iskal norce vseh vrst; vsak človek s tremi ušesi, dvema glavama in petimi penisi ter osmimi jajci na oko je bil seveda njegov gost; Popov se je ukvarjal z vaškimi sojenji, s srbsko trmoglavostjo zaradi sojenj, ki trajajo po 20 let, odkrival je babice, stare čez 80 let, ki redno jedo steklo ... In to je bila po njegovem Srbija, ki da bo vstopila v Evropo: tista primitivna, neizobražena, zaostala država, ki jo je predstavljal in jo kot takšno reklamiral v svojih nevarno-neumnih oddajah. Končno: Pred nekaj leti se je taisti Miodrag Popov znašel na Televiziji Pink, kjer je postal voditelj talk-show programa. Tokrat so bili njegovi gostje zvezde estrade, pevke, čarovniki, športniki ... Niti besedice o vojni, zločinih, Vukovarju, Miloševiću, četnikih, klavcih in prostovoljcih. To je sedaj postala Estradna Zgodba, idealna za olepšanje biografije: kdo se še spomni Popova kot vojnega poročevalca, kdo se še spomni njegovih besed pred enajstimi leti, kateri norec je shranil Miodragove izjave in ga omenja v svojih tekstih?

Predmet spora: Norcu, ki se vsega spominja in ničesar ne pozablja, je ime Petar Luković. Pred nekaj meseci sem v jugoslovanski izdaji bosanskega tednika Reporter v svoji kolumni objavil tekst z naslovom Vsi v Haag, v katerem sem omenil številne državotvorne/patriotske novinarje, ki se zvesto služili Miloševiću in njegovemu režimu. Med drugim sem zapisal: "Kje so in kaj delajo tisti, ki so uživali v vojnem hujskanju, spontanemu širjenju krvavega ›srbovanja‹ in domoljubnemu EPP goslanju, kot so Milorad Vučelić, Momo Kapor, Nebojša Jevrić ali Rade Brajović iz Večernjih novosti? Kam so izginili Krste Bijelić, Milijana Baletić in Milja Vujanović? Na pamet mi pade Miloš Marković, alko-literarni-RTS-kritik, ki je imel literarne ambicije, da bi bil televizijski biograf Božidarju Vučureviću, tovornjakarju, pesniku iz Trebinja in predsedniku SAO Hercegovine, ki je takrat izgledala ›močna kot šus‹; kje si, Miloš, srbski sokol? Kako ste lahko pozabili na Ljiljano Bulatović, ki je konec osemdesetih Politikin svet utemeljila na protialbanskemu rasističnemu razpoloženju; deset let pozneje ista oseba - logično - objavi knjigo o svojem seksualnem idolu, Radovanu Karadžiću. To je legitimno, naravno, popolnoma normalno. Na pamet mi pade tovariš Žika Minović; ne samo zaradi rubrike Odmevi in odzivov v Politiki, ampak ker je bil prvi med prvimi, ki je ustvaril Medijski Fašizem. Kako to, da pozabljamo na Minimaksa in njegove rasistične vice, Mikija Vujovića s TV Palme, ki se je, kakor kaže, umaknil v ilegalo. Kje je predebela Olja Milatović z iste televizije, da bi nam sporočila, kako so Srbi v Srbiji ogroženi. Se mi res samo zdi, ali pa smo resnično leta gledali oddajo Radikalni valovi na TV Palma, ki jo je vodil Miodrag Popov, nekdanji vojni poročevalec iz Vukovarja in voditelj tistih televizijskih dnevnikov, ko smo imeli med poslušanjem Miodragovih zgodb o ogrlicah, sestavljenih iz oči srbskih otrok, patološko potrebo, da pokoljemo vse Hrvate? Popov zdaj, udobno zavaljen v fotelju TV Pinka, kritično razpravlja o tem, ali je nekdo povaljal Ksenijo Pajčin. Zakaj hrabri Popov ne gre na Hrvaško in pogleda, kaj je naredil?"

Potem sem nadaljeval: "Spisek norcev/kriminalcev, ki so se skrili za Novinarstvo, da bi s svojim ekstremnim fašizmom ugodili svojim gospodarjem - naj jim je ime Milošević ali Šešelj - se ne konča z mojim osebnim spominom na tiste, ki si zaslužijo, da se jih obesi brez sojenja. Kje so na primer Dušan Čukić, Goran Matić, Ivan Marković, kje je nenazadnje nekdanji minister Aleksandar Vučić, ki je z zakonom o informiranju uničil osnovna načela novinarskega poklica? Vsi so, oprostite, dobro in zdravi. Nikogar od naštetih nič ne boli, nimajo finančnih problemov, pet- in sedemsobna stanovanja pa jim nudijo tolažbo v osamljenih trenutkih tarnanja nad preteklostjo. Samo občasno, na hitro in brez pravega razloga, se omenja Haag, vendar jih to preveč ne moti. Oni so le opravljali svoje delo in izvrševali ukaze. Ta tekst v Reporterju pa bodo čimprej pozabili. Ne zato, ker nimajo radi, da se jih na to spomni - pomislite na šok Gorana Matića, ko je prebral svoje ime - ampak ker bi najraje na vse pozabili. To ni pomembno, kar je bilo, je bilo, obrnili bomo nov list, nočemo v Haag, navsezadnje, ali ni tam naš predstavnik (Milošević), ki bolje od vseh nas brani vse naše novinarske interese? Ne dolgočasite me, prosim vas!"

Reakcije: Zanimivo je, da ima tako imenovana demokratična javnost v Srbiji - mislim na medije - do primera Popov/Luković domnevno "objektiven" odnos. V časopisih TV Novosti, Borba, Antena ali Nacional je Miodrag Popov dobil veliko več prostora od avtorja tega teksta. V enem od intervjujev me je Popov imenoval za "hrvaškega vohuna" in dejal, da je "dvorjenje Hrvatom in ostalim (verjetno Slovencem, ker pišem za Mladino) žaljivo". Nihče še ni poskušal analizirati, kaj je Popov v teh vojnih letih zares počel. Ugotovil sem, da preteklost ni samo pozabljena, ampak tudi razveljavljena; vsa imena iz mojega teksta so danes legalizirane Javne Osebe, ki imajo vso pravico, da me tožijo in pošljejo v zapor (kar se lahko hitro zgodi - nedavno je bil na šest mesecev, pogojno na dve leti, obsojen glavni urednik tednika Nin zaradi objave teksta v rubriki Pisma bralcev).

Neodvisno društvo novinarjev Srbije (NUNS), kjer sem predsednik častnega razsodišča, se je odzvalo s sporočilom za javnost, tako je ravnal tudi srbski Helsinški odbor za človekove pravice, v katerem sem zadolžen za odnose z javnostjo. Toda če je pričakovati, da so moji profesionalni stiki s tema dvema organizacijama tako tesni, da se njun odziv pričakuje, pa ostaja vprašanje, zakaj se niso odzvale ostale nevladne organizacije. To sodni spor namreč nikakor ni osebni obračun med Lukovićem in Popovom, ampak načelen spopad med antifašizmiom in fašizmom.

Zanimivo je dejstvo, da se to dogaja v Srbiji 15 mesecev po padcu Miloševića. Če nič drugega, potem ta primer "poguma" Miodraga Popova, da se predstavi kot patriota in da od "izdajalca/vohuna" zahteva denar, s katerim bi pozdravil svoje duševne bolečine, dokazuje, da se Srbija, ko gre za temeljna vprašanja preteklosti, ni premaknila z mesta: povedati fašistu, da je fašist, je danes v Srbiji nevarneje kot v času Miloševićevega režima, ko me taisti Popov, čeprav je imel za to veliko razlogov, ni tožil. Povedati hočem, da gre tu za lažno demokracijo, prekrito s pozabo krvi, ko ima vsak klavec, vsak morilec, vsak norec, vsak novinar, ki je ubijal z besedami, pravico, da se postavi v isto vrsto z ljudmi, ki so se, če sem neskromen, v vseh teh letih borili prav proti takšnim ljudem. Dejstvo, da imajo prav oni večje pravice kot neki Petar Luković (ki bi sicer želel, da imamo vsi enake pravice), govori o tem, da je Srbija daleč od Civilizacije, da Evrope sploh ne omenjam.

Finale: Konec marca je razpisana nova obravnava v procesu Popov/Luković. Vrsta tekstov, ki sem jih doslej napisal o Popovu, ni pripomogla k temu, da bi srbska javnost doumela tisto, kar je najbolj pomembno: soočenje z zločinci v lastnih vrstah je ne samo nujno, ampak imperativ, če želi biti Srbija normalna država. Toda če Popov kot le eden od simbolov RTS uživa zaščito TV Pinka, s tem pa tudi oblasti v Srbiji - ki imajo to efemerno turbo televizijo za Svojo - potem je logično, da se lahko začnem pripravljati na dneve v zaporu. Milošević v Haagu, Luković v Beogradu; oba v zaporu, vsak v svoji celici; tako se bo izkazalo, da sva enako kriva in da imava oba, boste videli, okrvavljene roke. Ali ni to klimaks Srbske Demokracije?

Skoraj leto in pol po zamenjavi oblasti se je Slobodan Milošević kot obtoženec na haaškem sodišču spet pojavil v vseh srbskih medijih. Neposreden prenos prvih dni sojenja so omogočile ena neodvisna, ena komercialna in dve državni televiziji. Pričakovano in v skladu s svojo uredniško politiko se je za to odločila TV B92, nato televizija bratov Karić BK, ki bi se rada čimprej znebila promiloševićevskega nasledstva svojih lastnikov, televizija "federalne" države YU INFO in državna Radiotelevizija Srbija (RTS). Kot vedno je v simbolnem smislu najpomembnejšo potezo povlekla RTS - dogodek je bil dovolj pomemben, da ga je prenašala v živo, toda samo na tretjem programu RTS.

Pravzaprav je za vse tukajšnje medije sojenje prvorazredni dogodek predvsem zaradi tega, ker odpira neprijetno vprašanje odnosa do preteklosti. Prav zaradi izogibanja tej temi spremembe v medijih, tudi če jih je mogoče opaziti v programu, niso ne temeljite ne hitre. Veliko pojavov na medijski sceni še danes spominja na deja vu: oblast se očitno izogiba voditi medijsko politiko, mediji, utrujeni in opešani zaradi večletnega mrcvarjenja, čakajo, da se bodo spremembe začele, javnost pa tolerira status quo. Počasnost seveda diktira oblast. Z aktivnim nedelovanjem kaže, da si potihem želi takšne medije, ki bi jih lahko nadzorovala, zato ne hiti z urejanjem medijskega kaosa. S tem da okleva z reformami, vlada odkrito podpira razmere, v katerih je večina medijev paraliziranih. Pravzaprav je razglašen moratorij na razvoj medijev, ki podaljšuje agonijo državnih medijev, daje prednost tistim, ki so se razcveteli s služenjem prejšnjemu režimu, in onemogoča tiste, ki so poskušali delovati v imenu javnosti. V takšnih okoliščinah se mediji niti niso mogli preobraziti.

