Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Nedopustno je, da bi delodajalci - Založniki absolutno in neutemeljeno prepovedali novinarju vsakršno delo zunaj delovnega časa
Vzemimo namišljeni primer novinarja, ki je že skoraj desetletje zaposlen pri enem od slovenskih dnevnih časopisov. Ko je pred leti podpisoval novo pogodbo o zaposlitvi, s katero je bil "povišan" med novinarje-komentatorje, je v naglici nakracal svoje ime na zadnji strani sicer tipskega, v knjigarni kupljenega obrazca, ki ga kadrovske službe slovenskih medijev tako rade uporabljajo, vendar pa ga ni utegnil niti prebrati, saj se mu je preveč mudilo nazdraviti srečnemu dogodku. Nekje proti koncu pogodbe je sicer za trenutek opazil vrinjen odstavek z naslovom "konkurenčna klavzula", kar pa mu nikakor ni pretirano belilo las, saj mu je delo v službi zaenkrat zapolnilo dovolj časa … Včeraj je isti novinar napisal izvrsten članek, ki je po njegovem mnenju in mnenju poklicnih kolegov v redakciji razgalil vso bedo poprivatizacijske resničnosti nekega podjetja v Sloveniji. Namesto pohvale pa - članka nikakor niso hoteli objaviti. "O tem se pri nas ne piše." V jezi je zabrusil, da je bil članek napisan v prostem času in ga bo objavil pri drugem časopisu, urednik pa je le hladno odvrnil, da so novinarji v njihovi hiši vendar zavezani s konkurenčno prepovedjo(!), zato na kaj takega sploh ne pomisli … Ali pač … Kaj bi storili vi, če bi se (ali ste se) lepega dne znašli v približno takšni situaciji?

Napačno razumevanje in izvajanje
Pričujoči članek bo poskusil vsaj približno odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni institut konkurenčne prepovedi. Na začetku naj omenimo, da je ureditev tega instituta delovnega prava teoretično sicer zelo dobro obdelana, zato v praksi ne bi smelo biti posebnih težav. Vendar nas odločitve Ustavnega sodišča RS, zlasti pa zgodbe iz vsakodnevne prakse silijo k drugačnemu razmišljanju. V resnici se pojem konkurenčne prepovedi v dnevni praksi, tudi medijski, pogosto napačno razume in posledično tudi napačno izvaja.

"Spremenjene družbene razmere, nove pojavne oblike ravnanj kot tudi nova pravna zasnova delovnih razmerij so vplivali na odločitev, da se moralna obveznost lojalnega(!) ravnanja in poštenega dela delavca v prid in korist delodajalca, pri katerem je (bil) zaposlen, predpiše tudi z delovnopravno zakonodajo in tako postane zakonsko obvezna," je nekoč v svojem prispevku v Pravni praksi zapisal prof. dr. Drago Mežnar. Ne glede na morebitno (ne)strinjanje z omenjeno trditvijo, je praksa zadnjih let pokazala, da se citirano načelo počasi, a vztrajno seli tudi v novinarski vsakdan. Pred leti se je novinarski sindikat Slovenije na okrogli mizi spraševal o možnostih ureditve konkurenčne prepovedi v luči novinarskega poklica. Posvet je sledil sveži odločitvi ustavnega sodišča, ki je presojalo pobudo za presojo ustavnosti, temelječo na ustavni določbi, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do svobodnega pisnega izražanja misli, do govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja, pri čemer novinarji (seveda!) ne bi smeli biti izjema. Temeljne človekove svoboščine, skupaj s pravico do svobode izražanja, bi bile kršene v vseh primerih, ko mediji ne bi (ali bolje: niso) dovoljevali svojim novinarjem zunaj delovnega časa sodelovati z drugimi medijskimi hišami. In kjer se sveti, ponavadi tudi žvenketa, zato so novinarji svojo trditev utemeljevali tudi z ugotovitvijo, da za lojalnost svojemu mediju s konkurenčno prepovedjo niso ustrezno nagrajeni z dodatkom k plači ali drugim ustreznim nadomestilom. In kaj je na to poreklo ustavno sodišče? Povzemimo: … Dejansko je šlo za poseg v pravico so svobode dela, ki ne more biti izčrpana samo s tem, ko se delavec sam odloči za sklenitev delovnega razmerja, saj mu mora biti tudi vnaprej prepuščeno in zagotovljeno, da se lahko sam svobodno odloča o preživljanju prostega časa in porabljanju energije zunaj delovnega mesta … Vendar je ustavno sodišče opozorilo tudi na drugo plat - na interes delodajalca, ki je pravzaprav tudi edini razlog, zaradi katerega je 7. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR) urejal vprašanje prepovedi opravljanja del za delodajalcu konkurenčno osebo. Gre za vprašanje "lojalnosti" delavca do delodajalca, pri katerem je zaposlen. Ta je po mnenju ustavnega sodišče kršena, če delavec v nasprotju s poslovnimi interesi podjetja, v katerem je zaposlen, in brez njegovega soglasja uporablja pri svoji dejavnosti zunaj delovnega razmerja na primer izkušnje in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom v rednem delovnem razmerju.

