Leta 1984 se je skupina mladih ljudi zbrala v iniciativnem odboru za ustanovitev mladinskega radia, ki naj v industrijskem Mariboru omogoči redkim družbeno kritično angažiranim medijski prostor njihovega delovanja ter poslušanje inventivne glasbe. Šest let je trajal njihov civilno-družbeni boj s takratnimi oblastniki in z monopolno režimsko radiotelevizijo, a jim je naposled zahvaljujoč trdni volji uspelo. Radio je leta 1990 začel oddajati. Z današnjega vidika so njegovi pobudniki takrat na žalost k podpisu "pisma o nameri za ustanovitev radia" povabili tudi Univerzo v Mariboru, v dobri veri, da bo tudi s finančno pomočjo pomagala ohranjati radio. Na žalost zato, ker ni nikoli prispevala nobenih finančnih in materialnih sredstev za njegovo delovanje, se zanj ni brigala, nato pa štiri leta po začetku njegovega delovanja - ob prihodu novega rektorja - proti njemu vložila tožbo, ker se je medtem kljub grožnji po odvzemu frekvence pravno-formalno oblikoval v nepridobitni zavod, ustanovljen s strani njegovih sodelavcev, ki so sami ob pomoči različnih fundacij (OSI) zbrali sredstva za nakup opreme in za njegovo delovanje. Pod pretvezo, da je bila s tem izvršena divja privatizacija, je Univerzi v Mariboru uspelo po sedmih letih sodnega preganjanja doseči njegovo ukinitev. Tako je vsem tistim, ki so si tam nabirali medijske izkušnje, predstavljal svoje civilno-družbeno delovanje; nasploh pa so v njem prepoznavali priložnost za angažirano družbeno kritičnost, odvzeti neodvisni medij, ki je vse to omogočal. Radio in njegov program so v vseh dvanajstih letih delovanja podpirale različne fundacije (OSI Slovenia, Westminster Foundation for Democracy, Urad RS za mladino, Mestna občina Maribor idr.). S temi sredstvi je radiu uspelo zagotavljati tehnični minimum in kritje stroškov za izvedbo programa, sodelavci pa so večinoma delali prostovoljno.

Rektor Univerze v Mariboru dr. Ludvik Toplak, ki je izrazito nenaklonjen vsakršni urbani (sub)kulturni mladinski in svobodomiselni iniciativi (alternativna kultura je zanj straniščna kultura), je z ukinitvijo radia mladim ter ostali javnosti odvzel medijski prostor njihovega delovanja. Prepričani smo, da se z ukinitvijo neodvisnega radia na podlagi formalistične sodne odločitve, dosežene pod pretvezo varovanja družbenega premoženja, kaže pravi namen "trdorokca", ki na žalost večjega dela akademske in druge javnosti upravlja z Univerzo - omejevanje svobode govora in zatiranje medijske pluralnosti.

V zakonodaji, ki je oblikovala slovensko medijsko (radijsko) podobo po osamosvojitvi, žal ni bilo (in ni) postavljenih dovolj varovalk, ki bi preprečile stanje, ki smo mu priča - popolna komercializacija, ki je tudi tiste radijske programe, ki so se sicer razglašali za nekomercialne, prisilila v boj za preživetje na trgu (komercializacija), zaradi česar ni bilo možnosti razvoja nekomercialnih lokalnih skupnostnih radiev, kot jih poznajo drugod po svetu. Temu vzorcu delovanja sta še najbolj sledili obe študentski postaji, ki pa nista imeli posebnega statusa (uvrščeni sta bili med množico tako imenovanih "nekomercialnih" radijskih postaj, ki so takšen status le s težavo ohranjale), ki bi jima zagotavljal boljše pogoje za delo oziroma obstoj; in to kljub njunemu izogibanju vzorcem komercialnih postaj, zaradi česar se je naposled smela zgoditi ukinitev ene od njih. Če ponekod po svetu takšne radijske postaje oziroma programe močno zaščiti država, ki se zaveda njihovega pomena za ohranjanje ravnotežja na področju ponudbe radiodifuzije in razvoja medijske pluralnosti, pa je bilo žal pri nas tudi to področje podvrženo logiki trga, po kateri je dovoljeno obstati le tistim, ki na njem uspejo preživeti. Cena za to preživetje pa je izguba kakovosti in bogastva vsebin. Posledice takšnega ravnanja so že opazne, čeprav jih navidezno prikriva "zgodba o uspehu".

