Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Ali imata državljanka in državljan sploh kakšno možnost, da objavljata v občilih in sodelujeta v javnih razpravah? - Ali v teh okoliščinah sploh še obstaja kakšna javnost?
Medijska preža (št. 12, poletje-jesen 2001) je opisala, kako so Igorju Ž. Žagarju zavrnili objavo kolumne v Dnevniku. V dodatni obrazložitvi zavrnitve je urednica Dnevnika med razlogi navedla tudi, da si je "gospod Žagar privoščil še polemiko s piscem iz drugega medija, čemur se v Dnevniku načeloma izogibamo". Pred časom, ko sem pogosteje sodeloval z Dnevnikom, so mi zavrnili objavo prispevka, v katerem sem polemiziral z enim izmed njihovih kolumnistov. Njihov argument je bil tedaj, da ne objavljajo polemik med svojimi sodelavci. Potemtakem se naj ne bi bilo mogoče odzvati niti na stališča, ki so bila objavljena v istem občilu, niti na stališča, ki jih je objavilo kakšno drugo občilo. Nedavno je Večer državljanki zavrnil objavo prispevka, v katerem je polemično razpravljala o stališčih, ki jih je javno predstavilo ministrstvo za kulturo. Zavrnitev so utemeljili s tem, da so s tiste predstavitve že poročali in da so jo tudi že komentirali. Ni se torej mogoče odzvati ne na tisto, kar je objavilo isto občilo, ne na ono, kar je bilo objavljeno drugod - in sploh v občilu ni mogoče pisati o nečem, o čemer je to občilo že pisalo. Če pa pritegnemo še argument urednice Dnevnika, da naj bi bila Žagarjeva tema "obrabljena", tedaj ni mogoče pisati o ničemer, o čemer se je v javnosti že pisalo.

Ali sploh še obstaja javnost?
Ali imata tedaj državljanka in državljan sploh kakšno možnost, da sodelujeta v javnih razpravah? Natančneje: ali v teh okoliščinah sploh še obstaja kakšna javnost? Če zgornje argumentacije združimo, dobimo ta perverzni rezultat, da "tema" že s tem, da je nekdo nekje o njej javno pisal ali govoril, postane nedotakljiva za druge pisce in govorce. S "temo" pa seveda postane nedotakljivo tudi gledišče, s katerega jo je prvi objavljavec obdelal, in očitno tudi stališče, ki ga je ob tem razvil. Komu gre tedaj ta "pravica prve objave"?

Tistim, ki jim gre tudi pravica, da odločijo, ali bodo o "temi" pisali še drugič, in kdo bo to možnost dobil, če se zanjo odločijo. "Medije pa za zdaj avtonomno urejajo uredniki," je zapisala urednica Dnevnika. Kakor kaže siceršnje pisanje Medijske preže, je treba njeno optimistično trditev razumeti s skeptičnim dodatkom: "dokler so urednice in uredniki". To sicer ne odpravlja resničnosti optimistične trditve, vendar pa nekoliko natančneje določi umevanje uredniške "avtonomije". Urednice in uredniki so "avtonomni" v okviru politike svojega občila - politiko pa določa tisti, ki jih nastavlja, se pravi, ustanovitelj, lastnik ali njegov predstavnik.

Svoboda izražanja novinark in novinarjev
V zadnjem času se je dosti govorilo in pisalo o "svobodi izražanja" novinark in novinarjev. Menda naj bi jih morali zavarovati pred posegi njihovih delodajalcev, lastnikov občil in njihovih zastopnikov. Morda bi bile urednice in uredniki manj odločni do zunanjih sodelavk in sodelavcev, če bi se zavedali, da so v odnosu do svojih delodajalcev, lastnikov in ustanoviteljev v natančno enakem položaju kakor vsi drugi državljani in državljanke: "svobodo izražanja" imajo kot državljanke in državljani - kot zaposlenke in zaposlenci pa morajo pisati, kakor jim zapovejo. Lahko seveda pišejo pisma bralk in bralcev - in upajo, da jim jih bosta urednica in urednik objavila. To pa je v luči zgoraj povzetih argumentov le malo verjetno.

Svoboda izražanja lastnikov občil
Resnično "svobodo izražanja" ima potemtakem tisti, ki določa politiko občil, nastavlja urednice in urednike in zaposluje novinarke in novinarje. Torej lastnik: a tam, kjer je "svoboda izražanja" odvisna od lastnine, to je od "gmotnega stanja", ni nikakršne "svobode izražanja".