Nova oblast se do vprašanj, ki zadevajo medijsko sfero, v glavnem ne opredeljuje. Doslej so bile edine aktivnosti na tem področju ukinitev ministrstva za informiranje, razveljavitev zakona o informiranju in predlansko jesen sprejeta odločitev o moratoriju na dodelitev novih frekvenc. To so bile dobre prve poteze nove demokratične oblasti, vendar je to premalo za urejanje razmer na medijski sceni. Odločitev o moratoriju je bila sprejeta, ker so hoteli preprečiti še večji kaos od tistega, ki je nastal z ustanovitvijo preko 300 televizijskih postaj. Te so nastale v prejšnjem desetletju brez kakršnegakoli nadzora. Moratorij naj bi trajal do junija lani, ko naj bi sprejeli zakon o radiodifuziji in razpisali nov razpis za pridobitev frekvenc. Čeprav je rok že zdavnaj potekel, moratorij ni bil niti ukinjen niti podaljšan. Sicer je bil moratorij ideja zveznega ministra za telekomunikacije Borisa Tadića, ki pa je bil lani poleti ob rekonstrukciji vlade zamenjan, ker je ministrstvo pripadlo Črni gori. Novi minister, popolnoma nezainteresiran za to področje, ni o tem problemu rekel niti besede.

Priprava zakona o radiodifuziji, ki naj bil prvi iz paketa medijske zakonodaje, je bila prepuščena strokovni skupini, sestavljeni iz predstavnikov Neodvisnega društva novinarjev Srbije (NUNS) in nevladnih organizacij. Ti so s pomembno pomočjo strokovnjakov iz različnih evropskih organizacij in po sedmih revizijah zakona besedilo poslali v skupščino. Predlog je v parlamentarni proceduri od lanskega novembra in, kot je znano, ne povzroča veliko sporov, vendar izgleda, da je žrtev nerešenih odnosov med Beogradom in Novim Sadom oziroma bodočih pristojnosti nad javnim servisom. V vladi ves čas govorijo, da bo zakon vsak čas na dnevnem redu. Govori se, da bi ga lahko obravnavali že na marčevskem zasedanju skupščine. Evropske institucije v zadnjem času urejanje tega področja navajajo kot enega od pomembnejših za članstvo Jugoslavije v Svetu Evrope. Ti pritiski pa so, kot izgleda, edino, kar tukajšnjo oblast skrbi. Vendar pa bo, tudi če bo in ko bo zakon sprejet, po ocenah v najboljšem primeru minilo še najmanj šest mesecev, da bo oblikovan svet za radiodifuzijo, da bodo znani pogoji za udeležbo na razpisu in da bo sam natečaj razpisan.

Moratorij za nove frekvence je medtem postal moratorij na razvoj, ker se z njim podaljšuje agonija državnih medijev, daje prednost tistim, ki so se razcveteli s služenjem prejšnjemu režimu, in onemogoča tiste, ki so poskušali delali v imenu javnosti. Urejanje razmer na področju elektronskih medijev zahteva toliko dela, da se lahko zgodi, da bi lahko vlada dočakala konec prvega mandata v enako neurejenih razmerah, kot jih je nasledila od prejšnjega režima.

Velike komercialne televizijske postaje, ki so nastale mimo zakona in v sumljivih političnih aranžmajih, imajo v času moratorija še naprej koristi zaradi statusa, ki so ga dobile nelegalno. Neodvisne postaje, ki jih je nekdanji režim zapiral, se še naprej ne morejo širiti in načrtovati razvoja, v RTS pa pričakujejo, da se bodo problemi rešili kar sami od sebe. Neodvisni mediji so v najtežjem položaju. Ko so pred obletnico demokratičnih sprememb na to spomnili srbskega premiera Zorana Đinđića, jim je ta sporočil, da jim bo podelil "odlikovanje za borbo proti Miloševiću, ne pa frekvence". Te naj bi delili pod enakimi pogoji za vse. Na enake pogoje se komercialne televizije pripravljajo s povečevanjem prihodkov od oglasov, RTS z iskanjem politične pomoči, neodvisni mediji pa, tako kot vsa leta doslej, računajo s podporo javnosti in na tuje donacije. Za nikogar pa to ni normalen začetek tržne tekme.

V zapletenih razmerah po 5. oktobru je odlaganje z reformami v medijih do republiških volitev v Srbiji decembra 2000 mogoče res pripomoglo k temu, da se medijska sfera ni sesula. Toda kaj je bilo storjeno po teh volitvah? Odkar je januarja 2001 vlada začela delovati brez ministrstva za informiranje, ni spremenila pristojnosti države na področju medijev, ni pa tudi pokazala namere, da se želi strateško lotiti razvoja tega področja. Ukinitev ministrstva je povzročila zakonodajno praznino, ki je sicer vedno obstajala, vendar pa ta otežuje delo pri spremembah na področju medijev. Novo zakonodajo in vizijo medijskega razvoja je potrebno oblikovati vzporedno, vendar za sedaj tega ne počneta ne vlada ne parlament. Prepuščanje priprave paketa medijske zakonodaje strokovni skupini NUNS in nevladnih organizacij je samo dober izgovor. Država namreč odgovornosti za koncept zakonodajne reforme ne more prepustiti nekomu drugemu, tudi tistim ne, katerih prizadevanje je ključno za uspeh tega podjetja.

Vendarle pa oblast najbolj očitno nepripravljenost za spremembe kaže v odnosu do državnih medijev. Že pred letom dni je bilo jasno, da se ti mediji, predvsem RTS, ne morejo reformirati sami in da je zunaj hiše veliko interesa za to, kdo bo televizijo vodil, veliko manj pa za to, da bi hiši pomagali. Izbor novega upravnega odbora RTS je trajal sedem mesecev, naslednja dva meseca so se ukvarjali s postavitvijo direktorja, najbolj pa se je zapletalo z izborom nove glavne in odgovorne urednice informativnega programa, ki je bila izvoljena šele v drugem poskusu. Dogajanje ob njeni izvolitvi ima simboličen pomen. V prvem poskusu ni bila izbrana Gordana Suša, novinarka, ki je bila v eni od čistk v začetku devetdesetih odpuščena iz RTS. Ne glede na njeno kasnejšo uspešno kariero, se je novinarsko oblikovala na RTS, tokrat pa službe ni dobila ravno "zaradi nasprotovanja zaposlenih v hiši". S tem so iz RTS poslali sporočilo, da v hiši niso zaželeni tisti, ki jih bodo spominjali na neprijetno preteklost in da tisti, ki so delali v času nekdanjega režima ne samo da ne bodo odpuščeni, ampak bodo vplivali tudi na izbiro urednikov.

V drugem poskusu je bila izbrana nekdanja urednica neodvisne RTV B92 Bojana Lekić, presenetljiv obrat pa je bil v skladu s prevladujočim dojemanjem "sprememb", da se lahko alternativa brez težav prelevi v mainstream. Vendar pa ne bo lahko obdržati simbiozo med profesionalnim ugledom in "neodvisnostjo", ki sta imela povsem določen politični pomen v borbi proti prejšnjemu režimu in proti institucijam, ki so ta režim proizvajale in podpirale. Težave pri izboru glavne urednice, funkcije, ki je v nasprotju s članstvom v upravnem odboru oziroma z direktorskim mestom popolnoma profesionalna, opozarjajo, da se politična kopja lomijo okoli mesta, ki oblikuje programsko politiko RTS. To pa pomeni, da ni interesa, da bi se državna televizija preobrazila v javni servis. Veliko zatišje, ki je sledilo imenovanju, dokazuje, da so v načrtu predvsem spremembe na kadrovski in ne strukturni ravni. Mnogi so začeli verjeti, da morda državna televizija vseeno ni tako slaba stvar, če deluje za "pravo" stvar in če ne proizvaja sovraštva. Toda pravo zadovoljstvo, ker na RTS ni več videti militantnega izključevanja in nacionalistične histerije, po letu dni več ne zadostuje. To ni dovolj za državljane, ki pri resnem delu pri rekonstrukciji javnega življenja računajo na neodvisno, odgovorno in kvalitetno javno televizijo.

Mnogi pričakujejo, da lahko državna televizija nekako kapitalizira svoj položaj. Z nekakšno tradicijo, povezanostjo z družbenimi ustanovami, s političnimi aranžmaji in še s čim naj bi se RTS brez velikih pretresov spremenila v javni servis. Pri tem pa gre pravzaprav za željo, da bi ohranili status quo in da so spremembe v medijih stvar sociale in ne politike. Zato so kot glavni problemi pri spremembah v RTS prikazujejo ogromno število zaposlenih (okrog 8000), velik dolg (20 milijonov dolarjev), zastarela in z bombardiranjem uničena oprema in podobno. Vse to je res, vendar pa ni ključnega pomena. Javnost v preteklosti ni protestirala, 5. oktobra pa tudi zažgala stavbo RTS, ker ima hiša preveč zaposlenih ali pa zastarelo opremo. Ljudje so protestirali, ker so lahko edino še na ta način povedali, da si ne želijo televizije, ki je instrument represije in manipulacije. A dokler se o tem ne odpre javna razprava, gledalci ne bodo imeli možnosti, da povedati, kakšno televizijo si želijo in kakšno so pripravljeni gledati in financirati.

Spremembe v RTS je treba začeti z vzpostavitvijo dveh glavnih predpogojev javnega servisa - politične neodvisnosti in finančne varnosti. Brez zakona o radiodifuziji ni pravnih varovalk za avtonomijo RTS, niso pa ji zagotovljeni tudi stabilni viri financiranja. Financiranje preko "takse na električni števec" je bilo ukinjeno kot osovraženi simbol Miloševićevega privilegiranja RTS, toda v zameno ni bilo ponujeno nič. Televizija se zdaj financira z izterjavo dolgov od Elektra, ki so nastali v letih, ko je taksa še veljala, vendar pa je to trošenje denarja, ki ne obstaja. Tretje pomembne odlike javnega servisa - kakovosti in raznovrstnosti programa - pa ni mogoče zagotoviti, če nista izpolnjena prva dva pogoja.