Delodajalec je močnejša stranka
Pojdimo korak nazaj. V praksi poznamo dva pomembna instituta, ki ščitita interese delodajalcev nasproti (lastnim) delavcem: konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. O konkurenčni klavzuli, s katero je pogodbena svoboda strank (delodajalca in delavca) manj omejena, kot v času trajanja delovnega razmerja (konkurenčna prepoved), se bomo podrobneje ukvarjali v naslednji številki Medijske preže. Zato si le nekoliko površno poglejmo definiciji obeh institutov: konkurenčna prepoved pomeni prepoved opravljanja delodajalcu enakih ali podobnih poslov v času trajanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa opravljanje takšnih poslov v določenem obdobju po prenehanju trajanja delovnega razmerja. Ker gre pri obeh institutih zlasti za občutljivo lovljenje ravnotežja med moralno obveznostjo lojalnega ravnanja in poštenega dela delavca v prid in korist delodajalca, pri katerem je zaposlen, na eni strani, in omejitev delavčeve podjetniške aktivnosti na drugi strani (ki je v novinarstvu zabeljena še najmanj z ustavno pravico do svobodnega izražanja), moramo pri opredeljevanju vprašanja konkurenčne klavzule in prepovedi upoštevati načelo pravičnosti in ju tolmačiti restriktivno! Delodajalec je navadno ekonomsko (in tudi pravno) močnejša stranka, zato je treba paziti, da uveljavljanje obeh omejitev ne prizadene delavčevih interesov oziroma da tako imenovana "odmena" vsaj približno nadomesti izpadli dohodek delavca iz spoštovanja konkurenčne klavzule. V obeh primerih pa bi bilo nedopustno, da bi delodajalec izsiljeval delavca s "konkurenčnimi" omejitvami, posebej če je na trgu večja ponudba delovne sile kot povpraševanje po njej. Zato lahko že na tem mestu podčrtamo, da mora uveljavljenje konkurenčne prepovedi in klavzule sicer varovati delodajalčeve utemeljene ekonomske interese, nikakor pa to ne sme biti izraz njegove premoči nad delavcem kot pogodbeno šibkejše stranke.