V kapitalizmu nasploh in v tukajšnji družbi posebej je potemtakem "svoboda izražanja" le farsa. Tega ne popravijo niti "javna občila": v nasprotju s tiskano besedo, ki je pred stoletji vendarle doživela svoje "junaško obdobje", sta radio in televizija ta čas že materialno tako organizirana, da ne moreta rabiti uveljavljanju "svobode izražanja". Ne zato, ker bi tako zahtevala kakšna domnevna "narava medija", temveč zato, ker televizija nikoli ni imela "junaškega obdobja" - radio pa je svoja redka junaštva doživel le obrobno, pa še to je hitro pozabil.

nazaj

Darijan Košir

Delo ni zaprt medij
Teza, da je Delo zaprt medij je neresnična in izvira iz popolnega nerazumevanja vloge medijev v sodobnem času in sodobnega profesionalnega novinarstva.
Že prvi hip ob povabilu k pisanju tega prispevka mi je bilo jasno, kaj je moja naloga: zavzeti obrambno držo. Medijska preža - saj zato ima takšno ime, da preži na medije - oziroma njen intelektualni del bo po mojem, sem ocenjeval, zapisal že obrabljeno, sicer neresnično, a še vedno močno prisotno in aktualno tezo: da je Delo časopis določenega profila, v glavnem levičarskega, v najboljšem primeru levosredinskega, praviloma pa povezanega z obstoječo politično oblastjo v državi; v Delu lahko zato objavljajo samo v ta profil ukalupljeni, "instrumentalizirani" in redno zaposleni novinarji (oziroma izjemoma tudi najtesnejši, a dobro preverjeni zunanji sodelavci), nikakor pa ne zunanji avtorji drugačnih političnih, filozofskih in etičnih usmeritev. Zato naj bi Delo "slovelo" kot navzven relativno zaprt medij.

Ta teza je, kot rečeno, neresnična, pa tudi nevarna in predvsem zlagana. Izvira tako iz starih, že z zgodovinsko patino prevlečenih pavšalnih ocen o slovenskih časopisih in njihovi naravi, predvsem pa iz popolnega nerazumevanja vloge medijev v sodobnem času in v tem okviru sodobnega profesionalnega novinarstva.

Delo je izjemno odprt medij
Zapisal bom uvodno, izhodiščno tezo: Delo je izjemno odprt medij. Bolj odprt medij od večine zahodnoevropskih dnevnikov. Deloma, v manjši meri, zaradi nekaterih čudnih podedovanih, "zgodovinskih" okoliščin - še danes mnogi, zlasti ne-naročniki, jemljejo Delo kot "naš" časopis, last vseh in zato dolžnega objavljati mnenja drugih - deloma pa (v veliki meri) zaradi zavestne uredniške odločitve, da (p)ostane odprto.

Za začetek te ilustracije številke. Vzemimo za primer domnevno tako "razvpito" Sobotno prilogo, recimo z dne 16. februarja 2002. Ta obsega 32 strani; od tega jih je 12 strani zunanjih avtorjev (vštevši dve strani pisem bralcev) in pet strani prevodov iz tujega, zahodnega tiska. Torej skupni izplen zunanjih avtorjev (17 strani, praktično brez "opreme" v obliki fotografij) bistveno presega delež domačih avtorjev, novinarjev Dela (15 strani, od tega za dobre 3,5 strani fotografij).

Poleg tega je Delo kot edini slovenskih medij s septembrom 2001 v elitnem delu vsakodnevnega časopisa (5. stran) uvedlo tako imenovano mnenjsko stran, ki je namenjena prav nadaljnjemu odpiranju Delovega prostora in dostopu drugih do Delove naklade in branosti. Mnenjska stran je poleg uredniških komentarjev namenjena uvodni temi (ki je lahko tudi plod zunanjih avtorjev), predvsem pa gostujočim peresom in na dnu strani še pismom bralcev. Za odprtje te strani smo se nekateri člani Delovega uredništva zavestno zavzemali kljub tveganju z mnogimi organizacijsko-kadrovskimi težavami in pomanjkanjem dobrih piscev. A stran se je prijela, odprla in naletela na ugoden odmev. Kdor jo želi izkoristiti, ima priložnost; kdor te priložnosti ne opazi, je pri kritiki odprtosti Dela - kritikant.