Morda največja ovira za spremembe je neprijetna preteklost. Kako naj se z njo soočijo mediji, ki so jo skrivali tudi takrat, ko se je dogajala? Če bi obstajala pripravljenost, da bi o preteklosti govorili, bi bil verjetno tudi "pritisk njene odsotnosti" manjši. Namesto tega se o preteklosti govori predvsem ekscesno. Predvajanje dokumentarca Slike besed in sovraštva, ki govori o vlogi RTS pri pripravi in spodbujanju vojn v nekdanji Jugoslaviji, pripravili pa so ga nekdanji novinarji RTS, so jeseni leta 2000 prekinili po predvajanju prvega dela. Predvajanje dokumentarca BBC lani spomladi o masakru v Srebrenici pa je izzvalo velike proteste, čeprav je bil film že prikazan na RTV B92.

Nacionalistična desnica je zahtevala parlamentarno preiskavo o odgovornosti tistih, ki so film predvajali, gledalci pa so se močno razdelili: večji del gledalcev RTS se še ni bil pripravljen soočiti s preteklostjo, medtem ko je manjšina menila, da brez tega soočenja ni mogoče iti naprej. Takšna vznemirjanja gledalcev se kasneje niso več ponavljala: novo RTS sedaj zanima le še sedanjost in prihodnost. Vendar je vanjo težko vstopiti z zamolčano preteklostjo in bolj, ko se čas odmika, manj in težje je govoriti o preteklosti. Mnoge nove medijske afere samo še dodatno otežujejo javni pogovor o odgovornosti. V prvem letu demokratične vladavine v Srbiji je bil umorjen novinar Milan Panić, dopisnik Večernjih novosti iz Jagodine, ki je pisal o korupciji. Glavni in odgovorni urednik tednika NIN Stevan Nikšić pa je bil obsojen na petmesečno zaporno kazen (pogojno na dve leti) zaradi objave pisma bralcev, v katerem je nekdo "užalil" osebnost Milovana Đilasa. Prav zaradi tega bi bilo pomembno, da bi vlada naredila analizo o razmerah v medijih in da bi predlagala rešitve, s katerimi bi jih popravila. Povedati bi morala, da je prihodnost medijev odvisna od urejanja odnosa do preteklosti. Zelo pomembno bi bilo, da bi se uspešno končale razprave o krivicah, ki so se medijem zgodile v prejšnjem režimu in da bi jih, če za to obstajajo volja in možnosti, popravili. Z urejanjem razmer na področju medijev bi se vlada opredelila do politike destrukcije, ki jo je vzpodbujala prejšnja oblast. Molk ne more zabrisati preteklosti, v kateri so državni mediji propagirali vojno, sovraštvo in nasilje, izbrane "komercialne" televizije pa proizvajale agresivni turbo kič, patriarhalno malomeščanstvo in nacionalistični radikalizem, ob tem pa so oboji podpirali avtoritarno oblast. V preteklosti je "najstarejša časopisna hiša na Balkanu" (Politika) brez velikih težav osramotila svojo tradicijo, tujci so bombardirali državno televizijo, domača javnost pa jo je zažgala. S sprejetjem paketa medijske zakonodaje bi radikalno prekinili s preteklostjo in pospešili reforme. Še bolj pomembno pa je resno družbeno samosoočenje, ki bi prispevalo k javnemu spoznanju, kaj se je dogajalo v zadnjih letih in kako bi bilo to mogoče v bodoče preprečiti. Morda ima nekdo korist zaradi tega, ker pozablja, vsekakor pa je nima javnost.

Največji nemški medijski koncern, ki je v lasti Lea Kircha, se podira kot hiša iz kart. Kirch se je sredi februarja odločil celo za prodajo pravic do prenosa Formule 1. Razlog: prezadolženost podjetja, saj ima koncern po doslej znanih podatkih za šest milijard evrov kreditov, ki se iztečejo letos, in za sedem milijard evrov obveznosti. Televizijske postaje ProSieben, Sat 1 in Premiere World, 40 odstotkov najpomembnejše nemške založniške hiše Springer, 63.000 ur filmov in serij, ekskluzivne pravice za prenos nemške nogometne lige in Formule 1 so najpomembnejše skupine, ki sodijo v Kirchov koncern. Našteti pa niso Kirchovi deleži, ki jih ima v drugih evropskih medijskih hišah. Banke, ki so nemški simboli zasebnih medijev, so Leu Kirchu od srede devetdesetih let velikodušno posojale denar in se zdaj tresejo, saj ne morejo izračunati, koliko denarja bodo sploh dobile nazaj. Nevarnost bankrota pa ima tudi močan politični pridih, zato Kirchu poskušata pomagati tako nemški kancler Gerhard Schroeder kot bavarski kandidat na letošnjih volitvah Edmund Stoiber.

Nemška javnost se že nekaj mesecev sprašuje, ali bo Rupert Murdoch spravil na kolena münchenskega poslovneža Lea Kircha in prevzel njegov medijski koncern, ali pa se bo koncern zaradi zadolženosti sam sesul. Prva možnost bi namreč pomenila, da bo levji delež nemškega medijskega prostora obvladoval Avstralec.

Na prvi pogled je zlasti zanimivo, zakaj se Kirch ne upre Murdochu tako, kot se mu je nekoč sedanji italijanski premier Silvio Berlusconi. Razlika med Berlusconijem in Kirchom je namreč v tem, da je Kirchov koncern v velikih finančnih težavah, Berlusconijev imperij pa ni bil. Kirch je v preteklih letih "pridelal" precej izgube, v katero pa je potegnil tudi Murdocha, le da je slednji to obrnil v svojo korist. Če je Murdoch izgubo res predvidel kot strategijo za prevzem Kirchovega imperija, tako kot trdijo nekateri viri v Murdochovem koncernu News Corporation, to le potrjuje njegov sloves brezkompromisnega, a lucidnega medijskega poslovneža. Dejstvo pa je, da Murdoch zdaj grozi s prevzemom tretjine vseh nemških televizijskih oddajnikov. Od najbolj znanih nemških programov bi tako v njegovo last prišla uspešna ProSieben in Sat 1. Kirch se prevzemu ne more upreti, pravijo nemški gospodarski novinarji, saj je njegov medijski koncern finančno premočno izčrpan. Zaradi zelo slabe likvidnosti Kirchovega podjetja pa so zaskrbljeni tudi bankirji, ki jim Kirch dolguje po doslej znanih podatkih vsaj sedem milijard evrov. Poleg vpliva 11. septembra, ki je oglaševanje v Kirchovih medijih zmanjšalo za več kot deset odstotkov, je Kirchova (pay) TV Premiere World že prej poslovala v rdečih številkah. Vsoto, ki jo Kirch dolguje zaradi naložb v omenjeno televizijo, nemški strokovnjaki optimistično ocenjujejo na 4,5 milijarde evrov, bolj črnogledi pa na šest milijard. Premiere World predvaja drage hollywoodske filme, vrtoglavi pa so prav tako stroški za njegov Live-Sport. Kirch je tako na primer zakupil pravico do prenosa tekem nemške državne nogometne lige, svetovnega nogometnega prvenstva letos in leta 2006, z okoli 60 odstotki pa je vstopil tudi v družbe, ki prodajajo prenos dirk formule 1. Samo naložba v formulo 1 naj bi Kircha stala 850 milijonov evrov.

Ker Kirch novih posojil za plačljivo televizijo Premiere World ni mogel več dobiti, stari posojilodajalci pa mu novih niso več odobrili, je bil münchenski poslovnež decembra 1999 zelo vesel, ko je Murdochu za 650 milijonov evrov prodal 22 odstotkov Premiere World. Kirch je Murdochu prodal opcije, s čimer se je zavezal, da jih bo od njega v prihodnosti tudi odkupil. Vendar pa se je Murdoch zelo dobro zavaroval: v pogodbi o nakupu opcij je določeno, da se lahko Murdoch, če Premiere World ne bo dosegal dogovorjenih rezultatov, umakne, kar pomeni, da mora Kirch njegov del izplačati skupaj z obrestmi. Če Kirch nima denarja, da bi izplačal Murdocha, bo le ta svoj del v plačljivi televiziji zamenjal za sorazmeren del pri dveh uspešnih televizijah, ProSieben in Sat 1. Tu pa se zgodba začne, saj je samo lani Murdoch z investicijo v Premiere World izgubil 135 milijonov britanskih funtov in ima več kot le odličen razlog, da želi izstopiti iz Kirchovega podjetja. Možnosti za to je več, čeprav je malo verjetno, da bo Murdoch zapustil nemški trg, saj strokovnjaki opozarjajo, da si je avstralski "medijski car" že dolgo želel razširiti svoje posle tudi v Evropo.

Financial Times je prvi objavil govorice, da bankirji želijo od Kircha odplačilo dolgov, ki mu jih menda ne bodo več podaljšali. Če Kirch odplačila posojil ne zmore, naj jim v zameno da sorazmeren delež svojega medijskega koncerna. Financial Times je še napisal, da je Murdoch bankam že obljubil, da bo od njih odkupil Kirchove delnice. Čeprav so banke teorijo v Financial Timesu takoj zanikale kot neresnično, pa je začetek decembra Dresdner Bank Kirchu že odklonila prošnjo za podaljšanje posojila. Zato bo Kirch prodal del svojega 25-odstotnega deleža španski televiziji Telecinco. Omenjeno televizijo poleg Kircha obvladuje s 40-odstotnim deležem italijanski medijski koncern Mediaset (v lasti Silvia Berlusconija), ostalih 25 odstotkov pa ima špansko časopisno-založniško podjetje Correro. Toda četudi bo Kirchu uspelo pomiriti ostale posojilodajalce in jim dati dovolj trdno zagotovilo, da bodo počakali z vrnitvijo posojil, pa je bavarski poslovnež že pred novim Murdochovim napadom. Najpozneje 1. oktobra letos mora Kirch plačati milijardo evrov za opcije (650 milijonov evrov glavnice plus obresti), ki jih je prodal Murdochu. Kirch je namreč verjel, da bo do konca letošnjega leta uspel pridobiti tri milijone in pol naročnikov na svojo plačljivo televizijo, s čimer bi se mu naložba v projekt povrnila, dejansko pa jih je do začetka letošnjega leta le 2,3 milijona. Če bo Murdoch vztrajal, da Kirch odkupi svoj delež - in glede na lanskoletno izgubo lahko Kirch to tudi pričakuje, to pomeni stečaj celotnega Kirchovega medijskega koncerna, ne le Premiere World.

Poznavalci ocenjujejo, da se bo Kirch težko izmazal iz Murdochovega prijema, saj ga ne bo uspel prepričati, naj počaka z izplačilom. Murdoch namreč ni vstopil sam v naložbo v Kirchov Premiere World, temveč skupaj z Američanom Johnom Malonejem. In če je Murdoch kralj globalne satelitske televizije, je Malone kralj kabelske. Tudi Malone se močno zanima za vstop v Kirchov televizijski imperij in se je menda že pozanimal, ali mu bo urad za varstvo konkurence dovolil združitev s Kirchovo dejavnostjo. Malone je tudi že nekaj let najpomembnejši Murdochov poslovni partner in z 18 odstotki Murdochovega podjetja News Corporation njegov največji delničar, čeprav brez glasovalnih pravic.