Maršu v tem trenutku ostaja upanje, da bo v okviru na novo ustanovljenega zavoda pridobil frekvenco na javnem razpisu in nadaljeval tam, kjer je bil ustavljen. Seveda je javni razpis priložnost za vsakogar in nikjer ni zagotovil, da Maribor ne dobi še ene komercialne postaje za ustvarjanje nove konkurence, ki dodatno zaostruje boj za obstanek med že tako (pre)velikim številom komercialnih radiev. Glede na dejstvo, da nove postaje ne prinašajo nove kakovosti, temveč vse po vrsti bolj ali manj sledijo uveljavljenim vzorcem radijskega ustvarjanja (nekaj novičk, glasbene želje, osladno govoričenje in veliko enodnevnih hitov), je lahko edini razumljivi razlog tolikšnega njihovega števila onemogočanje ustvarjanja močnih medijev, ki bi lahko imeli prevelik vpliv na družbeno (politično) dogajanje. Majhni pa raje sledijo logiki nujne nevtralnosti (neškodljivosti), ker upajo na čim širši krog (apatičnega) poslušalstva.

Tudi z novo medijsko zakonodajo se stanje ni izboljšalo. Prej obratno, saj so ponudniki programov, ki se bodo potegovali za tistih nekaj še prostih frekvenc, povsem izenačeni. Nekomercialni ponudnik lahko torej računa zgolj na zavest tistih, ki odločajo o podelitvi frekvenc, da vsaj nekoliko ublažijo vsesplošno komercializacijo (banalizacijo) radijskega medijskega področja in omogočijo možnost izbire (medijsko pluralnost) v okolju, v katerem si nekomercialni ponudnik prizadeva ustvarjati radijski program.

Ustanovitelji (novega) Mariborskega radia študent - Marš (Študentska organizacija Univerze v Mariboru in Društvo za podporo radiu Marš) si prizadevamo za ponovno vzpostavitev medija, ki gradi svojo programsko zasnovo kot študentska in skupnostna (comunity) radijska postaja, ki naj s svojim programom presega vzorce predvsem lahkotnejših komercialnih programov, ki obvladujejo tukajšnji (mariborski) medijski prostor. Kot študentski radio želi Marš z informacijami servisirati študentsko in drugo zainteresirano populacijo, ki jo zanimajo aktivnosti univerze in drugih ponudnikov storitev za študente ter ji omogočati izobraževanje in delo na različnih segmentih radijskega ustvarjanja. Nikakor pa se ne moremo strinjati s ozkimi pogledi nekaterih predstavnikov univerze, da mora biti študentski radio zgolj radio študentov za študente. Za ustvarjanje takšnega radia "kampus" je nesmiselno zasedati frekvenco, saj praksa obeh študentskih radijskih postaj pri nas kaže na neživljenjskost takšne formulacije, ki je zašla tudi v medijski zakon. Dejstvo je, da so študenti heterogena populacija z najširšim spektrom potreb in okusov (odslikava celotne populacije) in se kot takšni tudi v primeru radijskih programov odločajo za tiste, ki so jim najbližji, bodisi po vsebini, okolju iz katerega izhajajo ipd. Če pa bi želel nekdo (univerza) ustvariti svoje trobilo, v katerem bi imeli možnost delovati le njenemu vodstvu lojalni študenti in profesorji, potem je bolje, da takšnega radia (medija) ni. V praksi lahko Mariborčani že preverjamo takšne vzorce medijskega delovanja univerze (lokalna televizija in interni časopis).

Kot skupnostni radio si bo Marš prizadeval negovati idejo tovrstnih, v svetu razširjenih radijskih postaj povezanih v združenje AMARC, katerega član je bil tudi predhodnik novega radia. Kot skupnostni radio pa želimo (tudi v prihodnje) ustvarjati program, ki bo namenjen širši skupnosti v prostoru, v katerem in za katerega deluje. Pri tem hoče ostati še posebej odprt do tistih predstavnikov skupnosti, ki v ostalih medijih ne uspejo najti dovolj priložnosti za predstavitev svojih dejavnosti (različne (sub)kulturne, socialne, etične in druge marginalizirane skupine). Radio želi s svojim delovanjem ponujati odprt (interaktivni) kanal za sporočanje informacij, soočanje mnenj, pogledov in stališč s strani teh skupin širši javnosti in za neposredni odziv slednje; hkrati pa njihovim predstavnikom nuditi osnovno znanje in potrebno tehnično infrastrukturo za samostojno radijsko ustvarjanje. Ob vseh omenjenih vsebinah si bo radio Marš tudi v prihodnje zastavljal pomembno nalogo - promocijo kvalitetnega in inventivnega domačega in tujega glasbenega ustvarjanja. S svojim glasbenim izborom želi ponujati glasbene vsebine, ki jih večina medijev kljub njihovi kakovosti prezre, saj zahtevajo poglobljen in bolj izkustven pristop poslušalcev. Marševo glasbeno uredništvo bo tudi v prihodnje spremljalo ter vrednotilo domačo produkcijo, najizvirnejšim podeljevalo glasbena priznanja in ustvarjalce na ta način vzpodbujalo k bolj kakovostnemu delu.