Delo je zasebna gospodarska družba
Vem, kakšen odgovor bom dobil na to tezo: Delo je morda odprto, a samo za "nekatere" zunanje avtorje, izbrane, profilirane, usklajene z "instrumentalizirano" večino urednikov in novinarjev. Kljub količinski odprtosti naj bi bilo Delo torej še vedno zaprto na kakovostni ravni: za avtorje, za teze, ki so različne od prevladujočih, ki so drugačne, radikalne, za avtorje, ki da mislijo s "svojo" glavo. Skratka, odgovor, ki ga ponavlja večina skrajne politične levice in desnice: da Delo zanje ostaja zaprto.

Tu pa naletimo na uvodoma omenjeni problem nerazumevanja in nepoznavanja vloge sodobnih medijev v današnji družbi. Delo je danes - hoteli ali ne, nam je to všeč ali ne - zasebni časopis v lasti prepoznavnih lastnikov, zasebna gospodarska (slučajno časopisna) družba z normalnimi ekonomskimi zahtevami, med katerimi se ena glasi tudi, da mora časopis ustvarjati zmerno visok dobiček podjetju in ustrezen donos na njegovo delnico. Zato mora biti na trgu ne samo dober, ampak tudi prepoznaven. Mora imeti svoj obraz, svojo linijo, svoj profil. V tem smislu mora imeti tudi osnovni produkt, časopis Delo, konsistentno uredniško politiko, ki je bralcem všeč v toliko, da časopis stalno kupujejo (in oglaševalcem, da v njem v tolikšni meri oglašujejo). In raziskave branosti časopisa, ki jih pod vodstvom Aleksandra Bratine opravlja Delova služba razvojnega trženja, kaže, da bralci, kupci to Delovo linijo zelo dobro in jasno prepoznavajo (pa na tem mestu spustimo podrobnost o vrednostni usmeritvi te prepoznavnosti), so z njo zadovoljni, se z njo identificirajo in - kar je za nas še bolj pomembno - ocenjujejo, da je znotraj te prepoznavnosti Delo iz leta v leto boljši (ne zgolj bogatejši, zajetnejši) časopis.

Ni prostora za forum najširših mnenj
To so pač postulati, ki jih sodobni medij mora upoštevati. In znotraj teh okvirov ni prostora za improvizacije. Ni prostora za ustvarjanje idejne zmede, za oblikovanje foruma najširših mnenj, ki bi bralcem sicer dajal široko sliko, a bi jih hkrati zmedel in odvračal od časopisa, kot ga poznajo. Uredništvo Dela sicer kljub temu poskuša ostati čim bolj odprto za različna mnenja - celo znotraj uredništva samega ne poskušamo uniformirati stališč do ključnih vprašanj (vstop v Nato, prodaja bank tujcem), kaj šele da bi ga omejevali pri zunanjih avtorjih. Na tem mestu bi torej očitke o zaprtosti Dela zelo težko sprejel.

Še večje težave pa imajo kritiki odprtosti Dela pri razumevanju nujnosti spoštovanja temeljnih profesionalnih novinarskih standardov. Zavedam se, da smo pri definiranju teh profesionalnih standardov pri katerem koli mediju - zlasti tako kompleksnem, kot je Delo - na spolzkem terenu (ne bom govoril o tako imenovani "nepismenosti" avtorjev, ki pa je tudi večkrat problem), pa vendarle: k ustrezni vsebini sodi tudi ustrezna oblika. Tako imenovani zunanji avtorji imajo pri tem mnogokrat izjemne težave: predvsem pri poskusih jasnega in relativno kratkega artikuliranja sicer zapletenih tez pri nelahkih temah. Prostor v časopisu je omejen, pa tudi bralsko sposobnost konzumiranja težkih besedil mnogokrat precenjujemo. In tega "sporočila", ki jim ga uredniki tudi serviramo kot razlog za neobjavo besedil, sodelavci ne razumejo ali nočejo razumeti in ga praviloma prevajajo v "zavestno uredniško blokado" zunanjih avtorjev.