Konkurenčna prepoved (v času trajanja delovnega razmerja)
V času trajanja delovnega razmerja delavec ne sme opravljati enakih ali podobnih poslov, ki jih opravlja kot delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi za svoj ali tuj račun, mimo interesov delodajalca. Gre za prepoved opravljanja poslov, ki jih sicer opravlja delodajalec. To so poleg registriranih poslov družbe tudi vsi drugi posli, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti. Delavec krši omenjeno prepoved, če delo in posel, ki ga sklepa za svoj ali tuj račun, negativno vpliva na interese delodajalca. Prepovedani so torej vsi tisti posli, ki delavcu mimo delovnega razmerja prinašajo določene koristi, ki pa bi jih lahko pridobil delodajalec, če bi delavec nastopal kot dober gospodar in če bi mu bil tudi pri opravljanju dejavnosti interes delodajalca edino vodilo.1 Za uveljavljanje konkurenčne prepovedi so predpisani trije kumulativno določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o kršitvi konkurenčne prepovedi v času trajanja delovnega razmerja. Prvi pogoj je, da gre za opravljanje del ali sklepanje poslov za svoj ali tuj račun, drugi pogoj, da morajo delo oziroma posli soditi v delavčevo področje in v dejavnost delodajalca, in tretji pogoj, obstajati mora negativni vpliv na interese delodajalca iz takšne aktivnosti oziroma dela delavca. Najpomembnejši je tretji pogoj, po katerem se ocenjuje, ali je opravljanje dela ali poslov v nasprotju z omenjeno zakonsko prepovedjo (v praksi je namreč možno, da delavec opravlja določeno delo ali sklepa posle, ki sodijo v njegovo delovno področje oziroma dejavnost organizacije, katere ustanovitelj je, vendar delodajalec, pri katerem je le-ta zaposlen, ne trpi nobene škode). Samo opravljanje del in sklepanje poslov na svoj ali tuj račun, ki sicer sodi v delovno področje ali dejavnost delodajalca, dejansko ne predstavlja kršitve konkurenčne prepovedi v času trajanja delovnega razmerja. Ti posli morajo vplivati na interes delodajalca. Izkazana mora biti velika verjetnost vplivanja teh poslov na interese delodajalca, pri čemer se ne zahtevajo tudi posledice tega negativnega vpliva, ki bi lahko bilo na primer v nastali škodi. Pri negativnem vplivu na interes delodajalca se torej ne zahteva direktno, da nastane tudi povzročena posledica (škoda) tega negativnega vpliva. Obstajati pa mora verjetnost tega negativnega vpliva na interes delodajalca, za katero pa ni nujno, da se manifestira v škodi za delodajalca (lahko po se).2

Negativni vpliv na interes delodajalca
Zato se postavlja vprašanje, ali je sama ogrozitev interesov delodajalca dovolj za morebitno disciplinsko odgovornost delavca. Glede na to, da zakon o delovnih razmerjih izrecno določa, da gre za kršitev tudi, če bi ravnanje delavca "lahko vplivalo na interese delodajalca", se pri negativnem vplivu na interes delodajalca ne zahtevajo tudi neposredno izražene posledice (nastanek škode). Pri takšni zgolj "ogrozitveni" kršitvi konkurenčne prepovedi do odškodninske odgovornosti delavca ne more priti, lahko pa delodajalec sproži zoper delavca disciplinski postopek, saj zakon izrecno določa, da ravnanje v nasprotju s konkurenčno prepovedjo pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče celo ukrep prenehanja delovnega razmerja. Slovnična razlaga citirane zakonske določbe kaže na to, da že minimalna verjetnost, da bi delo oziroma posli delavca s področja dejavnosti delodajalca vplivali na delodajalčeve interese, pomeni, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je mogoče izrekati disciplinske ukrepe. Takšna razlaga je lahko prepričljiva samo, če pojma verjetnosti ne razlagamo matematično, ampak kot tisto stopnjo resničnosti, pri kateri so razlogi, ki govore za to, da bi škoda nastala, močnejši od razlogov, ki govore proti temu. Če je torej ob izpolnjevanju prvih dveh zahtevanih pogojev bolj verjetno, da bi škoda delodajalcu nastala (če bi delavec s takim ravnanjem nadaljeval), potem je delavec izpolnil tudi tretji pogoj, saj je negativno vplival na interese delodajalca.3

Zato ponovimo še enkrat: vsi omenjeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno!