Medijski mogotec avstralskega rodu je od petih svetovnih celin najmanj prisoten prav v kontinentalni Evropi. Zakaj? Da ima odpor do evropske tako politične kot ekonomske kulture ni Murdoch nikoli prikrival. Vendar pa se je na drugi strani zavedal, da je Evropa s 300 milijoni dobro situiranih potrošnikov pomemben trg za oglaševanje. Kot pravi direktor medijskega raziskovalnega instituta iz Dortmunda Horst Röper pa je Nemčija drugi najpomembnejši svetovni medijski trg, takoj za ZDA.

Murdoch je zato pred leti kljub svojim navadam, da vstopa na medijski trg najraje kot monopolist, zadovoljil z manjšinskimi deleži na nemškem trgu. Kupil je deleže programov Vox in TM 3 (današnjega NeunLive), in ko je videl, da lahko svoje načrte uresniči tudi na tem trgu le kot največji lastnik, kaj kmalu iz omenjenih programov tudi izstopil.

Kirch ima v največji nemški založniški hiši Springer 40-odstotni delež, podjetje pa je lani prvič v zgodovini imelo izgubo težko kar tri milijarde evrov. Vendar pa Kirch največ stavi prav na to karto. Če mu politiki ne bodo pomagali prepričati bank, naj mu podaljšajo kredite, bo delež v Springerju prodal (govori se, da zanj zahteva 1,1 milijarde evrov). S tem bo resda precej kreditov poplačal, vendar pa si tega nihče ne želi, saj bi se uredniška politika časopisov, ki jih izdaja založba Springer, najverjetneje spremenila. Še zlasti ker bo med najresnejšimi kandidati za Kirchov delež v Springerju Murdoch. Murdochovi britanski časopisi so namreč ostri kritiki evropskega združevanja. Protievropske drže pa si ne želi nobeden od obeh nemških predsedniških kandidatov.

Več kakor polovica od 118 urednikov informativnega programa na lokalnih televizijah v ZDA, kolikor jih je sodelovalo v raziskavi v okviru Projekta za odličnost v novinarstvu, je povedala, da oglaševalci vedno bolj poskušajo vplivati na to, kaj bo objavljeno. Da bi zadovoljili željo po dobičku, morajo pripraviti skromnejši in cenejši program, skupaj z novicami, medtem ko se proračun še zmanjšuje. Uredniki so povedali, da svetovalci iščejo in podajajo zelo splošne rešitve, petina med njimi je dejala, da svetovalci poskušajo preprečiti, da bi o določenih novicah sploh poročali. Nekoč veljavni ključ, da šokantne novice zvišujejo gledanost, ne deluje več.

Pri Projektu za odličnost v novinarstvu, ki ga je pripravila skupina novinarjev iz Washingtona v sodelovanju z visoko šolo za podiplomski študij novinarstva iz Columbije in ga je financiralo dobrodelno združenje Pew Charitable Trusts, so v zadnjih štirih letih preučili 189 postaj in osvetlili pet značilnosti, ki so uspešnim lokalnim televizijskim postajam skupne. Upoštevanje teh nasvetov sicer še ne zagotavlja finančne uspešnosti, statistično gledano pa bo postaji prineslo večjo verjetnost, da to res doseže; več poročanja o lokalni skupnosti, bolj zavzeto poročanje, navajanje več virov, večje število daljših zgodb in manjše število zelo kratkih, več sodelavcev in več časa za pripravo prispevkov. Te ideje pa so še vedno v nasprotju s prevladujočo miselnostjo na lokalnih postajah.

Študija za leto 2001 je preučila informativni program na 43 postajah in v 14 mestih. V skupaj dveh tednih (februarja in aprila) so pod drobnogled vzeli 6742 prispevkov iz 470 poročil, ali povedano drugače - 235 ur lokalnih novic. Rezultate so statistično obdelali raziskovalci združenja raziskovalcev Princeton Survey Research Associates in Wellesley College, interpretirala pa jih je skupina novinarjev. Pri preučevanju in določanju kakovosti so upoštevali naslednje kazalce: poročila naj bi obravnavala vrsto različnih tem, se osredotočala na pomembne vidike novic, podajala verodostojne informacije, uporabljala različne vire obveščanja, prikazala zgodbe z različnih zornih kotov in obravnavala lokalno pomembne novice. Glede na točke, ki so jih postaje pri omenjenih kazalcih dobile za informativne oddaje, so postaje razvrstili v pet skupin (A so bile najbolje ocenjene, F najslabše). V skupini A in B je bilo po 8 postaj, v skupini C 15 postaj, v D 10 postaj in v skupini F le 2 postaji. Lanska raziskava je vključila tudi raziskavo po pošti, v kateri je od junija do avgusta sodelovalo 196 urednikov. Na vprašanja jih je odgovorilo 60 odstotkov, torej 118.

Več kakor polovica urednikov informativnega programa (53 odstotkov) je povedala, da so oglaševalci pritiskali, naj umaknejo negativne zgodbe ali naj se držijo pozitivnih, s čimer so potrdili problem, ki so ga prvič zaznali v raziskavi leta 2000. Takrat je tretjina urednikov poročala, da so oglaševalci poskušali vplivati na vsebine, ki jih spustijo v eter. Čeprav je vzorec (leta 2000) zajemal le 20 postaj, pa rezultati skupaj z izjavami urednikov kažejo, da ta problem postaja vse večji. Sponzorji so v letu 2001 po besedah 47 odstotkov urednikov poskušali pridobiti sebi naklonjeno poročanje, skoraj vsak peti urednik (18 odstotkov) pa je dejal, da so sponzorji poskušali preprečiti, da bi poročali o določeni zadevi, kar je zelo pogost problem na majhnih trgih. Pri postajah, katerim so oglaševalci poskušali vsiliti pozitivne zgodbe, so zaznali različne stopnje vplivanja: pri 16 odstotkih postaj so oglaševalci želeli, naj poročajo o sponzorskih dogodkih, 8 odstotkov postaj je poročalo o dogodkih, ki so jih priredili skupaj, pri 12 odstotkih postaj pa so lastniki ali oglaševalci zahtevali, naj pozitivno poročajo o sponzorjih.

Na večini postaj oglaševalci za svoj denar dobijo mnogo več kot samo oglaševalski prostor. Na dveh tretjinah postaj na primer sponzorje novic najavijo ali jih kako drugače predstavijo, pri polovici pa se sponzorski logo pojavi v poročilih. Medtem ko na nobeni postaji niso dejali, da bi sponzorji izbirali prispevke, pa jih je dosti z njimi pripravilo intervju ali jih v zameno za njihovo podporo omenilo v informativnem programu. Bolj zastrašujoče je to, ko poskušajo kakšen dogodek zadušiti ali preklicati in tako preprečiti, da bi o tem poročali na televiziji. Kot je povedala polovica urednikov, so občutljiva tema za "prikrite" zgodbe lokalni zastopniki za avtomobilsko prodajo ali avtomobilski tovarnarji in ugotovitve zdravstvenih inšpektorjev o lokalnih restavracijah. Ob takšnem vedenju oglaševalcev in lastnikov pa so pristojnosti urednikov majhne, saj se ti nemalokrat počutijo obvezani sprejemati kompromise, četudi pritiski niso odkriti, le zato da bi lahko obdržali službo.

Vplivi sponzorjev so bili pogostejši na srednjih in malih trgih. Eden od urednikov je predstavil še eno od spretnosti vodilnih. Poslovni oddelek na televizijski postaji najame enega od terenskih poročevalnih vozil, s tem pa imajo možnost manj za poročanje s terena in "breaking news", v pridobljenem programskem času pa lahko objavijo oglase, ki so videti kot novice. Medtem ko sponzorske zahteve, naj poročajo pozitivno, čuti le tretjina urednikov na velikih trgih, pa to prenašata kar dve tretjini urednikov na majhnih. Četrtina urednikov z majhnih trgov je bila prisiljena cenzurirati novice, razmere pa otežuje še dejstvo, da si majhne postaje ne morejo privoščiti svojih odvetnikov in se zato raje izogibajo zgodbam, ki bi lahko pripeljale pred sodišče.

Na medijsko vsebino pa ne pritiskajo le zunaj informativne redakcije, temveč tudi tisti v njej - svetovalci za informativni program. Približno polovica postaj ima zunanje svetovalce občasno ali ob posebnih diskusijah, 21 odstotkov jih ima svoje notranje svetovalce, dve tretjini postaj pa svetovalci obiščejo le od dvakrat do štirikrat na leto. Najpogosteje se nad njimi pritožujejo zaradi preveč splošnih nasvetov, ki ne ustrezajo potrebam posamezne postaje. Na več kot polovici postaj so predlogi svetovalcev "večinoma" ali "povsem" splošni in največkrat usmerjeni na podajanje prispevkov, ne pa na njihovo vsebino. Medtem ko na 59 odstotkov postaj, ki pokrivajo velike ali zelo velike trge, dobijo rešitve, ukrojene njihovi postaji, pa ima takšno svetovanje le tretjina postaj na majhnih trgih. Pri več kot polovici vseh postaj (52 odstotkih) pravijo, da svetovalci pospešeno navijajo za tako imenovane soft news, kamor spadajo zdravstvene in potrošniške teme. Najbolj odsvetujejo šport, ki mu sledijo politika in poslovne novice. Svetovalci menijo, naj namesto športa več televizijskega časa posvetijo zdravju, za kar se zdi, da želijo ugajati ženskemu delu občinstva. Bolj kot svetovalcem pa uredniki zaupajo predlogom in rešitvam generalnih menedžerjev, ki jih ne štejejo za glasnike sponzorjev. Večina jih je nekoč že bila na uredniškem mestu, zato imajo o informativnem programu izkušnje in strokovno znanje.

Kakovostno novinarstvo je formula za finančni uspeh. V štiriletni študiji je imelo 55 odstotkov televizijskih postaj z najbolj kakovostnim informativnim programom (postaje A) gledanost večjo kot katera koli druga skupina postaj. Tudi v preteklem letu so opazili, da je kakovostni informativni program pot do uspeha pri tržnem deležu, demografiji in ohranitvi števila gledalcev, čeprav odvisnost med kazalci kakovosti (tržnem deležu, demografiji, zadržanju gledalcev) in gledanostjo ni tako močna kot v prejšnjih letih.