Kritikam o zaprtosti prisluhnemo
V Delu kot največjem in pravzaprav edinem pravem slovenskem nacionalnem dnevniku - kot verjetno tudi v vseh drugih medijih večjega pomena - kritikam o "zaprtosti" za zunanje avtorje prisluhnemo in poskušamo iz njih potegniti nauke, se jim prilagoditi, če so kritike upravičene in uperjene v poskuse nadaljnjega izboljševanja našega časopisnega produkta. Ne sprejemamo pa pavšalnih, nekritičnih, neutemeljenih, površnih in klišejskih ocen o zaprtosti "kar tako", ker te ne držijo. Delo je za zunanje avtorje odprt medij, pričakuje pa, da so za specifične Delove zahteve odprti tudi zunanji avtorji sami.

nazaj

Simona Zatler

Kako zagotoviti dostop do medijev
Pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj ustava zagotavlja vsakomur (in ne le novinarjem) - Seveda takšno pravico lahko državljani uresničujejo le v družbi, ki pozna pluralizem medijev
Čeprav ne gre za javne ustanove, tisk in druga sredstva množičnega komuniciranja opravljajo bistveno funkcijo v splošnem interesu javnosti. Da bi jim omogočili opravljanje te funkcije in uresničevanje njihove vloge družbenega "psa čuvaja", mora biti zagotovljena ne le odsotnost zunanjega nadzora ali pritiska nad udeleženci v postopku komuniciranja ter nad vsebino obvestila in nad razširjanjem informacij, ampak je potrebno zagotoviti tudi dostop do medijev. Vprašanje pa je, kako daleč se pri zagotavljanju tega cilja zakonodajalec lahko spusti, ko zakonsko ureja medijski prostor. Z zelo podrobnimi zakonskimi določbami se dejansko lahko vzpostavi položaj, v katerem je močno otežen tako dostop do medijev kot tudi dostop do novinarske profesije.

Svoboda izražanja in pluralizem medijev
Slovenska ustava pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zagotavlja vsakomur (in ne le novinarjem). Seveda pa takšno pravico lahko državljani uresničujejo le v družbi, ki pozna pluralizem medijev in kjer državna zakonodaja ne predpisuje vrsto restriktivnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati izdajatelj medija za to, da mu bo država dovolila opravljanje dejavnosti "razširjanja programskih vsebin" (kakor to imenuje novi zakon o medijih) ali pa restriktivnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati posameznik za to, da mu bo zagotovljen dostop do novinarske dejavnosti.

Medijska podjetja in ideološki pogledi
Zakonodajalec ne bi smel spregledati pomena dejstva, da je novinarstvo zasnovano na medijih, ki se opirajo na podjetniško strukturo in da je znotraj le te potrebno razlikovati med izdajatelji, lastniki in avtorji prispevkov - in da je prav v ta namen treba zagotoviti tudi (dejansko) svobodo medijev in svobodo novinarske dejavnosti. V okviru svobodnega tržnega gospodarstva morajo imeti medijska podjetja pravico, da se prosto odločajo za določene ideološke poglede, kar morajo upoštevati tudi novinarji in drugi avtorji prispevkov in ravnati v skladu z uredniško politiko svojih delodajalcev.

Mediji so gospodarska podjetja posebnega pomena
Seveda je treba podjetja, ki se ukvarjajo z obveščanjem, obravnavati kot gospodarska podjetja z družbenimi nalogami posebnega pomena. Zato so tudi v večini evropskih zakonodaj nameni delodajalcev omejeni predvsem s tistimi pogoji, ki naj omogočajo uveljavljanje te družbene naloge medijskih organizacij - pravice "obveščati" in "biti obveščen". Med te omejitve se uvrščajo predvsem določbe o zagotavljanju preglednosti nad lastništvom in upravljanjem medija, določbe o tako imenovani klavzuli vesti, o poklicni tajnosti v zvezi z varovanjem zaupnosti virov ipd. K takšnim določbam pa se ne uvrščajo kakšni posebno restriktivni pogoji, ki naj jih izpolni izdajatelj medija (ne glede na vrsto medija) pred začetkom izvajanja dejavnosti, da se bo sploh lahko ukvarjal s to dejavnostjo. Primer takšnega pogoja se v novem zakonu o medijih zdi vpis v razvid medijev z vrsto nadaljnjih zakonskih obveznosti, ki jih mora izpolniti izdajatelj, da bo pristojno ministrstvo medij vpisalo v razvid (sicer bo izdajatelj moral prenehati z razširjanjem programskih vsebin prek tega medija). Restriktivni pogoji za vpis v takšen razvid pa dejansko lahko vplivajo tudi na stopnjo pluralnosti medijev v neki družbi.