Kriterije opredeliti v pogodbi o zaposlitvi
Ravnanje delavca v nasprotju s konkurenčno prepovedjo predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero lahko delodajalec izreče delavcu ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je od diskrecijske presoje in delodajalca odvisno, kdaj bo v teh primerih kršitve konkurenčne prepovedi izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, je zato primerno, da se v aktih delodajalca oziroma v kolektivni pogodbi, lahko pa tudi v sami pogodbi o zaposlitvi, opredelijo kriteriji, kdaj se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. To bo tudi edino vprašanje konkurenčne prepovedi, ki ga bosta lahko stranki uredili s pogodbo o zaposlitvi.4

Kaj torej pomeni uveljavljanje instituta konkurenčne prepovedi v novinarski praksi? Najprej poudarimo, da za razliko od uveljavljanja konkurenčne klavzule, kjer je obvezno določiti in izplačevati tako imenovano odmeno (več o tem naslednjič), slednja (ali druga oblika materialnega nadomestila) pa ni avtomatična ali celo zakonska pravica delavca - novinarja, kadar gre za vprašanja konkurenčne prepovedi. Strogi kriteriji glede uveljavljanja konkurenčne prepovedi, o katerih je tekla beseda v zgornjih vrsticah, bi morali biti namreč dovolj močno zagotovilo novinarju, da delodajalec ne bo neupravičeno prepovedal opravljanja vsakršnega novinarskega dela zunaj delovnega razmerja oziroma delovnega časa. Če seveda delodajalec tega instituta ne bo zlorabljal oziroma neupravičeno uveljavljal. Poleg tega je konkurenčna prepoved sestavni del delovnih obveznosti novinarja (v tem se ta poklic ne razlikuje od drugih), od pogodbe o zaposlitvi pa je odvisno, ali si bo novinar pri delodajalcu izposloval dodatno plačilo za morebitni izpad dohodka.

Konkurenčna prepoved kot institut zaščite delodajalčevih ekonomskih interesov ostaja sestavi del delovnopravne zakonodaje tudi v predlogu novega zakona o delovnih razmerjih. Nedvomno lahko zapišemo, da novinarji sicer ne bodo deležni posebnih zakonskih "ugodnosti" glede uveljavljanja konkurenčne prepovedi, zaradi narave novinarskega poklica pa je na mestu trditev, da novinarji prej in dostikrat težje občutijo morebitno omejevanje svojih pravic, ko gre za vprašanje konkurenčne prepovedi.

Svoboda izražanja in konkurenčna prepoved
Poenostavljeno povedano, bi ob upoštevanju vseh treh zgoraj naštetih pogojev, novinar, ki bi v svojem prostem času pisal avtorske (ali druge) prispevke v službi in s sredstvi, ki mu jih je dal na voljo delodajalec, pri tem pa uporabljal svoje izkušnje, znanstva, vire, dokumentacijo …, ki jih je pridobil z izključnim delom pri delodajalcu, kršil določila konkurenčne prepovedi. Seveda bi moral pisati za delodajalcu konkurenčen medij, zlasti pa bi moralo takšno pisanje imeti negativen (zlasti komercialni) vpliv na interese delodajalca. Če se vrnemo k uvodni zgodbici tega prispevka, se nam še vedno postavlja vprašanje, kako presojati uveljavljanje konkurenčne prepovedi v primerih, ko bi takšno uveljavljanje dejansko onemogočilo novinarju (avtorju), ki se je dokopal do pomembnih informacij o vprašanju, ki je splošnega značaja, da bi te informacije spravil v javnost na način, ki ne bi ogrozil njegovega delovnopravnega položaja (celo zaposlitve v primeru morebitnega disciplinskega postopka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi). Zaradi izjemnega pomena, ki ga imajo ustavne določbe, ki urejajo pravico do svobodnega pisnega izražanja misli, do govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja, bi bilo nedopustno, če bi delodajalec (recimo izdajatelj dnevnega časopisa) prepovedal svojemu delavcu (novinarju), da v drugem (četudi konkurenčnem) dnevnem časopisu objavi prispevek, ki ga zaradi določenega (lahko tudi prikritega) interesa ne sme objaviti v domačem časniku. Pri tem celo ne bi smelo biti pomembno, ali je tak članek dejansko nastal med delovnim časom ali v novinarjevem prostem času, vse dokler bi bilo mogoče utemeljiti, da gre za informacije, ki so v splošnem (javnem) interesu, pa jih javnost ne bi mogla izvedeti na takšen način iz drugega vira.