Kakovost je po rezultatih iz študije najboljše zagotovilo za ohranitev ali povečanje števila gledalcev informativnega programa v primerjavi s številom gledalcev predhodnega programa, tako imenovanega občinstva lead-in. Leta 2001 so prvič preučili število gledalcev lead-in na vseh postajah, zajetih v raziskavo. Ugotovili so, da so pri 63 odstotkih postaj z najbolj kakovostnim programom (A in B) povečali ali obdržali občinstvo, medtem ko postaje v sredini lestvice niso bile tako uspešne. Le 27 odstotkov postaj C in 20 odstotkov postaj D je pridobilo pri občinstvu. Število občinstva lead-in sta zvišali celo obe postaji, ki so jih uvrstili v zadnjo skupino z najslabše ocenjenim informativnim programom (postaji F), a zaradi majhnega vzorca v tem ne gre iskati pravila.

Kakovost je tudi najboljši recept za izgradnjo tržnega deleža - odstotka gospodinjstev, ki gleda določeno postajo, kar so v štiriletnem obdobju povečale edino postaje z visokokakovostnim programom. 57 odstotkov postaj z najbolj kakovostnim informativnim programom (postaje A) je v teh letih povečevalo delež bolj kot slabše ocenjene postaje, postaje D in F pa so ga večinoma izgubljale. V tem času se je pokazalo, da je povezanost med kakovostjo programa in tržnim deležem močnejša od povezanosti z gledanostjo. Za uspešno poslovanje postaje pa je vse pomembnejša sposobnost doseganja največjega deleža razpoložljivih gledalcev, saj na splošno število televizijskih gledalcev pada.

Izkazalo se je, da je kakovost tudi najboljši način, kako pritegniti najbolj zaželeno občinstvo za oglaševalce, to so gledalci od 18. do 49. leta in gledalci od 25. do 54. leta starosti. Polovica postaj A je lansko leto povečala svojo gledanost prav v tej starostni skupini. Na drugi strani pa nobena od postaj z najslabše ocenjenim informativnim programom (postaje F) ni izboljšala tega kazalca in podobno je bilo s postajami D. Ob tem so malo v šali poudarili, da televizijske postaje sicer lahko posnemajo tabloide, vendar pa za boljša televizijska poročila tudi ni nobene kazni. In gledalci bi gotovo izbrali kakovostni informativni program.

Vlaganje v kakovost med drugim zahteva tudi drugačno ravnanje z zaposlenimi, ki jim je treba dati na voljo več časa in večje dohodke, a se dolgoročno gotovo obrestuje.

Formula do uspeha, ki se je pokazala po štirih letih in študiji 189 postaj: več poročanja o lokalni skupnosti, bolj zavzeto poročanje, uporaba več virov, večje število daljših zgodb in manjše število zelo kratkih, ter več sodelavcev in več časa za pripravo prispevkov.

Že od začetka so se pri projektu strinjali, da je pri lokalnem informativnem programu najbolj pomembno poročati o celotni lokalni skupnosti. Po rezultatih iz študije so bile postaje, ki so pokrivale vrsto različnih tem, tudi poslovno uspešnejše. Študija je merila primerjavo med številom tem v vsakih poročilih in številom prispevkov. Postaje, ki podajajo več raznovrstnih tem, bodo za 33 odstotkov bolj verjetno med vsemi postajami povečale svojo gledanost. In ne samo to. Boljše so tudi pri tržnem deležu, obdržanju gledalcev in demografiji. Napačno je, da se postaje omejijo na teme, ki so preverjeno všeč ciljnim skupinam, saj se gledalci ne glede na svojo starost želijo poučiti o celotni skupnosti.

Postaje, ki pokažejo več zavzetega poročanja, uspevajo tudi poslovno. V štirih letih so uspešne postaje naredile za 13 odstotkov več prispevkov, ki so jih ljudje ocenili za dobre - intervjuje, preiskovalne zgodbe in posebne oddaje. Tudi drugi načini pomagajo, čeprav statistično gledano ne preveč - več "breaking news", čim manj odkupljenih prispevkov, na prizorišče pa poleg kamere poslati tudi poročevalca.

V Projektu so vire informiranja merili na več načinov. Poleg števila virov je pomembna tudi kredibilnost, ki so jo ocenili glede na strokovnost in primernost vira za zgodbo. In v štirih letih so opazili, da so uspešne postaje na splošno boljše tudi zaradi virov obveščanja - manjkrat uporabljajo anonimne vire (17 odstotkov manj kot ostale), se izogibajo nenavajanju virov (5 odstotkov več kot ostale), uporabljajo več različnih virov (5 odstotkov več) in svoja mnenja podpirajo s strokovnimi viri (3 odstotke več). Toda temeljna povezava med boljšim virom obveščanja in poslovno uspešnostjo pa pripomore tudi pri tržnem deležu, zadržanju občinstva in demografiji.

Dolgo je veljalo, da imajo gledalci zelo majhno zmožnost osredotočanja na daljše in zapletene zgodbe. Posledično so bile zgodbe v informativnem programu vse krajše in zajemale vse manj dejstev. Po štirih letih preučevanja so raziskovalci ugotovili, da so postaje z nadpovprečnimi ratingi pripravljale manj kratkih zgodb (do 30 sekund) in več daljših zgodb (daljših od 2 minut). Uspešne postaje so večkrat (17 odstotkov) pripravile prispevke, dolge dve minuti in več, kot postaje, ki so gledanost izgubljale. "Bolj pomembno je biti natančen kot biti hiter," je dejal nekdanji odgovorni urednik Dan Bradley, sedanji urednik Forest Carr pa misli, da dolžina programa zrcali mišljenje, da so "lokalne novice za mene-gledalca, ne tistega, ki jih dela." Kot je še povedal Carr, so imeli na WFLA do leta 1993 drugačno strategijo; zgodbe so bile dolge dobesedno od osem do devet sekund.

Več kakor polovica postaj (54 odstotkov), ki je povečala število uslužbencev, je dosegala povprečno ali nadpovprečno gledanost in le tretjina tistih postaj, ki tega ni storila (ne glede na velikost trga). Gledanost zvišuje tudi bolj skrbno in natančno poročanje. Na postajah, ki so od svojih novinarjev zahtevale le eno zgodbo na dan, so imeli višjo gledanost kot pri postajah, kjer so poročevalci morali narediti več kakor eno zgodbo na dan. Višjo gledanost pa so prav tako imele postaje, ki so gradile na lastnem poročanju in se izogibale kupljenim poročilom.

Omenjenih pet nasvetov kaže, da je pravilen pristop pri vodenju televizijske postaje lahko bolj uspešen od promocij, visoke tehnologije ali sloganov. Televizijsko novinarstvo je najboljše, kadar ga opravljajo sposobni novinarji, ki imajo čas in sredstva, da poročajo o pomembnih temah za skupnost, ob tem pa pokažejo prizadevnost in prispevke nanizajo skrbno in dovršeno. Gledalci to opazijo, številke pa pokažejo.

Slovenija: Kako je s pritiski oglaševalcev in ali je kakovostno novinarstvo zagotovilo večje gledanosti in večjega tržnega deleža lokalnih televizijskih programov v Sloveniji?
Rajko Djordjevič, VTV Velenje:
Naši lastni programi obsegajo informativni program in zabavno-glasbeni program. Po zakonu smo obvezani, da imamo 30 odstotkov lastnega programskega časa, mi ga pa imamo 60 odstotkov. Imamo tudi dvanajst stalnih dopisnikov. Mislim, da je informativni program med vsemi našimi oddajami najbolj kakovosten, čeprav je kazalce za kakovost težko določiti. Največji interes oglaševalcev je pri kontaktnih oddajah. Oglaševalci lahko kupijo programski čas, kar uvrstimo pod predstavitve, ki so označene.

Marjan Moškon, TV Novo mesto
Že dvanajst let imamo vsak dan informativne oddaje ob 19., 21., 23. uri, ki jih potem naslednji dan ponovimo. Pripravljamo kontaktne oddaje, kot so "Pokličite župana", kjer župan odgovarja na klice svojih krajanov. Poleg tega imamo tudi druge, ki zadevajo teme od lokalne skupnosti do jedrske elektrarne, zaostalost, razvoj gospodarstva v regiji, infrastrukturi ... Moram poudariti, da ne iščemo nekih bad news, temveč raje poiščemo kaj dobrega. Kar zadeva kakovost, je težko opredeliti ta pojem. Gledalci so sicer zadovoljni, mi pa ne najbolj, saj so novice zelo drage. Naredili smo serijo dvanajstih oddaj Moj kraj, ki je tipična informativna lokalna predstavitev. Oglaševalci v glavnem ne vplivajo na vsebine, lahko pa kupijo predstavitvene oddaje.

Stane Grah, TV Pika
Imamo največ informativnih in pogovornih oddaj, med katerimi je najbolj gledana oddaja o aktualnih dogodkih Na piki, vsak dan ob 20. uri. Terenskih ekip nimamo. V glavnem mestu in ob televizijah, kot sta nacionalka in POP TV, ki imata največ novic prav iz Ljubljane, je teţko delovati kot lokalna televizija. Zanimanje vseh postaj je za mestne novice največje, hkrati pa tudi najcenejše, saj zgodbe lahko dobiš za prvim vogalom. Program poskušamo pripravljati čim bolj neodvisno in imamo povsem lastno produkcijo. Najpomembnejši pri pripravi televizijskega programa je denar, saj je televizijska tehnologija draga. Lokalnih televizij v Sloveniji je 60, kar razmere še otežuje, saj je trg razdeljen med njih. Če bi se lokalne televizije povezovale v mreže, bi to gotovo bilo prednost.

Letošnja medijska pomlad v Veliki Britaniji je v znamenju priprav na enoten urad za komunikacije (Office of Communications, Ofcom), saj je osnutek zakona o ustanovitvi urada za komunikacije od sredine januarja že v parlamentu, razprave o enotnem močnem regulatorju pa trajajo že nekaj let.

V Veliki Britaniji je sedaj še vedno pet regulatorjev, ki nadzorujejo ekonomsko, vsebinsko in tehnološko delovanje elektronskih medijev in telekomunikacijskega področja. To so Office of Telecomunicatons (Oftel), Independent Television Commission (ITC), Broadcasting Standard Commission (BSC), Radio Authority in Radiocommunication Agency.