Če ni pluralizma medijev, dostop je okrnjen
V okolju, ki ne zagotavlja pluralizma medijev, pa je dejansko močno okrnjen tudi dostop do medijev tako novinarjem kot tudi drugim avtorjem prispevkov, s čimer je tudi težje uresničljiva tista določba slovenske ustave, ki pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zagotavlja vsakomur. Pomen takšne ustavne določbe in pluralizma medijev pa moramo iskati predvsem v zagotavljanju temeljne pravice, ki jo imajo pripadniki javnosti, pravice do informacije. Mediji namreč nimajo neke posebne pravice do informacije, pač pa ta pravica pripada vsakemu državljanu.

nazaj

Igor Ž. Žagar

Pet minut za (novinarski) suspenz
Nekdanji kolumnist Dnevnika odgovarja na članek urednice - Če so pravila in načela stroke poljubno prilagodljiva, da urednikom puščajo proste roke, da bralcem ponudijo kar koli, tudi laži in neresnice, potem sta svet in dogajanje v njem za novinarstvo povsem nepomembna
V prejšnji številki Medijske preže sem pod naslovom Kolumnisti sami izbirajo teme (naslov je uredniški, sam sem predlagal bolj sočnega) objavil članek, v katerem opisujem primer cenzure na Dnevniku; objavo kolumne, v kateri - na primeru fantomske molotovke, ki naj bi julija 2001 zadela italijansko ambasado - opozarjam na nečedno sodelovanje med policijo in novinarji, je urednica Tanja Keršmanc (očitno z namenom zaščite novinarskega ceha) zavrnila kot "neaktualno" in ukvarjajočo se z že neštetokrat prežvečeno temo. V članku dokazujem - kar je obenem tudi najeksplicitnejši pokazatelj, da je res šlo za cenzuro, ne pa za nekakšno dobrohotno uredniško zaščito bralcev pred podvajanjem informacij - da tema sploh ni bila neaktualna ali neštetokrat prežvečena, temveč preprosto ignorirana, Dnevnik pa je o njej - in še to le posredno, v poročilu s tiskovne konference - pisal le enkrat. Da je res tako, lahko z malo truda (brskanja po starih številkah) preveri vsak bralec sam.

In temu v svojem odgovoru z naslovom Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura, objavljenim takoj za mojim člankom (str. 26), ne oporeka niti gospa Keršmanc. Kar je nenavadno, kajti le kaj bi bil močnejši argument proti "užaljenemu piscu in njegovim reakcijam", kakor me gospa Keršmanc prijazno naslavlja, kot točno navesti, kdaj in kje vse je Dnevnik o čudežni molotovki pisal. Le kaj je v takšnem primeru močnejši protiargument kot s številkami navesti, kdaj in kje je zadevni časopis pisal o tematiki, za katero nasprotna stran - to bi bil jaz, "užaljeni pisec" - trdi, da v časopisu sploh ni bila obravnavana! In kdo to stori lažje kot urednik, ki je pri tem časopisu zaposlen! Pa gospa urednica tega ni storila. Vzrok? Tisti, ki sem ga v članku navedel že sam: takšnih člankov v Dnevniku ni bilo (pa tudi v drugih tiskanih medijih ne)! Namesto tega gospa Keršmanc stori nekaj, kar bi moralo zaskrbeti ne le vse, ki se z mediji tako ali drugače ukvarjajo, temveč tudi in predvsem bralce: preprosto in povsem neženirano ponovi laž, ki jo je že servirala, le da jo tokrat - verjetno zato, da bi zvenela prepričljivejše - še odebeli: v kolumni, da sem obdeloval zadevo, "ki so jo dober mesec (poudarek je moj) ›prežvekovali‹ novinarji, kolumnisti, policisti in drugi tako v Dnevniku kot v drugih medijih" (težave s pravopisom je pripisati avtorici). Od inkriminiranega dogodka do oddaje kolumne je preteklo 19 dni, do "dobrega meseca" bi tako rabili še nekako dva tedna …

Ali je urednikom vseeno, kaj bralci mislijo?
Tisto, kar je skrb zbujajoče, je dejstvo, da uredničin (ne)argument, s preprosto operacijo odštevanja, vsak bralec lahko preveri na isti strani - pa gospe urednice to očitno sploh ne moti! Kakor je v samovšečni uredniški blaziranosti tudi ne moti, da vsak bralec Dnevnika lahko sam pobrska po starih številkah in preveri, da se o molotovki in italijanski ambasadi tako rekoč ni pisalo. Takšna uredniška nonšalanca pri lansiranju vsakomur preverljivih laži kaže na odnos, ki ga imajo uredniki podobne vrste ne le do bralcev in stroke, temveč tudi do sveta in dogajanja v njem, do tistega torej, kar naj bi bil predmet novinarstva.