Univerzitetno mesto Maribor in njegova okolica bosta s ponovno oživitvijo tovrstnega radia pridobili odprt medij, ki bo zagotavljal mnenjsko pluralnost, prostor za svobodno delovanje mladih in pomembno urbano (medijsko in kulturno) inštitucijo. V času do želene ponovne pridobitve radijskega dovoljenja si bomo sodelavci radia Marš prizadevali idejo študentskega in skupnostnega radijskega programa predstavljati in uresničevati v oddajah, ki jih bomo pripravljali na nekaterih drugih radijskih postajah, in na ta način dokazati, da znamo ustvarjati kakovosten in odmeven radijski program - kot rezultat našega dvanajstletnega radijskega dela, ki je bilo žal nasilno ustavljeno.

Maribor se je v zadnjih desetletjih razvijal kot industrijsko mesto. Razvijale so se industrijske cone, kot so Melje in Tezno. Na univerzi so se uveljavljali programi in študiji, ki so podpirali obstoječi industrijski razvoj. Manjši poudarek je bil na razvoju humanizma, kritične misli in družboslovja. Vendar poleg razvoja v osemdesetih letih, če kot primer omenim neodvisni Radio Marš in razvoj Pedagoške fakultete, moram omeniti predvsem razvoj turizma na Pohorju. Tako je tam v zadnjih desetletjih zaživel smučarski turizem, ki po aktivnostih presega državne meje in se je uveljavil tudi po svetu.

V samostojni Sloveniji - ko se je pojavila privatizacija - so se ljudje, ki se ukvarjajo s smučanjem, povezovali z gospodarskimi, političnimi in medijskimi vezmi. Če omenim kot primer Toneta Vogrinca, ki je bil hkrati na vodilnem mestu slovenske smučarske reprezentance in v nadzornem svetu mariborskega časopisa Večer. Ob smučarskih uspehih, za katere si odgovorni ljudje vsekakor zaslužijo spoštovanje, sta se večala tudi politični vpliv in gospodarska moč posameznikov. Sprašujem se, ali sedaj prihaja do njune zlorabe.

V zadnjih letih se poskuša tudi Pohorju "obleči" identiteta oziroma vloga v tej družbi. Tako je na državni in regijski ravni prisotna ideja Pohorja kot regijskega parka. Pri ustanavljanju regijskega parka sodeluje ministrstvo za okolje in prostor ter župani občin v okolici Pohorja in na Pohorju - pod taktirko mariborskega župana. Zanimivo je, da so si usmeritve pri projektiranju regijskega parka zelo podobne in "gredo na roko" usmeritvam SK Branik, upravljavcem smučarskih objektov na Pohorju. Oziroma usmeritvam ŠC Pohorje, d. o. o.

Tako se ob podrobnejšem pregledu projektov na Pohorju prikažejo prepletajoče se vezi upravljavca smučarskih objektov z nosilcem enega največjih medijev v Mariboru in politično oblastjo v Mariboru ter vlado.