Urad za telekomunikacije (Oftel), ki je bil ustanovljen leta 1984, je regulator telekomunikacijske industrije v Veliki Britaniji. Medtem ko je v urad na začetku nadzoroval predvsem področje telefonije, so se pozneje njegove pristojnosti razširile na področje celotnega telekomunikacijskega sektorja. Naloga urada je predvsem zagovarjati interese uporabnikov telekomunikacijskih storitev in zagotavljati zdravo konkurenco. Tehnološke spremembe vodijo h konveregenci na telekomunikacijskem področju, saj izginja tradicionalno ločevanje med telekomunikacijami, radiotelevizijo in računalniki. Tudi zato se pojavlja potreba po enotnem regulatorju za številna, do sedaj ločena področja.

Agencija za radijske komunikacije (Radiocommunication Agency) je bila ustanovljena aprila 1990, njena osnovna naloga pa je reguliranje uporabe radijskih frekvenc v nacionalnem interesu. Med njene naloge sodi tudi določanje standardne opreme za uporabo frekvenc.

Radijsko nadzorno telo (Radio Authority), ki je bilo ustanovljeno leta 1990, izdaja frekvence in regulira neodvisne radijske postaje. Trenutno je izdanih 250 neodvisnih lokalnih radijskih, tri neodvisne nacionalne radijske, ena nacionalna digitalna multipleks in 16 lokalnih digitalnih multipleks licenc, ki ponujajo 160 digitalnih zvočnih programskih uslug. Radijsko nadzorno telo je odgovorno za približno 40.000 ur programskega časa vsak teden. Načrtuje in podeljuje frekvence, regulira radijski program in oglaševanje ter igra aktivno vlogo za poslušalce neodvisnih radijskih postaj. Njegova naloga je tudi sankcioniranje kršiteljev frekvenc, v vlogi radijskega "watch-doga" pa se njene naloge pogosto prekrivajo z Broadcasting Standards Commission.

Komisija za merila v radiodifuziji (Broadcasting Standanards Comission, BSC), ki je bila ustanovljena leta 1996, je ze leta 1996 nadomestila Broadcasting Complaints Commission in Broadcasting Standards Council. BSC je povzela delo obeh organov in nadzoruje poročanje o kriminalu, spolnosti; nadzoruje tudi upoštevanje meril spodobnosti v televizijskih in radijskih programih ter oglasih. Prvotna naloga BSC je nadzor nad upoštevanjem etičnih norm v oddajanih programih, v skladu s tem pa zahteva popravke za posameznike, ki so bili neetično obravnavani ali so jim kršili pravico do zasebnosti. Za preverjanje pritožb ima BSC pravico in moč zahtevati posnetke predvajanega programa in organizirati zaslišanja o podrobnostih. Prav tako lahko zahteva od izdajateljev (televizijske ali radijske hiše) objavo povzetkov odločitev v programu (on-air) ali pa v tiskanih medijih. V preteklem letu je BSC dobila 5289 pritožb, od tega jih je bila večina o vsebini (natancneje 4920), ostalih 360 pa zoper zasebnost in poštenost. Zanimivo pa je, da BSC dobi za svoje delovanje 50 odstotkov sredstev od BBC in 50 odstotkov od ITC. Gre za edino telo v Veliki Britaniji, ki pokriva vse tradicionalne elektronske medije - javne, komercialne, nacionalne in lokalne televizijske in radijske programe.

Neodvisna komisija za televizijo (Independent Television Commission, ITC), ki je bila ustanovljena leta 1990, skrbi za komercialne televizijske programe. Izdaja dovoljenja za frekvence televizijskim hišam, da lahko oddajajo v ali iz Velike Britanije. Nadzoruje komercialne televizijske programe in preverja upoštevanje zahtev ITC o programskih vsebinah, oglaševanju in tehnični usposobljenosti. Naloga ITC je zaščita gledalcev komercialnih televizijskih programov, hkrati pa zagotavljanje konkurenčnega televizijskega trga. ITC je finančno neodvisna od vlade in od izdajateljev, saj se financira iz frekvenčnin.

Urad za komunikacije, ki bo odslej edini regulator elektronskih medijev in telekomunikacij, bo nadomestil regulatorje, ki so nadzorovali ekonomsko delovanje (Oftel), vsebinsko (ITC, BSC, Radio Authority) in razdelitev radijskih frekvenc (Radicommunication Agency).

Razprava o uradu za komunikacije je bila v parlamentu dolgotrajna in živahna. Največ prahu je dvigovalo vprašanje o vlogi javnih televizij v uradu, saj je ima sedaj le Broadcasting Standards Commission nekaj nadzora nad vsebino BBC. Vsekakor so mnenja o podvrženosti BBC novemu regulatorju deljena. Zagovorniki vključitve BBC v urad zatrjujejo, da je pomembno, da se BBC osvobodi nadzora države in se obravnava enako kot drugi telelvizijski programi. Poudarjajo, da bi bilo bolje, če bi se nesoglasja poslej reševala med uradom za komunikacije in BBC, namesto med BBC in vlado. Veliko je pomislekov, da bo integriteta in neodvisnost korporacije BBC v resni nevarnosti, če BBC ne bo pod streho urada.

Predvsem pa je veliko nasprotovanj pritegnitvi BBC pod nadzor urada za komunikacije, saj sta BBC in komercialni sektor regulirana na različne nacine. Prav tako lahko pričakujemo, da se bo razlika med javnim servisom in komercialnim sektorjem v prihodnosti se povečevala.

Navsezadnje je bil upor vključitve BBC-ja v urad za komunikacije premočan in pristojnosti novega urada še niso dorečene.

Mnogo je bojazni, da bo urad za komunikacije izjemno močno telo. Resda je učinkoviteje (in predvsem ceneje) upravljati elektronske medije in vso telekomunikacijsko področje iz enega urada, vendar je vprašanje, ali je smiselno ustoličiti tako močan organ, ki pravzaprav ne bo imel svojega nadzorovalca. Tako se v Veliki Britaniji že sprašujejo, kdo bo poklican, da bo reguliral regulatorja, še posebej ko ga ustoliči država.

Zavzemajoč centralno območje Balkanskega polotoka se je makedonski narod znašel na eni izmed najbolj občutljivih točk na Balkanu, pri čemer je že od nekdaj vzbujal pozornost in aspiracije sosednjih balkanskih držav, pa tudi velikih evropskih sil, ki so si prizadevale in si še prizadevajo vsiljevati svojo prevlado. In tako je Makedonija, namesto da bi se spremenila v most, ki bi povezoval vzhod in zahod, različno kulturo in zgodovinsko tradicijo, postala "jabolko spora na Balkanu", žarišče, ki je nenehno grozilo, da bo sprožilo resne konflikte v tem delu sveta. In dogajanje zadnjih nekaj mesecev kaže na to, da to žarišče še vedno ni pogašeno in da ga najmanjša nihanja v mednarodni politiki znova aktivirajo. Njene sosede že stoletja potvarjajo zgodovino makedonskega naroda, izpodbijajo samobitnost jezika in podcenjujejo ne majhno kulturno dediščino ali si jo celo prisvajajo.

Da bo prišlo do zapletov v Makedoniji, so pričakovali mnogi, drugi so se spet čudili, da je Makedonija dosegla osamosvojitev brez vojaških konfliktov. Tako je še leta 1995 Hugh Poulton1 v svojem delu Who are the Macedonians? ugotavljal, da "je grožnja civilne vojne med Makedonci in Albanci izginila kljub nadaljnjim slabim odnosom in nezaupanjem med njimi". Ampak štiri leta pozneje je Violeta Ačkoska v zborniku Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji (1999: 126) že napovedala, da "bo vprašanje ›velike Albanije‹ vir vojn na Balkanu, kljub deklarativnim evropskim prizadevanjem za skupno življenje, medetnično toleranco, multikulturalizem". Po njenem so "albanski etnocentrizem" do Makedoncev in makedonske države in očitna "getoizacija Albancev" na vseh ravneh (politično, izobraževalno, kulturno in etnično zapiranje z nastankom čistih "albanskih" področij) v nasprotju z vsemi evropskimi prizadevanji v sodobnem času.

Na možnost resnega konflikta z albansko manjšino in celo "potrebo po novih vojaških spopadih na Balkanu pri evropskih mirovnih misijah in Natu" so že dolgo pred lanskimi februarskimi incidenti, ki so menda zaznamovali začetek oboroženega spopada med Albanci in Makedonci, opozarjali nekateri analitični tedniki v Makedoniji, kot sta Zum in Start. Kot je v pogovoru povedala odgovorna urednica Zuma Mirka Velinovska, je že od leta 1998 Evropska skupnost vse pogosteje obravnavala Makedonijo v sklopu držav "Zahodnega Balkana", kamor so prišteli Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Albanijo. Novinarji so sumili, da to ni ugodno za stabilnost makedonske države, zato so v člankih (Zum je veliko pisal o tem) opozarjali makedonske politike, da je treba državo reformirati ter ekonomsko in zakonodajno stabilizirati. V medijih se je že takrat začela širiti rahla propaganda proti Natu ter pojavljati očitki, da v Makedoniji primanjkuje politično močnih in izkušenih osebnosti. Ker je bilo od takratne vlade zaman pričakovati izvršitev ustreznih preventivnih ukrepov, so vsi le apatično čakali, da bo nekje eksplodiralo.

Najpomembnejši trenutek je menda nastopil 17. februarja 2001, ko je bila v Tanuševcih ugrabljena novinarska ekipa zasebne makedonske televizijske hiše A1, ki je preverjala verodostojnost podatkov o tamkajšnjem urjenju pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova (OVK). In tako se je začelo zares. Manjši začetni uporniški napadi albanske Osvobodilne nacionalne armije (ONA) - tako so se poimenovali albanski uporniki v Makedoniji - so dobivali vedno večje razsežnosti, dokler ni prišlo do prvih žrtev. Najprej na eni in posledično tudi na drugi strani.

Kot ažurni posredovalci informacij in poročevalci o dogajanju so bili seveda nemudoma vpleteni v "igro" vsi makedonski mediji, državni in zasebni. Aktivni so postali predvsem mediji v makedonskem in albanskem jeziku, ki so se začutili kot "varuhi svoje nacije". Etnični in jezikovni pripadnosti ustrezno so poročali o dogajanju - tako rekoč "etnično lojalno". Mediji v makedonskem jeziku so postali zelo državotvorni in tudi protimanjšinsko nastrojeni, mediji v albanskem jeziku pa so začeli javno braniti in podpirati albansko manjšino v Makedoniji ter albanske upornike. Vsaka stran je začela vidno in uspešno širiti svojo propagando oziroma antipropagando, in tako je postajala vrzel med njimi vse globlja.

Razumljivo je, da je bilo v tako zapletenih razmerah delovanje medijev zelo oteženo, saj so na njih pritiskali z vseh strani. Kakor je priznala odgovorna urednica informativnega programa na TV Telma v Skopju Emilija Lazarevska, je najbolj trpel "novinarski profesionalizem". Objektivno, nepristransko in nesenzacionalno poročanje sploh ni bilo možno. Vsi mediji so bili pod vplivom različnih političnih in ekonomskih pritiskov, zavezani določeni uredniški politiki ter nenazadnje tudi okusu občinstva.