Do takšnih primerov bo v praksi seveda prišlo redkeje kot do primerov, da novinar preprosto želi v prostem času pisati ali urejati prispevke tudi v drugih medijih, ki ne sodijo v okvir pogodbe o zaposlitvi. V teh primerih je seveda prav tako nedopustno, da bi delodajalci - založniki absolutno in neutemeljeno prepovedali novinarju vsakršno delo zunaj delovnega časa, četudi za vsaj v obrisih "konkurenčni" medij. Zato je toliko pomembneje, da se novinarji (in delodajalci) zavedajo vsebine (tudi z oblikovano sodno prakso) instituta konkurenčne prepovedi. V mejnih primerih velja doseči dogovor, če pa ta ne bo mogoč, pridejo na vrsto sodišča. Bežen pregled sodne prakse tega področja kaže, da se sodišča ne nagibajo k presplošnemu in nekritičnemu upoštevanju interesov delodajalca, ko gre za vprašanje konkurenčne prepovedi.

1 Glej prispevek prof. dr. Draga Mežnarja, Konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula, Varstvo ekonomskih interesov delodajalca, v: Pravna praksa, št. 300, 12. 5. 1994.
2 Prof. dr. Drago Mežnar, prav tam.
3 Glej prispevek mag. Martine Šetinc Tekavc, Analiza konkretnih primerov konkurenčne prepovedi, v: Podjetje in delo, št. 5, 24. 8. 2001, str. 673.
4 Prof. dr. Drago Mežnar, prav tam.

nazaj

Saša Banjanac Lubej

Medijski inšpektor - one man band
Med najbolj perečimi problemi za medije je ponovna registracija, tj. vpis v razvid medijev, ki ga morajo opraviti do 26. maja - Nadzor nad mediji, posebej elektronskimi, bo precej težak, če že ne nemogoč, saj ministrstvo za kulturo nima službe za monitoring
Pol leta po sprejetju novega zakona o medijih smo v Sloveniji dobili medijskega inšpektorja, saj 108. člen zakona predvideva inšpekcijski nadzor. Toda medijski inšpektor ima pristojnosti, ki jih opredeljujeta še dva zakona: zakon o upravi in zakon o inšpekcijskem nadzoru. Slednji se prebija skozi državni zbor, bo pa, ko bo sprejet, veliko podrobneje opredelil dejavnost inšpektorjev kot pa zakon o upravi.

Kot je v intervjuju za Studio City na TV Slovenija povedal višji inšpektor ministrstva za kulturo Ivek Pal, se bo v prvih treh mesecih osredotočil na pomanjkljivosti v kolofonih tiskanih medijev in na odkrivanje prikritega oglaševanja v elektronskih medijih. Tako je v januarju 69 tiskanim medijem poslal odločbe, ki zahtevajo odpravo pomanjkljivosti do 1. marca. Do polovice februarja je prispela samo ena pritožba na poslane odločbe. Po novem zakonu morajo namreč časopisi in revije v kolofonu navesti več podatkov kot doslej - med drugim tudi število izvodov. Od 82 časopisov jih je to pravilo februarja spoštovalo samo 13. Medijski inšpektor se je odločil tudi za javni poziv zavezancem po zakonu o medijih, ki morajo v določenem roku izpolniti različne zakonske obveznosti. Kot Pal pojasnjuje za Medijsko prežo, gre za "opomnik pozabljivim". Med najbolj perečimi problemi za medije je ponovna registracija, tj. vpis v razvid medijev, ki ga morajo opraviti do 26. maja. Dosedanja evidenca javnih glasil ima veliko pomanjkljivosti, saj po Palovih besedah manjka okrog 20 odstotkov obveznih podatkov, med drugim celo naslovi posameznih medijev, kamor naj bi jim inšpektor pošiljal morebitne odločbe o kršitvah zakona.