Če namreč urednika ne moti, da bralci lahko sami preverijo neresničnost njegovih trditev in z eksplicitnimi lažmi celo nadaljuje, potem to lahko počne iz (grobo vzeto) treh razlogov: 1) sam ne vidi, da laže; 2) prepričan je, da bralci tega ne bodo opazili; 3) vseeno mu je, kaj (si) bralci mislijo. Če bi veljalo 1), da namreč sam ne vidi, da laže oziroma je prepričan, da govori resnico, bi v našem primeru pomenilo vsaj, da ne pozna svojega lastnega časopisa in svojega dela v njem. Kar je težko sprejemljiva predpostavka, razen v primeru, da bi šlo za osebo z duševnimi motnjami. O čemer pa nimamo podatkov in tega zato tudi trditi ne moremo. Če bi veljalo 2), da namreč bralci tega ne bodo opazili, bi to pomenilo, da bralcem - torej tistim, za katere časopis sploh dela - odreka sposobnosti branja in elementarnega sklepanja. Kar je težko verjeti, saj bi sicer urednikoval za nepismene in omejene ljudi, takšni pa časopisov ne berejo in jih tudi ne morejo brati. Njegov trud bi bil torej ničen, delo pa zaman. Ostane nam torej le še možnost 3), da mu je namreč vseeno, kaj (si) bralci mislijo. Kar pa je za urednika malce nerodna pozicija: če je namreč vseeno, kaj (si) bralci mislijo, potem je tudi vseeno, kaj jim sploh ponudiš. In če je vseeno, kaj jim ponudiš, potem uredniška funkcija pač ni potrebna...

So novinarska poklicna pravila poljubno prilagodljiva?
Če velja to slednje, da je uredniku vseeno, kaj (si) bralci mislijo in je torej, posledično, vseeno, kaj jim ponudiš, to obenem pomeni tudi razvrednotenje in prezir do novinarstva kot stroke, ki ima svoja pravila in načela. Razen če ta pravila in načela niso poljubno spremenljiva in prilagodljiva, kar pa pod vprašaj ne postavlja le statusa takšnih "pravil" in "načel" (če namreč sploh so pravila in načela), temveč tudi sam študij novinarstva. Če so namreč pravila in načela stroke poljubno spremenljiva in prilagodljiva, obenem pa je novinarju vseeno, kaj in kako bralci po branju njegovega članka razmišljajo in mu je zato tudi vseeno, kaj jim ponudi, čemu potem sploh študij novinarstva? Predvsem pa, kaj takšen študij sploh lahko nauči, če so celo pravila in načela poljubno prilagodljiva? In, nenazadnje, če so pravila in načela stroke poljubno prilagodljiva, celo tako zelo, da urednikom (in novinarjem) puščajo proste roke, da bralcem ponudijo kar koli, tudi laži in neresnice, potem sta svet in dogajanje v njem za novinarstvo povsem nepomembna. Če namreč bralcem lahko ponudimo kar koli, ne glede na to, kaj se je v svetu res zgodilo, potem novinarstvo postane povsem neverodostojno, svet in dogodki v njem pa brezpredmetni. Svet izgubi pomen, novinarstvo pa smisel.

nazaj

Maja Breznik

Kulturni krogi
Javni prostor je očitno žrtev monopola - Tudi kulturno politiko določajo kulturna administracija in vplivne skupine vladajoče kulture.
Ko sem 31. januarja 2002 pisala komentar o gradivu, ki ga je ministrstvo za kulturo pripravilo ob novi zakonodaji, si nisem mislila, da bo besedilo objavljeno šele tukaj, v skrajšani različici, zlasti pa ne, da bo sprožilo tudi razpravo o medijski politiki. Besedilo sem pisala iz podobnih razlogov, iz katerih je Bourdieu zasnoval zbirko Raisons d‹agir: nekatera vprašanja so preveč pomembna, da bi jih prepustili maloštevilnim "specialistom".