Kako bi na primer izgledalo, da bi albanski dnevnik Fakti pljuval po albanskih upornikih in poveličeval makedonsko vojsko? Kdo bi ga še bral? Tako so mediji v albanskem jeziku v prispevkih poveličevali "albanske borce za manjšinske pravice", pripovedovali o težkih razmerah, v katerih živi albansko prebivalstvo v Makedoniji, poročali o "nemoralnih dejanjih makedonske paravojske" ter ignorirali uničujoča in nemoralna dejanja albanskih upornikov. Na drugi strani so tudi mediji v makedonskem jeziku pristransko in senzacionalno poročali o "junaških dejanjih makedonskih posebnih enot", o številu ubitih "albanskih teroristov" in "nečloveških dejanjih albanskih gverilcev". Na propagandno in pristransko poročanje kaže že sama izbira jezikovnih sredstev in poimenovanj (na primer za albanske upornike: od "albanskih gverilcev in teroristov" do "borcev za pravice Albancev") ter objavljenega slikovnega gradiva.

Zato ni čudno, da se je "špranja" med mediji obeh velikih skupnosti (makedonske in albanske) v zadnjih mesecih lanskega leta razpočila v pravi kanjon. Mediji v makedonskem in albanskem jeziku skoraj ne najdejo več skupne točke. Zasledimo le še nasprotovanje in nestrinjanje o kateri koli temi. Poročila in komentarji so navadno polni elementov pristranskega (neobjektivnega) poročanja, sovražnih govorov, spornih slik in napisani v slogu, ki bi ga lahko brez obotavljanja označili za čisto propagando. To je predvsem očitno v uvodnikih tiskanih medijev v obeh jezikih. Petrit Saračini v svoji analizi medijev v Makedoniji celo navaja, da so bili odgovorni uredniki medijskih hiš navadno tisti, ki so mahali z "bojnimi sekirami" in pozivali "bojevnike" obeh strani h končnemu odločilnemu spopadu. Torej so namerno prilivali olje na ogenj. Takšen slog je bil predvsem kričeč v dneh poročanja o največjih krvavih incidentih, ki so se zgodili v državi v avgustu, pred in po podpisu Ohridskega sporazuma 13. avgusta 2001, ter med razoroževanjem Albancev.

Kot ironijo in posmeh Natovi akciji zbiranja orožja na območju Tetova, ki so ji v Makedoniji rekli kar "Essential Harvest", so mediji v makedonskem jeziku 7. septembra organizirali kampanjo "zbiranja lubenic" (imenovano "We have picked the watermelons"). Mediji so pred makedonsko skupščino organizirali simbolno akcijo, na kateri so zbirali žlice, palice, otroške pištole, loke in puščice, staro posodo, stare nevozne avtomobile z napisi "ONA TANK", celo kondome in vložke, skratka vso kramarijo, ki so jo makedonski državljani navlekli pred vladno poslopje v znak protesta in nezadovoljstva s tamkajšnjo vlado in misijo Nata. Organizatorji protestnega shoda pa so razdeljevali majice in značke z motom akcije ter lubenice ("watermelons"), ki so bile simbol akcije. Zbrano so nato s traktorji in tovornjaki odpeljali pred predstavništvo Nata v Skopju, da zbrano "orožje" uničijo in onesposobijo za uporabo, kakor so storili z zbranim orožjem Albancev. Protest je bil v prvi vrsti naravnan proti makedonskim politikom, ki se zaradi "svoje nekompetentnosti in nekritičnosti pokoravajo agresorju in celo sodelujejo s terorističnimi kriminalci" www.realitymacedonia.org.mk/web/news, 17. 12. 2001). Manifestacija je naletela na velike odmeve v medijih. Makedonski mediji so močno poveličevali uspeh organizirane akcije, medtem ko so albanski mediji takoj predstavili Makedonce kot "sovražnike Nata", Albance pa kot "good guys", ki spoštujejo sklenjeni dogovor in premirje.

Ni dvoma, da gre v Makedoniji za zrežiran konflikt, ki ga je omogočilo pomanjkanje visoko izobraženega kadra, neizkušenost politikov in parlamentarcev, pomanjkljiva zakonodaja ter še kaj. Kdo je ob vseh vojaških in političnih zapletih in razpletih dejansko žrtev, je težko soditi. Vsekakor pa se strinjam s predlogom skopskega profesorja Ferida Muhića, da bi bila za obe strani sodelovanje najboljša rešitev.

V Makedoniji se je zelo jasno pokazala vloga in moč poročanja medijev v kriznem obdobju. S tolerantnim poročanjem lahko prispevajo k spravi in mirni rešitvi konflikta ali pa močno razpihavajo plamen sovraštva, ki še dolgo ne pojenja. V Makedoniji se je na žalost zgodilo slednje. Posledično je pot do sprave in medsebojne sloge zelo dolga.

Zavzemajoč centralno območje Balkanskega polotoka se je makedonski narod znašel na eni izmed najbolj občutljivih točk na Balkanu, pri čemer je že od nekdaj vzbujal pozornost in aspiracije sosednjih balkanskih držav, pa tudi velikih evropskih sil, ki so si prizadevale in si še prizadevajo vsiljevati svojo prevlado. In tako je Makedonija, namesto da bi se spremenila v most, ki bi povezoval vzhod in zahod, različno kulturo in zgodovinsko tradicijo, postala "jabolko spora na Balkanu", žarišče, ki je nenehno grozilo, da bo sprožilo resne konflikte v tem delu sveta. In dogajanje zadnjih nekaj mesecev kaže na to, da to žarišče še vedno ni pogašeno in da ga najmanjša nihanja v mednarodni politiki znova aktivirajo. Njene sosede že stoletja potvarjajo zgodovino makedonskega naroda, izpodbijajo samobitnost jezika in podcenjujejo ne majhno kulturno dediščino ali si jo celo prisvajajo.

Da bo prišlo do zapletov v Makedoniji, so pričakovali mnogi, drugi so se spet čudili, da je Makedonija dosegla osamosvojitev brez vojaških konfliktov. Tako je še leta 1995 Hugh Poulton1 v svojem delu Who are the Macedonians? ugotavljal, da "je grožnja civilne vojne med Makedonci in Albanci izginila kljub nadaljnjim slabim odnosom in nezaupanjem med njimi". Ampak štiri leta pozneje je Violeta Ačkoska v zborniku Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji (1999: 126) že napovedala, da "bo vprašanje ›velike Albanije‹ vir vojn na Balkanu, kljub deklarativnim evropskim prizadevanjem za skupno življenje, medetnično toleranco, multikulturalizem". Po njenem so "albanski etnocentrizem" do Makedoncev in makedonske države in očitna "getoizacija Albancev" na vseh ravneh (politično, izobraževalno, kulturno in etnično zapiranje z nastankom čistih "albanskih" področij) v nasprotju z vsemi evropskimi prizadevanji v sodobnem času.

Na možnost resnega konflikta z albansko manjšino in celo "potrebo po novih vojaških spopadih na Balkanu pri evropskih mirovnih misijah in Natu" so že dolgo pred lanskimi februarskimi incidenti, ki so menda zaznamovali začetek oboroženega spopada med Albanci in Makedonci, opozarjali nekateri analitični tedniki v Makedoniji, kot sta Zum in Start. Kot je v pogovoru povedala odgovorna urednica Zuma Mirka Velinovska, je že od leta 1998 Evropska skupnost vse pogosteje obravnavala Makedonijo v sklopu držav "Zahodnega Balkana", kamor so prišteli Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Albanijo. Novinarji so sumili, da to ni ugodno za stabilnost makedonske države, zato so v člankih (Zum je veliko pisal o tem) opozarjali makedonske politike, da je treba državo reformirati ter ekonomsko in zakonodajno stabilizirati. V medijih se je že takrat začela širiti rahla propaganda proti Natu ter pojavljati očitki, da v Makedoniji primanjkuje politično močnih in izkušenih osebnosti. Ker je bilo od takratne vlade zaman pričakovati izvršitev ustreznih preventivnih ukrepov, so vsi le apatično čakali, da bo nekje eksplodiralo.

Najpomembnejši trenutek je menda nastopil 17. februarja 2001, ko je bila v Tanuševcih ugrabljena novinarska ekipa zasebne makedonske televizijske hiše A1, ki je preverjala verodostojnost podatkov o tamkajšnjem urjenju pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova (OVK). In tako se je začelo zares. Manjši začetni uporniški napadi albanske Osvobodilne nacionalne armije (ONA) - tako so se poimenovali albanski uporniki v Makedoniji - so dobivali vedno večje razsežnosti, dokler ni prišlo do prvih žrtev. Najprej na eni in posledično tudi na drugi strani.

Kot ažurni posredovalci informacij in poročevalci o dogajanju so bili seveda nemudoma vpleteni v "igro" vsi makedonski mediji, državni in zasebni. Aktivni so postali predvsem mediji v makedonskem in albanskem jeziku, ki so se začutili kot "varuhi svoje nacije". Etnični in jezikovni pripadnosti ustrezno so poročali o dogajanju - tako rekoč "etnično lojalno". Mediji v makedonskem jeziku so postali zelo državotvorni in tudi protimanjšinsko nastrojeni, mediji v albanskem jeziku pa so začeli javno braniti in podpirati albansko manjšino v Makedoniji ter albanske upornike. Vsaka stran je začela vidno in uspešno širiti svojo propagando oziroma antipropagando, in tako je postajala vrzel med njimi vse globlja.

Razumljivo je, da je bilo v tako zapletenih razmerah delovanje medijev zelo oteženo, saj so na njih pritiskali z vseh strani. Kakor je priznala odgovorna urednica informativnega programa na TV Telma v Skopju Emilija Lazarevska, je najbolj trpel "novinarski profesionalizem". Objektivno, nepristransko in nesenzacionalno poročanje sploh ni bilo možno. Vsi mediji so bili pod vplivom različnih političnih in ekonomskih pritiskov, zavezani določeni uredniški politiki ter nenazadnje tudi okusu občinstva.