Brez službe za monitoring
Na "pojav" medijskega inšpektorja v Radiu Triglav po besedah njegove direktorice Rine Klinar gledajo predvsem z vidika zanimivih izkušenj, ki jih bo prinesel, ko se bo seznanil z razmerami na medijski sceni. "Medijski inšpektor je dobra preventiva in dragocen vir informacij za poznejše dopolnjevanje zakona o medijih, saj njegovo vlogo razumem predvsem v tem, da ima pregled nad tem, kaj se dogaja na medijski sceni, in da, če je potrebno, tudi sankcionira kršitelje," meni Klinarjeva. Za lokalne radijske postaje bo sicer zanimivo predvsem njegovo ravnanje v zvezi s spoštovanjem avtorskih pravic, ki jih postaje samo deloma upoštevajo. Glede vnovične registracije bodo na radiu, ki je imel doslej status lokalne nekomercialne postaje, počakali predvsem na objavo meril za programe posebnega pomena, na podlagi katerih se bodo odločili, ali naj zaprosijo za takšen status ali ne.

S sankcijami pa nov medijski zakon prav nič ne skopari. V nasprotju s prejšnjim zakonom, ki je dopuščal skorajda vse, je v novem zakonu veliko, morda celo preveč členov, ki govorijo o kaznovanju kršiteljev. Kazni se gibljejo od 500.000 do 2,5 milijona tolarjev za pravne in od 60.000 do 350.000 tolarjev za odgovorne osebe.

Nadzor nad mediji - posebej elektronskimi - bo precej težak, če že ne nemogoč, saj ministrstvo za kulturo nima službe za monitoring. Ivek Pal upa, da mu bo na pomoč priskočil svet za radiodifuzijo. Ta že leta spremlja programske vsebine RTV programov in o kršitvah poroča agenciji za telekomunikacije.

Svet poroča zakonodajni veji oblasti in ne izvršilni
In tu se stvari začnejo resno zapletati, saj je svet odgovoren državnemu zboru in javnosti, torej zakonodajni veji oblasti in ne izvršilni. Kot pravi predsednica sveta Sandra Bašić Hrvatin, opravljajo monitoring za omenjeno agencijo in ne za ministrstvo. Zato se sprašuje, na podlagi česa bo medijski inšpektor ugotavljal, katere vsebine so na primer erotične in ne pornografske, ki so po zakonu kaznive. Po njenem mnenju je sporna tudi pristojnost medijskega inšpektorja, da opravlja upravni nadzor, saj ta že pripada agenciji za telekomunikacije. Sodišča so prekrške do zdaj ugotavljala na podlagi posnetkov sveta. Bašićevo skrbi tudi velika moč, koncentrirana v rokah samo enega človeka, ki naj bi skrbel za več kot 1000 medijev v Sloveniji. V nasprotju z ostalimi evropskimi medijskimi zakoni je slovenska zakonodaja ena redkih, ki združuje tiskane in elektronske medije. Evropska medijska praksa je tisk že zdavnaj prepustila regulaciji trga. Dobra stran obsežnega medijskega zakona pa je po mnenju Iveka Pala ravno v tem, da ponuja dovolj elementov za izpeljavo postopkov, četudi ustreznih podzakonskih aktov še ni.

Ne glede na dobro voljo inšpektorja, da v medije vpelje več reda, se je treba zavedati, da časopise in revije kupuje osebno v bližnjem kiosku in da, vsaj za zdaj, nima nobenih podatkov oziroma spornih posnetkov radijskih ali televizijskih vsebin. Zanašati se bo moral na prijave pravnih in fizičnih oseb, ki pa znajo biti tudi "zainteresirana konkurenca". Zato vnaprej opozarja, da predlog zakona o inšpekcijskem nadzoru predvideva kazni tudi za tako imenovane "šikanozne prijave", skratka tiste, ki niso utemeljene na dejanskem stanju, ampak so zgolj rezultat privoščljivosti in zlonamernosti, ki jih sicer v tukajšnjem medijskem prostoru ne manjka.

nazaj