Vendar bi se bolj posvetil odnosu med upravljavcem smučarskih objektov in nosilcem večinskega turističnega kapitala na Pohorju ter dnevnikom Večer. V Večeru je opaziti le promocijo obstoječega stanja turizma na Pohorju, ne izpostavljajo pa se drugačne vizije razvoja tamkajšnjega turizma. Problematična je neaktivnost novinarjev v zvezi s Pohorjem in neposredno s problematiko, ki se pri tem pojavlja. Morda kakšen novinar objavi članek, a se potem v zvezi s tem več ne pojavlja. V zadnjem času, ko je postala klima v časopisnem podjetju glede Pohorja in smučarskega turizma več kot očitna, so se sprostila pisma bralcev na to temo in z nekaj sreče objavi dnevnik vsak dan kakšno pismo občanov Maribora, ki se lotevajo problematike Pohorja širše in neobremenjeno, predvsem pa predstavljajo drugačno vizijo. Zanimivo je tudi to, da želijo novinarji drugih medijev vzpostaviti stik s člani Foruma za Pohorje (ki predstavljajo drugačno vizijo turističnega razvoja), medtem ko iz samega Maribora ni želje ali povabila za predstavljanje druge strani.

Iz vsega povedanega bi zaključil, da obstaja v regionalnem mediju klima ali vzdušje, za katero sklepam, da prihaja od samega vodstva medija in ki narekuje usmeritev in delo ter obveščanje javnosti v zvezi s Pohorjem. Do tega zaključka sem prišel tudi in predvsem s prebiranjem dnevnika Večer v zadnjem obdobju, kjer bi lahko iz člankov, ki se pojavljajo v povezavi s Pohorjem, izluščil naslednje.

Pri podrobnejši analizi člankov o zimsko-smučarskem turizmu in Pohorju lahko izluščimo sklepe:

• Pohorje potrebuje strategijo turističnega razvoja, ki zajema razvoj le danih smučarskih objektov;
• Napori se usmerjajo v to, kako sprostiti državni in evropski finančni kapital, da bo v še večji meri dotekal v upravljanje in rabo obstoječega upravljavca smučarskih objektov (ne pa na primer v institucije in civilne skupine, ki zagovarjajo drugačen razvoj turizma na Pohorju);
• Smučišča postajajo preozka. Niso pa objavljena dejstva, da trenutno upravljanje z objekti (smučarskimi progami) že "avtomatsko" širi smučišča;
• Pohorje potrebuje več naprav za infrastrukturo umetnega zasneževanja (umetna jezera). Niso pa objavljena dejstva, da so umetna jezera neprimerno zavarovana - v njih se utapljajo živali. Prav tako ne obravnavajo problematike "na črno" izgrajenih jezer;
• Vsak, ki izpostavlja drugačno vizijo razvoja Pohorja (na primer sonaravni turizem), je "moteč element" (izpostavljen je predvsem Forum za Pohorje) in se ga označi kot nazadnjaškega, ki hkrati preprečuje gospodarsko in turistično rast in razvoj štajerske regije. Tako dobivajo drugačne vizije, kot si jo je zastavil upravljavec smučarsko-turističnih objektov, negativni prizvok;
• Poziv županu, da se tudi javno izreče za razvoj turizma v takšni smeri, kot si ga je začrtal upravljavec smučarsko-turističnih objektov;
• Razvoj turizma pod okriljem trenutnega upravljavca je edini pravi in dober. Vsa ostala mnenja so "zavirajoča" in proti razvoju turizma na Pohorju;
• Nikjer v člankih ni objavljena informacija, da je Maribor "Alpsko mesto - 2000". Lahko bi "častnik s težo" v tem kontekstu obveščal o posegih v alpski prostor in izkoriščanju tega prostora ter o (ne)upoštevanju usmeritev in določb Alpske konvencije, kar je povezano z izvajanjem njenih protokolov. Informacij o "Alpskem mestu" in aktivnostih, ki bi jih mesto kot podpisnik konvencije moralo izvajati, pa v Večeru ni zaslediti;
• Spregledana so dejstva, da so nekateri objekti na Pohorju zgrajeni na črno in v postopku odstranitve, a se jih vseeno reklamira in označuje kot pridobitev v turizmu (na primer smučišče Čopka);
• Članki o Pohorju se dotikajo dejanskega stanja le bežno in površno (na primer v zvezi s trajnostno rabo naravnih virov). V povezavi s Pohorjem je v člankih mogoče zaznati nostalgijo, pisani so v zasanjani maniri, izključeno pa je raziskovanje o dejanskem stanju okolja in obravnavanje konkretnih problemov v zvezi z okoljem na Pohorju.

Glede na velike projekte, ki se načrtujejo na Pohorju (proga Areh-Ruše, panoramska cesta, regijski park …), in posege v prostor, ki se izvajajo tudi brez ustreznih dovoljenj, bi v medijih problematika Pohorja lahko bila obravnavana širše, bolj kritično in predvsem nepristransko.