Kako bi na primer izgledalo, da bi albanski dnevnik Fakti pljuval po albanskih upornikih in poveličeval makedonsko vojsko? Kdo bi ga še bral? Tako so mediji v albanskem jeziku v prispevkih poveličevali "albanske borce za manjšinske pravice", pripovedovali o težkih razmerah, v katerih živi albansko prebivalstvo v Makedoniji, poročali o "nemoralnih dejanjih makedonske paravojske" ter ignorirali uničujoča in nemoralna dejanja albanskih upornikov. Na drugi strani so tudi mediji v makedonskem jeziku pristransko in senzacionalno poročali o "junaških dejanjih makedonskih posebnih enot", o številu ubitih "albanskih teroristov" in "nečloveških dejanjih albanskih gverilcev". Na propagandno in pristransko poročanje kaže že sama izbira jezikovnih sredstev in poimenovanj (na primer za albanske upornike: od "albanskih gverilcev in teroristov" do "borcev za pravice Albancev") ter objavljenega slikovnega gradiva.

Zato ni čudno, da se je "špranja" med mediji obeh velikih skupnosti (makedonske in albanske) v zadnjih mesecih lanskega leta razpočila v pravi kanjon. Mediji v makedonskem in albanskem jeziku skoraj ne najdejo več skupne točke. Zasledimo le še nasprotovanje in nestrinjanje o kateri koli temi. Poročila in komentarji so navadno polni elementov pristranskega (neobjektivnega) poročanja, sovražnih govorov, spornih slik in napisani v slogu, ki bi ga lahko brez obotavljanja označili za čisto propagando. To je predvsem očitno v uvodnikih tiskanih medijev v obeh jezikih. Petrit Saračini v svoji analizi medijev v Makedoniji celo navaja, da so bili odgovorni uredniki medijskih hiš navadno tisti, ki so mahali z "bojnimi sekirami" in pozivali "bojevnike" obeh strani h končnemu odločilnemu spopadu. Torej so namerno prilivali olje na ogenj. Takšen slog je bil predvsem kričeč v dneh poročanja o največjih krvavih incidentih, ki so se zgodili v državi v avgustu, pred in po podpisu Ohridskega sporazuma 13. avgusta 2001, ter med razoroževanjem Albancev.

Kot ironijo in posmeh Natovi akciji zbiranja orožja na območju Tetova, ki so ji v Makedoniji rekli kar "Essential Harvest", so mediji v makedonskem jeziku 7. septembra organizirali kampanjo "zbiranja lubenic" (imenovano "We have picked the watermelons"). Mediji so pred makedonsko skupščino organizirali simbolno akcijo, na kateri so zbirali žlice, palice, otroške pištole, loke in puščice, staro posodo, stare nevozne avtomobile z napisi "ONA TANK", celo kondome in vložke, skratka vso kramarijo, ki so jo makedonski državljani navlekli pred vladno poslopje v znak protesta in nezadovoljstva s tamkajšnjo vlado in misijo Nata. Organizatorji protestnega shoda pa so razdeljevali majice in značke z motom akcije ter lubenice ("watermelons"), ki so bile simbol akcije. Zbrano so nato s traktorji in tovornjaki odpeljali pred predstavništvo Nata v Skopju, da zbrano "orožje" uničijo in onesposobijo za uporabo, kakor so storili z zbranim orožjem Albancev. Protest je bil v prvi vrsti naravnan proti makedonskim politikom, ki se zaradi "svoje nekompetentnosti in nekritičnosti pokoravajo agresorju in celo sodelujejo s terorističnimi kriminalci" www.realitymacedonia.org.mk/web/news, 17. 12. 2001). Manifestacija je naletela na velike odmeve v medijih. Makedonski mediji so močno poveličevali uspeh organizirane akcije, medtem ko so albanski mediji takoj predstavili Makedonce kot "sovražnike Nata", Albance pa kot "good guys", ki spoštujejo sklenjeni dogovor in premirje.

Ni dvoma, da gre v Makedoniji za zrežiran konflikt, ki ga je omogočilo pomanjkanje visoko izobraženega kadra, neizkušenost politikov in parlamentarcev, pomanjkljiva zakonodaja ter še kaj. Kdo je ob vseh vojaških in političnih zapletih in razpletih dejansko žrtev, je težko soditi. Vsekakor pa se strinjam s predlogom skopskega profesorja Ferida Muhića, da bi bila za obe strani sodelovanje najboljša rešitev. V Makedoniji se je zelo jasno pokazala vloga in moč poročanja medijev v kriznem obdobju. S tolerantnim poročanjem lahko prispevajo k spravi in mirni rešitvi konflikta ali pa močno razpihavajo plamen sovraštva, ki še dolgo ne pojenja. V Makedoniji se je na žalost zgodilo slednje. Posledično je pot do sprave in medsebojne sloge zelo dolga.

Časi na pol ilegalnega uvoza oziroma prodaje hrvaškega tiska prek uličnih kolporterjev v Srbiji so minili. Od 1. marca se bo v Srbiji prvič uradno po izbruhu vojne leta 1991 začela prodaja hrvaškega tiska kot tudi prodaja in distribucija srbskega tiska na Hrvaškem. Zagrebški Tisak namreč na velika vrata prihaja na srbski medijski trg. Od Ministrstva za notranje zadeve Zvezne republike Jugoslavije je znani hrvaški distributer časopisov in revij dobil dovoljenje za uvoz in izvoz ter ustanovil podružnico v Beogradu. Že zdaj ima beograjski Tisak dovoljenja za 40 naslovov, v proceduri pa so prošnje za uvoz še 10 hrvaških časopisov oz. revij. Zaenkrat je Tisak edini uvoznik hrvaškega časopisja, distribucijo pa si je izborilo beograjsko podjetje Data-pres. Njegov direktor Predrag Jovanović je za Medijsko prežo povedal, da je z 10.000 prodanimi izvodi najbolj prodajana hrvaška revija v Srbiji ženska revija za lepoto Vita. Sledijo ji hrvaška izdaja Playboya, Globusa, Nacionala, Ferala in drugih revij. Jovanović pravi, da zaenkrat uvažajo samo tednike oziroma revije, ker sta uvoz in izvoz dnevnega časopisja še vedno draga in finančno tvegana. V nasprotno smer, torej iz Srbije na Hrvaško, bodo šle najprej tedenske izdaje, ki so temu trgu znane že iz časa pred vojno, kot sta Vreme in Nin. Drugo vprašanje je seveda, kdo si bo lahko na Hrvaškem privoščil nakup ciriličnega tednika na kiosku.

V nasprotju s Hrvaško pa Slovenija glede tega ponuja popolnoma drugačno sliko: srbski časopisi prihajajo sem od leta 1991, z manjšim zastojem med desetdnevno vojno. Po besedah Andreja Hribarja, komercialista Dela Prodaje, ki prodaja časopise z območij nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji prodaja teh časopisov upada zaradi vse manjšega zanimanja in jezikovnih ovir. Po njegovih podatkih se v Sloveniji prodajajo štirje srbski dnevniki in okrog 50 revij oziroma drugih različnih periodičnih izdaj; iz Hrvaške sedem dnevnikov in 200 revijalnih in periodičnih izdaj, iz Črne gore je mogoče v Sloveniji kupiti samo tednik Monitor, iz Bosne pa Oslobođenje, ki sicer zelo neredno prihaja iz Frankfurta (kar zagotovo ni na čast Kmečki družbi, ki je pred kratkim kupila večinski delež tega dnevnika in v Sarajevu postavila Slovence na vodilne položaje v tem mediju).

Kljub poskusom so propadli dogovori, da bi se na Delovih kioskih prodajali bosanski tedniki, ker njihove naklade niso bile dovolj visoke, da bi se distribucija izplačala. To je v bistvu za Delo Prodajo tudi edini kriterij, ali se bo določena revija z območja nekdanje Jugoslavije pojavila na njihovih kioskih. Po Hribarjevih besedah se nikoli ni zgodil nobeden incident, tudi političnih ali kakršnih koli drugih pritiskov ni bilo. "Pri prodaji časopisov ni bilo čutiti ohladitve odnosov. Mi smo hoteli zaslužiti, bralci pa priti do svojega branja," je za Prežo pojasnil Hribar. Zaradi poslovne tajnosti Hribar ni hotel navesti naklad teh časopisov in revij, ni pa želel povedal niti to, katera od ex-yu revij je najbolj prodajana v Sloveniji. Rekel je le, da je 100 izvodov neke revije minimalno število, da se ta sploh najde na tukajšnjih prodajnih mestih ter da je 5000 izvodov največja časopisna naklada, ki z omenjenega območja prihaja v Slovenijo. Med vrsticami pa je priznal, da so ljubezenski romani v Sloveniji najbolj prodajana duševna hrana z območja bivše skupne države.

Izvoz slovenskega tiska na Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Kosovo in v Srbijo opravlja podjetje Distriest s sedežem v Sežani. Direktor Adriano Zavadlal pravi, da slovenski tisk najbolj "gre" na Hrvaškem, v času turistične sezone. Takrat se proda največ izvodov vseh slovenskih dnevnikov, najbolj uspešni reviji sta Jana in Lady. Količine za ostala območja nekdanje skupne države so pa bolj simbolične in znašajo okrog 100 izvodov, medtem ko na primer v Prištino pride samo pet slovenskih naslovov.

Kar se srbskega časopisnega trga tiče, naj še omenimo, da se tam prodaja nekaj bosanskega tiska in da se srbski tisk prodaja v Bosni. Zanimivost je, da glede njegove prodaje obstajajo razlike med Federacijo in Republiko srbsko zaradi različnih davkov. Kot nam je povedal Predrag Jovanović, v Republiki srbski od 100 dinarjev prodajalcem ostaja 50, v Federaciji pa samo 25 dinarjev, tako da se finančni interes počasi izgublja. Na relaciji ZR Jugoslavija-Makedonija se da kar nekaj srbskih časopisov dobiti v Makedoniji, medtem ko na beograjskih ulicah ni videti makedonskih revij. S srbskih ulic se bodo, kot rečeno, umaknili tudi kolporterji hrvaškega tiska, ki so zadnjih deset let na pol ilegalno prodajali splitski Feral, Milo in druge politične ali zabavne revije. Včasih je bil nakup tovrstnih publikacij (kljub razmeroma visokim cenam za srbske razmere) protest proti takratni oblasti in hkrati dokaz, da komunikacije med tistimi, ki želijo brati "prepovedane vsebine", ne more prekiniti niti vojna. Nakup Ferala na Knez Mihajlovi ulici, le meter stran od improvizirane stojnice z nacionalistično ikonografijo, je bil po svoje tudi akt osebnega poguma ali pa dokazovanja, da je bilo v Srbiji - za razliko od Hrvaške - vedno več svobode. Poleg tradicionalne radovednosti, kaj se dogaja v soseščini, so srbski bralci uživali tudi v veliko boljši kvaliteti in videzu hrvaškega tiska. Verjetno bodo to počeli, vsaj tisti z globljim žepom, še naprej, saj tudi na Balkanu namesto politike začenja prodajo tiska regulirati - trg.