Najpomembnejša razprava namreč vselej poteka o stališču, od koder se išče odgovore. Pri kulturi je izhodiščna dilema preprosta: elitizem ali pa kaj bolj ambicioznega. Elitizem je ta čas uveljavljena praksa in v vseh razpravah tiho priznano izhodišče: normalno, če razprave potekajo v ozkih krogih "strokovnjakov in specialistov"? Vsekakor ne tam, kjer bi bilo to najbolj potrebno. Ko so mi časopisi drug za drugim (Dnevnik, Večer, Mladina in Delo) zavračali članek, ker naj bi o sporni zadevi že poročali njihovi novinarji, mi je postalo jasno, da od javnih občil ni pričakovati "javne razprave". In to kljub liberalistični zasnovi medijev, ki vidi v medijih zastopnike raznih svetovnih nazorov, v bralcu in bralki pa pametna sodnika, ki naj bi znala iz nasprotujočih si stališč izluščiti resnico. Dogaja se ravno nasprotno: mediji tonejo v dolgočasno enoličnost, pod uradno kulturo "pluralizma" uveljavljajo depresivno monokulturo. Javno razpravo o bistvenih vprašanjih se je zadnje čase posrečilo izsiliti le maloštevilnim junaškim posameznikom: ali pa svojo usodo res lahko zaupamo posameznikom, ki jurišajo na sistem - še zlasti ker so mediji del tega sistema?

Sporni članek o novi kulturni zakonodaji
Javni prostor je očitno žrtev monopola. Tudi kulturno politiko določajo kulturna administracija in vplivne skupine vladajoče kulture. V spornem članku sem očitno imela bolj prav, kakor sem mislila: naj torej navedem nekaj odlomkov.

"Če si pobliže ogledamo gradivo, lahko ugotovimo, da je najpomembnejša novost nove kulturne zakonodaje prestavitev financiranja regionalnih javnih zavodov z države na občine in lokalne skupnosti. [..T]a poteza [je] v računovodskem žargonu le preknjiženje: z državnega proračuna na proračun občin, medtem ko finančno breme in zakonska odgovornost še vedno ostaja na ramenih davkoplačevalcev. Stranski učinek pa je celo negativen: administrativni postopki so bolj zapleteni, povečuje se administracija, financiranje kulturnih zavodov pa je negotovo. [...] Če pa bi občine poskrbele za kulturne zavode, koliko komunalnih napeljav, cest, vrtcev, šol in stanovanj bi ostalo brez denarja? Občine bodo morale namreč poskrbeti za financiranje javnih zavodov iz svojih proračunov, medtem ko bo ministrstvo za kulturo obdržalo sredstva, ki so bila prej namenjena javnim zavodom.

Gradivo nas tudi pouči, v kakšne namene bo ministrstvo za kulturo porabilo privarčevano 1,74 milijardo tolarjev. Financiranje neodvisne kulture: 25 %. Izvajanje Zakona o knjižničarstvu: 31 %. "Ostanek", slaba polovica, pa bo namenjena za državno administracijo, če pravilno razumemo, kaj naj bi stalo za "posebnimi nalogami /.../ javne službe" ali za sprejemanjem in izvajanjem Državnega razvojnega programa. Cilj te operacije je torej, da velik del sredstev ostane predlagatelju, se pravi državni administraciji za to, da bo vpeljala red v svoje vrste: pripravila razvojne programe, ocene stanja, svetovalne službe, administracijo ipd. itn. To pa so naloge, ki naj bi jih ministrstvo opravljalo vsak dan, ki so nenazadnje njegova naloga.

Z novim zakonskim predlogom ministrstvo poskuša izsiliti interpretacijo, da doslej ni moglo opravljati omenjenih nalog, ker ni imelo sredstev. V ta namen si je izbralo za vojnega zaveznika neinstitucionalno kulturo, s katero naj bi si razdelili plen; "neinstitucionalna kultura" je tradicionalna nasprotnica javnih zavodov in naj ne bi imela pomislekov ob takšnem zavezništvu. Če pa ministrstvo v vojno za decentralizacijo pritegne še mrežo javnih knjižnic (o katerih sicer nihče ne dvomi, da so koristne), je premoč zanesljivo na njegovi strani.

Protislovja obravnavanja kulturne dobrine kot javne dobrine
Ministrstvo doslej ni pokazalo politične volje, da kakor koli poseže na področje kulture, sedaj pa naj bi bila dobra polovica milijarde cena, da pokaže kulturi svoje regulativne in strokovne sposobnosti? Za izhodišče nam bo moralo ministrstvo pojasniti, na kakšen način obravnava kulturne dobrine kot javne dobrine, kar je v novem zakonu zapisano kot prvi javni interes na področju kulture. Osnovno protislovje, ko govorimo o kulturnih dobrinah kot javnih dobrinah, je, da so odjemalci kulturne ponudbe maloštevilne skupine. Ali ni torej učinek ministrstva za kulturo ravno nasproten od tistega, ki si ga je zastavilo za svoj cilj: namesto čim širše dostopnosti kulture ministrstvo podpira elitno kulturo, se pravi to, čemur se v sociološkem jeziku reče kultura vladajočega razreda.

