Ko so se 11. septembra v newyorške nebotičnike svetovnega trgovinskega centra in v možganski center ameriškega vojaškega stroja Pentagon kot v računalniški igrici zaletavala letala, ki so jih pilotirali islamski skrajneži, je tistemu delu svetovne javnosti, ki ga v veliki meri določajo mediji, kmalu postalo jasno, da se koncept medijske vojne spreminja. Ko se je pokazalo, da je vlogo glavnega izzivalca vrednot ameriške demokracije in njene hegemonije v svetu po prepričanju Washingtona nase prevzel saudski milijonar Osama bin Laden, človek, ki je na vrhu seznama najbolj pogubne in najbolj organizirane teroristične mreže Al Kaida, se je izkristalizirala tudi prva tarča ameriških povračilnih ukrepov: Afganistan. Gorata, izolirana država, ki v uredniških politikah vodilnih medijskih hiš več kot 20 let ostaja zapisana kot del zemeljske krogle, ki ga pretresa državljanska vojna, je v zadnjih tednih postala medijsko središče sveta. Najprej so se za ekskluzivnimi reportažami zapodili »največji«. Boj za gledalca, za medijski prostor je neusmiljen. Diplomatski dopisnik BBC-ja, ugledni novinarski veteran John Simpson se je, da bi se s snemalcem pretihotapil v tiste dele Afganistana, ki jih nadzoruje tog, ortodoksni in skrajno nazadnjaški režim talibov, skril pod burko, tradicionalno oblačilo afganistanskih žensk. Med prvimi je bila v Afganistanu tudi televizijska mreža CNN, brez katere si sodobne medijske vojne ni mogoče predstavljati. Velikokrat tudi na škodo kolegov, ki prihajajo iz manj vplivnih medijev. Ko so si televizijske zvezde CNN-a v Panširsko dolino, nedaleč od glavnega mesta Kabula, kjer je pool ameriških novinarjev živel v zavidanja vrednih razmerah, s posebnim helikopterjem iz tadžikistanske prestolnice Dušanbe dale pripeljati mineralno vodo in tako vsaj 15 novinarjem onemogočile polet, smo ostali lahko samo skomignili z rameni. Slike, ki so in še prihajajo iz Afganistana, so nezmanipulirane podobe življenja tamkajšnjih ljudi. Za zdaj! Begunska taborišča, s starim sovjetskim orožjem oboroženi mudžahidi, biblijske podobe, ki se nizajo pred očmi, so afganistanska realnost, ki zdaj polni domove zahodne civilizacije. Kot v vsaki vojni, je vnaprej določeno, kdo so dobri in kdo slabi fantje. Enote severnega zavezništva, protalibske koalicije, ki so jih večkrat obtožili vojnih zločinov, zahodni mediji zdaj predstavljajo kot možne rešitelje afganistanskega naroda. Njeni voditelji se zavedajo, da o vojni odloča tudi propaganda, zato so tiskovne konference, na katerih se govori o njihovih uspehih, postale skoraj vsakodnevna praksa.V državi, kjer so talibi prepovedali televizijo, radio, kjer ni sledu o glasbi in kinu, kjer ljudje, ki živijo v osamljenih gorskih vaseh, niso še nikoli videli televizijskega sprejemnika, s časopisi pa si zaradi nepismenosti nimajo kaj pomagati, so pravzaprav edini vir informacij tuji novinarji, ki se s prevajalci potikajo po teh krajih. S kamerami, fotoaparati, računalniki in satelitskimi krožniki oboroženi novinarji ostajamo pripovedovalci zgodb o človeških stiskah, tragedijah ... Celo v državi, kjer je elektrika redko razkošje, smo gospodarji položaja. Naše slike, zvoki in besede lahko s pomočjo satelitov v vsakem trenutku vdrejo v kabinete politikov, domove ljudi in tudi prihodnost Afganistana bo zato zagotovo v veliki meri določal medijski stroj.