Slovensko ministrstvo za kulturo ni edino, ki ima opraviti s takšnimi vprašanji. Da petina prebivalstva pokupi večino knjig na trgu, da le malo večji del prebivalstva obiskuje knjižnice (v Sloveniji 24,7 % v letu 2000), da le majhen del obiskuje gledališke predstave (v Sloveniji okrog 6 %), kaj šele muzeje in arhive ipd. itn. - ob podobnih podatkih je, na primer, francosko ministrstvo skrajno zaskrbljeno, kakšno drugo pa jih obravnava kot samoumevne. Ti odstotki kažejo na "družbeno strukturo" v najbolj trdem pomenu: razmerja so približno enaka po vsej zahodni Evropi - in se v zadnjih tridesetih letih sploh niso bistveno spremenila.

Ministrstvo je videti gluho tudi za najobčutljivejša vprašanja, ki zadevajo otroke in mladostnike. Najboljši obiskovalci knjižnic in gledališč otroci do 12. leta: tu šola in družina delujeta v isti smeri - šola razsvetljuje, starši pa snujejo "družbeno maščevanje", s katerim naj bi otroci, ko bodo odrasli, povrnili hudobni družbi za krivice, ki so jih utrpeli njihovi neizobraženi starši. Na Založniški akademiji je Jože Hribar iz Mladinske knjige povedal, da prodaja mladinskih knjig po dvanajstem letu strahovito upade, ker otroci navadno v tej starosti razočarajo svoje delavske matere. Pri tej starosti šola očitno preneha delovati "splošno razsvetljevalsko" in prevzame razredno vlogo. V takšnih razmerah je pravzaprav licemerstvo, če postavimo za cilj kulturne politike "dostopnost kulture" - saj vsi kazalci kažejo ravno nasprotno smer.

Vprašanje dostopnosti kulture ni v modi
Da zgoraj omenjena vprašanja res niso v modi, nam lahko razložijo tudi izvajalci kulturnih programov. Mreža ljubiteljskih dejavnosti je bila nekoč ustanovljena zato, da čim več ljudi vključi v kulturne dejavnosti na aktiven ali pasiven način. Nekoč je Zveza kulturnih organizacij Slovenije uresničevala to, kar ima danes ministrstvo za kulturo zapisano kot cilj. Vendar pa mora sklad za ljubiteljske dejavnosti, naslednik ZKOS, danes upravičevati svoje početje z nasprotnimi argumenti: da so njihove dejavnosti primerljive s "profesionalnimi" in da prostočasne aktivnosti lahko tekmujejo z rezultati poklicnih umetnikov. Ne vemo, komu je hvala ali graja namenjena? Tudi v gradivu trčimo na opombo, da je mreža sklada za ljubiteljske dejavnosti vse bolj mreža za servisiranje poklicne kulture, od ljubiteljskih dejavnosti pa se vse bolj oddaljuje.

Namesto da bi ministrstvo poskušalo z vsemi sredstvi rahljati kulturne razlike, jih spodbuja in poglablja. Ali ni ministrstvo molčalo, ko je kurikularna komisija ministrstva za šolstvo izrinila likovni pouk iz osnovnih šol in utemeljevala šolski program na osnovi "koristnih" znanj in tekmovalnosti med učenci? Z molkom je ministrstvo za kulturo podprlo šolski program, ki namenoma vzgaja pri enih učencih občutek inferiornosti, pri drugih občutek superiornosti, kar je pri odraslih odlična ideološka osnova za odnose neenakopravnosti. Ti pa spet sklenejo krog, ki smo ga opisovali zgoraj.

Vračanje kulturnih institucij v politično sfero
Ministrstvo za kulturo se iz apatičnega razdeljevalca proračunskih sredstev vse bolj spreminja v moderno politično institucijo. Z novim zakonskim predlogom bo vrnilo kulturne institucije nazaj v politično sfero, saj naj bi bila trg in kapital večja sovražnika kulture kot pa politične ideologije. Kulturi bo poslej ministrstvo za kulturo vladalo kot preudaren gospodar s pomočjo razvojnih načrtov, statistik, evalvacij in raziskav, kadar bi bilo nujno, pa z zakoni. Kaj bo zapisano med njihovimi cilji, dejansko ni pomembno: 1997 je bila deetatizacija, 2002 etatizacija. Ministrstvo za kulturo bo odslej vse bolj "strokovno", njihovi podložniki pa vse večji "tepci".

nazaj